The Boys: Omnibus volume 2

The Boys: Omnibus volume 2

The Boys are back in town bi nam najbrž zapeli Thin Lizzy, tale stripovska zbirka (ki nosi oznako Mature Readers) pa najbrž pri mnogih dviguje obrv ali kar obe. Priznam, po prebrani drugi zbirki so se tudi meni začeli koščki sestavljati malo drugače.

Omnibus Volume 1 je predstavil, kdo so The Boys, kakšna je njihova zgodba, kdo so njihovi nasprotniki in zavezniki. In če se komu zdi, da sta šla Ennis in Robertson nemalokrat čez mejo, ga tudi tokrat ta občutek pač ne bo prevaral. Pogosto na meji dobrega okusa, za tiste z dobrim želodcem in predvsem – za vse tiste z malce izkrivljenim smislom za humor. Billy in fantje (ter seveda Female) so pred novimi preizkušnjami, izdajami in pretvarjanji.

Kaj nam druga zbirka prinaša? Morda najpomembnejši del je tisti, v katerem Legend Hughieju pripoveduje resnico o Seven in korporaciji American-Vought. Nekaj o vietnamski vojni, pa 11. septembru in še čem. Ustvarja se nenavadna povezava med Frenchiejem in Female, ki še vedno opravlja najbolj umazane posle za mafijo in to preprosto zato, ker mora. Hughie je vse bolj zaljubljen v Annie, slednja pa izgubi vero v boga, tudi v vsemogoče Seven, a je zato vedno bolj zaljubljena. Navkljub kakšnemu neprijetnemu posteljnemu dogodku.

Ampak, če je Ennis že v Preacherju marsikdaj brez oklevanja in kančka sramu požugal ali kar s prstom pokazal na drugo plat popolne Amerike, je tokrat še bolj iskren. Superheroji z vsemi svojimi napakami so zgolj medij. In superheroji kot taki brez medija, tj. stripov, ki so jih povzdignili v kult, (super)junake in velike odrešenike, ne morejo. In kot vemo, noben medij ne preživi brez zaledja kapitala. Sploh, če mora spodletela dobra dela, prevare in vse, kar je pravzaprav narobe, prikazati in opravičevati na najboljši možen način. In kje je največ denarja? V gospodarstvu? No, ne ravno. V politiki, kakopak. Delovanje lobijev, imenovanja in ustoličevanja, gledanje skozi prste in mižanje na obe očesi, prikrivanje resničnih in dokazljivih (čeprav neverjetnih) dejstev in še kaj.

Good for the Soul, I tell you no lie, G.I., We gotta go now in Rodeo Ruck so štiri naslovne zgodbe, v kateri izvemo vse zgoraj našteto in še kaj. Stari in novi obrazi, zamere in prevare. Okrutne zgodbe. Ugrabljanje otrok in zloraba. Zloraba položaja in moči. Zato, ker lahko. Seksualne orgije, ob katerih bi zardevali tudi ustvarjalci najbolj hardcore pornografije, droge in nasilje. Izživljanje. Prikazovanje resničnega na neverjeten in komaj resničen način. Preslikava popolne družbe običajnemu človeku.

Med vrsticami lahko zaznamo kakšno zamero, ki jo je Ennis gojil do »velikih« in jo izraža na tak, zelo neposreden, pogosto potenciran in maščevalen način. Še vedno ne vemo, lahko pa vsaj slutimo, kaj tako zelo Butcherja žene v boju proti Seven in predvsem njihovemu vodji Homelanderju. Omenjen je Mallory, ki je bil glavni pred Butcherjem in celo to, kako CIA »redi« in vzgaja ter razvija superjunake. G-Men z vsemi mogočimi G-enotami so žrtveno jagnje, najbrž eno od mnogih, kar bomo izvedeli v nadaljevanju. Zagotovo boste vlekli številne vzporednice – tako z drugimi stripovskimi zgodbami, ki ne bodo nikoli več enake, stripovskimi junaki in predvsem resničnim življenjem. Morda je vse skupaj le teorija zarote, ampak – kaj pa, če je vse res?

Stripovska serija The Boys je vsekakor namenjena odraslim bralcem in je več kot le zabava. Brez dlake na jeziku (ali v jajcu), surova, brezkompromisna in iskreno – nikakor za vsak okus. Nikakor pa ne začnite te zbirke odkrivate tu, pri drugem delu, ampak vsekakor pri prvem, saj vam sicer ne bo nič jasno in si boste zelo težko ustvarili celotno sliko. Mene pa seveda zelo zanima nadaljevanje …    

Rating: 5 out of 5.

Dynamite, 2019

Beseda, ki je nimam

Beseda, ki je nimam

Nataša Konc Lorenzutti je ena naših najplodnejših pisateljic in njena dela razveseljujejo tako odrasle kot otroke. Knjiga Beseda, ki je nimam bo mlajšim zagotovo težka za razumet, saj opisuje del ne tako oddaljene zgodovine, ki pa jo vseeno želimo pozabiti. Pa je ne bi smeli.

Beseda, ki je nimam pripoveduje o ukradenih otrocih, torej številnih slovenskih otrocih, ki so jih Nemci med drugo svetovno vojno odpeljali stran od staršev oz. družin jih dobesedno ponemčili. Eno najbolj znanih del (ki je tudi omenjeno v knjigi), ki je ravno tako napisano po resnični zgodbi, na to temo je vsekakor Deček z dvema imenoma Antona Ingoliča. Priznam, da se knjige bežno spomnim iz osnovne šole in da je takrat nisem razumel. Pa saj, po drugi strani tudi nisem razumel, kako se je lahko en človek odločil iztrebiti nekaj milijonov ljudi, recimo, da zgolj zato, ker so bili drugačni oz. niso ustrezali njegovim predstavam o popolnosti. Tega dela ne razumem še danes, očitno v sebi nimam te neverjetne zlobe. No, kasneje sem izvedel, da je bila ena od ukradenih otrok tudi moja bivša soseda, eden od sedanjih sosedov pa je v taborišču izgubil oba starša in po koncu vojne pravzaprav ni vedel, kam se bo vrnil. Poslušal sem zgodbe, kaj se je dogajalo z mojim pokojnim starim očetom, ki je bil med vojno zaprt v kar nekaj taboriščih (in od koder je srečno bežal in tudi zbežal). Uničevalo ga je, dobesedno. Moji otroci so se z bridkostjo taborišč in druge svetovne vojne najbrž prvič srečali po zaslugi Dečka v črtasti pižami, prebirali Dnevnik Ane Frank, pogledali pa so si tudi Benignijev Življenje je lepo. Težko jim je razložiti in še težje verjamejo. In ja, na nek način razumem, zakaj želijo mnogi to obdobje kar pozabiti, prenekateri ga ne morejo, jasno pa je, da nam mora služiti kot opomin. Opomin, da se kaj takega preprosto ne sme več ponoviti, pa se žal je in se najbrž še bo.

Nataša Konc Lorenzutti se pri pisanju ni naslonila na eno zgodbo oz. je predstavljena zgodba skupek večjega števila zgodb, ki so se in se še rešujejo in odvijajo. To pomeni veliko raziskovanja in pogovorov ter seveda prav poseben občutek za ustvarjanje zgodbe, ki je resnična, dokumentarna in še vedno fiktivna. Glavna junakinja je Sonja, perspektivna srednješolka, ki po smrti none začne raziskovati (zamolčano) družinsko zgodovino. Nono in njenega brata so med drugo svetovno vojno vzeli staršem, neznano kam pa je izginila njuna najmlajša sestra, Sonjina soimenjakinja. Sprva molči Sonjina mami, njeni mlajši sestri Miji je vse skupaj nepotrebno ukvarjanje z zgodovino, noninega brata že sama misel o tistih časih popolnoma vrže iz tira …

Sonja, ki ima ogromno dela z veliko življenjsko prelomnico, tj. opravljanjem mature, pripravo gledališke igre in opravljanjem sprejemnih izpitov za vpis na AGRFT, za nameček se (nepričakovano) zaljubi, tako vse več časa in misli posveča raziskovanju družinske zgodovine in odkrivanju, kaj se je dogajalo z njeno družino. Zgodb, podobnih njihovi, je vse več, mnoge so prepletene in povezane, spoznavati začne program Lebensborn, kruto dogajanje v koncentracijskih taboriščih iz ust preživelih in predvsem stiske, ki so jih preživeli doživljali kasneje.

Mnogi otroci so vedeli, da so izgubili starše in niso vedeli, h komu se bodo vrnili. Spet drugi niso imeli pojma, kaj se je zgodilo z njihovimi starši (ali sorojenci) in so se po osvoboditvi oz. koncu vojne vračali v neznano. Spoznamo pa tudi nekaj takšnih zgodb, ko so posamezniki leta ali desetletja spoznali, da njihovi starši v resnici niso njihovi pravi starši, da pravzaprav niti posvojeni niso bili, ampak preprosto ukradeni. In kaj sedaj? Se vrniti nekam in k nekomu, popolnoma neznanemu, v drugo okolje, druge navade in povsem drugačen jezik? Ali se po drugi strani pretvarjati, da se nič ni zgodilo in je vse v najlepšem redu?        

V podobni, a sodobni zgodbi se znajde Sonjin fant Vid. Tudi on je posvojen, a sta ga starša posvojila v Albaniji oz. na Kosovem, prepričana, da je vse v najlepšem redu. A saj so bili enako prepričani tudi mnogi Nemci, ki so dobili (ukradene) otroke med drugo svetovno vojno in skrbeli zanje, kot bi bili njihovi. Vida razžira dvom, starša mu povesta, kar vesta, kaj več pa ne izve. Tudi bralec ne in čisto mogoče je, da bo avtorica zgodbo nadaljevala in razpletla v kakšni naslednji knjigi, saj je Vid odločen obiskati Prištino in priti stvari do dna. Kdo je bila njegova mama in na kakšen način je bil posvojen? Sonja splete zanimivo mrežo, ki sega tudi v Nemčijo in pri vsem ji pomaga tudi mama, ki se vendarle odloči potlačiti vso bolečino in ravno tako priti resnici do dna. Pa naj še tako boli. Tako spoznavamo različne metode in vzgibe, zakaj je do kraje otrok sploh prihajalo, kako skrbno načrtovano in beleženo je bilo vse skupaj, kljub vsemu pa je tudi v dobro naoljenem nemškem stroju lahko prišlo do kakšne napake. In prav ta napaka daje Sonjini družini upanje, da bodo našli njihovo izgubljeno oz. »ukradeno« Sonjo. Roman ima zelo odprt konec, tako da morda lahko pričakujemo še kakšno nadaljevanje (ne le Vidove zgodbe) in končni razplet. Srečen konec.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2021

Nobenega prijatelja razen gora

Nobenega prijatelja razen gora

Knjiga, po kateri imam v glavi še vedno zmešnjavo. Knjiga, ki po eni strani govori o popolnem razčlovečenju ter hkrati kaže, kako lahko ne glede na grozljive okoliščine, ostanemo ljudje. Knjiga, ki ne govori o kakšnem neverjetnem prvenstvenem vzponu, ampak o »bivanju« v zaporu na otoku Manus.

Pomisliti bi moral, kdaj sem kakšno knjigo bral tako dolgo, jo nekajkrat začel brati od začetka in posamezna poglavja prebral večkrat. Seveda me je pritegnilo, da imamo opravka s knjigo, ki je bila napisana v zaporu, na mobilni telefon, prek WhatsApp sporočil, v farsiju in ki je drug(ačen) pogled na spopadanje z migracijami. Pogled preživelega, ki je plast za plastjo izgubljal samospoštovanje, a ostal poln optimizma in ohranil razmišljujočo, kritično in predvsem lirično žilico. Konec. Kakšen konec, če je vse skupaj lahko zgolj začetek.

Avtor te nenavadne knjige je Behrouz Boochani, kurdski novinar iranskega porekla, sicer oster in pronicljiv raziskovalni novinar, ki je moral tudi zaradi svoje družbene angažiranosti (in seveda vojne, ki je na tistem področju nekaj vsakdanjega) bežati iz rodne države. Kurdi so narod gora in tako ni čudnega, da so spomini na otroštvo, na gore in na kostanjelistni hrast, njegovi edini prijatelji. Ni bežal v Evropo, temveč proti Avstraliji, ki jo imamo tudi pri nas skoraj za obljubljeno deželo. In če smo pri nas vajeni brati zapise in pričevanja beguncev, ki se peš odpravijo prek Azije in nato Evrope v boljši jutri in nas predvsem mnogi angažirani novinarji redno obveščajo tudi o številnih nesrečnih čolničkih, barkačah in ladjah z begunci, imamo morda tokrat prvič opravka z zapisom o tem, kako je bežati v drugo smer. Izvemo, kako se je skrivati in čakati na priložnost, trepetati z mnogimi sotrpini na prenatrpanih plovilih, se upirati neurjem, preživljati neskončno dolge dni in noči ter gledati umirajoče okoli sebe. Bridko in pretresljivo.   

In potem motor ugasne in ga ni mogoče oživiti. In pravzaprav je edina možnost, da preživiš ta, da te reši vojaška ali policijska patrulja, kar pa največkrat pomeni zgolj eno – vrnitev nazaj tja, od koder si odšel. Bežal. No, in potem je še druga možnost – da te zaprejo v kakšen migrantski dom, ki pa ni prehodnega značaja. Zapor. Na majhnem otoku sredi ničesar (oz. sredi oceana), kjer te lahko pozabijo, pa nihče niti vedel ne bo. In takšno usodo je leta 2013 doživel Boochani in jo preživljal kar štiri leta, pa potem še dodatni dve leti. Sam, osamljen. V svojih mislih in brez prave želje, da bi postal del kakšne skupine v zaporu, pa čeprav bi mu to morda prineslo kakšen priboljšek, košček mila, cigareto več ali občutek varnosti.

Nobenega prijatelja razen gora ni dnevnik. Opažanja, domislice, poezija, misli, utrinki, ki so le uvod v dolge zgodbe, kjer se bralec spopade z bedo, bedo bede in še večjo bede zaporniškega življenja (ničvrednega) migranta. Vse pod kontrolo in skrbnim nadzorom Avstralije. Kiriarhični sistem in njegovo delovanje je predstavljeno in razgaljeno – prizadeti trpljenje, stopnjevati strah, sejati sovraštvo in seveda – slediti, kimati, molčati in ubogati. Danes tukaj, jutri povsod.

Le redke osebe imajo imena. Avtor jih poimenuje po kakšni značilnosti (npr. Človek s širokim nasmehom), značaju (npr. Govedo) in nato zelo jasno opiše, zakaj ima nekdo tako ime oz. vzdevek in kaj ta oseba predstavlja v zaporu ter kako usmerja zaporniško življenje.  Tudi Manus ima, kot vsak drug zapor, neko svojo hierarhijo, pravila in seveda nadzornike ter šefe. Pa niso osebe, ki branje naredijo tako pretresljivo, ampak neživljenjski pogoji (huda vročina, komarji, pomanjkanje hrane in pijače, nemogoči higienski pogoji, slaba zdravniška oskrba, izpostavljenost vročini itn.) in seveda odnosi – med zaporniki, ki so se na Manus stekli iz različnih držav in kultur, s številnimi spori in nesoglasji, med varnostniki (Papuji in Avstralci) ter seveda kot celota v tem nemogočem zaporniškem kotlu.

Boochani pa je še vedno sposoben opaziti, videti in prepoznati ljubezen med staršem in otrokom, moškim in žensko, lepoto v cvetlicah, nekaj nadzemeljskega v deblu kokosove palme ali pač nerealno čudovitega na z zvezdami posutem nebu. Najbrž bi večina obupala in si, kot mnogi, prerezala žile, da le ne bi več prenašali tega trpljenja, on išče in opisuje lepo, lepše in čudovito. Zares neverjetno. Seveda ob vsem grdem, pokvarjenem zlobnem in nečloveškem, ki je vseprisotno in ga počasi stiska za vrat. Preda se ne, vztraja. Sanja in upa na boljši jutri. Kako posebno in pomembno delo je, potrdi spremna beseda oz. esej soprevajalca Omida Tofighiana, ki poskrbi za dodatno dimenzijo dojemanja pomena in pomembnosti tega dela. Zares težka knjiga, ki pa jo je vredno prebrati, saj opozarja na marsikaj, kar se nam dogaja in odvija pred očmi, pa morda tega sploh ne opazimo. Knjiga, ki nek napačno idealiziran svet kaže v povsem drugačni luči, mnogo bolj okrutni in neprijazni. Pač knjiga, ki da misliti.

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2021

Tujci

Tujci

Pisana zbirka kratkih zgodb ima zelo jasno rdečo nit – odtujenost. Prebirati zgodbe po (in morda tudi pred) obdobju, ko smo dneve, tedne in mesece preživljali v izoliranih mehurčkih, ločeni od vsega in vseh in se – resnici na ljubo, odtujili, je vse prej kot preprosto.

Avtorica Manka Kremenšek Križman je v zgodbah odlično, morda na trenutke celo avtobiografsko (nekateri junaki oz. junakinje nosijo nega od njenih dveh priimkov), slika različne oblike odtujenosti. Nerad, a priznam, v nekem odlomku sem prepoznal celo sebe – kako se med složna in razumevajoča partnerja in v njun spoštljiv odnos naseli tišina. Tišina, ki je vse glasnejša in ki glasno odmeva, dokler partnerja ne oglušita in se, spet tiho, razideta.

Avtorica res pristno in presunljivo slika stiske odtujenosti oz. odtujevanja. In ne le med partnerji. Prijatelji, sodelavci, sošolci, zapleteni družinski odnosi med starši in mladoletnimi otroci ali med odraslimi in njihovimi starši. Odnos do jezika, domovine, tujcev, celo do spominov. Vračanje v preteklost in obujanje spominov na neke druge čase ter hkrati sanjarjenje o tem, kako bi lahko bilo, če bi bilo. Vse se zdi tuje in zlagano. Drugačno, popačeno, neresnično.

Tisto, kar je vsaj za večino značilno, velja tudi za junake teh zgodb. Ne obupavajo, ampak se borijo. Ni jim vseeno. Nihče pravzaprav ni rad samotar in vsakdo si želi bližino. Glas, obraz, dlan, ramo, telo. Nekoga, ki posluša in sliši. Nekoga, ki govori in zaupa. Zdi se preprosto, pa seveda ni. Tako kot tudi zgodbe niso in čeprav bi lahko opisoval vsako posebej oz. jo opisal s stavkom ali dvema, iskreno povedano ne vem, če ima smisel. Prepričan sem, da bo vsak od vas zgodbo razumel in dojel drugače. Se s kakšno poistovetil bolj in z drugo manj, seveda mu bo kakšna povsem tuja. Pa smo spet pri odtujenosti. Borbi navkljub nekaterim uspe in drugim ne.

Vsekakor sta me pretresli zgodbi Pozabljanje I in Pozabljanje II, ki govorita o izgubi mlajše sestre in spopadanju z nenadno izgubo. Survivor I, kjer najprej spoznamo avtorja zgodbe o sirskem beguncu, ki se sicer ne naključno, a tudi brez želje pojavi v vlogi razsodnika o zahtevnem begunskem vprašanju (nekaj, kar bo kmalu spet aktualno), v Survivor II pa potem preberemo zgodbo tega sirskega begunca, ki si želi priti čez drugo črto, do »jebene pice« in »jebene kokakole« ter »jebenega življenja«. Ni preprosto. Presenetilo me je, pa se mi zdi, da povezave nisem našel, da se odlomek iz zgodbe Survivor I, kjer pisatelj opisuje svoj vsakdan, skoraj identično ponovi v zgodbi Karel Antončič gre jutri domov. In čisto mogoče se boste med branjem zgodbe Bicikla spomnili na film Sleepers, kjer uvodoma skupina preveč razigranih mulcev ukrade voziček s hot-dogi in jih prodajalec neusmiljeno preganja po newyorških ulicah …     

Pri našem spoprijemanju in borbi z različnimi oblikami odtujenosti je ključen pravzaprav čas, kot avtorica odlično zaobjame in sklene v zaključni zgodbi, Razglednica iz Prage.

»Tistikrat je nekaj umanjkalo, vendar nisem prepoznala, kaj naj bi to bilo. Zdaj vem. Ni bilo slovesa. To je tisto, kar se ni izpolnilo. Za slovo od nekoga ali nečesa potrebuješ čas. Če ga nimaš, se moraš ustaviti in si ga preprosto vzeti. Ker enkrat te bo vse dohitelo. Vse.«

Čas si vsekakor vzemite tudi za tole razgibano zbirko zgodb Tujci. Vredna branja in razmisleka.

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2021

Odloči naj vojna

Odloči naj vojna

Malce nehvaležno je pisati o zadnjem delu trilogije, ne da bi se navezal na prva dva dela. Joe Abercrombie je s trilogijo Prvi zakon navdušil odrasle ljubitelje in poznavalce fantazije, zasnoval je razgiban svet, pester nabor samosvojih karakterjev ter precej zapleteno zgodbo, polno krhkih zavezništev in toliko bolj izrazitih izdaj.

Trilogija Prvi zakon je zgolj slaba polovica bogatega niza, ki ga je britanski avtor nadgradil še s tremi samostojnimi nadaljevanji in zbirko kratkih zgodb. Pozornemu bralcu zadnjega dela bo kaj hitro jasno, kje zgodba ni dobila nekega konca in se lahko nadaljuje. Prvi del nosi naslov Klic orožja, nadaljevanja pa Na vešalih. Priznam, da sem se s prvim delom precej mučil, ni me navdušil, saj se mi je zgodb zdelo preveč in nikakor nisem mogel najti neke povezovalne niti, poleg tega se je treba navaditi na nek povsem drugačen svet, odkriti fantazijske elemente itn.

Na kratko – imamo Unijo, ki je tik pred vojno. S severa grozijo severnjaki pod vodstvom okrutnega Bethoda, ki napadejo Anglejo. Z juga prihajajo Gurki, ki svoj pohod začnejo v Dagoski. Glavni junaki so iznakaženi in neusmiljeni inkvizitor Glokta den Sand (ki tudi s cinizmom močno spominja na Tyriona Lannisterja iz Martinove Igre prestolov), barbarski bojevnik Logen Devetprsti z vzdevkom Krvavoroki in vase zagledani mečevalec Jezal dan Luthar. Potem se počasi začnejo odkrivati in predstavljati še drugi akterji – mogočni čarodej Bayaz, tiha morilka Ferro, pravični vojak Collem West in njegova sestra Ardee, številni Logenovi prijatelji in sovražniki, kraljevi dvor, bogati in vplivni odločevalci iz ozadja ter seveda razmerja med njimi. Sedaj, ko imate na voljo že celotno trilogijo, vam priporočam, da jo preberete v kosu. Meni se je Klic orožja zdela res predvsem uvod in predstavitev. Navdušila in prepričala me je potem druga knjiga – Na vešalih. Tu se zgodba (podobno kot vojna) zares razživi, predvsem po zaslugi nenavadne druščine, na čelu katere je čarodej Bayaz, ob njem pa tako Jezal kot Logen in še kdo; ki gredo nekajkrat skozi pekel in nazaj, da bi prišli do neznano česa. In odšli nazaj. Tu se izkaže avtorjeva sposobnost tkanja in prepletanja zgodbe, skozi odlične dialoge, nepredvidljivost in predvsem tekoče dogajanje.

Zadnji del, Odloči naj vojna nas bo popeljal skozi številne bitke, nepričakovana zavezništva, zmagovalce in poražence, ubite in preživeli, čudeže in čarovnije, izvedeli bomo skrivnost Prvega zakona in še marsikaj drugega. Logen Devetprsti se mora soočiti z morda najtežjim nasprotnikom – Bethodom in kar je še huje – takorekoč služiti Uniji. Krvavoroki še ne bo mirno spal. A je to le ena od bitk, ki ga čaka. Bayaz (ali Prvi med magi) prevzema kontrolo in se izkaže kot glavni lutkar, ki niti drži v svojih rokah in z lutkami dela po lastnih željah. Jezal dan Luthar postane novi kralj, a kaj kmalu spozna, da vladanje in odločanje sploh nista preprosta, nemalo težav ima tudi v lastni spalnici in seveda pride do spoznanja, da v resnici ni on tisti, ki vlada. V glavni vlogi se bralcu pokaže inkvizitor Glokta, ki se dnevno spopada z lastnimi bolečinami in strahovi, saj je ostal dolžan nemalo denarja povsem napačnim ljudem, po drugi strani je okruten in neprizanesljiv inkvizitor, ki ne pozna milosti in ima res ogromno dela z vsemi plemiči in drugimi mogočneži, ki si želijo zasesti kraljevi prestol. Zapletena razmerja, zahtevno branje in res ogromno vsebine. Glavno vprašanje pa je – kaj je v resnici Seme?

Lahko bi rekli, da je Abercrombie (podobno kot drugi sorodni avtorji) ustvaril sicer fantazijski svet, ki je podoben aktualnemu. Že sama poimenovanja (Unija, Angleja, Gurki, …) namigujejo na to, kot seveda tudi številne zakulisne igrice, ki so povezane z denarjem, (sumljivimi) posli ter strateškim prekupčevanjem in kupčkanjem. Politika, oblast, nadzor, vojne, dobičkarstvo, zavezništva, preudarnost in še kaj. Varovanje meja, preteče nevarnosti, posamezna povezovanja in sklepanja zavezništev, stare in nepozabljene zamere, skriti in nepričakovani junaki, … Pravzaprav že kar preveč očiten in nazoren prikaz tega, kako se dandanes vodi svet in kam nas vse to vodi … vsekakor si želim, da bosta založba in prevajalec (Sergej Hvala) nadaljevala delo in da bomo lahko v slovenščini prebrali še ostale štiri knjige iz serije.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Feuer Frei

Feuer Frei

Knjiga, po kateri boste obsedeli s cmokom v grlu. Žal vam bo, da ste jo prebrali in trenutek kasneje se boste zavedli, da ste jo morali prebrati. Tako zelo neverjetna, pa hkrati prekleto mogoča. Feuer Fre Gorazda Garvasa bo knjiga, o kateri se bo veliko govorilo.

Gorazd Garvas je psevdonim, pa hkrati Feuer Frei pripoveduje o resničnih dogodkih. Gorazd Garvas je obenem ime glavnega junaka, ki ob koncu zagreši pokol in razdejanje, ki bi ga zlahka postavili ob bok Breivikovemu in za katerega si vsekakor želimo, da ga ne bi nikoli doživeli. Tisto najbolj pretresljivo je seveda zavedanje, kako preprosto na nek način je lahko nekaj takega načrtovati, organizirati in celo izpeljati.

Gorazd Garvas je dokaj običajen fant. Njegovo pot začnemo spremljati v otroštvu, ko ima že težave zaradi prekomerne teže in je tarča zbadljivk ter nagajanja vrstnikov in seveda starejših otrok. Družina je bolj ali manj disfunkcionalna. Mama sicer ljubeče skrbi zanj in za mlajšo sestro, a se bo predvsem v nadaljevanju pokazalo, da si pred sinovimi težavami in preobrazbami zatiska oči. Oče ima težko roko, je vzkipljiv, še najbolj zvesto predan alkoholu in sumljivim poslom ter praznim obljubam. Kupov denarja ni, novega avta in sanjskega potovanja na Škotsko tudi ne. Še več – njegovi slabi posli jim pred domača vrata pripeljejo ogoljufane znance in prijatelje, ki zahtevajo nazaj svoj denar, v hišo izterjevalce, svoj vrhunec oz. dno pa doseže z deložacijo. Babica, ki živi z njimi v večstanovanjski hiši, je večino časa tiho, do mlajše sestre pa Gorazd kasneje začne gojiti tudi malce bolj intimna čustva.

Knjiga je pisana v obliki kratkih poglavij, skoraj dnevniških zapisov, kjer Gorazd opisuje, kaj se mu dogaja in kako doživlja te stiske, nerazumevanje okolice. Če sprva nima nobenega prijatelja ali vsaj zaščitnika, kasneje nikakor ne dobi dekleta. Njegovo zatočišče so računalniške igre, hrana, prebiranje vojaških revij, masturbacija, kasneje pa alkohol in nacizem ter poveličevanje njihovega dela.

Bralcu se bo morda zdelo nemogoče in neverjetno, da bi nekdo doživel tako preobrazbo, ampak … nekdo, ki je vedno zasmehovan in spregledan, potisnjen na stran in rob, seveda z velikimi očmi in morda kančkom domišljije opazuje okolje in ljudi, ki jim uspeva. Seveda so drugačni od njega, ampak ta drugačnost postane moteča, preteča in nevarna. Seznam je vse daljši. Na neki točki je človeku pač dovolj. In ne, seveda to ni razlog za načrtovanje pokola oz. maščevanja, niti dejanja ne opravičujem, zgolj razmišljam, kaj lahko nekoga privede do tega. Vsak od nas pač pozna nekoga, ki je šel tudi skozi bolj dramatične preobrazbe (od običajnih najstniških in uporniških), plaval v nevarnih vodah in morda celo utonil. Vsekakor se tu še enkrat več pokaže pomembnost družine – vzorci, ki jih otrok prinese od tam, opora staršev, varnost in ljubezen. Če je otrok, sploh pa najstnik, preveč prepuščen sam sebi, se pač lahko zgodi karkoli.

Seveda je neobičajno, da se poistoveti z ideologijo, ki je vse drugačno in pravzaprav vse tisto, kar je on sam, načrtno uničevala. Gorazd pač uživa ob gledanju Generacije X (film, v katerem nastopata odlična Edward Norton in Edward Furlong, odlično pa prikaže prisotnost rasizma v ZDA), prebira knjige o drugi svetovni vojni in sanjari … kako je on tisti, ki nekomu razbije glavo, kako se nasilno odzove na provokacije, brez milosti pobija provokatorje, čefurje, črnuhe in še koga.

Tisti najbolj zanimiv trenutek, vsaj zame osebno, se zgodi, ko Gorazd s prijateljema odide na zabavo, pridejo v lokal, kjer sta za mizo dva čefurska para in kamor kmalu zaide še onemogel pijanček. In kaj storijo? Pomagajo natakarici in pijančku ter podarjene konjake podarijo naprej, osovraženim čefurjem. Seveda poslušajo pripovedi kameradov skinheadov v Sodčku (še pomnite zloglasni bar na Trubarjevi?), kako se je nekdo junaško stepel, sanjarijo, kako bodo tudi sami nekoč storili nekaj pomembnega, o čemer se bo govorilo po ulicah. Ampak … Gorazd kaj več kot udarca po avtu ni sposoben. Ne bo udaril, brcnil in si vsakič znova želi, da bi to namesto njega storil nekdo drug. Ta dvojna plat – tiho prenašanje udarcev in žaljivk ter goreča želja, da bi vendarle (nekdo) storil nekaj (nasilnega), je vseprisotna. Podivjan grizli je pravzaprav mehek plišasti medvedek.

Zanimivo je tudi, kako je avtor izpostavil nekatere osebe, jim namenil samostojno stran ali dve – to so dekleta, ki so šla čez njegovo življenje – prijateljice, znanke, objekti poželenja in sanj. Nič več kot to. Knjiga je polna fantazij in videnj, ki so spretna vtkana v pripoved in bralec včasih ni prepričan, ali se je nekaj zgodilo zares ali le v Gorazdovi glavi. In tako se lahko tolažimo, da enako velja tudi za zadnji del. Da si je Gorazd vse skupaj le predstavljal. Obenem se bojim, da si bodo mnogi zapisano predstavljali povsem narobe. Naj ostane pri fikciji. Feuer Frei naj ne bo bojni krik, ampak bolj krik na pomoč in klic k poslušanju in sodelovanju.

Rating: 5 out of 5.

Cankarjeva založba, 2021

Kaj razmišlja moj najstnik?

Kaj razmišlja moj najstnik?

Priročniki mi niso blizu, taki o vzgoji sploh ne. Predvsem zato, ker še vedno trdim, da je vsak otrok edinstven in ga je treba kot takega jemati (in sprejemati), zato tudi ni enotnega recepta, kako jih vzgajati. Sploh pa ni recepta, kako vzgajati najstnika …

Težko bi rekel, da se vsake toliko časa znajdem v situaciji, ko sem pri vzgoji mojih dveh (tretji je na pragu najstništva) najstnikov povsem nemočen in nimam pojma, kaj storiti ali reči. Vsak dan se znajdem v takšni situaciji. Zjutraj razmišljam, kaj mi bo prinesel dan, čez dan potem skušam nekako krmariti in zvečer sledi nova doza razmišljanja, pogovarjanja, analiziranja, iskanja napak in dobrih stvari. Težko je. Ne želim se sploh spuščati v to, kakšna vzgoja je dobra – represivna, permisivna, demokratična, … to mora odkriti vsak starš in je še kako povezano z otrokovim karakterjem. Lahko vam sicer povem, da se mi zdita tako permisivna kot represivna zelo napačni, demokratična pa vsaj v mojem primeru zelo neučinkovita. Potrebno je kombiniranje, ključno pa je pravilno odzivanje in predvsem komunikacija ter zaupanje. Če vam otrok ne bo zaupal, se z vami ne bo želel pogovarjati in ko bo med vami naenkrat tišina, takrat ste otroka izgubili.

Časi se spreminjajo in tako se spreminjajo tudi vzgojne metode. In kot starši se moramo čim prej sprijazniti, da pač nič več ni tako, kot je bilo, ko smo bili mi otroci oz. najstniki. Otroški možgani in telesa se spreminjajo in tako tudi obdobje najstništva pogosto pride prej. Najstniški možgani so povsem drugačni, danes je ključno ugajanje, biti del množice, v vsakem trenutku jim je na voljo neskončno veliko informacij in seveda so potem tu še različne pametne naprave, ki so današnjo mladino (pa ne le njih!) dobesedno zasužnjile.

Knjiga Kaj razmišlja moj najstnik je razdeljena na četrta poglavja – Razumevanje najstniških let, Vaš 13-14 letnik, Vaša 15-16-letnica in Vaš 17-18-letnik. Ne glede na to, kako zelo se je vse spremenilo, je pravzaprav pomembno, da vi ne pozabite, kakšni ste bili v tem obdobju – najbrž uporniški, radovedno, jezikavi, odrezavi, tudi nesramni in morda žaljivi, vedeli in znali ste vse, želeli ste se postaviti na svoje noge in uživati samostojnost. In današnji (torej naši) najstniki niso čisto nič drugačni. Dekleta ali fantje. Mi smo drugačni, tako kot so bili naši starši. Mame in očetje. In še enkrat več – vzorci, ki jih mi prinesemo v starševstvo, so ravno tako pomembni. In želja, da ne bi ponavljali napak naših staršev, je včasih le želja.     

Knjiga je napisana preprosto – na hitro razloži vedenje najstnikov in ponuja splošne odgovore, kako se odzvati. Odziv je pogosto napačen, preveč impulziven, kot bi zaloputnili z vrati. In vemo, da to ni nikomur všeč. Tisto, kar moram pri knjigi res pohvaliti in izpostaviti, je to, da je vsak primer orisan z obeh plati – najstnikove in starševske, priporočen odziv pa je naveden tako v tistem hipu (nekega neljubega dogodka) kot tudi na dolgi rok. Tu so recimo jim običajni najstniški problemi – spopadanje z mozolji, neprijeten (hormonsko pogojen) vonj, kupovanje prvih nedrčkov, brezbrižnost, spori s simpatijami in prijatelji, oblačila, alkohol, laganje, obsedenost s telovadbo, preklinjanje in še bi lahko naštevali, ampak tako vam je najbrž jasno, da je knjiga zastavljena res celovito.

Nekatera najbolj pereča vprašanja imajo poseben del, imenovan Načrt preživetja za najstnike. To so zadeve, ki prehajajo normalne najstniške okvirje – spolnost in kontracepcija, spolna usmerjenost in identiteta, privolitev in spolni odnosi, pornografija, pomoč pri testih, družbena omrežja, medsebojna komunikacija, pritisk vrstnikov in težave s prijatelji, samopoškodovanje, sestavljene družine, težave s prehranjevanjem ter v zadnjem obdobju izpostavljeni in žal vse bolj pogosti ter izraziti anksioznost in depresija ter seveda droge. Poleg same težave je v teh izpostavljenih poglavjih predstavljenih 8 ključnih načel ter nasveti za različne starosti naših najstnikov, saj vemo, da sprva banalne težave lahko kmalu postanejo vse globje in če se bo znal otrok (in vi) z nečim uspešno spopasti pri trinajstih, bo uspešen vzorec prenesel tudi v naslednja (pa ne le najstniška) leta.   

To ni knjiga z uspešnimi recepti za vzgojo najstnika in notri boste zaman iskali točno tak primer, kot je vaš. Takšni so zapisani v vaši knjigi spominov. Morda boste našli ključ do uspeha – kako se odzvati in kako komunicirati ter predvsem, kako razumeti besede in dejanja vašega najstnika. Zakaj sem napisal morda? Zato, ker si starši pogosto zatiskamo oči in se delamo, da se našemu najstniku in nam to ne dogaja. Če sprememb niste opazili, potem ste pri vzgoji nekje že zgrešili pot in vas najbrž že za naslednjim ovinkom čaka presenečenje – strm spust v temen prepad najstništva. In knjiga Kaj razmišlja moj najstnik? je lahko vaša svetilka …

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2021

Preacher: Book 2

Preacher: Book 2

Prva knjiga Preacher me je seznanila z nenavadnim triom – vsemogočnim pridigarjem Jessejem Custerjem, njegovim dekletom Tulip in vampirskim prijateljem Cassidyjem ter njihovo nemogočo misijo – poiskati Boga. Seznanila, navdušila in prepričala, da pri prvi nisem nehal.

Druga knjiga se začne kar nekako mirno, skoraj spokojno, čeprav ne traja dolgo … najprej je tu Jesus deSade, ekscentrik, ki za svoje orgije potrebuje ogromne količine drog, o spolnih praksah pa ne bi … prepričan sem, da si boste sami ustvarili vtis. Tudi kakšne nore domislice ne boste spregledali in jasno vam bo, zakaj je imel urednik veliko težav s prepričevanjem odgovornih na založbi, da ne bodo ogorčeni Američani vse skupaj zažgali.

In potem je tu Grail, nenavadna organizacija, za katero se zdi, da v resnici vodi celo igro. Tudi to, v katero je vpleten Custer. Pravzaprav igro vsega na svetu in seveda želijo, da tako tudi ostane. Njim odgovarjajo vsi, odklonov pa ni. Religiozni fanatiki, ki že tisočletja ohranjajo čisto kri in imajo za skorajšnji konec sveta že novega mesijo … na čelu organizacije je bulimični Allfather D’Aronique, že 112. po vrsti, okrutni in vsevedni požeruh.

»We work fort he most powerful organization ever to exist. We own presidents. We run countires. We walk between the raindrops.«

In seveda nenavaden zaplet … Cassidyju ubijejo dekle (ki jo je spoznal na koncertu Grateful Dead) in ko enkrat izve, da se je to zgodilo zaradi drog, želi najti krivce. Kar ga najprej pripelje do dveh zasebnih detektivov, ki se ukvarjata s spolnimi prestopništvi, po nekem bizarnem naključju pa se z njima poti križajo tudi Herr Starru, posebnemu odposlancu in neusmiljenemu vojaku Graila. Orgija postane masaker, Cassidy reši Tulip tako, da se izda za Custerja in Starr ga odpelje v Masado. Masada je Grailova trdnjava nekje v Franciji, ki jo je težko najti in še težje osvojiti in kot taka predstavlja imenitno pribežališče, skrivališče in zavetišče za vse, kar Grail počne, pa ne želijo, da bi za to vedel kdo drug. Kar tako ali tako velja za vse njihovo delo.

»You can’t fuck your sister and expect mnuch good to come of it.«

V ječah Masade je en prav pomemben in poseben jetnik, ki bo zagotovo vplival na nadaljevanje zgodbe. Ne gre pa spregledati dveh zelo zanimivih »stranskih« zgodb … prva o Jessejevem očetu, ki mu jo zaupa njegov vietnamski soborec Space in kjer Jesse izve o svojem očetu marsikaj zanimivega, vsekakor tudi številne podobnosti. Druga pa je zgodba o Cassidyju (npr. kako mu je ime), ki kar ostro dregne v rano irskega osvobodilnega boja. John Wayne, Clint Eastwood, mačka v WC-ju, nenavadno parkiranje kolesa in še kaj. Seveda se tudi tu pojavi Saint of Killers, razkrije se nenavadna sorodstvena vez, okrepi se prijateljstvo med Custerjem in Cassidyjem, ljubezensko razmerje med Custerjem in Tulip pa je (in najbrž bo vedno bolj) še vedno na preizkušnji.

Si upam ugibati kaj sledi? Pravzaprav ne. Jasno mi je, zakaj je po tej drugi seriji prodaja začela rasti in da so bili ljudje vedno bolj pozorni na Preacherja. Zgodba je kompleksna, zapletena in nepredvidljiva. Skratka, ima vse, kar odrasel bralec pričakuje od dobrega stripa. Ennis in Dillon sta res vedela, kaj počneta.  

Rating: 5 out of 5.

Vertigo, 2010

Preizkus

Preizkus

Sylvaina Neuvela ne poznam in njegove mednarodne uspešnice The Themis Files nisem prebral. Preizkus sem naročil v prvi vrsti zato, da podprem delo nekaj kolegov, ki so poskrbeli za izid knjige pri nas in seveda tudi zato, ker me je pritegnila vsebina.

Povzetek povzetka bi bil tako nekako – Idir opravlja preizkus za pridobitev britanskega državljanstva. Preizkus je sestavljen iz 25 (banalnih) vprašanj, ampak pravilni odgovori odločajo o njegovi in usodi njegove družine. Potem pride do nenadnega preobrata in Idir se znajde v položaju, ko lahko odloča o življenju in smrti in je soočen z vrsto res težkih moralnih odločitev. Vsak bralec se bo strinjal, da se sam v takšnem položaju ne bi želel znajti.

Zgodba se dogaja v ne tako oddaljeni prihodnosti, a zdi se, da migrantske krize napovedujejo, da bodo tovrstni preizkusi za pridobitev državljanstva kmalu postali nekaj samoumevnega. Marsikje po Evropi so pogoji že sedaj ostri, a se bodo skoraj zagotovo še zaostrovali, sploh ob politični retoriki, da so migranti teroristi, džihadisti, posiljevalci in pač vse slabo. Ne, nihče od nas ne bi želel biti v tej vlogi oz. tem položaju, sploh v današnjem času.

Idir je z družino, ženo in dvema otrokoma, v Veliko Britanijo prišel oz. pobegnil iz Irana. Da se jim je tudi tam zgodilo marsikaj groznega (puške, streljanja, klečanje, strah) in da se je tam za njihovo dobro žrtvovala žena, je jasno skozi pripoved. In čeprav se sprva zdi, da je Velika Britanija popolna, mora Idir opraviti preizkus. 25 vprašanj. Od tako banalnih »Kateri svetnik je zavetnik Walesa in kateri dan mu je posvečen?«, morda »Javni prevoz je prijazen do narave. Je ta izjava pravilna ali napačna?« do recimo »Katerega leta je v bitki pri Bosworthu umrl kralj Rihard III.?« ali celo »Koliko je bila stara Mary Stuart, ko je postala kraljica Škotske?«. Pomislite, da se odločite preseliti na Kitajsko, Japonsko, morda v Brazilijo ali v kakšno od evropskih držav in dobite na mizo takšen vprašalnik. Včasih sicer s po štirimi možnimi odgovori, ki pa so vsi precej verjetni. Bi znali odgovoriti na 25 takšnih vprašanj o Sloveniji?

Idir odgovarja. Nekaj zna, nekaj sklepa, malo razmišlja, se spominja življenja v Iranu, povezuje spomine in asociacije. A pri preizkusu je pravzaprav bolj pomembno to, kako Idir počne vse drugo. Kajti, ni se znašel le na preizkusu, ampak v posebnem eksperimentu, kjer usposobljeni ljudje preko simulacije spremljajo in opazujejo vsak njegov gib, grimaso, odziv na seksizem, majhne zvijače … pač, nekakšen Veliki brat, ki mu bo morda dodelil državljanstvo. On ta čas leži na bolniški postelji, priklopljen na vse mogoče naprave in preizkus opravlja skozi virtualno resničnost. On tega ne ve.

In potem se zgodba zlomi, ko v stavbo vdrejo teroristi, začnejo streljati, jemati talce in zgolj zato, ker je želel pomagati ustreljenemu človeku, na piko vzamejo Idirja. Samarijan je vzdevek, ki ga dobi. Vsakih 15 minut bo moral on izbrati med dvema naključno izbranima, kateri bo živel in kateri umrl. Kako resno je, spoznamo po prvih 15 minutah, ko se Idir ne more odločiti in umreta oba. Ampak še enkrat – vse je preizkus, eksperiment. Skrbno načrtovan in strokovno nadzorovan. Talci so premišljeno »nastavljeni«, dialog voden in se vrti okrog vprašanj preizkusa, ki se še vodji teroristov zdijo popolnoma trapasta, a seveda je vsak sklop, vsaka faza bolj zahtevna. In Idirjevi odzivi so tisti, ki prinašajo točke. Točke pa državljanstvo, ali izgon nazaj v Iran.

In sedaj pomislite … kaj se vam vrti po glavi, ko tudi na naših ulicah srečujete takšne in drugačne ljudi, za katere je jasno, da niso Slovenci, pa tudi turisti ne? Kolikokrat vaše misli potemnijo, ko na ulici ne slišite več slovenskega jezika in se morate vi po trgovinah in celo uradih truditi v kakšnem tujem jeziku, da dobite želeno? Ne, seveda ni nič od tega prav, ampak kaj pa je prav? Bi vam bilo prav, če bi vam »tujec« rešil življenje? Bi vam bilo ljubše, če bi za naslednjo smrt izbral nekoga poleg vas? Knjiga Preizkus je vsekakor odličen preizkus naše moralnosti in zavedanja, da na svetu pač nismo sami in da smo na v naslednjem hipu lahko tudi sami na drugi strani. Drugi strani življenja, drugi strani biti nekje domačin.

Kakorkoli je zgodba kratka, je vse prej kot preprosta. Tako za branje kot spremljajoč razmislek. Vodja teroristov se zdi kot Idirjeva vest, včasih dobra, drugič slaba, a mu vseeno ne da miru in ga ves čas izziva. Izzvan je tudi bralec. Knjiga, ki jo boste (najbrž) hitro prebrali, a vam še dolgo ne bo dala miru.   

Rating: 4 out of 5.

Proksima, 2021

The Boys: Omnibus volume 1

The Boys: Omnibus volume 1

Garth Ennis je človek, ki je kriv za odlično stripovsko serijo Preacher. In ko med brskanjem naletiš na delo istega avtorja, ki je za nameček označeno (in zelo težko prevedljivo) kot delo, ki bo »out-preach the Preacher«, ne razmišljaš. In če je bilo v kultnem stripu Watchmen zastavljeno vprašanje, kdo bdi nad početjem superjunakov, imamo zdaj odgovor na dlani – The Boys.

The Boys so nenavadna druščina, ki (neuradno) deluje pod okriljem CIE in skrbi za to, da številni superheroji ne zlorabljajo svojih (super)moči. Sama zgodba je seveda zanimiva, saj je jasno, kako močne so nekatere stripovske založniške hiše ion da so nekateri junaki pravzaprav nedotakljivi. In če je DC sprva še kazal interes, pa potem vse skupaj prepustil svoji podzaložbi Wildstorm, ki pa so po prvih šestih izdajah obupali nad projektom, ki sta ga Ennis in Darick Robertson (glavni ilustrator) odnesla na založbo Dynamite. In če sem se že pri Preacherju spraševal, kako je Ennisu uspelo s tako brezkompromisnim in mnogokrat vsebinsko spornim in grafično zelo nazornim stripom sploh priti v javnost … The Boys Preacherja v vsem naštetem nekajkrat prekašajo.

Torej, na eni strani imamo The Boys – njihovega vodjo, Billyja Butcherja, tipičnega antijunaka s široko brado in jekleno pestjo. Ne izgublja časa, še manj besed. Superjunaki so mu ubili (in še kaj) ženo Becky, on pa z užitkom (veselje je vprašljivo) poriva svojo »nadrejeno«, direktorico CIE, Susan L. Rayner. In s še večjim veseljem skrbi za to, da nadzira, izsiljuje in uničuje mrežo superjunakov. Kakšen je njegov cilj, se bo najbrž izvedelo v nadaljevanju. Njegov zvesti tovariš je buldog Terror in ukaz »Terror, fuck it!« pomeni zgolj eno.

Tu so potem Mother’s Milk ali M.M., ogromen Afro-Američan, s katerim človek ne želi imeti opravka (in ki se zdi kot mešanica najbolj podlih, zajebanih in »cool« vlog Laurenca Fishburna in Samuela L. Jacksona), Frenchman, filozofski Francoz, katerega nrav se pokaže kasneje, tiha The Female (ja, res je ženska), ki sploh ne govori, rada pa žrtvam z obraza odreže kožo in novi član, Wee Hughie, Škot, ki so mu superjunaki dobesedno iz rok odtrgali največjo srečo in ljubezen v življenju. In jo seveda odnesli brez posledic. In prav proti takemu brezskrbnemu in malomarnemu početju ter pometanju pod preprogo se borijo The Boys.

Na nasprotni strani jim stojijo različne superskupine, tista najvplivnejša, najmočnejša in tudi najbolj pokvarjena so The Seven, kjer v stranski zgodbo spremljamo Annie »Starlight« January, novo sprejeto članico, katere glavna in zaključna iniciacija je oralna zadovoljitev treh moških članov superskupine. In njeno ogorčenje, kako so oni vendar superjunaki, ki ščitijo šibkejše in se borijo proti tovrstnim dejanjem, zajame pravzaprav bistvo zgodbe. Sem pa zelo radoveden, kako se bo v prihodnje razvijala njena zgodba? Tu so potem še Teenage Kix, ki se radi zabavajo z divjimi orgijami (spomnil sem se na zabavo Jesusa deSada iz Preacherja) in ki so pravzaprav prva tarča Boysov.

Prvi Omnibus sicer sestavljajo štiri glavne zgodbe in sicer The Name of the Game, Cherry, Get Some in Glorious Five Year Plan. V prvem pravzaprav spoznamo glavne junake, v drugi spopad Boysov in Teenage Kix skupine. Tretja nam predstavi nekaj zanimivih likov (npr. Legend) in se spopade z vprašanjem homoseksualnosti – dojemanjem le te in prisotnostjo med superjunaki, v zadnji pa se Boysi odpravijo v Rusijo, kjer spoznamo še en zanimiv karakter, dolgoletnega Butcherjevega prijatelja Vasa oziroma Vasilija Vorishikina, ki ga v nadaljevanju spoznamo kot nekdanjega superjunaka (Glorious Five Year Plan je bilo ime njihove skupine) Love Sausagea. Če si upate, se prepustite domišljiji, sicer pa vam bo vse jasno po prebranem. In še nekaj zelo pomembnega – spojina Compound V, nenavadno modre barve, ki pravzaprav skrbi za supermoč, lahko pa ima tudi stranske učinke. In seveda je jasno, da so stranski učinki sestavine, ki vpliva tudi na sestavno DNK, lahko neprijetni, nepredvidljivi in seveda nevarni.     

Zgodbe sicer niso povezane, se pa mestoma prepletajo in globoko posegajo v nedotakljivost superjunakov in tako me ne preseneča, da je bilo pri drugih založniških hišah kar nekaj visoko privzdignjenih obrvi, a sta Ennis in Robertson ustvarila povsem nov svet superjunakov. Temačen, pokvarjen, poln takšnih drugačnih zlorab, brez moralnih zadržkov, kjer pravzaprav najbolj okrutni in najbolj vprašljivi (torej The Boys) izpadejo kot največji pozitivci. Zame osebno, ker sem vedno bolj na strani antijunakov (npr. Joker, Harley Quinn idr.), je bil ta vidik kritičnega dojemanja in upodabljanja superjunakov do nedavnega neznan. In potem človek odkrije Watchmen, z drugačnostjo je prepojen seveda tudi V for Vendetta, tu je nekajkrat omenjeni Preacher in sedaj The Boys. In če imate tudi v stripih (pa tudi sicer) dovolj politične in vsake druge korektnosti, so to potem zgodbe kot nalašč za vas. 

Rating: 5 out of 5.

Dynamite, 2020