Pa tako lep dan je bil: Niet – 40 let

Ena najtežje pričakovanih knjig tega leta. Biografija o slovenskem bendu, pa ne kateremkoli, ampak o Nietih. Velik koncert, dvojna vinilna plošča, nova pesem, dokumentarni film še nastaja in biografija. Napisal jo je Zdenko Matoz …

Vsak zakaj ima svoj zato in ko sem to knjigo na skoraj 300 straneh v razpotegnjenem petkovem popoldnevu prebral, sem imel v glavi predvsem veliko zakajev. Tisti glavni zato so imeli najbrž Jani Jerant, dolgoletni manager Nietov in človek, ki ga neizmerno spoštujem ter seveda člani skupine, predvsem Igor Dernovšek, alfa in omega skupine. In če sta onadva/oni zadovoljni, potem je knjiga najbrž točno takšna kot mora biti. Sam, kot oboževalec skupine Niet od začetka devetdesetih in celo kot njihove PR-ovec (večno bom hvaležen Janiju, da mi je ponudil delo PR-ovca ob koncertu v Križankah 2010, ko so Niet predstavljali svoj prvi pravi studijski album, Trinajst), pa sem razočaran. Zame osebno je knjiga točno takšna, kot sem se bal, da bo – prazna. Zdenku, ki ga kot novinarja z dolgo in sivo brado (tako in drugače) spoštujem, se je nekaj podobnega zgodilo že s knjigo Orlek 20 let knap’n’rolla. Prazno.

Ampak bom šel od začetka in bom najprej pohvalil stvari, ki so mi bile pri knjigi všeč. Knjigi je priložen CD s 24-imi pesmi Niet, ki jih ali pa bi jih moral poznati vsak. Gre pravzaprav za CD različico letos izdanega vinila Pa tako lep dan je bil 1984 – 2024, kjer se nahaja tudi njihova zadnja uspešnica Tema rjove skozi mesto. Za tisti klasični nietovski ovitek je poskrbel Zvone Kukec, ki tudi sicer skrbi za vizualno podobo skupine, knjigo pa je res fantastično oblikoval Žiga Valetič. Berljivo in pregledno. Vsekakor je treba pohvaliti, da so svojo besedo dobili sopotniki in »sodobniki« ter nekateri, ki so sodelovali v projektu Drž’te jih! To niso Niet!!!. Lahko sicer dodam, da se mi jih zdi premalo ali pa da so imeli premalo prostora, ampak so pa in to je hvale vredno. V knjigi boste našli res veliko slik – osebno bi si sicer želel še kaj več koncertnih (so pa glede na stanje, kako je vse skupaj potekalo v osemdesetih, najbrž spraznili vse (uborne) arhive iz tistega časa), izbrana besedila, diskografijo, postave itn. Vsekakor vse, kar taki biografiji pritiče, ampak …

Tu sem trčil ob prvo težavo, preden sem knjigo začel brati in sem jo samo prelistal – poglavje z izbranimi besedili je dolgo 70 strani. Res nekaj strani vmes poberejo fotografije, pa vseeno – od slabih 300 strani biografije je 70 strani besedil. In da ne bo pomote – besedila so fantastična, Dernovšek kot avtor večine je Kosovel punka. Ampak ta besedila imamo na ovitkih, v knjižicah CD-jev itn. Približno četrtina knjige!!! Še dobro, da ni prišel kdo še na idejo, da bi mogoče dodali še notne zapise.

Kaj je dobra in kaj je slaba biografija? Nimam pojma. Vem, ko jo preberem. Vem predvsem, da mi mora nekaj dati, nekaj več … kot nekomu, ki glasbo spremlja in o njej veliko prebere, mi mora predvsem ponuditi nekaj več od tistega, kar lahko najdem med prvimi 20-imi zadetki na Googlu. Še posebej, če imaš dostop (oz. so živi) do domala vseh glavnih akterjev. Prebereš npr. The Dirt, Hammer of the Gods, To Live is to Die, pa biografije Brucea Springsteena, Queenov, Johna Lennona, celo Robbieja Williamsa (kjer je recimo fokus na njegovih psiholoških težavah) lahko dodam Johnnyja Štulića ali Đorđa Balaševića, tudi o EKV je bilo napisanega marsikaj zanimivega, pa dodajam Samohodca o Igorju Vidmarju in pri večini teh si rečeš vau in jih ne prebereš v enem popoldnevu. Hej, lahko vzameš celo Golobovo Zgodbe iz prve roke o Zoranu Predinu, pa boš izvedel marsikaj zanimivega, novega, drugačnega …

Torej, jaz, ko berem biografijo, hočem izvedeti, hočem začutiti … kako in zakaj so nastajala besedila, kaj so želeli z njimi povedati. Tukaj v treh stavkih izvemo ozadje Vijolic (slab trip), Lep dan za smrt (ogled apokaliptičnega filma), Februarja (razpad ljubezenskega trikotnika), mislim, da je nekaj tudi o Depresiji in po eni fotografiji, da je bil Ruski vohun v prvi različici očitno kitajski. Pravzaprav je večina stvari predstavljena v treh stavkih. To ni McDonald’s, to so Niet!!! Kako so igrali, kakšna je bila dinamika (Primož je bil sramežljiv, pel je s hrbtom obrnjen k publiki) v skupini, kako so dojemali en drugega, kaj se je dogajalo pred, med in na koncertih, festivalih …

Bom rekel da za kar veliko generacijo, ki je Niete naredila kultne, velja, da Habičevih Nietov nismo nikoli videli v živo. V začetku devetdesetih smo na radiu slišali Lep dan za smrt – tukaj pa velika hvala za informacijo o sinhronem predvajanju skladbe na prvo obletnico Habičeve smrti, saj si skoraj upam trditi, da sem takrat to skladbo, ob 12. uri prvič slišal na radiu in da me je sezula. Ker, kaj pa je to?! Pač, punk se pri nas doma ni poslušal – stari rock, rock, metal, veliko pop in rock glasbe iz področja bivše skupne države; zame je bilo to takrat razodetje. No, slišali smo Lep dan za smrt in kot Severa Gjurin v knjigi lepo prizna, mnogi smo delček refrena razumeli narobe. In potem se je začelo raziskovanje in odkrivanje, krožile so neke kasete, koncertni bootlegi in tako vse do tistih prvih uradnih izdaj pod okriljem Vinilmanije.

Mene so Niet zaznamovali – bili so tista jeza, jezik upora, iztegnjen sredinec vsemu, kar me je v najstniških letih morilo. Na eni strani sem imel Metallico, ki so peli o tegobah in travmah, ki so bile ali pa so prihajale, ponavadi iz nečesa potlačenega in na drugi strani Niet, ki so bili pa surovi, jezni, jeklena pest, ki te je usekala po gobcu in ko si v vsej tisti jezi razbral še besedilo, si toliko bolj verjel. In ko grem na koncert, znam še vedno vsa besedila. In še danes z veseljem prisluhnem novi glasbi in zadovoljno kimam, ker kljub temu, da so to danes gospodje v letih, imajo še vedno kaj za povedat. Fantastičen projekt Rokovnjači, prva in edina slovenska punk-opera. Pa Trinajst in V bližini ljudi, nor nastop v Izštekanih s koncertnim klavirjem, godali in akustiko. No, v knjigi je o vsem naštetem tudi zapisano približno toliko, kot sem sedaj zapisal jaz. Niet so bili v marsičem revolucija in še vedno so. In tega, iskreno – teh čustev in doživljanj, v knjigi manjka. Ker Niet so bend z dušo in veliko srca, pa čeprav so bili hardcore in so danes punk. Nekaj malega anekdot, zanimivih doživetij in kakšen dovtip, pa spet vse skupaj v treh stavkih … Prepričan sem, da je tam zunaj ogromno ljudi, ki so videli tiste prve in te sedanje Niet in bi vedeli marsikaj povedat. Niet imajo različne generacije poslušalcev, ki bi morda lahko prvič dobili besedo in dali osebno, predvsem pa čustveno noto tej knjigi. Zdenko je prekaljen novinar in je bil tukaj morda preveč prijazno novinarski in se temu ni prepustil. Pa ne iz vidika, da bi pel skupini hvalospev, ker ni bilo vse zlato, kar so ustvarili ali počeli, vseeno pa menim, da težko napišeš res berljivo in zanimivo biografijo, če nisi zraven, če ne čutiš. Če ti telo ne vzdrgeta, ko zaslišiš Lep dan za smrt, Vsak dan se kaj lepega začne, Februar, Vijolice, Beli prah … Nek drug slovenski punk band je rjovel »Tovariši, jst vam ne verjamem!«. 

Če je bila želja narediti biografijo, ki bo površno predstavila 40 let (v redu, s prekinitvami, ampak še vedno 40 let!) delovanja skupine, potem jim je uspelo. Punk skupina v osemdesetih, pa kasneje celo igranje v sklopu nekih mladinskih brigad, nesoglasja na sceni, koncerti, snemanja, represija, služenje vojaškega roka, Habičeva odvisnost in smrt. In dajmo mogoče ne pozabit ali spregledat, da v Sloveniji takrat glasbeniki niso umirali zaradi predoziranja in da ga je takšna smrt – podobno kot kasneje recimo Cobaina, naredila še nekoliko bolj mitskega. Njega in skupino. Potem tisti nesrečni poskus povratka z Igorjem kot glavnim pevcem, štirimi angleškimi pesmimi (spomnim se, ko sem si ta CD sposodil v lokalni izposojevalnici CD-jev in si ga presnel na kaseto ter vrtel do onemoglosti) in vso gnojnico, ki se je zlila nanj. Kje je teža vsega tega, frustracije in pritisk? Odgovor je: v treh stavkih. In potem zatišje, pa povratek z Borutom Maroltom – jaz se ga recimo spomnim kot pevca Prisluhnimo tišini, si pa nisem nikoli mislil, da bi lahko bil to, kar je v Nietih. Njegov glas, ki grmi in doni, a je lahko tako zelo nežen, krhek in zlomljiv. Neverjetna odrska prezenca, ko pač vidiš, da lahko stopi ob bok vsakemu – ko z eno nogo stoji na monitorju in razširi roke, je občinstvo njegovo. In mu bo sledilo! Ima očitno neko naravnost sposobnost biti prepričljiv. Ja, priznam, kot mnogi drugi, sem tudi jaz dvomil vanj. A me je s prvim koncertom prepričal. In ne, nikoli si kot mulc nisem mislil, da bom sploh kdaj videl Niet v živo in da bodo zveneli tako dobro, prepričljivo in organsko kot dejansko zvenijo. Spor z Rolandom Jurečkom. Pa potem plošča Trinajst in kopica zgodb okrog te plošče, nastajanja besedil, ki jih tukaj ni. Zakaj? Spomnim se, ko je prišel na koncert v Križankah vidno izgubljen moški, čakala ga je vstopnica in potem dobim informacijo, da je prav on napisal besedilo za Dekle izza zamreženega okna. Poslušajte pesem, če je mogoče sedaj nimate v ušesih. Tega gospoda (Črtomir Clonsky) ni nikjer v knjigi – zakaj? Pa potem Rokovnjači in V bližini ljudi – spet dva odlična projekta, težavna, a odlična, ki si zaslužita veliko več pozornosti. Zaslužila sta si jo v času izdaje in bi si jo tudi v knjigi. Tudi zato, ker sta bila drugačna, a sta imela veliko vsebine in sta Niet pokazala v čisto novi luči. Pa seveda potem še en dolg premor, ki je bil posledica trenj in prepirov znotraj skupine in čeprav po eni strani razumem, da mogoče niso hoteli tega znova pogrevati, se vseeno zdi, da so šli preko tega in bi o vsem lahko spregovorili. Vmes seveda še smrt Aleša Češnovarja in potem letos veliki povratek.

Moje mnenje je, da si moraš mogoče za tako biografijo vzeti več časa. Raziskovati, opraviti kar nekaj intervjujev, zapisovati, še malo raziskovati in kopati, se spet pogovarjati in tako naprej. In lahko se pogovarjaš, ker z izjemo Habiča in Češnovarja (pustimo legendarnega Bobana ob strani, čeprav bi imel on zagotovo veliko za povedat) so vsi tu. Prav, z meglenim spominom, zato pač raziskuješ. Ker to so Niet! Niet, za katere vedno znova trdim, da so v določenih pesmih in eni ali dveh kiticah povedali več, kot nekateri bendi povedo na celi plošči ali celi karieri. In mi je zanimivo, da z nekaj res redkimi izjemami ni nikjer soborcev (no, mogoče tudi v tem primeru boljše sopotnikov) iz tistega časa. Kaj so si o Niet mislili in kaj si mislijo (ne pozabimo, da govorimo o razponu štiridesetih let!) člani Pankrtov, O!Kult, Via Ofenzive, Kuzel, mogoče celo Laibachov in drugi, da ne naštevam poplave punk bendov, ki so delovali v tistem obdobju in konec koncev tudi predstavnikov drugih glasbenih žanrov, ki so ravno tako vznikali in so imeli na Niet ter to glasbeno sceno zagotovo svoj pogled in svoje mnenje.

Vse zapisano so moji »zatoji« na vprašanje, ki ga bom dobil v dneh po objavi tega precej dolgega mnenja – »Zakaj si tako pisal o knjigi?«. Zato. Zaradi vsega zgoraj zapisanega se mi zdi knjiga prazna. Upam si reči in trditi, da si Niet (če kdo) zaslužijo več in boljše.

Pa še ta pripis oz. opomba – knjigi ne bom dal ocene. Iz spoštovanja do skupine in hvaležnosti za vse, kar so mi pomagali prebroditi. Mislim pa, da je iz zapisanega jasno, da sem nad knjigo vse prej kot navdušen.

Brez ocene

Primus, 2024