Batman: The Killing Joke

Batman: The Killing Joke

Mesec junij bo posvečen stripom in prav je, da ga začnem z mojim najljubšim stripovskim junakom in prvim stripom, ki sem ga kupil po dolgem času. Iz serije o Batmanu, a moj najljubši stripovski junak je Joker. Nasploh eden najljubših negativcev, ki je zablestel tudi v številnih filmskih različicah – od zame prve z genialnim Jackom Nicholsonom, pa potem odličnih treh s Heathom Ledgerjem in tiste »zadnje« s Joaquinom Phoenixom. Ne, Jared Leto me ni navdušil. Sicer pa – strip The Killing Joke je bil pravzaprav izhodišče za zadnjega filmskega Jokerja …

Od kod stripi? Vsekakor iz otroštva, saj sem se s stripi naučil brati. Sredi osemdesetih je bil to Mikijev zabavnik, potem zbirka Mikija Musterja, kasneje bratova zbirka Dr. No, Komandant Mark, Kapetan Miki, Blek, Zagor in občasno kakšen Alan Ford, ki sem jih zares rad začel kupovati (in razumeti) kasneje. Vmes je bilo obdobje, ko sem strastno prebiral Asterixa, zabavala me je tudi Garfield, potem sem na stripe malo pozabil. Ampak ugotavljam, da je s stripi podobno kot z LEGO kockami – strast se lahko umiri, ugasne pa ne. In pogosto je tako, da kar si oboževal kot otrok, na neki točki v življenju znova odkriješ. Pa daleč od tega, da bi bil poznavalec, ne poznam ustvarjalcev (piscev, risarjev oz. ilustratorjev, tistih, ki barvajo itn.) in jih ločim na tiste, ki so mi všeč in na tiste, ki mi niso. Ali mi zgodba ni prepričljiva, ali me morda niso prepričale slike, ki so pri stripu seveda še kako pomembne, morda pa cela zadeva ne funkcionira.  

Joker? Jack Nicholson v tistem zame prvem filmskem Batmanu iz leta 1989 ob Michaelu Keatonu v glavni vlogi, je vsekakor postavil visok standard. Odlična maska, njegov vedno rahlo vreščeči glas, pa sicer zadržani in družinam prijazno manično obnašanje, ki se je kasneje seveda stopnjevalo. Ampak kot lik, kot negativec, mi je bil mnogo bolj prepričljiv od netopirja. Potem je po nekaj bolj ali manj neuspešnih Batman poskusih na sceno stopil režiser Christopher Nolan in ustvaril res odlično, temačno in mojstrsko izpeljano trilogijo, kjer smo v The Dark Knight v takorekoč zadnji vlogi spremljali Heatha Ledgerja kot tistega pravega Jokerja. Norega, obsedenega z Batmanom, preračunljivega zločinca in morilca brez kančka slabe vesti. Vmes se je zgodil še Suicide Squad s čudovito Harley Quinn in meni obupnim Jokerjem (Jared Leto) ter nato še ena mojstrska predstava Joaquina Phoenixa – dobro leto nazaj je prišel Joker. Film, ki je bil bolj psihološki triler kot akcija in ponudi res fantastičen, doživet in resničen vpogled v vse bolj moten in izkrivljen svet obetavnega komika Arthurja Flecka.

The Killing Joke je bil prvič izdan davnega leta 1988 in še danes velja za temeljno in eno najboljših del o Jokerju. Alan Moore in Brian Bolland sta tu letvico postavila zares visoko – tako vsebinsko kot grafično. Zgodba, ki se dogaja v danes, pokaže, kako se Batman odloči obiskati Jokerja v Arkham Asylumu, kjer pa svojega smrtnega sovražnika seveda ne najde. Joker je še enkrat več pobegnil, presenetil Barbaro Gordon (Batgirl) in ugrabil njenega očeta, Batmanovega policijskega zaupnika Jima Gordona. Batmana čaka – kje drugje?!, v svoji različici zabaviščnega parka. Prepričan sem, da boste zadnjo šalo zagotovo kdaj povedali v družbi, a najbrž ne bo zvenela tako noro kot iz Jokerjevih ust.

No, vzporedno pa se nam razkrije tudi, kako je Joker postal Joker. Oziroma kako se je Arthur Fleck, inženir v gothamski kemični tovarni odločil pustiti svojo službo in postati stand-up komik. A mu ne gre najboljše. Doma ga čaka ljubeča in noseča žena in zaveda se, da mora poskrbeti za družino. Nerad se odloči pomagati dvema kriminalcema in ju popeljati skozi kemično tovarno, da bi lahko oropala sosednjo tovarno igralnih kart. Fleck, ki za zaščito dobi nenavadno masko (Red Hood) se želi v zadnjem hipu izvleči, a mu ne uspe in celoten načrt propade, ko jih zaloti varnostnik, na kraj zločina pa prihaja tudi Batman. Fleck se obupan vrže v odpadne vode kemijske tovarne in … rodi se Joker.

Tako zelo preprosto, kompleksno in navdihujoče.  

Strip ima vse tisto, kar od dobrega stripa, sploh o Jokerju pričakuješ. Številna šokantna razkritja, Jokerjev (bolan) humor, fantastični monologi in neprekosljivi dialogi, Jokerjeva pretkanost in njegova zmožnost okrutnosti s širokim nasmehom na obrazu. Pa seveda vse bolj očitno in naraščajoče sovraštvo med njim in Batmanom, s katerim sta si pravzaprav zelo podobna. In še – kup stranskih zgodb, ki so služile kot nastavek številnim novim in novim zgodbam. Res sem vesel, da je bil prav ta strip prvi, ki sem ga kupil po dolgem času.

Rating: 5 out of 5.

DC Comics, 2011

Đorđić se vrača

Đorđić se vrača

Nimam pojma, ali je Goran Vojnović, ko je zaključil s pisanjem zdaj skoraj kultne knjige Čefurji raus!, razmišljal o tem, da bo napisal nadaljevanje. Priznam pa, da knjige (še) nisem prebral, sem si pa večkrat ogledal res odličen film. In nadaljevanje? Ne moremo reči, da se zgodba nadaljuje, kjer se je prva končala, saj je vmes minilo deset let …

Spomnim se navdušenja, ko je knjiga Čefurji raus! prišla med ljudi. Česa tako pristnega, iskrenega in oči odpirajočega ter hkrati sodobnega in tukaj-in-zdaj še nismo imeli. Najbrž res! Sam sem v drugi polovici devetdesetih štiri leta preživljal na Fužinah, saj sem hodil na tamkajšnjo srednjo šolo in čeprav moram priznati, da sem se od fužinskega dogajanja držal kolikor se je le dalo daleč stran, me je kaj vseeno oplazilo. Tudi v Kamniku, kjer sem živel, v blokovskem naselju in kjer bi lahko nastal zelo podoben roman, smo se takrat že spopadali s podobnim. V naših časih, mojem otroštvu in tudi še najstništvu, sicer še ni bilo čefurjev. Bili so »bosanci« – vsi, ki so bili na -ić in ki so bili »od dol«, so bili pač »bosanci«. In to niti ni bilo nič posebnega, pač oznaka, kot so bili tisti iz Podgorja »podgorci« in tisti iz Tuhinjske doline »thinjci«, pa si je vsak za vsakega omislil kakšno etiketo. V šolo smo hodili skupaj, po šoli smo se družili na igriščih, pohajali naokrog … vse se je začelo, ko je Jugoslavija razpadla in je nastalo teh pet šest malih državic in potem »bosanc« pač ni bil več nekdo »od dol«, ampak že tistemu, ki je bil dejansko iz Bosne in Hercegovine, nisi mogel reči »bosanc«, ampak so bili to Bošnjaki. Pa seveda nihče ni bil, ampak so bili bodisi Hrvati, Srbi ali pa Makedonci. Črnogorcev takrat še ni bilo. Svoje je potem naredil še Magnifico in »bosanci« so bili naenkrat »čefurji«. Pri čemer je veljalo enako pravilo kot pri temnopoltih – tako kot je samo »črnuh« lahko rekel »črnuh«, je tudi samo »čefur« lahko rekel »čefur«. In začele so se težave! Ti si bil nenadoma žaljiv in vse, kar ti je ostalo, je bilo oziranje čez ramo, kdaj in od kje te bo doletelo. Ampak največ težav so povzročali tisti, ki so bili še nedolgo tega Slovenci, pa jim to ni bilo več všeč, ni bilo moderno, bilo je preveč drugačno – ti so postali »čapci«. In ni bilo hujših! Nekoč mešane ekipe so zdaj postale ekipo po narodnostih, oblikovale so se skupine, kjer se je točno vedelo, kdo je kdo in kaj kdo počne. In vsega tega teženja, najedanja, izzivanja, prikritih groženj v stilu »Kaj nam pa morete?!« sem imel dovolj. Ni se mi dalo podoživljati vsega tega še v knjigi. In kar sem videl v filmu, so bile točno tiste Fužine in točno tisti težki karakterji, ki jih še danes srečaš na kakšnem bencinskem servisu, baru, trgovini, na ulici ali na parkirišču – mislijo, da je vse njihovo, saj so oni napisali pravila.

Vsi smo odrasli, tudi Marko Đorđić je. Recimo, da je. Po hitrem prisilnem odhodu v Bosno, se sedaj vrača. Sprva se zdi, da se vrača zaradi tumorja, ki so odkrili pri očetu Radovanu in da bi bil v oporo vse bolj obupani mami Ranki. Kmalu ugotovimo, da ni samo to. Najprej je moral oditi z Visokega, saj tam kot Srb ni bil zaželen in prišel v Bijeljino. Tam ni bil Srb, pa tudi Bošnjak ne, tam je bil »Janez« oziroma še huje, tam je bil čefur. Nesrečna ljubezen z Almo, ki odide, on pa lahko le objokuje (čeprav takšni, kot je Đorđić seveda ne jokajo!) zamujeno priložnost in nato še seks za eno noč z napačno osebo. In tako je imel Marko za vratom kmalu spet vse mogoče in tako se je vrnil na kraj zločina. Domov. Kjer je spet čefur. Vpet med stalne prepire med staršema, očetovim tumorjem in skorajšnjo operacijo ter maminimi skrbmi, zaradi katerih postaja živčna razvalina, Marko pravzaprav ne ve, kam sodi. Kdo je in kaj naj počne. Čefur.

In tu so potem njegovi stari prijatelji. Aco, Adi in Dejan. Adi je bolj odvisen od drog. Brat Sanel, zaprisežen musliman, ga želi pekla drog rešiti na nenavaden način, s tihotapljenjem različnih stvari. Dejan je odšel v Slovenske Konjice in tam postal Janez. Z redno službo, pisarno, printerjem in skenerjem. Aco je v zaporu, čeprav nihče ne ve točno, zakaj. Dovolj je le en konec tedna, ko pride ven zaradi zdravniškega pregleda, pa gre vse spet po zlu. Pravzaprav se Markovo življenje – ne glede na to kdaj in kje, zdi podobno sodu smodnika in samo vprašanje je, kdo bo prižgal vrvico in kako močan bo pok ter kakšne bodo posledice. Naj bo to tihotapljenje mesa, obisk Slovenskih Konjic, poslovilna noč z Acom, nenavaden odnos z Dejanovo »hudo sestro« Natašo, ljubimkanje z Almo ali priležnico šefa lokalne hobotnice, obisk onkologije z očetom ali pač ogled tekme Eurobasketa 2017, kjer blesti Slovenija. Seveda zato, ker zanjo igrajo čefurji in še vodi jih čefur. (Kot razmišlja Đorđić ima Kokoškov najbrž sibirske korenine, saj je za čefurja nemogoče, da bi bil tako miren) Košarka je pravzaprav le še spomin za Marka, spomin in opomin, da bi lahko v življenju posegel v zvezdah, če bi hotel. Če bi imel tudi v glavi, kot imata Dragić in Dončić, bi igral skupaj z njima …

In ko Marku mama Ranka pove, da ga je iskala policija, Marko nima pojma zakaj. V tako kratkem času spet toliko grehov in prekrškov, da ne ve. Ve le, da se z njimi ne more soočiti. Ve, da mora (spet) zbežati. Kam, h komu? Za kako dolgo? Morda nam bo avtor postregel še s tretjim delom … morda, če se slovenski košarkarji uvrstijo na olimpijske igre in še tam posežejo po zvezdah?

Knjiga se kljub mešanici slovenščine, »srbo-hrvaščine« (še ena stvar, ki je postala zgolj pojem in spomin) in »čefurščine« odlično bere. Sploh jezik, kakorkoli drugačen in težaven (za branje ali morda razumevanje), navdušuje. Razmišljanja, prispodobe, dovtipi, domislice, primerjave, vsa »prcanja«, duhovitosti in celo žalitve … vse nosi res pristen in spontan duh in prav neverjetno je, kako so junaki deset let starejši, na nek način pa še vedno tisti nikoli odrasli in problematični najstniki, ki ne najdejo svojega prostora pod soncem. Ali med fužinskimi bloki, saj je vseeno. Knjiga o čefurjih, kot jo lahko napiše le čefur in knjiga, kakršne o Slovencih ne more napisati niti Slovenec. Mi pač nimamo tega »žmohta«, te nesramne duhovitosti, teh jajc. Junaki romana imajo vse – za nameček pa še jajca, možgane, dušo, srce in spet tisto balkansko bolečino, ki je pač povsem drugačna od tako tipičnega slovenskega patosa! Vse našteto pa ima tudi Goran Vojnović in prepričan sem, da se bo o tej knjigi govorilo v še večjih presežkih kot o Čefurji raus!.  

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2021

Zgodbe iz karantene: 2. val

Zgodbe iz karantene: 2. val

Pravijo, da se bližamo koncu tretjega (in upam, da ne začetku četrtega) vala, ko je Gašper Kržmanc po dobro sprejetem 1. valu (knjigi, ne epidemiji) izdal Zgodbe iz karantene: 2. val. Tisti, ki ste ga tako kot jaz, spoznali skozi številne zabavne zgode in nezgode, anekdote in še kaj, ste zagotovo nestrpno pričakovali nadaljevanje …

Osebno me je prvi del zabaval. Morda sem takrat pričakoval (pre)več, nisem najbolj razumel Gašperjevega humorja (še zdaj ga včasih ne) ali pa sem bil preveč obremenjen z vsem krog in okrog epidemije. Ampak bolj ko sem razmišljal, bolj sem ugotavljal, da je bila to ena bolj zabavnih knjig tega koronskega časa. Tako kot sem se neizmerno zabaval ob Burićevem pripovedovanju zgodb iz vojnega Sarajeva, sem se zabaval tudi ob Gašperjevih zgodbah iz karantene. Bile so zabavne, pa smo na smeh takrat kar pozabili. Preveč resno smo jo vzeli, najbrž.

No, ampak korone in epidemije ter vsega povezanega očitno nismo jemali dovolj resno. Prišel je drugi, pa tretji in … ne, ne, naj bo dovolj teh valov. Naj bo tretji zadnji. Gašper mi je zadnjič zaupal, da se zgodbe tretjega vala menda pišejo kar same, torej ustvarjalne blokade nima. Upajmo samo, da se jih ne bo odločil uglasbiti! (Šala, Gašper je dejansko odličen kitarist)

Zgodbe iz karantene: 2. val so drugačne. Seveda, saj je bil tudi drugi val povsem drugačen boste rekli. Gašper še vedno trdi, da vlada dela dobro in skoraj v vsakem dnevu epidemije omeni (in obogati njegov spisek znanj in veščin) samooklicanega epidemiologa in strokovnjaka za vse mogoče, ki je »ušel« v eno od severnih držav. In stanje epidemije ga seveda še vedno na kaj spomni, le da tokrat spomini niso tako razpršeni kot v prvem delu, ampak se osredotočajo predvsem na počitniški čas, ki ga je Gašper z družino preživel na Visu. Ja, na Hrvaškem!!! Nezaslišano. No, morda je zanj olajševalna okoliščina ta, da njegova žena prihaja s tega lepega hrvaškega otoka. Morda.

Izhodišče je, da smo vsi v istem čolnu, pa čeprav nismo. Nekateri čakamo na rešilni pas, veliko je tistih, ki se prevažajo z gumenjaki, morda kdo SUP-a, izbranci pa epidemiji navkljub uživajo na razkošnih jahtah. No, ali pa bodo, ko bo vsega tega konec in bodo izstavili račune. Seveda je smiselno, da nas Gašper v zgodbah drugega vala popelje na morje. Poleg Gašperja tako spoznamo njegovo ženo (ne bom komentiral), hči (poznamo mi navite dvoletnice), nekaj sorodstva in kup Antejev z Visa. Gašper trdi, da je spoznal samega Magica Johnsona (česar mu res ne verjamem, ker je zgodba celo zanj preveč neverjetna), marsikatero modrost se je naučil iz otroških pravljic in če ne veste, kako pripravljati katero ribo … no, sedaj boste izvedeli. (jaz še vedno ne vem, katere so modre in katere bele) Nekaj nepričakovano voajerskih izkušenj, kakšno modrovanje in ves čas spremljajoča grožnja okužbe s korono.

Zgodb je manj, kar ne pomeni, da kvaliteta trpi. Daleč od tega. Več kot očitno je, da si je Gašper hitro nabral obilo (pisateljskih) izkušenj in da mu pero vse bolj teče, da so zgodbe bolj domišljene in dodelane, za nameček umeščene celo v koncept. Iskreno povedano – z Gašperjeve strani se tudi tretjega vala ne bi branil. In ker je vlada delala dobro, ga morda celo dočakamo.

Rating: 4 out of 5.

Uho & Oko, 2021

Kulturni duhec in Domišljija na simfoničnem koncertu

Kulturni duhec in Domišljija na simfoničnem koncertu

Kratka, zanimiva in poučna zgodbica, polna prijaznih namigov, kjer v glavnih vlogah nastopata Kulturni duhec in Domišljija. No, in simfonični orkester.

Zgodbico je vešče napisala Damjana Kenda Hussu, ki jo poznamo po mnogih zanimivih otroških delih in pesmih, v katerih se vsa bogata sporočilnost pokaže šele po številnih ponovnih branjih ali poslušanjih. Za barvite ilustracije je poskrbel Adriano Janežič in še dodatno obogatil dojemanje resne glasbe.

Resna glasba v večini primerov ni nekaj, kar bi otroci želeli poslušati sami od sebe. No, pa saj v bistvu nobena glasba ni ravno njihova izbira, ampak jo zanje izbiramo mi in jim jo vrtimo, oni pa potem z doživljanjem določijo oz. izberejo, kaj jim je všeč. In tako se prej ali slej začnete vrteti v začaranem krogu ponavljanja enih in istih pesmi – doma, v avtu, s prepevanjem na sprehodih itn. In čeprav večina staršev otroke začne v glasbeni svet seznanjati z otroško glasbo, tudi sam poznam nekaj primerov, kjer so začeli s klasično oz. resno glasbo. In za otroke to seveda ni slabo! Mene zadnje čase preseneča 8-letnik, ki si najrajši izbere »glasbo za možgane« in več ur skupaj posluša Mozarta, Beethovna, Vivaldija in številne druge mojstre klasične glasbe. In veste kaj? Rajši to kot kup modernega in zanj nerazumljivega ter tudi neprimernega instant glasbenega smetja.

Izhajajoč iz zapisanega, bo takšnega otroka prej ali slej zamikalo obiskati kakšen koncert resne glasbe in tu vam bo omenjena knjigica prišla kot nalašč. Knjigo je izdal Cankarjev dom, ki je ne le slovenski hram kulture, ampak tudi eden največjih kulturnih centrov v Evropi, kjer se v običajnih okoliščinah zvrsti več kot tisoč prireditev na leto. In če si boste zaželeli ogledati koncert resne glasbe, je Cankarjev dom seveda kot nalašč.

No, naša junaka Kulturni duhec in Domišljija se odločita obiskati enega takšnih koncertov in strokovno bolje podkovani Kulturni duhec radovedni Domišljiji potrpežljivo odgovarja in razlaga. Mladi bralci bodo tako izvedeli, da se na tovrstne koncerte ne zamuja, da je treba biti primerno oblečen, kdaj se ploska in kaj so stoječe ovacije, pa tudi, kako vljudno priti do svojega sedeža, če je ta npr. na sredini vrste. ABC lepega obnašanja ne le na koncertu resne glasbe, ampak na kateremkoli koncertu, za katerega bi lahko rekel, da ni namenjen le otrokom, ampak tudi njihovim staršem oz. starejšim.

In ker zgodbica sama po sebi morda ne bo odgovorila na čisto vsa vprašanja – tako, kot se je to zgodilo Domišljiji, so v zaključku še odgovori vodje programa resne glasbe, opere in baleta v Cankarjevem domu, Ingrid Gortan. Kulturni duhec in Domišljija sta namreč staršem olajšala delo in časom moderno napisala elektronsko pismo s številnimi vprašanji – zakaj je v orkestru toliko violin, kaj simbolizira rokovanje dirigenta in violinista v ospredju, kakšna je razlika med simfoničnim in filharmoničnim orkestrom, o orglah in še kaj. Tudi nekaj PR statistike o Cankarjevem domu na koncu ne uide, ampak naj se otroci zavejo, kako pomembna za vse nas je res ta ustanova. Veliko zgoščenega branja in ogromno zanimivih ter uporabnih informacij na malo prostora.  

Rating: 4 out of 5.

Cankarjev dom, 2021

Pustinje

Pustinje

Obstajajo knjige, ki te navdušijo in takšne, ki te pustijo hladnega. V roke ti pridejo knjige, ki te pustijo ravnodušnega ali pa nimaš pojma, kaj naj si o njih misliš. Kaj si prebral, izluščil, si o knjigi še dolgo razmišljal in kaj sploh? Pustinje je ena takšnih knjig.

Pustinje Geralda Murnana so me bolj kot marsikatera druga knjiga zadnje čase (in ni jih bilo malo) prisilila k razmišljanju. O tem, kaj naj o knjigi zapišem. Kaj si o knjigi mislim. Ali mi je bila knjiga všeč? Pravzaprav ne. Ali ima knjiga vsaj neko zanimivo zgodbo? Ja in ne. Ali ima knjiga karkoli tistega, da lahko rečeš, da jo je vredno prebrat? Hm, recimo, da ja. Ljubitelji neskončnih filozofskih razpredanj boste v njej uživali. Tisti, ki si želi prebrati zanimiv potopis o Avstraliji ali roman o nenavadnem življenju v avstralski puščavi, pa ne.

Pripovedovalec zgodbe, mlad filmar (za katerega se sicer zdi, da v življenju ni še nič naredil oz. posnel) z obljudene avstralske obale pride v notranjost Avstralije, v žgočo in neskončno puščavo, ki ponuja imenitno kuliso za marsikaj. Pustinje se izkažejo za marsikaj, predvsem za razmišljujočega človeka. Izhodišče za neskončne debate, prepire, merjenje moči, dokazovanje in izkoriščanje položaja in še bi lahko našteval. Vsekakor tudi kot kulisa za izreden film o Pustinjah (fiktivna dežela, ki pod imenom seveda ne obstaja in jo lahko v Avstraliji lahko umestimo skoraj kamorkoli), ki ga z opazovanjem in poslušanjem snuje mladi filmar. Ampak od njega nikoli ne pride. Ostanejo nam zapiski, ti zapiski o marsičem, kar je videl, doživel, spoznal.

Kratka, pa je treba priznati, da kar težko berljiva knjiga, je razdeljena na tri dele oziroma sklope. V prvem sklopu pripovedovalec Pustinje predstavi skozi zgodovinsko in simbolično prizmo, kjer spoznamo različna videnja, ideja, doživetje in razlage, kaj Pustinje so, komu pripadajo in zakaj so pomembne. Vsekakor je treba priznati, da vse to deljenje na nas in vas spominja tudi na kakšen drug del sveta, nepomembni prepiri, med vrsticami pa sem nemalokrat zaznal tudi kritiko oblasti, kako so delale in še delajo z Aboridžini.

Sledi sklop o dojemanju časa v Pustinjah, ki teče povsem drugače kot drugje, sledi pa še malce nepričakovano del o fotografiji. Kako zanesljiva je, kako jo dojemamo, kaj v resnici kaže in kaj vse izkrivi. Vsekakor lahko spet pridemo do Aboridžinov (ali drugih staroselskih plemen kjerkoli na svetu), ki jim fotografije kradejo duše oziroma do izhodišča da je fotografija lahko imenitno promocijsko (in spominsko) orodje, ki pa nam svet kaže skozi oko (lečo) fotografa. Pripovedovalec, ki si je našel bogatega mecena in za katerega se sprva zdi, da se je malo zagledal v mecenovo hči, nato pa spogledoval kar z njegovo ženo, pravzaprav pod pretvezo priprave filma živi lagodno življenje. Morda kritika odnosa mnogih umetnikov? Morda. Opazuje, piše, razmišlja, bolj malo govori in predvsem gleda ter še malo razmišlja.

Knjiga, ki vam bo dala misliti. Knjiga, zaradi katere boste na stvari gledali drugače. Knjiga, ki vam zna pobrati kar nekaj časa. Dolgi in zapleteni stavki, ki jih boste morali prebrati večkrat. Razpravljanje o vsem in ničemer. Vsekakor bolj filozofsko kot romaneskno delo. Stvar okusa, ampak jaz lahko priznam, da je to vsekakor ena tistih knjig, ki sem jo prebral prvič in (najbrž) zadnjič.

Rating: 2 out of 5.

Litera, 2020

10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu

10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu

Knjiga, za katero se sprva zdi, da gre za kriminalko. Umorjena prostitutka, najdena med smetnjaki na eni od istanbulskih uličic. Kdo je to storil in zakaj? Kaj kmalu ugotoviš, da to sploh ni pomembno, saj je bralcu dana izjemna priložnost – stopiti v um umorjene. Za 10 minut in 38 sekund.

Elif Shafak ni neznano ime, tudi v slovenščini sta bila njena romana Tri Evine hčere in Štirideset pravil ljubezni odlično sprejeta. No, 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu ji je prinesel nominacijo za bookerjevo nagrado leta 2019 in čeprav nisem eden tistih, ki bi kvaliteto knjig sodil po nominacijah ali nagradah … tule gre za mojstrovino.

Znanstveno je dokazano, da so človeški možgani še nekaj minut po človekovi smrt aktivni, nihče pa ne ve točno, kaj se takrat pravzaprav dogaja v človekovem umu. Avtorica se je odločila in zgodbo zasnovala iz tega izhodišča – um umorjene prostitutke Leile je aktiven še 10 minut in 38 sekund po smrti in v tem času nas popelje v čustven vrtinec spomin in doživljanja. Vse od nenavadnega rojstva in očetovih napovedi ter imamovih prerokb, do težkega otroštva, ki je bilo zaznamovano s spolno zlorabo, nerazumevanjem družine in okolice, do bega v Istanbul in življenja na robu, ko je njeno življenje v bordelu le za kratek čas prekinila enkratna ljubezen. A tako hitro in nenadno, kot je prišla, je tudi odšla. Leila pa se je znašla nazaj na ulici oz. v uradni javni hiši in tam ostala do bridkega in nepričakovanega konca.

Spoznamo peterico njenih prijateljev – enako nenavadnih in za družbo pogosto nezaželenih kot ona sama. Sinana Sabotažo, Nalan Nostalgijo, Humeyro Hollywood, Zajteb122 in Jameelah. Prijatelje vse do konca in še naprej. Ljudi, ki dokazujejo, da niso pomembni položaj v družbi, barva polti, veroizpoved, spolna usmerjenost, poklic ali karkoli, ampak to, kakšen človek si. Dober ali slab? To je roman o Istanbulu, stiku Evrope in Azije, sladke vode in morja, tradicionalnega in modernega, tudi krščanstva in islama. Družbeni in zgodovinski pregled, z vzponi in padci, upanjem na letošnji jutri, ki se z le nekaj streli spremeni v najhujšo nočno moro. Čisto običajen večer prostitutke, ki bi se moral končati z lahko zasluženim denarjem, a se konča v smetnjakih. Konča se življenje. Pa se res?

Prijatelji pač ne bodo dovolili, da bo Leila ostala na Pokopališču pozabljenih, kot ne bi nikdar obstajala. Kot je prenehala obstajati za lastno družino, kot jo bodo pozabile številne stranke in kot bo za policiste ter zaposlene v mrtvašnici le še ena številka. Številka, ki jo nerodno nakracaš in jo že prvi dež spere. Prijatelji so tisti, ki ji bodo pomagali, da bo znova in končno svobodna. Prijateljstvo in ljubezen pogosto hodita z roko v roki – in če je bil Sinan prepozen ali preveč boječ, da bi prijateljici to kadarkoli priznal, D/Ali pač ni bil tak. In prav zaradi njega je imela Leila, ki bi lahko bila »le še ena prostitutka«, priložnost spoznati, kaj je to prava, iskrena in resnična, brezpogojna ljubezen. Dobivaš in vračaš.

Srečen konec, saj je konec pravzaprav nov začetek. Rojstvo. Ena tistih knjig, ki ji bo vsak bral, razumel in jo razlagal po svoje. Mislim pa, da ji bo le redkokdo lahko očital, da je povprečna ali celo slaba. Ogledalo Istanbula in družbe, razklanosti in razslojenosti sveta. Pogled skozi iskrene oči tistih, ki so praviloma potisnjeni na rob, pa v sebi nosijo največje bogastvo.

Rating: 5 out of 5.

Sanje, 2020

Pasji mož z dvema novima stripoma

Pasji mož

Stripovska serija Pasji mož, ki navdušuje mlade bralce po vsem svetu, se bliža koncu. V slovenščini smo v zadnjem obdobju, seveda v mojstrskem prevodu Boštjana Gorenca – Pižame, dobili še sedmi in osmi del – H komu se kotali? in 22 kaveljcev.

Dav Pilkey je tudi naše bralce navdušil s Kapitanom Gatnikom in jih nato okužil še s Pasjim možem. O nenavadnem policistu, ki je mešanica psa in človeka, njegovih številnih prijateljih in nasprotnikih, sem že pisal. Starši, če niste povsem prepričani, zakaj so ti stripi tako priljubljeni med otroci, si vzemite čas in enega preberite povsem neobremenjeno – nenavadni, a zelo zabavni liki, nepredvidljivi zapleti, humorni dialogi in največkrat srečni konci. K vsemu temu dodajte še kakšno pristno modrost ali pa nauk, ki je lepo vtkan v vsebino. Zmagovalno!

H komu se kotali? (naslov opomni na mojstrovino Komu zvoni) vpelje nekaj novih likov (Bolhe, na čelu katerih je Pujso, ob strani pa ima krokodila Pamža in gorilo Zmeneta; pojavi se in izgine pretkani Petrčkov oče) in obudi enega starega – dr. Izmečka, ki se želi maščevati Pasjemu možu. Slednji ima težave s pozornostjo, ki se spremeni v strah, kar se odloči izkoristiti dr. Izmeček in ravbarske rakovice spremeni v kradljive žogice. In potem se zakotali … zakotalijo se kradljive žogice, ki kradejo vse od diamantov in denarja do lizik in bombonov in seveda se zakotali tudi zgodba. Dinamična stripovska akcija, v katero posežeta Kapitan Kolaček, zelo tečnolačna Podganosenica, Brdavsorobot 2000 in za nameček še supervešča.  Biti pošten, biti dober, imeti prijatelje in družino, pa lahko dosežeš vse!

22 kaveljcev (referenca na Kavelj-22) obudi nekaj likov, glavna negativka je tokrat Vila Razsojenica, godrnjava starka s TV-zaslonov, ki si s pomočjo možganskih kroglic podredi 22 psihokinetičnih paglavcev in mega-negativca – Drevka Vejevška, godzillasto drevo, ki uničuje vse pred seboj. Pasji mož in mucek Mali Petrček kreneta v boj, ki je zaznamovan z izdajstvi (Petrčkov oče), presenetljivimi pomočniki (riba Čofka, paglavka Milena, Kapitan Kolaček) in kjer se celo v Petrčku tu pa tam predrami moralni kompas.

Kaj nas čaka? Avtor spretno prepleta zgodbe in junake in v zadnjih dveh delih – Grime and Punishment ter Mothering Heights (v izvirniku je izšla konec marca letos) lahko pričakujemo epska razkritja, nore slikogibe in nemalo presenečenj. Sodeč po namigih pa ne bi bil presenečen, če ne bomo spoznali tudi kakšnega novega (super)junaka in s tem napoved nove serije.

H komu se kotali?

Rating: 4 out of 5.

22 kaveljcev

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Moj mačkon Jugoslavija

Moj mačkon Jugoslavija

Pajtim Statovci je finski pisatelj z albanskimi koreninami. In čeprav sem med prebiranjem njegovega prvenca velikokrat pomislil, da gre za avtobiografsko pripoved, temu ni tako. Statovci takorekoč celo življenje živi na Finskem, a mu je sodeč po prebranem, več kot jasno, kako težko je bilo življenje na Kosovem in kako se družba dandanes obnaša do tujcev.

Kaj sploh pomeni biti tujec? Najbrž ni hujšega, da si obravnavan kot tujec v državi, v kateri odraščaš, hodiš v šolo, govoriš tamkajšnji jezik in si del skupnosti. Pa čeprav nikoli nisi čisto zares del te skupnosti. Za nameček te tudi tista druga država, iz katere so recimo prišli (pobegnili) tvoji starši, ravno tako obravnava kot tujca, ker si si se navzel nekih drugih navad in kulture. Zlatan Ibrahimović lahko sicer trdi, da je on šel iz Malmoja, Malmo pa nikoli iz njega, a je bolj jasno, da iz njega ne more njegova balkanska nrav. Tudi sam se po 15 letih življenja v Ljubljani (kjer sem si ustvaril dom in družino, tu imam službo) še vedno počutim kot »tujec«, pa sem prišel v prestolnico iz 25 kilometrov oddaljenega Kamnika. Sosedje in sošolci iz mojega rojstnega mesta me imajo za Ljubljančana, »žabarja« … vsi smo del te zgodbe »biti / počutiti se kot tujec«.

Med branjem romana Moj mačkon Jugoslavija sem bil zmeden. Več kot enkrat. Veliko sem razmišljal. Knjiga ima dva pripovedovalca – Emino, ki opisuje svoje življenje od leta 1980, ko se je zagledala in zelo na hitro poročila (prav na dan Titove smrti) v navidez sanjskega moškega. Stereotipnega, kot se izkaže kasneje. Takšnega, ki mu je malo mar za družino in dom, saj je jasno, da mora za oboje vestno skrbeti žena, ki njemu bolj ali manj služi za predmet potešitve spolnih potreb ter občasno za klofuto ali dve. Otroci ne spremenijo veliko, se pa zato toliko več spremeni s prihodom Miloševića na oblast, srbskimi težnjami in razpadom oz. razkrojem države. Na začetku devetdesetih jim tako ostane le še beg. In ker ZDA in Avstralija zahtevata preveč birokracije, se odpravijo na Finsko. Prek Bolgarije, a tudi ob prihodu v obljubljeno deželo, se hitro prepričajo, da jim ne bo z rožicami postlano. Leto dni v sprejemnem centru za begunce, kjer so nagneteni z mnogimi drugimi družinami iz Evrope, Afrike in Bližnjega Vzhoda, obup njenega moža Bajrama, ki univerzitetni izobrazbi navkljub ustrezne službe ne dobi. Tujci. Tujci, ki jih okolica sprejema, dokler v njihovi rodni deželi vladata vojna in teror, potem pa tudi oni postanejo nebodigatreba, ki naj se čim prej vrnejo domov. In kaj je dom, kje je sploh njihov dom?

Drugi pripovedovalec je Eminin sin Bekim, ki ga najprej spoznamo kot zdaj že odraslega homoseksualca. Za hišnega ljubljenčka si omisli udava, pa čeprav ga je bilo kot otroka strašno strah kač in nato še mačkona. Tudi mačk nima posebej rad oz. jih je v otroštvu zapisal na seznam živali, ki ga strašijo in se jih boji. Mačkon, ki je prispodoba za posesivnega ljubimca, ki živi na njegov račun in kasneje dejanskega ljubljenčka, povsod vmes pa simbol. Nepredvidljivosti, spremenljivosti, želje po bližini, ljubkovanju, navezanosti in posesivnosti. Malega Bekima so dolgo časa tlačile strašne nočne more s kačami v glavnih vlogah, ki jim zlepa niso prišlo do dna – ni pomagala niti terapevtka niti eksorcistične metode imama, ki sicer ostanejo nedorečene. Celo čudovit ljubimec Sami, ki ga spozna v zaključku, kmalu postane breme, nočna mora. Enkrat mačkon napade Bekima in reši ga udav, drugič udav napade Bekima in rešiti se mora sam. Vmes se nenavadno vplete še pripoved o Bekimovem obisku domačega kraja, kjer najprej reši potepuško mačko in se potem skupaj soočita z nevarnim modrasom. In to prav na skali, s katere je njegova mama tako rada opazovala okolico in pred desetletji prvič opazila tudi bodočega moča, očeta njenih otrok … svojega mačkona in udava v eni osebi.

Kdo je kdo oziroma kaj? Večino časa človek, enkrat z značajem mačkona, drugič udava. Na kateri točki je Bekim postal podoben svoji mami, da je skoraj brezpogojno ljubil, skrbel za dom, kuhal, pral in čistil, se odrekel vsemu, celo samemu sebi in svojim prepričanjem? In kdaj je Emina ugotovila, da se mora sprijazniti tako z odhodom otrok kot moža, odtujenostjo od lastne države? Kdaj sta oba postala tujca vsem, še sama sebi?

Knjiga, ki imenitno in pristno opisuje številne albanske in kosovarske običaje ter razlike med njimi in potem sodobnimi, evropskimi, finskimi … že ta sprejetost mačk, ki so recimo v Albaniji obravnavane kot potepuške in jih pač nihče ne bi imel za ljubljenčke kot recimo na Finskem. Jesti hrano s priborom ali rokami, osebna higiena, skrb za otroke in dom, razmerja … Eno je edino – tujci niso nikjer posebej zaželeni ali priljubljeni. Ali kot Bajram svetuje sinu – nikomur ne povej svojega pravega imena, od kod prihajaš in kdo so tvoji starši, bratje in sestre. Samo tako te bodo sprejeli. Morda bi lahko rekli tudi, da lahko postaneš mačkon in se nekje prijetno rediš na tuj račun, lahko pa si tudi vedno prežeči udav, nekomu na prsih in srcu.

To nikakor ni knjiga, ki bi obsojala. Knjiga, ki veliko razloži in pove z različnih plati. Knjiga, ki kar kliče po razumevanju in strpnosti. Sprejemanju. Takšne knjige je pogosto težko brati in včasih še težje razumeti. V času, ko se nenehno delimo na te in one še toliko bolj in ko je družba vse bolj razčlovečena in si postajamo vse bolj tuji, pa skoraj nujna. Preberite, ne bo vam žal.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Očetnjava

Očetnjava

Nina Bunjevac me je osupnila s fantastičnim risoromanom Bezimena in ko mi je prijatelj priporočil njeno Očetnjavo, nisem dolgo okleval. Trajalo je sicer, da sem do vse redkejših izvodov prišel in nato še enkrat več ostal brez besed.

Bezimena je vrhunski prikaz nerazumevanja, izrojenosti in odlično prikaže spolne plenilce in njihove žrtve, ki nemalokrat ostanejo nevidne, skrite, neme. In kakorkoli je za žensko, ki je šla tudi skozi to izkušnjo, vse skupaj zelo težko, je najbrž še toliko težje upodobiti svojega očeta, terorista. Ali je lažje, ker očeta, Petra Bunjevca, ni nikoli pravzaprav poznala? Najbrž ne, saj je bil še vedno njen oče in ona nosi njegov priimek.

Očetnjava je tako pravzaprav biografski risoroman, sestavljen iz dveh delov. Prvi del – Plan B, v katerem je opisano, kako Nina s svojo mamo Sally obuja spomin na kratko obdobje življenja v Kanadi in nato odhod v Jugoslavijo ter drugi del – Izgnanstvo, kjer opisuje predvsem zgodbo svojega očeta. Prvi del je razmeroma preprost, pa čeprav se čuti napetost med materjo in hčerko, ko slednje dregne v vedno bolečo točko – oče. Kdo, zakaj? Nina je imela namreč dve leti, ko je z mamo in starejšo sestro Saro odšla iz Kanade v Jugoslavijo in štiri, ko je oče umrl. Najstarejši brat Petey je ostal z očetom, saj ga slednji ni pustil iz Kanade in je kasneje priznal, da bi rajši umrl, kot pa prišel nazaj v Jugoslavijo. Spominja se bore malo, se pa spominja, kako je mama zvečer zagrinjala zavese in pred okna potiskala težke omare, če bi jim hotel kdo v hišo vreči bombo. Jasno je, zakaj je mama še vedno tako občutljiva na samo omembo njegovega imena in jo še vedno preganjajo demoni paranoje.

Nadaljevanje postreže z razlago. Žalostna zgodba Petra Bunjevca se je začela pisati že pred njegovim rojstvom. Lahko bi rekli, da je bil že njegov oče zaznamovan z nesrečo in se je to obdržalo. Druga svetovna vojna, vse pred tem in tudipovojno dogajanje je bilo kompleksno, zapleteno in nikoli povsem razrešeno. Avtorica zakoplje globoko v zgodovino, v nacionalne spore in razlike, dregne v kakšen ne pretirano priljubljen zgodovinski čas, a se kljub vsemu zdi, da zgodovino piše, kot se je zgodilo. Brez olepševanja, moraliziranja ali postavljanja na katerokoli stran. Ljudje so delali napake, voditelji so delali še večje in mnogi še vedno plačujejo grehe. Petar Bunjevac je imel svoje razloge, da je bolj verjel Petru II. In Draži Mihajloviću in se pridružil Očetnjavi, srbski teroristični organizaciji, ki je izvedla serijo terorističnih napadov in ki so bili odgovorni za atentate tako na Josipa Broza Tita kot na njegove sodelavce.  Oko za oko, zob za zob bi lahko rekli, saj druga stran seveda ni ostala dolžna. Kaj je bilo pravzaprav krivo za eksplozijo domače bombe, ni povsem znano. Jasno je le, da sta 28. avgusta 1977 poleg Petra Bunjevca umrla še dva človeka, člana njegove enote, pred tem pa je bilo na njihovih rokah veliko krvi.

In kot se Goran Vojnović dobro sprašuje v spremni besedi – kako težko je upodobiti očeta terorista? kako ga upodobiti? Risoroman je žanr, kjer zgodbo govorijo predvsem risbe in manj dialogi in naša percepcija, kako izgleda terorist, kaj počne in kako, se seveda spreminja. Saj vsi poznamo tisto, da si ponekod lahko borec za svobodo, drugje terorist ali pa za nekoga osvoboditelj, za druge pa terorist. Enako bi lahko rekli za Bunjevca. Nina ga je upodobila in orisala kot se ga je spominjala, kot je lahko razbrala iz fotografij ter pripovedi sorodnikov, časopisnih člankov. O njem in Očetnjavi se je pisalo in snemalo dokumentarne filme in moram priznati, da me je najbolj od vsega presenetilo prav to, kako ji je uspelo ohraniti neko zdravo distanco, pa je še vedno ostra in neposredna. Oče jih je prizadel, pravzaprav je prizadel prav vse, ki jih je imel kakorkoli rad in še mnogo tistih, ki jih niti poznal ni. To pa zgolj zato, ker je ostal zvest nekim idealom, ki jim (najbrž) ni brezpogojno verjel. Soočiti se z vsem tem in to izraziti na tako mojstrski način …

Rating: 4 out of 5.

Modrijan, 2015

Poblazneli morilski pragozdni maček

Calvin in Hobbes: Poblazneli morilski pragozdni maček

Nikoli ne bom pozabil mojega prvega stika s Calvinom in Hobbsom – ob prvi v slovenščino prevedeni zbirki njunih stripov Nekaj pod posteljo se slini, sem se smejal, krohotal, držal za trebuh, brisal solze in se naslednji dan pritoževal nad bolečim grlom.

Seveda imam na polici vseh deset do sedaj prevedenih zbirk v slovenščini, od tistih povsem črno-belih do barvnih in kombiniranih, z veseljem prebiram njune dnevne šale na družbenih omrežjih in seveda navdušeno čakam vsako novo knjigo. Zadnja je – Poblazneli morilski pragozdni maček.

Ali se je kaj spremenilo? Calvin je še vedno edini, ki meni, da je njegov plišasti tiger Hobbes živ in da ga takorekoč vsak dan čaka v zasedi za vhodnimi vrati. No, Hobbes je seveda njegov najboljši prijatelj in z njim v dobrem in slabem, pa čeprav se znata tudi spreti in si pošteno skočiti v lase. Zmagovalec ni vedno znan, je pa to presenetljivo velikokrat plišasta zver. Calvina še vedno rado odnese v svet domišljije, kjer se mora znajti med dinozavri (učiteljica Lubadar, mama ali seveda Suzi) ali pa galaksijo varuje kot pogumni galaktični bojevnik As.

V dialogih je še vedno neverjetno filozofski, moder, pa še vedno pristno otročji. (jasno vam bo, ko boste prišli do stripa o delovanju bankomata). Prav neverjeten je tokrat v dialogih s staršema, še posebej z mamo in tudi učiteljici Lubadar servira nekaj nepozabnih replik. Seveda največjo globino doseže v dialogih s Hobbsom oziroma samim seboj. Nemalokrat sem ostal brez besed.

S Suzi imata še vedno ljubi-sovraži odnos, z Bertijem se samo sovražita, pogrešal pa sem Calvinovo varuško Roz, njene telefonske klice in neposrečene zmenke. Vsakič znova me osupnejo snežene skulpture, s katerimi izraža marsikaj ter hladnokrvnost, ko je treba staršem zabrusiti kaj neverjetno odraslega in zrelega.  

Stripi bodo navduševali (in najbrž tudi navdihovali) otroke, ravnodušni pa ne bodo ostali niti starši. Celo tisti, ki stripov in tovrstnega (na trenutke obešenjaškega) humorja ne marajo, se bodo morali sprijazniti, da so stripi Billa Wattersona o Calvinu in Hobbsu pač zelooo smešni. In če tega dvojca še ne poznate, sploh ne vem, kaj še čakate?!

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2020