Novi roman Jake Tomca bi veliko lažje postavili ob bok Androidi čutijo v barvah kot 720 utripov srca ali celo Stop igri, vsekakor pa si upam trditi, da gre za njegov najbolj zrel in dodelan roman.
Jaka je po učlovečenih robotih stopil v divji svet umetne inteligence. Oriol je ime super umetne inteligence, ki je postala pametnejša od človeka in se – vsaj sprva tako kaže; odločila zavladati človeštvu. Niti ne zlepa, ampak kar takoj zgrda. Terorizem, grožnje, neusmiljenost, malo ali pač nič časa za pogajanja in prva stvar je avtobus mrtvih otrok. Kmalu zatem napovedan in uspešno izveden atentat na ameriško predsednico in podpredsednika, teroristični napad na Strasbourg in tako naprej. Svet pač drvi v kaos. Kaj hitro sem pomislil na neslavno propadel projekt enega od tehnoloških velikanov, ki je želel umetno inteligenco (tedaj je bil to pač prijazni virtualni asistent) ustvariti na osnovi tega, kar ljudje sprašujejo, iščejo in raziskujejo, a so kaj kmalu ugotovili, da ustvarjajo sovražno, homofobno, rasistično in še kakšno virtualno pošast. Ali je bilo to pač ogledalo človeštva?
Na nek način prav takšno ogledalo človeštvu nastavlja Tomčev Oriol. Svet propada in bo propadel. V tej enačbi ni več besede če, temveč ko. Ali pač, da gre zgolj za vprašanje časa. Pa lahko kaj storimo? Seveda lahko. Pa želimo? Izstavljen račun se tistim, ki bi ga morali plačati, seveda zdi previsok. Kot vedno pa lahko zanj plačajo ljudje. Domine začnejo padati.
Ali, če uporabim verz, tudi Jaki ljube, zasedbe Niet: “In vsaka oblast pomeni pol’cijo/in vsaka pol’cija orožje v surovih rokah./Vsako orožje prinaša trpljenje/in vsako trpljenje se sprevrže v upor./In vsak upor tiho preraste v revolucijo./Revolucija prinaša novo oblast.” Lahko bi se navezal tudi na Lovecrafta, Cthulhuja in (neznatno) vlogo človeka na tem svetu. Mogoče bi se lahko ozrl celo k Danu Brownu, Iluminatom (v tej knjigi so tisti veliki, največji odločevalci, imenovani kar Neimenovani), teorijam zarote, filozofsko črpa tako v indijski veri, antičnem Rimu, pri Sun Tzuju in Nietzscheju, morda bi prišel tudi do Ericha von Dänikena. Pomislil sem celo na Postajo Enajst, čeprav v točki, ko sem si predstavljal, kako bi bil videti svet, če bi se zgodilo … tisto, saj veste.
Glavni junak je upokojeni policijski pogajalec Alex Lopez, ki se je upokojil po posebej travmatični izkušnji, ko mu je kot pogajalcu popolnoma spodletelo. Dobesedno čez noč je potisnjen v vlogo takorekoč najmočnejšega človeka na svetu in tistega, ki odloča. Igra rusko ruleto, dobesedno. Še najmanj s svojim življenjem. Glavnina dogajanja je (presenetljivo) postavljena v Barcelono. Tisti veliki, največji in najpomembnejši svetovni voditelji se seveda niti približno ne morejo zediniti – ZDA, Rusija, Kitajska, Indija in Evropska unija oz. komisija kot vedno besedičijo in pleteničijo, grozijo in predvsem rožljajo z orožjem, praznimi obljubami ter v trenutku, ko ni po njihovo, kot majhni in užaljeni otroci zapustijo pogajanja. Ampak vprašanje je resno – kako uničiti sovražnika, ki ga je nemogoče videti, a je vseprisoten in predvsem tudi vsemogočen?
Izklop interneta? Ni dovolj. Izklop električne energije? Tudi ne bo dovolj. Uničenje vseh – pozor, vseh!!! pametnih naprav. To pomeni, da ne le, da bi človeštvo ostalo brez svetovnega spleta, brez družbenih omrežij, kriptovalut, ampak tudi zelo verjetno brez električne energije, oskrbe z vodo in energijo, seveda tudi hrano, podjetja ne bi mogla poslovati … svetu bi zavladal kaos.
Pa se za trenutek ustavimo in vprašajmo, v kako kaotičnem (razvitem) svetu živimo danes? Seveda nam grozijo, da lahko vsak hip ostanemo brez plina za ogrevanje, brez goriva za naše jeklene konjičke in da bo nenazadnje hrana kmalu postala tako draga, da si jo bodo lahko privoščili samo najbogatejši. Še malo, pa se bo cesti lahko prav vsak sprehajal oborožen in pravico jemal v svoje roke. Vodne vire bomo razprodali, podjetij že tako ali tako nimamo (pa to ni le naša, slovenska, težava), denar nam ne bo pomagal, ker z njim ne bomo imeli česa kupiti in še najmanjša težava bodo število všečkov na družbenih omrežij in na kateri spletni strani prebiramo lažne novice. In seveda, obenem živimo v času, ko človeštvo doživlja največji razvoj, gre za najdaljše obdobje miru (???) in ko ima vsak Zemljan vsaj vse tisto, kar potrebuje, če ne celo tisto, kar si želi.
Oriol je vsekakor knjiga, ki jo je treba prebrati. In se zamisliti nad prebranim. Ker, črnogleda ali ne, je pa v marsičem brutalno iskrena in surovo neposredna. Svet drvi v propad. Prepad, po želji. In še enkrat, jasno je, da bomo tja zapeljali in potem strmoglavili, vprašanje je samo, kako hitro. Ker, strojevodje smo vsi mi. Potniki – poleg nas; seveda naši otroci in prihodnje generacije. Upor, (r)evolucija? Morda pa res. Ali pač tista štiri načela antičnega Rima – amicitia, fides, reverentia in pietas.
Proksima, 2026
maticpise.com 