Priznam, da sem bil po malce nenavadni četrti knjigi v nekakšnem čudnem pričakovanju branja pete knjige o Preacherju Jesseju Custerju in njegovem lovu na Boga. Toliko vsega se je odprlo in potem peta knjiga – bum! Strela z jasnega, upam, da vse skupaj vodi v podobno katarzičen zaključek.
Mogoče je bilo v prvih dveh knjigah toliko dogajanja kot ga je sedaj v peti. Mogoče. Sam potek zgodbe je tak, da knjige preprosto ne moreš odložit. Fokus je res predvsem na Jesseju in tudi stranske zgodbe, ki jih spremljamo, so zanj in za njegovo pot še kako pomembne in nobena ne pušča preveč vprašanj ali dvomov.
Jesse, osupel zaradi poljuba in izdaje med Cassidyjem in Tulip, odide in pride v majhno teksaško mestece pomenljivega imena Salvation. Seveda ne traja dolgo, da se zaplete v težave z lokalnimi prebivalci, zaradi svojega poguma, neustrašnosti in občutka za pravičnost pa nenadoma postane šerif. In kaj hitro spozna, s kom bo imel največ dela in težav – mogočnim tovarnarjem Odinom Quincannonom (ki sam o sebi vedno govori v tretji osebi, vizualno pa malce spominja na Legenda iz Boysov), ki v svoji tovarni mesa zaposluje ogromno ljudi in ima zelo nenavaden, mesnati seksualni objekt ter njegovo brezkompromisno odvetnico miss Oatlash, ki časti Hitlerja in se ravno tako zelo rada predaja neobičajnim spolnim praksam. Quincannon je pač vajen težave reševati z nasiljem in denarjem (ne nujno v tem vrstnem redu) in mu je pravičniški Custer še toliko bolj oster trn v peti …
Jesse med prvimi v mestu spozna Lorie, sestro svojega najboljšega prijatelja iz otroških let, nesrečnega Billyja Boba, ona pa mu predstavi Jodie, ostro žensko z grdo brazgotino ob strani glavi ter brez ene roke. Zaradi imena, pa tudi videza sam priznam, da sem ves čas pričakoval, da se bo pokazala kakšna krvna povezanost z Jessejevim okrutnim polbratom Jodyjem, sledilo pa je neverjetno presenečenje. Ne, ne bom vam ga izdal.
Zaupanja vrednega sogovornika Jesse sicer najde v ostarelem Nemcu Guntherju – tudi ta zgodba ima presenetljiv preobrat in pa temnopolti policistki Cindy Dagget. Med njimi se sicer ves čas iskri, a se ne zgodi (skoraj) nič. Ennis je Custerja tukaj predstavil tudi kot lik, ki ljudi ne loči po barvi polti, ampak po tem, ali so dobri ali slabi. Nasploh se mi zdi, da je v tej knjigi izpostavljenih in iz zelo različnih zornih kotov predstavljenih veliko tipičnih težav Amerike in ameriškega juga (čeprav imamo Texas težko za tipičen jug) – rasizem seveda izstopa, tudi s kasnejšim vstopom Ku Klux Klana v zgodbo, pa s tem povezano Oatlashino občudovanje nacizma, spolne in krvne delikte ter prestopke in stereotipen način razmišljanja, za katerega vemo, da je lahko še kako resničen.
Zgodba nas vmes trikrat popelje v zgodovino – ko izvemo, kdo je Jodie in njeno zgodbo, Jesse znova obuje očetovega vojnega tovariša Spacemana, ki mu razkrije neverjetno zgodbo o pogumu, prijateljstvu in preživetju v vietnamski džungli in pa še Tulip … Tulip ob Cassidyju tone in tone, dnevi in noči se vrtijo okrog alkohola, tablet in seksa in na neki točki zajadra …
Njen oče si je želel fanta, a bil nato dvakrat šokiran – dobil je deklico in ob porodu izgubil ženo. Kljub prvim dvomom se z vso močjo in iskreno očetovsko ljubeznijo loti vzgoje Tulip, vsekakor malo bolj fantovsko in robato, a Tulip odrašča in odraste v pravično in čudovito dekle. Zgodbo zmoti nesrečna očetova smrt, sledi prijateljstvo z Amy in nato ljubezen z Jessejem. No, pa tu in tam vsekakor še kakšen dogodek, ki je dekle zaznamoval, obujanje spominov pa je odlična klofuta, da Tulip spozna, da jo življenje s Cassidyjem počasi ubija, da je tega dovolj in zato odide. Tu se pokaže Cassidyjeva temna plat, a Tulip je neomajna in odide k Amy …
Na drugi strani pa tudi Jesse potem, ko opravi z Odinom in njegovimi, odide na »potovanje«. S pomočjo pejotla in opazili boste eno od številnih zanimivih in zabavnih glasbenih referenc (Johnny Cash, Willie Nelson) v tej knjigi, ko si zaželi, da vse skupaj ne bo tako bedno kot v »tistem filmu o Doorsih« (film Oliverja Stonea s sicer odličnim Valom Kilmerjem, kjer pa je bilo marsikaj konkretno izkrivljeno). Jesseja namreč zanima, kaj se je dogajalo z njim po padcu iz letala in zakaj je izgubil oko. Poleg številnih drugih prividov vidi tudi, kako se je po padcu iz letala vendarle soočil z Bogom, kar pa mu seveda ni dovolj. Z njim želi enkrat za vselej poravnati račune.
Še prej ga čaka pot prek ZDA, saj se pelje k Amy, da bi skupaj našla Tulip, na poti pobira štoparje (ne, ne poje si Riders on the Storm), ki se mu en za drugim izpovedujejo, med potniki sta tudi dva stara znanca, ki pa ga ne prepoznata. In potem se zgodi snidenje s Tulip, poleg obilice seksa seveda iskrena in ganljiva izpoved, ki odlično sovpada tudi s pogovorom o pomembnosti ljubezni, ki ga ima v bližnjem baru Amy z nenavadnim natakarjem. In pa še ena glasbena referenca – »Freedom is just another word for nothing left to lose«.
Na koncu sem se začel resno spraševati, ali je to zgodba o bitki med dobrim in zlim oziroma med Preacherjem Jessejem Custerjem in Bogom ali pač ena res lepa ljubezenska zgodba? In seveda ne vem, kaj naj pričakujem pred branjem zadnjega, šestega dela … na neki točki se bo zagotovo vrnil Starr, zagotovo tudi Cassidy, kljub videnju mislim, da tudi Saint of Killers še ni izstrelil zadnjega naboja. Pustimo se presenetit.
Vertigo, 2011
maticpise.com 