Meter in pol pomladi

Meter in pol, dva metra, medosebna razdalja, mehurček, maske, epidemija, … so besede, ki nas zdaj že dobro leto »strašijo« in nas bodo še. Ne preseneča, da smo začeli dobivati prve knjižne zapise o dogajanju in doživljanju teh nenavadnih časov. Meter in pol pomladi Petje Rijavec je vsekakor eden takšnih, s katerim se nas bo veliko lahko poistovetilo. 

Tako kot mnogi med vami se seveda spominjam lanskega prvega vala, pa jesenskega drugega, ki se je raztegnil v pomladanskega tretjega in sedaj čakamo četrtega. Delali smo od doma, ostali brez služb, iskali in našli drugo, pa spet delali do doma, razkuževali roke, nosili maske, z Google Mapsi preverjali občinske in regijske meje, lastnim otrokom smo bili vse bolj učitelji in vse manj starši in prav vsi smo komaj čakali, da bo vsega skupaj konec. Odpovedovali smo potovanja in počitnice, pogrešali brezskrbna druženja, po nepotrebnem kopičili zaloge živil in potrebščin, naučili smo se kuhati ter z vse večjo nejevero spremljali dnevno se spreminjajoče odloke in pravila. Nekateri so zapadli v nezdrave razvade, drugi so povsem spremenili življenjski slog, v razmerjih so se pokazale številne razpoke in odprle so se rane. In kakorkoli je krivično trenutno stanje primerjati z grozotami in katastrofami vojne, je za vse tiste, ki smo se rodili po drugi svetovni vojni, torej za veliko večino prebivalstva, to res prva takšna zelo drugačna življenjska preizkušnja, s katero se je bilo pač treba spopasti.

O vsem tem v romanu Meter in pol pomladi piše Petja Rijavec. Zgodbe, ki jih poznamo in smo jih doživljali, je zgnetla in preoblikovala v nekaj dokaj tipičnih, predvsem pa znanih likov. Ljubljana, blokovsko naselje. Štiričlanska družina – oče uspešen privatni zobozdravnik, mama učiteljica angleščine ter najstniška otroka. Upokojenski par. Mama samohranilka s slabo plačano službo in še slabšo vestjo, ker premalo časa preživi s sinom. Avtomehanik, ki skrbi za svojo psičko in se je prisiljen spopasti še z mamino demenco, hkrati pa je eden tistih, ki sovraži vse, kar je drugačno in ni slovensko.

Njihova življenja so bila daleč od popolnega, a so se razpoke v običajnem in norem ritmu vsakdana pač skrile. Uspešna zobozdravniška praksa, prestižen nemški avtomobil, igranje golfa, razuzdane zabave in pijančevanja ter droge. Za nameček še stalna ljubica, ki živi nevarno blizu. A epidemija iz Žaka potegne najslabše – do žene je vse bolj grob, nasilen in žaljiv, otrok pravzaprav niti ne opazi, črtice pa so vse debelejše in pogostejše. In ko mu še ljubica pokaže vrata, saj ima dovolj njegovega spolnega izkoriščanja …

Tanja se s poučevanjem na daljavo spopada s težavami, kot vsi drugi. Ve, da je najstnike težko krotiti in nadzirati že v živo, na daljavo še toliko težje, poleg tega se v proces poučevanja še bolj aktivno vključujejo starši. Ni časa za kuho, čiščenje, prost čas in sprostitev, poleg tega s strahom opazuje najstniška otroka Nejca in Lino, ki se ravno tako s težavami spopadata s situacijo, še kako dobro pa čutita napetost med vse bolj odtujenima staršema. Lina je zaljubljena v natakarja in težko čakam na svoj prvič, ki se zaradi epidemije kar ne more zgodit, Nejc, tik pred maturo, z glavnim vzornikom Kurtom Cobainom ugotavlja, da je gej … in nima pojma, kako naj to pove okolici, sploh staršem.

Martin in Anita sta upokojenski par, pri čemer je ona zelo tipično obsedena s čistočo, njega pa povsem pogoltnejo sodobne tehnologije. Sin je z družino odšel v Avstralijo in ima s staršema bore malo stikov in tako za »svojega« vzameta Jasmininega sina Filipa, ki ga zaradi njene službe pogosto čuvata. Jasmina poleg tega, da dela v lokalni trgovini, še čisti po blokih in stanovanjih ter je Žakova ljubica. In da bodo karte res konkretno premešane, se vanjo zagleda navzven grobi avtomehanik Božo, domoljub in nacionalist, ki skrbno in s solzami v očeh skrbi za svojo dementno mamo.

Zgodbe in usode se prepletajo, stereotipi se sesuvajo in padajo kot hišica iz kart, spremljamo preobrazbo vseh omenjenih junakov in če pogledamo realno – epidemija covid-19 nas je vse v nekaj mesecih drastično spremenila. Roman je še toliko bolj berljiv, ker je realen in aktualen in ker vsak od nas pač pozna kakšno podobno zgodbo ali jo je celo sam doživel. Občasni skoki v preteklost nam kakšno zgodbo odstrejo ali dodatno pojasnijo, se je pa avtorica odlično spopadla s številnimi težavami in tudi posledicami epidemije, ki še kar traja … Ali je konec (knjige) srečen, boste presodili sami.  

Miš, 2021