Stripi ali risoromani se lahko bralca dotaknejo na različne načine. Nekateri so za zabavo, sprostitev, odklop, mnogi so resno branja, ki od bralca zahteva veliko zbranosti in ga že vmes ter seveda na koncu prisilijo k razmišljanju. Črna luknja Charlesa Burnsa sodi med slednje.
S samo zasnovo in kot celota me je nazadnje tako močno kot Burnsova Črna luknja osupnila Bezimena Nine Bunjevac. Že dejstvo, da je nekdo mojster tako pisanja kot risanja, me navdušuje in da za nameček ustvari nekaj res izrednega in ne pač zgolj neko skrpucalo, je dosežek. In če to počne na neki konstantni ravni, je občudovanje in spoštovanje z moje strani toliko večje. Bezimena je bila vsekakor tista brca v rit, da sem risano-pisani svet začel znova odkrivat. Ob številnih klasikah, pa DC-jevih super antijunakih in kakšnemu presenečenju, se potem skoraj naključno zgodi tak »šok sistema«, kot mi ga je ponudila Črna luknja.
Naslovnica ni nekaj, kar bi prepričala, opis na zadnji strani pa še. Seattle, sredina sedemdesetih in skrivnostna bolezen, ki začne napadati najstnike. Na hitro prelistane strani (skoraj 400 jih je), nekaj grozljivih, pa grotesknih, srhljivih in pretresljivih, nekaj malega erotike, veliko resničnih in predvsem slog (risanje s tušem, ki mi je bilo od vsega od nekdaj najbolj všeč) so me prepričale, da gre za enega tistih nakupov, ki ga ne bom obžaloval.
Zapletena zgodba me je hitro posrkala vase, pa čeprav je vse skupaj zelo težko (pravilno) interpretirati. Tu je dekle Chris, priljubljena in uspešna srednješolka s popolnim življenjem. Vanjo je zaljubljen plahi Keith, ki si čustev ne upa priznati, pa tudi razlaga si jih zelo po svoje. Potem se v zgodbi pojavi Rob, njena edina prava in resnična ljubezen, ampak … z nenavadno rano v obliki ust na vratu. Chris se prestraši in še preden se dobro zave, je okužena tudi sama. In ni edina! Gozd, v katerega mladina hodi skrivaj popivat in se zadevat, je poln njim podobnih odpadnikov družbe, z razkrajajočimi in vse bolj grozljivimi ranami. Glavni med njimi je Dave, ne le zaljubljen, ampak kar obseden s Chris. Gozd je poln drugih nenavadnih artefaktov, kar slika idealen scenarij za kakšno grozljivko, kjer so najstniki ponavadi najbolj očitne žrtve.
Chris ne zmore več drugačnosti in odloči se za beg, Rob ji pri tem pomaga, a sam kaj kmalu postane žrtev Ricka Frika, morda najbolj strašljivega člana te nenavadne gozdne druščine. Chris je sama in osamljena, izgubljena in prestrašena v grozljivem gozdu, ko ji na pomoč priskoči Keith. Slednji se vmes pri prodajalcih trave in drugih opiatov zbliža z nenavadno Elize, ki ima rep. In odlično (ter preroško) slika … ali je njena oznaka Lizard Queen zgolj opazka na njen repek ali pač poklon Jimu Morissonu, »kralju kuščarjev«, ne vem. Med izstopajočimi glasbeniki je vsekakor večni kameleon, takrat takorekoč na vrhuncu kariere, David Bowie.
Zgodbe, ki jih pripovedujejo glavni akterji in kjer je treba biti res previden, kaj se dogaja zdaj in kaj se je zgodilo, kaj je posledica sanj ali zadetosti, ali smo zgodbo iz druge perspektive že spoznali iz ust koga drugega, se povežejo, postrežejo z nekaj presenetljivimi odkritji in razkritji in končajo zelo odprto … Chris gola plava v hladnem morju, malo prej je simbolično pokopala Roba in gleda v zvezdnato nebo … konec ali začetek nečesa novega?
O Charlesu Burnsu ne bom pisal, veliko zanimivega so o njem in njegovih delih preberete v odlični spremni besedi Gašperja Rusa. Sama Črna luknja je sicer sestavljena iz 12 posameznih nadaljevanj, ki so izhajala med leti 1995 in 2004, v tej zelo sveži zbirki je zbrana seveda celota. Kar težko si predstavljam, kako nestrpno in polno pričakovanja so bralci čakali na vsako novo nadaljevanje v tistem obdobju? Kot ugotavlja že Rus in kot sem med branjem spoznaval tudi sam, bo zgodbo interpretiral vsak sam … vsekakor gre za še en odličen prikaz realnosti pregovorne ameriške popolnosti. Težavno najstništvo, nasilje in zasmehovanje, iskanje utehe v drogah in alkoholu, bežanjem, stiske, krhke prijateljske vezi, odkrivanje spolnosti, posilstva, težave v šoli in s starši. In tu je potem virus, ki je tukaj seveda močno karikiran in bi lahko bil karkoli – spolna bolezen, napoved (strip se dogaja sredi sedemdesetih) AIDS-a ali pač splošno stanje duha. Raztrgano, popačeno, razčlovečeno … nekje med hipijevsko svobodo in uporništvom punka, psihadelija in iskanje popolne svobode. Vse skupaj si lahko seveda razlagamo tudi kot nastavljanje ogledala odraščanju samega avtorja, ki na to obdobje nima najlepših spominov. Vsekakor pa vas bodo navdušili res izpopolnjene risbe – naj je to človeško telo, obrazi v šolskem albumu, do zadnje podrobnosti ustvarjen gozd, puščava in neskončne ceste, reka in morje, rane ali pač vrtinci blodenj, sanj, mor in padanja v stanje opojnosti in zadetosti. Vse strašljivo v gozdu, ki je ponoči še toliko bolj grozen kot podnevi. Popolno.
Risoroman Črna luknja vas ne bo pustil ravnodušnih in le upam lahko, da bomo dobili v slovenščino prevedeno še kakšno Burnsovo delo, saj je vsaj mene osebno, prevzel in navdušil.
Forum, 2021
maticpise.com 