Mestne ptice

Risoroman Gašperja Krajnca me je dolgo časa vabil, pa niti nisem vedel, zakaj. Kot pri vsakem risoromanu sem se tudi tu bal, da ga ne bom razumel prav. Ampak – ali lahko nekaj razumemo prav ali narobe, če razumemo po svoje?

Ali je kakšna razlika med risoromani in stripi ali je risoroman zgolj moderen izraz? Sam bi za risoroman označil tisti stripovski izdelek, ki bi zlahka živel kot klasičen roman, strip je pač strip. Tam, kjer slike povedo več kot besedilo v oblačkih oz. ga dopolnjujejo. Zakaj to razglabljanje, ker Mestne ptice sploh ne pripoveduje o tem. No, na nek način pravzaprav da. Glavni junak, Ambrož, riše oz. je kreativni ustvarjalec za agencijo, ki na plakatih prodaja (družinsko) srečo in veselje. A se sprašuje, koliko njega samega je res še v tem delu in ali ne bi počel česa drugega, pa čeprav bi utegnil imeti potem eksistencialne težave. Vprašanja, s katerimi se prej ali slej začnejo spopadati vsi, ko dopolnijo trideset let. Pa to seveda ni edina dilema glavnega junaka ali drugih junakov, mestnih ptic.

Ambrož živi z dekletom Meto, dvema mačkoma in psom Darvinom. Živita v Ljubljani in imata vsak svojo službo. Zdi se sicer, da nihče od njiju s konkretno službo ni posebej zadovoljen, čeprav je del njunega poslanstva. Darvin je bolan, ima razraščajoč tumor na hrbtenici, njegov čas se izteka in v tem trenutku to za mlad par predstavlja največjo težavo. Bežna srečanja z znanci in prijatelji, telefonski klici in 24/7 dosegljivost za agencijo, za katero delaš, obisk veterinarja, sprehodi z Darvinom po Ljubljani, opazovanje okolice, ustvarjanje. Potem pa v Ambrožev razmeroma predvidljiv vsakdan zarežeta dva dogodka – srečanje z dedkom, ki se ravno tako spopada z zdravstvenimi težavami in nenadno poslabšanje stanje pri Darvinu. Ambrož se začne po dogodkih, ki sledijo, vse bolj spraševati po svojem poslanstvu in željah, kako in na kakšen način želi živeti.

Ambrož in Meta nista edini mestni ptici. Ljubljana, ki je skozi ilustracije imenitno prikazana v vsej svoji raznolikosti, nudi zavetje številnim pticam, z vse Slovenije. Tudi Ambrož prihaja iz Koroške, kar se vidi predvsem v dialogu z dedkom, klenim Korošcem, na prvi pogled malce trdim gospodom, ki pa je poln modrosti in je pravzaprav tisti, ki sproži premike v Ambroževi glavi. Tu so potem Barbara, ki svoj prosti čas preživlja ob gledanju kuharskih oddaj, sicer pa kontrolira kvaliteto nalepljenih plakatov in je zelo osamljeno. Pa raznoliki klošarji s prepoznavnimi frazami in nesramnim duhovičenjem, že omenjeni Ambrožev prijatelj Luka, naključna prodajalka, veterinar, prijatelji in prijateljice, ki brezskrbno obiskujejo bare in naročajo »pijačke« ter že kar pretiravajo v uporabi popačene mešanice angleščine in slovenščine, Ambroževi sorodniki, … In seveda številne mestne ptice, tiste prave ptice, ki so v mestu glasnejše kot na podeželju, njihov boj za vsakdanji kruh pa vse prej kot preprost.

Mestne ptice so zelo večplastne, predvsem pa odlično prikazujejo današnjo družbo. Večina odnosov je zelo površnih in mimobežnih. Zastrti bodisi v telefone ali nekam v prazno spregledamo in preslišimo vse, kar je okrog nas. Lepo in manj lepo. Živo. Delamo vse, kar nam je naročeno in kot nam je naročeno. Pozabljamo pa, kaj je v nas in česa si v resnici želimo. Nihče več si ne upa izstopati, ker vsak vse bolj dvomi vase. Postali smo del jate in letimo z vsemi drugimi ter pozabljamo, v čem je pravzaprav lepota letenja – v svobodi, sproščenosti in nepredvidljivosti.

ViveVageKnjige, 2020