Osebno

Miha Mazzini je pisatelj, kolumnist, scenarist, oče, popotnik in še kaj. V njegovih delih lahko pogosto zaznamo avtobiografske elemente, predvsem pa zna dobro presojati in včasih že analitično secirati družbo, nekoč in danes. A tako oseben in avtobiografski kot je v knjigi Osebno, še ni bil.

Z Miho Mazzinijem sem se prvič srečal po zaslugi filma Sladke sanje, za katerega je napisal scenarij (in kasneje po scenariju roman Kralj ropotajočih duhov) in kjer sem bil osupel nad pristnim prikazom nenavadnega otroštva malega Egona, ki si najbolj od vsega želi gramofon. Njegova mati se zdi obsedena z marsičim, le za vzgojo ji ni kaj veliko mar, v spomin se je vtisnili sosed hipi, pa stric Vinko in seveda prodajalec plošč. Oglejte si film in v res odlično odigranih vlogah boste videli zelo zanimive igralce. No, in kmalu po začetku branja Osebno so se mi začeli sestavljati posamezni koščki – pogosto sam sebi prepuščen deček, ki živi z mamo in babico, svobodomiselni stric Vinko, Jesenice (v Sladkih sanjah se zgodba odvija v Idriji) in veliko hrepenenja po svobodi in življenju, ljubezni.

V Osebno se Mazzini veliko ukvarja s svojim otroštvom – odnosom do mame in babice (oziroma none), ki je skrbela zanj oz. on zanjo ter bila versko fanatična in kronično nezaupljiva. Lastni mami je bil v napoto in zaradi njega ni mogla živeti, zdi pa se, da so njega vsi ti demoni otroštva preganjali še dolgo potem, vse do pisanja te knjige. Zakaj je bila mama do njega takšna, kakšen je bil v resnici njegov odnos do babice, s kakšnimi očmi je gledal svoje strice, predvsem strica Vinkota in kako je naj vplivala mamina napoved, da bo odšla v Avstralijo, kjer jo čaka življenje z veliko začetnico. Tisto, ki ga zaradi njega ni mogla nikoli imeti.

Druga nosilna tema je avtorjevo intimno življenje oz. odnos z Lenko (ime je izmišljeno) – Slovakinjo, s katero sta bila kot dva nenavadna planeta, ki krožita drug okrog drugega, se občasno srečata in takrat je vesolje v ravnovesju, ampak to nikoli ne traja prav dolgo in posledice trajajo še lep čas. Tu so posamezna obrobna razmerja – s Saro, Divo, …, za katera se zdi, da so pravzaprav zgolj mašila. Zakaj?

Naslovi poglavij imajo pomen in vodijo zgodbo – zataknjen, predrojen, zadet, prebran, zažgan, okruten, šamaniziran, fengshuiziran, meditiran, fokusiran in sprehojen; saj pripovedujejo o metodah, ki se jih je avtor loteval, da bi prišel do bistva, jedra, do odgovorov na svoja vprašanja. Poskusil je z drogami, iskal odgovore v takšni in drugačni literaturi, hodil po žerjavici, izpadel okruten, se povezal s šamanom in mojstrom fengshuija (kjer ima pomembno vlogo bendžo!), se za 10 dni podal na meditacijo v Italijo, postal je mojster čuječnosti, fokusa in obvladovanja ter za piko na v času covida-19 opravil s slovito romarsko potjo Camino oz. v Santiago de Compostela. Našel svoj mir z nono in mamo. Z Lenko in nenazadnje s samim seboj.   

Samoterapija, psihoterapija, analiza, preiskovanje najglobljih čustvenih vezi, duhovnost, travmatiziranost, strah, ljubezen, bližina, izguba, navezanost. Poplava zanimivih misli, modrosti, osti in refleksij. Osebno je spet ena tistih knjig, ki me je našla v očitno pravem trenutku. Knjiga mi je bila (samo)terapija, ponovno izpraševanje in analiziranje. 

Mazzini se namreč v knjigi spopada s številnimi vprašanji in spopada z mnogimi očitki, ki jih je bil deležen skozi življenje – tako s strani mame in babice kot potem od bolj ali manj trajnih razmerij oz. ljubimk. Sam sem namreč potem, ko se je po četrt stoletja (!) končala moja zveza in zakon, hitro zajadral v drugo razmerje, v katerem sem se v zadnjem obdobju veliko spraševal, zakaj še vztrajam. Grdo bi bilo reči, da sem iskal razloge, zakaj oditi iz razmerja, v katerem nisem imel več rad in se nisem počutil več dobro, niti jaz, saj sem se resnično trudil najti razloge, zakaj še vztrajati. In prišel do točke, ko sem videl, da zaradi samega sebe ne morem vztrajati v nečem, kjer se ne prepoznam več. In sem šel. Strl srce, dobesedno požgal mostove in ladje ter še kakšno mesto za povrh. Sem se počutil dobro? Nikakor! Se mi je zdelo, da sem storil edino pravilno? Vsak dan sem bolj prepričan v to.

Sprva se mi je zdelo, da bo mnenje o tej knjigi pravzaprav moja osebna izpoved, kako sem skozi Mazzinijevo brezkompromisno izpoved doživljal sebe, moje videnje in občutenja covida-19, ko se mi je svet začel sesuvati, pa obdobje ločevanja in ločitev ter nato novo razmerje, ki je bilo sprva oh in sploh krasno, potem pa vse manj in je sčasoma postalo polno dvomov in nelagodja. Predvsem na moji strani. Jaz sem bil tisti, ki je delal napake, jaz sem storil usodni korak in jaz sem tisti, ki je zanetil ogenj in gledal, kako gori. Po prebrani knjigi lahko še enkrat več rečem, da sem se odločil prav. Najbrž pa ni bilo najbolj prav, kako sem to storil.

Mi je bila knjiga Osebno všeč? Bila. Ali jo priporočam v branje? Vsekakor. Tako kot (najbrž) avtor pa tudi jaz ne odgovarjam za posledice. Knjiga, kjer sem manj razmišljal o tem, kaj je doživljal avtor in veliko več o tem, kaj sem v zelo podobnih situacijah doživljal sam in kako sem se odzival. In ne, vse, kar sem prebral, mi ni bilo všeč. Že iz ust bivše partnerke sem slišal marsikaj grdega (in žal tudi resničnega) in ušesom ne najbolj prijaznega, kar je ta knjiga pravzaprav potrdila. Več kot očitno sem zelo zahteven človek, s katerim ni preprosto biti ali živeti. No, pa saj ne, da ne bi tega že vedel, sem pa v zadnjih mesecih dobil potrditev. Pa ne le eno.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2022

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: