
Biografija največje rokovske skupine na svetu je podnaslov nove biografije izpod peresa Lesley-Ann Jones, ki bo pri največjih oboževalcih poskrbela za kakšno privzdignjeno obrv, mlajših pa ne utegne ravno prepričati, da bodo poslušali kaj več od Satisfaction ali Angie.
Njena biografija Freddie Mercury je bila izhodišče za uspešen film Bohemian Rhapsody, John Lennon – Življenje, ljubezen in smrt največjega rokovskega zvezdnika pa je Lennona prikazala v morda ne najbolj znani, zagotovo pa zanimivi luči. Kaj pa Obdobje Rolling Stonesov – biografija največje rokovske skupine? Kaj še napisati o Stonesih, da še ni bilo zapisano v preteklih desetletjih? Lesley-Ann Jones slovi po tem, da veliko večino, sploh britanskih, glasbenikov tudi osebno pozna, kar da njenim zapisom vsekakor drugačno težko, kot če bi šlo zgolj za prepisovanje intervjujev in mnenja o zapisih drugih avtorjev. Tu so zbrana njena doživljanja, spomini in občutenja Stonesov skozi desetletja. Zapisanega je marsikaj, kar utegnejo mnogi zanikati, zagotovo najbolj pretresljivo je branje o spolnem prestopništvu bivšega člana Billa Wymana, ne zaostajajo niti težave ustanovitelja skupine, Briana Jonesa in seveda (s)ekscesi slavnega dvojca, Micka Jaggerja in Keitha Richardsa. Vse tiste romantike in naivne rockerje zna presenetiti tudi dejstvo, da bi lahko frazo »it’s only rock’n’roll, but I like it« zapisali kot »it’s only business, but I like it.« Avtorica proti koncu lepo zapiše – Stonesi niso več bend, ampak so brand.
Zgradba biografije je nekoliko drugačna, kot smo jih sicer vajeni. Začne se (skoraj) na koncu, leta 2016, na poročni dan medijskega mogotca Ruperta Murdocha in bivše Jaggerjeve žene, Jerry Hall. Zakaj je avtorica izbrala prav ta dogodek in ga naslovila s Karma? Rupert Murdoch je bil lastnik slovitih britanskih časnikov Sun, The Times, The Sunday Times in v primeru Stonesov še posebej zanimivega News of the World. Njihov novinar je pri uživanju drog zasačil Briana Jonesa in ga »zamenjal« za Micka Jaggerja, ki je časnik seveda tožil. Celotno zgodbo si boste prebrali v knjigi, kot tudi o sloviti čokoladici mars in Marianne Faithfull. Marianne ima svoje poglavje, enako kot podobno fatalna Anita Pallenberg. Seveda ga imajo tudi takorekoč vsi Stonesi, ima ga Mandy Smith, pa dogajanje v Altamontu, a gre le za vezivno tkivo.
Res je, da so bili Stonesi sprva protiudarec urejenim in brezmadežnim (hecno, ja!) Beatlom, a so prvo desetletje zares kar precej stvari storili za Beatli in če so Beatli z razhodom komu naredili uslugo, so bili to vsekakor Rolling Stonesi. Beatli so razpadli, Brian Jones je umrl (za njim še Hendrix, Morrison in Janis), prišel in odšel je Mick Taylor in za njim Ronnie Wood. Vedno manj je bilo rock’n’rolla, vedno več je bilo drog, škandalov, predvsem pa vedno več skrbi za posel in denar. Marsikaj so v sedemdesetih počeli Led Zeppelin in The Who, zaostajali niso niti Queen, pa tudi glam metal scena osemdesetih z Motley Crue na čelu (saj ste brali The Dirt?), a je treba priznati, da so Stonesi zmagovalci. Vse, kar so drugi počeli kasneje (in še vedno počnejo), so Stonesi (najbrž) počeli prvi. In še po današnjih merilih so šli pogosto čez vse normalne in zdrave meje.
Avtorica se tako veliko bolj osredotoča na postransko dogajanje, glasba je potisnjena v stranski plan, čeprav izpostavi nekaj plošč in skladb, ki so morda utonile v pozabo. Kdo je bil s kom, kdo je koga varal, številna homoseksualna razmerja, takšne in drugačne odvisnosti, razvrat, obscenosti, snemanje tako filma Gimme Shelter (Altamont) kot kasneje tistega zloglasnega Cocksucker Blues (med turnejo za Exile on Main Street), ko se je predvsem na zasebnem letalu dogajalo marsikaj zakonsko spornega. Usodne ženske in moški, spori, droge in tu pa tam ščepec rock’n’rolla. Pa ne pozabimo otrok, nesreč, pregonov in davčnih oaz.
Najbrž sem vedel, pa tudi pozabil, saj moram priznati, da mi je bilo dogajanje okrog Stonesov nekje od prihoda Ronnieja Wooda dalje glasbeno povsem nezanimivo, a strani o Billu Wymanu in njegovem takorekoč pedofilskem razmerju s sprva 13-letno Mandy Smith … no, to me je pa osupnilo. Ne to, da je Keith Richards posnifal očetov pepel, ne Jaggerjev obsežen seznam (domnevnih) ljubimk in ljubimcev, niti Jonesove psihične težave, saj sem ga poleg Wattsa vedno smatral za najbolj mirnega in prizemljenega člana. Strogi britanski zakoni, zavedanje okolice kaj se dogaja in molk. Zakaj? Ker je bil Bill Wyman član največje rokovske skupine na svetu? To nikakor ni več rock’n’roll, ki bi ga človek želel ali bi mu bil všeč. To pač ni tista religija, ki te nikoli ne razočara, kot je nekoč dejal Lemmy.
Ne bom priznal prvič, a Stonesov nisem nikoli videl v živo. In ne bom napisal še, ker jih ne želim. Recimo, da se mi zadnjih petindvajset let vse skupaj zdi le še cirkus, ki ima rock’n’roll le še v imenu. Motorhead so bili rock’n’roll, čeprav ko je umrl Lemmy … Keith še vedno živi, Lemmy je odšel. AC/DC so zame osebno pač največji rock’n’roll band na svetu, pa čeprav so tudi oni vse bolj poslovneži, a vsaj igrajo res še vedno visokooktanski rock’n’roll, s čimer so Stonesi že davno prenehali.
In ko smo pri AC/DC, pogrešam jih v knjigi in mislim, da niso niti enkrat omenjeni. Celo, ko avtorica razmišlja, kdo bi lahko nasledil Stonese na piedestalu rock’n’rolla, ne pomisli na AC/DC, ampak recimo na U2. V Torontu 2004 se je zgodilo, da so bili AC/DC predskupina (in nato tudi njihovi gostje) svojim vzornikom. Izjave enih in drugih lahko najdete na spletu. Morda so imeli na Kubi daleč največji koncert (2016, menda pol milijona ljudi), a so pred njimi tam igrali že Američani Audioslave (2005, za 70 tisoč ljudi). Zanimivo mi je tudi, da avtorica nikjer ne omeni v marsičem prelomne plošče Stripped (1995), zanimivega akustičnega koncertnega albuma, posnetega v klubskem ozračju, ko so prvič v živo zaigrali sicer Dylanovo Like a rolling stone.
Knjiga se konča, kjer bi se morala najbrž končati tudi zgodba skupine The Rolling Stones. S smrtjo bobnarja Charlieja Wattsa, 24. avgusta 2021. Zagotovo on ni bil Jaggerjev bobnar, dejstvo pa je, da so Stonesi Mickov in Keithov band. In tudi ko se bo Keith enkrat zgrudil na odru, bo Mick (najbrž) mašinerijo gnal dalje. Kako je že pel Freddie – »The show must go on«. Zanimiva biografija, ki me je sicer na trenutke dolgočasila, proti koncu pošteno pretresla, a predvsem več kot enkrat poskrbela za privzdignjeno obrv. Nekaj umetniške svobode, kot si jo avtorica takega ugleda lahko privošči, kakšna pomanjkljivost in vsekakor tudi zdrava, na trenutke že kar drzna mera kritičnosti. Knjig o Stonesih ne manjka in ta je le ena izmed njih …
Učila International, 2023