Tole bo bolelo

Nekdaj zdravnik, danes scenarist za humoristične serije. Zdi se, da se šale pišejo kar same. Sem pa tja tudi kakšna za vse ljubitelje črnega humorja. Adam Kay, avtor “skrivnega dnevnika mladega zdravnika”, je imel v času svojega zdravniškega vsakdana, več kot dovolj navdiha, da je vse skupaj zapisoval in izdal v tej zares smešni, pa čeprav bridko resnični knjigi o zdravstvu v Veliki Britaniji. Ja, vzporednice s Slovenijo boste zlahka povlekli (Marko Pokorn in Naša Mala Klinika), lahko pa se veselite tudi TV nadaljevanke, ki jo BBC že snema.

Adam Kay je začel pisati (skrivni)  dnevnik kot pripravnik, prenehal pa ni niti, ko je napredoval na položaj zdravnika sekundarija in bil potem mladi ginekolog. Čeprav je bore malo časa preživel doma s svojim partnerjem, trpel za pomanjkanjem spanca in obenem pomagal nešteto bolnikom ter na svet spravil več kot tisoč otrok. Ob hektolitrih kave in kilogramih nezdrave hrane se je nekajkrat selil, se zadolževal in med vsem tem ugotavljal, da ima parkirni avtomat na bolnišničnem parkirišču višjo urno postavko od njega. No, lep čas je več od njega zaslužil celo običajen delavec v restavraciji s hitro prehrano.

Ne, zdravniški poklic ni lep in utopične sanje o čudoviti karieri v beli halji se kaj hitro razblinijo. Velik pritisk, nemogoči delavniki, izjemna odgovornost, slabo plačilo in misija nemogoče, da bi imel človek ob vsem tem neko normalno življenje. Vsaj prvih 10 ali 15 let ne. Zakaj potem? Zato, ker verjame v plemenitost poklica, vsem preprekam navkljub.

Kay je v svojih dnevniških zapisih včasih kratek in faktografski, spet drugič zelo podroben in tudi nazoren. V večini primerov zabaven in duhovit, nemalokrat se boste prijeli za glavo, saj se ne boste mogli načuditi človeški neumnosti. Tu pa tam boste nejeverno zazijali, ko boste prebrali, kako izgleda njihov delovnik in s čim vse se morajo spopasti ter kolikokrat presežejo meje človeškega. No, odgovor je približno tolikokrat, kot ljudje presežemo meje normalnega. Torej prevečkrat.

Treba pa je izpostaviti tisto najbolj pomembno in sicer zakaj se je Kay sploh odločil za objavo dnevniških zapiskov svojega oz. zdravniškega vsakdana? Leta 2015 je britansko Ministrstvo za zdravje mladim zdravnikom skušalo vsiliti novo kolektivno pogodbo, s katero bi jim še bolj zvezali roke in poslabšali delovne pogoje, nakar so se zdravniki (upravičeno) odločili za stavko, vladni propagandni stroj pa jih je obtožil pohlepa … Kay je imel mačehovskega ravnanja države dovolj, kot je razvidno iz dnevniških zapisov, pa se je moral – ne prvič!; spopasti tudi s smrtjo pacientke, ki je ni težko povezati tudi s kadrovsko podhranjenostjo in preobilico dela. Dnevnik se zaključi z odprtim pismom ministru za zdravje.  

Bolelo vas bo – jokali boste predvsem od smeha, tu pa tam utegnete kakšno solzo potočiti tudi, če se boste prepoznali v kakšni zgodbi. Saj veste, da je tudi v uvodu omenjena Naša mala klinika nastala na podlagi mnogih resničnih prigod iz slovenskega zdravstva. Takrat seveda nihče ni želel biti Velepičeva, po drugi strani pa se nihče tudi ne želi videti kot Debevc, sestra Franja, doktor Muc ali pa Veso Lola Ribar. Prepričani smo, da boste na delo zdravstvenih delavcev (od sester do zdravnikov in kirurgov ter vseh drugih, ki jih srečujete na hodnikih zdravstvenih ustanov) odslej gledali drugače. Za začetek se jim večkrat nasmehnite in jim namenite besedo pohvale in zahvalo. 

Založba Mladinska knjiga, 2019