Ian “Lemmy” Kilmister je vsekakor ena ikon rock’n’roll glasbe, ob Keithu Richardsu je dolgo časa veljal za neuničljivega. Neuničljiv ni bil, nesmrten pač.
Moj prvi spomin na Lemmyja je seveda zgodnje otroštvo, ko sem prvič slišal tisto hrumenje, ki se potem prelevi v Ace od Spades. Potem sem njegovo ime ujel v kakšni biografiji o Jimiju Hendrixu, katerega “roadie” je bil. Dejstvo pa je, da ko je Lemmy enkrat prišel v moje življenje, je tu ostal. Trajalo je sicer zelo dolgo, da sem ga z Motorhead uspel videti v živo (2012 v Hali Tivoli z Niet kot predskupino), a v ušesih je bilo vedno več glasbe, modrih misli in prodornih citatov. Lemmy je bil – živel, dihal, gojil; rock’n’roll.
In ta knjiga, biografija, ki jo je pisal skupaj z novinarko Janiss Garza, je dokaz vsega tega. Predgovor Larsa Ulricha, bobnarja Metallice, ki je konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih celo vodil “fan klub” Motorhead in je bil napisan aprila 2016, ko so bila čustva po Lemmyjevi smrti konec leta 2015 že nekoliko pomirjena, pove veliko. O Lemmyjevem vplivu – ne le na Larsa, ampak na ogromno glasbenikov, ki so ustvarjali vzporedno z Lemmyjem in seveda na vse generacije kasneje. Ne le glasbenikov, ampak tudi poslušalcev, ustvarjalcev, ljudi. Lemmy je bil nemalokrat tisti, ki je stvari povedal točno tako, kot smo jih želeli povedati drugi, pa si nismo upali. On je bil tisti vzdignjen sredinec in tisti, ki mu je bilo vseeno.
Brez dlake na jeziku je tudi v tej knjigi. V prvi vrsti je brez dlake na jeziku glede sebe. Svojega otroštva in ne najboljšega odnosa s starši, posebej ne z očetom in kasneje očimom. Njegov odnos do žensk je poglavje zase in če kje, potem lahko tukaj rečem, da se zagotovo najmanj strinjam z njim. Lemmy se je pač rad zabaval in je po tem slovel celo življenje, ne le kariero. Obenem je ženske podpiral in jih neizmerno cenil, predvsem tiste s hrbtenico in če so bile za nameček še glasbenice, še toliko bolj. Zabave, alkohol, droge (knjiga ima izvirni naslov White Line Fever!) … seveda, vsega tega je v izobilju. Odličen je tudi del, kjer razloži svojo ljubiteljsko strast do predmetov iz nacistične Nemčije. In ne, daleč od tega, da bi častil nacizem ali Hitlerja.
Glasbeniki. Lahko bi rekli, da pred The Rockin’ Vickers ni bilo skoraj nič omembe vrednega. Seveda je, glede na to, da Lemmyja poznamo predvsem kot basista (in pevca seveda, česar sicer dolgo ni želel početi), eno bolj zanimivih dejstev to, da je sprva in to kar dolgo, igral kitaro. Tista zgodba o tem, kako je Lemmy z zasedbo The Rockin’ Vickers “igral za Tita”, je zapisana marsikje. Tudi v tej knjigi, pa čeprav morda iz neke druge perspektive. Potem so se zgodili Hawkwind, ki so Lemmyja pravzaprav prvič zares postavili na glasbeni zemljevid. Zadnja pesem, ki jo je napisal za to zasedbo, je nosila naslov Motorhead. In ko so ga neslavno vrgli iz skupine, se je odločil začeti na svoje. Ime skupine je bilo na dlani (pa čeprav je želel Lemmy v svoji večno uporniški drži skupino najprej poimenovati Bastards in če kdaj, je bilo v tem primeru zagotovo odlično, da je poslušal še koga drugega), prva skladba ravno tako. Pa čeprav, nekoliko drugače.
Motorhead so bili seveda poglavje zase. Čas je bil za visokooktanski rock’n’roll, ki se je v enaki meri spogledoval s punkom in heavy metalom, a kot zapiše Lemmy, so bili pravzaprav blues skupina. Ženske in pijača, iskanje in potovanje. Saj v bistvu je vse blues, kajne, vprašanje je samo, kako ga odigraš? Tista prva prava postava Motorhead – s Philom Taylorjem (ki se je kasneje sicer še enkrat vrnil v skupino) na bobnih in kitaristom Eddiejem Clarkom, je za mnoge seveda najboljša. Ustvarila je prve prelomne in prebojne plošče, a je šlo pravzaprav za temelj vsega, kar je naša ušesa napadalo potem še trideset let. Kot boste videli iz pisanja, je bil Lemmy izredno ponosen tudi na vse kasnejše albume – seveda je slišal napake in bi kdaj kaj spremenil, na kar v času snemanja, miksanja ali produkcije ni imel vpliva, morda pa sprva niti znanja. V skupini je bil zelo kratko obdobje tudi Brian Robertson (znan predvsem po svojem delu v Thin Lizzy), za bobni Pete Gill, na začetku osemdesetih se je skupini pridružil Wurzel (s pravim imenom Michael Burston) in kot drugi kitarist še Phil Campbell. Konec osemdesetih in začetek devetdesetih je bilo za skupino precej burno obdobje, Lemmy se je preselil v ZDA, a nato so leta 1992 znova postali trio in ostali trio, kot smo ga poznali do konca – Lemmy, Phil in nova moč za bobni, eksplozivni Mikkey Dee.
Nekje vmes se je zgodilo tudi slovito Lemmyjevo sodelovanje z Ozzyjem Osbournom (pa tudi, malo manj slavno sicer, s Sharon), ki je sploh po zaslugi pesmi Mama I’m coming home (Lemmyjevo besedilo) Lemmyju prineslo več denarja kot vse dotedanje delo in ustvarjanje ter nastopanje. Z nekaterimi ljudmi je vezi tkal, z drugimi trgal. Girlschool, Lita Ford, Metallica, Slash, Ozzy in še mnogi drugi. Zgodb in anekdot ne manjka.
Največ ognja vsekakor bruha na račun založb in založnikov, na trenutke tudi organizatorje koncertov. In oh ja, Ljubljana je med njimi. Še en moj spomin je na članek v neki srbski glasbeni reviji, ki smo jih konec osemdesetih še lahko kupovali, je bila Lemmyjeva izjava, da je v Jugoslaviji (konkretno v Ljubljani) doživel najhujšo koncertno izkušnjo in zato se v Ljubljano z razlogom desetletja ni vračal. (Igral pa recimo na Metalfestu v Tolminu in če se ne motim, v Moškanjcih na nekem moto-zboru). Z založbami, menedžerji, producenti in še kom, res niso imeli veliko sreče. In če smo pošteni, najbrž Motorhead niso bili ravno najlažja skupina za sodelovanje, še posebej pred in po koncertih ter na poti. Tako da je vsekakor vse zapisano treba jemati tudi z nekaj zdravega zadržka in kmečke pameti. Točno tako, kot bi to želel Lemmy.
Najslabši – oh, in če moram izpostaviti najboljšega, so to vsekakor naslovi poglavij, ki so poimenovani po pesmih Motorhead!; del knjige je konec. Marec 2003 je zapisano pod zadnjim poglavjem, pod katerega je še podpisan Lemmy. V izvirniku je knjiga izšla takrat in vse lepo in prav, sam sem bral srbski prevod (take knjige v slovenščini najbrž ne bomo dočakali, prav tako, kot najbrž še lep čas ne bomo dočakali tako pristne glasbene (avto)biografije), kjer se knjiga zaključi z Lemmyjevim slovesom. Glede na to, da je pod nekaj strani podpisan Steffan Chirazi (dolgoletni sodelavec Metallice), čisto zadnje pa niti ni jasno, a dokaj natančno in iskreno prikažejo vse, kar se je dogajalo od 2002 do 2015. 28. december 2015, če lahko malo parafraziram Dona McLeana – “the day that rock’n’roll died”.
Trinajst let … trinajst let, v katerih se je zgodilo marsikaj. Tako da recimo, da je to sicer odlična avtobiografija (in med branjem boste vsekakor začutili Lemmyja), a ji manjka zadnje poglavje.
In še nekaj mi je zanimivo – sploh glede na izjemen vpliv, ki so ga Motorhead in Lemmy seveda, imeli na “sodobnike” ali pač vrstnike; so omenjeni le redki. Recimo nikjer ni AC/DC, pa čeprav sta obe skupini dolgo časa sloveli kot tisti pravi in iskreni nosilki plamenice rock’n’rolla, po drugi strani vsaj v tem smislu tudi ni nikjer The Rolling Stones (zgolj v delu, ko Lemmy piše o britanski glasbeni sceni zgodnjih šestdesetih), Ramones zgolj posredno, poplave nemških heavy metal zasedb, Iron Maiden, niti ne potem recimo Davea Grohla, Chrisa Jericha in še enega – sploh meni; zanimivega prijateljstva, med Lemmyjem in Triple H-om ter njegovo povezavo z ameriško rokoborbo oz. “wrestlingom”. Nekaj lukenj je …
In ne glede na zadnje vrstice, je Lemmy – Groznica bele linije; odlična avtobiografija. Prav takšna, kot si jo človek želi prebrati o nekom tako ikoničnem in tudi enigmatičnem kot je Lemmy Kilmister. Ali, z drugimi besedami, tole je rock’n’roll. Na 11.
IPC media, 2016
maticpise.com 