Esad Babačić v morda zanj najbolj nenavadnem delu zadnjih let – preplet poezije, esejev in kolumn, razmišljanj, z nekaj znanimi izhodišči, obilo vrhunske poezije in posameznimi iskrivostmi, ki vam bodo zaprla usta.
Priročnik za neuspešne je pravzaprav vse, samo priročnik ne. Upam, da Esad ne bo nikoli padel tako nizko, da bi moral pisati kakršnekoli priročnike za samopomoč. In še nekaj moram napisati že v uvodu – od naslovnice dalje in prek notranjosti gre za eno lepše oblikovanih knjig v našem prostoru, za kar gre zasluga Žigi Valetiču. Naslovnica, na kateri na domino verigi knjig vidimo mladega in sodobnega Esada. Pa potem domiselni začetki posameznih zapisov z Esadovimi pesmimi v stilu posameznih listov iz dnevnikov, zvezkov ipd., pa izpostavljeni odlomki zapisov, ki so izpisani z zlato barvo, elegantno postavljeno in čeprav v zlati barvi, čisto nič kičasto ali bahavo. Ko se bo govorilo o oblikovanju knjig, je Priročnik za neuspešne vsekakor na vrhu tistih, ki so lahko za odličen zgled.
No, in če je za zgled lahko oblikovanje, o pisanju niti ne gre izgubljati besed. Esad Babačić je pač preprosto zagotovilo, da boste brali kvalitetno, nadpovprečno in odlično. Tako kot obstajajo glasbeniki, katerih ploščo lahko kupiš, ne da bi slišal eno samo pesem in dobro veš, da te bo prepričala. Pa ne le prepričala, ampak ti bo nekaj dala. In enako velja za Esada. Seveda sem se nekaterih esejev spomnil – naj si bo to iz opevane Veš, mašina, svoj dolg ali Navijaj v sebi, nekajkrat spomni tudi na Balkonce, pa na antologijo slovenske punk poezije (Zamenite mi glavo) in antologijo slovenske poezije športa (Vsak boksar boksa svoj boks), ki ju je uredil, marsikaj pa je novega. Mislim, mogoče sem na kaj pozabil, ali pa šele sedaj razumel, videl v neki drugi luči, kdo bi vedel.
Predvsem sem vesel, da se Esad v drugi polovici knjige (ta priročnik se mi bo še nekajkrat najbrž zataknil v grlu ali pa na tipkovnici) iz neke zaverovanosti v lasten neuspeh počasi usmeri v recimo svetlejše in bolj optimistične note, čeprav to niso. So pa resnične. To pa ne pomeni le črne ali bele, ampak še neko neverjetno paleto odtenkov vmes. Ampak bralcu bi moralo postati jasno, da Esad piše, ker to zna. Pa ne le zna, ampak je v tem mojster. Tudi nagrade, ki jih je prejel za svoja dela, to potrjujejo in to neuspešnost seveda postavljajo pod vprašaj.Ne upam si sploh zapisati, da je pisanje edino, kar zna. Ker vemo, da je lahko tudi igralec (tudi svoje sicer stranske vloge v kultnem Outsiderju se spomni v enem od imenitnejših zapisov), seveda je lahko pevec (VIA Ofenziva in njegov, ah, pa spet ta izraz, kultni Proleter) in vemo, da je lahko samosvoj punk turistični vodič in prej ali slej bomo izvedeli, da je lahko tudi kustos (v punk muzeju). Človek mnogih talentov. Prevečkrat spregledan. No, pa bom zapisal – neuspešen. Uspelo mu je.
Ampak povem vam sedaj, ko boste obstali ob posameznih stavkih, iskricah in domislicah, verzih in izhodiščih, si ne boste mogli kaj, da ne bi rekli »Kakšen genij!«. Prišli boste do neverjetnih zapisov o bureku (oziroma sirnici), pa glavni ljubljanski železniški postaji oziroma štacjonu, ki izgublja svoj šarm in svojo resnično vrednost, zapisov o Proleterju, nostalgiji, Diegu Maradoni, kot že tolikokrat do dvojine, vmes pa bodo prepleteni verzi Štulića, Balaševića, Mladenovića in tudi Bitenca, se spomnili na balkone in še kaj, kar bo povsem vaše.
Toliko vsega, da si boste knjigo, ko boste enkrat prišli do konca, želeli prebrati še enkrat. In ali je za pisatelja sploh kaj lepšega in boljšega, kot da si ljudje želijo njegovo knjigo brati znova in znova. Točno tako kot tisto odlično ploščo, ki jo vrtiš in ponavljaš ter ob vsakem poslušanju odkriješ kaj novega, naj bo v verzih, glasbi, melodijah, sporočilu, interpretaciji … in prav tak je Priročnik za neuspešne. Mojstrski.
Primus, 2025
maticpise.com 