Preacher: Book 6

Preacher: Book 6

Pa je prišel čas za zaključek še ene fantastične sage, ki jo je s pomočjo risarja Steva Dillona ustvaril Garth Ennis. Preacher – še zadnjič. Počasen, celo nenavaden začetek, pa potem stopnjevanje od vrhunca do vrhunca in (skoraj) kičast konec, v tipični western maniri …

Kot sem zapisal že v mnenju o peti knjigi, res nisem vedel, kaj pričakovati od zaključka. Kaj se bo zgodilo med zaljubljencema Tulip in Jessejem, med prijateljema Jessejem in Cassidyjem ter seveda kako se bo zaključil (najbrž) epski spopad med Bogom in Preacherjem. Tu je še vedno bolj blazni Starr s svojim Grailom, Saint of Killers s svojimi neporavnanimi računi in Arseface, ki je sicer užival v slavi, a še vedno hrepenel po maščevanju.

Najprej nenavaden in počasen začetek. Tulip, Amy in Jesse se ukvarjajo in služijo s krajo dragih avtomobilov, a ko se posel, vreden milijon dolarjev, sprevrže v katastrofo, so seveda v težavah. Iz težav se skušajo rešiti tako, da pomagajo odkriti tatove in morilce konj, ki po državi kradejo predvsem mlade konje, torej žrebičke in jih potem že predelane prodajajo naprej bogatim in petičnim evropskim kupcem. Med njimi je izstopajoč lik Napoleon Vichy, bralce bodo šokirali res kruti prizori ubijanja, predelovanja, klanja in še česa konjev. Ennis in predvsem Dillon sta šla tu res v podrobnosti, ki bodo mnoge zagotovo odvrnili od prehranjevanja s konjskim mesom. No, Jesse kot Jesse – konjskih tatov ne mara in v svojem slogu obračuna z Vichyjem. Zanimiv trenutek pa pride, ko se s konjem pogovarja o svoji novi dilemi – iskrice so začele preskakovati tudi med njim in Amy in zdi se, da se bo trio kmalu znašel v podobnih težavah kot sta bila Tulip in Jesse, ko je bil blizu Cassidy.

Cassidy je seveda vedno nekje blizu, a hkrati dovolj daleč, vseeno pa njegovo izdajstvo Jesseju ne da miru in želi izvedeti več. Tako v New Yorku naleti na klošarko Sally, ki je s Cassidyjem in prijatelji preživela mnogo lepih trenutkov, a žal spoznala tudi tisto drugo, mnogo bolj kruto in tudi grdo plat. Grobost in nasilnost do žensk, izkoriščanje, neverjeten egoizem, zasvojenost s heroinom in še kaj. Marsikaj od tega se je preteklih šest mesecev kanaliziralo tudi v njegovem napetem odnosu s Tulip, kar Jesseja seveda toliko bolj sesuje.

Na kratko o Arsefaceu – njegovi dnevi slave se počasi iztekajo in vse bolj očitno postaja, da je nekaj narobe. Težava je seveda v njegovem managerju Sergeantu Geneu (saj ste opazili podobnost z zloglasnim Elvisovim managerjem – Colonelom Tomom Parkerjem?), ki mladeniča vsaj na videz varuje, usmerja in vodi ter skrbi za njegovo blagostanje, v resnici pa skrbi predvsem in zgolj zase. V Arsefaceovem imenu užali papeža in vernike, sledi ne le bojkot, ampak kar poziv k linču in Arseface nenadoma ostane brez vsega. Dobesedno. Usede se v avto in odpelje domov ter se spotoma ustavi v mestecu Salvation. Seveda tisti teksaški Salvation, ki ga je v peti knjigi Jesse Custer spravil v red in zdi se, da bo šla zgodba po (skoraj) identični poti. Arsefacea se seveda vsi ustrašijo, bruhajo ob pogledu nanj, on nesebično pomaga Lorie, ona mu predstavi Christino (Jessejevo mamo) in pozor, pozor! – Conana Quincannona, Odinovega brata. No, na srečo je povsem drugačen kot Odin in Arsefaceu hitro ponudi službo, ključen tukaj pa je odnos med Arsefaceom in Lorie. Ona razume njegov popolnoma nerazumljiv govor in recimo, da ga zaradi svoje težave z očesom tudi vidi povsem drugače kot drugi … lepega, simpatičnega, predvsem pa iskreno sočutnega in dobrega srca. Saj si lahko predstavljate, kako se konča, kajne?

Še en košček sestavljanke nam manjka, Starr, Featherstoneova in Grail. Glavna novica je, da se vrne Hoover, ki je po Preacherjevemu ukazu končno preštel tri milijone zrn peska, najbolj pomembna pa, da v mesto pride Eisenstein. Slednji je tisti, ki je Starra pripeljal in uvedel v Grail, sedaj pa želi raziskati zadnja nenavadna dogajanja (Masada, smrt naslednjega Odrešenika, prekinitev čiste Jezusove linije, Monument Valley), s seboj pa ima dva nevarna pomočnika – molčečega ruskega specialca, neusmiljen stroj za varovanje in ubijanje ter precej divjega psa. Pri takih močnih posameznikih, obsedenih z oblastjo in maščevanjem, je seveda jasno, da je prostora v zgodbi premalo in ko Eisenstein Starra obtoži, da je pošast, ki je uničil dva tisoč let trajajoče poslanstvo … tudi tu si lahko predstavljate konec, kajne?

Treba je izpostaviti nekaj res izvrstnih domislic, ki jih je težko prevajati – recimo poziv k linču Arsefacea »Wipe the Arse«, pa zapis njegovega managerja »Fuck ’em all they’re worth and run like hell«, zmaga pa Starr, ko mu Eisensteinov divji pes trga moškost, on pa dejanje pospremi s stavkom »My cock in in the bitch’s mouth. And not in a good way«.

In kaj naj sedaj zapišem o Tulip in Jesseju, da ne povem preveč? Polno oborožena zapustita Amy in odideta v San Antonio oz. Alamo. Jesse najprej obišče oba pobegla angela (adephija), ki uživata brezskrbno življenje, a od njiju ne izve veliko, zato odide še v Ratwater in tam odpre grob, v katerem je pokopan Saint of Killers. No, naj bi bil, seveda. Sledi intenziven, ampak odlično grajen verbalni spopad med njima in dogovor, kako bosta obračunala z Bogom. Del, ki zna biti sporen predvsem tistim vernim, saj je kritika Boga tukaj daleč najbolj odkrita, a v marsičem še kako resnična in na mestu. Prav poseben dogovor pa sklene tudi Cassidy, ki ga čaka še spopad z Jessejem …

No, še predtem pa moram, ampak resnično moram deliti pesem japonskega kamikaze, ki jo Jesse prebere Tulip, tik preden jo zapusti in odide v (zadnji) boj:

»I am an empty dream … like snow left on the mountains in summer.

I feel my warm blood moving inside of me and I am reminded that I am living.

My soul will have its home in the rising of the sun.

If you feel sad, look at the dawn with all of its beauty.«

Jesse in Cassidy. Boj na ulici, v kultnem Alamu. Jesseja ima ves čas na muhi Grailov ostrostrelec. Ljubezen, nasilje, zloraba žensk, zaupanje, zloraba vsega in vseh, prijateljstvo so teme, o katerih se med neizprosnim izmenjevanjem udarcev pogovarjata nekoč prijatelja. Ni milosti. (mene je intenzivnost prizora močno spomnila na tistega vietnamskega med Spacemanom in Texasom) Tako kot nima milosti Starr do zveste Featherstoneve (ki mu je končno izpovedala ljubezen) in Hooverja (ki je nesrečno izpovedal ljubezen Featherstonovi), nima pa je niti Tulip, ki Starru dobesedno odstreli glavo.

Ampak … Cassidy, Jesse, Saint of Killer, Bog, Genesis? Preprosto ne morem, nočem in ne bom. Karkoli več napišem, vam bom pokvaril bralski užitek. Lahko pa rečem, da je Ennisu res izvrstno uspelo združiti vse konce, postaviti vse pike in ko človek na koncu zapre še zadnjo knjigo … ja, v bistvu je Preacher res zgodba o ljubezni.

Rating: 5 out of 5.

Vertigo, 2011

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: