Romeo in Julija iz sosednje ulice

Romeo in Julija iz sosednje ulice

Pesmi in ena tragedija s hollywoodskim koncem je podnaslov zbirke poezije za (zaljubljene) najstniške bralce, ki je nastala izpod peresa Vinka Moderndorferja in ki jih je z domiselnimi in duhovitimi ilustracijami zabelil in začinil Jure Engelsberger.

Tisti koprneči verz »O, Romeo! Romeo!«, ki ga je Shakespeare zapisal v najbolj znani ljubezenski tragediji Romeo in Juliji, je bil vsekakor tudi izhodišče za tole zbirko poezije, ki je posvečena predvsem najstnikom in pa ljubezni. Torej zaljubljenim najstnikom, pa čeprav so zaljubljeni v teh nenavadnih modernih časih, malo naskrivaj, malo vsem na očem, malo zelo in malo čisto malo.

Knjiga je razdeljena na posamezne sklope – Včasih je preveč besed, Romeo in Julija iz sosednje ulice ter Imeti rad. Moderndorfer se takorekoč v vseh zapisanih pesmih ukvarja z ljubeznijo in zaljubljenostjo skozi najstniške oči in to na zelo moderen oz. sodoben način – tu so telefoni in družbena omrežja, najstniška moda in njihov način komuniciranja, pa seveda vse tipične zadrege – od izgleda, do zadrege, hormonov, dotikov, stikov, poljubov, pogledov, ljubosumja, hrepenenja in razočaranja.

Ilustracije Jureta Engelsbergerja so tiste, ki zbirko naredijo zabavno in duhovito – včasih pesem nadgradi, drugi poglobi in jo tretjič predstavi v nekoliko drugačni luči, vsekakor pa s svojim punk-uporniškim slogom vsekakor sodi v to problematično tematiko najstniške ljubezni, o kateri se na glas seveda ne sme govoriti. Vsaj z najstniki ne, verjemite!

No, in pa pesem, ki jo je treba izpostaviti, saj pošteno štrli ven, pa čeprav ravno tako govori o ljubezni in hrepenenju, povezanosti in je v Shakespearovem duhu, žal tragična. Črni cvet je pesem, ki bo zaprla usta. Tudi zbrisala nasmeh z obraza. Ker je pač žalostna. Še toliko bolj žalostna, ker je resnična. In zdi se mi odlično, da jo je avtor uvrstil v ta sicer »strogo« ljubezenski izbor in upam, da je mladi med prebiranjem ne bodo spregledali in da se bodo o njej pogovarjali. Razmišljali, ukrepali. V svetu, sploh pa najstniškem, ki bi moral biti napolnjen z ljubeznijo, ne bi smelo biti prostora za takšne zgodbe (pesmi), pa čeprav si pred njimi ne smemo zatiskati oči. Sploh pa ne danes!   

Težko zapišem, da mladi danes ne berejo, saj imam doma tri strastne mlade bralce. Vem, da ne berejo vsi tako zelo radi in da berejo še kaj drugega, kot le knjige. Najbrž res ne berejo veliko poezije, ampak ta zbirka si vsekakor zasluži njihovo priložnost. Pozornost bo zagotovo osvojila po zaslugi privlačne naslovnice in ljubezenske barvne kombinacije – prevladuje rdeča, nekaj je pač črne, za kontrast pa skrbi bela. Kot v življenju, kot v ljubezni. Razveselite kakšnega najstnika s to knjigo, ker jim je pisana na kožo oz. srce.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2022

Batman: White Knight presents – Harley Quinn

Batman: White Knight presents – Harley Quinn

Murphyverse – tretjič. Le da tokrat avtor ni Sean Murphy, ampak njegova življenjska sopotnica Katana Collins in morda prav zato tokrat spremljamo junakinjo – Harley Quinn. Šestdelna zbirka, ki je izhajala od oktobra 2020 do marca 2021, ki slika drugačen Gotham od tistega klasičnega DC-jevega.

V preteklih dveh mesecih sem že izpostavil dva stripa, ki ju je ustvaril Sean Murphy in z njima postavil nekakšen alternativen Gotham – tu so še vedno Batman, Joker, Harley Quinn ter večina dobro znanih negativcev, podkupljenih policistov, poštenih policistov in seveda še koga. White Knight, The Curse of White Knight z vključenim Von Freezom in sedaj Harley Quinn. Kaj se je v Gothamu zgodilo od zadnjega stripa? Joker oz. Jack Napier je mrtev. Batman je snel masko, se predal policistom in kot tihi jetnik Bruce Wayne ždi v ječi. Harley Quinn je mati samohranilka, ki se še vedno težko spopada tako s preteklimi dejanji kot trenutnim stanjem, v katerem se je znašla.

In potem se začne … trupla, očitno ne naključna. Trupla filmskih zvezdnikov Gothamske zlate dobe. Vsa trupla skrbno postavljena v točno določen kader. Policija je nemočna, GTO ravno tako. Na pomoč pokličejo Harley Quinn, ki ji kaj hitro postane jasno, da nekdo (slabo) kopira tisto, kar je počel Joker in najbrž z namenom, da bi v kremplje dobil njo. Ta nekdo je očitno Producer, umazano delo pa zanj opravlja Starlet (s pravim imenom Ethel Ober), propadla in pozabla filmska igralka, pomagata ji med drugimi tudi Neo-Joker in Poison Ivy. Gothamskim služabnikom pravice na pomoč priskoči mlad FBI-jevec Hector Quimby in med njim in Harley začnejo kmalu preskakovati iskre.

Harley je kot že tolikokrat razpeta in preprosto ne ve, kaj je in kaj naj bo. Dr. Harleen Quinzel, Harley Quinn, policistka, morilka, psihiatrinja ali čisto običajna mama? (To o običajnosti je seveda treba jemati s trohico humorja, saj ji otroka pogosta pazita njena hišna ljubljenčka – hijeni) Koga in zakaj je imela rajši – Jokerja ali Jacka Napierja, morda celo Batmana? (Bruce Wayne je v stripu omenjen kot stric, kar zgolj potrjuje tisto presenetljivo odkritje, da sta bila Joker in Batman oz. Jack in Bruce (pol)brata). Kaj čuti do mladega FBI-jevca?

A seveda ni vse (oziroma nič) tako, kot si mnogi predstavljajo. Hector jim zamolči, da je njegova mama verjetno ena naslednjih žrtev, a kaj kmalu postane jasno, da kar glavna tarča. Harley Quinn niha in v visokih petah stopica po zelo tanki in visoki vrvi, a ko ji eksplozija uniči stanovanje, v eksploziji pa skoraj izgubi enega od dvojčkov, je igre zanjo konec.

Sledi seveda niz presenetljivih razkritij in zahtevnih psiholoških igric, ki jih v nenavaden film, odigran v resničnosti, postavlja Producer, kjer ima tokrat glavno vlogo vendarle Starlet in bi morali biti vsi ostali zgolj statisti, ampak temu seveda ni tako. Kako je Starlet povezana s Hectorjem in kdo je v resnici Producent, kakšno vlogo bo pri razpletu odigral Bruce Wayne in kaj se dogaja z Jasonom Toddom (Robinom) ter seveda – kako uspešno bo Harley Quinn premagovala notranje demone in spomine na Jacka/Jokerja? Prepuščam vas branju … no, in potem vas za nameček čaka še Harley Quinn: Black, White Knight & Red, kjer Harleen z otrokoma piše valentinova pisma in nas avtorica znova popelje novim razkritjem naproti.

Strip, ki v zaključku sicer nekoliko obvisi in mu, če nič drugega, manjka tako nekaj tiste tipične gothamsko-batmanske temačnosti kot tudi obešenjaškega Jokerjevega humorja in nepredvidljivosti. Zgrajen skoraj v maniri kakšnega noir stripa s fatalko, ki jim želi biti Starlet nadvse podobna. Drugačen, a z dovolj podrobnostmi in poudarki, ki ga imenitno vključijo v celo serijo. V letošnjem letu nas čaka še Batman: Beyond the White Knight, ki se bo dogajal kar deset let po tej izdaji, Murphy pa je že napovedal ali vsaj vzdražil s še dvema naslovoma – Nightwing in Batgirl.    

Rating: 4 out of 5.

DC Comics Black Label, 2021

Zbiralec strahov

Zbiralec strahov

Goran Vojnović se tokrat ne predstavlja s kakšnim romanom, ampak z zbirko avtobiografskih esejev, razdeljenih v zanimive sklope, v katerih potuje vse do otroštva do današnjih, s covidom in vojno prežetih dni.

Goran Vojnović je postal eden tistih slovenskih avtorjev, ki jih v bistvu ni potrebno več predstavljati – odlično se predstavlja s svojimi deli – naj so to najstniško odraščajoče Čefurji, raus! ali Đorđić se vrača, zelo razmišljujoča in pretresljiva, z vojno zaznamovana Jugoslavija, moja dežela, malce bolj ljubezenska Figa ali pač kolumne, ki jih lahko preberete v Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra. Letos bomo lahko prebrali tudi njegovo prvo pravljico.

Eseji, zbrani v najnovejši knjigi Zbiralec strahov, so zanimivi. Berljivi. Razmišljujoči. Po prologu sledijo sklopi Fant na šolskem plesu, Muzej začasnih rešitev, Ljudje ustavljenega časa, Pravica do nostalgije ter V Ulici Vinka Vitezića. Vojnović je standardno duhovit in pronicljiv, kritičen, po potrebi zbadljiv, na trenutke otožen, celo melanholičen. Tu so Fužine in Ljubljana, pa Pula ter Bosna in Hercegovina, odraščanje, starši, družina, kariera, politika, nerazumevanje, »biti Bosan’c«, košarka in splošno stanje duha. Lahko bi ga recimo postavil ob bok Esadu Babačiću, še enemu mojstru esejizma, s podobno predzgodbo, a iz nekega drugega časa, a s podobno globino, bolečino in tudi smislom za humor. Oba imata tisto nekaj – tisti kanček balkanskega šarma in sproščenosti, ki ju je pri slovenskih avtorjih težko najti. In naj takoj v izogib napačnemu razumevanju zapisanega povem – tako Gorana kot Esada dojemam kot naša, slovenska avtorja, saj sta oba res mojstra slovenske besede ter jezika in za zgled mnogim.  

Zbiralec strahov, torej … spomini na šolski ples, kjer so vsi uživali ob Nirvani in Smells like teen spirit. Sredi devetdesetih priti iz Fužin v katerikoli drug konec Ljubljane je pač pomenilo zgolj dve oznaki – »Fužin’c« in »čefur«. Razmišljanje o njihovem družinskem fužinskem stanovanju, ki ga je mama želela vedno obnavljati, oče pa je obnovo prelagal in prelagal in prelagal, v neko nedoločeno prihodnost, ker pač čas ni bil nikoli pravi. Najbrž situacija, ki je dobro poznana vsem in se teh pogovorov, načrtovanj, stroškov, kreditov in še česa dobro zavedamo. Bojimo. No, če smo seveda v tisti srečni skupini izbrancev z lastno nepremičnino, pa čeprav smo jo ali pa jo še odplačujemo z oderuškimi krediti, da o kakršnikoli prenovi sploh slišati nočemo. Toplo in ljubo je tudi prebiranje eseja Banka je banka, predvsem zaradi te nostalgične note očetove službe, spremljanja in opazovanja, nekih nevidnih niti, ki nas na nekaj/nekoga vežejo, pa ne vemo točno, zakaj. A niti so in čeprav tanke ali celo nevidne, jih ni tako težko pretrgati.  

Del, v katerem je Vojnović morda najboljši in tudi najbolj svoj, so naslednji trije sklopi, kjer bi lahko rekli, da je jugonostalgičen. Spominja se tistih drugih časov, navad, kulture, junakov – naj bodo knjižni, filmski ali športni in za katere dandanes pravzaprav ne ve, kako naj jih razume. Zame osebno je zapis Dražen odličen, saj dobro prikaže to razdvojenost neke generacije na področju športa, politike in navijaštva. Kdo sem, za koga sem in zakaj nisem? Če pa vsi drugi so? Smem biti svoj, imeti svoje razloge, sanje in pričakovanja?

Z Goranom sva rojena istega leta (pa se ne poznava) in lahko rečem, da sva poslušala veliko podobne glasbe, stiskala pesti za športne kolektive in se čudila mojstrstvom (ter oba sanjala, da bova naslednja Dražena) mnogih genijev, bila zaradi drugačnosti vsak na svoj način vedno nekje na robu in pogosto blizu osamljenosti. Za razliko od mene je on na -ić in njegova starša pač nista Slovenca. Med vojno, ki je v devetdesetih divjala po bivši skupni Jugoslaviji, nismo nikogar izgubili, razen morda sanj. Vem, kako so se moje razblinile, ko sem videl tanke na Plitvicah, pa tiste Bobanove brce in nore nogometne tekme Dinamo – Crvena zvezda, ko je Jure Zdovc zapustil jugoslovansko reprezentanco in si »nekoč brata« Dražen ter Vlade nista več mogla pogledat v oči, spomnim se obstreljevanja Dubrovnika in Mostarja, moskovskega Monsters of Rock festivala, ki bi se moral odviti v Beogradu (pa se zaradi vojne ni) in košarkarskega finala olimpijskih iger v Barceloni, kjer so Hrvati z Draženom na čelu pokazali, da je vredno sanjati. In kjer bi morda, ampak res morda, tista odlična skupna jugoslovanska reprezentanca pokazala, da je neka sanjska ekipa obstajala tudi izven ZDA. Ukradene sanje je naslov neke druge knjige, ki se ukvarja s sanjami jugoslovanske košarke. In potem je leto kasneje umrl Dražen Petrović, za nameček po tekmi s Slovenijo in nisem vedel, takrat 13-letnik z velikimi sanjami, ali smem jokati ali ne? Ali je on še »naš«?

Vsi smo šli čez določena obdobja, sanj, poguma in strahov. Menim, da je še danes tako – ne glede na to, kdo in kaj smo. Strah nas je najbrž že zato, ker imamo določene izkušnje, ker smo določene strahove premagali, pa si vedno znova želimo (še) boljšega jutri. Strah nas je, kot je bilo strah naše starše in stare starše. Strah nas je zaradi včeraj in strah nas je za jutri, zase, za naše otroke in zanje. In s tem ni nič narobe – strah pomeni, da nam ni vseeno, da si želimo živeti in sanjati.

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2022

Kostja Veselko – Brezliki

Kostja Veselko – Brezliki

Tretja knjiga iz serije Kostja Veselko me je kar malo presenetila – prvič sem opazil kar očitne podobnosti s Harryjem Potterjem in vprašal sem se, če je res pametno, da te knjige prebira moj še ne 10-letni sin, ki je nad Kostjo sicer navdušen.

Mnenje o prvih dveh knjigah – Kostja Veselko in Igra z ognjem; sem že zapisal in si ga seveda lahko preberete. Nenavadni čarovniški svet Dublina me je morda kar malo preveč posrkal in vmes sem potreboval nekaj odmora in vsebinsko malce drugačnih knjig, ampak seveda se prav dolgo nisem mogel držati stran od Landyjeve serije. Tretja knjiga nosi naslov Brezliki in zvesti bralci vsaj približno veste, za koga (ali bi moral morda napisati kaj) gre …

Kostja Veselko in Stephanie Edgely oz. Valkira Vihar sta ne le degradirana, ampak takorekoč izobčena zaradi obtožb in dogajanj v drugi knjigi. A kljub vsemu ne moreta (in nočeta) stati križem rok, ko začnejo umirati teleporterji – ljudje posebnih lastnosti, ki lahko odprejo portal in omogočijo Brezlikim, da se vrnejo na zemljo.

Kdo torej stoji za umori? Nekromant Salomon Venec, star Kostjin sovražnik, jima pove za Črnošolce, Zlohotarjevo vojsko fanatikov in tri like, ki so se znova pojavili – Jarona Vislico, Srhljivega Krava in Rožo Pomor. Na čelu naj bi stal skrivnostni Batu, za plačanca pa so najeli še enega starega znanca – Žarka Krvavca. Kako neverjetno močni so Črnošolci, se prva prepriča sicer neustrašna Tanita Mala, ki je proti njim takorekoč nemočna, ko napadejo in ubijejo predzadnjega teleporterja, Sokola Selca.

Kostja in Valkira imata medtem nemalo dela. Veliki čarovnik Črnodim Ceh ju ima na piki, glavni detektiv Remus Križ ju želi aretirati, obenem Žalni Moder ves čas grozi, da bo izdal njeno veliko skrivnost, ki je tesno povezana s Kostjo, seveda prav onadva dobita v roke zadnjega in najbolj zelenega teleporterja, prevzetnega in nadutega Fletcherja Renna. Počasi začneta sestavljati zapleteno sestavljanko, obenem pa se morata spopadati še s tem, komu verjeti in zaupati ter komu ne. Včasih se za zaveznika pokaže tisti, od katerega bi to najmanj pričakoval …

Portal lahko na skritem mestu odpre le teleporter (torej Fletcher), ki bo uspel povezati sidro ožin. Sidro ožin je očitno Zverižarjev prsni koš, ki je nekdaj pripadal Brezlikemu, odprtje portala pa se bo zgodilo na kmetiji Aranmore, kjer živi nenavadni starec Paddy. Podobnosti s skrižvni iz Harryja Potterja so seveda odveč. Črnošolci ukradejo Zverižarjev prsni koš in ugrabijo Črnodima Ceha, Kostji in predvsem Valkiri uspe oživiti žezlo starodavnih s pomočjo črnega kristala, saj je to edina stvar, ki jim lahko pomaga v boju z Brezlikimi, ko bodo enkrat prišli.

In seveda je jasno, da bodo prišli. In ko pridejo, nihče ne pričakuje tako divjega, hipnotičnega in neobrzdanega vrtinca dogajanja, čarovniških trikov, izdaj, prevar, sodelovanj, pomoči in presenečenj. Gospod Blaž umre, Salomon Venec in sloviti Beli sekač naredita mnogo več, kot bi kdorkoli pričakoval, jasno postane, kdo je Batu in kdo glavni vohun v svetišču. Duhovitosti v dialogih je nekoliko manj in odtenek resnosti bo dal tudi mlajšim bralcem vedeti, da so zadeve resne. Na podlagi omemb, bodo šli morda raziskovat Thin Lizzy (voščena lutka Phila Lynotta namreč straži vhod v svetišče), Aerosmith in Stiff Little Fingers. No, pa še eno knjižno referenco vam izdam – Gandalfa s svojim ognjenim bičem zgrabi Balrog in ga potegne s seboj v globine Morije. To sestavljanko pa prepuščam vam …

Derek Landy je s Kostjem Veselkom nedvomno ustvaril izredno vznemirljivo knjižno serijo, ki bo mlade bralca uvedla v svet (noir) detektivk in reševanja ugank, vse skupaj pa je zanimivo prežeto s čarovnijo in fantazijo. Starejšim bralcem bo predvsem zanimiv odklop od morda psihološko zahtevnejših del, kjer pa svoje vsekakor naredi odlično stkan fantazijski svet. Seveda pa sam že nestrpno pogledujem na polico, kjer me čaka četrta knjige iz serije – Črni dnevi.   

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2019

Zakaj ne pišem

Zakaj ne pišem

Avtofikcijski, esejistični roman izpod peresa Dijane Matković, ki vam bo dal misliti. O drugačnosti, izgubljenosti, iskanju in odkrivanju, pisateljski oz. ustvarjalni blokadi, stereotipih, družini, prijateljih, izobrazbi in še čem. Na način, ki bo mnogim tuj, nekaterim pa še kako znan.

Del Dijane Matković nisem poznal, me je pa na tiskovni konferenci ob predstavitvi knjige presenetila in prevzela s pristopom, iskrenostjo in odločnostjo. Občutek sem imel, da gledam razigrano dekle, ki pa so jo skalile mnogotere bitke. In ja, ima mladostno, skoraj najstniško energijo ter kot mi je postalo jasno že po nekaj prebranih straneh, obilo življenjskih izkušenj.   

Zakaj ne pišem je razdeljena na tri dele in čeprav se morda sprva zdi, da razdelitev nima smisla, je to le še ena od mnogih morebitnih zmot. Če v prvem delu spoznavamo avtorico, njene težave in številne preizkušnje, se v drugem spopademo z njenim ustvarjalnim egom (ki to sicer ni) in v tretjem imenitnim povzetkom, zakaj (ne) piše. Moram priznati, da nikoli prej nisem pomislil na to, da bi nekoga bral – ali pa ne; glede na to, kdo je, kaj je oz. kako se piše. Mogoče imam tukaj celo šibko točko in če vidim, da gledam v delo avtorja, ki bo prežeto s patosom, humorjem, iskrenostjo, spontanostjo in pač »balkanskim šmekom« (Esad, so to tvoje besede, kajne?), hitro podležem. In ja, še enkrat več zatrdim, da z užitkom berem Babačića in Vojnovića, očitno tudi Matković, da me brez vnaprejšnjega razmišljanja prepričajo Šehić, Burić, Stanišić, da v to kategorijo bržkone sodi tudi Bastašić in še kdo. Sem rabil kdaj razmišljat, ko je novo ploščo izdal Đorđe Balašević? Ne, vedel sem, da bo odlična.

Dijana Matković je sicer nekaj posebnega in drugačnega. Pripadava skoraj isti generaciji (Dijana je malenkost mlajša) in s podobno izhodiščno zgodbo, kar bo ona najbrž zanikala, a naj razložim … Njena starša in tako posledična tudi ona (pa čeprav rojena v Sloveniji) prihajajo »od dol«, včasih smo jim rekli »bosanci«, potem so postali »čefurji«. In kot taki se ves čas spopadajo s stereotipi, ki so jih žal v naše zavedanje vcepili kar sami. Lahko so čistilke, medicinske sestre, nočni čuvaji in vratarji, nogometaši, sprevodniki, vozniki avtobusov, zidarji, peki, odnašalci smeti, … ne morejo biti pesniki, glasbeniki, filozofi, pisatelji, profesorji, direktorji, nikakor ne smejo izstopati, vsaj v pozitivno ne. In če jaz v priimku nisem imel -ić, sem pač prihajal iz delavske družine in v zibko mi je bilo položeno, da karkoli bom imel, bom dobil z lastnim delom. Ne morem biti direktor, profesor, filozof, smučar ali tenisač, odvetnik, doktor česarkoli …

A oba z Dijano sva prvo zatočišče našla v lokalni knjižnici, v literaturi. Potem v glasbi – ona v rejvu, jaz v (starem) rocku. Če bi se v mladostniških letih srečala na ulici, bi se drug drugemu zagotovo izognila v najširšem možnem loku. Tako čudna, tako drugačna. Tako zelo podobna. Oba sva iskala izhod iz neke slepe ulice predsodkov, stereotipov in zaznamovanosti. Tolkla z glavo v zid, iskala izhod iz slepe ulice, se spotikala, preskakovala in padala prek vedno novih in novih polen … pač črni ovci, vsak v svoji čredi in na svoj način črna.

Vse to, kar Dijana piše v Zakaj ne pišem, razumem. Šel sem skozi podobne procese in še vedno sem v tem stanju. Moral bi pisati, ker vem, da je to tisto, kar v življenju potrebujem. Ampak ne pišem. No, ne pišem knjige, ampak o knjigah. Pišem to, kar berete. Želim pa si pisati nekaj povsem drugačnega. Ampak čas očitno ne pravi. In če je Dijana zato, da je znova prišla na pot pisanja, prevajala, urednikovala in tu pa tam napisala kakšen esej ter svojo »travmo« in blokado izvrstno umestila v knjigo, sam berem, berem in berem ter pišem o prebranem. Številni citati, mnenja, (avto)refleksije, nemoč in občutenja, zmote in pogledi. Se spomnite Balaševića, kako je na enem koncertu razlagal, kako ravna je Vojvodina, da se mu nekateri pogledi še kar niso vrnili, pri nas pa povsod stoji kakšen hrib in – bang!; pogled se ti mimogrede vrne.  

Dijana je mojstrica ne le besede, ampak tudi snovanja. Še enkrat več se mi dogaja, da se po prebranem sprašujem, kdo neki bi hotel brati kaj, kar bom napisal jaz. Zakaj? Tam zunaj je toliko odličnih avtorjev in avtoric, ki jim ne sežem do gležnjev in preprosto nimam »tistega nekaj«, ampak … ravno o tem piše v Zakaj ne pišem. Moraš pisati, ker je tudi tvoj glas pomemben in nosi neko zgodbo. Bom pisal? Bom. Vmes bom še veliko prebral in pisal o tem. Vse ob svojem času …

Rating: 5 out of 5.

Cankarjeva založba, 2021

Zgodba zgodb

Zgodba zgodb

Zgodba zgodb ali Zabava za najmlajše je zajetna zbirka 50 zgodb (izraza pravljica rajši ne bom uporabljal), ki jih je v 17. stoletju zapisoval Neapeljčan Giambattista Basile in po katerem so se zgledovali vsi kasnejši zapisovalci ljudskih zgodb in pravljic.

Vsekakor vsakemu bralcu, ki se bo spoprijel s tole konkretno in obenem zelo berljivo knjigo, priporočam, da ne preskoči uvodnega sestavka Ane Duša Zgodba zgodb in rojstvo evropske literarne pravljice, v katerem bo izvedel ne le ogromno o samem Basileju, razlogih za nastanek te zbirke, ampak ponuja imeniten vpogled v dejansko rojstvo zapisovanja in pravljičarstva v Evropi.

In naj delček razlage navedem kar tule, saj pove veliko – »Žanr, ki ga je ustvaril Basile, je slogovni eksperiment, ki skuša slediti upovedovani snovi, hkrati pa jo ves čas tudi bolj ali manj eksplicitno komentira. To še ni pravljica, ki je v 20. stoletju postala neodtujljiv del procesa odraščanja, v katerem ima jasne vzgojne, psihološke in učne namene – Basile izkoristi tiste lastnosti enodimenzionalne realnosti, zaradi katerih ima pravljica moč, da z lučjo posveti v najtemnejše kotičke človekove duše, locira njene najbolj pritlehne, umazane in destruktivne strasti in jih postavi v dvorano ogledal, kjer jih preobrača, deformira in amplificira, dokler se groza, ki ob njih navdaja bralca, ne spremeni v odrešujoč krohot.«

Zgodba zgodb je bila napisana v neapeljščini oz. neapeljskem dialektu in tisti, ki ste recimo gledali serijo Genialna prijateljica, veste, kako zelo drugačna je neapeljščina od tiste klasične italijanščine, ampak Neapelj je v 17. stoletju nekaj pomenil in bil takorekoč prestolnica Italije. Basile, ki je veliko potoval in odlično poslušal ter zapisoval, je vse te zgodbe, med katerimi so si mnoge podobne, postavil v lokalno okolje, bralca pa bo presenetil zares bogat jezikovni prevod (globoko spoštovanje Ani Duša in Ireni Duša Draž), ničkoliko referenc in zgodovinskih podatkov, ob katerih se vam bo zvrtelo v glavi.   

Zgodba zgodb je postavljena v pravljičen kontekst – nekoč je živel kralj Kosmate doline, ki je imel hči Zozo, ki se ni nikoli smejala. In ko jo nekaj celo nasmeje, sproži kletev, po kateri se bo lahko poročila samo s princem Okroglega polja, Tadeom, ki v mestni grobnici leži zaradi vilinske kletve. Zoza gre, da bi našla spečega princa in ga rešile kletve, vmes sreča vile, od njih dobiva darove in ko pride že čisto blizu, jo ukane krivonoga sužnja. A Zoza ne obupa! Plete in pleteniči, seveda s pomočjo lastne iznajdljivosti, daril dobrih vil, na roko ji gre prinčeva zagledanost, a tu je seveda še vedno njegova zdaj že žena, ki v sebi nosi njegovega otroka in ga spretno izsiljuje. Zoza vse skupaj spet obrne malce sebi v prid in z enim od darov poskrbi, da si sužnja zaželi poslušati zgodbe in Tadeu ne ostane drugega, kot da me vsemi ženskami v deželi izbere deset takšnih z največ izkušnjami, najhitrejšimi in tudi najbolj nabritimi jeziki, ki bodo njegovi ženi pet dni (do rojstva) pripovedovale zgodbe – jedli bodo, pili, se igrali, poslušali in vsak dan zaključili z eklogo.  

In kdo so pripovedovalke? Šepava Zeza, skrivljena Cecca, golšasta Meneca, surlasta Tolla, grbasta Popa, slinasta Antonella, žnablasta Ciulla, škilasta Paola, ofucana Ciommetella in usrana Iacova. In najbrž vam že ti osnovni opisi dajo vedeti, kako bogat in raznolik je jezik v Zgodbi zgodb, pa to seveda ni še nič. Izbrane ženske si potem pet dni izmenjujejo svoj prostor pod prinčevi soncem in na nek način tekmujejo, katera bo zbrano občinstvo bolj prevzela, navdušila, osupnila, šokirala, očarala ali prestrašila z izbrano zgodbo.

V središču zgodb so, kot je pravljicam v navadi kralji in kraljice, princi in princese, pa seveda povsem običajni smrtniki, praviloma precej revni – hčere in sinovi, seveda v pravljičnih številih od tri naprej, zlobne mačehe in oklevajoči očetje, vile, grdine in grdobci, živali z nenavadnimi (pravljičnimi) sposobnostmi, coprnije in uroki ter še kaj. Nesrečne ljubezni, ljubosumje, pregovorna nesposobnost, maščevanje, prevare in pa seveda ljudska spretnost in iznajdljivost, pogosto kup sreče ali pač naključij, umori, poljubi in kar veliko mesenosti. Navdušili so me domiselni in prispodob polni opisi sončnih vzhodov in zahodov ter noči, pa tudi posamezne žalitve so naravnost neverjetne in dah jemajoče.

Ampak, če vas zanima, od kod izvirajo – sicer mnogo bolj grobi, odrasli, vulgarni in brez dlake na jeziku; Janko in Metka, Zlatolaska, Mestni godci, Obuti maček, Trnuljčica, Sneguljčica, Pepelka in še mnogi drugi, potem imate tule zbrane takorekoč vse. Basile je vplival in serviral številne zgodbe, ki so jih kasneje v olepšani in otrokom prijaznejši različici zapisovali Perrault, Calvino, brata Grimm in drugi zapisovalci ljudskih zgodb.

No, in če se Zgodba zgodb začne z nesrečno Zozo, sužnjo in Tadeom, se z njimi seveda tudi zaključi. Pravljično, in brez dlake na jeziku. Imenitna knjiga oz. zbirka pravljic, ki naj je nikakor ne berejo vaši otroci, vi pa boste zagotovo uživali.

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2022

Plima

Plima

Pred branjem drugega romana Ane Schnabl sem bil malce razdvojen – njen prvenec Mojstrovina so nekateri označevali kot mojstrovino, a me v isti sapi opozarjali, da ima avtorica zelo specifičen slog pisanja, na katerega se je treba navaditi.

In uvodoma moram priznati – nisem se ga navadil in zelo težko sem ga usvojil. Na trenutke neskončno dolgi stavki, razmišljanja, razglabljanja, filozofiranja, sanjarjenja, spominjanja, razlaganja ali pa celo zgolj nakladanja, so me resnično utrudili. Zdelo se mi je celo, da bi roman lahko postal malce daljša, a mnogo bolj berljiva kratka zgodba. Skrčena, prečiščena, še vedno polna, zanimiva in vsaj zame, mnogo bolj berljiva. Slog pač in ali ti je všeč, ali pa pač ne. A knjige z zanimivo vsebino ne odložim zlepa in tokrat sem se malo bolj namučil, saj je zgodba vseeno tako zanimiva in ima toliko enih preobratov in prevratov, da sem ji moral priti do konca.

Zgodba? Pisateljica Dunja se vrne v rodni Piran, da bi raziskala in morda celo napisala zgodbo. No, zgodbo z velikim Z, kako in zakaj je pred mnogimi leti umrl njen starejši brat Dražen in njeno družino pahnil v nek nor vrtinec žalovanja, obsojanja, pozabljanja in iskanja. Očeta v alkohol in naposled čez rob, mamo v objokovanje in zanikanje ter Dunjo … Dunjo pač nekam, kjer ni želela biti, a je vedela, da se spon ne bo rešila, dokler ne izve.

In raziskuje, odkriva, brska in brsklja, koplje in odkopava, rije, ruši, podira in požiga. Tu je Katarina ali Keti, njena otroška prijateljica, njeno navidezno sidro in varnostna mreža. Tu je Kristijan, Draženov najboljši prijatelj in sedaj Katarinin partner. Njena hči Duška, samosvoja najstnica, ki vidi in čuti več, kot pokaže, Dražena ni poznala. Pozna in ve pa marsikaj, kar Dunja ne. In tu je potem še Mirela, usodna ženska, v katero sta bila zaljubljena tako Dražen kot Kristijan in ki je bila (najbrž) jabolko spora med prijateljema.

Kdo je bil tiste usodne noči skupaj z Draženom na piranskem obzidju? Ali je bila ta oseba tista, ki ga je dobesedno potisnila čez rob ali se je zaradi te osebe Dražen sam odločil za usodni korak v globino brez dna? Zakaj? Nesrečna ljubezen? Morda prepovedana? Nerazumljena, drugačna?

Dunja plast za plastjo, spomin za spominom, okrušek za okruškom odkriva in spoznava, da lastnega brata pravzaprav sploh ni poznala. Imela ga je rada, kot se imajo radi bratje in sestre, trpela je ob nenadni in nepričakovani izgubi, a je bil zanjo očitno tujec. Neznanec. In tudi končno odkritje, ki ji brata pokaže v zgolj eni od luči, ki so dotlej brlele in migotale, njenih jader ne napolni s spokojnostjo, ampak s še več nemira. A na koncu vsaj ve.

Plima je naporen roman. Zaradi tistega naravnega »kdo je to storil?« ima seveda vse elemente in nastavke kriminalke, Dunjin težavni značaj in njena izgubljenost, mračnost in fatalnost skoraj da vseh likov mu da celo nekaj noir pridiha, vsa teža bremen in psihologija odločitev mu dodata v mozaik še oznako psihološkega. Sam sem ga sprva označil še za triler in vsekakor moram priznati, da je vznemirjenja in nestrpnega pričakovanja veliko. Tu so droge, prepovedani dotiki, že obsedenost z Michaelom Jacksonom bi lahko namignila na marsikaj, najstniška spolnost in predajanje na bolj ali manj divjih plažah ob slovenski obali, lažna prijateljstva in zlagana prijaznost, tu je nasilje, so grde besede in še grša dejanja, nestrpnost do mnogih in še bi lahko našteval. Nemoč, kako se soočiti z vsem in nato odločitev, ki je sprejeta v trenutku. Pravilna, napačna, slaba, najslabša? Vsekakor knjiga, ki vam bo dala misliti.   

Rating: 3 out of 5.

Beletrina, 2022

Zlom

Zlom

Drug del zanimive trilogije za mlajše (a zahtevnejše) bralce, ki v Izbrisu ponudi Veliko Britanijo dvajset let kasneje, povsem drugačno in podobno Ameriki, kot jo vidimo v Deklini zgodbi. Glavna junakinja je Kyla, izbrisano dekle, ki počasi sestavlja kosce svojega preteklega življenja …

Prvi del je pustil kar nekaj odprtih vprašanj – ali je bil Kylin spomin res izbrisan, saj njen levo ne dela več? Kaj se je zgodilo z Benom? Kakšna je vloga Kylinih staršev v novi državni ureditvi? Kdo je profesor Hatten oz. Nico, saj ju s Kylo očitno druži preteklost in kako je sploh lahko dobil službo, saj je očitno povezan z odporniškim oz. terorističnim gibanjem PVT oz. Osvobodimo VB? In seveda, kakšna je njena vloga?

Drug del na kar nekaj vprašanj odgovori, a obenem zastavi veliko (novih) vprašanj, Kyla se sooča z novimi morami oz. videnji, ki pa na njeno počutje ne vplivajo več tako usodno. Ključna bo šahovska figura – trdnjava in bralec se seveda sprašuje, kakšna bo vloga njene figure v tej zapleteni šahovski partiji. Poleg tega, da je spoznala, da je bila nekdaj Lucy Connor, jo Nico vrne v svet, ko je bila še Dežna … del Sov, odlično urjene najstniške teroristične enote. Tu je potem novi sosed Cameron, ki pride živet k stricu in teti, saj so mu očeta odpeljali zaredarji in vse zaredarsko prezira. Svojo vlogo igrata zaredarski agent Coulson in doktorica Lysander iz bolnišnice New London, ki je pravzaprav utemeljiteljica izbrisa, a obenem razdvojena in vse bolj etična in kaže vse bolj človeško plat. Ne gre pozabiti na Maca in Aidna ter kup obrazov, ki jih je Kyla (skoraj) pozabila – nasilnega Wayna Besta, v prvem delu nasilno odvedena Tori in pa Katran, še en spomin preteklih časov.

Vse se dogaja zelo hitro in vse bolj tvegano za Kylo. Skozi knjigo se ji sestavijo koščki, kdo je bila in zakaj se ji je zgodilo, kar se ji je – kako je pri 10. letih izginila Lucy Connor, potem pri 14. postala Dežna, nenavaden eksperiment Nica in doktorja Craiga in naposled pri 16. z izbrisom še Kyla. Nico ima z njo velike načrte in se pri tem ne ozira na žrtve, kot se nikdar ni – njegov najvišji cilj je, da bi bila Kyla oz. Dežna njegovo orožje, ki ga usmerja in upravlja, ubije zaredarje in nove vladarje ter dokaže nesmiselnost oz. neuspešnost izbrisov – prikupna najstnica, ki živi na videz popolno življenje, je še vedno polna nasilja in zmožna ubijanja. Ampak Kyla se še enkrat več izkaže za težko vodljivo.

Njena vloga dvojne agentke, saj želijo, da dela za zaredarje kot tudi za teroriste, je obsojena na neuspeh. Sploh, ker so slike nočnih mor vse bolj jasne, pa tudi vloga posameznikov. Očeta, Nica, teroristov, zaredarjev, očeta in mame, doktor Lysander in ko spozna, da je ves čas le projekt, orodje oz. orožje v rokah mnogih, se dekle pogumno upre. A seveda je tudi upor lahko jalov in brezupen, če ne veš, komu lahko zaupaš ali še več – zaupaš napačnim.

Mnogi računi sicer ostajajo neporavnani in tretji, zadnji del bo zagotovo napet do zadnje strani. Na eni strani sta tu Nico in Tori, ki hrepenita po maščevanju. Na drugi strani je njen novi oče, ki ga Kyla razkrinka in ki zapusti družino, a je njegova vloga v zraku, zagotovo bo štrene konkretno mešal tudi Coulson … vse tesnejša je vez z doktor Lysander, pričakovanja od nje imata tudi Mac in Aidan, ki jo snubita v uporniške vode, zagotovo se bo morala spopasti še s kakšnim demonom preteklosti, morda celo doktorjem Craigom. In tu je seveda še Ben … 

Glede na to, da je naslov zadnjega dela Pretres … jaz se veselim branja, pa vi?

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2022

Kontrabantarji

Kontrabantarji

Nov stripovski izdelek vsestranskega ustvarjalca Martina Ramoveša, temačen in resničen, pretresljiv in na nek način romantičen. Postavljen v čas rapalske meje, torej obdobje med obema svetovnima vojnama in obenem obdobje velike svetovne gospodarske krize, ko tudi slovenskemu prebivalstvu ni bilo z rožicami postlano. In se je bilo treba znajti …

Kontrabantarji so tako malce modernejša (in resničnejša) različica Martina Krpana – on je tihotapil sol, tu pa spremljamo usode ljudi, ki so čez rapalsko mejo iz Poljanske doline (ta je stalno prisoten motiv v vseh delih družine Ramoveš) tihotapili sladkor, kavo, jajca, vžigalice, les in celo konje. Tihotapci, švercerji, ki so z ilegalnim zaslužkom včasih pokrili takšne in drugačne dolgove, nahranili lačna usta in morda uspeli kaj prihraniti za hude čase, ki jim tako ali tako ni bilo videti konca.

Rapalska meja je posledica Rapalske pogodbe in zloglasnega Londonskega sporazuma, ki ga je Italija tajno sklenila s silami antante in v zameno dobila še dodaten del tujega ozemlja – meja je potekala od današnje tromeje, prek Jalovca in Triglava, od Porezna do Blegoša, skozi lep del Poljanske doline, čez Hotedršico in Snežnika vse do hrvaške Reke in morja. Meja je bila seveda strogo varovana – na »naši« strani so bili to vojaški graničarji (predvsem Srbi), na italijanski pa pripadniki obmejne straže GAF ali »gafovci« z značilnimi alpinskimi uniformami s klobukom in peresom. Vedno nekje blizu, pa čeprav morda v senci so bili še oboroženi (in pogosto nemilostni) pripadniki prostovoljne milice državne varnosti ter financarji. »Kontrabant« oz. tihotapstvo se je kaznovalo z denarno kaznijo ali zaporom, pogosto pa tudi s smrtjo.

Scenarij tokratnega Ramovešega stripa sta napisala Janez in Martin Ramoveš, zakaj je temu tako, izveste na koncu. Pa tudi zanimivo razmišljanje in poistovetenje s tihotapljenjem glavnega avtorja, torej Martina Ramoveša, boste lahko prebrali. In se morda spomnili lastnih prigod švercanja »levisk«, »dirkalcev«, »makit«, »blekendekerjev«, kave, praškov, čokolad, »jollyjk«, mehčalcev, riža in še česa iz bližnjih nam držav. Pa trepetanja na meji, potnih dlani in preklinjanja …

Posebnega smisla, da bi zgodbo analiziral in pripovedoval, pravzaprav ni. Najbrž ena od mnogih (resničnih) zgodb, ki so se v tistem času odvijale. Preplet zgodb in usod s te in one strani, krhkih zavezništev in izdaj, spletk in ljubimkanj, nesrečnih potez in napačnih stav … tehnika risanja s tušem odlično sodi v to temačno vzdušje, ostre in izklesane obrazne poteze, ki pripovedujejo trpke in bridke zgodbe, ravno tako. Ramoveš se je še enkrat več izkazal kot odličen pripovedovalec in poustvarjalec zgodb in kar malo mi je žal, da ni še tega stripa opremil z ustrezno glasbeno opremo – poljanski western blues, poln hrepenenja, žalosti, obupa in suspenza. No, morda pa si boste glasbo med prebiranjem pričarali kar sami …

Rating: 4 out of 5.

Forum Ljubljana / Stripburger, 2021

Jeti, v katerega ni nihče verjel

Jeti, v katerega ni nihče verjel

Večplastna slikanica poljske ustvarjalke Asie Olejarczyk o enem najskrivnostnejših bitij na svetu – jetiju, je veliko več kot. Slikanica, ki bo otrokom dala vedeti, kako pomembno je verjeti vase in odraslim, kako pomembno je verjeti v otroke in zakaj je pomembna pravilna komunikacija.

Pravljica se začne v šoli, ko se otroci učijo in pogovarjajo o Himalaji, skrivnostni, veličastni in za večino nedosegljivi gorski verigi, kjer naj bi živelo tudi nenavadno bitje – jeti. O jetiju že desetletja potekajo bolj ali manj divje razprave – obstaja ali ne, so za to dokazi, so ga res videli ali je šlo bolj za kakšno višinsko fatamorgano in tako v nedogled. Večina ne verjame v jetija, z izjemo enega fanta …

In ker verjame ta fant, se nekje v Himalaji vera v samega sebe vrne tudi – v jetija! In jeti se odloči fanta obiskat in se mu predstavit. Presenečenje in nejevera, slednja poskrbi, da jeti pač izgine. Ampak jeti, ki zna pripravit najbolj okusen kakav, je bel, mehek in puhast, se odlično objema, zabavno pleše in zna narisati glasbo, ob kateri je s takšnim užitkom plesal. Jeti, ki verjame vase, ker vanj verjame še nekdo drug. In fant, ki ne želi, da jeti kar tako izgine, se odloči svojega nenavadnega prijatelja predstavit še drugim – najprej mami, pa sošolcem in tako naprej. In ljudje začnejo v jetija verjet. Ker je vanj verjel fant in ker je vase začel verjet sam. Kako zelo preprosto, kajne?

In seveda se bo zdaj našla kopica tistih, ki bodo trdili, da jeti ne obstaja. Ker, če obstaja jeti, potem obstajajo tudi Božiček, Dedek Mraz, Miklavž, vilini, zmaji, škrati, palčki, izvenzemeljska bitja, bogovi in vsa druga bajeslovna in domišljijska bitja. Hm, morda pa obstajajo? Saj tudi dobroto je težko prijet, pa verjamemo vanjo, kajne?

Bistvo te knjige ni odpreti razpravo, ali jetiji obstajajo ali ne. Nekateri v njihov obstoj verjamejo, drugi ne. Bistvo te knjige, ki bo očarala mlajše in starejše bralce, je verjeti. Verjeti in zaupati v svoje lastnosti, sposobnosti, znanje, preprosto vase. Samo tako bodo vanje (in v nas) verjeli tudi drugi. Tako zelo preprosto.

Rating: 5 out of 5.

KUD Sodobnost, 2021