(brez naslova)

Medved Henri in Skok v vodo

Šesta poučna pravljica na temo prve pomoči o medvedu Henriju, ki sem jo napisal in jo je izdal Rdeči križ Slovenije ter s katerimi želimo med mladimi okrepiti zavedanje o pomenu in znanjih prve pomoči. Tokrat, sezoni primerno, smo se odpravili na bazen oziroma kopališče.

Katere pravljice so že v zbirki? In če spregledamo tisti očitni “Medved Henri in …”, so to Klic na 112, Srčni zastoj, Nesreča na bajerju, Največja zmaga (prevedena v še pet tujih jezikov), Ognjemet (ki bo med širše bralstvo prišla čez nekaj mesecev) in sedaj še Skok v vodo. Nesreč na bazenih, kopališčih, morda celo v domačih kopalnicah in pač v vodi ne manjka. Žal se pogosto končajo tragično, saj je včasih dovolj zgolj trenutek nepazljivosti, ki mu sledita panika in strah in nastopijo težave. Tudi zato ta knjiga in zato vse te naše knjige, da ljudem pokažemo skozi povsem realen primer, kako hitro lahko pride do (tudi tragične) nesreče, predvsem pa, kako pravilno ukrepati in pomagati.

Glavni so tokrat pravzaprav kar vsi člani družine Pavlin – mama Mojca, oče Simon ter otroci – devetletna Neža, sedemletni Brin in petletni Svit. Otroci so stari toliko, kot si želimo, da bi bili stari tisti bralci, ki so jim knjige v prvi vrsti namenjene, torej otroci. Predšolski otroci ter osnovnošolci prve triade, seveda pa po knjigah lahko posežejo tudi starejši. Starši, vzgojitelji, učitelji, knjižničarji …

Velikokrat sem prijetno presenečen, ko me (ali nas) kontaktirajo iz šol in knjižnic, da “te knjige pa niso kar tako” in s tem ne mislijo le, da pač to niso nekaj stranske knjižice, ampak konkretne (Skok v vodo ima npr. 52 strani) knjige s trdo platnico, izvirnimi ilustracijami, ampak predvsem knjige s sporočilom, strokovno vsebino, ki pa je otrokom podana na njim prijazen in razumljiv način. Seveda se je zgodilo tudi kakšno neprijetno presenečenje, ko slišim, da so “te knjige kar nekaj” in da jih očitno “piše nekdo, ki sploh ne zna pisati, predvsem pa ne razume otrok.” No, zmagovalne so seveda izjave v stilu “kaj pa imajo otroci s prvo pomočjo, saj ne morejo nikomur pomagati, še sami sebi ne.” In kako sem vesel, ko pride v javnost kakšna zgodba – resnična; o tem, kako so otroci nekomu pomagali in rešili življenje. Morda s pravočasnim klicem na 112, pravilno namestitvijo v stabilni bočni položaj ali celo stisi prsnega koša. In če kaj, potem si želimo s prav vsako knjigo sporočiti eno – prav vsak lahko reši življenje!

Kaj vse se dogaja tokrat? Veliko. Naša družina, ki živi v blokovskem naselju, si želi vroč poletni dan preživeti na bazenu oz. kopališču. Starejša Neža trenira plavanje in se seveda že nadvse veseli, najmlajši Svit se povsem samostojnih plavalnih zamahov še uči, sedemletni Brin pa sicer plava, a ne povsem samostojno. A na bazenih je pogosto tako kot na cesti – ne glede na to, kako previdni smo, tam nismo sami in moramo biti pač ves čas pozorni, starši pa sploh.

V zgodbo sem tudi tokrat vtkal nekaj lastnih spominov. Dogodek v Laškem, ko je soprogo s takrat morda dve leti starim Tarasom na dnu tobogana spodnesel neučakan najstnik, da je Tarasa odneslo visoko v zrak. Neprijetna izkušnja. V knjigi seveda malo drugače in celo malo bolj dramatično. Odneslo me je tudi v Umag, v slavni zaliv Stella Maris, kjer sem kot otrok sprva opazoval pogumneže, ki so z mostu nad zalivom skakali v ne najbolj globoko vodo in kasneje to počel tudi sam. Spet, takšne drame, kot jo v zgodbi pripoveduje Simon Pavlin, ni bilo in sem v vse skupaj vpletel neko povsem drugo zgodbo očetovega dobrega prijatelja, ki je dejansko končal na invalidskem vozičku. In ja, vedno preverite, kako globoka je voda, v katero skačete! Pa seveda sem šel tudi v Terme Ptuj, ki za skoke v vodo ponuja dve skakalnici in dovolj globok bazen, da ne pride do kakšne nesreče. Še vedno se lahko kaj zgodi, če kdo ni dovolj previden, a v središču zgodbe niso skakalci v vodo, ampak neizkušen plavalec in utrujena mama. Posledice bi lahko bile … no, vsekakor upam, da bo tudi po zaslugi te knjige in ozaveščanja kakšna nesreča manj.

Seveda je prisoten medved Henri, naša maskota. Tokrat spet malo bolj kot maskota, saj se na kopališču, kjer se nahaja družina Pavlin, zgodi delavnica oz. prikaz temeljnih postopkov oživljanja, kjer je tudi medved Henri, nasveti in opozorila pa so še kako prisotni v mislih otrok, ko kasneje dejansko pride do nesrečnega dogodka. In lepo je slišati tudi to, ko starši povedo, da otroci vedo, da je treba v primeru nesreče poklicati na 112 in bo medved Henri pomagal, kako medved Henri vedno opozarja, da je treba najprej poskrbeti za varnost in še kaj. Po dveh letih izdajanja poučnih pravljic dejansko vidimo pozitiven učinek, smo veseli in ponosni. In ne, nismo še končali.

Brez ocene

Rdeči križ Slovenije, 2026

Kratki rezi

Poročilo o režiranju v tujinah je morda naslov, ki nekoga odbije, koga drugega pritegne. Nisem imel pojma, kdo je Nejc Pohar, a me jr pritegnila tako naslovnica (s fotografskega stališča neprimerno osvetljena) kot kratek opis, kdo je Nejc Pohar in kaj počne.

Nejc Pohar je slovenski (filmski) režiser. Mogoče ga poznate kot režiserja serije Na terapiji, morda ste jadralski zanesenjaki prebrali njegovo knjigo Jadran za Slovence/Slovenci na Jadranu ali pa pač preprosto veste, da je kot režiser podpisan pod ne le oglase, ampak kar oglaševalske filme. In ne, Nejc ni od včeraj, ampak ima za seboj veliko kilometrine – tako in drugače, kar je razvidno tudi iz te knjige; in je vsekakor človek, ki ga je vredno spoznati. Pa čeprav zgolj prek knjige. Dokler ne boste šli na neki točki seveda googlat ali na IMDb.

Kratki rezi so vsekakor knjiga, ki si zasluži biti v zbirki S poti, saj bi ji, če bila film, rekli, da gre za “road movie”. Osemnajst držav – med njimi recimo tudi – vsaj iz tega marketinškega (pač oglaševalskega) stališča eksotične Libanon, Belorusija, Pakistan, Kuvajt in Azerbajdžan, ob zvezdah stalnicah kot so Srbija, Hrvaška, Tajska, Španija in seveda Združeni arabski emirati. Nejcu Poharju je uspelo – z očitno odličnim delom, kreativnim pristopom in sposobnostjo sodelovanja (kar v tem svetu ni ravno pravilo); prepričati tako agente, agencije kot tudi naročnike onstran sončne strani Alp. In tudi to ni ravno pravilo.

In zakaj mi je knjiga Kratki rezi zanimiva? Ne gre za vzdihovanje nad turističnimi biseri in čudeži vsega zgoraj naštetega, bolj ali manj eksotičnega, pa čeprav jih je Nejc videl. A je videl – ker so pač sodelovali z domačini; tudi tisto drugo plat. Človeško, pristno. Tisto, ki je niti dovršeni oglasi ne znajo pokazati ali ustvariti. Ker oglasi pač prodajajo iluzijo. Predvsem mi je bilo zanimivo brati o tej (ustvarjalni) dinamiki, o medkulturnem sodelovanju, vlogah ljudi, ki so v ozadju in seveda ne vemo zanje, so pa pogosto tisti, ki poskrbijo, da je nekaj pač nekaj, ali zgolj je.

In seveda, ustvarjati v Španiji, Rusiji, Ukrajini ali na Tajskem z ljudmi iz skoraj celega sveta, je povsem drugače kot ustvarjati v Libanonu, Pakistanu, Kuvajtu z ljudmi iz celega sveta. Z ljudmi, ki so vajeni luksuza, dostopnosti in tega, da pač nekaj dobijo, ko si zaželijo. Če ne gre drugače, pač plačaš. A tam, tam je bolj kot denar pomembna pristnost. Človečnost. Na nek način škoda, da ni vsaka zgodba, ki jo Nejc zapiše, pospremljena recimo s QR kodo, s pomočjo katere bi si lahko ogledali tisto, kar je ustvaril.

Nejc se seveda ne ustavi pri tem, ampak je natančen opazovalec dogajanja, družbene klime in sprememb, ki so se nakazovale. Kakorkoli tega nekateri ne bodo razumeli, drugi pa zanikali, so umetniki (lahko pa zapišem tudi ustvarjalci) praviloma tisti, ki čutijo, da se nekaj dogaja. Napetost, vznemirjenje, pričakovanje. Pač, to so ljudje, ki ustvarjajo nekaj, kar v nas prebuja čustva in čustva – ali občutenja; razumejo in čutijo, še preden se dejansko zgodijo, predramijo, razživijo.

Mogoče je krona vsega skupaj zadnje poglavje, Slovenija. Ščepec ustvarjanja serije Na terapiji, predvsem pa ustvarjanje oglasa, ki so ga zaznamovali Kras, Srečko Kosovel in Boris Cavazza. Ali, če uporabim kar besede Nejca Poharja – “Veter. Kamen. Zemlja. Sol.”. Razumevanje, pogosto majhno in omejeno, Slovencev. Torej, nerazumevanje. Ker poklon in izkaz spoštovanja kaj hitro zamenjamo za zlorabo, nespoštovanje in mogoče celo iznakaženje. Ustvarjalnost, kreativna svoboda in preprosto nekaj. Obenem tudi poglavje, ko se Nejc Pohar pokloni tistim, ki so mu stali ob strani, ga spodbujali, mu dali prvo (in še kakšno) priložnost, pomagali in verjeli vanj.

Seveda bi lahko zapisal, da me je knjiga pritegnila tudi zato, ker sem v svojem romanu Leto ljubezni pisal o marsičem, kar je tudi Nejc Pohar. Z vidika glasbenika, pa vseeno – kako te lahko ustvarjanje (TV) oglasov zaznamuje in ti po eni strani mnoga vrata zapre, druga pa odpre. “Moj” Adam je ustvaril glasbo za TV-oglas. Kako v Sloveniji težko prepoznamo, izpostavimo in pozdravimo kvaliteto in drugačnost in da so onstran meje naše male, čudovite Slovenije, številni ustvarjalci slovenskega rodu, ki jim je tam uspelo, pa zanje preprosto ne vemo. V mojem romanu Adam in njegov prijatelj, režiser Jernej, prejmeta dve leti zapored nagrado srce Sarajeva, nagrado Sarajevskega filmskega festivala, česar v Sloveniji ne opazi nihče. Ker medije danes zanima vse drugo. Fikcija, seveda. A te zgodbe so, obstajajo. Kako, zakaj, ljudem uspeva? Ker so pač sledili svojim sanjam in verjeli v svoje sposobnosti.

In tudi zato je knjiga Kratki rezi pomembna. Da vemo, da se zavedamo, da so pri nas (ali našega rodu) ljudje, ki ne rabijo skakat z vseh naslovnic, obcestnih plakatov in hladilnikov, pa delajo zanimive stvari, ki imajo učinek. Stvari, ki se nas dotaknejo.

Cankarjeva založba, 2026

Oriol

Novi roman Jake Tomca bi veliko lažje postavili ob bok Androidi čutijo v barvah kot 720 utripov srca ali celo Stop igri, vsekakor pa si upam trditi, da gre za njegov najbolj zrel in dodelan roman.

Jaka je po učlovečenih robotih stopil v divji svet umetne inteligence. Oriol je ime super umetne inteligence, ki je postala pametnejša od človeka in se – vsaj sprva tako kaže; odločila zavladati človeštvu. Niti ne zlepa, ampak kar takoj zgrda. Terorizem, grožnje, neusmiljenost, malo ali pač nič časa za pogajanja in prva stvar je avtobus mrtvih otrok. Kmalu zatem napovedan in uspešno izveden atentat na ameriško predsednico in podpredsednika, teroristični napad na Strasbourg in tako naprej. Svet pač drvi v kaos. Kaj hitro sem pomislil na neslavno propadel projekt enega od tehnoloških velikanov, ki je želel umetno inteligenco (tedaj je bil to pač prijazni virtualni asistent) ustvariti na osnovi tega, kar ljudje sprašujejo, iščejo in raziskujejo, a so kaj kmalu ugotovili, da ustvarjajo sovražno, homofobno, rasistično in še kakšno virtualno pošast. Ali je bilo to pač ogledalo človeštva?

Na nek način prav takšno ogledalo človeštvu nastavlja Tomčev Oriol. Svet propada in bo propadel. V tej enačbi ni več besede če, temveč ko. Ali pač, da gre zgolj za vprašanje časa. Pa lahko kaj storimo? Seveda lahko. Pa želimo? Izstavljen račun se tistim, ki bi ga morali plačati, seveda zdi previsok. Kot vedno pa lahko zanj plačajo ljudje. Domine začnejo padati.

Ali, če uporabim verz, tudi Jaki ljube, zasedbe Niet: “In vsaka oblast pomeni pol’cijo/in vsaka pol’cija orožje v surovih rokah./Vsako orožje prinaša trpljenje/in vsako trpljenje se sprevrže v upor./In vsak upor tiho preraste v revolucijo./Revolucija prinaša novo oblast.” Lahko bi se navezal tudi na Lovecrafta, Cthulhuja in (neznatno) vlogo človeka na tem svetu. Mogoče bi se lahko ozrl celo k Danu Brownu, Iluminatom (v tej knjigi so tisti veliki, največji odločevalci, imenovani kar Neimenovani), teorijam zarote, filozofsko črpa tako v indijski veri, antičnem Rimu, pri Sun Tzuju in Nietzscheju, morda bi prišel tudi do Ericha von Dänikena. Pomislil sem celo na Postajo Enajst, čeprav v točki, ko sem si predstavljal, kako bi bil videti svet, če bi se zgodilo … tisto, saj veste.

Glavni junak je upokojeni policijski pogajalec Alex Lopez, ki se je upokojil po posebej travmatični izkušnji, ko mu je kot pogajalcu popolnoma spodletelo. Dobesedno čez noč je potisnjen v vlogo takorekoč najmočnejšega človeka na svetu in tistega, ki odloča. Igra rusko ruleto, dobesedno. Še najmanj s svojim življenjem. Glavnina dogajanja je (presenetljivo) postavljena v Barcelono. Tisti veliki, največji in najpomembnejši svetovni voditelji se seveda niti približno ne morejo zediniti – ZDA, Rusija, Kitajska, Indija in Evropska unija oz. komisija kot vedno besedičijo in pleteničijo, grozijo in predvsem rožljajo z orožjem, praznimi obljubami ter v trenutku, ko ni po njihovo, kot majhni in užaljeni otroci zapustijo pogajanja. Ampak vprašanje je resno – kako uničiti sovražnika, ki ga je nemogoče videti, a je vseprisoten in predvsem tudi vsemogočen?

Izklop interneta? Ni dovolj. Izklop električne energije? Tudi ne bo dovolj. Uničenje vseh – pozor, vseh!!! pametnih naprav. To pomeni, da ne le, da bi človeštvo ostalo brez svetovnega spleta, brez družbenih omrežij, kriptovalut, ampak tudi zelo verjetno brez električne energije, oskrbe z vodo in energijo, seveda tudi hrano, podjetja ne bi mogla poslovati … svetu bi zavladal kaos.

Pa se za trenutek ustavimo in vprašajmo, v kako kaotičnem (razvitem) svetu živimo danes? Seveda nam grozijo, da lahko vsak hip ostanemo brez plina za ogrevanje, brez goriva za naše jeklene konjičke in da bo nenazadnje hrana kmalu postala tako draga, da si jo bodo lahko privoščili samo najbogatejši. Še malo, pa se bo cesti lahko prav vsak sprehajal oborožen in pravico jemal v svoje roke. Vodne vire bomo razprodali, podjetij že tako ali tako nimamo (pa to ni le naša, slovenska, težava), denar nam ne bo pomagal, ker z njim ne bomo imeli česa kupiti in še najmanjša težava bodo število všečkov na družbenih omrežij in na kateri spletni strani prebiramo lažne novice. In seveda, obenem živimo v času, ko človeštvo doživlja največji razvoj, gre za najdaljše obdobje miru (???) in ko ima vsak Zemljan vsaj vse tisto, kar potrebuje, če ne celo tisto, kar si želi.

Oriol je vsekakor knjiga, ki jo je treba prebrati. In se zamisliti nad prebranim. Ker, črnogleda ali ne, je pa v marsičem brutalno iskrena in surovo neposredna. Svet drvi v propad. Prepad, po želji. In še enkrat, jasno je, da bomo tja zapeljali in potem strmoglavili, vprašanje je samo, kako hitro. Ker, strojevodje smo vsi mi. Potniki – poleg nas; seveda naši otroci in prihodnje generacije. Upor, (r)evolucija? Morda pa res. Ali pač tista štiri načela antičnega Rima – amicitia, fides, reverentia in pietas.

Proksima, 2026

Tadej Pogačar: Neustavljiv

Slovenija ima po (ali ob) Luki Dončiću še en velik športni (pop)fenomen, kolesarja Tadeja Pogačarja. Upam si reči, da imamo seveda tudi Anžeta Kopitarja, Janjo Garnbret in mogoče klan Prevc, a so vsaj Janja in Prevci pač v športih, ki se ne morejo primerjati z ameriškimi profesionalnimi športnimi ligami ali kolesarstvom. Kako velik je Tadej Pogačar dokazuje že to, da knjige o njem ni pisal kakšen slovenski novinar, ampak nagrajeni športni novinar in poznavalec kolesarstva Andy McGrath.

Pisati o Tadeju Pogačarju vsekakor ni preprosto in bo zagotovo vsako leto težje. Kakorkoli je še vedno “fant iz Komende”, govorimo o večkratnem zmagovalcu bržčas največje kolesarske dirke na svetu, Tour de France, dvakratni svetovni prvak, zmagovalec Giro d’Italia, številnih kolesarskih spomenikov in enodnevnih dirk, manjkata mu pravzaprav olimpijsko zlato in španska La Vuelta. No, in seveda zloglasni Pariz – Roubaix. Tako da v tem primeru tudi podnaslov “biografija najboljšega kolesarja našega časa” ni ne pretiran, niti zavajajoč.

O Tadeju Pogačarju zlahka govorimo kot o najboljšem kolesarju našega časa in bomo, ko bo sklenil svojo profesionalno pot, zagotovo o njem govorili kot vsaj o enem največjih vseh časov. In ja, ker pripadam tisti generaciji, ko je gledala še recimo Induraina, Riisa, Pantanija, pa potem seveda Armstronga in mnoge druge, v svetu kolesarjenja ne gre mimo tistega “kaj pa, če”. In priznam, da sem se tudi sam pri Pogačarju večkrat vprašal, kako mu uspe? Nisem dvomil – preprosto se mi zdi preveč pošten, načelen in odločen, da bi se – vsaj zavestno!; posluževal nečesa nedovoljenega. In seveda, saj se vsi spomnimo tudi obeh Tourov in bolečih porazov proti Jonasu Vingegaardu, ko je pokazal, da je dejansko tudi on “samo človek”.

In če kaj, potem mi je v knjigi daleč najbolj všeč to, da se je avtor konkretno poglobil prav v to skrivnost hitre regeneracije, neverjetne eksplozivnosti in tudi izjemne vzdržljivosti Tadeja Pogačarja. In kaj hitro postane jasno, da gre pri njem za dejansko fenomenalno in na nek način edinstveno gensko mešanico, zaradi katere je Tadej Pogačar pogosto neustavljiv in še večkrat nepremagljiv.

In če temu dodamo še to, da je za razliko od recimo Primoža Rogliča, slovenskega ljudskega kolesarskega junaka ljudskih src, Tadej Pogačar pač vzgojen, šolan in zgrajen kolesar, njegovi uspehi niso tako neverjetni in nepričakovani. Kar seveda ne sme zmanjševati njihovega pomena! In kot za Luko Dončića radi rečejo, da je najboljši takrat, ko se igra košarko, je tudi v tej Pogačarjevi (neuradni) biografiji moč večkrat prebrati, da se on pravzaprav igra na kolesu. In je takrat daleč najboljši. Zdi se sicer, da se v zadnjih letih spreminja v profesorsko-analitični stroj v slogu Alaina Prosta ali Michaela Schumacherja in mislim, da tudi meni izjemni Miguel Indurain ni zaostajal, pa čeprav je kolesarstvo v teh nekaj desetletjih doživelo neverjeten razvoj, sploh tehnološki.

In še vedno se zdi, da je Pogačarjev UAE pri marsičem zadaj – ne toliko pri razvoju, kot pri ekipnemu delu, strategiji in taktiki ter da so vse prevečkrat podvrženi genialnemu preblisku (super)Tadeja. In kot lahko razberemo, on še vedno pogosto kolesari res intuitivno – ko se pač igra!; zato nas ti njegovi več deset kilometrov trajajoči skoraj superiorni pobegi in begi ne smejo presenečati.

Avtor biografije – mimogrede, Tadej Pogačar ni sodeloval, so bili pa vključeni tako njegova starša kot tudi številni pretekli in aktualni sotekmovalci, trenerji in drugi spremljevalci njegove strmo vzpenjajoče se karierne poti; se je, sicer bežno, posvetil tako “temnemu” poglavju Pogačar – Roglič (prvo Pogačarjevo zmagoslavje na Touru, ko je v predzadnji etapi končal Rogličeve sanje) in ga spretno primerjal s podobno temnim skakalnim poglavjem Tepeš – Prevc, za oba seveda lahko rečemo “samo v Sloveniji”, ni šlo pa niti mimo Pogačarjevega “ne” (uradno zaradi utrujenosti) za nastop na zadnjih olimpijskih igrah. Dejstvo je, da so za knjigo spregovorili tudi mnogi Pogačarjevi bivši sotekmovalci, žal pa ne tudi njegovi nasprotniki, saj bi bilo še kao zanimivo imeti tudi izjave ali vidik Vingegaarda, Evenepoela in drugih sodobnih mojstrov kolesarjenja, ki vsekakor skrbijo za to, da je kolesarstvo postalo vse prej kot dolgočasen in predvidljiv šport. Ne, tudi ko kolesari Pogačar, ni dolgočasno, saj smo vedno na trnih in čakamo, kaj je pripravil tokrat.

Največji minus – pa še ta pogojni; pričujoče knjige je na trenutke preveč tehničnih podrobnosti, pa tudi podatkov, ki sodijo v področje biologije, kemije oziroma pač delovanja človeškega telesa. Po drugi strani prav vse to omogoča vpogled v odstopanja med Pogačarjem in njegovimi tekmeci ter nudi tisto prevečkrat želeno razlago, kako mu uspe biti tako zelo ne le dober, ampak odličen.

Tadej Pogačar: neustavljiv ni biografija, ki bo stregla z zabavnimi prigodami (čeprav jih ne manjka) ali vam bo razkrila kakšno posebno skrivnost Pogačarjevega uspeha. Pri njem so eden od razlogov naravne danosti, vsekakor tudi kanček talenta, predvsem pa vzgoja – skromnost, predanost, odločnost, igrivost in seveda odrekanje. Nič od tega, kar je, kar ima in je dosegel, se ne bi zgodilo, če se ne bi bil on – in njegovi bližnji; pripravljeni odreči in podrediti “višjemu” cilju. Predvsem on. Kako dolgo še? Izzivov, čeprav vsako leto manj, mu sicer ne manjka, a ko pogledamo prihajajočo generacijo, je jasno, da prav dolgo ne (več). Zato, uživajmo. Navijajmo in stiskajmo pesti ter bodimo veseli.

Mladinska knjiga, 2026

Prostovoljec

Podnaslov tega biografsko-zgodovinskega romana Jacka Fairweatherja je ‘Resnična zgodba o heroju odpora, ki se je infiltriral v Auschwitz« in morda bi ga lahko celo označil za malce zavajajočega …

Poljski konjeniški častnik Witold Pilecki, glavni junak Prostovoljca, se v Auschwitz ni ravno infiltriral, ampak se je pustil aretirati – iz pripovedi je sicer jasno, da se prav dolgo v nobenem primeru ne bi mogel več skrivati, druga zelo verjetna možnost je bila seveda smrt. Toliko bolj nenavadno, da je človek, ki je šel prostovoljno v taborišče smrti, tam preživel kar nekaj časa in iz njega celo pobegnil, vmes pa po tvegano spleteni mreži informatorjev celo pošiljal poročila o dogajanju v taborišču zaveznikom, umrl le nekaj let po vojni. Zakaj? Ker je nasprotoval Sovjetom je bil obsojen na smrt, njegova vloga pa je bila dolgo časa zamolčana. No, eni so jo zamolčali, drugi pa izbrisali, če smo natančni. Nekaj podobnih zgodb smo imeli tudi na tleh Jugoslavije in še kje drugje.

Witold Pilecki, vojaški častnik, je imel ob začetku druge svetovne vojne, ki se je začela prav v njegovi rodni Poljski, ne najboljše možnosti – lahko bi izbral svojo družino in zelo verjetno končal v enem od taborišč ali pa bi mogoče umrl, še preden bi do tja prišel. Na eni strani je imel nemško vojsko in na drugi sovjetsko in kot je razvidno kasneje, je slednji zaupal še manj. In seveda, ostalo mu je boriti se za Poljsko, nekdaj ponosno državo, ki so jo na cedilu pustili prav vsi – vladarji, njihovi nasledniki in seveda potencialni zavezniki. Hitler in Stalin sta si Poljsko »pravično razdelila«, kot se je petdeset let kasneje zgodilo še bližje nam. Pač ne morem reči drugega, kot da se človeštvo pravzaprav nič ne nauči.

Poljski odpor ni bil posebej močan, niti ne organiziran, preveč je bilo nekih frakcij, ki so vlekle vsaka na svojo stran in simpatizirala zdaj z onimi, zdaj z drugimi, že tedaj pa je bilo, tudi pri Poljakih, moč čutiti ogromno antisemitizma. In ko varšavsko odporniško gibanje leta 1940 izve, da so Nemci pri mestu Oswiecim odprli skrivnostno taborišče za vojne ujetnike, zapornike, ki niso sovpadali ali se strinjali z njihovo novo (želeno) ureditvijo sveta, se Pilecki odloči, da bo odšel v taborišče, tam skušal dobiti kar največ informacij, tam vzpostaviti odporniško gibanje in kolege zunaj o vsem obveščati. Lahko bi rekli, da ni imel pojma, v kaj se spušča.

Mu je uspelo? Seveda mu je. Uspelo mu je – z veliko mero iznajdljivosti, nekaj srečnimi naključnimi in veliko sreče, preživeti. Uspelo mu je tudi splesti recimo odporniško gibanje, ki si je pomagalo, zbiralo informacijo in jih začelo pošiljati v svet, predvsem k zaveznikom oz. v Veliko Britanijo. Prej ali slej je bila želja zgolj ena – bombardirajte nas, zravnajte vse skupaj z zemljo, ker to, kar se dogaja tukaj, je nečloveško in hitra smrt bo pravzaprav nekaj najboljšega, kar se lahko ujetnikom zgodi. Zavezniki pa, nič. Tudi ta napaka se je 50 let kasneje ponovila in upam si reči, da se ponavlja pravzaprav ves čas, tudi danes.

Pilecki nato spozna, da bo morda najboljše, če kar on prenese informacije – konec koncev bi bilo tudi mogoče, da njegovim informatorjem ne bi uspelo; in odloči se za beg, ki uspe. Potem pa nazaj v vojaško uniformo in na prvo bojno črto. In zgodba se je ponovila – na eni strani Nemci, na drugi (menda prijateljski) Sovjeti, vmes družina.

Fairweather se je za to pretresljivo pripoved opiral na originalne Pileckijeve zapiske iz taborišča, risbe in skice, uradne dokumente in pričevanja mnogih. Tukaj ni prav nič fiktivnega. Zato tudi ni neke romantike ali lepote, temveč kruta in surova realnost. Posamezni prizori so tako pretresljivi in kruti, da boste morali morda knjigo malo odložiti. Ob vseh mogočih dokumentarnih in igranih filmih, knjigah in pričevanjih, je ta knjiga vse skupaj pač nekaj, kar te pretrese. In težko verjameš, kako si je svet lahko zatiskal oči in še več – ni jih malo, ki vse skupaj še danes zanikajo. Morda je v tem mižanju moč iskati razloge za sicer popolnoma neopravičljivo mižanje dandanes, ko se dogajajo podobni, sistematični in kruti zločini, le da so strani malce drugačne.

Tisto, kar me je po eni strani presenetilo, so zelo iskreni zapisi, kako je bilo na neki točki življenje v taborišču skoraj (in poudarek je na skoraj) prijetno. Trgovina je cvetela, okoliški prebivalci so spretno tihotapili različne dobrote v taborišče in ni manjkalo niti hrane, niti tobaka, alkohola, celo zdravila je bilo moč dobiti, pa seveda papir in pisala. Seveda je bilo to na drugi strani še vedno okrutno prizorišče podlih zločinov proti človečnosti, medicinskih eksperimentov, množičnih usmrtitev in nehumanega ravnanja z jetniki, medsebojnega ščuvanja, izdaj in golega tekmovanja za preživetje.

Prostovoljec ni lahkotno branje in ga priporočam predvsem tistim, ki jih zanima zgodovina in njen vpliv na dogajanje danes.

Cankarjeva založba, 2023

Izgubljeni raj Johna Miltona

Pojma nimam, kdaj sem prvič slišal za Miltonov sloviti ep – nekje v srednji šoli, ko sem poslušal Jima Morrisona, morda kasneje, ko ga je omenjal Nick Cave, vem pa, da mi knjižno polico bogati slovenski prevod …

No, na to verzijo, risoroman Pabla Auladella, sem naletel povsem na naključju. V Ljubljani me je obiskala znanka iz Črne Gore, odpeljal sem jo na Ljubljanski grad, kjer sva imela priložnost ogledati si razstavo španskega ustvarjalca Pabla Auladella. Kako in zakaj sva začela na koncu, pa da so me vmes navdušile upodobitve padlih angelov, Satana (ali pač Luciferja?), Nebes in Pekla in potem prišla do začetka, kjer sem prebral, da gre za interpretacijo Izgubljenega raja, ne vem. In da sem potem v trgovini s spominki, kjer je moja gostja iskala spominek na obisk Ljubljane, odkril pričujoč risoroman.

Torej, mogoče najprej Milton … Enajst tisoč verzov, 17. stoletje, svoboda in izvirni greh, Adam in Eva, Lucifer in Bog, angeli, Nebesa in Pekel, Zemlja in Rajski vrt. Religioznost in filozofija, kritika in razmišljanje. Izgubljeni raj lahko omenjamo v isti sapi z Epom o Gilgamešu ali pa Homerjevo Odisejo in Iliado in oznaka »klasika« ji vsekakor pritiče. Kdo jo dandanes še bere, je nekaj povsem drugega. Priznam, potem, ko sem predelal Auladellovo različico, bom prej ali slej zagrizel tudi v ta, torej Miltonov, izvirni, ogromni zalogaj.

Pablo Auladell risoromana ni naredil v enem kosu – najprej prvi del oz. Prvi spev – Satan (»Bolje vladati v Peklu kot hlapčevati v Raju«), potem je delo zaradi različnih razlogov zastalo za dve leti in preostanek je ustvarjal nadaljnja tri leta. Preostanek? Drugi spev – Rajski vrt
(»Bog za smrt je razglasil okus tega sadu.«), Tretji spev – Prvi obrisi (»Pojdi, Mihael, princ rajskih čet. Popelji v boj sinove nezmagljive.«) in Četrti spev – Ognjeni meč (»Z žarom žgal je zrak prej milega podnebja.«).

V tem časovnem razponu se vidijo ne toliko luknje, kot predvsem razlike. Že to, da je ustvarjalec uporablja svinčnik, pastel in oglje, na nek način lahko zmede bralca, pa čeprav tudi tehnike pripomorejo k razlikam med ostrim in grobim Peklom ter nežnimi razsvetljenimi Nebesi ter delom nekje vmes … ne, seveda niso Vice, ampak je to Zemlja, je Rajski vrt, sta Adam in Eva. Na trenutke je težavno izluščiti junake in čeprav je vse skupaj spretno rešeno z barvami, ravno preprosto branje to ni, slikam navkljub. Vsekakor pa so upodobitve – osebno so me najbolj navdušile raznolike pokrajine in nekoliko manj glavni akterji, še posebej ne v bližnjem, podrobnem prikazu. Preprosto mi nekaj zmanjka.

Poleg že omenjenih pokrajin, me je najbolj navdušilo razpravljanje demonov in njihov odhod v svet ter potem Adam in Eva, njuna ljubezen, pa seveda predvsem skušnjava, ki ju pripelje do izvirnega graha. Ne, nisem veren človek, pa mi ta pogled vseeno zanimiv in privlačen, tudi sam pogosto posegam po teh religioznih prijemih v svojem pisanju, ker mislim, da so nam kar nekako prišli v podzavest. In da se potem seveda sprašujemo naprej …

Auladell je bil pred neverjetnim izzivom, kako teh enajst tisoč verzov upodobiti in prenesti v povsem drugačen, predvsem bolj zgoščen in vizualen format, ki pa bralcu še vedno pušča obilo prostora za lasten (neobremenjen) razmislek. Najbrž je branje dejanskega Miltonovega epa podobno zahtevno kot risanje in zagotovo se človek kot bralec (ali ustvarjalec) skozi ta proces gradi in izoblikuje. Zanimivo bi bilo izvedeti, kako na to delo gledajo tisti, ki so Izgubljeni raj prebrali in pa seveda, kako lažje je morda tistim, ki s(m)o risoroman prebrali in bomo še šli brati.

Izgubljeni raj Johna Miltona je eno najplivnejših del svetovne književnosti in kot tako bi ga morda morali označiti za obvezno branje. A gre tudi za izredno zapleteno in kompleksno pesnitev, ki jo je vse prej kot preprosto razumeti oz. jo vsak razume in dojema po svoje. Moje mnenje je, da nam je Auladellova (risoromaneskna) interpretacija pri tem lahko v veliko pomoč.

VigeVageKnjige, 2019

Volk

Volk je mladinski roman nemškega avtorja bosanskega rodu Saše Stanišića, ki se na malce drugačen način ukvarja s prijateljstvom, iskrenostjo oz. molkom ter vse bolj prisotno problematiko mladostniškega nadlegovanja.

Sašo Stanišića smo doslej poznali po delih za odrasle, kjer se je bodisi spopadal z vojno na področju bivše Jugoslavije (Kako vojak popravi gramofon) ali kasnejše asimilacijo v novo okolje (Čigav si), pri čemer je šlo pogosto za avtorjeve prvoosebne izkušnje, saj je leta 1992, pri vsega štirinajstih, z družino pred vojno vihro pobegnil v Nemčijo. Tokrat se predstavlja z zanimivim in večplastnim ter za nameček ilustriranim (za slednje je poskrbela Regina Kehn) mladinskim romanom Volk.

Glavni junak je Kemi, čeprav za njegovo ime izvemo šele na koncu in kot lahko sklepamo po imenu, vsekakor ni nekdo, ki bi bil po rodu Nemec, torej je bodisi priseljenec ali vsaj druga generacija priseljencev. Kemija, vsega naveličanega najstnika, ki se ne vklaplja ravno najboljše v okolje in slovi po kot britev ostrem jeziku, mama pošlje na poletni tabor Pustolovščina gozd, pustolovščina človek. Za nekoga, ki ni pretiran ljubitelj narave, pustolovščin, nenazadnje pa tudi ljudi ne, je to seveda vse prej kot želeno preživljanje počitnic. No, da komarjev ne omenjamo! In ko spozna druščino, s katero bo preživljal naslednjih nekaj dni, je zadeva še slabša. Bodisi gre za stare znance iz šole, podobno problematične in rahlo odpadniške, kot je on sam, kar pa jih ne dela čisto nič bolj kompatibilnih.

Avtor zapiše takole: »Sicer pa, isto kot v šoli: same skupinice. Ta prijazni pa igričarji pa športniki pa piflarji pa punce iz konjeniškega kluba.« Tudi vzgojitelji in spremljevalci ne vzbujajo posebnega zaupanja, da bo tabor mineval brez težav ali kot pravi Stanišić: »Bedno plačani vzgojitelji si izmišljajo bedne dejavnosti za bando bedno razpoloženih mulcev, ki so morali ostati doma in katerih starši si ne morejo dopustiti ali ne morejo privoščiti dopusta.« Vas je spomin vrnil v kakšno poletno kolonijo, šolo v naravi ali kaj podobnega, kjer si niste ravno želeli biti in vam ni uspelo dan pred odhodom skrivnostno zboleti?

Kemiju je jasno, da bo glavna tarča bržkone Jorg, navdušen pohodnik, ki naravnost uživa v naravi in odlično riše. Kar je za Kemija sicer dobro, saj bi bil glavna tarča najbrž on, tako bo bržkone rezervna. Marko in dvojčka Dreschke bodo tisti, ki bodo zagotovo delali težave, ker – to pač obvladajo in to počnejo. Kemi to ve, vsi to vejo, a so vsi tiho in nihče nič ne stori. Za izredno zanimiv (in pomemben) lik se kmalu izkaže kuhar – ogromen, drugačen moški, ki se nikogar ne boji. Zgolj pogled nanj pa prebudi vse mogoče predsodke.

In tako imamo na eni strani Kemija, ki v vsaki Markovi besedi in potezi vidi grožnjo in nevarnost, predvsem za Jorga. Na drugi strani seveda prav Jorga, prijaznega, na trenutke naivnega in predvsem sprijaznjenega, za katerega pa bralca pravzaprav ves čas skrbi. Nekaj se mu bo zgodilo. In zagotovo bo kriv Marko, dvojčka Dreschke pa mu bosta pomagala. In vzgojitelji ne bodo nič videli in slišali.

In tako se pojavi volk. Sredi noči, pred hišico, v kateri spita Kemi in Jorg. Kemi sanja ali res vidi in čuti volka? Kaj pravzaprav ta volk sploh predstavlja? In ali je res mogoče, da ga vidi samo on? Če ne bi šlo za mladinski roman, priznam, da bi bil zelo prepričan, da je pravzaprav Kemi tisti volk, ki bo nekaj nekomu storil. Kljub zaskrbljenosti se kar nekaj časa on riše kot tisti problematični lik, s slovesom in očitnim namenom pokvariti tabor, na katerem ne želi biti, še vsem ostalim.

In seveda se potem nekaj zgodi. Pričakovano se zgodi med Markom in Jorgom, Kemi pa vse skupaj zamudi oz. ne more preprečiti, pa čeprav je po dolgem molku začel med vrsticami opozarjati, da se nekaj pripravlja. Za samo zgodbo in mogoče tudi razumevanje je slabo, ker v bistvu ne izvemo, kaj se je zgodilo. Volk je še vedno nekje blizu in preži … na koga in zakaj?

Cela zgodba je res na zanimiv način obogatena z ilustracijami ter tudi drugačno barvo strani, vse skupaj pa odlično prikazuje, nadgrajuje in bogati pripoved kot tako. Lahko bi rekli, da je nauk seveda jasen – ustrahovanje, nasilništvo in nadlegovanje so slabi in če za kaj takega vemo, moramo ukrepati. Povedati, opozoriti, stopiti v bran. Najslabše je molčati in ne storiti nič. Sporočilnost Volka je zares močna, osebno pa se mi je zdelo, da je pač nekaj sivih lis, ki pa po drugi strani dopuščajo možnost za razmislek in pogovor.

Mladinska knjiga, 2024

All you need is love

Zgodovina skupine The Beatles skozi še neobjavljene intervjuje je dolg podnaslov, ki pa veliko pove o tej knjigi, za katero bi lahko rekli, da je še ena, ki je želela priti do dna mnenju, da je za razpad Beatlov kriva Yoko Ono ter kako je na vse skupaj vplivala smrt Briana Epsteina, njihovega managerja.

Steve Gaines in Peter Brown, ki sta bila oba pravzaprav tesno vpeta v življenja in kariero Beatlov, sta intervjuje s številnimi sogovorniki izvajala jeseni leta 1980, nekaj tednov pred umorom Johna Lennona (kot zanimivost, v uvodu je napisan 8. avgust 1980, Mark Chapman je Johna Lennona ustrelil štiri mesece kasneje, torej 8. decembra). Z izjemo Yoko Ono, z njo sta se avtorja pogovarjala nekaj mesecev po umoru, a vseeno govorimo o obujanju spominov na dogajanje predvsem v šestdesetih in začetku sedemdesetih, ko so Beatli razpadali in razpadli ter tudi potem skozi sedemdeseta, ko so bila med vsemi štirimi člani (in še kom) huda trenja, očitki in tožbe. Precejšnja časovna distanca in če leta 1980 nekoga sprašuješ, kaj se je dogajalo npr. leta 1968 in si sam opremljen s številnimi podatki, sogovornik pa ne, je lahko vse skupaj precej zmedeno.

In prav taka tudi je knjiga All you need is love. Pogovori so pač neprečiščeni, neurejeni, prevečkrat se zgodi, da se avtorja pogovarjata med seboj in je dejanski intervjuvanec postavljen na stranski tir, ti pa se nekaterih stvari pač ne spomnijo. Mislim, bila so to šestdeseta in Beatli niso bili angelčki.

Poleg tega mora človek res dobro poznati ne le zgodovino Beatlov, ampak tudi zakulisje in številne podrobnosti. Bolj ali manj seveda vsi poznamo vse štiri Beatle, vemo za Yoko Ono, Lindo Eastman, Patty Boyd, Cynthio Lennon, neznanka nista niti Brian Epstein in George Martin, Mahariši je že nek na pol mističen lik, potem pa … Alistair Taylor, Alexis Mardas, Neil Aspinall, Allen Klein, John Eastman, Jane Asher in še nekaj drugih pa so že imena, ko morate o Beatlih vedeti veliko več kot poznati njihovo glasbo, kdaj so nehali nastopati in od kod so prihajali.

Poleg tega, ker so bili izpraševanci pogosto z nasprotnih bregov, so takšne tudi njihove izjave – popolnoma si nasprotujoče in kako sedaj vedeti, kdo ima prav? Vsaka medalja ima seveda dve plati in oseba, ki je za nekoga nepridiprav, pridanič in goljuf, je nekomu drugemu lahko genij in najboljši prijatelj.

Osebno priznam, da so mi Beatli ljubši od Rolling Stonesov, pa po dveh prebranih biografijah, ki odkrivata tudi kanček temnejšo plat, vidim, da je bila pri vseh glasba vse manj pomembna. Glasba kot način sporočanja in spreminjanja sveta. Glasba je postala orodje za služenje denarja. Pa tudi jedro vse hujših medsebojnih sporov, nesoglasij in vsaj v primeru Beatlov, tudi razpada skupine.

Ali je bila za to kriva Yoko Ono? Vsekakor je s svojim odnosom, stalno prisotnostjo in vplivanjem na ustvarjanje prispevala k razpadu. Kako je na četverico vplivala smrt Briana Epsteina, njihovega managerja? Na nek kaotičen način je bil Epstein vsekakor tisti, ki jih je držal skupaj in ravno prav narazen, da je zadeva funkcionirala. Po njegovi tragični smrti se je že tako krhka hišica iz kart začela sesuvati, še posebej, ker so se naenkrat pojavili ljudje, ki so videli predvsem zaslužek. Konkretno Allen Klein. Najbrž ne bi bilo čisto nič drugače, če Epstein ne bi umrl, je pa njegova smrt vse skupaj malo pospešila.

Treba pa se je zavedati, da so bili Beatli skupaj od leta 1958 (Ringo Starr je v zasedbo prišel sicer šele štiri leta kasneje), takorekoč še najstniki, da so leta 1960 začeli intenzivno nastopati in da so skupaj preživeli ogromno časa. In v šestdesetih, desetletju velikih sprememb, so odraščali in se na različne načine spoprijemali s slavo in pritiski, želeli so rasti kot glasbeniki in kot ljudje. Kar pa je bilo vse prej kot preprosto. Upam si trditi, da si te slave pravzaprav ne želi nihče. Drug drugega so se nasitili, zanimala jih je različna glasba, druga miselnost in vse njihove razlike so bile vse bolj očitne … pljusk goriva v podobi Yoko Ono, pa dodaten pljusk s podobo Linde Eastman, nekaj razpihovanja plamenov s strani Maharišija, Magic Alexa in potem še bakla s smrtjo Briana Epsteina. Beatli so razpadali že veliko prej in razpadali so dolgo in dejansko je bilo vprašanje časa …

V All you need is love boste izvedeli marsikaj, mogoče boste kakšno stvar odslej bolje razumeli, bi vam pa v branje vsekakor priporočil kakšno drugo, bolj smiselno napisano in urejeno biografijo. Tale gre pri meni v kategorijo prebranih in pozabljenih.

Učila International, 2024

O Letu ljubezni

Ker smo le nekaj dni pred promocijo oz. uradno predstavitvijo mojega romanesknega prvenca, danes nekaj besed o knjigi, ki je zaznamovala zadnje leto mojega življenja – Leto ljubezni.

Leto ljubezni, ljubezenski roman, spremlja zgodbo 28-letnega kitarista Adama, ki se med obiskom Sarajevazaljubi v domačinko, črnooko Mirno, a se iskrena in srčna ljubezen konča z Adamovim odhodom nazaj v Ljubljano. Razočaran nad rojstnim mestom, kamor se vrne kot prejemnik prestižne nagrade ‘srce Sarajeva’ Sarajevskega filmskega festivala, se odloči oditi. Pot ga – skupaj s kitaro, vodi v London. Tam se zaljubi v zelenooko Londončanko Charlotte, po igranju na kitaro svojega največjega kitarskega vzornika, Jimija Hendrixa, pa se mu kmalu začnejo uresničevati sanje. Ves čas je v njegovih mislih prisoten »kaj pa če« in ko se že zdi, da je poti profesionalnega glasbenika in predanega partnerja uspešno združil, se znajde pred razpotjem – katera ljubezen je bolj prava, iskrena in ima v sebi tisto nekaj, da bo trajala. Za vedno.

Knjiga Leto ljubezni je posebna tudi po tem, da je v njej veliko glasbenih citatov in posledično veliko glasbe, ki sega vse od rocka in soula šestdesetih do izvrstne glasbe, ki je v osemdesetih in devetdesetih nastajala na področju bivše Jugoslavije. In ker je zame spoštljiv dialog temelj zdravega odnosa, je v knjigi ogromno dialogov, preko katerih spoznavamo vse glavne karakterje in tudi spremljamo njihov razvoj skozi knjigo, skozi leto, leto ljubezni.

Leto ljubezni je knjiga, ki bo vrnila vašo vero v pravo, iskreno in čisto ljubezen. Virtuozen preplet ljubezni in glasbe. Pismo, ki naj bi ga napisali ob koncu ljubezni in izlili dušo. Pismo, ki ga je TREBA napisati in NIKOLI poslati. Leto ljubezni je prav to pismo o neizmerni ljubezni, ki pa ga tista, ki ji je posvečeno, ne bo nikoli prebrala. Zato ga preberite vi.

In seveda bi lahko napisal še veliko več, dobesedno od A do Ž, a želim, da pridete ta četrtek, 9. aprila 2026, ob 18. uri, na predstavitev obeh delov v Knjigarno Primus (Cesta Ljubljanske brigade 23a, Ljubljana), kjer bom skušal odgovoriti na vsa vprašanja moderatorke Katje Šmuc in seveda tudi na kakšno vaše.

Prosim vas, da se na dogodek prijavite s klikom na povezavo, saj je število mest omejeno. Hvala in na svidenje v četrtek!

Will Grayson, Will Grayson

John Green je star znanec naših knjižnih polic, Davida Levithana pa v slovenskem prevodu še nismo brali in tale sicer ne več najnovejši roman (ali je to so-roman?) je kar dober obet za nadaljnje raziskovanje.

Tisti, ki Johna Greena poznate, seveda veste, da ni pri njem pravzaprav čisto nič tako, kot se sprva zdi. Poglej zelo spretnega nizanja zgodbe in plastenja posameznih junakov, vedno znova poskrbi tudi za kakšen zanimiv preobrat. Moram priznati, da sem se s prvimi poglavji kar mučil, saj sta se zdeli zgodbi obeh Willov Graysonov čisto preveč različni in nezdružljivi. In da kar takoj pojasnim – imamo dva Willa Graysona, ki se po (res čudnem) naključju srečata, njuni življenji in usodi pa prepleteta. V knjigi sta tako Will Grayson (to zgodbo je pisal Green) in pa will grayson (njegovo zgodbo je pisal Levithan) naslovna in glavna lika, čeprav je treba priznati, da pozornost ukrade najpomembnejši stranski lik – Mali Cooper, najboljši prijatelj Willa Graysona.

Ampak dajmo najprej v predale – kakorkoli je to težko; pospravit oba glavna junaka. Will Grayson se zdi zelo neodločen tip najstnika, sicer heteroseksualen, ki rad uživa v alternativni glasbi, hodi na koncerte in se zabava ter bo najverjetneje sledil staršema na medicinsko obarvani profesionalni poti. Zelo mu gre na živce, da mora biti del t. i. GSN-ja, tj. Gej-strejt naveze, še toliko bolj pa, da je njegov prijatelj Mali Cooper. Njegov najboljši prijatelj! Mali niti približno ni majhen, ampak je ogromen in tako ne preseneča, da je igralec ameriškega nogometa, sicer pa gej in ljubitelj ter ustvarjalec (pomemben podatek!) mjuzikalov. Zaljubi se enako hitro kot odljubi, a svojo preprostostjo in iskrenostjo ter še bolj odkritostjo hitro osvaja srca. Sicer sem vmes nekajkrat pomislil, da bi bila zadeva najbrž povsem drugačna, če ne bi bil tako strah vzbujajoče velik in bi bil v tem primeru najbrž pogosta žrtev medvrstniškega nasilja. Z njim pa tudi Will.

No, po drugi strani pa will grayson živi sam z mamo. Spozna, da je gej, ki ga seveda nihče ne razume, dokler na spletu ne spozna Isaaca. Isaac je takorekoč njegova sorodna duša, utelešenje njegovih sanj in nič na svetu si ne želi bolj, kot da ga konča tudi osebno spozna. Sledi razočaranje – kakšno, vam zaradi zanimivosti zgodbe ne bom izdal; a to propadlo srečanje pravzaprav pripelje do srečanja Willa Graysona in willa graysona. V čikaškem seksšopu. Kako in zakaj sta se Will in will znašla tam, naj ravno tako ostane presenečenje za vse, ki knjige še niste brali.

In tako v življenje willa graysona vstopi Mali Cooper – mogoče je tudi obratno?; in blago rečeno bi lahko rekli, da drug drugemu življenje postavita na glavo. In če je bilo willu do tega trenutka neprijetno biti gej, je Mali na svojo spolno usmerjenost celo ponosen in jo brez težav tudi izrazi, kar določene premike pomeni tudi za willa graysona. Tudi veliki (avtobiografski) mjuzikal, ki ga Mali Cooper pripravlja in ki sprva nosi naslov Mali plesalec, se spričo zaradi številnih sprememb v njegovem življenju, zelo hitro – skoraj dobesedno iz dneva v dan, spreminja. Na koncu se spremeni tudi naslov. Preobrazbo, tako v mjuzikalu kot tudi v resničnem življenju, doživlja tudi Will Grayson (v mjuzikalu lik, ki ga je navdahnil, sprva nosi ime Gil Wrayson, potem ga Mali preimenuje v Phila), saj odkrije, da je zaljubljen v zadržano Jane in iskreno povedano – že dolgo nisem bral tako pristne in lepe najstniške ljubezenske zgodbe. Najbrž zadnjič v katerem od Greenovih romanov.

Preobrazb in sprememb je pravzaprav res veliko in če v svojih zapisih rad uporabim prispodobe z magneti ali pa s planeti … tudi tokrat jo bom. Mali Cooper in Will Grayson sta vsekakor dva magneta, ki se neverjetno privlačita, a zgolj in samo na prijateljski ravni. Pa čeprav se morata nekajkrat krepko odbiti, da se znova lahko sestavita. Po drugi strani sta Mali in will grayson magneta, ki se neustavljivo dopolnjujeta in privlačita tudi na spolni ravni. Will in Jane sta bolj kot dva planeta, ki zelo previdno krožita drug okrog drugega in se morata iztiriti iz svojih običajnih tirnic, da lahko postaneta eno.

Prav zanimivo mi je bilo, kako sta Green in Levithan ves čas spreminjala, prilagajala in preobražala junake, ki dobesedno zorijo in odraščajo pred našimi očmi ter nam nastavljajo vsa mogoča ogledala – naj bo to za prijateljstvo, intimno oz. partnersko razmerje, odnos do staršev, naš odnos do sveta, glasbe in umetnosti oz. sploh do mjuzikalov. Kakorkoli je mjuzikal tukaj predstavljen kot povsem gejevski žanr, je končni Cooperjev izdelek hvalnica tako prijateljstvu kot ljubezni in življenju. In predvsem imenitna pika na i.

Poleg Jane, ki igra pomembno stransko vlogo, je tukaj še Maura, želi-si-biti-dekle willa graysona, pa Gideon, willov gejevski prijatelj, starši obeh glavnih junakov in pa še nekaj povsem obstranskih likov, ki pa dodajo sočnost pripovedi. Vrnili se boste v čas spletnih klepetalnic, neskončno dolgih telefonskih pogovorov in izmenjav sporočil pa seveda neutrudnega čakanja, da boste dobili odgovor. Kjerkoli že.

John Green (tudi tokrat) ne razočara. Vsekakor gre še za enega tistih avtorjev, ki mu grozi, da bo zapadel v ponavljajoč vzorec lastnega uspešnega pisanja in zato je takšno sodelovanje prav osvežujoče. (Podobno uspešna in zanimiva je tudi Zima zima bela z Maureen Johnson in Lauren Myracle). Nežne puritanske dušice znajo imeti sicer z Will Grayson, Will Grayson kar nekaj težav, a je zgodba neverjetno zabavna, topla (nič slabega) in predvsem življenjska, tako da jo lahko iskreno priporočim.

2022, Mladinska knjiga