Lov na čarovnice

Lov na čarovnice

Finskega pisatelja Maxa Seecka sem spoznal s knjigo Hamurabijevi angeli, kompleksnim trilerjem, ki se dogaja na tleh bivše Jugoslavije, tokrat pa sem dobesedno požrl prvo knjigo iz serije o detektivki Jessici Niemi.

Max Seeck je še en imeniten skandinavski pisec napetih zgodb in nikakor »še en«. Že v Hamurabijevih angelih je dokazal, da zna odlično pripovedovati, zapletati, povezovati, ustvarjati odlične stranske like in poskrbeti za neverjetne preobrate in razplete. In če so me Hamurabijevi angeli, sicer njegov prvenec iz leta 2016, presenetili in očarali, me je z Lovom na čarovnice »kupil«. In ko enkrat v nizu prebereš tri ali štiri podobne knjige, pač veš, katera štrli ven. Pozor, ne v naboru povprečnih, ampak odlično razdelanih, napisanih in prevedenih zgodb.

Slavni pisatelj kriminalk Roger Koponen je na še eni predstavitvi svoje uspešne trilogije, kjer bolj ali manj zdolgočaseno odgovarja na vprašanja novinarjev in oboževalcev. Med njimi je sicer tudi nekdo, ki premore v vprašanjih več drznosti in poguma, a se ga samozavestni Roger trudi čim prej pozabiti. Razmišlja o tem, kako bi si v stranišču privoščil nekaj zabavo z očarljivo damo njihovega omizja in se potem umaknil v hotel. Medtem se v Helsinkih odvija povsem drugačna drama – na njegovem več milijonov evrov domu nekdo umori njegovo ženo Mario. Policisti jo najdejo (po klicu na pomoč), kako sedi za kuhinjsko mizo, oblečena v črno večerno obleko, čevlji so skrbno odloženi poleg nje, njen obraz pa je spačen v histeričnem režanju. Tistim knjižno podkovanim se takoj zazdi, da je morilec poustvaril enega od mnogih umorov Kopononeve trilogije.

Avtorja pokličejo in mu sporočijo grozno novico in ko mu povejo slutnje o povezanosti z njegovimi knjigami, jim pove, da bi potemtakem moralo biti še eno truplo. In res je! Lepa ženska, dolgih črnih las, v večerni obleki, pod debelo plastjo ledu v bližnjem jezeru. Na strehi njune hiše pa od sosede viden skrbno uhojen napis Malleus Maleficarum. Med drugim gre za naslov knjige iz 15. stoletja, Kladivo čarovnic, v kateri so bila natančno opisane metode prepoznavanja in kaznovanja čarovnic. Lokalni policijski inšpektorici Sanni Porkka naročijo, naj Rogerja Koponena sredi noči pripelje v Helsinke, saj je morda prav on naslednja tarča in nato, izgineta. Zjutraj najdejo luksuzni pisateljev avtomobil, v bližini pa dve zoogleneli trupli, moškega in ženske.

Vse opisano se zgodi v uvodu, še preden se zgodba začne dobro zapletati in imamo že štiri trupla. In kdaj se začnejo zapletati? Takoj naslednjega jutra, ko s telefona Rogerja Koponena na njegov YouTube kanal nekdo naloži video smrti njegove žene in ko z nekaj skrbne analize policija ugotovi, da je posnetek objavil kar sam Roger Koponen! Nadaljevanje vas bo popeljalo v svet okultnega, izkoriščevalske medicine in psiholoških ocen ter zablod. Pa seveda tudi v mestoma slepo tavanje policije od umora do umora, saj je vsem vse bolj jasno, da je morilec (oziroma več njih) vedno vsaj korak pred njimi in da jim pravzaprav ponudi in dovoli točno toliko, kot želi sam.

Pa Jessica Niemi, glavna junakinja? Odlična detektivka in vodja preiskave ima svojo skrivnostno in temno preteklost, ki se nam razkriva po drobcih. Njena mama je bila filmska igralka, imela je mlajšega bratca in ljubečega očeta, a na kateri točki je bilo vsega tega konec? Kaj se je zgodilo in kaj povzročilo pri mladem dekletu? Kakšne zamere goji do tete Tine in zakaj? In to še ni vse – kaj se je v Benetkah dogajalo med njo in genialnim violinistom Colombanom? Dva dogodka in dve obdobji, ki sta Jessico očitno zaznamovali in za katere se zdi, da še kako vplivata tudi na samo trenutno dogajanje.

Vsekakor je zelo zanimiva tudi policijska ekipa, zbrana okoli Jessice in podrejena bolnemu in vidno hirajočemu glavnemu inšpektorju Erneju Miksonu in ki bo marsikoga spomnila na tisto, okrog Harryja Holeja v romanih Joja Nesboja. Simpatični Yusuf, za katerega se zdi, da mu Jessica najbolj zaupa, a je v okolju zaradi temne polti praviloma stigmatiziran. Nina in Mikael, sodelavca in ljubimca (kar nihče ne ve uradno, a je vsem jasno) ter označena kot glavna pametnjakoviča v ekipi, saj se zadev lotevata zelo natančno in študiozno ter redkokdaj spregledata kakšno stvar. Tu je potem še Rasmus, tehnofil ekipe, ki je v sodobnih časih takorekoč nepogrešljiv član ekipe in ravno tako obvlada svoje delo. In čeprav je jasno, da zaradi bolezni inšpektorja svojega dela ne opravljajo ravno v optimalnih pogojih, je ekipa neverjetno povezana, čeprav med njimi prihaja do povsem profesionalnih trenj in konstruktivnih izmenjevanj različnih pogledov, kar jih seveda vodi vse bližje razrešitvi zares kompleksnega in težko razumljivega niza umorov, ki mu ni videti konca.

Jessici postaja jasno, da je ona sama na nek način v samem središču tega morilskega viharja, a nima pojma, kako in zakaj. Deli njene preteklosti so zakopani, drugi pozabljeni, a so ključ do vsega skupaj. Spoznanje, da imajo v svojih vrstah izdajalca, za tako ekipo ni prijetno, saj so pod nenehnim pritiskom medijev, javnosti in seveda državnega vodstva.

In kaj se v resnici dogaja? Kdo bi šel v 21. stoletju lovit in na tako okruten način kaznovat (domnevne) čarovnice? Kakšna je pri vsem skupaj vloga pisatelja Rogerja Koponena, ki je več kot očitno odigral lastno smrt, a ima za umor svoje žene odličen alibi? Kako so z lovom povezani številni znanstveniki, farmacevtska industrija, psihologi in psihiatri? Zakaj je Maria Koponen dva tedna pred smrtjo naročila pet identičnih dolgih večernih oblek, a v različnih velikostih, ki so seveda ustrezale velikostim žrtev? Po šestih odkritih čarovnicah se vsi sprašujejo katera bo zadnja, sedma? Porodi se tudi vprašanje, če ne gre le za kaznovanja čarovnic, ampak so neke druge čarovnice (in ne čarovniki!) tiste, ki kaznujejo? Kakšni so nameni v ozadju, kdo je le lutka in kdo vodi predstavo?

Verjemite, knjiga, ki jo boste res težko odložili! In šli najbrž takoj potem brat nadaljevanje, Mreža zla.

Rating: 5 out of 5.

Didakta, 2021

Pod svobodnim soncem – strip

Pod svobodnim soncem – strip

Roman Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja je bržčas eno ključnih slovenskih literarnih del, prozna vzporednici Prešernovemu Krstu pri Savici. Brali smo jo v osnovni šoli, berejo jo naši otroci in vsekakor jo bodo brali tudi naši vnuki. Vsaka generacija jo razume drugače, saj je roman na nek način zelo brezčasen, stripovska predelava pa jo bo zagotovo vsaj malo približala mlajši generaciji.

Stripovska različica Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem je prirejena, za kar je poskrbel Goran Vojnović, risarski del pa je pripadel Damijanu Stepančiču, našemu nagrajenemu ilustratorju, ki je odlično upodobil že kar nekaj podobnih, zgodovinskih stripov. Zgodbo najbrž poznate – 6. stoletje, priseljevanje Slovanov na območje bivše Jugoslavije … Sava in Donava, poleg Slovanov pa še Anti in Huni in seveda takrat »prestolnica sveta« – Bizanc.

Starešina Svarun je v bitkah izgubil kar devet sinov, živ je le še Iztok, izjemen lokostrelec, ki v bitki ubije Hilbudija, bizantinskega vojskovodjo, a mu to seveda ni dovolj. Kljub očetovemu nasprotovanju se odloči oditi v Bizanc, se tam priključiti njihovi mogočni vojski in nato z novo pridobljenim znanjem in veščinami vojsko Slovanov popeljati nad Bizanc.

A če so Slovani bolj ali manj enotni, jih proti bratom Antom, ki jih vodi naivni Volk, ščuva sleparski Hun Tunjuš. Tudi v Bizancu se ne cedita med in mleko – gradnja veličastne Hagije Sofije je draga, vojne in številne izgubljene bitke so poskrbele za padec morale, za nameček proti cesarju Justinijanu spletkari kar njegova lastna žena, cesarica Teodora. V bizantinski vojski je kar nekaj Slovanov, med njimi pogumni Črt, številne niti v mestu pa vleče bogati trgovec Epafrodit, ki mu je pomemben zgolj zaslužek. Ne gre pa spregledati niti Rustika, Slovana, ki pa je zvest Bizancu in je Irenin stric, slednja pa Iztokova izbranka.

Iztok s pomočjo godca in popotnika Radovana prispe v Bizanc, a njegova krinka godca ne vzdrži prav dolgo, saj si zelo hitro prideta navzkriž z vojskovodjo Azbadom, poleg tega njegove izredne lokostrelske veščine vzbujajo veliko pomislekov, ali je res godec. Dvorne in medplemenske spletke vse omenjene potegnejo v nepredvidljiv vrtinec izdaj in tovarištev, poguma in strahu, a z eno in edino željo – Slovane popeljati nazaj prek Donave in požgati Bizanc. Žrtve niso pomembne, niti dejstvo, da bo kmalu zrasel nov Bizanc in tam novi okrutni vojskovodje …

Večplastna, zahtevna in zgodovinsko dobro raziskana zgodba je skozi strip predstavljena v nekoliko bolj enostavni različici, a tako dobro, da bo številne bralce (tudi starejše) skoraj zagotovo prepričala, da v roke (spet) vzamejo tudi klasično Finžgarjevo različico. Piko na i seveda dodajo Stepančičeve podobe, polne simbolov in podrobnosti, ki bodo poskrbele za še nekaj dodatnega raziskovanja.

Brati in razmišljati o romanu Pod svobodnim soncem (ki je prvotno izšel v času razpadanja Avstro-Ogrske, pred prvo svetovno vojno in v času, ko se je v Slovencih (znova) prebujala narodna zavest) danes, v teh časih, je morda nehvaležno. Zadnja leta beremo, gledamo in doživljamo valove tistih, ki prečkajo (ali ostajajo) našo državo v želji za boljšim jutri. Postavljamo takšne in drugačne ovire, dogajajo se stvari, ki se seveda ne bi smele. Obenem spremljamo tudi beg mnogih iz lastne države, kjer se zdi, da je vse več ovir in meja kar v glavah. In seveda se lahko vprašamo, če se niso morda vloge zamenjale. Ali je Bizanc morda postal Bruselj? Ali smo sedaj mi tista demoralizirana vojska, ki je za dobrobit nekoga drugega, prisiljena v obrambo meja in neke ideje, s katero ne želimo imeti nič. Kdo so danes pravi hilbudiji, azbadi, justinijani, teodore, tunjuši in epafroditi in ali se kje skrivajo pogumni iztoki, črti in radoti ter irene?

Prav nenavadno je, kako lahko nek zgodovinski roman, ki se dogaja v točno določenem času in ozemlju, pove precej o podobnem dogajanju, razmišljanju in odnosih 1500 let kasneje in je tudi zato brezčasna mojstrovina.     

Rating: 4 out of 5.

Zavod Škrateljc, 2021

Triger

Triger

Roman Davorina Lenka Triger me je hitro prepričal – morilec, ubežnik, manifest, seksualno motivirani umori in za nameček Ljubljana oz. Slovenija. Kaj je tisto, kar pri nekomu sproži vse to? Skozi branje so se mi v glavi porajala nova in nova vprašanja.  

Triger nikakor ni knjiga, ki bi jo brali za sprostitev. Ogromno filozofiranja, razglabljanja, razmišljanja, psihologije, v katerem se bralec včasih preprosto izgubi. Labirint vsega mogočega, ko na koncu začutite olajšanje. Tu se ne sprašujemo, kdo je moril (ker vemo, da je bil to Darijan Urh), ampak zakaj? In ali bo morda moril še kdo? Avtor se ves čas sprehaja po zelo tanki meji …

Glavni junak Trigerja sicer ni Darijan Urh, ampak Aleksandra. Aleksandra, že od nekdaj malce obsedena s serijskimi morilci, ki naveličana enoličnost in omejenosti pusti Adama in je nekaj časa preprosto izgubljena in ne ve, kaj bi. Potem se skoraj hkrati zgodita dve stvari – spozna nenavadnega Sema, na prvi pogled uživača v življenju, spolnosti in še čim, v Ljubljani pa najdejo dve ženski trupli in po zaslugi izgubljenih dokumentov policija ve, kdo je krivec. Darijan Urh. Ne pa tudi, kje je. V javnost pricurlja Cona, njegov spregledan poskus romana. Roman, priročnik ali manifest? Mogoče kar vse troje. V Coni je Urh pisal o Zmaju, serijskem morilcu, katerega umori so bili vsi tako ali drugače povezani s spolnostjo. Pozabite Trobca in Pluta, čeprav boste na skoraj tristo straneh spoznala še mnogo bolj ali manj znanih serijskih morilcev.

Aleksandra postane na nek način obsedena s Cono, študiozno jo obravnava, o njej snema vloge in celo življenje se vrti okrog tega. S pomočjo Sema se medtem odpira – filozofsko, spolno, življenjsko. Na dolgo in široko, predvsem pa globoko razpravljata o spolnosti, fetiših, sadizmu, drugačnih spolnih praksah, partnerstvu, monogamiji in poligamiji, zvestobi in konceptu varanja, pornografiji in erotiki, vplivu staršev, psihološkem vidiku, ozadju serijskih morilcev, njihovem načinu razmišljanja in odzivanja … ja, iščeta sprožilec, »triger«. Aleksandra si seveda želi še nekaj – izvedeti, kje je Urh.

Šest poglavij – Vrat, Poletje Cone, Klub sestradanih volkodlakov, Ptice v megli, Mokrorojena in Ostanki verige, so na nek način tematski. V prvem spoznamo glavne junake, drugi je predvsem razpravljanje o Coni, v tretjem v povsem drugačni obupani in odvisni vlogi spoznavamo Sema, ki ga Aleksandra zapusti. Četrto poglavje prinese nepričakovan zasuk – ne le, da se Aleksandra preseli, ampak prevzame Semovo vlogo zdravilke svoji stanodajalki Renati, zadrti in zavrti ločenki, piše ji Urh in se povem nepričakovano preda policiji. Aleksandrino življenje od tu drsi navzdol oz. v močan vrtinec, ko začne redno odhajati k Urhu, se z njim pogovarjati in spoznava, da je od njega postala odvisna. Mučenje traja kar lep čas oz. do spoznanja in sicer pričakovanega, a vseeno zanimivega zaključka.

Cona sama po sebi je ravno tako poseben zalogaj. Glavni pripovedovalec je Gama, o sebi govori v prvi osebi množine in skozi delo zbere skoraj tisoč opomb. Ted govori v tretji osebi ednine, hipotetično. Crystal o svoji spolnosti govori zelo iskreno, brez zadržkov, sprijaznjeno. In njeno dojemanje spolnosti in same spolne prakse močno odstopajo ne le od tistega, kar imamo za običajno, ampak tudi kar imamo za drugačno. Raziel pa je tisti, ki skozi kratke zgodbe opisuje Zmajeve žrtve in njihove zadnje ure. Rdeča nit Cone ni le Zmaj in njegovi umori, ampak napoved dobe Ženske in predvsem to plat bi lahko označili kot manifest. 

Priznam, da so mi bili mnogi deli težavni za branje, preveč osebni, lahko rečem celo znani. Sam sem precej tradicionalen moški, tako v dojemanju spolnosti kot partnerstva in mi je v Trigerju zapisano pogosto ne le tuje, ampak tudi odbijajoče. »Not my cup of tea« bi lahko rekel. Sprašujem se, kako zelo je vse to dejansko znano avtorju, saj se mnogi zapisi zdijo biografski, z osvojeno oz. pridobljeno izkušnjo. Všeč mi je sicer preplet Cone in povezovanja z dejanskim dogajanjem – kar Aleksandra ugotovi skozi pogovore s Semom, Urhom, Ado ali zgolj skozi lastno raziskovanje in razmišljanje, je dopolnjeno z odlomkom iz Cone. Kar je na nek način dvorezen meč, saj se meja včasih povsem zabriše. Priznam, da sem nekaj časa razmišljal v smeri, da sta s Cono (ne pa z Urhom) povezana tudi Sem ali Aleksandra. Vse preveč je podobnosti.

Kot omenjeno uvodoma – Triger ni knjiga za sprostitev, niti za užitek. Težka knjiga za brat in razumet, obenem knjiga, ki vam bo dala misliti. Teme, ki jih odpira, so nevsakdanje in neobičajne, o njih se ne pogovarjamo, večina o njih niti ne razmišlja in si jih mogoče še sebi ne upamo priznati.

Rating: 4 out of 5.

LUD Literatura 2021

Otroci zla

Otroci zla

Izredno napet kriminalni roman srbskega avtorja Miodraga Majića je vsekakor eno najprijetnejših poletnih bralnih presenečenj. Drugačno, srbsko oz. balkansko, a z vsemi potrebnimi elementi napete in neodložljive knjige.

Pravzaprav ne vem, zakaj sem se knjigi Otroci zla tako dolgo izogibal, še manj pa vem, zakaj se nisem odzval vabilu na druženje z avtorjem, ko je bil kmalu po izidu knjige na obisku v Ljubljani. Kot lahko preberete v dveh spremnih besedah na koncu knjige, kriminalni romani v Srbiji niso nekaj običajnega – preprosto se jim preveč kriminala in zločinov vsakodnevno odvija pred očmi, da bi ljudje o tem pisali romane, kaj šele, da bi jih brali. Avtor je sicer sodnik na prizivnem sodišču v Beogradu in kot tak odličen poznavalec sistema in mehanizmov, ki jih podrobno opisuje v svojem knjižnem prvencu. Knjiga, ki je presenetila tudi Srbijo – 30 tisoč prodanih izvodov v enem letu in snemanje TV-nadaljevanke. In morda ne smemo biti presenečeni, če bomo glavne akterje kmalu spremljali v še kakšnem romanu.

V Beogradu nekaj dni pred volitvami ubijejo enega glavnih favoritov za zmago in premierski položaj, Radovana Kovača, nikakor človeka brez madeža. Krut umor v lastni hiši, za nameček pa zlatnik v stisnjeni roki. Policija, pod vodstvom Alekse Drobnjaka, v isti noči aretira osumljenca za Kovačev umor – vodjo varovanja, mladega Dragana Pažina. Vsekakor je nenavadno to, da muje še teden dni predtem rešil življenje na zborovanju, Pažin pa seveda trdi, da je nedolžen, čeprav kup dokazov in prič trdi nasprotno. Tožilka Gordana Ivić želi primer zaključiti še pred volitvami, svojo podrejeno Ano Basta zadolži, da poskusi v vlogo zagovornika mladega Pažina prepričati prijatelja, nekdaj ljubimca, sicer pa odvetnika, Nikolo Bobića. Slednjega je za sinovo obrambo prosil že Draganov oče, a se Nikola sprva v proces, ki je močno obremenjen s politiko, sprva ne želi vključiti. 

In igra se tukaj komaj dobro začne. Bobić, ki primer jemlje z levo roko, šele na prošnjo v zadnjem hipu svojega klienta zahteva ponovno izvedensko mnenje glede superg, ki so glavni dokaz, da je umor res zakrivil Pažin. (Spominja sicer na neko zgodbo iz naših koncev, a pustimo to). Superge so resnično premajhne in Pažin je oproščen. Kdo je ubil Kovača in zakaj? Na dlani se ponujata njegova žena Mira, naveličana moževih afer in neprestanega varanja ter policist Drobnjak, sicer njen ljubimec. Bobić ugotovi, da se je ujel v tesno prepletene zanke korupcije, odlično organiziranega kriminala, nesposobnega sodstva, podkupljene policije, predvsem pa zla in maščevanja. Ključ je seveda v zlatniku, ki ga je žrtev skrivala stiskala v roki … odvetnik postane raziskovalec.

In čeprav je jasno, da je zlatnik (dukat iz džerdana) nekaj zelo starega in del nečesa zares velikega, Bobić ne rabi prav daleč v zgodovino. Tja, kjer se začenjajo (ali pač končujejo) vse zanimive zgodbe, ki se pišejo na tem področju, v veliko bratomorno vojno sredi devetdesetih. Bijeljina je bil kraj, kjer so trije srbski vojaki najprej posilili hodžino ženo, vpričo njunega sina in potem hodžo v pijanem navalu nadmoči hladnokrvno ustrelili. Ter si s tem na glavo nakopali kletev, sihir. Zgodba ima seveda nadaljevanje in Bobićeva znanka, prodorna raziskovalna novinarka Bojana ugotovi, da so med vojno Srbi v Beograd vozili na tisoče posiljenih žensk iz področja Bosne in Hercegovine, kjer so bodisi splavile ali pa rodile otroke, ki jih starši niso želeli. Kdo so bili ti trije vojaki, kje se nahaja zlorabljena hodžina žena in kaj se je zgodilo z otrokoma – tistim, ki je bil priča zločinom in tistim, ki ga je Hajrija Zilkić v Beograd prinesla v trebuhu? Reference na knjigo Rosemaryjin otrok so.

Ob vsem tem se število trupel povečuje, mnoge zanke se zategujejo in Nikola Bobić ne ve več, komu lahko zaupa. Pisana paleta stranskih likov, od katerih ima prav vsak svojo vlogo in noben ni odveč. Ob že omenjenih zgodbo še kako krojijo Bojanin polbrat Bojan Novaković, sodnik Goran Bušatlija, moldavska prostitutka in dekle Dragana Pažina, Sonja, pa berač in vojni invalid Gavra, Bogdan Ivanović, zasebni detektiv in Nikolin prijatelj Nenad Spasić ter neomajno zvesta uslužbenca iz odvetniške pisarne – tajnica Minja in pripravnik Alen, medicinska sestra Danica Grujić in celo potepuški pes. Ampak – komu lahko res zaupa? Nenazadnje, ko najdejo enkrat drugo truplo z dukatom v roki, je glavni osumljenec prav on, Nikola Bobić.

Majić je vsekakor napisal napet politično psihološko kriminalni triler, ki zelo pristno prikaže stanje države (in duha) v Srbiji. Mafija je brutalna, vsak ima svojo ceno, svoje grehe in vsak tudi nosi tarčo. Policija ne izbira sredstev, odnosi med sodniki, tožilci, preiskovalci in odvetniki so tesno prepleteni in soodvisni. Nad vsem bdita tako država kot cerkev, beograjsko oz. srbsko podzemlje pa tako ali tako bdi nad tem. Mogoče niti ne bdi, ampak je kot javna skrivnost del vsega tega. Knjigo Otroci zla bi težko primerjal s sodobnimi kriminalnimi uspešnicami pri nas, še najprej bi pomislil na Sodne dneve Petra Čeferina in Vasje Jagra, nikakor pa ne na Goloba, Demšarja ali Svetek. Dejstvo pa je, da vojna ob razpadu bivše skupne Jugoslavije na naše avtorje zgodbovno ni vplivala tako močno in da so naši avtorji malce bolj »nežni« in lahko rečem, da pišejo z malo zadržka. Majić je brez dlake na jeziku in tudi to je tisto, kar prvenec dela toliko bolj napet in vznemirljiv.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Titov sin

Titov sin

Nov, drugi roman Andraža Rožmana z nenavadnim naslovom je tudi vsebinsko precej nenavaden. Spremljamo ločeni in drugačni, a tesno prepleteni in zelo si podobni zgodbi Frenka in Klemna. Dolgo časa sem mislil, da se bo na koncu izkazalo, da gre pravzaprav za eno in isto osebo …

Knjigo Titov sin sem začel brati in jo prebral nekje do polovice, ko jo je avtor Andraž Rožman uradno predstavil na Vodnikovi domačiji in moram priznati, da so se mi takrat odprli novi pogledi in uvidi v vsebino. Do takrat je bila o predvsem prepletajoča se zgodba o dveh različnih glavnih junakih – Frenku, ki je bil takorekoč že vse in Klemnu, ki je iz novinarskih vod prešel v marketinške. Frenk je tisti nenavadni lik, močno brezdomne narave, poln zanimivih idej, še bolj pa nenavadnih izkušenj. Klemna njegova drugačnost privlači in hkrati odbija. Klemen po drugi strani je razmeroma preprost junak, le da njegovo zgodbo, ki vseeno ni tako enoplastna, spoznavamo prek njegovih pogovorov s psihoterapevtom. Klemen nikakor ni v vlogi Frenkovega psihoterapevta, bolj poslušalca in predvsem zapisovalca njegove življenjske zgodbe, ki bo nekega dne izšla v knjigi. In če vemo, da avtor svoje romane in njih zanimive zgodbe gradi na resničnih likih in dogodkih, je Frenku (tistega, ki je lik navdahnil, vseeno ne bom imenoval) uspelo. Ima svojo knjigo!

In čeprav se nas bo večina najbrž veliko lažje poistovetila s Klemnom in njegovo zgodbo ter nam utegne biti Frenk naporen, vsiljiv in zoprn (kot se to zgodi Klemnovima prijateljema Nini in Alešu), je s svojo nepredvidljivostjo, razslojenostjo in širino vsekakor bolj zanimiv. Seveda, saj je tudi nasloven lik romana. Po Frenkovi zaslugi spoznavamo vso to drugačnost, ki nas spremlja na vsakem koraku, a je pogosto niti opazimo ne. Brezdomce, prodajalce Kraljev ulice, ljudi z motnjami, umetnike, prevarante, narkomane, izobčence, pripadnike subkultur, skvotovce, upornike … nebodijihtreba. Po Klemnovi zaslugi nam je nemalokrat nastavljeno ogledalo, kako se do vse te drugačnosti v realnosti obnašamo in še večkrat, kako bi se pravzaprav morali.

Najlažje je nekoga opremiti z ustrezno etiketo in ga pospraviti v ustrezen predalček, tj. institucijo, kjer bodo poskrbeli zanj. Zakaj je do tega prišlo in kaj sledi, ne zanima (skoraj) nikogar. Kaj ljudi požene na rob in čez, kdo jih postavi na rob in tam pusti, da omahnejo in se potem raztreščijo. Zakaj?

Odnos med Frenkom in Klemnom je vse prej kot idealen. Na živce si gresta. Frenk, ki sicer opravlja slabo plačano vratarsko delo v podjetju tajkuna s pomenljivim priimkom Seljak, Klemnu ves čas soli pamet, ga provocira, kot bi želel v njem prebuditi demona. Klemen, ki svoj odnos s Frenkom obdeluje pri psihoterapevtu, je posesivnosti glavnega junaka svoje knjige, vse bolj naveličan. A ko Frenk na neki točki za več mesecev izgine, ga začne skrbeti. In jasno postane, da je njun odnos prešel v neko drugo, višjo fazo, vse bližje iskrenemu prijateljstvu, ki pa je še vedno vse prej kot preprosto. Skozi raziskovanje Frenkovega življenja, spopadanje z vsem tujim in neznanim ter poplavo informacijo in izkušenj, ki jih po Frenkovi zaslugi doživi, tudi Klemen postaja vse bolj živ, samosvoj in – drugačen.

Oba sta na misiji iskanja očeta. Ali je mogoče, da je Frenk res Titov sin in kakšno temno skrivnost nosi Klemnova mama o njegovem očetu? Ali je tista končna informacija za oba junaka razodetje, razsvetljenje, konec ali zgolj začetek novih težav in iskanj, je težko reči. Frenk za nameček sledi ljubezni in za nekaj časa odide v daljno Španijo k oboževani in ljubljeni Marii, a se zgodba ne izteče po njegovih željah in pričakovanjih.

Knjiga ni preprosta za branje. Vsebine je ogromno, dialogi so intenzivni, mnoga opažanja, filozofiranja ali pa razglabljanja globoka in dajo bralcu misliti. Avtorju se vidi, da je v stiku s to pogosto marginalizirano, stigmatizirano in tabuizirano skupino ljudi in da jih pozna – njihov način govorjenja, razmišljanja in življenja. Na Metelkovo in zdaj že porušeni Rog boste začeli gledati drugače, številni evropski umetniki (pisatelji, skladatelji, glasbeniki, slikarji, …) ne bodo nikoli več enaki in tudi vi boste najbrž začeli razmišljati drugače, o marsičem. Predvsem o vašem odnosu do drugačnih, »norih« in tlačenju vseh v isti predalček.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2022

Kostja Veselko: Smrtno vrvenje

Kostja Veselko – Smrtno vrvenje

Kostja Veselko petič, zadnjič. Ali drugače – držimo pesti, da bomo lahko zgodbe tega nenavadnega detektiva in njegove pribočnice, Valkire Vihar, lahko še naprej brali v slovenskem jeziku. Priznati moram, da je z vsako knjigo branje vse manj namenjeno mlajšim bralcem, pričujoča peta knjiga je zaenkrat tudi najdebelejša, dobrih 500 strani napetega branja.

Derek Landy nadaljuje in stopnjuje dogajanje, ki ga je zasnoval v prejšnjih dveh delih – Brezliki in Črni dnevi, vse bolj pa se odmika od preprostosti in lahko rečem celo otroške nedolžnosti prvih dveh – Kostja Veselko in Igra z ognjem. Čarovniški svet Dublina in tudi širše je vse od prihoda Brezlikih v veliki nevarnosti. Spletke in prevare, ki se odvijajo v Svetišču in vsi notranji boji ter ne povsem razčiščena preteklost v glavnih junakih, ne pripomorejo k predvidljivosti in mirnosti. Stephanie Edgely oz. Valkira Vihar, ne le da odrašča, ampak se bojuje s svojo temno usodo – bo res postala smrtonoska, Temina? Videnja kažejo na to.

Svoje temačne račune imajo tokrat Nekromanti in prav Salomon Venec je tisti, ki pravzaprav sproži zares smrtonosen val dogajanja. Relikta spusti v Finbarja Pomoto, da bi videl Valkirino prihodnost, a relikt uide njegovemu nadzoru in na prostost spretno spusti vse preostale relikte, ki so zaprti v Drgetovem hotelu. In potem? In potem krenejo po Dublinu, začnejo se naseljevat v telesa povsem običajnih ljudi, najstnikov, upokojencev, uniformirancev, čarovnikov … kaos oziroma vam je najbrž že jasno, zakaj je naslov tak, kot je.  

Valkira se, da bi poskusila pretentati svojo zlo usodo, odloči zapečatiti svoje ime in na ta način svet obvarovati okrutne Temine in njene silne moči. Zapečatiti svoje ime zveni morda malce bolj preprosto kot se kasneje izkaže, saj mora Valkira za to najprej umreti in zaupati nenavadnemu kirurgu Nyeju. Bo pečatenje imena ostalo, bo imela Valkira kakšne nepričakovane posledice in – bo sploh še kdaj res živa?

Obenem je vse bolj razpeta med vampirjem Kajlanom, ki jo nenavadno privlači in transporterjem Fletcherjem, ki ga celo predstavi staršem in kot smo tega vajeni iz kakšnih filmov, je to vsekakor eden najbolj smešnih prizorov te sicer zelo temačne knjige. V Fletcherja je zaljubljena in zdi se, da ga ima iskreno rada, a en sam poljub (no, pa morda še en ugriz) s Kajlanom vse postavi na glavo. Kostji nenadna muhavost svoje zveste spremljevalke ne gre v lobanjo in ne potrebuje veliko, da sešteje 1 in 1. No, in doda še 1.

Glavna skrb seveda ostaja, kako zaustaviti relikte, ki se naseljujejo tudi v telesa njunih zvestih prijateljev in tako kmalu ne vesta več, komu sploh še zaupati. Relikt se lahko naseli v na videz nemočno starko, nemočnega otroka ali pa načelnega policista. Ali pa čarovnika, kot je Žalna Moder, Straš Veščinar, Salomon Venec ali celo Tanita Mala. No, najbolj zaželeno je seveda Valkirino telo, najmanj pa Kostjevo, saj je – mrtev.

Kostja in Valkira morata pomoč znova poiskati tam, kot že v prejšnjih dveh knjigah – pri Valkirinem pokojnem stricu Gordonu, ki se s pomočjo kamna odmevov znova pokaže prijateljem. Rešitev se ponuja v prestrezniku, s katerim bi lahko posrkali vse relikte, ampak – najti morajo prestreznik, priti do njega, najti tudi ključ, ga usposobiti, prestreznik zagnati in čim več reliktov »pripeljati« v neposredno bližino nenavadne naprave, da jih posrka. Seveda ni preprosto in seveda ne gre nič po načrtu.

Landy tokrat znova predstavi kar nekaj novih likov, za katere se sprva zdi, da so manj pomembni, nazaj prikliče kakšnega pozabljenega in nas s posameznimi malo zavaja, da so pomembnejši kot v resnici so. Med branjem boste sami prišli do spoznanja, kdo je kdo. Številni nepričakovani preobrati vas bodo vsekakor presenetili in kot sem že omenil – tiste lahkotnosti in igrivosti prvih dveh knjig ni več. Svet, naj bo čarovniški ali običajen človeški, je na robu propada. Duhovitih dialogov je vse manj, kar osebno še najbolj pogrešam, a se čuti skozi glavne junake, da se vsi še kako dobro zavedajo, kakšna nevarnost jim preti. Seveda je zanimivo brati doživljanje ljudi, ko se v njih naseljujejo relikti in so vsi prepričani, da gre za nekakšen skrivni vladni projekt, čuden virus, s katerimi želijo malo zmanjšati število svetovnega, no, še posebej irskega, prebivalstva. Knjiga je v izvirniku izšla pred dvanajstimi leti!   In morda še nekaj osnovnih podatkov – Landy je sprva podpisal podobo za prve tri dele in nato še za tri. Smrtno vrvenje je predzadnja drugega sklopa, ki ga zaključi Death Bringer (Smrtonosec?). Sledile so še tri, torej še tretja trilogija – Kingdom of the Wicked, Last Stand of Dead Man in The Dying of the Light. Landy ni zdržal dolgo in napovedal nov cikel – Resurrection (Vstajenje?), kar je bil tudi naslov prve knjige nadaljevanja, ki so mu sledili Midnight, Bedlam, Seasons of War, Dead or Alive in letos (menda) zadnja Until the End. In rajši ne pojdite raziskovat še številnih kratkih zgodb, ki so nastajale vmes in povezujejo posamezne zgodbe. No, ali pač … predvsem držite pesti, da kmalu dočakamo prevode naslednjih štirih (sem drzen, kajne?) knjig, potem bomo držali pesti za naprej. Ne glede na to, koliko ste stari, morate priznati, da gre za odlično pripovedovanje nepredvidljive zgodbe, ki vas kaj hitro posrka in zasvoji.

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2019

Preživeli

Preživeli

Preživeli je nadaljevanje romana Pandemija ruske avtorice Jane Vagner, o katerem sem pisal dobri dve leti nazaj. In če me je prvi roman navdušil, imam ob nadaljevanju veliko bolj mešane občutke.

Če na hitro povzamem Pandemijo, roman iz leta 2010, ko Rusijo in pravzaprav cel svet, skrivnosten virus popolnoma ohromi in iz ljudi znova izvabi tisto primarno, plenilsko in zverinsko. Anja z možem Serjožem in sinom Mišem ter tastom hitro zbeži iz Moskve, ki je iz minute v minuto bolj obkoljena, zastražena in dobesedno smrtonosna. Na pot proti rusko-finski meji in jezeru Vongozero vseeno ne gredo samo oni štirje. Serjoža se odloči iz prestolnice v nevarnem manevru rešiti še bivšo ženo Iro in njunega otroka, pridružita pa se jima še dva para – soseda, s katerima sicer niso v najboljših odnosih ter Serjoževi in Irini stari prijatelji. Molotovka na poti. No, vsem težavam, nevarnostim in nesrečam navkljub jim uspe priti do jezera in koče, kjer bodo družno čakali na konec norije …

Preživeli tako nadaljuje zgodbo prvega dela. Lakota, poškodbe, bolezni, huda zima, vse bolj skrhani medosebni odnosi in pomanjkanje prostora. Na drugi strani jezera sta dve velikanski hiši, ki se hitro napolnita in sprva še ohranjajo stik z njimi po zaslugi zdravnika, ki je prišel z njimi. Nato pa v navidezno mirnost nenadoma zareže tista grozna beseda – virus. Ljudje umirajo, Anja in druščina pa razmišljajo, kako dobro so zaščiteni pred vdorom virusa v njihovo skromno domovanje. Dim iz dimnikov nekega dne ugasne, a v hišo si ne upajo, pa čeprav se zavedajo, da je tam marsikaj – od hrane, oblačil, najbrž goriva, pripomočkov za lov, mogoče osnovnih zdravil. Ampak še močneje se zavedajo, da v hišah biva smrt. Gledajo in čakajo. In čakajo …

Dočakajo. Z velikim vojaškim šestkolesnikom se nenadoma pojavijo trije novi moški in zasedejo hiši ter seveda vse, kar je v njih. Ljudi in vse, kar bi lahko bilo okuženo, zažgejo. Anja, Serjoža, Ira, Andrej, Nataša in drugi nemo, jezno in razočarano opazujejo, kako so se njihovi možnosti za preživetje najbrž še malo zmanjšale in ko spoznajo skrivnostno trojico z Ančutko na čelu, se hitro zavejo, da imajo opravka z nevarnimi ljudmi.

Lovljenje rib v zmrznjenem jezeru ni preprosto. Njihova priprava še manj. In če dan za dnem ješ ogabne ribe, pač ne boš zadovoljen, pa čeprav si živ. Jezerske ribe, črne, majhne in nič kaj hranljive, so njihov edini vir hrane in preživetja v dolgi zimi. Njihovi medsebojni odnosi so ves čas na tanki nitki in enako velja za odnos, ki ga gojijo s trojico na drugi strani jezera, sploh ker se jim zdi, da pred njimi ves čas nekaj skrivajo. Alkohol pomaga, a ga ni dovolj. Kakšno darilce za otroke v podobi bombonov tudi. Sol, sladkor. A vse je omejeno, le za virus in ponorelo izredno stanje se zdi, da nimata konca. Pretepi, očitki, slaba volja, poškodbe, bolezni, smrt(i). Predvsem pa veliko izpovedovanja in izpraševanja – predvsem Anje, pa tudi drugih ženskih junakinj, torej Nataše, Marine in Ire. Vsak neljub dogodek (smrt) med njih zareže kot skrhana britev …

V primerjavi s prvim delom je suspenza in dramatičnosti veliko manj. Čas preživljajo v hiši ali ob jezeru. Čakajo. Čaka bralec. Kdaj se bo kaj zgodilo? Se sploh bo? Anja (in tudi ostali) koplje po preteklosti. Ljudi, s katerimi je ujeta takorekoč sredi ničesar, spoznava v luči, ki jih ne osvetljuje na najboljši način. Lastnega moža in njegovo bivšo ženo. Svojega otroka, ki prehitro odrašča in je v nekaj mesecih iz fantiča postal mož. Ker je moral. Tasta, ki živi v nekem drugem času in vse bolj hira. Znance, ki so z vsakim dnem bolj tuji, bolj neznanci. Neznance, ki s seboj vedno nosijo vihar. Virus, ki se potuhne, da nanj vsi pozabijo in napade iz zasede, ko ga najmanj pričakujejo.

Seveda, če samo zgodbo preslikam v resnično življenje in si takšno življenje skušam predstavljati, je »razpoloženje« v knjigi odlično zajeto in prikazano. Seveda lahko vsak od nas pomisli na dogajanje v času karanten in omejitev, prepovedi, novice od tu in tam, klice družinskih članov, cepiva, nove in nove odloke, grožnje, kazni … tudi naše glave so bile polne (temnih) misli.

A kljub vsemu se zdi, da se vse dogaja zelo prepočasi. Mučnega čakanja in razmišljanja bi lahko bilo manj, več pozornosti pa bi avtorica posvetila konkretnemu dogajanju oz. trenutkom, ko se kaj dejansko zgodi, spremeni. Ogromno je dogodkov, kjer si bralec lahko po svoje razlaga, kaj se je zgodilo. Nato se v zadnji četrtini vse začne odvijati precej hitro, a znova precej površno, da sem dobil občutek, da je pravzaprav nepomembno. Tisto nekaj, kar je prvi del imel, ta vsekakor nima. Čakaš, da prideš do zadnje strani …

Rating: 3 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Beli volk

Beli volk

Moram priznati, da sem knjigo Beli volk nestrpno pričakoval, saj me je Irena Svetek z Rdečo kapico dobesedno sezula. Po dolgem času sem dobil v roke ne le berljivo, nepredvidljivo in mojstrsko zasnovano psihološko kriminalko, ampak za nameček je še delo slovenske avtorice.

Irena Svetek je v Rdeči kapici, ki se dogaja predvsem v Ljubljani, predstavila zanimiv lik Mia Aurellija, okrožnega državnega tožilca, ki je veliko več kot to, predvsem pa ranljiv in zelo človeški lik. Ob njem smo spoznali njegovo ženo Violo Matjašec, paihiatrinjo Lejo Breznik, pa kup pomembnih likov, ki sodelujejo pri kriminalističnih preiskavah. Beli volk ne nadaljuje zapleta prve knjige iz serije, seveda pa nadaljuje Aurellijevo zgodbo, tako da se omenjeni liki vrnejo, z bolj ali manj pomembno vlogo, pridružijo pa se jim številni novi.

Zaplet, ki ste ga najbrž že zasledili, je preprost, a zanimiv in malce skrivnosten – v Kočevskem rogu najdejo golo truplo mlade ženske, s prerezanim vratom, posiljeno, na obrazu ima masko v obliki volčje glave. Preiskovalci in seveda tožilec Aurelli so tokrat veliko na poti: Kočevje – Bela krajina – Ljubljana in na vsaki od lokacij se odvija posebna drama.

Društvo za zaščito kočevskega volka vodi karizmatični Veles, ki bi naredil vse, da bi zaščitil ljube volkove in tu je delala tudi pokojna Mara. Njena starša, Perun in Mokoš, imata vsak svojo bridko zgodbo in temačno skrivnostjo. Jurij Dimitrovski, narkoman in prevoznik prepovedanih substanc v Slovenijo, privlačen mladenič, v katerega se Mara zaljubi, se z njim poroči, nato pa izgine brez vsakega sledu. Njegova mama Bojana, ki ga je celo otroštvo trpinčila in pretepala, se kljub zrelim letom še vedno ukvarja s prostitucijo, njegov brat Borče pa po potrebi vskoči in zamenja brata pri nečednih, a odlično plačanih prevozniških poslih. Miško Cvitkovič je impulziven mladenič, mišičast, zvest in hudo zaljubljen v Maro.   

Pa v Ljubljani? Mio Aurelli in Viola Matjašec sta znova skupaj. Poletje preživljata v Beli krajini, kjer sta obnovila staro hišo Violinega dedka in kjer Mio dobi občasen vpogled v skrivnostni, temačni in pogosti okrutni svet staroslovanske mitologije. V Ljubljani sta prodala vsak svoje stanovanje in se vselila v skupno hišo pod Golovcem, Mio je zasvojenost z igrami na srečo pustil na strani, tudi z alkoholom nima težav. Viola je druga zgodba in tokrat je ona tista, ki močno zaplete zgodbo, saj se zagleda v Jurija Dimitrovskega, ima neprijetno srečanje celo z Maro in Mio je v hudi dilemi, kaj storiti. Še posebej, ko tudi Jurija najdejo mrtvega … In tu je potem še psihiatrinja Leja Breznik, usodna ženska prve knjige, za katero se tokrat izkaže, da je v psihiatrični bolnišnici zdravila tako Maro kot tudi Miška, jasno pa je, da še vedno nekaj čuti do Mia. In on do nje. 

Osumljencev ne manjka, prav vsak od njih ima kakšen motiv, glavni pa je beli volk. In to ni kakšna posebna vrsta volka, ampak nevarna droga na osnovi heroina, ki pride na ulice Ljubljane in nato drugih evropskih mest. Albanska mafija, ruska mafija, mreža sodelavcev po celi bivši Jugoslaviji, seveda v Sloveniji in nato presenetljivo razkritje.

Avtorica se je pri pisanju te razgibane kriminalke močno naslonila na staroslovanski usodni ljubezenski trikotnik med Velesom, Perunom in Mokoš ter tu uporabila podobno formulo, kot jo je Jo Nesbo pri modernizaciji Shakespearjevega Macbetha. Tudi usodni, noro zasvojljivi in nevarni beli volk je nekaj, kar smo videli pri Nesboju. Samodestruktivni Mio Aurelli sicer še ni Harry Hole, ni pa daleč in to njegovo stalno nihanje ter poklicna genialnost ga vsekakor delata drugačnega in izstopajočega. Iskreno lahko priznam, da sem navdušen, kako mojstrsko je avtorica spojila slovansko mitologijo, na določenih področjih močno prisoten incest, dodala aktualno tematiko trgovine s prepovedanimi drogami in vse skupaj še popestrila s številnimi osebnimi dramami, ki jih doživljajo akterji.

Mislim, da nas čaka še tretji del in morda bo ta še bolj oseben, kar se tiče samih junakov in povezanosti v zgodbo. Spomnimo se, kako je moral Harry Hole dokazovati lastno nedolžnost v primeru umora svoje žene. Zgodba med Violo in Miom mora vseeno dobiti svoj veliki zaključek, tista med Miom in Lejo pa se mora še nekako zaplesti. Avtorica se vsaj zaenkrat izogiba stereotipnim (skandinavskim) policijskim oz. kriminalističnim izdajam, podkupljivosti in prevaram, ker vseeno bolj grdi na tem osebno-psihološkem elementu. Jaz se neizmerno veselim …

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2022

Jan Pančur in testeninska zarota

Jan Pančur in testeninska zarota

Jan Pančur bo nova slovenska literarna zvezda. Vsaj tako si upam napovedati po prebrani prvi knjigi iz serije (upam, da mnogih) o povsem običajnem šolarju, ki jih piše Krister P. Jansson, z ilustracijami pa bogati Jure Engelsberger.

Kdo je Krister P. Jansson? Zanimiv človek, s številnimi izkušnjami in znanji, ki ga sicer poznamo v povsem drugačni vlogi. A vsekakor z dovolj posluha in občutka za mlade bralce, ki jim bodo prigode Jana Pančurja hitro zlezle pod kožo. Jureta Engelsbergerja ni treba posebej predstavljati, saj sem ga v mnogih opisih omenjal kot enega tistih ilustratorjev z zelo prepoznavnim in dodelanim slogom, ki s svojimi domiselnimi ilustracijami obogati vsako zgodbo in tudi tokrat ni nič drugače.

Jan Pančur in testeninska zarota je knjiga, ki jo je žanrsko zelo težko opisati. Imamo povsem običajnega šolarja, ki se mora na eni strani ukvarjati z reševanjem matematičnih nalog, pisanjem spisov in številnimi zagovori (predvsem na račun bogate domišljije) pred razredničarko ali ravnateljem, ima šolsko simpatijo Mojco in najboljšega prijatelja Marka ter tri sošolce, ki so ga v prvem delu vzeli na piko – Nejca, Klemna in Jureta. No, na drugi strani ima nekaj težav s starši, še posebej »zabavno« mu je z očetom, ki se je naučil jodlati. Ampak to ni v bistvu nič v primerjavi z vsem, kar ga čaka. Tu knjiga zavije v precej znanstveno-fantastično smer, dodamo še lahko teorijo zarot in pa kup zabavnih referenc.

Zgodba niti približno ni preprosta. Amalija Pelinšek je znanstvenica (oziroma nadprofesordoktorica), ki je zase prepričana, da je najpametnejša na svetu, to pa po zaslugi Krizanteme Otožnik (sicer Janove razredničarke, v resnici pa dvojne agentke) pride na ušesa Srednjemu Ajmohtu, vladarju planeta Otemnelec, ki se nahaja med sedemsto in osemsto svetlobnimi vinkli stran od Zemlje. Srednji Ajmoht je zelen kuščar, kot tudi vsi drugi prebivalci Otemnelca. Zelo rad gleda TV-program, ki ga ustvarjajo na Zemlji, dogajanje na družbenih omrežjih in če je signal slučajno slab (in zadnje čase je!), ga to zelo užalosti.

In ker je Amalija Pelinšek zelo zlobna oseba in  želi postati vladarica ne le Zemlje, ampak seveda tudi Otemnelca in pravzaprav celega vesolja, pride na krasno idejo. No, pravzaprav ji do velikega poka pomagajo priti sicer ne posebej bistre kolegice Frigida Hladnik, Gizela Repenšek in Nuška Ritoliznik. Izdelajo posebne testenine Flajšten, z vgrajenimi mikročipi, s katerimi bo lahko Amalija ukazovala svetu, kaj mora storiti. Svet oz. vse prebivalce bo z Zemlje prepeljala na Otemnelec, kjer bodo še naprej ustvarjali zanimive TV-vsebine za Otomnelčane, ki pa jih bodo gledali z Zemlje.

In v bistvu se njihov načrt kar lepo odvija. Skoraj. Jan Pančur, ki je v stresu zaradi številnih nevšečnosti, ne poje testenin Flajšten in je imun na ukaze Amalije Pelinšek in njene vojske. Tu je še šolski hišnik Ferdinand Hlod, nenavaden kot vsi hišniki, s to razliko, da je on za nameček še volkodlak. Razplamti se napet boj, kjer so laserske pištole glavno orožje, cilj pa seveda uničenje vseh testenin Flajšten, v kateri so zombimikročipi, s pomočjo katerih bo Amalija Pelinšek zavladala svetu. In seveda vam konca ne bom izdal, lahko pa povem le to, da je knjigo zelo težko odložiti (tudi, če ste odrasli in je ta knjiga v prvi vrsti namenjena otrokom), dokler ne prideš do zadnje strani.

Poglavja so kratka, enako stavki. Janove misli hitro švigajo, dialogi so zabavni in polni referenc. Odprla se bodo vprašanja o reptilih, ki želijo zavladati Zemlji in imajo tukaj že svoje predstavnike (med učitelji, očitno!), pa kvalitetnem TV-programu (Amalija obožuje Usodno vino), junaki pa so seveda zaznamovani z imeni oz. priimki.

Nimam pojma, kaj bodo prinesla nadaljevanja, ampak kar nekaj zgodb je ostalo odprtih – vsekakor ljubezenska zgodba med Janom in Mojco, Janove tegobe s trojico »bullyjev«, prijateljstvo z Markom, pa seveda Amalija Pelinšek in njena zvesta pomočniška trojica, vroča ljubezen Ferdinanda Hloda in še bi lahko našteval. Nisem niti prepričan, da so Otomnelčani rekli zadnjo besedo. Mislim, da bodo mladi bralci tole knjigo (in nadaljevanja) vzeli za svojo in upam, da bo to ena najbolj vročih knjig tega poletja. Prav bi bilo. Jaz grem pa sedaj pogledat, če kakšna na videz zaupanja vredna oseba skriva svoj rep in ali se nemara kaj ne skriva tudi v naših testeninah, saj se mi zdi, da otroci ubogajo nek drug, višji glas, mojega pa skoraj nikoli.    

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022

Usojeno

Usojeno

Trilogija Izbris me je (prijetno) presenetila, predvsem pa prepričala z zanimivim pristopom, ki sicer nagovarja najstniške bralce. Sprva sem sicer okleval, kaj storiti s knjigo Usojeno, predzgodbo trilogije – jo prebrati prej ali kasneje? In čeprav mi je sedaj na nek način žal, bo tako najbrž prav …

Izbris, Zlom in Pretres je zanimiva trilogija, ki skozi oči izbrisanega dekleta Kyle Davis slika podobo Velike Britanije v petdesetih letih tega stoletja. Močno drugačne Velike Britanije, ki seveda ni več del Evropske unije, ki jo vodi zaredarska vlada, kjer je prepovedano marsikaj, dovoljeno pa bore malo in kjer problematične najstnike kaznujejo z izbrisom in posebno zapestnico levo. Ampak če se skozi vse tri dele lahko le sluti, kako in zakaj je do vsega tega sploh prišlo, nam avtorica Teri Terry v Usojeno predstavi prav to.

Tokrat dogajanje v Veliki Britaniji spremljamo skozi oči dveh odraščajočih deklet – Samanthe Gregory, hčerke podpredsednika vlade in Ave Nicholls, hčere šoferja taksija, nekdaj pa profesorja. Brexit je imel mnoge večje posledice, kot so si mnogi mislili in pričakovali in posledično v ljudeh vre, še posebej pa v mladih, ki so prepričani, da so jih politiki – in tudi njihovi starši; s pasivnostjo, oropali lepšega in boljšega jutri. Ava je sprva inštruktorica sicer priljubljeni, a tudi uporniški in malce leni Sam, a se med dekletoma kmalu razvije vse tesnejši odnos.

Vsaka s seboj nosi svojo zgodbo – Samantha odrašča v mehurčku popolnosti, v katerem je njen oče podpredsednik ne najbolj priljubljene vlade, mama pa predvsem ljubljenka iz bogate družine. A Sam se pogosto zbuja iz mračnih spominov, ko so jo kot malo dekletce ugrabili in jo je rešil njen pogumni oče, takrat še policist. Ima takorekoč vse, kar si dekle v vse bolj represivni državi lahko želi, a ji postaja jasno, da vse pač ni v najlepšem redu. Po drugi strani je Ava vajena življenja z očetom, ki bi storil vse, da bi ljubljeno hči zavaroval – mama ju je zapustila in ko se Ava počasi spominja švedskih pesmi in uspavank, ki jih je pela mama, na dan pride tudi njihova neprijetna skrivnost, zakaj je mama v resnici odšla in kaj ji je oče ves čas prikrival.

A je to seveda zgolj površina zgodbe. Veliko Britanijo, še posebej pa vlado, vse bolj vznemirja anarhistična organizacija A4A, ki z vse bolj drznimi akcijami opozarja britansko ljudstvo na številne krivice, ki se dogajajo po državi. Sam se zaljubi v skrivnostnega Lucasa in njeno življenje se kmalu postavi na glavo. Miroljuben protest se sprevrže v divje izgrede, vlada začne vse bolj ostro kaznovati vse morebitne prestopnike, še posebej ostro pa nastopi zoper najstnike, saj spoznajo, da za upori stojijo mladi in da so akcije organizirane prek družbenih omrežij. Torej je treba vse prepovedati ali pa vsaj omejiti. In uvesti policijsko uro! Ter znova tudi smrtno kazen. Varen ni nihče!

Sam in Lucas pod psevdonimoma Romeo in Julija začneta vse bolj premišljeno organiziran upor s ključnikom DAVUZ, a jim je vlada ves čas za petami. Za Sam to seveda pomeni velikanske težave, saj se mora upreti lastni družin in oz. predvsem očetu in na kocko postaviti vse. Da, tudi lastno življenje. Vlada oz. zaredarji nadzirajo takorekoč vse in vsakogar. Ava je razpeta – do Sam čuti več, kot je sprva tudi sama sebi pripravljena priznati, hkrati želi upoštevati nasvet že pokojnega očeta (rešil ji je življenje v času samomorilskih napadov), naj se za vsako ceno izogiba nevarnosti, a je tu prisotna tudi jeza, ker ji oče ni povedal resnice o njeni mami.

»Dejansko gre za #DAVUZ, kar izhaja iz DemokracijaAliVojnaUkrepajmoZdaj.«

Nekaj znanih likov – agent Coulson, seveda zaredarji, predsednik vlade Armstrong in Gregory, pa Astrid Connor, spoznali boste tudi Nica in nenazadnje celo dr. Lysander. No, če ste prebrali celotno trilogijo, vam je seveda poznana tudi zgodba Kyle Davis oz. Lucy Connor. Presenečeni boste, kaj, kako in zakaj. Resnici na ljubo, še vedno manjka eno kar konkretno poglavje v tej zgodbi in ne bom presenečen, če se bo avtorica odločila še malo kovati tole precej vroče železo. Pa tudi ekranizacija nas ne bi smela presenetiti.

Primerjave z Deklino zgodbo sicer ostajajo – tukaj morda celo malo manj kot v sami trilogiji, saj se vsa ta represija še ne čuti tako močno, ampak je bolj v zametkih. Življenje v Veliki Britaniji se zdi še količkaj normalno oz. vsaj blizu tega. Vsekakor pa je knjigo zanimivo brati tudi glede na čas dogajanja in tudi vse spremembe, ki jih spremljamo in del katerih smo. Bi se lahko kaj takega dejansko zgodilo? Ne upam napisati zagotovo ne, ker ni dandanes nič več nemogočega, zatorej … preberite knjigo in bodite pripravljeni na vse. Predvsem pa bodite pripravljeni na boj za najosnovnejše pravice, tudi za pravico do mirnega upora in protesta. Ko vam/nam vzamejo slednjo, sledi …

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2021