Andy in Terry se z epopejo o vsakič–13–nadstropij–višji drevesni hišici vračata že petič, je pa medtem v slovenskem prevodu izšla tudi 78-nadstropna hišica, celo s podnaslovom Filmska premiera. Kaj si je avstralski ustvarjalni dvojec izmislil tokrat?
Andy Griffiths (piše) in Terry Denton (riše) sta pričakovano ustvarila 13 novih odštekanih in nenavadnih ter seveda zabavnih nadstropij, tista najbolj izstopajoča in ves čas prisotna novost je TV Drevnik (TV, ki vam neposredno in ekskluzivno prinaša novice s hišice na drevesu) in ki na spodnjem delu strani skrbi za zabavne opise in napovedi. Kaj več o domišljijskih novotarijah ne bi, pustite se presenetiti. Oh, in pa mravlje. Niso nove, so pa pomembne!
Še kako presenečena sta tudi Andy in Terry, ko se na obisku nepričakovano pojavi inšpektor Mehurček, ki ga zanima, če imata naša junaka gradbeno dovoljenje za drevesno hišico. Seveda ga nimata in tudi zgodba, zakaj je temu tako, je pričakovano nepričakovana, v glavni vlogi pa nastopa Terry. (Če bi bil drzen, bi rekel, da sta ustvarjalca vse bolj neposredna v svojih prepirih, ki jih prelivata na papir, saj je zvračanja krivde in obtoževanja vedno več)
Strogi (kakšen pa?!) inšpektor Mehurček, kaj hitro ugotovi kup pomanjkljivosti – najbolj ga jezi slaba varnost in to, da v drevesni hišici ni klančin; in ker fanta nimata gradbenega dovoljenja, pade odločitev – 65-nadstropno hišico je treba nemudoma porušiti! Razen seveda, če fanta zelo hitro ne pridobita gradbenega dovoljenja. To pomeni povratek 6 let in pol v preteklost, ko je Terry šel z denarjem po gradbeno dovoljenje, a ga ni dobil. Ampak kako odpotovati v preteklost? S časovnim strojem seveda, ki je v tem primeru kanta za smeti.
Ampak ker se Andyju in Terryju nepričakovano v kanti za smeti pridruži se inšpektor Mehurček, prostora pa ni ravno veliko, namesto 6,5 let odidejo 650 milijonov let v preteklost, se »seznanijo« s pradavninsko sluzjo, 65 milijonov let pred našim štetjem se pozabavajo z dinozavri, Terry spotoma reši ubogo mravljico, da bi potem 65 tisoč let pred našim štetjem lahko praljudi likovno izobrazili. Inšpektor Mehurček tudi v preteklosti zelo vestno beleži številne nepravilnosti in nekajkrat reši junaka z mehurčkasto zaščitno folijo.
650 let pred našim štetjem naši trije junaki (ja, inšpektor Mehurček postaja vse bolj pogumen) razgrajajo po Egiptu, 65 let pred našim štetjem pa sodelujejo v razburljivi dirki konjskih vpreg v antičnem Rimu. V vsakem obdobju srečajo tudi eno od različic samih sebe in bodisi razjasnijo kakšno skrivnost, spletejo novo teorijo zarote ali pa mlade bralce preprosto izobrazijo.
In potem v prihodnost. Ne, ne v sedanjost, ampak v prihodnost. Najprej v leto 65.000 (torej malo manj kot 63 tisoč let v prihodnost), v prihodnost, ki je 100-odstotno odporna proti nevarnostim in zaradi tega pravzaprav zelo dolgočasna. Rešitev se skriva v Osrednji varnostni centrali, ki jo je v našem času zasnoval sam inšpektor Mehurček, ki lahko varnostne nastavitve ponastavi nazaj, poskrbi le za to, da sveta nihče več ne bo mogel narediti 100-odstotno odpornega proti nevarnostim.
Seveda z eno »lepotno napako«, ki jo ugotovijo 650 milijonov let v prihodnosti, ko je Zemlja ena velika plaža, na kateri kraljujejo orjaške rakovice. Terry je pač izklopil gumb za uničenje orjaških rakovic, ki sedaj v svojih kleščah držijo samega H. G. Wellsa, avtorja Časovnega stroja, ki je pravzaprav navdahnil Terryja, da je ustvaril svoj časovni stroj. Čas za zadnji spopad? Seveda. Čas za povratek v sedanjost, kjer stvari seveda ne bodo takšne, kot jih pričakujeta Terry in Andy? Seveda. In založnik Veliki Nos čez nekaj minut pričakuje novo knjigo, ki je junaka sploh še nista začela pisati? Seveda! Na sceno stopijo mravlje, kot rešiteljica znova Jill in nepričakovano inšpektor Mehurček, ki pa ni več inšpektor, ampak … to boste seveda izvedeli sami oz. vam bodo povedali otroci.
Otroci bodo izvedeli veliko zanimivega o zgodovini, seveda na nekoliko bolj zabaven način. Najbrž bodo opazili zvrhano mero besed, kot so »tepec«, »cepec«, »bedak« in predvsem nezrelih obtoževanj »Ti si bil! Ne, ti si bil!«, ki jih tudi otroci žal obvladajo, a bi jih lahko vseeno uporabljali nekoliko manj. Osebno (pa tudi moja dva testna otroška bralca) me je zmotilo ponavljanje – vmes je nekaj strani, sicer v duhu zgodbe, ponavljajočih, bolj ali manj pričakovan pa je tudi zaključek z ustvarjanjem nove zgodbe. Morda sta avtorja v šesti knjigi poskrbela za kaj sprememb in nas presenetita.
65-nadstropna hišica na drevesu kot celotna serija je zabavna, skoraj stripovsko naravnana in bo zato zanimiva tudi tistim otrokom, ki morda ne berejo najrajši. Nekako v kategoriji Davida Walliamsa, pri katerem me osebno (kot starša) ravno tako marsikaj zmoti. Čeprav, tam, kjer jaz ponavadi dvignem obrv, se otroci najbolj krohotajo. Tako, da očitno več kot dobro vedo, kaj počnejo.
Miš, 2022
maticpise.com 