Eleven rings

Eleven rings

Phil Jackson sodi med najboljše košarkarske trenerje vseh časov – dve ekipi je popeljal do skupno enajstih naslovov prvaka in poskrbel za preobrazbo dveh košarkarjev, ki vsekakor sodita med pet najboljših vseh časov – Michaela Jordana in Kobeja Bryanta.

Vsi tisti, ki ste NBA košarko spremljali v devetdesetih, seveda veste, kdo je Phil Jackson in kdo Chicago Bullsi z Michaelom Jordanom na čelu. Mnogi se še danes sprašujejo, ali bi imeli tisti Bullsi še dva naslova več, če se Michael Jordan ne bi odločil za kratkotrajen oddih v igranju baseballa? No, pa je jasno, da so že t. i. »three-peati« (tj. ko ena ekipa osvoji tri naslove prvakov zapored) v sodobnem času nekaj posebnega – ni uspelo Miami Heatom LeBrona Jamesa in Dwaynea Wadea, niti Wariorrsom Stepha Curryja, Klaya Thompsona in Kevina Duranta, niti še prej odličnim Spursom (Robinson, Duncan, Parker, Ginobili, …) ali Rocketsom (Olajuwon in druščina). V celi zgodovini lige NBA je »three-peat« uspel le trem ekipam – dvakrat Lakersom (prvič še kot Minneapolis Lakers med leti 1952 in 1954), dvakrat Bullsom in nedosegljivim Boston Celticsom – ti so med leti 1959 in 1966 osvojili kar osem zaporednih naslovov! Ni uspelo Magicovim in Jabbarjevim Lakersem, niti Birdovim Celticsom ali Thomasovim Pistonsom. Konec koncev ni uspel niti drugi »three-peat« Kobejevem Lakersom.

Enajst prstanov Phila Jacksona. Enajst trenerskih, saj je dva osvojil že kot igralec z New York Knicksi na začetku sedemdesetih in čeprav se ta knjiga osredotoča predvsem na teh enajst, bralcu hitro postane jasno, da Jackson trener ne bi bil, kar je bil, brez igralskih izkušenj in dela pod nekaterimi odličnimi trenerji. Jacksonova igralska pot je bila negotova, viharna in zaznamovana s poškodbami. Njegova življenjska pot je bila polna iskanja, izpraševanja, nenehnega učenja in prenašanja znanja na ljudi okoli sebe. Spomnim se, kako so mediji pisali o njegovih nenavadnih psiholoških prijemih – plemenski povezanosti, šamanskih obredih in zenovski miselnosti. Phil Jackson, Zen master, Gospodar prstanov. In tako kot eni trdijo, da v njegovem trenerskem stilu in pristopu ni nič posebnega, ker – kako težko pa je osvajati prstane, če imaš v ekipi Michaela Jordana ali pa Kobeja Bryanta?!; je vsakemu, ki je kdaj igral košarko, zelo jasno, da stvari niso tako preproste. Michaela Jordana so trenirali prej in kasneje, enako velja za Kobeja Bryanta, ampak naslove sta oba dosegala le pod vodstvom Phila Jacksona. Zakaj?

Preprostega odgovora ni, vsekakor pa jih boste veliko našli v tej knjigi. Jackson res odlično prepleta zgodbe, anekdote, dejstva, lastna opažanja, dnevniške zapise in številne izjave ter novinarske zapise v posamezna poglavja, kjer piše o določenih korakih in stopnjah, ki so jih morali on, člani njegove strokovne ekipe in seveda igralci, narediti in doseči, da so šli korak bližje uspehu. Jackson se veliko naslanja tako na budizem kot zenovsko miselnost in črpa iz bogate zakladnice avtohtonih ameriških ljudstev. Povezanost, ki jo je sam doživljal in čutil kot igralec pri Knicksih, je bila zanj ključ do uspeha. Imeti vodjo na igrišču in biti vodja ob igrišču – obe vlogi sta pomembni in v njej morata nastopati zanesljiva ekipna igralca. Individualni rekordi ne prinesejo naslovov. Vse skupaj se zdi zelo preprosto in pravzaprav tudi je. Še bolj zanimivo je, da lahko veliko od prebranega prenesete v življenje – ugotovite, komu in čemu je vredno namenjati čas, najdete fokus in se začnete zavedate, kje ste in kaj ste, kaj je tisto, kar vas žene naprej v življenju.

Številni so bili mnenja, da je bistvo uspeha (tako Bullsov kot Lakersov) sloviti »trikotni napad« Texa Winterja in niso daleč od resnice. Ampak za razumevanje trikotnika in predvsem uspešno izvajanje je potrebnega veliko več. Vsaka ekipa je morala iti iz točke poražencev in zavedanja »boljši so od nas« preko točke »jaz sem boljši« do točke »mi smo boljši« in nenazadnje do vrhunca – »življenje je odlično«. Ali povedano drugače – tudi, ko nismo najboljši, uživamo v tem, kar počnemo in takrat nam ne more nihče nič. Zmagovalna miselnost, ki je hkrati še vedno prežeta s skromnostjo in zavedanjem okolice. Skozi strani se človek začne znova zavedati lepote in preprostosti košarke ter podoživljati številne nepozabne trenutke in mojstrske poteze …

Michael Jordan je po mnenju mnogih (tudi mojem) najboljši košarkar vseh časov. Pustimo ob strani debate, ali bi bil tako dober, če njegov trener ne bi bil Phil Jackson in če ob sebi ne bi imel vedno Scottieja Pippna in mnogih drugih. Sam vedno trdim, da igralci, kot je Jordan, lahko pridejo kamorkoli in bodo odlični in v večini primerov bodo še tako povprečno ekipo naredili (zelo) dobro. Kobe Bryant je bil tak igralec. Ne bosta pa vedno prvaka, kar se je tudi potrdilo. Vloga vodje, poglavarja plemena, je pripadla Philu Jacskonu. Ni bil vedno uspešen in vsak neuspeh je poskrbel za to, da je razmišljal in iskal načine, kaj in kako spremeniti. Dogajanje na igrišču je bilo odvisno od obeh vodij, njuna igra pa od stanja duha in misli in tu se pokaže neverjeten Jacksonov vpliv. Povezovanje egov (Kobe – Shaq), umirjanje nezadovoljnih igralcev (Pippen), krotenje problematičnih fantov (Rodman, Artest), poiskati vlogo nadarjenim, a na videz zapostavljenim (Kukoč) in tako naprej. In seveda, dva individualna mojstra, ki sta lahko večer za večerom dosegala 40 in več točk na tekmo, spraviti na nivo zavedanja, da je ekipa (naj)pomembnejša. Enajst prstanov, trije »three-peati«, pogost občutek nepremagljivosti oz. »življenje je odlično«.

In treba je pogledati na vpliv, ki ga je imel Jackson na mlajše trenerje. Vsaj v NBA, kjer je pač »najprej posel« in kjer ima vsaka ekipa vsaj enega (super)zvezdnika, ki si sicer želi prstan, a ga mnogo bolj zanima znesek na pogodbi. In taki superzvezdniki ob sebi potrebujejo ne le zanesljivo ekipo, ki bo sledila, ampak tudi zanesljivega in načeloma mirnega vodjo ob igrišču. Dnevi balkanskega temperamenta so mimo – dandanes Obradović, pokojni Ivković, Maljković, Novosel in drugi ne bi bili več sposobni ekip pripeljati do stanja »življenje je odlično«. Mislim, da tu tiči tudi razlog, zakaj Spursom pod vodstvom sicer odličnega Gregga Popovicha ne gre več tako dobro, kot nekoč. Pomislite na Igorja Kokoškova in kaj je naredil s slovensko reprezentanco pred štirimi leti. Tudi naš trenutni selektor Aleksander Sekulić premore to mirnost, ki jo prenaša na igralce. Steve Kerr, ki je kot trener vodil Warriorse do treh naslovov prvaka (in še dveh final) je bil del druge dinastije Bullsov, Derek Fisher je bil Jacksonova podaljšana roka v Lakersih, Luke Walton, Brad Stevens in še bi lahko naštevali.

Jacksonov zen je poskrbel za drastično spremembo v razmišljanju in odnosu trenerjev in igralcev. Rast, razvoj, povezanost. Zavedanje. Gre za moč duha in telesa in kdo ve, koliko več bi dosegel LeBron James, če bi sodeloval z Jacksonom …

Rating: 5 out of 5.

Penguin, 2014

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: