Stripovsko junakinjo Harley Quinn oz. Harleen Quinzel sem že predstavil v fantastični upodobitvi Hrvata Stjepana Šejića, ki se je osredotočil predvsem na njeno preobrazbo iz perspektivne doktorice in raziskovalke v okrutno zločinko in morilko. No, tokrat o Harley Quinn malo drugače …
Šejić je vsekakor ustvaril osupljivo različico priljubljene antijunakinje, med stripovskimi zanesenjaki pa je na vrhu priljubljenosti različica, ki jo ustvarjajo Amanda Cooner in Jimmy Palmiotti kot pisca in Chad Hardin kot risar (pri nekaterih je bil v tej vlogi Stephane Roux). Harley vsekakor ni tako dodelana kot npr. pri Šujiću in se sploh izgubi v prizorih od daleč, pa tudi sicer se zdi, da njena podoba močno niha skozi zgodbe.
V teh zbirki je zgodb devet in sicer: Secret Origins, Hot in the City, Helter Shelter, Love stinks!, Very Old Spice, The Hunt for Red Octogenarians, Better Nuthead than Red, Nocturnal Omission in Crappily Ever After.
Secret Origins nas popelje v otroštvo in mladost Harleen Quinzel, pa seveda v Arkham Asylum, kjer spozna (in se zaljubi) v Jokerja, ta pa jo spremeni v popolnoma drugo osebo, Harley Quinn. Sledi Hot in the City, kjer Harley z vsem svojim imetjem odide v New York in kmalu spozna, da je nanjo razpisana tiralica z bogato nagrado in seveda hitro postane tarča takorekoč vseh morilcev v ameriškem velemestu, znanem po umorih. Zanjo skoraj ni boljšega mesta. Najde tudi popolno bivališče in prvega prijatelja, Big Tonyja. Ne, Beatlov v Helter Shelter ni, pride pa iz Gothama v New York njena bivša pacientka in prijateljica, Poison Ivy in lepotici se začneta proti številnim poskusom atentatov boriti skupaj.
Ne tej točki je vsekakor treba izpostaviti odnos med Harley Quinn in Poison Ivy, ki je vse prej kot prijateljski, s kar nekaj odkritimi ljubezenskimi dejanji, avtorjem pa je treba priznati, da so obe junakinji naredili hudo privlačni in zapeljivi. Da, kljub temu, da je v uporabi vse mogoče orožje, da se trgajo udi, parajo trebuhi in lomijo hrbtenice.
No, pomanjkanje ljubezen pri Harley najbolj izrazito pride na plano v naslednji zgodbi, Love stinks!, kjer zaužije nekaj jagod Poison Ivy in postane nezaustavljivo privlačna za takorekoč vse v svoji okolici. Kar pravzaprav pomeni le še več popolnoma norih in zblaznelih moških, ki si je želijo. Morda, ampak res samo morda tudi najbolj nasilna zgodba, kjer pa je nasilje odlično blaženo z vse bolj dodelanim smislom za (h)umor, kjer pa že lahko vlečemo tudi vzporednice med Harley in Jokerjem.
Sledijo povezani deli in sicer Very Old Spice, The Hunt for Red Octogenarians in Better Nuthead than Red, kjer Harley dela v domu starejših občanov in se sooča s krivicami, ki jih (nespametno) rešuje, dokler ne pozna Syja Borgmana, skoraj povsem bioničnega starca, ki želi dokončno uničiti nekdaj močno vohunsko celico predvsem ruskih oz. vzhodnoevropskih tajnih agentov. In tako kreneta na pot – Harley Quinn in Syborg. Njuni nasprotniki so sicer žilavi, a v večini primerov skoraj onemogli starci, ki so odvisni celo od aparatov, zato z eliminacijo nimata posebnih težav. No, morda imata nekaj več dela, ko se z večjo skupino srečata v živalskem vrtu, tisti glavni negativec, veleum in mojster prevar ter razlog, zakaj ga želi Syborg mrtvega, pa vas bo nasmejal. Nimata čudaškega smisla za humor le Joker in Harley Quinn, ampak več kot očitno tudi ustvarjalci njunih zgodb.
V predzadnjem delu, Nocturnal Omission, se morata Harley Quinn in Poison Ivy še enkrat več spoprijeti z zahtevnim izzivom, kdo je oseba, ki je na Harleyjino glavo razpisala tako bogato nagrado, jo poiskati in se je znebiti. Boste presenečeni? Seveda, boste. Navdušeni nad razpletom? Še bolj. Sledi še zadnji del, ki malce štrli, saj gre za zgodbo iz druge serije, pa vseeno – v Crappily Ever After se Harley odpravi na Bahame, na zaslužen oddih. A seveda ne gre vse – oziroma skoraj nič, po načrtih, letalo strmoglavi in Harley se prebudi neznano kje. Za nameček je še enkrat umrl tudi Bernie, njen zvesti bober, ki jo je spominjal na njeno prvo ljubezen, čudaškega (bi bil lahko drugačen?) Bernieja. No, Harley kmalu naleti na skupino mišičastih mož (in žena), ki v njej vidijo boginjo in jo po gostiji in plemenskem obredu odpeljejo k bogu-kralju, ki se imenuje … Tha’Jo-Kaa. Vse jasno? Seveda je. Njuna eksplozivna kombinacija, želeno darovanje bogovom Mukake in vulkan … no, lahko si predstavljate. Zanimiv zaključek (Aquaman?) in kot je v takšnih izdajah običajno, nekaj odličnih neuporabljenih ilustracij.
Harley Quinn za začetnike, za ljubitelje odličnih antijunakov, nenavadnega smisla za humor in ki ob stripovskem nasilju ne rabijo ravno mižat. Sicer, za spoznavanje te res kompleksne junakinje še vedno priporočam Harleen in potem nadaljevanje s to zbirko …
DC Comics, 2019
maticpise.com 