Potopisi

Dolga pot do miru

Dvojno branje z enotnim naslovom in tudi sporočilom – pot do miru je dolga, celo neskončno dolga. Knjiga dveh avtorjev – vsestranske italijanske ustvarjalke Abhe Valentine Lo Surdo in slovenskega zapisovalca bridke resnice sedanjosti – Boštjana Videmška. Knjiga Dolga pot do miru je razdeljena na dva dela – tistega, ki ga je napisala Lo SurdoNadaljuj z branjem “Dolga pot do miru”

Makalu, 8481 m

Nazaj k naravi, v prostranstva Himalaje, najbližje neba, kar človek lahko pride, v vso to svobodo, lahko pa tudi poslednji dom. Letos mineva 50 let od prvega uspešnega slovenskega (ali pač tedaj jugoslovanskega) vzpona na osemtisočak in ta knjiga Vikija Grošlja odlično prikazuje čas pred, med in tudi po vzponu na peto najvišjo goro sveta.Nadaljuj z branjem “Makalu, 8481 m”

Kot kenguru v materini vreči

Zbirka nenavadnih športnih zapisov in prigod izpod peresa Marjana Žiberne zahteva nekaj potrpljenja, prilagoditev na zelo specifičen slog pripovedanja in nenazadnje odprtega duha. Prav tako kot ga j eimel avtor za različne adrenalinske preizkuse. Že uvodoma in zelo iskreno bom zapisal, da so me prvi zapisi v knjigi kar malo dolgočasili in spraševal sem se,Nadaljuj z branjem “Kot kenguru v materini vreči”

Koliko še?

Mladinski (ali mogoče najstniški?) roman Janje Vidmar sem po naključju vzel roke nekaj dni potem, ko sem prebral njeno Veliko pustolovščino in morda knjigo bral tudi še z nekim dodatnim uvidom. Uvodoma sem napisal, da je Koliko še? bolj ali manj najstniški roman, saj so glavni trije junaki devetošolci in ker sem tudi sam očeNadaljuj z branjem “Koliko še?”

Mojih 33 odprav

Viki Grošelj je naslov knjige Mojih 33 odprav dopolnil s precej pomembnim podatkom – v najvišja in najbolj odmaknjena gorstva sveta. O avtorju razmišljamo kot predvsem o gospodu, ki je bil med slovenskim pionirji himalajizma, ampak to seveda ni vse. In da ne bom ponavljal številnih neverjetnih dosežkov o Vikiju Grošlju – uspešen vzpon naNadaljuj z branjem “Mojih 33 odprav”

Transverzala

Potopisni roman Jakoba J. Kende je kar nekaj časa čakal na branje in kot za vse druge knjige, lahko rečem, da je tudi za to moral priti pravi čas. Najboljši čas je zagotovo po tem, ko sem se sam spopadel z delčkom Transverzale, odstopil in s strani avtorja knjige prejel posmehljiv emoji. Konec junija semNadaljuj z branjem “Transverzala”

Dnevnik iz Oaxace

Oliver Sacks je bil v prvi vrsti nevrolog, pa tudi popotnik in ljubiteljski botanik. Leta 2001 se je odpravil na strokovno ekskurzijo po mehiški zvezni državi Oaxaci, opažanja in misli vestno zapisoval in jih izdal tudi v potopisni zbirki National Geographica. Res težko rečem, kaj me je tako pritegnilo k branju knjige Oliverja Sacksa. MogočeNadaljuj z branjem “Dnevnik iz Oaxace”

Križ čez Nepal

Prva asociacija ob omembi imena Viki Grošelj je vsekakor Himalaja. Poskusil je osvojiti vseh štirinajst osemtisočakov, uspelo mu je na desetih. Z nekaterih je smučal. In je vsekakor eden tistih, za katerega lahko rečemo, da je bil med prvimi – pionir himalajizma. Viki Grošelj šteje sedemdeset let. Ob štirideseti obletnici prvega odhoda v Nepal jeNadaljuj z branjem “Križ čez Nepal”

Kje je Jan?

Potopise sem od nekdaj rad bral in si (mogoče) tudi zato vedno želel tudi sam potovati po svetu. Do sedaj še nisem zbral potrebnega poguma, sem pa z zanimanjem v roke vzel knjigo Jana Konečnika, ki se je za dopolnjenih trideset let odločil eno leto potovati po svetu – Latinski Ameriki, Aziji in Afriki. NimamNadaljuj z branjem “Kje je Jan?”

Brez strahu

Brez strahu s podnaslovom 1840 kilometrov teka čez Iran Švedinje Kristine Palten bi bil zlahka označen kot potopisni roman, a to ni. Oziroma je veliko več kot to. Zgodba, ki je prežeta s strahom in predsodki, ki se iz strani v stran razblinjajo, a pogosto pojavljajo – včasih kot odmev, drugič kot grožnja in tudiNadaljuj z branjem “Brez strahu”