Jan Pančur in testeninska zarota

Jan Pančur bo nova slovenska literarna zvezda. Vsaj tako si upam napovedati po prebrani prvi knjigi iz serije (upam, da mnogih) o povsem običajnem šolarju, ki jih piše Krister P. Jansson, z ilustracijami pa bogati Jure Engelsberger.

Kdo je Krister P. Jansson? Zanimiv človek, s številnimi izkušnjami in znanji, ki ga sicer poznamo v povsem drugačni vlogi. A vsekakor z dovolj posluha in občutka za mlade bralce, ki jim bodo prigode Jana Pančurja hitro zlezle pod kožo. Jureta Engelsbergerja ni treba posebej predstavljati, saj sem ga v mnogih opisih omenjal kot enega tistih ilustratorjev z zelo prepoznavnim in dodelanim slogom, ki s svojimi domiselnimi ilustracijami obogati vsako zgodbo in tudi tokrat ni nič drugače.

Jan Pančur in testeninska zarota je knjiga, ki jo je žanrsko zelo težko opisati. Imamo povsem običajnega šolarja, ki se mora na eni strani ukvarjati z reševanjem matematičnih nalog, pisanjem spisov in številnimi zagovori (predvsem na račun bogate domišljije) pred razredničarko ali ravnateljem, ima šolsko simpatijo Mojco in najboljšega prijatelja Marka ter tri sošolce, ki so ga v prvem delu vzeli na piko – Nejca, Klemna in Jureta. No, na drugi strani ima nekaj težav s starši, še posebej »zabavno« mu je z očetom, ki se je naučil jodlati. Ampak to ni v bistvu nič v primerjavi z vsem, kar ga čaka. Tu knjiga zavije v precej znanstveno-fantastično smer, dodamo še lahko teorijo zarot in pa kup zabavnih referenc.

Zgodba niti približno ni preprosta. Amalija Pelinšek je znanstvenica (oziroma nadprofesordoktorica), ki je zase prepričana, da je najpametnejša na svetu, to pa po zaslugi Krizanteme Otožnik (sicer Janove razredničarke, v resnici pa dvojne agentke) pride na ušesa Srednjemu Ajmohtu, vladarju planeta Otemnelec, ki se nahaja med sedemsto in osemsto svetlobnimi vinkli stran od Zemlje. Srednji Ajmoht je zelen kuščar, kot tudi vsi drugi prebivalci Otemnelca. Zelo rad gleda TV-program, ki ga ustvarjajo na Zemlji, dogajanje na družbenih omrežjih in če je signal slučajno slab (in zadnje čase je!), ga to zelo užalosti.

In ker je Amalija Pelinšek zelo zlobna oseba in  želi postati vladarica ne le Zemlje, ampak seveda tudi Otemnelca in pravzaprav celega vesolja, pride na krasno idejo. No, pravzaprav ji do velikega poka pomagajo priti sicer ne posebej bistre kolegice Frigida Hladnik, Gizela Repenšek in Nuška Ritoliznik. Izdelajo posebne testenine Flajšten, z vgrajenimi mikročipi, s katerimi bo lahko Amalija ukazovala svetu, kaj mora storiti. Svet oz. vse prebivalce bo z Zemlje prepeljala na Otemnelec, kjer bodo še naprej ustvarjali zanimive TV-vsebine za Otomnelčane, ki pa jih bodo gledali z Zemlje.

In v bistvu se njihov načrt kar lepo odvija. Skoraj. Jan Pančur, ki je v stresu zaradi številnih nevšečnosti, ne poje testenin Flajšten in je imun na ukaze Amalije Pelinšek in njene vojske. Tu je še šolski hišnik Ferdinand Hlod, nenavaden kot vsi hišniki, s to razliko, da je on za nameček še volkodlak. Razplamti se napet boj, kjer so laserske pištole glavno orožje, cilj pa seveda uničenje vseh testenin Flajšten, v kateri so zombimikročipi, s pomočjo katerih bo Amalija Pelinšek zavladala svetu. In seveda vam konca ne bom izdal, lahko pa povem le to, da je knjigo zelo težko odložiti (tudi, če ste odrasli in je ta knjiga v prvi vrsti namenjena otrokom), dokler ne prideš do zadnje strani.

Poglavja so kratka, enako stavki. Janove misli hitro švigajo, dialogi so zabavni in polni referenc. Odprla se bodo vprašanja o reptilih, ki želijo zavladati Zemlji in imajo tukaj že svoje predstavnike (med učitelji, očitno!), pa kvalitetnem TV-programu (Amalija obožuje Usodno vino), junaki pa so seveda zaznamovani z imeni oz. priimki.

Nimam pojma, kaj bodo prinesla nadaljevanja, ampak kar nekaj zgodb je ostalo odprtih – vsekakor ljubezenska zgodba med Janom in Mojco, Janove tegobe s trojico »bullyjev«, prijateljstvo z Markom, pa seveda Amalija Pelinšek in njena zvesta pomočniška trojica, vroča ljubezen Ferdinanda Hloda in še bi lahko našteval. Nisem niti prepričan, da so Otomnelčani rekli zadnjo besedo. Mislim, da bodo mladi bralci tole knjigo (in nadaljevanja) vzeli za svojo in upam, da bo to ena najbolj vročih knjig tega poletja. Prav bi bilo. Jaz grem pa sedaj pogledat, če kakšna na videz zaupanja vredna oseba skriva svoj rep in ali se nemara kaj ne skriva tudi v naših testeninah, saj se mi zdi, da otroci ubogajo nek drug, višji glas, mojega pa skoraj nikoli.    

Didakta, 2022