Bookerjev nagrajenec Douglas Stuart je s svojim nagrajenim romanom prišel na moj bralni radar kmalu po izidu, knjigo sem že držal v rokah, a počakal na slovenski prevod. Jerca Kos se je, vsaj po mojem mnenju, odlično spoprijela s prevajalskim izzivom in odlično ujela duha pripovedi in časa. Predvsem to je pri tej knjigi, kjer vas mora pritegniti že sama naslovnica, pravzaprav ključno.
Najprej moram priznati, da mi ni niti malo žal, da sem se s to knjigo spopadel, ker iskreno – branje Shuggieja Baina je nemalokrat spopad. Določeni prizori, dialogi, dvomi, razočaranja …, so tako neverjetno pristni in čeprav iz nekega drugega zornega kota, se zna marsikdo v prebranem prepoznati. Sam, ki sem odraščal v osemdesetih letih tiste nekdanje skupne države Jugoslavije, sicer res težko sodim, ali je bilo takrat lepše, boljše oz. lažje, kot je danes? Če vprašam starše, ni bilo preprosto, a so imeli neko upanje in prepričanje, da bo vse v redu. Danes pa to ni tako zelo preprosto. In ko potem prebiram različne politične debate, kaj je kdo smel in imel v osemdesetih, se pogosto vprašam, če sem morda jaz živel v nekih drugih časih? Številni moji sošolci in sošolke so hodili k verouku, praznovali božič, takorekoč vsi smo šli vsaj enkrat letno na počitnice v kakšno sindikalno nastanitev, do stanovanj so lahko prišli tudi tisti z delavskimi plačami in čeprav v trgovinah izbira ni bila takšna, kot je danes, nam manjkalo ni nič.
Margaret Thatcher, t. i. Železno lady, smo poznali iz starševskih pogovorov ter iz dnevniških zapisov Jadrana Krta. Velika Britanija, tako kot ves zahodni svet, se nam je seveda zdela sanjska. In Shuggie Bain seveda ni prva knjiga, ki tedanje obdobje slika zelo realistično in mogoče v naše roke prihaja v ravno pravem trenutku, ko se nam znova zdi, da je povsod drugje lepše in boljše. Bilo, je in bo.
Dogajanje je postavljeno na Škotsko, v delavski Glasgow, začne in konča se leta 1992 v okrožju South Side, glavnina pa se odvija med leti 1981 in 1989, ko Shuggie Bain nemirno preživlja dni v skoraj barakarskih naseljih Sighthill, Pithead in East End. Shuggie Bain je deček, Hugh Bain. Njegov oče, taksist, znan kot Shug in seveda je sin »ta mali Shug« oz. Shuggie. Ima starejšo sestro in brata ter seveda mamo, Agnes. Ima prijatelje? Pravzaprav ne. Shuggie je pač drugačen – ne zanimajo ga nogomet, kajenje, prostaško govorjenje, otipavanje deklic, pretepanje in izživljanje. Seveda ga v delavskem okolju kaj hitro okličejo za »buzija«, »pedra«, »ritopika« in še kakšno žaljivko boste našli. Shuggie Bain je preprosto drugačen, kar ni všeč njegovi sorodnikom, sploh ni všeč očetu in tudi mama se z njegovo drugačnostjo težko spopada.
Mama oz. Agnes se pravzaprav z vsem zelo težko spopada. Dela, tako kot tudi druge ženske, ne. To bi pač sesulo ponos njenega moža, saj je jasno, da je on tisti, ki domov nosi denar in skrbi za družino. Shugu skrb za družino ni ravno na seznamu prioritet, ampak bolj breme, zato si (tudi spolno) sprostitev rad poišče kje drugje in družino na neki točki zapusti. Pravzaprav jih preseli in odide. Občasno se vrača, a ne iz občutka skrbi ali odgovornosti, ampak bolj naslajat. Agnes ima namreč težave z alkoholom. Piti začne, ko se zbudi in pije, dokler v alkoholni omami ne zaspi. Kupone socialne podpore porabi za alkohol. Za alkohol »plačuje« s svojim telesom, nemalokrat na pol v nezavesti. Kar nekajkrat poskusi storiti samomor, med enim od poskusov skoraj ubije Shuggieja in zažge stanovanje svojih staršev.
Starejša hči pobegne v Afriko, srednji sin Leek, ki v prostem času rad riše, ravno tako odide. Stran, preprosto stran od samouničevalne mame. Shuggie je tako tisti, ki mora skrbeti za mamo. Moški, ki pridejo v njeno oz. njuno življenje, odidejo. Skoraj ni karakterja, ki ne bi tudi sam pogledal v kozarec, a Agnesina stopnja opijanja in stanja pijanosti so prej ali slej za vse neverjetna in nesprejemljiva. Znanke so blizu, dokler ima alkohol. Svetla točka se zdi še en taksist, Eugene, ki se v Agnesinem življenju pojavi vzporedno z obdobjem, ko celo leto zdrži brez kaplje alkohola. A tudi ta svetloba kaj hitro ugasne …
Shuggie ni le žrtev žaljivk, zmerljivk, grdih in očitajočih ter tudi pomilovalnih pogledov, ampak tudi zlorab. Zares težko si je predstavljati, kakšno je bilo njegovo življenje in kakšne posledice nosi. Pred dnevi sem bral intervju z avtorjem knjige, Douglasom Stuartom in knjiga je kar močno avtobiografska – tudi on je bil deček, istospolno usmerjen deček, ki je z mamo alkoholičarko, odraščal v škotski oz. britanski revščini. Skrbel zanjo in se boril z njenim alkoholizmom. Dolgo, dolgo časa lahko v knjigi čutimo upanje – z vsakim dnevom treznosti, novo šolo, selitvijo in novim okoljem. Ves čas čutimo iskreno in pristno ljubezen sina do mame, ne glede na to, kako izgubljen primer se zdi oziroma je mama.
Shuggie Bain je pripoved zavita v pisano paleto sive, težak dim, porušene stavbe in zaprte rudnike. Iz nje veje vonj poceni alkohola, bruhanja in cenenih parfumov. Sliši se šuštenje ponošenih in raztrganih oblačil. Čuti pritisk plesnivih sten in klavstrofobičnih sobic. Življenje, ki si ga vsaj večina težko predstavlja, pa čeprav nekateri še danes živijo tako. Pri nas in kje drugje.
Kako zahtevna je knjiga? Zelo. Shuggie Bain ni kratkočasno, niti zabavno branje, ampak v prvi vrsti realna, bridka in pretresljiva pripoved o odraščanju v osemdesetih, o drugačnosti in nesprejemanju ter o kar neverjetni ljubezni sina do matere. Pripoved o upanju, alkoholizmu in revščini. Shuggie Bain vam bo dal misliti.
Mladinska knjiga, 2022
maticpise.com 