Pod gladino

Pod gladino

Paula Hawkins je zablestela s kriminalko Dekle na vlaku, ki je postala ena največjih literarnih uspešnic, doživela seveda tudi nadvse uspešno ekranizacijo z Emily Blunt v glavni vlogi ter Hawkinsovo postavila na prestol. Ali se bo na njem obdržala? Recimo, da ima žanrsko konkurenco v podobno uspešni Gillian Flynn.

Britanka Paula Hawkins se je uspešno izognila erotičnim kriminalkam po kopitu 50 odtenkov … in “znanstveni fantastiki” po vzoru Somraka, čeprav ima pod psevdonimom Amy Silver za pasom štiri spregledane romantično-komične romane, skoraj zagotovo pa se ne bo mogla izogniti večnimi primerjavami z deli Gillian Flynn. Mračne skrivnosti, glavni oz. vsaj izstopajoči ženski liki, bremena preteklosti in takorekoč vsakdanjost okolja, v katerem se zgodba odvija. Zapleti, ki pritegnejo oba spola in kar je morda najpomembneje – Hawkinsova se ni ujela v lasten recept za uspeh. Lahko vam zagotovimo, če vam je bila všeč Dekle na vlaku, vas bo Pod gladino – knjiga, ki je posvečena “vsem nadležnim ženskam”; navdušila.

Nel Abbot je pisateljica, ki želi na podlagi številnih skrivnostnih in usodnih primerov izginotja žensk v rodnem Beckfordu, napisati roman. Tudi njo, tako kot vse prebivalce Beckforda, privlači in hkrati odbija skrivnostni, temačni in nezadržno privlačni tolmun. Tolmun pogubljenih. Kraj za zabavo, kraj za brezskrbno preživljanje otroštva, družinske piknike in druženje, a tudi kraj za umiranje. Skalovje nad njim je spolzko in strmo, včasih se zgodi nesreča, spet drugič pač ne. Tolmun je stoletja kaznoval nadležne ženske – čarovnice, spogledljivke, lahkoživke, svojeglave upornice in Nel je bila tista, ki je raziskovala, brskala in kopala ter zbirala in zapisovala mnoge primere. Kaj odkrije, da se še sama požene v Tolmun ali, kot sumi njena mladoletna hči – jo je tja nekdo porinil?

Nelina odtujena sestra Jules je tista, ki se mora, vsem mučnim in zakopanim spominom navkljub, vrniti v Beckford, se hočeš nočeš spopasti s potlačenimi strahovi, vedno prežečimi nočnimi morami in, Tolmunom. Tudi ona je bila blizu pogube in prav Nel je bila tista, ki ji je rešila življenje. Zakaj se potem ona ni odzivala na njene klice na pomoč? Morda jih ni prav razumela ali pa jih ni hotela razumeti? Morda pa se je to moralo zgoditi, da se je enkrat za vselej spoprijela in obračunala s strahovi.

Dekle na vlaku smo brali kot pripoved treh likov, tokrat jih prvoosebno pripoveduje kar enajst, za nameček prebiramo še zgodbe, ki jih je Nel zapisala v Tolmun pogubljenih. Lokalni policisti, učitelji, ravnateljica, “čarovnica”, mame, očetje, hčere in sinovi, prijatelji in sovražniki, vsak s svojo zgodbo, prelomljeno obljubo, vsaj enim dejanjem, ki se ga sramuje in vsaj eno usodno napako. Preteklosti se ne da spremeniti, pa je mogoče vsaj ublažiti posledice? Jules odkriva in se izgublja, izgublja tla pod nogami in zdi se, da bo vsak hip (znova) omahnila.

Hawkinsovi je treba priznati, da izvrstno krmari zgodbo, ki le redko zaniha v suspenzu, hkrati pa pretkano odmotava spretno zapleten klobčič mnogih usod, ki so med seboj prepletene mnogo tesneje, kot se sprva zdi. Komu zaupati? Kdo laže, da bi obvaroval druge in kdo prikriva, da bi obvaroval sebe ter sebi bližnje? Kdo koga ljubi in kdo koga sovraži? Kar je avtorici uspelo s prvencem, je tokrat še nadgradila – Pod gladino je mračno branje, ki vas bo zasvojilo.

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2017

Srce bije v dvojini

Srce bije v dvojini

Priznam, da si kot oče treh zaželenih in naravno spočetih otrok težko predstavljam vse mogoče preizkušnje, ki čakajo par, ki želi posvojiti otroka. Poznam pare, ki jim ni uspelo otroka spočeti po naravni poti, ki jim ni uspelo niti z umetno oploditvijo, a se za posvojitev niso odločili. Ne, da niso razmišljali o tem, le da so že po kratkem raziskovanju prišli do spoznanja, da je pot do posvojitve prekleto težka. Alenka Rozman Planinc in Igor Rozman, avtorja knjige Srce bije v dvojini, jim bosta prikimala.

Sam sem si od nekdaj želel otroke – zdelo se mi je naravno, smiselno in vesel sem, da sem našel partnerko, ki si je otrok ravno tako želela in da imava tri zdrave otroke. In kakorkoli sem vsakodnevno postavljen pred različne preizkušnje, si drugačnega življenja ne znam, niti nočem predstavljati. In kot oče treh oziroma kot starš, popolnoma razumem neverjetno željo para, ki si želi otrok(a) in je za to pripravljen storiti takorekoč vse.

Alenka in Igor sta v tem pogledu morda malce nenavaden par – on malce starejši, z otroci iz prejšnje zveze, ona brez otrok, z nepričakovanimi zdravstvenimi težavami. In ko spoznata, da otroka ne bosta mogla spočeti po naravni poti in da tudi umetna oploditev ne bo uspešna, se znajdeta pred težko odločitvijo. Odločitev, ki postane še toliko bolj zahtevna, ko ugotovita, da je nemogoče, da bi jima uspelo posvojiti otroka v Sloveniji. Zelo zapleteni in negotovi so postopki v Makedoniji in Rusiji. Raziskujeta in iščeta možnosti in spoznata, da bo še najlažja (in najhitrejša) posvojitev v Afriki. No, vsaj tako mislita.

In če 100% razumem silno hrepenenje usklajenega zakonskega para, ki si želi otroka, preprosto ne razumem očitne množice ljudi, ki se s tem hrepenenjem in željo, brez sramu okoriščajo. Avtorja sta naštela kar nekaj primerov, s katerima sta se sama spopadla in ki so tudi njiju izigrali, pustili na cedilu ali ogoljufali. Pri nas ali v tujini. Sledila sta svojim načelom in pravilom, bila morda sprva kar preveč naivna, pa seveda po slabih izkušnjah zelo previdna in nezaupljiva in tudi obupana.

Obupavala je ona, nemočen je bil on. In ko je enemu zmanjkalo moči ali volje, je voz potegnil drugi. Tu se pravzaprav vidi in čuti njuna moč in silna želja. Bralcu bo hitro jasno, kako zelo sta si želela otroka, vsem težavam in preprekam navkljub. Sama knjiga je sicer pisana iz različnih perspektiv – njene, njegove in iz perspektive mame dečkov, ki sta jih na koncu posvojila, zgodba pa enotna. Predvsem ta sklepni del, ko vendarle uredita vse potrebno in se s sicer nekim zadržanim navdušenjem odpravita v Gvinejo Bissau, je neverjeten. Birokratski mlini v Sloveniji, šok ob prihodu v državo, v kateri resnično vlada pomanjkanje in potem srečanje z družino ter bodočima sinovoma. Šok za šokom, presenečenja in pretresi.

Od točke odločitve, da posvojita otroka in do trenutka, ko sta postala starša Jacoju in Izaqueju, sta morala na stran potisniti prav vse. Nista posvojila enega otroka, ampak dva. Posvojena otroka nista bila siroti, saj sta imela živo, čeprav hudo bolno biološko mamo in tudi očeta. In nenazadnje, otroka niti približno nista bila zdrava – oba sta bila hudo podhranjena, eden pa je imel celo malarijo. In potem spoznaš, kako malo je pravzaprav potrebno, da otrok ozdravi – dobesedno nekaj evrov za zdravilo proti malariji in spet daleč od nekega bogastva, da otroku lahko ponudiš hranljivo hrano. Ampak ti imaš, tam pa cela država strada in otroci umirajo.

Potrebno je veliko poguma, potrpežljivosti in vztrajnosti. Knjiga Srce bije v dvojini je na nek način priročnik za vse tiste, ki želijo posvojiti otroka. Opozorilo, na kaj je treba biti previden in kaj vse se paru lahko pripeti do trenutka, ko lahko objameš svojega otroka. Knjigo bi morali prebrati tudi tisti, ki jim je vse tako zelo samoumevno in ki na lastne otroke gledajo kot nebodjihtreba. In ob vsej revščini in (družinskemu) nasilju, s katerim se spopadamo v Sloveniji, take knjige potrebujemo. Edino, kar sem osebno pogrešal, a pravzaprav niti ni toliko tema knjige o vseh postopkih otrok posvojitve, je, kako družina in dva temnopolta dečka funkcionirajo danes. Tako kot ni bilo lahko staršema (tudi zato, ker je njegova mama kazala strašen odpor do »zamorcev«), zagotovo ni bilo lahko niti dečkoma, ki sta pri še ne dopolnjenih dveh letih odšla in zapustila vse, kar in kogar sta do tedaj poznala. Na drug konec sveta, v drugo deželo, med drugačne ljudi, …

Lahko zapišem, da sta fanta dobila odlična starša, ki bosta poskrbela, da bosta preskrbljena ter obenem skromna in na realnih tleh. Starša, ki razumeta in podpirata različnost ter ki jima ne bosta tajila korenin. Če nič drugega, bosta lahko vedno prebrala knjigo in spoznala svojo življenjsko zgodbo, brez olepševanja in prikrivanja. Napake, padce, vzpone, razočaranje, obup, veselje, žalost in morje solza – žalosti in na srečo tudi veselja.

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Dan D – Knjiga pohval in pritožb (Milo za drago)

Dan D – Knjiga pohval in pritožb (Milo za drago)

Dan D so nenavadni (ali kot bi najbrž rekli sami: ekstravagantni) glasbeni ptiči, ki so šli v minulih desetletjih skozi nemalo kadrovskih sprememb, predvsem v zadnjih letih pa vse bolj eksperimentirajo tudi z zvokom in se oddaljujejo od prepoznavnih rock vzorcev.

Stalnica te »dolenjske« zasedbe sta pevec Tomislav Jovanovič – Tokac in bobnar Dušan Obradinovič – Obra, zadnjih nekaj let (plošč) pa preostanek skupine tvorijo še kitarist Marko Turk – Tučo, klaviaturist Boštjan Grubar in basist Nikola Sekulovič. Predvsem slednji s svojimi bogatimi izkušnjami in zelo širokim dojemanjem glasbe je tisti, ki skrbi za glasbeni razvoj in številne eksperimentalne podvige v zadnjih letih. Najprej je bil tu akustični podvig Tiho, sledila je plošča DNA, razdeljena v dva dela, kjer je drugi, črni, že nakazal številne zvočne spremembe in potem Milo za drago oz. Knjiga pohval in pritožb.

Plošča, ki je res drugačna. Ne le drugačna za Dan D, ampak drugačna v smislu nastajanja, promoviranja, nadgrajevanja in predstavljanja. Ploščo so tekom nastajanja »testirali« v svojem prostoru za vaje, kamor so redno vabili najbolj zveste (ali pa tudi ne) poslušalce in jim servirali porajajoče, nastajajoče ali končane skladbe. »Ploščo« (morda bi bil boljši izraz nabor pesmi) Milo za drago ste lahko najprej kupili kot lično zapakiran kos mila in ko ste si dovolj pridno umivali roke (kot bi Dan D že pred dvema letoma slutili prihod korona virusa in obsesijo z umivanjem in razkuževanjem rok?!), ste prišli do USB ključka, na katerem vas je čakalo 10 skladb. No, nekaj mesecev kasneje je sledila še Knjiga pohval in pritožb, na katerem najdete še dodatno bero pesmi. In pa seveda dejansko knjižico, v katere lahko tudi ob besedila zapisujete pohvale in pritožbe (ali pa opombe) na račun slišanega.

Sam se spomnim koncerta, na katerem so Dan D v svojem novomeškem placu za vaje predstavili Milo za drago in priznam, bil sem šokiran. Tako zelo temačno, laibachovsko, elektronsko, da če ne bi bil za mikrofonom Tokac, ne bi bil povsem prepričan, koga poslušam. Zares ogromno eksperimentiranja z zvokom, v katerem se je Tučo s kitaro povsem izgubil in celo Obra na elektronskih bobnih kot da ne bi vedel, kaj dela. Glavni je bil Boštjan za klaviaturami in laptopom, pa Nikola s posameznimi bravuroznimi basovskimi vložki in linijami ter seveda glas, ki pa se je ravno tako občasno popačeno izgubil. Izredno naporna koncertna izkušnja, kjer je bilo toliko zvokov, ki jim je treba slediti, saj nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Nadaljevanje črnega dela DNA D … plošča, ki jo bodisi vzljubiš (čeprav nikakor na prvo poslušanje) ali pa je nočeš več nikoli poslušat. V nobenem primeru pa vas ne bo pustila hladnih ali zadržanih.

Sama plošča je sicer nekoliko mehkejša, prijaznejša, produkcijsko dodelana. Kar pa še vedno ne pomeni, da vas na plošči čakajo instant hiti, ki bodo šli nemudoma v ušesa. Dan D tega ne potrebujejo, menim, da tudi nočejo. Iz skupine, ki je igrala na skoraj vsakem študentskem žuru (pretiravam, ja!) postajajo resni glasbeniki, ki bodo s tem zvočnim bogastvom sodili le še na najbolj akustična koncertna prizorišča, kamor jih bodo prišli ljudje poslušat, ne pa popivat in žurat. Alternativni rock in elektronika sta si podala roko, besedila, kjer je Tokac storil očiten korak naprej, pridejo še toliko bolj do izraza in se še lepše zlijejo z glasbo, celoten band pa deluje kot kompaktna celota, ki v prvi vrsti uživa v ustvarjanju in igranju.  Vprašanje je seveda, kakšne bodo posledice? Dan D so sicer svoj glasbeni prehod zastavili mnogo bolj postopoma kot recimo Big Foot Mama (spomnite se Tretje dimenzije in še posebej potem Dobe norih) ali pa Siddharta (drugačne in domala preslišane Petrolea in Saga), a sprememba je in to zares očitna. Za vse tiste, ki so rasli in se glasbeno razvijali skupaj s skupino, ne bo težav ali dvomov – Dan D so in ostajajo ena najbolj dovršenih slovenskih glasbenih skupin. Vsi tisti, ki bodo med naključnim raziskovanjem naleteli na njihove starejše uspešnice, pa bodo vsaj zmedeni. Dvomim, da bodo v današnjem času s to ploščo uspelo prepričati oz. pridobiti kakšnega novega oboževalca. Mogoče pa je tudi to eden od ciljev, da se loči prave od naključnih oboževalcev in v tem primeru jim je vsekakor uspelo. Oziroma, če malce parafraziram eno njihovih najodmevnejših skladb, boli jih k.   

Rating: 4 out of 5.

Nika Records, 2019

Dragi otrok

Dragi otrok

Veliko je bilo moč prebrati o nemški uspešnici Dragi otrok, ki jo je napisala Romy Hausmann, ki z možem in otrokom živi v koči v gozdu. Ali je iz te bivanjske izkušnje črpala tudi navdih za ta izredno berljiv (in srhljiv ter pretresljiv) roman, pa ne vemo. Prva asociacija je vsekakor Soba Emme Donoghue, le da je šla Hausmannova vsekakor korak dlje.

Štirinajst let je bila Lena, glavna junakinja, namreč ujetnica. Ujetnica v koči brez oken, sredi gozda, sredi ničesar. Kdo jo je ugrabil in zaprl, ne ve. Vsaj zdi se tako. Na trenutke se zazdi tudi, da ni bila zaprta, ampak je lahko z otrokom hodila na izlete. Rodila je dva otroka. Moškemu, ki jo je ugrabil. Hannah in Jonathana. A na izlete je, kot pripoveduje v številnih poglavjih, s seboj jemala le hči, sin je v koči omamljen spal. Mudilo se jima je, da se oče oz. mož ne bi prehitro vrnil in bi zamudili, saj bi sledila kazen. Kazen za Leno. In kazni je bilo od prvega dne dalje veliko, zlorab še več. Otroka pa vesta, da mamica dela neumne in nepotrebne napake in da se morata, kadar se starša prepirata, zakleniti.

Potem pa nekega dne Lena uide. Dobesedno vrže se pod avto na bližnji ceste, ki se vije skozi gozd in skupaj s hčerko ju odpeljejo v bolnišnico. Jonathan ostane doma, da bi počistil preprogo, ki jo je mami umazala, ko je očku na glavi razbila snežno kroglo. Njegovo snežno kroglo, ki ji jo je izročil, da bi jo potolažil.

In tukaj se zgodba pravzaprav šele dobro začne. Tudi konkretno zaplete. Zgodbo beremo skozi oči različnih oseb in v različnih časovnih obdobjih. Lena ni ena, ampak sta Leni dve. Oziroma je druga Lena pravzaprav Yasmine in je bila s svojo »družino« le nekaj mesecev. Bilo je dovolj, da je vseeno ostala dovolj prisebna in sposobna za beg, a hkrati podvržena tolikšnemu zlu in grozi, da njeno življenje ne bo nikoli več enako. Hannah po pobegu življenje, kot ga je poznala, podoživlja in prikazuje povsem drugače kot njen mlajši brat. Kdo je Sara? Zakaj je pravzaprav izginila Lena? In seveda, kdo jo je ugrabil? Osumljencev ni malo in skoraj vsak se na neki točki zdi verjeten, osebno se mi je zgodilo, da sem vmes pomislil tudi na shizofreno pripoved glavne junakinje …

Bralec se znajde pred vratolomnim vrtiljakom, ki se sprva zdi kot zmešnjava, a ko se slika uredi in se koščki začnejo postavljati na svoje mesto … takrat knjige pač ne moreš odložiti. Začneš se spraševati o tem, kako svoje starše vidijo otroci in kako popačeno lahko vidijo nekaj, kar je mnogo bolj grozno, kot se njim zdi. Avtorica ne posplošuje in mnogokrat ponudi nadvse pretresljiv vpogled v psiho ljudi, naj so odrasli ali otroci, ki so morali prestati tovrsten pekel. Ugrabitev, popolno osamitev, psihične, fizične in spolne zlorabe, trpinčenja in nenazadnje, v primeru uspešnega bega, medijski masaker. Žal vemo, da takšnih primerov ni malo.

Zgodba, ki je nihče ni želi doživeti ali jo slišati od koga, ki ga osebno pozna. Zgodba, ki jo je na trenutke težko brati, saj so posamezni prizori precej nazorni in okrutni. Ampak nenazadnje zgodba, ki govori o tem, kako močna in neuničljiva je lahko moč ljubezni do svojih otrok.

Rating: 4 out of 5.

Učila International, 2020

Zimska zaročenca

Zimska zaročenca

Zimska zaročenca je prva knjiga tetralogije Zrcalka francoske pisateljice Christelle Dabos, ki bo zagotovo prepričala vse ljubitelje nekoliko drugačne fantazije in čarovnije. Svet, ki je (skoraj) podoben našemu, a tako zelo samosvoj, bolj ali manj povsem človeški junaki, ki pa imajo svoje značilnosti, posebnosti, skrivnosti in nenavadne moči ter seveda sama zgodba … preplet nečesa drugačnega in vsekakor nadvse berljivega.

Sama zgodba je pravzaprav preprosta – Zemlja se razbije in koščki oz. oboki krožijo okrog starega sveta. Na vsakem oboku živi zelo povezana družina, ki je pod zaščito nesmrtnega družinskega duha, vsaka družina pa ima kakšno posebnost, skrivnost in predvsem stroga pravila. Bralec pravzaprav največ časa porabi za to, da poveže zgodbo, a je pripoved jasna in tekoča, tako da se bo kmalu ujel v zanke pripovedi …

Glavna junakinja je Ofelija, samotarsko in malce čudaško dekle, v precej staromodnih oblačilih, s pravokotnimi očali, družbo pa ji največkrat dela ponošen govoreč šal. Vse skupaj niti ne preseneča, če vemo, da Ofelija skrbi za zgodovinske Arhive in bere večplastno zgodovino vseh mogočih predmetov, ki so zbrani tam. Ampak Ofelija ni običajna bralka, ampak je braljka, saj bere z rokami. Prvi od njenih nenavadnih darov, ki je obenem tudi njeno prekletstvo, saj mora ves čas, ko ne dela, nositi rokavice, saj je že dotik dovolj in vidi vse, kar se je z nekim predmetom dogajalo. Njen drug, ravno tako nenavaden in uporaben dar, pa je sposobnost prehajanja med ogledali. Ofelija se v njih ne ogleduje, ampak med njimi prehaja. Težava je, da se včasih v kakšnem prehodu zatakne.

Njeno življenje na Animi, njenem oz. njihovem domačem oboku bi bilo mirno in spokojno, skoraj dolgočasno, če se ne bi njeni starši, pa tete in še kdo (pač družinski starešine), nekega dne odločili, da jo zaročijo s Thornom in mogočnega klana Zmajev. Thorn je njeno popolno nasprotje – mogočen in strašljiv birokrat, ki slovi po natančnosti, osornosti in v katerem ni niti kančka ljubezni. Noben od zimskih zaročencev si ne želi poroke ali zaroke, a veliko besede nimata. Nenavadna vožnja ju odpelje na Oblakovo, lebdečo prestolnico Pola, kjer je bolj ali manj vedno zima in Ofelija, to preprosto, a še kako bistro dekle, kmalu spozna, da pravzaprav ne ve nič.

Prvo vprašanje je seveda, zakaj je tako mogočen klan, kot so Zmaji, Thornu za bodočo ženo izbral prav njo? In po drugi strani – zakaj mora biti v vlogi varuške z njo teta, obe pa morata skrivati svojo identiteto? Ofelija na neki točki tako postane del služinčadi na dvoru oz. na Oblakovem, spoznava zanimive ljudi, sklepa prijateljstva, tu so potem še nenavadni žetončki oz. peščenke, spopada se z mojstrskimi iluzijami in prevarami (pod skupnim in še kako primernim imenom slepila), v svoji pravi in zlagani luči se ji kažejo pripadniki drugih klanov oz. družin, počasi pa se ji riše tudi slika, kdo je kdo na Oblakovem in zakaj se mora ona zares skrivati.

Čudovit, čeprav nenavaden svet, ki ga bralec hitro vzljubi. Junaki in antijunaki ter vse bolj zapletena razmerja med njimi. Zgodba, ki se zapleta in razpleta in ki se nam v vsej razkošni veličini pokaže šele v drugem delu, Izginotja na Mesečini.

Rating: 5 out of 5.

Založba Sanje, 2019

Sonce in dež

Sonce in dež

Ane Roš osebno ne poznam in nikoli nisem jedel v Hiši Franko ali Polonka. Nisem gledal Netflixove oddaje, ki jo je izstrelila v svetovno orbito. Do letos, ko se je zaradi dogajanja okrog Michelinovih zvezdic začelo na veliko pisati o njej, sem vedel le tisto malo, kar je bilo zapisanega v medijih ob drugih priznanjih, ki jih je osvojila.

Kdo je torej Ana Roš? Zakaj prav ona? Zakaj ni tako zelo uspelo vsem mogočim medijsko izpostavljenim in aktivnim kuharjem, ki jih Slovenija nima malo. Mogoče ravno zato, ker se ona drži stran od medijev in ustvarja. Presenetilo me je, ko sem videl, da se pripravlja monografija in to celo za tuje tržišče (Založba Phaidon). Zdelo se mi je, kot bi glasbenik po dveh izdanih ploščah izdal zbirko največjih uspešnic ali pa bi igralec po treh filmih že dobil oskarja za življenjsko delo. A ni premlada za monografijo? Komaj dobro na začetku? V redu, razumel bi kakšno kuharsko knjigo, ampak monografijo?

Radovednost. Kdo je res Ana Roš in zakaj ji je uspelo, kako in zakaj prav njej? Kaj je na Hiši Franko tako zelo posebnega, da so ljudje na mizo pripravljeni čakati tudi po tri leta (!) in za tisto res polno gastronomsko izkušnjo plačati tudi do 600 evrov (za dve osebi)? In koliko naj verjamem znancu, ki ima precej pod palcem, pa trdi »da je precenjena«? Po prebrani monografiji Sonce in dež mi je veliko bolj jasno, kot mi je bilo, še vedno pa dvomim, da bom obiskal Hišo Franko. Saj ne, da je ne bi, le da bi se potem moral odpovedati tedenskemu dopustu …

Sonce in dež v prvi vrsti prinaša zelo osebne zapise Ane Roš, v kateri pove in zaupa marsikaj. Od zgodovine svoje družine, ki ji je v genih očitno pustila veliko – predvsem kar se tiče upornosti, samosvojosti, odločnosti in tudi trme. No, in seveda tudi nekaj genialnega. Bila je poseben otrok in še bolj posebna najstnica. Odločena slediti svojim sanjam. In čeprav je imela takorekoč v roki odlično plačano diplomatsko službo, ji je ljubezen prekrižala načrte in jo popeljala na neko drugo pot. In ko se je odločila postati kuharica, je presenetila vse. Ana Roš je namreč kuharski samouk. In naj potem še kdo reče, da ti ne more uspeti, če si nečesa res močno želiš in si močneje prizadevaš, da bi znal vse in še več ter si se pripravljen vsak dan še kaj novega naučit.

Anina pot do uspeha je bila seveda trnova in če ste prebrali katerega od njenih zapisov ali intervjujev v zadnjih mesecih, veste, da je sedaj morda še težje. Vzdrževati ta zahteven sistem, ohranjati kvaliteto, zadovoljstvo zaposlenih in strank ter seveda lastnim (zelo visokim) standardom, pač ni mačji kašelj. V veliko pomoč ji je bil seveda Valter Kramar, s katerim sta dobesedno na glavo postavila gostilno njegovih staršev in ki je bila osnova Hiše Franko. Od opreme, do jedilnikov in seveda neverjetne ponudbe, ki je v prvi vrsti lokalne pridelave oz. vzgoje, k vsemu skupaj dodajte še Valterjevo ljubezen do vin, pa sira in ves čas prisotno začudenje in nejevero okolice nad tem, kar počneta.

Stran za stranjo in plast za plastjo bralcu postaja jasno, zakaj. Zakaj avtohtone drežniške koze, zakaj takšna vina in tak način staranja vina, koliko pelatov in na kakšen način pridelana omaka, kaj se dogaja s siri na tolminsko-kobariškem, kakšen je namen Hiše Polonka, spotoma boste spoznali še ducat (ali več) rastlin in začimb, ki jih Ana uporablja v svoji kuhinji, začeli drugače gledati tako na Sočo kot tudi na vse tiste na videz neprehodne grape okrog Kobarida. Vzponi in spusti, tako in drugače. Prebrali boste, za koga vse je že kuhala in kaj, kako in zakaj potuje ter zakaj je zelo pomemben en sam gram sladkorja v caipirinhi. Spoznali boste Ano Roš in njen način razmišljanje – njeno trmo in sproščenost, njeno trdoglavost in žensko milino, koncept in smisel njenega dela, evolucijo nje same, njene osebnosti in seveda kuhanja, lahko pa rečem kar življenja.

Pomemben del monografije Sonce in dež so zapisi Kaje Sajovic, ki je z Ano in njeno ekipo preživela veliko skupnih trenutkov, lepih, tistih malo manj lepih, zelo stresni in napornih ter najbrž tudi tistih, ko se lahko vprašaš, kako vse skupaj funkcionira. Odgovor je s predanostjo, seveda in neizmernim spoštovanjem. A njen pogled je vseeno drugačen, seveda ne tako zelo prvooseben in intimen, a pristno doživet in iskren. Zeblo vas bo in potem vam bo vreče, odkrivali boste skrite dele naše dežele in se potikali po gozdovih ter pri delu opazovali mojstre svojega poklice. Še pomembnejše so seveda izjemne fotografije Suzan Gabrijan, ki je ovekovečila tako okolico in olje, ki je tako zelo pomembno za Ano in Hišo Franko, ljudi, ki so ji pomembne in potem je tu hrana … vsa ta hrana, kajti Ana Roš je za monografijo prispevala kar 75 receptov in prav vsak recept ima tudi fotografijo končne jedi. Da boste vedeli, kako naj bi izgledal končen izdelek. Z eno besedo: čudovito. (Z nekaj več besedami: če boste gledali samo fotografije, v večini primerov ne boste imeli pojma, kaj gledate).

Na koncu vam bo seveda vse jasno. Zasluženo, boste rekli. Nekateri bodo po slovensko še naprej nevoščljivi. Ampak Ana si je, tako kot kdo drug, vse to prigarala, z veliko odrekanja in seveda truda. Chefinja, najboljša kuharica sveta, dve Michelinovi zvezdici, med top 50 restavracij in še kaj. Ana Roš si v prvi vrsti zasluži spoštovanje.

Rating: 5 out of 5.

Založba Beletrina, 2020

Rob

Rob

V slovenščino imamo prevedeni dve stripovski biografiji, ki ju je ustvaril Richard Kleist in sicer življenjsko Johnnyja Casha ter temačno o Nicku Cavea iz obdobja, ko je preživljal čas v Berlinu in se boril s številnimi demoni. Morda se je Martin Ramoveš zgledoval tudi po teh dveh delih, ko je pripravil stripovsko biografijo Ivana Roba, v vsakem primeru pa lahko že sedaj zapišem, da je ustvaril nekaj zares izjemnega.

In recimo, da je Martin Ramoveš tistim bolj širokega glasbenega duha še znano ime, je tam zunaj najbrž mnogo manj tistih, ki poznajo lik in delo Ivana Roba. Martin je sicer morda še bolj kot glasbenik znan kot stripar, čeprav se v njegovem življenju in delu ti dve področji tesno prepletata in ima tako za seboj dva glasbena albuma v stripu (Nesojeni kavboji in Astronomi), številne objave v časopisih in revijah (kjer je treba izpostaviti Stripburger), ne gre pa spregledati njegovega animacijskega doprinosa pri dokumentarcu o plošči Pljuni istini u oči kultne skupine Buldožer.

In ko smo pri tem unikumu v slovenskem glasbenem prostoru, pomislimo na Marka Breclja in osebno bom ob njegovem imenu začel omenjati tudi Ivana Roba. Ivan Rob je bil boem, šaljivec, pesnik, glasbenik, improvizator, lokostrelec in pronicljiv kritik časa in prostora, v katerem je deloval. Njegova zvezda je najsvetleje zasijala s sodobno predelavo Desetega brata, čeprav Jurčič ni bil edini slovenski klasik, ki ga je Rob rad predelal na svoj način. Rob je s svojo radovedno naravo odlično opazoval in posledično spajal klasična dela in jih postavil v aktualni prostor, a jih hkrati še vedno naredil brezčasne. Mimogrede – Robova izdaja Desetega brata je iskano delo v slovenskih antikvariatih in na neki točki bomo tudi o njej zagotovo govorili kot o klasiki.

Ramoveš v tej stripovski biografiji Robovega žal kratkega življenja (leta 1943, star 35 let, umre kot talec pod italijanskimi streli) odlično povzame njegovo radovednost, saj je rdeča nit pripovedi »kaj je življenje«, ki je Roba spremljala na vsakem koraku. Beg pred prvo svetovno vojno, raznolika izobraževanja skozi mladost, razvijanje umetnostnih veščin ter neverjetna sposobnost preživetja, kratki trenutki slave, prijateljevanja s številnimi slovenskimi umetniki in nato priključitev partizanskemu gibanju – bil je sodelavec prvega partizanskega gledališča Agitteater, ter njegov prerani konec.

Odlične ilustracije, imenitna vpeljava besedil njegovih pesmi v samo zgodbo in za piko na i – Ramoveš je s svojo glasbeno zasedbo uglasbil deset Robovih pesmi, jih postavil v ostre in udarne rock okvirje, ki jasno in glasno pripovedujejo zgodbe o nekem času, ki ga še ni konec. Pa čeprav se je končal skoraj sto let nazaj. Z nakupom stripa dobite tudi kodo za brezplačen pretok vseh desetih pesmi.

Martin Ramoveš Band – Rob

Tako odličen je bil Ivan Rob, da ga preprosto morate spoznati in na tako imeniten, lahko rečem celo enkraten način, mu je novo življenje vdihnil Martin Ramoveš.   

Rating: 5 out of 5.

Forum Ljubljana in Celinka, 2019

Zgodbe iz karantene: 1. val

Zgodbe iz karantene: 1. val

Ne želim več niti razmišljat o tem, kaj vse nam je korona preprečila in onemogočila. Dejstvo je, da smo v izobilju slabega in groznega ter vsega, kar želimo čimprej pozabiti, dobili tudi veliko dobrega. Čas, recimo. Čas, da smo se ukvarjali sami s seboj, družino, spoznali resnične prijatelje in nenazadnje ugotovili, kaj nam je v življenju pomembno.

Za mnoge je bila karantena čas za ustvarjanje in tako je slovenski glasbenik Gašper Kržmanc iz sprva povsem spontanega komentiranja vladnih potez (Vlada dela dobro … je začetek vsakega novega zapisa), ki jih je nadgradil z deljenjem osebnega spomina (To me ful spomni na cajt … je začetek Gašperjevega spomina, anekdote ali česa podobnega), napisal knjigo. Podobno kot je Vlado Kreslin iz povsem spontanega prepevanja na domačem balkonu ustvaril za dobri dve uri Pesmi iz karantene.

No, priljubljenost in odziv teh zgodb je Gašperja »prisilila« k izdaji knjige, ki pa v bistvu ni čisto nič drugega kot brezplačna reklama za njegovo matično zasedbo Šlajn, pa drugo zasedbo, v kateri se udinja – Nula Kelvina in pa še za eno, ki ji ravno tako ne kaže najboljše – GK & The Zookeepers. Ampak Gašper dela dobro. Ne dobro, odlično. Pripravil je fantastično – čeprav sila preprosto; promocijsko kampanjo ob izidu knjige, za dodaten sunek navdušenja poskrbel z duhovitimi zapisi »lektorice na dopustu« in se najbrž znašel v nenavadni situaciji, ko bodo ljudje o njem začeli pisati kot o pisatelju, ne pa kot o glasbeniku.

Ne moremo reči, da je Gašper Kržmanc pisatelj. Vsekakor pa lahko potrdim, da je odličen zapisovalec duhovitih zgodb, (ne)smislov in komentarjev vsakodnevnega dogajanja, za nameček pa je tudi odličen pripovedovalec. 57 dni karantene, 57 dni in 57 zgodbic. Od otroških spominov, kako je kakšno ušpičil in bil ustrezno kaznovan, do mladostniških dni in raziskovanja sveta ter vse do poskusa zagona uspešne glasbene kariere. Vse je smiselno združeno z določenimi potezami vlade ali aktualnim dogajanjem v času karantene. Med prebiranjem se vam utegne zgoditi, da boste sami razmišljali, kaj ste pa vi počeli tisti dan in morda iz kakšne zaprašene skrinje še sami izbrskali kakšen spomin.

Ampak ni vam treba napisati knjige. Gašperjeva je dovolj. Ne le zato, ker je prva, ampak predvsem zato, ker je neverjetno iskrena, iskriva, berljiva. In tudi ne zato, ker je Gašperjeva ne le dobra, ampak zelo dobra in skoraj odlična, kar pomeni, da bodo vse druge res le še dobre. Zgodbe iz karantene: 1 val je ena tistih knjig, ki jo boste sicer zlahka kadarkoli odložili in z branjem nadaljevali čez nekaj dni. Zelo verjetno je tudi, da jo boste odložili in hitro vzeli nazaj v roke, ker vam bo dolgčas ali pa boste vedeli, da boste kaj hitro prišlo do zapisa, ki vas bo pošteno nasmejal. Ena tistih knjig, ki jo je vredno imeti in ki je odličen odsev časa, v katerem smo bili letos.

Rating: 4 out of 5.

Založba Uho & Oko, 2020

Moški, ki ni poklical

Moški, ki ni poklical

Romantičnim zgodbam se praviloma izogibam. Podobno kot pop glasbi – avtorji hitro zdrknejo v cenenost in predvidljivost in težko je reči, kaj me je prepričalo k branju romana Moški, ki ni poklical. Morda je odločil zadnji del promocijskega zapisa: “Razlog je resnica. Resnica o vas.” In čeprav ima roman eno samo res slabo točko, o kateri kasneje; mi sploh ni žal, da sem ga prebral.

Lahko bi rekli, da je izhodišče relativno preprosto – (popoln) moški obljubi, da bo poklical, a ne. Nekaj, kar smo doživeli (najbrž) vsi, preboleli in šli naprej. Avtorica knjige Rosie Walsh je v Stroudu v resnici srečala moškega, gospoda Popolnega in nato dva tedna čakala, da bi jo poklical. Ni je. Sarah pa ni takšna – prepričana je, da se je v nepričakovano čudovitih in nepozabnih sedmih dneh med njo in Eddiejem zgodilo nekaj več. In da jo mora poklicati. In da jo bo poklical. Razen, če se mu ni kaj zgodilo. Zakaj neki bi ji obljubil, da jo bo poklical, pa je ni? In Sarah gre raziskovat …

Spominja se vseh podrobnosti tistega tedna, ki sta ga z Eddiejem preživela skupaj, slehernega trenutka, dotika, besede, … spominja se svojega življenja, obuja spomine s prijatelji, se vrača na kraje in prizorišča nesrečnega otroštva, v katerem je izgubila sestro in zbežala v ZDA živet drugačno življenje, preboleva spodletel zakon in konec uspešne kariere. Tu pa tam se ji zazdi, da vidi Eddieja, sprejema nenavadne klice z neznanih številk, nekaj groženj in opozoril, njegovega klica pa še vedno ne. 

In potem se zgodi. Razkritje. Zgodi se Eddie. Zgodi se resnica, ki niti približno ni osvobajajoča in ki obrne zgodbo na glavo. Bralca vmes zavede nekaj “kriptičnih” zapisov in izbrisanih sporočil, nekaj nenavadnih pisem, za katera se zdi, da jih piše Sarah. Ampak ne – vse, v kar ste verjeli do tistega trenutka, se razblini kot milni mehurček. Tako, kot se je razblinila Sarina vera v veliko ljubezen z Eddiejem. Ni je, ne obstaja. Kakšna je resnica o Sari? Resnica boli – najprej zaboli Eddieja in potem še njo, bralca pa prikuje h knjigi, da je ne želi kar tako odložiti, dokler se ne prepriča, kakšen bo konec.

Avtorica Rosie Walsh, ki je pred uradnim prvencem že izdala štiri zabavne ljubezenske romane pod psevdonimom Lucy Robinson; se je odločila za nenavaden pristop. Temno skrivnost, zaplet in razplet v maniri kriminalnih trilerjev, ko bralec skupaj z glavnim junakom brklja, raziskuje in odkriva ter je vse bolj osupel; je združila s čudovito in na videz popolno ljubezensko zgodbo dveh sorodnih duš, za katere pač upa in verjame, da bosta znova prišli skupaj. In ne, seveda ne gre za Gillan Flynn, še manj pa za E. L. James.

Konec bo nekatere navdušil, da bodo lahko mirno zaspali in druge razočaral, saj je potek zgodbe obetal več, obetal nekaj drugačnega. Zdi se, da se vse zgodi prehitro in ne dovolj premišljeno, dodelano. A to prepuščam vam …

Rating: 4 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2018

Unadva

Unadva

Nenavaden naslov, nenavadna knjiga. Hrvaška slikarka in ilustratorka Tisja Kljaković Braić je tudi po zaslugi priljubljenosti njenih preprostih ilustracij in besedil prišla do omenjene knjige. Unadva je pravzaprav zbirka devetdesetih risb in sočno prevedenih dialogov, ki prikazujejo razmeroma običajno, skoraj stereotipno dinamiko para.

Par – ženska in moški, ona in on, brez otrok (ideja za nadaljevanje?), se spopada z značilnimi težavami, pa naj bo to v Dalmaciji (avtorica prihaja iz Splita), kjerkoli drugje na Hrvaškem, v Sloveniji, Nemčiji, Italiji (tam bi zagotovo k paru sodila tudi njegova mama) ali pa v ZDA. Ona je (večno) nezadovoljna z lastno podobo, za kar seveda krivi vse mogoče – v prvi vrsti seveda moža, dogajanjem in prispevkom v gospodinjstvu, duhovito pa se avtorica loteva tudi intime. Tudi on je daleč od popolnega, čeprav se na tej točki seveda lahko vprašamo, kaj je (za koga) popolno? Televizor, navijanje ob spremljanju tekme najljubšega kluba (ali reprezentance), hrana in kar tipično iskanje izgovorov, zakaj ne bi nič naredil.

Morda kot namig pred začetkom branja – preberite si odlično napisano spremno besedo Frana Dulibića (za prevod celotne knjige je sicer poskrbela Đurđa Strsoglavec), kjer se vam bodo določeni stereotipi morda prikazali v nekoliko drugačni luči in vam omogočili vpogled z druge perspektive.

Ilustracije so zelo preproste, le redko, a še to na skrbno izbranem mestu obogatene s kakšnim nežnim barvnim odtenkom in tudi njuni dialogi oz. komentarji prehajajo od enostavčnih do na videz nikoli končanih naštevanj. A ravno prav šaljivi, na trenutke zbadljivi, cinični in sarkastični in predvsem – resnični. Zagotovo se boste našli v več kot eni situaciji in svoji izbrani polovici med krohotanjem (ali zgražanjem) pokazali izbrano stran z besedami: »Glej naju.«

Unadva je zabavno ustvarjeno ogledalo stereotipom, kjer ima vsak od nas kakšen kilogram preveč na napačnem delu telesa, ko vsi vemo, da je za tisti ekstra kilogram kriva popoldan pomalicana melona, ko ni za prepir krivo prav nič in je hkrati krivo vse, ko obsesivno čiščenje največkrat napoveduje obiske in ko bi zvečer želel v miru pogledati nogometni derbi, pa je na sporedu ravno ZARES pomemben del (od tristo oseminpetdesetih) telenovele.

Menim in upam, da bosta Unadva dobila še kakšno nadaljevanje.

Rating: 4 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2020