Pokvarjeno kraljestvo

Pokvarjeno kraljestvo

Griševsko vsemirje je fantastičen svet, ki ga je ustvarila ameriška pisateljica Leigh Bardugo in ki bo kmalu zaživel tudi v ekranizirani različici. Pokvarjeno kraljestvo se nadaljuje tam, kjer se je Vranja šesterica zaključila – torej pri izigranem in potolčenem Kazu Brekkerju, ki je za nameček ostal brez svoje Prikazni. A ne želi stati križem rok in čakati …

Kazova vranja šesterica je komaj preživela in če se sprva zdi, da se je Kaz sprijaznil s tem, da sta jih tako Van Eck kot Pekka Rollins izigrala, predvsem noče sprejeti tega, da je neznano kam izginila Inej. Brez Inej ne more, tako kot se vedno bolj zdi, da Nina in Mathias ne moreta brez drugega, Ketterdam pa kaj kmalu ne bo mogel brez jurde parema, te skrivnostne in neverjetno močne droge. Kaz Brekker ima nov načrt, a se vse bolj zdi, da mu nič več ne gre po načrtih.

Pokvarjeno kraljestvo kot sklepni del duologije prinaša kopico zgodb, ki se seveda prepletajo. Strniti je treba vrste, oskrbeti rane, premisliti, kakšno je stanje na šahovnici in kakšna bi morala biti naslednja poteza. Brekker igro obvlada, a šah je ponavadi igra, ki jo igrata dva, tokrat opa je vse bolj jasno, da je na drugi strani plošče več močnih nasprotnikov – nekateri sledijo, drugi zavajajo in tu so še tisti, za katere se zdi, da so ves čas vsaj eno potezo v prednosti.

Kazova prioriteta je rešiti Inej, kar je seveda vse prej kot preprosto, a s pretkanim načrtom uspe. Predvsem pa Brekker dokaže, da se ne ne glede na položaj in bogastvo ne boji Jana Van Ecka, saj ugrabi njegovo nosečo ženo in mu za nameček še temeljito preišče pisarno in dobi veliko (preveč) informacij. Po precej napeti izmenjavi sledi nova misija – uničenje Van Eckovega imperija. V igro se s svojimi plačanci vključi Pekka Rollins in boji postajajo vse bolj nepredvidljivi, enako pa velja tudi za vezi med Kazovo šesterico, saj nihče več ne ve, komu res lahko zaupa.

Zdi se, da ima Kaz vse pod nadzorom. Preganjajo ga sicer mnogi demoni preteklosti in počasi se razkriva tudi zgodba, kako in zakaj je Kaz postal, kar je. Vrana. Vse več težav ima Nina, ki je po uspešni ozdravitvi od jurde parema pridobila precej nenavadne – a odločilne, sposobnosti. Njena nesojena ljubezen, druskelle Matthias, umre, kar vsa njena prepričanja znova postavi na glavo. Izgubljena med neomajno zvestobo Kazu in željo po svobodi ter maščevanju svoje družine, je tudi Inej. Svoje račune ima seveda tudi Wylan Van Eck, ki se ga je oče posmehljivo odrekel, pa Kuwei Yul-Bo, ki si še vedno želi svobodnega življenja, hkrati pa se vse bolj zaveda, kakšno grožnjo predstavlja očetov izum, zloglasna jurda parem. Grožnjo ne le zanje in za Ketterdam, ampak za celotno griševsko vsemirje. In tu so seveda še vsi tisti, ki skrbijo za red in mir v Ketterdamu ter vsi tisti, ki v ozadju vlečejo niti in jim je še najbolj mar za bogastvo, ki se steka v njihove skrinje. Bogastvo, ki pa še kako mika Kaza …

Zaključek je veličasten. Nepredvidljiv. Maske padejo, padejo glave. Po spretno odigrani in do zadnje poteze nepredvidljivi partiji je jasno, da bo v Ketterdamu odslej vladal nov red. in če se je prva knjiga sprva nekoliko vlekla, se ta druga odvija zares hitro, celo bliskovito in na koncu je bralcu žal, da je že konec. Bardugova res zapre vsa pomembna poglavja, a se vseeno zdi, da je ostalo nepovedanih še kar nekaj zgodb. Katere, pa presodite sami …     

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2019

Nož

Jo Nesbo – Nož

Jo Nesbo. Zgolj dve besedi (oziroma ime in priimek), pa veste, da imate opravka z nečim nadpovprečnim. Pritrdili bodo otroci, ki so brali katero od del o nenavadnem doktorju Proktorju, strinjali pa se bodo tudi tisti, ki berejo Nesbojeve kriminalke – naj je to serija o Harryju Holeju, samostojna dela ali celo moderna priredba Shakespearjevega Macbetha.  

Nož je dvanajsta in trenutno zadnja knjiga iz serije o detektivu Harryju Holeju. Mislim, da že tam nekje od Fantoma dalje napovedujem skorajšnji konec serije, možnost novih likov, ki bodo zasedli Holejevo mesto, a vendar samo Nesbo ve, kolikokrat se Harry še lahko znajde v (na videz) brezizhodnem položaju. V letošnjem letu sicer lahko pričakujemo njegovo novo, samostojno delo – The Kingdom.

Žeja je Holeja – kot že nekajkrat; pokazala v najboljši in najslabši luči. Trezen, pomirjen in ljubljen, z manj stresno službo in življenjem, kot bi ga glavnim junakom privoščili. A idile je seveda kmalu konec in Harry se je komaj izvlekel iz norega vrtinca, kar je seveda pri bralcih sprožilo več vprašanj, tisto glavno je bilo zagotovo – kako dolgo še? Nesbo je pred kratkim v enem od intervjujev dejal, da ima dokaj jasno začrtano Holejevo pot in da ne bo pustil prav nobenega dvoma, ko bo enkrat konec. No, recimo, da Nož še ni konec, ni pa ta več daleč.

Harry Hole je (spet) na dnu. Rakel ga je zapustila, karierno je znova na dnu, vse večkrat pa znova vidi predvsem dno steklenice. Nekje zunaj preži (in po Harryjevem prepričanju tudi mori) zloglasni Svein Finne, serijski posiljevalec in morilec, ki bi ga Harry želel enkrat za vselej spraviti nazaj za zapahe, seveda pa ima tudi Finne z njim neporavnane račune. In zdi se, da bo Harry tokrat plačal izredno visok račun.

Nekega dne se Harry zbudi, v morda začetek najhujše more. Pa ne nočne! S hudim mačkom oz. brez kakršnegakoli otipljivega spomina, s potolčenimi členki in veliko krvi. Čigava je kri in kaj se je zgodilo prejšnjo noč? Nesbo kot vedno mojstrsko odpelje bralca na razburljivo vožnjo, ki v marsičem spominja na tisto v Policiji … Hole ne ve več, komu naj zaupa in nekajkrat so njegovi dvomi na mestu. Vse bolj pa postaja jasno, da nihče več ne zaupa njemu in bolj kot kdajkoli prej – tudi bralec mu vse težje. Še več – celo Harry vse bolj dvomi vase oz. je tudi njemu jasno, da je on glavni osumljenec za smrt. In kaj, če je tokrat res kriv?

Stranski liki, ki jih že poznamo ali pa so vpeljani na novo, imajo svojo zgodbo, svoje razloge in namen. Kogarkoli spregledati ali prehitro odpisati, ne gre. Zbrani dokazi govorijo eno zgodbo, počasi se vračajoč spomin in Harryjeva vračajoča se mojstrska intuicija, pa nekaj povsem drugega. Naključna odkritja, (pre)hitro sklepanje, mnoge oteževalne okoliščine in nezaupanje vseh okoli njega ne pomagajo pri razkrivanju grozne more in zarote. Ne glede na to, kako bo Nesbo nadaljeval in ali bo napisal eno ali še deset knjig s Holejem v glavni vlogi, nič več ne bo, kot je bilo.

Nesbo ima svoj slog, pa me zna za razliko od številnih drugi piscev še vedno presenetiti, osupniti, navdati z grozo in nejevero. Sanjalo se mi ni, v katero smer po nadvse razburkanem morju pluje tokrat in tako, kot me je sama plovba nemirno premetavala sem ter tja, me je tudi zaključno izkrcanje v pristanišču vseeno pripeljalo na povsem drugo lokacijo. Od pričakovane, ne od želene. Vedno se pustim presenetiti in tokrat je bilo presenečenj več kot dovolj. Hkrati se mi res zdi, da je lik že izčrpan in iz nekega življenjskega vidika menim, da prav veliko ne more več prenesti. Kakorkoli Nesbo vsakič znova poskrbi za kakšen žarek upanja, je bremen vse preveč. Konec je blizu …

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2019

Trio Golaznikus

Roksi najde dom

Odlična slovenska zbirka za mladino, s katero se Andrej E. Skubic še enkrat več dokazuje kot avtor z izrednim posluhom za mlade, njihove težave in drugačen pogled na svet. V zbirki Trio Golaznikus o treh prijateljih, ki so vsakič znova postavljeni pred zanimiv zaplet ali preizkušnjo, je doslej izšlo pet knjig, za drugo je bil avtor nagrajen z večernico 2019, poleg izpiljenega jezika in odličnih zgodb pa piko na i dodajo še domišljene ilustracije Tanje Komadina.

Vsak avtor še kako dobro ve, da je najtežje pisati zanimive in berljive zgodbe za (naj)mlajše bralce, ki so najbolj iskreni in tudi neprizanesljivi kritiki. Pravljice za otroke, ki jim še berejo starši, morajo biti preproste in hkrati s kakšnim naukom. Tiste za najmlajše samostojne bralce morajo biti dovolj preproste, da otroci ne le preberejo, ampak tudi sledijo toku zgodbe. In potem so tu še tisti vedno starejši, ki so seveda že pod različnimi vplivi in jih je sila težko prepričati, naj vzamejo v roke knjigo, kaj šele knjigo slovenskega avtorja. Izjem imamo v našem prostoru kar nekaj (Karlovšek, Gombač za starejše, Gorenc za tiste nekje vmes in poplava avtorjev za najmlajše) in mednje vsekakor sodi tudi Andrej E. Skubic.

Kako dobra je zgodba, je seveda najlažje preveriti pri bralcih, ki jim je namenjena. In ko vidiš, da se ob prebiranju zabavajo in knjige ne želijo odložiti, dokler ne pridejo do zadnje strani … in ko pridejo, te takoj vprašajo, kje je drugi del, saj je jasno, da je to šele začetek.

Ne bi smel odpreti tistih vrat po naslovu sodeč zveni kot kakšna mladinska grozljivka, a gre v resnici za vrata šolskega stranišča, ki jih je odprl Tomaž, za njimi pa je bila hlipajoča Lija. No, še prej izvemo, da ima Tomaž najboljšega prijatelja Liama, ki ne vpliva najboljše nanj in da sta si fanta privoščila kar konkretno pobalinstvo in bila zanj ustrezno kaznovana. Zgodba se zaplete šele, ko Tomaž stri že omenjeno dejanje – torej odpre tista vrata. Tomaž in Lija se spoprijateljita – on riše, ona piše, a njuno prijateljevanje ni posebej všeč Liamu. Zgodba, ki jo redno doživljamo odrasli, še pogosteje odraščajoči in seveda v neki bolj osnovni luči tudi otroci. Čustven vrtiljak, polnih zanimivih (in povsem realnih) preobratov pripelje do ustanovitve Tria Golaznikus …

Babi nima več telefona je povsem zasluženo prejela nagrado, saj gre za eno tistih knjig, ki jo z veseljem preberejo otroci in za njimi še starši. Skubic je že v drugi knjigi otroške like imenitno dodelal in jih izpopolnil, vse bolj zanimiva postaja tudi dinamika med njimi. Za nameček pa ne le otrokom, ampak tudi staršem prikaže, s kakšnimi težavami se spopadajo otroci. Tudi otroški prepiri so vse prej kot nedolžni, le da otroci, če gre za občutljive stvari, ne pozabijo tako hitro, kot se nam odraslim morda zdi. Preprost zaplet, a odlično razdelana zgodba v ozadju. 

Avtor preplet vsakodnevnih zgodb, ki jih dvigne na nek drug nivo, nadaljuje tudi v tretjem delu – Golazni iz omare. Tokrat je v glavni vlogi Lija, ki se prestraši lutke, ki jo je iz oblek ustvarila njena mami. Otroci kot otroci se odločijo za maščevanje, ampak otroci včasih ne vedo, kje je meja. Šala kmalu ni več smešna, strah in groza si podata roko, avtor pa za piko na i v zgodbo imenitno vplete še zastraševanje. Težave z angelčki aktivno vpelje dva nova lika in namigne, da bi trio lahko postal kvartet. V razred pride nov sošolec Jaka – prijeten, a sramežljiv. Njegova mama mu želi pomagati in za njegove nove sošolce priredi spoznavno« zabavo, kipa jo pokvari »angelček« David. Eden tistih otrok iz okolice, čigar starši si zatiskajo oči in na ves glas trdijo »Naš pa že ne!«. Jaka postane njegova glavna žrtev, nikakor pa edina in Trio Golaznikus se seveda odloči posredovati. Na način, kot ga zagovarja Skubic – brez nasilja, a z zvrhano mero premetenosti in sodelovanja. Najbolj sveža, peta knjiga iz zbirke, nosi naslov Roksi najde dom in znova obravnava enot istih vedno perečih tem v družinah – domače živali.  Psička Roksija dobi Tomaž, čeprav bi bil oče bolj vesel mačke, mama pa ve, da bo po začetnem Tomaževem navdušenje skrb za Roksija skoraj zagotovo padla nanjo. Tomažu ni všeč, da je Roksi v dom poleg laježa prinesel še vedno več prepirov, poleg tega pa ga vse bolj skrbi, kako bo Roksi sprejel druga dva člana Tria Golaznikus?!

Skubic se je pametno odločil, da bo ostal zvest zasnovi in Tria Golaznikus ni širil, saj se vsak od glavnih treh junakov z vsako novo knjigo razvija in raste, kot se to dejansko dogaja otrokom. Avtor temu razvoju odlično sledi, poleg likov pa seveda razvija tudi odnose med njimi in njihov položaj v okolici. Otroci se bodo z liki (in njihovimi težavami) zlahka poistovetili, odrasli pa bodo ravno tako prepoznali sebe in lastno družinsko dinamiko, poleg tega bodo morda prepoznali tudi kakšno tegobo otrok, ki jim je ostala skrita oz. je niso znali prepoznati in ustrezno reagirati. Priporočam, vsem. 

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2018 – 2020

Nikolikje

Nikolikje

Neil Gaiman velja za enega najboljših in hkrati najbolj nepredvidljivih avtorjev, saj v svojih delih združuje in tesno prepleta vsakdanje, fantazijo, grozljivo in absurdno, do potankosti izdela vse like in jih s filmsko slikovitostjo predstavi bralcu. Mogoče ga ne boste razumeli, verjetno ga boste dojeli po svoje in skoraj zagotovo se boste po prebranem vprašali »Kaj pa je bilo sedaj to?«.

Nikolikje zna presenetiti in osupniti celo tiste bolj redne Gaimanove sledilce, saj bralcu ne pušča prav veliko prostora za razmišljanje. En trenutek smo del človeškega Londona z vsem, kar to velemesto ponuja – vrvež, hrup, smeti, smrad, gnečo, vse mogoče oblike javnega prevoza, preplet kultur in ras ter navad in razvad. Naslednji trenutek spremljamo nenavadno zasledovanje, mučenje in boj nekoga z nečim nekje in pravzaprav ne vemo, kje točno v zgodbi se nahajamo. In potem … no, potem se v telesu podgane znajdemo v temačnem delu Londona, v labirintih kanalizacije in v strašni in prežeči podobi zapuščenih postaj podzemne železnice.

Richard Mayhew je (nesrečni) glavni junak, londonski poslovnež, ki mu nič ne manjka, a si od življenja želi več. Nekega večera, ko gre s svojo zaročenko na morda najpomembnejšo večerjo svojega življenja, naleti na krvaveče dekle in se ji nesebično odloči pomagati. Življenje se mu seveda postavi na glavo, saj življenje, kot ga je poznal, od tistega trenutka dalje ne obstaja več. Brez službe, brez zaročenke, brez stanovanja, brez identitete, denarja, domala neviden … skratka, vsega znanega je konec.

Seveda pa se neko drugo in predvsem drugačno življenje tedaj šele začne. Življenje v Londonu senc in teme, kjer ne veš, kdo je v resnici tvoj prijatelj in kdo sovražnik, komu lahko zaupaš in kdo (ne) zaupa tebi, kako dolgo boš spal, kaj boš sanjal in kaj te čaka, ko odpreš oči. To je prostor duhov, pošasti, strahov, angelov in peklenščkov. Prostor, kjer moraš nekaj najti, pa sploh ne veš, kaj iščeš. Richard ne ve. Vse bolj obupan in žalosten, vse bolj osamljen in tako zelo željan povratka nazaj skozi razpoko časa v tisti dobro znani svet, v njegov London.

A seveda ni tako preprosto. Na svoji razburljivi poti mu iskanje in povratek domov prekriža toliko nenavadnih likov in bitij, vsak s svojo vlogo in pomen za zgodbo in zanj in če se zdi, da je bralec vse bolj izgubljen, se Richard zdi vedno bolj odločen. Odločen pomagati Door (nesrečno dekle, ki želi najti morilce svoje družine), premagati okrutna morilca Croupa in Vandemarja, razkriti, kdo je dejansko markiz de Carabas, razrešiti vrsto ugank in zagonetk ter se seveda živ in zdrav vrniti nazaj v običajno življenje.

Pa bo njegovo življenje sploh še kdaj običajno? Si bo običajnega želel? Po tej nori pustolovščini, ko bo London spoznal skozi povsem drugačne oči in v drugačni luči? Pustite se presenetiti. In ne glede na vse – nauk zgodbe ni, da ne pomagajte ljudem v težavah, ker se boste sami znašli še v večjih! Nauk zgodbe mora vsak bralec odkriti sam.

Rating: 4 out of 5.

Založba Sanje, 2010

Gromska strela!

Gromska strela!

Arto Paasilinna je nedvomno eden najbolj priljubljenih in prepoznavnih finskih avtorjev, saj mu s svojim (črno)humornim slikanjem Finske in Fincev, nenavadnimi zapleti in pronicljivimi dialogi znova in znova uspe prepričati zveste bralce in navdušiti kakšnega novega. V slovenščini nam prevodov njegovih del ne manjka, zadnji v vrsti je Gromska strela!, ki je v izvirniku izšel že leta 1984.

Zaplet tokrat morda sploh ni tako preprost. Morda vas bo avtor že uvodoma izgubil pri naštevanju starih finskih božanstev, njihovih vse prej kot preprostih funkcijah, značajih in značilnostih. Ampak kmalu pride veliki bum! – finski bogovi pridejo do spoznanja, da jih ljudje ne častijo več oz. da častijo neke nove, druge bogove in vere. Nenavadno in seveda je treba temu narediti red. Za nalogo ponovnega bujenja vere v prave bogove, se javi Gromovnikov sin Rutja.

Nekako istočasno z zasedanjem finskih bogov se v neki povsem drugi zgodbo izgublja Sampsa Ronkainen. Propadajočo družinsko kmetijo si deli s sestro, koruzno priležnico in njenim »bratom« – vsi od prvega do zadnjega ga izkoriščajo in ožemajo. Za nameček ima zoprnega in oblastnega soseda, ki mu počasi jemlje (beri: krade) zemljo. V bližnjem mestu ima starinarnico, v kateri že dolgo ni nič prodal, se mu je pa notri naselila še ena koruzniška priležnica, sicer mati samohranilka in prodajalka, v resnici pa še ena v vrsti tistih, ki ubogega in boječega Sampso izkoriščajo. In tako jo Sampsa – kot ga je naučil njegov oče; skupaj z lesenim kipcem božanstva mahne k žrtveni skali, spije ognjeno (dobesedno) žganje in – gromska strela!

Na streli pa Rutja, Gromovnikov sin. Sampsi razloži načrt, ki bo seveda dober ne le za njiju, ampak za celo Finsko, saj morajo Finci znova začet verjet v prave, tj. stare bogove. V še enem nenavadnem obredu drug drugega »požreta«, kar v praksi pomeni, da se človek Sampsa znajde v božjem telesu, božanstvo Rutja pa v človeškem. In gre, širit oziroma obujat vero.

Rutja na svoji poti seveda naleti na številne prepreke in težave, ki so povsem verjetne, mnogo manj verjeten pa je seveda način, kako jih rešuje reši. V Sampsovi starinarnici hitro odkrije potencialen prostor, kjer bi lahko postavil svetišče starim bogovom, z nekaj prepričevanja, prepletom naključij ter kakšno ognjeno strelo pa mu uspe pridobiti tudi prve vernike. Med njimi tudi davčno inšpektorico in oglaševalskega guruja, ki prepoznata potencial in vera se začne počasi, a zanesljivo širiti. Na drugi strani je seveda finska cerkev, številni uradniki, policija in še kdo, ki se posledično spopadajo z nenavadnimi dogodki, a Rutji (in tudi prerojenemu Sampsi) gre vse kot po maslu.

In sploh še ni konec! Kajti ta nenavadna združba ugotovi, da je v finskih umobolnicah polno ljudi, ki jih težijo različne tegobe in ki jim zdravniki ne znajo pomagati. Kaj pa prodoren božanski pogled in morda ognjena strela ali dve? Posel cveti in na zelo prikrit način ozdravljenja je tudi gorečih vernikov vse več. Naloga uspešno zaključena? Pustite se presenetiti, saj najbrž veste, da pri Paasilinni ni nič tako, kot si morda mislite.

Boste pa po prebrani knjigi še nekoliko bolje razumeli Deset prisrčnih trmoglavk, Ladjarja z lepimi stopali, Najboljšo vas na svetu, Prikupno struparko, Očarljivi skupinski samomor in še katero od prevedenih del nespornega velemojstra pripovedovanja.     

Rating: 4 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Hamo & Tribute 2 Love – 4K

Hamo & Tribute 2 Love – 4K

Četrti dolgometražni izdelek ene najboljših slovenskih blues rock zasedb, ki je že s prejšnjo ploščo 3P dokazala, da ne gre le za Hamota z bandom, ampak čvrsto celoto, ki sploh na koncertnih odrih dokaže vso svojo moč, karizmo in prepričljivost.

Po Dve in PolS, nekaj kadrovskih menjavah, ki so se izkazale za odlične – tako prihod Denisa Horvata za klaviature kot Petra Dekleva v vlogi kitarista sta dala skupini ne le nov zagon, ampak predvsem nov, obogaten glasbeni izraz, se je najprej zgodila 3P in lani še 4K. In če sem po prvi plošči in nekaj poskusih v slovenščini (Rožice, Vija vaja ven, Greva se igrat boga) presodil, da blues in slovenščina res ne gresta skupaj, me Hamo z vsako novo ploščo bolj odločno demantira. Urbana poezija, prežeta z ljubeznijo, čutna interpretacija in razgibana glasbena spremljava so vsekakor zaznamovali tretjo ploščo, že uvodna pesem s še vedno sveže plošče 4K pa poslušalca prikuje na sedež.

Pomlad ima enega tistih basovskih uvodov, ki te popelje v močvirje ameriškega juga, Kje gori te začara s svetlostjo in pozitivo in v Srce ne more več Hamo potrdi, kakšen izreden interpret je. Svoboda napove baladni sklop, kjer piko na i zagotovo postavijo z naslednjo – Lepe stvari, kjer nas kvintet znova opomni, da prepogosto pozabljamo na tisto najlepše, kar imamo ponavadi pred nosom. Kar nekako konceptualno krenemo v Povej ej, ki hkrati umirja strasti in potem kipeče opozarja na silovito nadaljevanje – Prva vrsta nas bo dvignila na noge, da ne bomo želeli več le sedeti in opazovati, ampak sodelovati v prvi vrsti spreminjanja sveta na boljše, kar imenitno dopolnijo in potrdijo še z Naprej. In če nas Ta zadn Zemljan še enkrat več opomni, da je apokalipsa lahko pred vrati, če ne bomo začeli na svet okrog nas gledati malo manj samoumevno, je konec v Zbudi me iz dna poziv, klic na pomoč, konec morastih sanj.

Žal pa tudi konec nečesa čudovitega in izrednega, plošče 4K. Plošče, ki je v korona času naplavila še dve drugačni, okleščeni (ali pač iz4Kani) različici pesmi Prva vrsta in Naprej. Preverite.   

Kako čvrsta celota so postali Hamo & Tribute 2 Love se seveda najbolj dokaže na koncertih, kjer ne vem, če imajo v našem glasbenem prostoru trenutno konkurenco. Vsekakor pa je že na sami plošči čutiti, da so jo tokrat v celoti snemali v tej postavi (Peter Dekleva se je skupini pridružil po zaključenem snemanju plošče 3P, kjer je kitare poleg Hamota odigral Uroš Primožič) in da tu ne gre za hranjenje egov, ampak tesno prepleteno in čvrsto celoto, kjer ima vsak inštrument svoj prostor, svoj namen in vsekakor tudi svojih »pet minut slave«. Čvrsto jedro bogatega zvoka je vsekakor preplet kitar in klaviatur, a zvočno piko na i pritisnejo tisti mali basovski poudarki (ali pač solo izleti, kakršen v Svobodi) in perfekcionistično odigrani bobni, tolkala in imenitno pozicionirani takšni in drugačni efekti in zvoki. In tisto najboljše – vse to v še toliko bolj intenzivni obliki dobite v živo – pa naj gre za tisto polnokrvno, električno obliko ali intimno, iz4Kano verzijo.   

To je plošča, ki mora biti obvezen del zbirke vsakega resnega ljubitelja glasbe. In to je skupina, ki jo morate videti v živo, da boste vedeli, kaj pomeni odličen koncert.

Rating: 5 out of 5.

Šal, 2019

Po poti spominov

Na “nultem” kilometru, ko je bilo skoraj vseh 33 km že za nami

Pot spominov in tovarištva ali krajše PST, nekdaj znan kot Ob žici ali Po poteh okupirane Ljubljane, je še eden od dogodkov, ki je v prvi polovici letošnjega leta odpadel. Priznam, če bi bilo vse normalno, bi pisal o odkrivanju kraljevega Madrida in spopadanju z 42-imi kilometri svojega prvega maratona …

Za prebivalce Ljubljane – za tiste najstarejše sicer boleč spomin ali opomin na grozote nekih davnih dni; zelo domač in ljub PST je bil letos poln simbolike. Ne le, da mineva 75 let od osvoboditve Ljubljane, ampak smo bili prebivalci Ljubljane dolge tedne “zaprti” v svoji občini. Na srečo ne z žico in kontrolnimi točkami z oboroženimi vojaki, je bilo pa otrokom nekoliko lažje razložit, kaj obkoljenost pomeni, saj tudi njim ni bilo všeč, da nismo smeli nikamor in da nismo mogli nikogar videt.

Osebno sem s PST-jem prvič opravil lansko leto, prej pač ni bilo prave možnosti – Taras je takorekoč vsako leto tekel na Teku trojk in ga je bilo potrebno spremljati, Vita in Adam pa se mi še nista zdela dovolj pripravljena, da bi opravila z vsemi 33-imi kilometri. Letos je bilo tudi zaradi tega neobičajnega stanja pač vse malo drugače. Tako, kot je odpadel organizirani Pohod, je seveda odpadel tudi Tek trojk in za spremembo od lanskega leta, Taras kasneje tudi ni imel nobenega košarkarskega turnirja. Viti so odpadle plavalne priprave v Novi Gorici, meni že omenjeni maraton v Madridu in poleg tega smo v teh tednih korona-izolacije veliko hodili. No, zaradi vseh mogočih omejitev nismo smeli hoditi v hribe in tako je otrokom prvič grozilo, da ne bodo opravili s priljubljenim Jakopičevim planincem.

Izzivov torej ni manjkalo – po dogovoru z odgovornim učiteljem bi z zbiranjem žigov na PST-ju otroci tako lahko nadomestili osvojene žige na vrhovih in takorekoč v enem dnevu opravili z Jakopičevim planincem in vsi trije bi prvič v celoti prehodili Pot spominov in tovarištva. Izziv zame pa bi seveda bil to razigrano in velikokrat podivjano tolpo krotiti, jo miriti, spodbujati, usmerjati in voditi ter animirati. Najmanj me je skrbelo za Vito – občasno nerga, ampak hodi in prehodi. Pri Tarasu človek ne more nikoli vedeti – če ima ustrezen motiv in vstane na pravo nogo, nekaj tega opravi brez večjih težav in pritožb, sicer pa bi utegnil pohod vsem petim zagreniti že na prvem kilometru. No, Adam, pa je seveda poglavje zase. Na začetku vsakega sprehoda nerga, se potem umiri, zažene in teka ter raziskuje, potem se utrudi in ne bi šel več nikamor ter se dobesedno vleče kot polž in tako ponavadi do doma. Če gre človek na sprehod za uro ali dve, to nekako pretrpiš, čeprav se ti z vsakim naslednjim sprehodom zdi bolj trapasto, pri skoraj celodnevnem pohodu in 33-ih kilometrih pa pač veš, da je dan lahko zelooooo dolg.

Ampak vedel sem, da ne bomo lovili ali podirali nobenega rekorda, da tudi pretirane gneče ne bo, ker smo šli na pohod v lastni režiji (čeprav z natisnjenimi zbirnimi kartončki) in da je glavno vodilo: prehoditi. V želji, da vsaj del poti mine brez hujših prepirov, sem naredil izjemo ter Viti in Tarasu dovolil, da s seboj vzameta telefone, da sta na poti poslušala glasbo. Pa smo malo čez osmo štartali pri sicer drugi kontrolni točki pri “domačem” Koseškem bajerju. Čez Šiško proti Bežigradu, kjer me je najbolj presenetilo to, da je Vita ta dan neverjetno lačna, Adama pa je seveda vsakih pet minut zanimalo, koliko kilometrov smo naredili. Na srečo nam je bil ta uvodni del poti znan, saj se po njem redno sprehajamo, a v otrokovih možganih vseeno deluje drugače, če ve, da jih mora prehoditi 33, pa je komaj 3 in ko enkrat zapusti varno udobje “doma”, začne na vse gledati nekoliko drugače. Ampak moram priznati, da smo lepo, počasi in celo z ne preveč prepira napredovali proti Žalam, pa ob obvoznici in edinkrat preko proti Polju, čez Fužine do tistega dela, ki sem se ga najbolj bal, Golovca. Pa ne gre za višino ali strme odseke – če lahko vsak dan opravimo s podobnim Rožnikom, nam tudi Golovec ne bo povzročal težav. Težava je (ne)označenost poti, na kateri je bilo sicer kar nekaj sprehajalcev, ampak ne pa tiste običajne pohodniško-pstjevske gneče. Ampak smo z izjemo enega malega ovinka tudi z Golovcem uspešno opravili, malo so že bolele noge, malo je bilo vroče in kakorkoli – pred nami je bila še polovica poti.

Pa je šla tudi druga polovica poti in če bi želel opisati, o čem vse smo se na poti pogovarjali, razglabljali, se konstruktivno sprli, včasih filozofirali, obujali spomine in delali načrte za prihodnost, pa samo poslušali en drugega in bili v zares redkih trenutkih tudi zgolj in samo tiho; no, potem bi potreboval še vsaj eno stran. Svojega otroka v osmih urah hoje vsekakor vidiš in dojameš drugače, on pa tebe. Tisto, kar sem sicer najbolj pogrešal, je bila tišina. Trenutek, ko se umakneš sam vase, zliješ z naravo, prepustiš ritmu in pač hodiš. Otroci tega ne zmorejo, niti ne razumejo, da je tudi to včasih potrebno in da tišina ne boli.

Tisti najbolj črn trenutek dneva je pravzaprav prišel na koncu in to dobesedno nekaj sto metrov pred ciljem. Oni so imeli po eni strani vsega že dovolj in so postali hkrati nestrpni in sitni, po drugi strani jih je razganjalo od veselja, da jim je uspelo in so se preveč sprostili. Jaz, kot se mi to žal prevečkrat zgodi, sem bil v podobnem stanju kot oni, v nekem trenutku se povsem napačno odreagiral in smo preprosto trčili ter povzročili eksplozijo, ki je povzročila nemalo slabe volje. Trapasto, pravzaprav.

Tako si ponosen, da bi se kar razpočil od veselja in potem vse to pokažeš na napačen način in se napačno tudi razpočiš. Ubiješ trenutek, vse dobro in zmagoslavno. Na srečo otroci pozabljajo hitreje. Vita bi šla drugo leto spet, Adam tudi. Med bi in bom je sicer nekaj razlike, ampak vsekakor upam, da bomo vsako leto dodali kakšen dragocen spomin in krepili našo družinsko tovarištvo.      

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, junija 2020.

Zbirka Pasji mož

Pasji mož: Ravs divjine

Dav Pilkey je za otroke 21. stoletja takorekoč literarna superzvezda, saj se jim oči zasvetijo že ob sami omembi Kapitana Gatnika in ko jim omenite še Pasjega moža, se jim usta razlezejo v širok nasmeh. Želja avtorja je bila od nekdaj, da bi otroke navdušil nad branjem. Ne le, da branje dojemajo kot nekaj koristnega, izobraževalnega, ampak tudi in predvsem zabavnega.

Pilkeyju je vse našteto uspelo že s Kapitanom Gatnikom. Zajetne knjige zaradi igrivih ilustracij otrokom niso predebele, mnogim pomagajo pri učenju branja (in razumevanje zgradbe stripov) in jim seveda ponujajo ničkoliko izhodišč za dojemanje in razumevanje sveta okoli njih.

Pasji mož torej – del človeške policijske ekipe, sicer pa superpolicaj, ki najraje preganja zločinske mačke (še posebej Petrčka), se odlično znajde v nenavadnem humorju (kjer bodo nekateri starši morda občasno privzdignili kakšno obrv), a je še vedno pes. Čeprav policijski pes, zna biti še vedno nepredvidljiv, neubogljiv in zelo samosvoj. Vsaka podrobnost z otroci je seveda zgolj in samo naključna. V prevajalski izziv (ni preprosto, sploh ne!) je zagrizel Boštjan Gorenc – Pižama in imenitno ujel duha izvirnika in igriv besednjak, v katerem se otroci brez težav odlično znajdejo in ga tudi povzemajo.

V slovenščino imamo tako prevedenih šest delov – Pasji mož, Snet s ketne, Povest o dveh muckih, Mačji mulc, Gospodar bolh in najbolj sveža, Ravs divjine. V izvirniku je sicer izdanih 8 od načrtovanih 10, seveda pa ne boste spregledali niti naslovov, ki seveda močno spominjajo na druga literarna dela. Že v prvi knjigi Pilkey oziroma Grega in Klemen namesto novega Kapitana Gatnika začneta ustvarjati pozabljen strip o Pasjem možu, ki ga najdeta zaprašenega v drevesni hišici.

In kako se je vse skupaj sploh začelo – tako, da sta policist Vitez in njegov zvesti policijski pes Gregor med akcijo hudo poškodovana. Poškoduje ju eksplozija bomba, ki jo je sestavil Petrček. In ker pasje telo ni več funkcionalno, enako pa velja za policistovo glavo, kirurgi združijo tisto, kar deluje – pasjo glavo povežejo s človeškim telesom. In tukaj je Pasji mož! Preprosto, kajne? Prva knjiga je sicer sestavljena iz štirih krajših zgodb, ki bodo seveda vaše mlade bralce »prisilili« k temu, da bodo komaj čakali, da jim v roke pride nadaljevanje.

Snet s ketne ponudi naravnost neverjeten zaplet, ko riba poje možganske kroglice in postane ne le zelo pametna, ampak kar zločinski veleum in Pasji mož nima ravno najlažjega dela. Povest o dveh muckih Pasjega moža znova pripelje na sled Petrčku oziroma njegovemu klonu/sinu Malemu Petrčku in … no, vmes so tudi zmečkane kosti, ki jih nadomestijo bionični nadomestki, nenavadni spreji in še kaj. Mačji mulc je poklon Batmanu, Pasjemu možu pa se kot njegova desna superherojska roka pridruži prav Mali Petrček, ki ga je Pasji mož posvojil. Še posebej v tem delu na plano pride Gorenčeva sposobnost prilagajanja prevoda domačemu okolju. Morda eno najboljših del v celi seriji! V Gospodarju bolh bomo spoznali, s kakšno superekipo pomočnikov se je obdal Pasji mož in kakšne težave mu povzročajo ali kot pravijo – kdo sploh rabi sovražnike, če imaš take prijatelje?!

Ravs divjine je še čisto sveža izdaja, kjer je tesno, kot je le lahko, ob Pasjem možu znova Mali Petrček in kjer je prijateljstvo večkrat postavljeno pred hude preizkušnje. Dobro ali slabo, svetlo ali temno, poštenje ali zloba? Na srečo je tu znova priročni Ade-hade, Mali Petrček je vse pogumnejši in s svojo srčnostjo pogosto jeziček na tehtnici, da je spoprijemanje ne le s starimi, ampak vedno novimi in še bolj zlobnimi zločinci, uspešno.  

Napisati več kot toliko, nima prav nobenega smisla. Verjemite, da gre za knjigo, ki jo mora otrok vzeti v roke in prebrati. In iz lastne izkušnje vam lahko povem, da je resnično veselje gledati nadobudnega drugošolca, ko dobesedno požira knjigo za knjigo, se ob tem krohota, na glas prebira šale in med kakšnim daljšim sprehodom na dolgo in široko razglablja o Pasjem možu in Petrčku ter drugih junakih. 

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2017 – 2020

Ekoton in drugi grehi mladosti

Ekoton in drugi grehi mladosti

Zbirka kratkih zgodb o mladostnih grehih Ljubljančana Jerneja Jurena je kratkočasno, zabavno, duhovito in razmišljujoče branje. Avtor se ves čas giba v sladko-grenkih okusih prijateljstva, ljubezni, eno- ali več-nočnih afer in spogledovanj, lahko filozofira ali fantazira, uživa v življenju ali trpi ter išče sebe in svoj smisel.

Ekoton in drugi grehi mladosti so polni življenja, predvsem tistega nočnega. Bralec ne bo izvedel, kdo je v resnici glavni junak (avtor sam?) in s čim se ukvarja (umetnik na stroških države?), a za sam potek zgodbe to sploh ni važno. Lahko bi rekli, da gre za vpogled v neko hipstersko subkulturo, ki ima svoje odštekano nočno zavetje na Metelkovi, se zna brezskrbno zabavati ob Ljubljanici ali se 100% predati košarkarski tekmi na ljubljanskih igriščih. Tu ni Tinderja in pretirane uporabe drugih socialnih omrežij.  Tu so naključja – prijatelja se srečata in gresta na pijačo. Seveda včasih vse skupaj terja tudi več priprav in usklajevanj, kakšen skoraj stereotipen prepir in veliko razumevanja ter tolerance. Če sta si dva všeč, bosta najverjetneje končala v postelji. Zjutraj vse skupaj ali obžalovala ali pa se ne bosta ničesar spominjala. Erotika? Približno toliko kot ljubezni. Bore malo. Strta srca, nenavadna prijateljstva in še nenavadnejše zgodbe – tega je v izobilju.

Težko rečem, da gre za branje, h kateremu bi se človek znova in znova vračal, je pa kot nalašč za kratkočasno počitniško čtivo. Ob koncu se ne boš počutil, da si z branjem zapravljal čas, ampak da si se ob branju zabaval, morda pa se bo v vrsticah ali med njimi kdo celo prepoznal.

Mimogrede – Juren je sicer »kriv« za številne prevode Michaela Viewegha, z ilustratorjem Izarjem Lunačkom pa sta ustvarila tudi nenavaden strip Kosmati krimič, ki sta ga sprva kot Animal Noir izdala celo pri ameriški založbi. Res klasičen noir, le da so v glavnih vlogah živali (kot zasebni detektiv Manny nastopa žirafa), tako da pričakujte nekoliko drugačen zaplet (izginotje plenilskih filmov), še bolj drugačno živalsko podzemlje (ki mu vladajo povodni konji), še vedno usodno glavno junakinjo in seveda napeto dogodivščino.

Rating: 3 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Osvobojena

Tara Westover – Osvobojena

»Freedom is just another word for nothing left to lose«, je pela Janis Joplin, a se Tara Westover z njo najbrž ne bi strinjala. Svoboda je pravzaprav vse, le da se tega ne zavedaš, dokler lahko v svobodi uživaš.

Avtobiografija, ob kateri boste ostali odprtih ust. V letu, ko smo bili soočeni z domala vsem (ne)mogočim, nam je veliko stvari še vedno tujih in nenavadnih, preveč drugačnih. Tu so predsodki, lažne informacije, pomanjkljivo znanje in še kaj bi lahko našteli. In potem boste prebrali v izredno berljiv roman zapisano avtobiografsko izpoved Tare Westover in se vprašali, ali je res mogoče, da se nekaj takšnega lahko dogaja tukaj in zdaj, za nameček pa v »zibelki demokracije«, ZDA?

Tara Westover ima 33 let, kar vam ob osnovnem poznavanju matematike pove, da je bila rojena konec osemdesetih. No, pravzaprav ne ve točno, kdaj je bila rojena. Odraščala je namreč v strogi mormonski družini v Idahu, rodila se je – kot njenih šest bratov in sester, doma in dolgo časa sploh ni imela rojstnega lista. Težko govorim o nekem idiličnem odraščanju, pa čeprav avtorica okolico njihove hribovske kmetije, sploh goro z imenom Indijanska princesa, pogosto slika zelo idealno in jo celo življenje kot neviden magnet vleče nazaj. Morda celo bolj kot dom in družina.

Družina? Avtoritativni in versko blazni oče, ki otroke kaj kmalu navadi na delo na domačem odpadu, kjer počnejo vse tisto, kar bi prej povezali z nerazvitimi državami na revnem vzhodu ali v Afriki, kjer otroci od malih nog delajo izredno nevarna dela za smešno majhen denar. Očetova verska blaznost poskrbi za nemalo težav – zavračanje uradne medicine, šolstva, obsedenost z zarotami in prepričanje, da jih bodo vladni agenti prej ali slej obkolili in pobili. Nekajkrat letno pa se je treba seveda pripravit na konec sveta – ta trenutek je vsekakor najbolj doživeto opisan ob prehodu iz leta 1999 v 2000, kar pomeni, da so imeli okoli hiše ničkoliko rezervoarjev z gorivom, zaloge hrane, skladovnice orožja, … pa se vprašajmo, kaj bi se zgodilo, če v ZDA veliko ljudi razmišlja na podoben način?

Sestre in bratje so, podobno kot mama, sprijaznjeni z usodo, ki jim jo je določil oče. Mama pomaga pri porodih in kasneje postane babica, ves čas pa ogromno pozornosti posveča zeliščnim in homeopatskim pripravkom in prav različna eterična olja, domači zvarki in pripravki v kasnejših letih družini pravzaprav omogočijo finančno neodvisnost in celo bogastvo. Ženskam v družini je položaj določen, moškim enako. Kdor se s tem ne strinja, ima opravka z očetom. Tara tudi z zelo nasilnim bratom Shawnom, ki jo pogosto telesno trpinči, a dekle dolgo molči in vse jemlje kot nekaj običajnega.

Vseeno pa Tari kmalu postane jasno, da obstaja svet izven njihovega domačega Buck’s Peaka. Svet, v katerem se lahko družiš in zabavaš s prijatelji (pa zato še nisi vlačuga), se izobražuješ (pa zato nisi nič manj veren) in živiš življenje (pa zato nisi nič manj svoboden). In tako se – po mnogih osebnih bitkah, prepirih doma in z veliko pomočjo brata Tylerja, pri sedemnajstih brez kakršnekoli formalne izobrazbe s pomočjo sprejemnih izpitov vpiše na Univerzo Brighama Younga. Gre pravzaprav za mormonsko univerzo in tudi edino, ki omogoča tovrsten vpis, hkrati pa omogoča kvalitetno izobrazbo, kar Tara kmalu spozna in seveda s pridom izkoristi.

Tara ima zavoljo pomanjkljive oz. nikakršne izobrazbe sprva ogromno težav. Nima pojma, kaj je to holokavst, ne pozna drugih verstev, mejnikov v ameriški ali svetovni zgodovini in počasi spoznava, kako grobo in kruto jih je oče omejil in okužil z lastnimi prepričanji in pomanjkljivim znanjem. Tara napreduje, si pridobi zaupanje mnogih profesorjev, prejme štipendijo za King’s College, napreduje na Cambridge, hkrati pa vse bolj izprašuje odnos do lastne družine – sploh do očeta in nasilnega brata Shawna in odnos do vsega, kar je pravzaprav nekoč bila.

Kmalu sledi popoln zlom. V vseh teh letih študija se je Tara sicer vračala domov in vse bolj spoznavala, da to pač ni dom, kar so pritiski družine le še potrjevali, Brat ji grozi s smrtjo, mama zanika kakršnokoli nasilje ali težave, oče je prepričan, da je izgubila stik z resničnim Odrešenikom in jo je obsedel sam Hudič. Ona je nenadoma tista, ki je kriva za vse, zlo v družini in bodisi se bo odrekla vsemu, kar je dosegla ali pa se je bo družina odrekla. Po vrnitvi v Veliko Britanijo Tara doživi živčni zlom in potrebuje kar dolgo časa, da pride k sebi, se v prvi vrsti pomiri sama s seboj in se konec koncev sprijazni tudi s tem, kaj ji je dala in še bolj, kaj ji je vzela, njena lastna družina.

Tara Westover je danes doktorica zgodovine in predavateljica na številnih univerzah in morda bo knjiga Osvobojena njena edina knjiga. Svetovna uspešnica ter strašljiv vpogled v svet, ki je tako blizu in obenem tako daleč. Svobodo še vedno jemljemo kot nekaj zelo samoumevnega. Zdravstvene storitve in možnost kvalitetne izobrazbe ravno tako. Izražanje lastnega mnenja, svobodno gibanje, druženje, … ni tako daleč, ko nam je bilo marsikaj od tega onemogočeno, omejeno, celo prepovedano. Si sploh predstavljate, kako bi bilo tako preživeti lep del življenja? In da, cena, ki jo mora človek plačati, da se osvobodi, je lahko zelo visoka, a hkrati je treba priznati, da svoboda nima cene.    

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Članek je bil prvič in v nekoliko razširjeni obliki objavljen na blogu Neja bere.