Biografija Matthewja Perryja. Ne morem reči, da gre za meni enega (naj)ljubših igralcev, nedvomno, pa je bila vloga, ki ga je zaznamoval in proslavila, vloga Chandlerja Binga v seriji Prijatelji, meni najljubša.
Chandler Bing je bil pogosto marsikaj tistega, kar sem bil tudi sam. Predvsem v tistem delu, ko je svoje šibkosti in ranljivosti skrival za nepredvidljivim humorjem. Nemogoče je reči, da je Perry kasneje imel še kakšno tako veliko in nepozabno vlogo, pa čeprav je nanizal nekaj filmskih in tudi televizijskih (podobno velja tudi za ostale njegove igralske kolege iz Prijateljev), a preprosto je veljalo, da je bil Matthew Perry Chandler Bing. No, kot je moč izvedeti v tej njegovi biografiji (napisani in izdani leto dni pred njegovo smrtjo 28. oktobra 2023 in kakorkoli nemogoče zveni, jo imamo celo v slovenskem prevodu), ni bilo tako. Zabaven, ja. Zabavlja, tudi. Nesrečno zaljubljen, pogosto. Izgubljen, marsikdaj. Ali bi bilo mogoče sklepati, da je bila pravzaprav vloga Chandlerja Binga kriva za vse njegove težave, predvsem različne odvisnosti in nenazadnje tudi smrt?
Odgovor je ne. Težave so se začele že veliko, veliko prej. Še preden je Matthew Perry postal nekdo. Najbrž mu ne bi uspelo, če bi se takrat stvari obrnile malo drugače, malo hitreje in bi dobil glavno vlogo v seriji LAX 2194. Seveda pa so se začele težave (“the big terrible thing”) za Perryja že v otroštvu, kriva sta bila pravzaprav kar oba starša in vse, kar se je leta nalagalo in odlagalo, kopičilo in ga bremenilo, je pač terjalo svoj davek. Meni gre še vedno na jok, ko pomislim na podobo Matthewja Perryja in dobesedno nesposobnost slediti pogovoru, nasmejati s čimerkoli, ko so posneli Friends: Reunion (2021).
Na nek grozljiv način odlična “reklama”, kaj človeku naredijo alkohol (vodka) in različne droge (vikodin, amfetamini, ketamin …), leta uživanja drog (torej zloraba drog), (ne)uspešna odvajanja in gola sposobnost preživetja. Vse do točke, ko telo pač ne zmore več. In mu je razneslo želodec, da je komaj preživel, bil več kot desetkrat operiran, da so ga rešili in … ni bilo dovolj. Najbrž je težko imeti dovolj, če si od najstniških let vajen uživati vsaj prekomerne količine alkohola (v knjigi med drugim prizna, da je alkoholik postal pri 14-ih!), ko si polovico časa otopel in bolečine ne znaš blažiti drugače kot s protibolečinskimi tabletami, za katere si vajen plačati tudi deset- ali stokrat toliko, kot sicer stanejo.
Težko mi je pisati o tej knjigi. Težko sem jo bral. Povsem drugače kot mi je bilo recimo brati biografijo Robina Williamsa, pa tudi biografijo kakšnega glasbenika. Za razliko od recimo Williamsa se mi zdi, da je imel Perry veliko več možnosti, da bi bil dejansko “čist”, a se preprosto ni znal spoprijeti z življenjem. Če nič drugega, denarja – kakorkoli veliko ga je porabil za alkohol, droge, bivališča in tudi odvajanja, samo z zadnjo sezono Prijateljev je zaslužil milijon dolarjev na epizodo! Seveda za to lahko krivi Julio Roberts, Jennifer Anniston, starša, katerega od dolgoletnih prijateljev, Prijatelje in še bi lahko naštevali – ja, seznam potencialnih krivcev je dolg!; ampak ne – on bi lahko, pa ni (z)mogel. In da ne bo pomote – NE obsojam! Tudi sam sem šel skozi marsikaj težkega v življenju, bil bodisi na robu ali dnu, pa nikoli na tak način. Predvsem se mi ni bilo treba nikoli ukvarjati s slavo, prepoznavnostjo in vsem slabim, kar je neizbežen del tega. In ne obsojam, hudo mi je. Žalosten sem.
In morda tisto najbolj žalostno je tudi to, da ga knjiga ne prikaže le v iskreni in razgaljeni podobi – njegovi najbolj iskrivi vlogi; ampak tudi razblini neko iluzijo, ki smo jo mogoče imeli, koliko Perryja je v Chandlerju. Morda bi bila podoba povsem drugačna, če Prijatelji ne bi bili humoristična serija? Seveda mu je bil lik pisan na kožo, ustvaril ga je tako brezčasnega in obenem je morda Chandlerja rešilo prav tisto, kar je Perry iskal, pa ni našel – ljubezen, srečo, veselje, poroka, otroci, družina. A še takrat, ko je bil blizu tega, da najde, se je zgodilo nekaj, pač nekaj, kar mu je služilo za sprožilec, za izgovor, za nov liter, novo pest tablet, novo smiljenje samemu sebi. Težko je razumeti.
Ne, tale biografija Perryju ne naredi usluge, žal. In kar je zanimivo, tudi smilil se vam ne bo. Nivo samouničevanja bi lahko primerjal s tistim recimo Amy Winehouse, ki pa je svet zapustila pri 27-ih, mogoče pa še bolj z Whitney Houston. Ko se mi navadni smrtniki pač vprašamo zakaj? In ko se obenem zavemo, da bogastvo in slava nista pravzaprav nič, da na koncu vsi najbolj hrepenimo po tistem največ vrednem v življenju – po iskrenih prijateljih in čisti ljubezni. Matthew Perry je prvo še imel, drugega žal ne, tretjega iz naslova pa daleč največ. Naj počiva v miru in hvala za ves smeh.
Headline, 2022
maticpise.com 