Kratek in hitro berljiv roman, posledica epidemije covida-19, je bil nominiran za nagrado modra ptica 2022. Nagrado je prejel roman Na klancu Tine Vrščaj in lahko rečem, da imata oba romana podobno tematiko – razkrajanje medosebnih odnosov ter iskanje sebe in svojega mesta pod soncem. Evo me, tu sem se za nameček dogaja v času epidemije, zaprtja države in vseh (ne)mogočih ukrepov.
Vanja Krajnc, on ali ona? Vprašanje so si menda zastavili mnogi. Glede na to, da je glavna junakinja ženska, Duša, bi ga lahko napisala ženska. Po drugi strani, so tudi mnogi moški liki zapisani dovolj pristno in spretno, da je Vanja lahko tudi on. Iskreno povedano, ni važno. Roman je zelo dober, bere se hitro in na dušek.
Spremljamo zgodbe profesorice Duše in njenega 20 let starejšega moža Martina. Dnevi so načrtovani, kdaj se kaj in kje je, kdaj kdo kuha, kdaj se gre ven, kaj je komu všeč in o čem se ne pogovarjata, določen je tudi dan za seks (ponedeljek). In najbrž bi bilo vse v najlepšem redu, če ne bi v njun odnos zarezal covid-19. Nekajkrat sem že pisal o tem, ker knjig, ki se te tega nesrečnega obdobja lotevajo, ni malo, ampak – nista bila edina. Lahko rečemo, da bi se nekatere stvari zgodile prej ali slej, ampak zgodile bi se. Martin je čez svojo krizo srednjih let zajadral s soprogo ob strani, Dušo je vanjo pahnil covid-19. Delo od doma, prepoved prehajanja občinskih meja, zaprti lokali, omejevanje kulture … res imaš lahko veliko v življenju (čeprav se ti ne zdi tako), a se sploh ne zavedaš, kako veliko, dokler ti tistega ne vzamejo oziroma omejijo. In dokler nisi omejen na preživljanje časa z osebo, od katere si moraš malo oddahniti, ne glede na to, kako zelo jo imaš rad.
Duša tako spozna, da je sama. Osamljena. Še klepetave asistentke, ki ji je šla praviloma na živce, ne vidi, ker vsi delajo od doma. Ne vidi svojih študentov, zgolj ekrančke. Ne spomni se, kdaj je nazadnje videla (ali govorila) z nekoč najboljšo prijateljico Darjo, ki je z družino odšla živet na Norveško (ali Mordor, kot ga opiše sama). Spomni se svoje velike ljubezni Jarota, za katerega potem izve, da je umrl. Pearl Jamov in njihovega kultnega prvenca Ten, ki sta ga poslušala. Na živce ji gre profesor, ki je tik pred upokojitvijo, a si brez slabe vesti lahko privošči neslane, vulgarne in opolzke opazke in šale, ki to niso. Tudi kakšen dotik ne umanjka. Ja, na nek način je to tudi knjiga o #MeToo gibanju. Ali pa kolesarskih protestih, saj se jih še spomnite?! Zdi se mi, da je še najbolj od vsega to knjiga o krizi srednjih let.
In če se zdi, da se Duši začenja življenje vseeno počasi umirjati in postavljati na noge, jo nepričakovani valovi kmalu spet zazibajo. Z Darjo sta več v stiku, počasi polni praznino, ki je nastala med njo in bratom Davidom, zagleda se v sodelavca Andreja, se zbliža s še eno bivšo sošolko Heleno (ki je zdaj Dalija), zenovska in modra cvetličarka, ki se na nek način zdi kot angel razsodnosti, ki vodi in usmerja vse bolj izgubljeno Dušo. Predvsem pa valovi vse bolj narazen odnašajo Dušo in pokroviteljskega (da ne zapišem tudi prestarega) Martina. Vse na njem ji gre vedno bolj na živce, jo odbija in odvrača. Stran od tiste čvrste skale, ki ji je vedno nudila zavetje in jo ščitila, pa čeprav je znala biti ostra in spolzka.
Knjiga vsem najbrž ne bo všeč. Mlajšim se bo zdelo preveč nekega nakladanja »starcev«, ki so pozabili živeti. Generaciji okoli štiridesetega, ki so uspeli osebne in medosebne viharje prebroditi brez brodolomov, se bo morda vse skupaj zdelo pretirano, češ »To se pa res ne dogaja!«. A tako kot sem se prepoznaval v Metru in pol pomladi Petje Rijavec, tako kot sem se našel tudi v že omenjeni Na klancu Tine Vrščaj, se (žal) najdem tudi v Evo me, tu sem. Življenje je lahko predstava ali pa vojna, a stvari se zgodijo z razlogom. In vsaka bitka nam je lahko navdih za naslednjo sceno v predstavi. Življenje gre naprej in mi z njim, še prehitro ga bo konec, zato je potrebno uživati – tukaj in zdaj.
Evo me, tu sem je knjiga točno o tem. O življenju, polnem nepričakovanih ovinkov, vzponov in spustov, padcev in pobiranj. In naj vam je to všeč ali ne – večino boste morali narediti sami. Po vsaki bitki, sceni in vlogi boste modrejši (recimo), predvsem pa bolj izkušeni. In zavedali se boste, da ste storili, kar se vam je v tistem trenutku zdelo najboljše. In več kot najboljše pač ne morete dati. Glavo gor in bodite, kjer ste in se imejte kar najlepše.
Mladinska knjiga, 2023
maticpise.com 