Avtobiografija Toneta Vogrinca, enega najpomembnejših in najzaslužnejših ljudi ne le v slovenskem smučanju, ampak tudi športu. Za nekoga, ki ima med najbolj živimi spomini na otroštvo stiroporastega Vučka in akcijo Podarim – dobim, seveda obvezno branje.
Pisati o Tonetu Vogrincu je nekaj, kar lahko stori Tone Vogrinec sam. In to je tudi storil, s pomočjo Marka Radmiloviča, bivših sopotnikov, prijateljev in seveda tudi s pomočjo statistike. Po aktivnih petdesetih letih v smučanju in štiridesetih v smučarskem »poslu« ter vsem, kar je doživel in preživel, spomin pač tu pa tam odpove. Pa še vedno – koliko enih zanimivih podatkov, anekdot in še česa se skriva na skoraj 500 straneh … podobno sem užival, ko sem bral Racevo biografijo, pa čeprav o povsem drugih stvareh in ljudeh. A ena stvar je obema glavnim akterjema v krvi – 101-odstotna predanost početju, iskrenost in prepričanje, da je treba iti včasih tudi »na glavo« ali pa »na nož«, kakor vam je ljubše. Tone Vogrinec je širokemu nasmehu in štajerskemu pregovorno veseljaškemu duhu znal veljati za ostrega, zoprnega, ampak – in to je pomembno, načelnega. Tudi sam priznava, da ni bil popoln, a se je vedno trudil maksimalno in to najprej za druge, šele potem zase.
V avtobiografiji opisuje svojo pot od rokometaša do smučarja, tenisača, nato smučarskega trenerja in kasneje vse drugo. Marsikaj, tudi naključja in pogosto sreča, so pripomogla k temu, da je začel postavljati na noge sistem, zaradi katerega smo v osemdesetih vsaj v bivši Jugoslaviji veljali za »smučarski narod«, potem v devetdesetih stiskali pesti za vražje Slovenke in brez katerega nenazadnje ne bi imeli Tine Maze, Ilke Štuhec, Žana Koširja in mnogih drugih uspešnih športnikov, s katerimi smo se, se še in se bomo veselili tudi v 21. stoletju.
Ni manjkalo veliko, pa bi na olimpijskih igrah nastopil celo kot tekmovalec, zato pa je bil v takšni ali drugačni vlogi na kar devetih olimpijskih igrah, o svetovnih prvenstvih, sploh pa tekmah svetovnega pokala ne gre izgubljati besed. Olimpijske igre v Sarajevu so bile uspešne in posebne tudi zaradi njega, pa tudi kultnih Pokala Vitranc in mariborske Zlate lisice najverjetneje brez njegove volje, truda in želje pomagati, ne bi bilo.
Tone Vogrinec je gradil in vzgajal. Gradil sistem, včasih prenaglo, nato z več potrpežljivosti. Sistem ski poola, ki mu ga mnogi še vedno očitajo kot sistem, v katerem je obogatel predvsem on sam, a v knjigi vse te očitke spretno in z razlagami zavrne. Ski pool je deloval, ker so ljudje verjeli vanj. Ljudje pa so vanj verjeli zato, ker je prinašal uspehe in iz neznane državice naredil smučarsko velesilo. Vanj so verjeli ljudje, ki so vsako soboto in nedeljo pred TV in radijskimi sprejemniki stiskali pesti, v osemdesetih kupovali in podpirali akcijo Podarim-dobim in vanj so verjeli ljudje v številnih podjetjih, ki so skrbeli, da so imeli kvalitetne pogoje za trening vsi – od tistih najmlajših do članske A-reprezentance. Knjiga se po eni strani lahko bere kot priročnik, kako preprosto je lahko vse skupaj, a hkrati opomnik, kako preprosto je bilo. Pa ni več, ker se je spremenil svet in spremenili so se ljudje. Sploh se je spremenil šport in seveda z njim tudi športniki. Tudi s tem se je celo kariero spopadal in soočal, gasil in reševal Tone Vogrinec. Prizna napake in zagovarja občasno togost. In treba mu je prikimati.
Pa že tedaj, v osemdesetih – čeprav se je slovenska oz. tedaj jugoslovanska smučarija začela vzpenjati že v drugi polovici sedemdesetih; so bili različni vplivi. Managerjev takrat še ni bilo, bili pa so posamezni starši, kakšen svetovalec in prišepetovalec, ni bilo družbenih omrežij, bili pa so ljudje s takšnimi ali drugačnimi povezavami, na srečo so se lahko izogibali politiki. Seveda so se znali posamezniki že takrat kititi s tujim perjem, a je bilo smučanje najbrž v Jugoslaviji res preveč slovensko, da bi kaj bolj zanimalo ali vznemirjalo oblasti v Beogradu.
Zanimivo je brati, kako je Vogrinec gradil in tkal svoj odnos s posameznimi tekmovalci in kasneje tekmovalkami, trenerji, funkcionarji, direktorji, drugimi športniki ali pa povsem običajnimi ljudmi, ki jim je zaradi nekega naravnega vzgiba pomagal. Bojan Križaj, Jure Franko, Rok Petrovič, Boris Strel, Mateja Svet, Nataša Bokal, Grega Benedik, Jure Košir, vražje Slovenke – Urška Hrovat, Špela Pretnar, Katja Koren, Alenka Dovžan, Mojca Suhadolc, Špela Bračun, pa Mitja Kunc, Andrej Miklavc in še mnogi drugi vse tja do Tine Maze. Od stotink, odtrganih vezi, »pojahanih« količkov, neverjetnih borb in mojstrskih voženj, težkih porazov, nemoči, poškodb in žal tudi smrti pa seveda vse do medalj, naslovov, kristalnih globusov, olimpijskih medalj in vse do naslova olimpijske prvakinje. Elan, Tyrolia, Mizuno, Toper, Alpina, Subaru, Jaro Kalan, Janez Kocijančič, Janez Šmitek, Klemen Bergant, Vedran Pavlek in dinastija Kostelić, veliki Ingemar Stenmark, kaj je v Sarajevu počel John Denver, zakaj je našim olimpijcem svoj vikend posodil Vlade Divac, kje so našim smučarjem pele The Supremes in kje so si smučišče delili s ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, kdaj je polil sok po Milanu Kučanu in kdaj po Borutu Pahorju ter kakšne so bile njune reakcije, ozadje številnih sedaj že zimzelenih stav, dva neuspešna zakona, kupovanje jadrnic, tihotapljenje marsičesa in še bi lahko našteval.
Izvemo za marsikateri prepir in nesoglasje, tudi za tistega, kako je Jure Franko protestno zapustil reprezentanco, še vedno pa ne vemo, kaj se je zgodilo okrog Mateje Svet, da se je pravzaprav še pred vrhuncem odločila prenehati smučati. Vogrinec je v knjigi sicer podal svoj pogled, neko ozadje in zakulisje, a da bi kdaj dopolnili ta košček sestavljanke, bo morala svojo plat najbrž povedati tudi Mateja Svet. A tega dne najbrž ne bomo dočakali.
Prepričan sem, da bi Američani po taki knjigi in o takem človeku, kot je Tone Vogrinec, posneli film. Vsi me kličejo Tona je pravzaprav zgodovina slovenskega smučanja – z lepimi in grdimi platmi, lesenimi, olimpijskimi medaljami, velikimi in malimi kristalnimi globusi, ločitvami, porokami, rojstvi in smrtmi. In če ste vsaj enkrat v življenju gledali (ali celo obiskali) kakšno smučarsko tekmo, stiskali pesti, si grizli nohte in vriskali ter kam zapisali »Pa imamo novo medaljo, bravo ta in ta.« (česar ne odobravam, saj medalj nimamo mi, ampak jih imajo oni – ki so dolga leta trenirali in se odrekali, bili pogosto poraženi itn.), potem morate to knjigo pač prebrati.
Beletrina, 2022
maticpise.com 