Griffiths in Denton sta nazaj, sedmič ali kako je največja in najveličastnejša hišica na drevesu dobila še 13 nadstropij. Seveda ne zadnjih trinajst.
Prebrali ste lahko vsa mnenja in seveda tudi vse knjige o drevesni hišici, ki sta jih doslej napisala in narisala (ter so bile prevedene v slovenščino) Andy Griffiths in Terry Denton. Avtorjema preprosto ne zmanjka nenavadnih idej, kako še nadgraditi hišico na drevesu.
Tako sta ji tokrat med drugim dodala šotor z vedeževalko Madame Vseve, sendvičarno, kjer so sendviči ne le podobni podmornicam, ampak tudi tako veliki, bazen z najmočnejšimi vrtinci na svetu, vlakec s krompirjevim pirejem in omako (če bi bila ta omaka špinača, mojega mlajšega sina najbrž ne bi nikoli spravil iz tega nadstropja, razen, če bi bilo kje čokolinasto nadstropje), kolo sreče, soba s pokali, fliper, kjer se namesto žogic odbijajo ljudje, kontrolni stolp za nadzor letalskega prometa, 91-nadstropna hišica iz kart, ogromna pajčevina (ogromen pajek seveda ne manjka!), samotni otok, smetišče (z veliko skrivnostno garderobno omaro) in velik rdeč gumb.
Nekatera nadstropja so pomembnejša, druga potem skoraj pozabljena in seveda, kot smo že vajeni, se praviloma nič ne zgodi v kakšnem od nižjih nadstropij. Andy in Terry se uvodoma odpravita k zelo nenavadni vedeževalki Madame Vseve, ki več sprašuje kot odgovarja in kmalu zatem prejmeta klic založnika, gospoda Velikega nosa, ki ima za njiju sila pomembno nalogo. En dan oz. večer bosta mogla biti varuški njegovim trem vnukom – dvojčkoma Albertu in Alice, velikima ljubiteljema njunih drevesnih štorij in dojenčku, ki drugega kot Gugu gege ne zna povedat.
In čeprav naša junaka nad nalogo nista preveč navdušena, niti prepričana v svoje sposobnosti, jo hočeš-nočeš sprejmeta. Ker pa živita v najboljši hišici na drevesu, pravzaprav ni težav, da se otroci ne bi nekje in z nečim igrali, onadva pa lahko ustvarjata novo knjigo. Če otroci ne bi bili otroci in bi seveda nenadoma izginili! Težave? Težave, seveda, ali pač nova avantura.
Skok (mogoče posrk?) v vrtinec, pristanek 20 tisoč milj pod morjem, sendvič podmornica, ki ga kljub velikosti lahko nosiš v žepu in ki ga med plovbo otroci seveda pojedo in po zaslugi še enega čudežnega izuma pristanejo na samotnem otoku. Seveda potrebujejo nekaj časa, da ugotovijo, da je to samotni otok na njuni hišici na drevesu. In medtem, ko se Andy in Terry dogovarjata, kako si bosta razporedila dežurstvo nad otroki – tudi najbolj preprosta matematika in logika jima tokrat ne gre od rok; ti seveda spet izginejo.
Sledi nov obisk pri Madame Vseve in tu se zgodba pravzaprav zares zaplete. Smetišče, garderobna omara, Nornija, vrtinec, pajek, rešiteljica Jill, šola (za zgodnje učenje živali) in presenetljiv razglas. No pa seveda rdeči gumb in mavrica. Sedaj pa sestavite zgodbo. Oziroma, jo rajši preberite.
Poklon mnogim avtorjem in delom, nekaj spogledovanja s Pilkeyjem in Stantonom ter še več z Gaimanom, vedno bolj poudarjena razumska (starševska) vloga Jill, nenavadno veliko različnih pesmic in seveda še vedno kar precej ponavljanja določenih stvari. Jill v trenutkih, ko prevzame glavno vlogo, zares izstopa in bi – vsaj po mojem mnenju, saj tisti bralci, ki so začeli s prvo knjigo, rastejo in odraščajo; lahko dobila še izrazitejšo vlogo kot glas razuma in modrosti.
Moja napoved o novem stranskem liku se ni uresničila, čeprav vse do sedaj tudi nismo vedeli, da ima založnik gospod Veliki nos ne le otroke, ampak že celo vnuke. In če je bila prejšnja knjiga vsaj malo drugačna, je ta znova nepredvidljivo predvidljiva z ogromno očitnimi znaki in poudarki, kaj bo šlo narobe in kje se skriva rešitev, da utegne koga – pa ne govorim o odraslih, ampak o tudi malo bolj prekaljenih mlajših bralcih, celo razočarati. Sama zgradba in tudi zgodba skozi prizmo otrok seveda delujeta. Dogodivščina za dogodivščino in napeto pričakovanje, kaj sledi. V primeru, da se bodo mladi bralci začeli preveč osredotočati na posamezne (nepomembne) malenkosti, pa utegnejo izgubiti rdečo nit. Pri celotni seriji je pozitivno to, da lahko otroci vzamejo katerokoli knjigo in jo berejo kot samostojno enoto, če jih bodo požirali eno za drugo, pa se jim utegne prej ali slej kakšna »zatakniti«.
Miš, 2023
