Tretji roman Adriane Kuči, ki me je prepričala že s prvima dvema – Ime mi je Sarajevo in Noč, ko je preplavala reko; je v tem trenutku zagotovo njen najboljši. Njen slog pisanja, spretno prepletanje zgodbenih niti in seveda zanimivi liki, ki se skozi zgodbo razvijajo pred vašimi očmi.
Najprej zgodba, kako sem prišel do te knjige. Konec maja je bil za Cankarjevim domom organiziran eden od premnogih knjižnih sejmov na zraku, ki pa jih, če je le mogoče, seveda z veseljem obiščem. To, da je Adriana izdala nov roman, sem opazil prek njenih objav na družbenih omrežjih, kjer sicer z največjim veseljem berem tudi njena razmišljanja in zapise o knjigah. Ter tudi čem drugem aktualnem. In naneslo je tako, da sem v enem od zapisov opazil, da bo prisotna na stojnici založbe Hirondelle, kjer bo seveda moč kupiti knjigo in dobiti avtoričin podpis. Nisem poseben lovec na avtograme, ampak vem, da sva z dekletom naredila že cel krog po sejmu in da sem kar nekoliko razočarano gledal, kje bom našel to stojnico. Od vseh želenih knjig mi je manjkala le še ta. Potem se obrnem in si zazrem iz oči v oči z Adriano Kuči! Naključje. Kratek vljudnosten klepet – do tistega trenutka se drugače kot na družbenih omrežjih nisva “poznala”, dobil sem seveda tudi avtogram 🙂 in potem je knjiga čakala na trenutek.
Trenutek se je zgodil med letošnjim počitnikovanjem v Beogradu. Tisti, ki me poznate nekoliko boljše, veste, da so ti trenutki pri meni lahko zares posebni. Lansko branje Rahmanovićeve Crne duše je premaknilo nekaj v meni. In rekel sem otrokom, ko sem končal z branjem, da je “Lili Bosniae mogoče moja letošnja Crna duša”. Ne vem, seveda ne. Dejstvo pa je, da sem nekaj več kot 400 strani z užitkom prebral v dveh dneh.
Kaj je na Adriani Kuči in njenih romanih tako posebnega? Predvsem to, da je iskrena, pristna in predvsem prepričljiva. Ob branju tega romana sem več kot enkrat pomislil, da imam opravka z našo (pa si predstavljam, da si jo ob uspehih vsi jemljejo za svojo) Elif Shafak. (Tudi, ko na neki točki Lejla, ena od junakinj, razlaga o tem, kako človeški možgani praviloma še sedem minut po človekovi smrti funkcionirajo in se menda spominjajo življenja, pač nisem mogel mimo njene 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, kjer svojo zgodbe in svoje spomine pripoveduje prav junakinja Lejla.) Spretno tkanje zgodb, manj poetičen, a še vedno izredno liričen in preprosto lep jezik, toliko modrosti v stavkih, da bi najbrž lahko napolnil kakšno družbeno omrežje z njimi (ampak verjemite, je vredno prebrati celo knjigo!), izredno zanimivi liki in bi upal reči, da neka iskrica, ki vse skupaj zaneti. In kot sem rekel že pri mnogih – glede na to, da gre za rojeno Sarajevčanko, ki je tam živela in ustvarjala dolga leta, je njena raven poznavanja in obvladovanja slovenskega jezika občudovanja (ali pač zavidanja) vredna.
Sprva se zdi, da je Lili Bosniae zgodovinski roman. Potem se bo bralcu zazdelo, da bomo spremljali usode (vsaj) treh žensk v različnih časovnih obdobjih. Kdo je bila Jelena Gruba, boste izvedeli v knjigi. A zgodba se kaj kmalu utiri in osredotoči na dve junakinji – Lejlo in Lili. Lejla, 17-letnica, sredi vojnega Sarajeva zanosi z Borisom. Ljubezen, sploh pa nosečnost, ki je ne odobravajo ne eni, ne drugi starši. Boris, srbskega rodu, odide. Lejla, bošnjaškega rodu, ostane. Rodi otroka in ga pusti na vratih sirotišnice.
Lejla na neki točki odide, v Slovenijo, doštudira medicino, se zaljubi v Simona in postaneta starša Ajši. Le da družinsko veselje ne traja prav dolgo. Simon beži, k delu in kasneje k drugim ženskam. Mojster manipulacije in besedičenja. Najbrž lik, ki bi lahko dobil svojo knjigo, a si je ne zasluži. Ajša odrašča, pozna resnico o svojem očetu boljše od mame in se upira. Na vse načine in z vsemi štirimi, predvsem pa z razumom in ostrim jezikom. Žal sem se tudi sam vrnil v čas, ko se je moj najstarejši sin upiral in ko sem bil pogosto na robu obupa. Imeniten uvid tako v nemoč staršev in tudi nerazumljene klice na pomoč najstnikov. Boleče, odpira rane, reže v brazgotine.
In potem Lili. Nikoli ni poznala prave mame, še manj očeta. Njena mama je bila Vera, ki jo je našla v sirotišnici, ji dala ime in jo vzgajala kot svojo. Pa čeprav uradno ni bila nikoli njena. In ke rni nikoli poznala staršev, je bila vedno nikogaršnja. Skozi leta je ugotovila, da tisti, ki bi jo morali imeti najrajši, pravzaprav niso želeli, da obstaja. Ali, da je bila morda rojena v času, ko se takšna ljubezen ni smela zgoditi in ko so se otroci rojevali tudi kot posledica zločinskih dejanj, ne pa zaletave in najstniške ljubezni.
Lili vstopi v Lejlino in Ajšino življenje. In saj vam bo kaj hitro jasno, da se krog na nek način sklene. Tri trpeče duše, tri trpeče ženske, veliko čustev, nemoči in brezupa, pa obenem upanja in ljubezni, a kot da se nobena od njih ne zna izraziti, kot je treba. To velja posebej za mati in hči, za Lejlo in Ajšo. Lili je katalizator. Nekakšen cvet, ki kljubuje vsemu, tudi najhujšemu in prinaša upanje. Lili Bosniae.
In morda bi avtorica lahko zgodbo sklenila v Sarajevu, v še vedno ranjeni Bosni in Hercegovini, je Lejlo in njenega novega izbranca – tistega, ki posluša in ne obsoja; Gregorja, poslala v Darfur. Morda je tja preslikala lastne bolečine in izkušnje vojnega Sarajeva, zagotovo je povlekla vzporednice z vsem strašnim, kar se dogaja v Gazi oz. Palestini in … ja, kako svet znova miži in molči.
Ob vsem skupaj se seveda bolj poraja vprašanje, kaj bo Lejlin odhod na “konec sveta”, kjer je njeno življenje vsak dan ogroženo, pomenil za njeno hči. Hči, ki je znala svoji mami velikokrat očitati, da je tako ali tako ni nikoli bilo? Ranjeno hči, ki želi biti odrasla, ki misli, da je odrasla, a je še vedno otrok, kar spozna v vsega skupaj nekaj dneh. Bodo stare brazgotine znova zacvetele in skoraj pozabljene rane začele znova krvaveti?
Morda bo kdo zapisal, da je Lili Bosniae feminističen roman. Mislim, da ni. Pod črto ni niti zgodovinski roman, pa tudi ne pripoved o vojni. Vojnah. No ja, mogoče pa je pravzaprav roman o bitkah in vojnah. Tistih, ki potekajo v vseh nas – starših, otrocih oziroma najstnikih, partnerjih; in tistih, ki divjajo tam zunaj – naj so to dejanske vojne, ki jih kar ni konec ali pa tiste vojne, ko se moramo soočiti z nekom, ki je tako zelo prepričan v svoj prav, pa čeprav vsi okrog njega vedo, da nima prav. Pogosto so prav to ljudje, sploh, če imajo dovolj moči, tisti, ki začenjajo najbolj boleče prepire, hude prepire ali pa nenazadnje – vojne.
Predvsem pa – in ne zamahnite z roko; je vsaj zame to roman o ljubezni. Ljubeznih. Do otroka, starša, mesta, poklica, do ljudi in življenja. Do drugačnosti. Lili Bosniae je roman, ki vas bo čustveno najbrž popolnoma spraznil in vas obenem napolnil. Vsekakor pa je roman, ki ga ne boste pozabili.
Hirondelle, 2026
