Watchmen

Watchmen je ena najbolj dodelanih in najzahtevnejših stripovskih serij, kar sem jih prebral. Po eni strani sporoča, kako lahko vsak še tako običajen državljan postane superjunak, po drugi strani postavi kar nekaj izhodišč »kaj pa če«, človek pa ves čas sporoča, ali ne gre pravzaprav za karikaturo ne le človeške obsedenosti s superjunaki in višjimi silami, ampak kar superjunakov kot takšnih.

Watchmen je ameriški produkt, ki ga je ustvaril britanski trio – Alan Moore (piše), Dave Gibbons (riše) in John Higgins (on barva). 12 poglavij, vsak še s svojim dodatkom, ki dajo bralcu občutek, da bere biografijo oz. nekakšen dokumentaren strip. Preplet sedanjosti (dogajanje je postavljeno v sredo osemdesetih) in preteklosti (pravzaprav od druge svetovne vojne dalje), osebnih in junaških zgodb, vzporedne zgodbe v stripu, ki ga bere en od stranskih linkov, s kar precej futurizma, ki je bil za tisto obdobje ravno tako značilen in pa na trenutke tako zahtevno in strokovno angleščino, da človek potrebuje slovar.

Avtorji so ubrali nekoliko drugačen pristop, kot smo ga vajeni. Superjunaki so pravzaprav povsem običajni državljani, brez posebnih moči ali znanj (obstajajo izjeme, seveda), a jim je uspelo recimo da s prirojenim znanjem in veščinami uspelo marsikaj – oni so bili zaslužni za »hiter« konec 2. svetovne vojne, po njihovi zaslugi so ZDA zmagale v vietnamski vojni in ker se afera Watergate ni nikoli zgodila, je Richard Nixon takorekoč dosmrtni predsednik. Ampak ker je po obdobju, ko so superjunaki blesteli in skrbeli za red in mir (kot tega niso počeli drugi), prišlo do njihovega zatona, s tem pa so ZDA vstopile v mračno obdobje, napoved tretje (atomske) svetovne vojne s Sovjetsko zvezo – pozabite na Kubo in Prašičji zaliv, tu je seveda Afganistan. In zdi se, da bi John Rambo lahko bil eden od superjunakov …

Edini tisti klasični superjunak s supermočjo je Dr. Manhattan, ki je pravzaprav produkt neuspelega poizkusa oz. nesrečnega slučaja in dolgo časa se zdi, da je on pravzaprav tisti jeziček na tehtnici, zaradi katerega si Sovjeti ne drznejo začeti vojne. Ampak potem on izgine, pa ni edini.

• 

• 

Newyorška policija najde truplo Edwarda Blakea, a se hitro znajdejo v slepi ulici. Zato pa se eden od pozabljenih superjunakov Rorschach (seveda ima vezo s prepoznavnimi testi) odloči raziskati umor, saj sluti, da je zadaj nekaj več. Izkaže se, da je bil Edward Blake resnična identiteta njihovega superjunaškega kolega Comediana in po mnogih letih se druščina znova sreča na pogrebu. In od tu naprej gre le še navzdol … dr. Manhattan po neresničnih obtožbah odide na Mars, genialni Veidt in danes uspešni poslovnež (s superimenom Ozymandias, kar je drugo ime za egipčanskega faraona Ramzesa II.) komaj preživi poskus atentata, pa tudi Rorschach se znajde v zanki, ko ga obtožijo umora nekdanjega zločinca Molocha. Več kot očitno, da bodo morali tudi ostali superjunaki (Nite Owl in Laurie Juspeczyk oz. Silk Spectre, za oba bi lahko rekli, da sta druga generacija superjunakov) znova obleči kostume, iti v akcijo, kar pa pomeni kopico nevarnosti in zvrhan koš razkritih (tudi temačnih) skrivnosti.

Različni namigi, sploh prebiranje stripa The Tales of Black Freighter, kup zanimivih zgodovinskih dejstev, pa potem razkritja in odkritja ter presenetljivi in šokantni preobrati. Košček Antarktike kot rajski tropski otok, popolno in docela nepredvideno uničenje New Yorka kot napoved nečesa večjega in hujšega in dejstvo, da ni nikoli konec. In tudi konec stripa da vedeti, da je konec te lahko zgolj začetek naslednje zgodbe.

Načrtno ne želim v podrobnosti, saj že vsak košček lahko uniči bralski užitek in napetost, kot vam jo bo težko ponudil katerikoli drugi strip oz. stripovska serija. Morda komu ne bo všeč, da sem glavne junake poimenoval superjunaki, pa čeprav so tudi sami tako označeni v stripu. Zanimivo pa je, da je izraz »watchmen« postal stalnica za neke splošne čuvaje, ki skrbijo, da se stvari odvijajo, kot bi si ljudje želeli. A seveda je to vse prej kot preprosto in če povežem to zgodbo in V for Vendetta (ki jo je ravno tako pisal Moore), lahko najdemo kar nekaj vzporednic – resnična moč je v skupnosti, njihovi povezanosti, ampak vsi potrebujemo nekoga, ki nas bo predramil, povezal in vodil. Watchmen tega niso imeli in zato so končali, kot so. Čeprav ni nikoli konec.

DC Comics, 2014