Poročilo o režiranju v tujinah je morda naslov, ki nekoga odbije, koga drugega pritegne. Nisem imel pojma, kdo je Nejc Pohar, a me jr pritegnila tako naslovnica (s fotografskega stališča neprimerno osvetljena) kot kratek opis, kdo je Nejc Pohar in kaj počne.
Nejc Pohar je slovenski (filmski) režiser. Mogoče ga poznate kot režiserja serije Na terapiji, morda ste jadralski zanesenjaki prebrali njegovo knjigo Jadran za Slovence/Slovenci na Jadranu ali pa pač preprosto veste, da je kot režiser podpisan pod ne le oglase, ampak kar oglaševalske filme. In ne, Nejc ni od včeraj, ampak ima za seboj veliko kilometrine – tako in drugače, kar je razvidno tudi iz te knjige; in je vsekakor človek, ki ga je vredno spoznati. Pa čeprav zgolj prek knjige. Dokler ne boste šli na neki točki seveda googlat ali na IMDb.
Kratki rezi so vsekakor knjiga, ki si zasluži biti v zbirki S poti, saj bi ji, če bila film, rekli, da gre za “road movie”. Osemnajst držav – med njimi recimo tudi – vsaj iz tega marketinškega (pač oglaševalskega) stališča eksotične Libanon, Belorusija, Pakistan, Kuvajt in Azerbajdžan, ob zvezdah stalnicah kot so Srbija, Hrvaška, Tajska, Španija in seveda Združeni arabski emirati. Nejcu Poharju je uspelo – z očitno odličnim delom, kreativnim pristopom in sposobnostjo sodelovanja (kar v tem svetu ni ravno pravilo); prepričati tako agente, agencije kot tudi naročnike onstran sončne strani Alp. In tudi to ni ravno pravilo.
In zakaj mi je knjiga Kratki rezi zanimiva? Ne gre za vzdihovanje nad turističnimi biseri in čudeži vsega zgoraj naštetega, bolj ali manj eksotičnega, pa čeprav jih je Nejc videl. A je videl – ker so pač sodelovali z domačini; tudi tisto drugo plat. Človeško, pristno. Tisto, ki je niti dovršeni oglasi ne znajo pokazati ali ustvariti. Ker oglasi pač prodajajo iluzijo. Predvsem mi je bilo zanimivo brati o tej (ustvarjalni) dinamiki, o medkulturnem sodelovanju, vlogah ljudi, ki so v ozadju in seveda ne vemo zanje, so pa pogosto tisti, ki poskrbijo, da je nekaj pač nekaj, ali zgolj je.
In seveda, ustvarjati v Španiji, Rusiji, Ukrajini ali na Tajskem z ljudmi iz skoraj celega sveta, je povsem drugače kot ustvarjati v Libanonu, Pakistanu, Kuvajtu z ljudmi iz celega sveta. Z ljudmi, ki so vajeni luksuza, dostopnosti in tega, da pač nekaj dobijo, ko si zaželijo. Če ne gre drugače, pač plačaš. A tam, tam je bolj kot denar pomembna pristnost. Človečnost. Na nek način škoda, da ni vsaka zgodba, ki jo Nejc zapiše, pospremljena recimo s QR kodo, s pomočjo katere bi si lahko ogledali tisto, kar je ustvaril.
Nejc se seveda ne ustavi pri tem, ampak je natančen opazovalec dogajanja, družbene klime in sprememb, ki so se nakazovale. Kakorkoli tega nekateri ne bodo razumeli, drugi pa zanikali, so umetniki (lahko pa zapišem tudi ustvarjalci) praviloma tisti, ki čutijo, da se nekaj dogaja. Napetost, vznemirjenje, pričakovanje. Pač, to so ljudje, ki ustvarjajo nekaj, kar v nas prebuja čustva in čustva – ali občutenja; razumejo in čutijo, še preden se dejansko zgodijo, predramijo, razživijo.
Mogoče je krona vsega skupaj zadnje poglavje, Slovenija. Ščepec ustvarjanja serije Na terapiji, predvsem pa ustvarjanje oglasa, ki so ga zaznamovali Kras, Srečko Kosovel in Boris Cavazza. Ali, če uporabim kar besede Nejca Poharja – “Veter. Kamen. Zemlja. Sol.”. Razumevanje, pogosto majhno in omejeno, Slovencev. Torej, nerazumevanje. Ker poklon in izkaz spoštovanja kaj hitro zamenjamo za zlorabo, nespoštovanje in mogoče celo iznakaženje. Ustvarjalnost, kreativna svoboda in preprosto nekaj. Obenem tudi poglavje, ko se Nejc Pohar pokloni tistim, ki so mu stali ob strani, ga spodbujali, mu dali prvo (in še kakšno) priložnost, pomagali in verjeli vanj.
Seveda bi lahko zapisal, da me je knjiga pritegnila tudi zato, ker sem v svojem romanu Leto ljubezni pisal o marsičem, kar je tudi Nejc Pohar. Z vidika glasbenika, pa vseeno – kako te lahko ustvarjanje (TV) oglasov zaznamuje in ti po eni strani mnoga vrata zapre, druga pa odpre. “Moj” Adam je ustvaril glasbo za TV-oglas. Kako v Sloveniji težko prepoznamo, izpostavimo in pozdravimo kvaliteto in drugačnost in da so onstran meje naše male, čudovite Slovenije, številni ustvarjalci slovenskega rodu, ki jim je tam uspelo, pa zanje preprosto ne vemo. V mojem romanu Adam in njegov prijatelj, režiser Jernej, prejmeta dve leti zapored nagrado srce Sarajeva, nagrado Sarajevskega filmskega festivala, česar v Sloveniji ne opazi nihče. Ker medije danes zanima vse drugo. Fikcija, seveda. A te zgodbe so, obstajajo. Kako, zakaj, ljudem uspeva? Ker so pač sledili svojim sanjam in verjeli v svoje sposobnosti.
In tudi zato je knjiga Kratki rezi pomembna. Da vemo, da se zavedamo, da so pri nas (ali našega rodu) ljudje, ki ne rabijo skakat z vseh naslovnic, obcestnih plakatov in hladilnikov, pa delajo zanimive stvari, ki imajo učinek. Stvari, ki se nas dotaknejo.
Cankarjeva založba, 2026
maticpise.com 