V for Vendetta

Še ena legendarna zgodba, kultni junak in v zadnjem obdobju simbol uporništva, odporništva proti vsemu ustaljenemu, novodobni Che Guevara. Ampak V je bil pred to ikonizacijo in uspešno filmsko upodobitvijo stripovski lik …

Alan Moore in David Lloyd veljata za enega najboljših ustvarjalnih duetov v svetu stripov. Moorea sem že predstavil kot avtorja (on je namreč tisti, ki piše) odličnega Batmana The Killing Joke, ustvaril je tudi serijo Watchmen, risar David Lloyd pa ima za pasom ravno tako nekaj odmevnih izdaj (npr. Doctor Who, Wasteland, Hellblazer), tisto najbolj presenetljivo pri V for Vendetta pa je zagotovo čas, v katerem je nastal in sama vsebina oz. zgodba. Sam sem prebiral izdajo, ki je izšla ob trideseti obletnici in v kateri je seveda vseh deset zgodb in če boste imeli priložnost, vam predlagam, da si najprej preberete ozadje nastajanja stripa in same zgodbe.

Strip je namreč začel izhajati leta 1982 (!!!), zgodba pa se odvija leta 1997, v Veliki Britaniji, v času po 3. svetovni (atomski) vojni. Na oblasti so fašisti pod imenom Norsefire, ki so državo temeljito očistili – tako ameriškega orožja kot tudi vseh tujcev, priseljencev in drugačnih. Skratka, fašizem, kot ga poznamo iz Italije in ki je razcvet doživel v času druge svetovne vojne. Imajo vrhovnega vodjo, imajo Ušesa, Usta, Nos in Oči, vsi skupaj tvorijo Glavo in tu so še učinkoviti Prsti, ki se pogosto sklenejo v pest, ki udari močno in brez vprašanj. Nadzor, malodane policijska ura, ikonografija, strogo nadzorovani mediji ter za nameček celo koncentracijsko taborišče, blizu Larkhilla, kjer so izvajali (tudi) »mengelejevske« eksperimente, sicer pa skrbeli za prevzgojo drugačnih.

Vsa ta stroga ureditev, militarizem, izrazito moško urejena družba me je spomnila na Deklino zgodbo Margaret Atwood, ki jo je avtorica ustvarila le nekaj let kasneje. Prva polovica osemdesetih in čudno ozračje tako v Veliki Britaniji kot svetu na splošno so očitno navdihovali za tisti čas neobičajna videnja prihodnosti, ki pa se še danes zdijo nadvse aktualna.     

In glede na čas, v katerem smo in glede na dogajanje, ne preseneča, da je V-jeva maska postala zaščitni znak anarhistov (in pogosto levičarjev), za svojo jo je vzela tudi skupina Anonymus. In kdo je V? Nihče ne ve, le da se rodil iz ognja taborišča Larkhill, kjer so na njem izvajali različne eksperimente in da je na poti maščevanja proti svojim mučiteljem. S prepoznavno masko z večnim nasmehom in pod plaščem, pod katerim se ne skrivata kri in meso, ampak ideja, z ostrimi noži in kot britev ostrimi misli. Mučitelji? Lewis Prothero, danes prvi in edini pravi glas, tedaj pa glavni komandant taborišča, ki je obseden s svojo zbirko lutk. Pa škof Anthony Lilliman, še en v vrsti pedofilskih duhovnikov, nekoč in sedaj. In dr. Delia Surridge, ki je bila glavna raziskovalka v taborišču in ki se je zavedala, da bo dan pokore nekoč prišel, saj je bila prav ona priča, da je ujetnik iz sobe V preživel eksplozijo in požar. A tisto najhujše, kar je V-ja pravzaprav pognalo na pot – to, da so zlorabili in ubili ljubezen njegovega življenja – Pravico. Pesem … And justice for all Metallice bi bila imenitna glasbena podlaga. Ob citiranjih Shakespeara, Svetega pisma in številnih filozofskih misli pa si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na Laibach in njihove številne prerokbe o razpadu sveta …

Eric Finch je tisti detektiv, ki želi terorističnim dejanjem (tudi ta oznaka nam je še kako domača, kajne?) V-ja priti do dna in zanka se res vse bolj zateguje, a tu pomembno vlogo odigra V-jevo predvidevanje in skrbno načrtovanje ter seveda Evey Hammond, ki jo uvodoma reši pred gotovo smrtjo, nato z njo spretno manipulira in jo osvobodi okov tistega, kar si sama predstavlja kot srečo in svobodo.   

Presenetil me je del, ki nosi naslov The Land of Do-As-You-Please in kjer V vmes pojasni, da je država trenutno v stanju Land of Take-What-You-Want in razloži, da temu kaotičnemu stanju ni mogoče reči anarhija. Anarhija je brez voditeljev, ne glede na tolmačenja pa v je njej red. Red in pravila. In V je pač odločen, da ta svet uniči in da bodo skupaj zgradili novega, vse pa je seveda v rokah ljudstva, ki ni znalo reči ne, ki je dovolilo, da jim vzamejo vse in jih vklenejo v okove ter nadzirajo na čisto vsakem koraku in določajo potek njihovih življenj. Dovolj je! Pravzaprav je potreben nekdo, ki zaneti iskro in ogenj, ki bo dovolj močan in viden, da bo pritegnil še druge, ki imajo dovolj fašističnega hlada in brezobzirnosti vladajoče peščice, ki (odlično) skrbi zgolj zase. Tako kot pri vsakem takem delu (naj bo to Deklina zgodba ali pa seveda Orwellov 1984) bi lahko zapisali, da je vsaka podobnost z resničnim in trenutnim zgolj naključna.

Priznam, da je strip na trenutke težko brati, saj je zgodb, ki se prepletajo in dopolnjujejo res veliko. Glavni junaki se spominjajo in spreminjajo, avtor je določene dialoge pisal v narečju in jih je že brati težko, razumeti pa še težje in seveda so tu včasih kar zapleteni citati, s katerimi streže V. Njegovo bivališče The Shadow Gallery je žila oz. bi lahko rekli kar nekakšen portal, preko katerega dostopa in nadzira dogajanje v mestu, ne škodi poznavanje Londona, vse skupaj pa je še kako povezano z Guyem Fawkesom in 5. novembrom 1605, kar pa terja še nekaj poznavanja britanske zgodovine. Celotna zgodba in sama ideja je seveda fantastična in le želim si lahko, da bi imeli tako delo prevedeno tudi v slovenščino, vsekakor pa sledi ogled filma (Natalie Portman kot Evey zagotovo blesti).  

DC Comics, 2018