Carlo Ancelotti je nedvomno eden najboljših nogometnih trenerjev na svetu, ki v knjigi The Dream – s podnaslovom Breaking Champions League Records; opisuje svojo pot od igralca do trenerja, od skoraj nebodigatreba do enega najbolj iskanih in zaželenih. A seveda, tudi njegova pot je bila pogosta posuta s trnjem.
Med prebiranjem te avtobiografije (Carlo Ancelotti jo je pisal skupaj s Chrisom Bradyjem in čutiti je ta osebni dotik in pa tudi skromen značaj, ki je od nekdaj krasil Ancelottija) sem večkrat pomislil na še dva podobna genija – glasbenega producenta Ricka Rubina in še bolj na Phila Jacksona, slovitega košarkarskega trenerja, ki je bil – podobno kot Ancelotti; najprej prvak lige NBA kot igralec, nato pa soustvaril dve dinastiji – Chicago Bulls z Michaelom Jordanom in Los Angeles Lakers s Kobejem Bryantom. In ja, kot Ancelottiju, tudi njemu ni vedno uspelo. In zakaj Rubin? Rubin slovit kot eden tistih producentov, ki glasbenikom pusti kreativni prostor in svobodo, jih spodbuja, da v svojem glasbenem izrazu najdejo svoj resnični (umetniški) jaz. Podobno je, posebej v fazi napada, od svojih igralcev pričakoval Ancelotti. Ob nekih vzpostavljenih vzorcih obenem še svoboda. In če se je pri Jacksonu vse pravzaprav vrtelo okrog slovitega trikotnika Texa Winterja, je pri Ancelottiju ta standarden vzorec fleksibilen diamant, ki ga je poljubno obračal in prilagajal. Seveda s pomočjo kopice neverjetnih in nadarjenih nogometašev, ki jih je imel priložnost trenirati v svoji nekaj več kot trideset let trajajoči trenerski karieri. Pri vsem skupaj pa ne gre zanemariti, da je sam igral na sredini igrišča, da je bil deloven, ustvarjalen in predan in je igralce na sredini igrišča dojemal kot hrbtenico ter obenem kot vez med obrambo in napadom.
In priznam, da sem bil med branjem presenečen, večkrat. Ancelottija sem podrobneje spoznal, ko je začel trenirati meni ljubi Real Madrid in z njimi med drugim trikrat osvojil Ligo prvakov, vključno s tako pričakovano La Decimo, torej jubilejnim desetim naslovom. A ta človek je imel izredno kariero že prej. Pojma nisem imel, da je bil član (kot igralec) tiste slovite ekipe AC Milana, ki je na nek način spremenila nogomet – dve leti zapored so osvojili Ligo prvakov, tedaj še v popolnoma drugačnem formatu, kot jo poznamo danes ali smo jo poznali pred petimi leti in je bil tak dosežek mnogo bolj zahteven, sploh ob neverjetni konkurenci v italijanski ligi. (To je bil čas, ko je za Napoli še vedno igral sloviti Diego Maradona). No, Carlu so na igrišču družbo delali med drugim Tassotti, Galli, Maldini, Costacurta, nedavno preminuli Baresi, Donadoni in sloviti nizozemski trojec Rijkaard-Van Basten-Gullit. Mnoge od njih je Ancelotti kasneje treniral, vodil ekipe proti njim, pa naj so bili na ali ob igrišču.
In potem je Ancelotti postał trener. Najprej “domače” Reggiane, potem Parmę, kjer je vodil številna slovita imena italijanskega nogometa (Buffon, Cannavaro, Stojčkov, Crespo, Zola, Chiesa, je pa recimo takrat v Parmi zavrnil prihod Roberta Baggia, ki se ga boste zagotovo spomnili po zastreljani enajstmetrovki v finalu svetovnega prvenstva 1994 proti Braziliji). Sledila je pot v Torino, k “stari dami” oziroma Juventusu, kjer je vodil tudi Zinedina Zidana, težko pa bi to obdobje trenerske kariere označili kot posebej uspešno, vsekakor pa je pridobil številne izkušnje.
Sledila je pot “domov”, v domači AC Milan. In ne glede na to, da še danes velja za trenerja, ki je bil najdlje (ekipo je vodil na 423 tekmah) na klopi AC Milana in da je s klubom osvojil takorekoč vse – tudi dvakrat Ligo prvakov; se ga najbolj spominjamo po tistem neverjetnem finalu v Istanbulu leta 2005, ko so še ob polčasu vodili 3-0 proti povsem izgubljenemu Liverpoolu, ki je v drugem polčasu obrnil ploščo in slavil po izvajanju najstrožjih kazni. (Na eni od pretočnih platform si lahko ogledate dokumentarec o tem finalu). In znova, če se spomnim igralcev, ki jih je Ancelotti v tem obdobju vodil – Dida, Maldini, Ševčenko, Gattuso, Inzaghi, Rui Costa, Nesta, Costacurta, Seedorf, Pirlo, Kaka, Kaladze, Cafu, Ambrosini, Rivaldo, pa v zaključku recimo tudi David Beckham in Ronaldinho ter seveda sem še koga pozabil.
A vsega lepega je enkrat konec, v nogometu največkrat po kakšnih pretresljivih porazih (finala, mestni derbiji) ali ko čarovnija enkrat izgine. In osem let je dolga doba, v sobodnem nogometu pa sploh. Ob vsem spoštovanju do recimo sira Alexa Fergussona ali Arsena Wengerja, se večkrat vprašam, kako dolgo bi na trenerskih klopeh oba gospoda zdržala v današnjem času in ob današnjih zahtevah lastnikov klubov, ki največkrat želijo vse, takoj.
In tudi Ancelottiju se je to zgodilo. Sledile so dobesedno epizode v Chelseaju, Paris Saint-Germainu (še preden so začeli besno kupovati in ustvarjati svoje “galaktike”) in potem je sledil Real Madrid. V tem prvem poglavju zgolj za dve leti, dovolj za La Decimo. Bayern Munchen, Napoli, Everton in nazaj v Madrid, kjer je nasledil svojega učenca in pomočnika, Zidana. (Vprašanje časa, kdaj si bosta iz oči v oči zrla kot reprezentančna trenerja, saj sedaj Ancelotti vodi Brazilijo, Zizou pa je prevzel domačo Francijo). V sicer teh dveh ločenih obdobjih je vodil tako Casillasa, Ramosa, seveda trio BBC (Benzema-Bale-Cristiano Ronaldo), Di Mario, Modrića, Carvajala, Jamesa Rodrigueza, Lunina, Courtoisa, Alabo, Kroosa, Casemira, Valverdeja, Viniciusa Juniorja, Bellinghama, Rodryga in spet – mnoge sem pozabil. Tudi tiste, ki so znali odločiti kakšno pomembno tekmo, npr. Joseluja.
Njegova še vedno trajajoča (pogodbo ima do naslednjega svetovnega prvenstva v nogometu leta 2030) zgodba na klopi brazilske reprezentance se zagotovo ni začela, kot je želel. Z izpadom proti letos odlični Norveški in če kaj, Ancelottiju za takorekoč popoln življenjepis manjka tudi nekaj na klopi reprezentanc katere od svetovnih nogometnih (vele)sil. Italija, kjer je bil pomočnik Arrigu Sacchiju, svojemu trenerju pri AC Milanu in to prav na tistem finalu proti Braziliji leta 1994; zadnja leta to ni več in na nek način ne preseneča, da ni sedel na domačo klop. Resnici na ljubo je tudi Brazilija daleč stran od stare slave …
Knjiga The Dream, pri čemer so sanje osvajanje Lige prvakov – Ancelotti je edini trener, ki mu je uspelo osvojiti lovorike, torej vsaj naslov državnega prvaka, v vseh petih najmočnejših ligah v Evropi – v Italiji z AC Milanom in Juventusom, v Franciji s PSG-jem, Nemčiji z Bayernom, v Angliji s Chelseajem in seveda v Španiji z Realom iz Madrida; ima nekaj pomanjkljivosti. Napisana je zelo suhoparno, na trenutke preveč faktografsko, a je skozi branje moč razbrati, da je bil Ancelotti prav tak. Seveda se zazre v kakšen prepir, nesoglasje (morda bolj kot s igralci z lastniki klubov, saj ne gre pozabiti, da so ga zaposlovali Berlusconi, Abramovič, Perez, de Laurentis), največkrat pa preprosto prizna poraz, celo nemoč in prevzame odgovornost. Saj veste, tisto zlato pravilo – ko ekipa zmaguje, gre slava igralcem in ko izgubijo, je kriv (in odgovoren) trener. Vsekakor bi lahko kdaj krivdo pripisali tudi kakšnemu agentu, lastniku ali meendžerju s preveč moči.
Torej ja, za ljubitelje nogometa, bo The Dream odlično branje. Tu posebne filozofije in psihologije ne boste našli. Skoraj štiri desetletja zgodovine evropskega nogometa, z vseeno kakšnim zanimivim poprčkom iz ozadja ali pač vpogledom nekoga, ki je vse to doživel na igrišču ali ob klopi, vsekakor pa takorekoč v prvi bojni liniji. In če še ne veste, del sanj so tudi porazi. Ti nas naučijo največ. In če kaj, se je znal Ancelotti po vsakem porazu veliko naučiti in določenih napak ni ponavljal. Zato sem še toliko bolj radoveden, kakšno Brazilijo bomo gledali v naslednjih štirih letih.
Penguin, 2025
maticpise.com 