(brez naslova)

Priče sa satnim mehanizmom

Imenitnega bosansko-hercegovskega pisatelja Faruka Šehića sem po Knjigi o Uni tokrat bral v pričujoči zbirki kratkih zgodb, ki nosi oznako »predapokaliptični sevdah«.

Eden tistih mojih nenavadnih spominov na otroštvo so ure. Tiste stare, tiktakajoče ure, budilke, s kopico koleščkov in zobnikov ter vedno tudi kakšno vzmetjo v notranjosti. Starša bosta najbrž pritrdila, ampak res ne vem, če je kakšna ura v naši hiši ostala delujoča. Res sem bil radoveden, kako je to sestavljeno in funkcionira, zakaj je treba budilko navijati in kaj potem sproži tista kladivca, da udrihajo po zvončkih. Izvijač, z ustrezno majhno glavo in seveda sem bil vsakič znova prepričan, da bom znal uro sestaviti nazaj. Nikoli mi ni uspelo. Že s kakšno manj zapleteno (tehnično) zadevo imam težave, kaj šele z urami?! Fascinacija nad urami je ostala. Spomnim se tudi tistih stari, visečih ur, ki jih je bilo dejansko potrebno navijati in iz katerih (no, ne vseh) je ob poldne (ali pa ob vsaki polni uri) prišla kukavica. Tej moji otroški strasti sem se potem posvetil tudi v eni od pravljic v zbirki Zvezdne pravljice Ko se ustavi ura.

Priznam, da mi kar dolgo ni bilo jasno, zakaj je Šehić knjigo naslovil tako, potem se je začela v zgodbah kazati neka obsedenost (pa tudi poznavanje) junakov z urami, ampak šele na koncu mi je postalo jasno … vsaka od zgodb ima svoj ritem, svoj tempo. Nekatere tiktakajo divje, kot da jih bo vsak čas razneslo, spet druge se odvijajo kot tiste ure, ki jih bo treba kmalu naviti, spet tretje so monotone in četrte se zdijo kot bi imele kakšno urno aritmijo.

In če je se je v Knjigi o Uni vse vrtelo okrog reke, njegovih spominov na odraščanje in potem vojnih grozot, bi tukaj lahko rekel, da gre za izrazito različno dojemanje časa. Stvari, ki so se zgodile in bi bilo najboljše, če bi jih prepustili (zobu) časa. Pa tisti neskončni spomini na nekaj čudovitega. Nekajkrat se prepusti takšnim ali drugačnim fantazijam, bodisi v sedanjosti ali prihodnosti oz. če o nečem fantaziramo, potem gre bolj ali manj vedno za stvari, za katere si želimo, da bi se zgodile. Nemalokrat pa je v danes, tukaj in zdaj, v pričakovanju, obetu, želji, hrepenenju po nečem.

Morda se v prvih zgodbah zazdi, da gre za drastičen odmik od Knjige o Uni, torej pobeg od vojnih grozot, a temu ni tako. Šehić je rojen leta 1970, torej je čas bivše države dejansko doživljal in ima nanj močne spomine in v času, ko je – sploh na območju BiH; izbruhnilo vse, za kar so mnogi mislili, da je nemogoče, je bil v obdobju, ko bi moral uživati, razmišljati o družini, karieri, čemurkoli … ne pa o tem, ali bo dočakal jutro. In jasno je, da je to obdobje, v kombinaciji s tako pretresljivimi dogodki, ki se človeku vžge v večen spomin …

Sicer me čaka še Greta, tako da bom radoveden, v katero pripovedno smer se je odpravil tam. Pa čeprav je tudi tukaj zgodba o Greti, ena ljubših in če si lahko obetam po tej, potem … no, potem sledi še eno odprto vtiranje soli v rane in žganje brazgotin. In morda lahko potegnem še eno vzporednico s časom in mehanizmi – Šehić je štiri leta preživel kot vojak, bil enkrat težje ranjen in najbrž bi lahko rekli, da gre na nek način tudi za post-travmatski sindrom, ki praviloma izzveni zelo počasi. Če sploh.

In če Knjigo o Uni, za katero je prejel eno najbolj čislanih literarnih nagrad na tem področju, nagrado Meša Selimović(pa tudi Nagrado EU za književnost) , pogosto navedem kot vzorčen primer odlične bosansko-hercegovske književnosti, ki je za nameček odlično prevedena, sem Priče sa satnim mehanizmom bral v njegovem jeziku, v bosanščini. Ni tako zelo preprosto, je pa čudovito. In šele takole vidiš, kakšen mojster pisanja je avtor in pred kakšen izziv so v takih primerih postavljeni prevajalci. Loviti vse tiste drobce, podtone, specifike in predvsem neprekosljiv šarm … hja, uskladiti vse koleščke, zobnike in vzmeti, da zgodba teče. Teče kot ura, teče kot reka Una.

Deset dni zdaj že predlanskega poletja sem preživel med raziskovanjem predvsem Bosne in Hercegovine ter srbske prestolnice, kupoval knjige, opazoval okolico in brazgotine, ki so še vedno prisotne. Bil sem tudi v Šehićevem Bihaču, se peljal čez Uno … kot bi se čas ustavil. Konec osemdesetih, začetek devetdesetih. Mnoga mesta so obnovljena, novo zgrajena, rane zaceljene ali pa vsaj dobro skrite, v Bihaču pač ne. In ljudje so presenečeni, ko jim poveš, da si prišel iz Slovenije, da želiš otrokom, najstnikom, pokazati mesta, državo, ljudi, ki so tako zelo posebni. Morda pa so posebni prav zato, ne vem. Kot totalen norec – da ne rečem, kot nekdo, ki mu manjka nekaj koleščkov v glavi, pa izpadeš, ko začneš kupovati knjige, njihovih avtorjev! A se sploh ne zavedajo, kako odlične avtorje (obeh spolov) imajo …

No, Faruk Šehić je vsekakor eden izmed njih. Žal v slovenščino ni prevedenih več njegovih del, saj gre vsekakor za enega tistih avtorjev, ki jih je vredno brati. Če imate priložnost in dovolj jezikovnega znanja, ga poiščite. Proza, ki je romantično polna in lepa, polna simbolike, erotike, pa ob vsem že prej naštetem tudi žalosti, razočaranja in smrti. Konca nekega časa. Šehićeva dela so vsekakor nekakšen most, kako priti iz nekoč vsaj v danes in tudi v jutri, a tista dodatna težava je, da ljudje tam ne berejo. Marsikateri zobnik še ni na svojem mestu in mnoga kolesca se bodo mogla zavrteti v drugo smer. Samo Una bo še naprej tekla …

Buybook, 2018

Dan ljubezni (sedmi del)

Nazaj v Sarajevo, kjer sem ljubil prvič. Tisti dan, in noč, seveda. Dan ljubezni.

Sarajevo, zdaj

Sarajevo je že stoletja isto bodo rekli nekateri in drugi se bodo začeli pritoževati, kako je Sarajevo vsakič malo bolj drugačno. Tu nisem bil vsaj deset let in lahko rečem, da se je Sarajevo, mesto, spremenilo. A njegova duša je ostala ista – pristna, čista, enkratna.

‘Bilo gdje da krenem, o tebi sanjam / putevi me svi tebi vode / čekam s’ nekom čežnjom na svijetla tvoja / Sarajevo ljubavi moja. / Pjesme svoje imaš i ja ih pjevam / želim da ti kažem šta sanjam / radosti su moje i sreča tvoja / Sarajevo ljubavi moja.’

Srce Sarajeva, njegova bit in bistvo, so isti. Ljudje so isti. Prisegel bi, da sem videval mnoge iste obraze kot pred toliko leti. Nasmehi, kimljaji z glavo, pozdravi. Tu človečnost še živi. Ulice so iste – kakšen izvesek manj, kakšna zaprta trgovina ali lokal več, a se je zdelo kot da hodim po svojih stopinjah izpred desetletja. Le da sem hodil sam. Miljacka, ta čudovita reka, ki je navdahnila toliko nepozabnih pesmi, se je še naprej leno vila pod številnimi mostovi proti severozahodu mesta, proti Bojniku, kjer se bo izlila v reko Bosno. V komaj zaznavne vrtince Miljacke sem ravno tako zrl sam. Vječnica je bila lepa, lepša, čudovita. Obnova te zgodovinske stavbe, ki je bila med tisto nesmiselno (ali ima kakšna vojna smisel ali zgolj slab namen?) vojno takorekoč porušena, je bila končana in slovita mestna hiša, še ena zgradba tako zelo polna zgodovine, je bila kot dragulj, ki je veličastno sijal. Pa Baščaršija, hrupna in natrpana, kjer včasih ne veš več, v katerem lokalu sediš in v katerem naročaš hrano ali pijačo, kjer je polno malih zmikavtov in prevarantov in kjer se cene izdelkov in storitev spreminjajo glede na to, kateri jezik govoriš. V tem trenutku se je zdelo neverjetno, ampak bil sem doma. Počutil sem se domače, dobrodošlo, sprejeto. Moje srce je živahno utripalo in se veselilo vsakega koraka. Oči so komaj čakale, da se naužijejo vseh lepot tega neverjetnega mesta. Tako polnega napak in obenem popolnega. Mesto, ki ga ljubiš. In z vsakim korakom sem bil bližje Sebilju.

»Nazaj sem, vrnil sem se,« bi najraje zakričal kar tam, sredi ulice, »in zdaj, zdaj bi ljubezen. Naj se vrne še ljubezen.«

Začutil sem ostro bolečino. Bolečina, ki se je nenadoma iz prsnega koša razširila na skoraj celo telo, prek ramen in vratu do čeljusti, v glavi mi je zabobnelo, oči pa so se kar same začele zapirati in v trenutku sem postal neverjetno utrujen. Noge niso bile več sposobne nositi moje teže in zadnje, kar se spomnim, je bil nerazločen in zelo obupen pogled od Sebilja navzdol proti Miljacki. Potem je bila tema.

Se nadaljuje …

Poletna svetloba, in nato noč

Pri pisanju obstaja zanka, v katero se ujamejo mnogi – pisati o nečem, o čemer nimaš pojma. Naj so to mesta, dogodki, neka občutenja, karkoli že … in osebno mi predstavlja prav posebno vznemirjenje, ko v roke dobim knjigo, ki jo je napisal nekdo, ki se na nekaj res spozna.

Osebno so mi v izziv vedno ali pač vsakič znova knjige Harukija Murakamija. Postavljene na Japonsko, v kulturo, ki je tako zelo drugačna od »naše« in jo je res težko razumeti, če nisi bil bil kdaj na Japonskem. Težave imam recimo tudi, ko berem o muslimanskem svetu, ki nam je sicer vse bližje, a miselno tako zelo daleč, ali pa mogoče o še vedno pristnem življenju nekje sredi Afrike ali na kakšnem pozabljenem otoku, kjer takorekoč niti za elektriko, kaj šele za internet in družbena omrežja ne bi vedeli, če ne bi bilo nekih vsiljivih turistov. In ja, tudi sam sem se ujel v to zanko, pisal recimo o življenju v New Yorku, ki mi je enako daleč kot Japonska. Lažje se poistovetim z njihovo kulturo, načinom življenja, ampak še vedno nimam pojma, kako je tam dejansko biti, živeti. V nekem trenutku se lahko poistovetim z ljubimci, morilci, posiljevalci, narkomani in plačanimi morilci, dokler jih nekam ne postavim lokacijsko.

Zakaj pravzaprav vse to pisanje? Poletna svetloba, in nato noč mi je dala misliti. Zgodba se namreč dogaja na Islandiji, pa niti ne v njihovi prestolnici, Reykjaviku, ampak v neki vasici, kjer živi 400 ljudi in je bližje polarnemu krogu kot … hm, kot čemu? Običajnemu in normalnemu? Nam, da. In to je še za Slovenijo komaj običajna vas. Ampak Islandija. Severni sij, polarni dan, polarna noč, mraz in kjer se zvezde zdijo veliko bližje kot tu. Ali je mogoče pisati o Islandiji? Pravzaprav ne. In tudi razumeti jo je mnogo težje, če je vse, kar o tej mali in redko poseljeni otoški državi veš in poznaš, odsev fotografij fjordov, divje obale, izbruhov gejzirjev in slabih cest ter seveda slovite »aurore borealis«.

In tu se skriva tista dodana vrednost te knjige Jona Kalmana Stefanssona. On je Islandec, on to pozna, živi, diha in čuti. Ni turist, ampak prebivalec te skrivnostne države. In zelo verjetno je, da se boste v njegovih zapisih včasih izgubili in se spraševali, kako pravilno izgovoriti kakšno ime. Ampak Islandijo boste začutili. Pojemajočo, a vseprisotno svetlobo polarnega dne in neskončno, morečo in pritiskajočo temo polarne noči. Meglo, dež, sneg, mraz. Najbližjega soseda, ki živi nekaj deset kilometrov stran in s katerim se ne pogovarjate, ker sta se nekoč davno sprla vajina deda (v najboljšem primeru) in zamera vztraja generacije. Ali se boste pač sprehodili po središču vasi, kjer poslopij ne krasijo svetleči izveski modernega zahodnega sveta, ampak napisi točno tistega, kar poslopja nudijo. Vse za življenje, preživetje. In takorkeoč nič več od tega. Ker več pač ne potrebujete.

In tam vmes so seveda ljudje, njihove zgodbe, življenja, smrti, prevare, usode in še kaj. Stefansson mojstrsko pripoveduje in slika to neverjetno pokrajino dežele in človeških duš, z nepredvidljivo kretnjo slikarja včasih pljuskne poplavo humornih barv, drugič obešenjaški humor, pa skoraj poetične izlive ljubezni, preprosto erotiko ali pa iz njega izbruhne neizmerna želja za preživetjem. Pripovedovati ali opisovati posamezne zgodbe in usode zanimivih prebivalcev te neimenovane vasice, bi bilo krivično. Ker Stefansson pač to naredi odlično.

Kako ti lahko nekaj tako zelo »omrači« um, da misliš le še na zvezde in razmišljaš v latinščini. Zakaj imajo solze oblike čolna na vesla, kako lahko nekdo kar izgine, kako je videti konec sveta in kaj pomeni ljubiti. Lepote gozdov in rek, poželenja in strasti ter zakaj je enako nemogoče prešteti vse ribe ali pa solze. Islandija – posebna, drugačna, nepredvidljiva in upam si trditi, da tudi neprimerljiva. Življenje je tam pač drugačno, celo čas mineva drugače.

Mogoče prav zato, ker mineva med (skoraj) neskončnim dnevom in neskončno nočjo. Ker je belo in črno, svetlo in temno. Morda je prav zato ta majhen košček sveta blagoslovljen s to izjemno igro narave, severnim sijem, ki prinese poplavo pravljičnih, neresničnih barv. Mogoče. In vsekakor je zato prav, da preberete knjigo Poletna svetloba, in nato noč, da boste vedeli, da sta svet in življenje lahko močno drugačna. In da ni s tem čisto nič narobe.

Mladinska knjiga, 2025

Dan ljubezni (šesti del)

Spominjam se prvih brc in noči, ko sem zaspal z roko na njenem vse večjem trebuhu in čutil brce.

In potem jih nekega jutra nisem čutil. Tudi Anja jih ni. Nisva čakala, ampak sva odhitela na urgenco, od tam v porodnišnico, a je bilo prepozno. Otrok, najin otrok, je umrl. Še preden se je rodil, prvič vdihnil oči, odprl oči, resnično zaživel. Saj veste, to je tisto ena na nekaj deset tisoč, ko se lahko zgodi in ko se sprašuješ, zakaj se je zgodilo ravno tebi. Ne, seveda ne boš zadel glavnega dobitka na loteriji, ampak te je vesolje z nekim svojim nemogočim smislom za humor in ironijo izbralo, da boš izgubil otroka. Jaz sem verjel v vesolje, Anja v boga. Potrlo jo je, še mnogo bolj kot mene. Razumel ni nihče, jaz sem se trudil sprejeti. Kakorkoli nemogoče je bilo. Takrat, prav takrat, sem po vseh tistih letih, znova pil alkohol. Niti približno ga ni bilo toliko kot takrat v Sarajevu, saj ga nisem bil vajen in sem bil pošteno pijan že po treh »ta kratkih«.

Tako se je vse tisto, za kar sem takrat verjel, da je oplemeniteno z besedo »ljubiti«, začelo razkrajati. Anja ni mogla preboleti in če sem iskren, tudi jaz ne. Spolnost se nama je začela upirati, saj je bil tisti najlepši in najbolj enkraten del tega lepega zaznamovan z najbridkejšim, s smrtjo. Zgolj nekaj tednov je bilo do predvidenega datuma poroda, ko je morala ona iz svojega telesa – temu niti ne morem reči roditi, ampak izločiti, kar pa zveni tako zelo grobo in grdo; mrtvega otroka. Saj sva vedela, čutila – ali naju bo to še bolj povezalo in združilo in bova iz vsega prišla močnejša ali pa naju bo dobesedno ugonobilo. Zgodilo se je slednje. Postala sva si tujca. Nekega dne, ko sem se vrnil iz službe, je ni bilo več tam. Niti njenih stvari. Poročni prstan in sporočilo ‘Oprosti, ampak jaz ne morem več. A.’. Nisem je klical, pisal, prepričeval, nič. Saj ni imelo smisla. Bilo je konec, vsega. Nepopolnost je bila polna popolnega, a s tako temno in mračno packo, ki je ni bilo moč izbrisati.

Tudi moje življenje ga tedaj ni imelo. Zakaj živeti, ko pa sem izgubil vse, kar mi je kaj pomenilo? V tistem trenutku nisem vedel, kako živeti brez ljubezni. Ali je to sploh življenje? Popolnoma sem otopel. Dokler se mi ne neke noči v sanjah prikazala ona, Ana. In se v nenavadnih meglicah prikazal Sebilj, da sem se zavedel – če hočem znova razumeti ljubezen, srečati ljubezen in voljo do življenja, potem moram nazaj. Nazaj v Sarajevo, kjer sem ljubil prvič. Tisti dan, in noč, seveda. Dan ljubezni.

Se nadaljuje …

Krvavec

Drugi roman Tomaža Kotnika marsikaj obljublja in na trenutke tudi obeta, a če zgodbeno ne navduši, so predsvem zanimive tiste medplasti.

Tomaža Kotnika sem najprej opazil na družbenih omrežjih, tako knjigo Krvavec kot prvenec Mor, pa sem se potem na Knjižnem sejmu odločil za nakup druge, novejše. Mogoče zato, ker je delovala bolj krvavo, če sem povsem iskren, pa me je navdušil stavek “Zgodba romana Krvavec je tarantinovska zmes eksistencialnega razpada, zakonskega rodea in srhljivega boja za preživetje na gorskem smučišču.” Osebno bi prej rekel, da gre za kingovsko kot tarantinovsko zmes, ampak se tja še vrnem …

Glavni junak je Ambrož, zagrenjen in z vsem nezadovoljen ter razočaran cinik v srednjih letih, s (prihajajočo) krizo srednjih let, ki se bo le redkim prikupil, se zna pa marsikdo v njem prepoznati. (Vključno z avtorjem tega zapisa.) Morda je edina stvar, ki je še v večji krizi kot on sam, njegov zakon. Otroka sta zapustila gnezdo in zdi se, da sta si z ženo Medejo vse bolj različna, drugačna, prepuščena nekim fantazijam in s kopico neizrečenega. Hodi v službo, ki je nima rad in čas tam preživlja s sodelavkami in sodelavci, ki mu gredo na živce. Sicer pa – kaj mu ne gre na živce? Zdi se, da še najbolj kar lasten odsev v ogledalu.

In potem soproga pride na idejo, da bi šla s prijatelji (ki so bolj njeni kot njuni) silvestrovat na Krvavec. V oh in sploh najbolj prestižno brunarico s posebno kulinarično ponudbo, v katero seveda ne prideš kar tako, če nisi vsaj malo ekskluziven. (Beri: imaš dovolj pod palcem.) Seveda Ambrož prezira tako smučanje kot gnečo, praznovanja in še najbolj od vsega “prijateljski” par. Luca in Sanja. On uspešen in priljubljen podcaster, ki piše knjigo, ona je pač poleg. On bi vsekakor tudi Medejo, Sanja se (najbrž) ne bi branila Ambroža. In ko se jim na Krvavcu pridružita Gregor, še en povzpetnež in njegova mnogo mlajša priležni-, ah, oprostite, žena Leonida, je Ambroževa mera seveda polna. V merjenju “kdo ima daljšega” Ambrož ne želi sodelovati in če bi lahko, bi se najbrž obrnil in odšel. A na nek način čuti, da je to silvestrovanje mogoče zadnja priložnost, da spremeni svoje življenje in reši zakon. Čeprav ga dejstvo, da na poti na Krvavec z luksuznim Lucovim avtom povozijo srno in obtičijo v snegu, ne navdaja s pretiranim optimizmom. In potem se pojavi še Vid Kovač …

Moram priznati, da je prav ta stranski lik pravzaprav tisti, ki nekako rešuje zgodbo. Lokalni posebnež, samotar, ki živi svoje življenje in dela svoje delo in ki nikomur noče nič slabega, dokler njemu kdo ne želi kaj slabega. Potem … no, potem še sledi. Lahko bi rekli, da med Vidom in Ambrožem hitro vzplamti neka iskrica naklonjenosti in razumevanja. Pa čeprav si Ambrož Vidova opozorila in svarila sprva razlaga kot strašenje odtujenega lokalnega tečneža, ki bi najrajši videl, da bi imel cel Krvavec zase, a kmalu spozna, da je v Vidu nekaj več. Več človeškega. In Ambrož čas vsekakor rajši preživlja z iskrenimi, neobičajnimi in “čudnimi” kot pa z zlaganimi, umetnimi in puhlimi nakladači.

Na sceno stopi še gospod Ravnihar, neobičajni gospod, ki je lastnik te prestižne brunarice in ki jim obljublja in zagotavlja nepozabno izkušnjo. A nekaj preprosto ni v redu in prav, kar Ambrož čuti od prvega trenutka. Od same brunarice in kozolca, v katerem obedujejo, slikarij, vzdušja, do same Ravniharjeve podobe, njegovega nastopa in vse do hrane ter vina, ki sicer kar samo teče po grlu. V trenutku, ko na sceno stopi Ravnihar, vam bo bolj ali manj jasno, kam bo (za)šla zgodba. Na Krvavcu se začnejo dogajati nenavadne stvari, a zdi se, da je edini, ki jih opazi, pravzaprav Ambrož. In Vid, seveda. Vsi ostali so “dajmo jest, smučat, pit in seksat, konec koncev smo za vse to plačali, ker lahko in ker imamo.” No, pri Medeji je to v zametkih, saj se vse bolj sprašuje, kako še naprej živet z moškim oz. z osebo, v katero se je spremenil Ambrož.

Ampak vam prepuščam prostor, da si mnenje o glavnem junaku skozi branje ustvarite sami.Tukaj bi lahko napisal še kar nekaj vrstic predvsem o tem, kaj vse ga moti, mu gre na živce, prezira in sovraži in preprosto se mi zdi, da je avtor nametal kar preveč vsega. Ne preveč, ampak vse. Na neki točki sem se začel spraševati, ali je knjiga pravzaprav biografija človeka, ki ga pesti kriza srednjih let, ker je notri preprosto vse od slovenskega športa in glasbe, navad, družine, vere, načina razmišljanja, splošnega stanja duha, politike, gospodarstva, javnega in privatnega sektorja, odnosov in še česa.

Pač, kam je šla tista “tarantinovska zmes …”, ki mi je bila obljubljena? Kje je “horror”, ki sem ga pričakoval? Vse skupaj se zdi kot neko neskončno čakanje, kot slab nemški pornografski film, kjer bi vsi seveda brezmejno uživali v spolnih vragolijah, a imajo vsi ves čas mehke, ženske pa na sebi neprebojne deviške pasove. (To bi bil najbrž zanimiv socialni eskperiment?) Vsaj zame je ena od značilnosti “horrorja” tisto nestrpno pričakovanje, kaj se bo zgodilo, v Krvavcu pa je zgolj čakanje, naj se že zgodi.

In tako pridem do kingovske zmesi … No, pravzaprav pride avtor, mogoče sem jo samo jaz tako razumel. Dialogi z Vidom in potem en prav poseben z Ravniharjem. Pa še zadnja večerja z ogledali. Mislim, da bo vsakemu hitro jasno, da se v Ambrožu vse mogoči kopiči in se bo to na nek način izrazilo skozi nekaj temačnega, mogoče celo krvavega. Ampak družba, v kateri se je znašel – glavnih štirih nastopačev; je na nek način ogledalo naše družbe. Povampirjenost. Ljudje čakajo na priložnost, na kapljico krvi in potem jih ne zanima nič več, kdo je na drugi strani, na čigav račun se bodo napajali in ostali živi (ali pač mrtvi, kakor gledate), ker je pomembno zgolj in samo lastno ugodje. Luca, Sanja, Gregor in Leonida na eni strani, Medeja in župnik Rožman nekje vmes, Ambrož in Vid na drugi. Ravnihar in njegova druščina nad vsemi.

Ambrož se mora soočiti s svojimi strahovi, dvomi, se izraziti, postaviti in konec koncev premagati temo. Temo v sebi. Brez kvarnikov, kako se knjiga konča, seveda.

In tako so vampirji iz tega vidika celo smiselni. Pa čeprav sem, sploh s tisto srno in prvimi Vidovimi svarili, pričakoval, da bo vse skupaj zavilo v neko staroslovansko smer okultnosti. Ni pa to horror, vsaj zame ne. In še manj “tarantinovska zmes”, pa čeprav sem slavnemu režiserju enako naklonjen kot Stephenu Kingu. A me je vse skupaj predolgo spremljalo in me na nek način zavajalo, da ne rečem kar zastrupljalo.

Vprašanja za avtorja: kaj se je zgodilo z Bojanom? Ali lahko pričakujemo nadaljevanje? S Krvavca mogoče v nedolžno Bohinjsko Belo, pomenljive Gonjače, morda pa kar v Pekel? Samo sprašujem …

V Sloveniji pisati nekaj strogo žanrskega, je izredno težko. Sploh pa se držati nekih omejitev v žanrskem pisanju, ker živimo v 21. stoletju, je morda še bolj zahtevno, Krvavec ima elemente “horrorja”, ima elemente fantazije in neke moderne eksistencialne drame in Kotnik orje ledino, kar je precej nehvaležna vloga. Tudi z detektivskimi in ljubezenskimi romani je moral nekdo začeti, da se je zgodilo vse tisto, kar se dogaja v zadnjih letih in seveda je najlažje kovati v zvezde ter pozabiti na pogumne pionirje.

Primus, 2025

Dan ljubezni (peti del)

Koliko ljudi resnično ljubi? In predvsem koliko jih s to občutljivo in krhko besedo razmetava in jo trosi vsenaokrog, ko pa bi morala biti namenjena le posvečenim. Najbrž otrokom in prav bi bilo, da vsaj eni osebi v življenju. Tisti, s katero ostaneš do konca. Če jo najdeš …
‘Voleš jednom u životu / Sad, bogatu il sirotu? / To ne bira pamet, nego srce.’

In jaz sem jo iskal. Tisto, ki bi, ki jo bom ljubil. Tisto, ki jo bom vsak dan ljubil tako zelo, kot sem tisti en dan ljubil Ano. Ko je vsak nasmeh kot sončni žarek in vsak pogled kot najlepši sončni vzhod, ki razblinja meglice prejšnjega dne in noči. Vsak dotik je vznemirjenje, sleherna beseda sladek opoj in ko si za objeme želiš, da bi trajali večno, ker v nekem trenutku preprosto veš, da si zlit v eno. In čeprav je Ana šla kot je šla, je bilo prav tako. Še sedaj, po vsem tem času se spominjam vsega. Vidim jo, pred očmi jo imam, kako stoji ob strani in občasno pogleda k meni in se mi nasmehne. Vsakič se mi zašibijo kolena, srce pa začne vznemirjeno divjati. Želelo je k njej, biti eno z njenim srcem. In zavedam se, sedaj se, da je nemogoče, da bi bil vsak dan tak, ker to preprosto ni življenjsko. Vse to vem. Bistvo je poiskati popolnost v nepopolnem. Takrat ljubiš.

‘Prošla je kroz moje snove i bila je tren / Cijelim tijelom bila moja, ja bio sam njen / Nosila je našu ljubav, našu sreču, prvi cvijet / Bacila je sve niz rijeku i pošla u drugi svijet.’

In to, to sem iskal. Povsod, pravzaprav. Nisem je našel. Nekajkrat sem bil zaslepljen, nekajkrat zaveden. Vsakič, čisto vsakič, ko sem se zaljubil, sem bil prepričan, da ljubim. Pa nisem. Imel sem rad. In še ta, naj rečem neka preprosta ljubezen, tista silna prva zaljubljenost, vse to je kaj hitro minilo, zvodenelo in postalo enolično, dolgočasno, predvidljivo. Brez iskrice.

Potem sem, bolj naključno kot ne, spoznal njo. Bil sem na nekem dogodku, službenem in v takih primerih imam vedno težavo, kaj tam pravzaprav početi. Te velike množice ljudi, ki nekaj želijo in so predvsem tako nemogoče in neresnično priliznjeno prijazne drug do drugega, me vedno spravijo v nelagodno stanje. Nisem, ne morem, ne želim, ne bi bil tam. Potem se ponavadi stisnem v kakšen kot in upam, da me nihče ne bo opazil ter ko imam počasi dovolj, grem. In tako se je zgodilo, da je bil kot zaseden. Seveda bi lahko poiskal drugega ali pa taval po tistem velikem prostoru, a je opazila mojo zadrego in se mi nasmehnila.

Potres! Kakšen nasmeh! In spomin se mi je takoj zavrtel nazaj, vse do Sarajeva.

»Morala sem se malo umaknit, čisto preveč je tole in ves čas bi nekdo nekaj rad od mene,« m je rekla in se znova nasmehnila.

Ime ji je bilo Anja in bila je ena organizatork dogodka, na katerem sem bil in kot mi je razložila kasneje, je imela dovolj dela, nemogočih pričakovanj naročnikov in prepričanja svojih nadrejenih, da je njihov suženj in da jim mora biti na voljo štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden. Želela je živeti. Po možnosti stran od teh vrvečih množic, neznosnega hrupa in gradov v oblakih, ki jih nekateri zidajo, drugi pa plačujemo visoke najemnine in še višje stroške. V tistem trenutku se je zazdelo, da se je znova zgodil točno tisti trenutek – dve osebi v času in prostoru, kamor nista spadali, a sta morali biti tam samo zato, da sta se našli. Ena drugo.

Tistemu večeru, ko se je za oba zdelo, da sva nekako izgubljena v času, so najprej sledila sramežljiva in tipajoča sporočila, ali sem zgolj jaz čutil nekaj več ali je med nama nekaj resnično preskočilo in se zgodilo. Ni bilo samo pri meni. Sledilo je nekaj izletov, obiskov gledališča, kakšnega koncerta, čisto spontanih voženj z avtom, pa kmalu tudi prvih skupnih noči, potovanj in ne da bi se kaj veliko ozirala na datume, sva postala par. Med izletom v Trst – pa ne nakupovalnim, ampak enem tistih spontanih; bila sva na gradu Miramar, sem jo presenetil in vprašal, če bi se poročila z menoj. Zdel se je primeren trenutek, vidno presenečena in še toliko bolj ganjena je v solzah rekla da.

Prepričan sem bil, da ljubim. In da sem ljubljen. In mogoče je takrat še bilo tako. Poroka je bila skromna, v najožjem krogu, in čudovita. Nič ne bi spremenil. Na poročno potovanje sva šla v Toskano, se ob koncu na lastno pest odločila še za izlet do Rima in še ko sem kasneje razmišljal, so bili tisto neverjetno krasni, polni in popolni dnevi. Začela sva razmišljati o otroku. Oba sva si želela otroka, družine, ampak nama očitno ni bilo namenjeno. Prvič je bil lažni alarm, drugič tudi, tretjič so vendarle zvonili zvonovi veselja in sreče – postala bova starša. Tiste prve tri mesece naju je razganjalo in komaj sva se zadrževala, da ne bi vsem povedala, a sva se nekako prebila skozi to obdobje, vse je bilo v najlepšem redu in začela sva se pripravljati na prihod novega družinskega člana. Pripravljati otroško sobo, kupovati opremo, oblačila, vse potrebno. Spominjam se prvih brc in noči, ko sem zaspal z roko na njenem vse večjem trebuhu in čutil brce.

Se nadaljuje …

Brezno

Sedma zgodba iz serije o Tarasu Birsi. Dve leti po zadnji in mislim, da devet let po prvi. Ali je zadnja? Mislim, da ne. Pa bi najbrž lahko bila.

Pa to ne pomeni, da je Brezno slaba knjiga. Šibka. Na trenutke je težko reči, da gre za knjigo o Tarasu Birsi, saj je glavno breme znova na plečih njegove ekipe, torej Tine Lanc, Brajca in Osterca. Kolega imata seveda tudi imena, Rajko in Zoran, ampak sta preprosto Osterc in Brajc. Nepomembno, pravzaprav. Res je. In takih nepomembnosti je tokrat na pretek. Tarasovega skakanja in spominjanja ljudi in dogodkov, ki nimajo s samo vsebine nobene prave veze, je še več. Kot da Tadej Golob ne bi več vedel, kako naj zapolni strani. Kar pomeni, da je znova veliko več tudi nekih strokovnih razlag, na neki točki prebiramo celo sovražno in populistično pisanje o neki nekoč pomembni politični osebi. In ne samo to, zdi se, da je šel Golob z Breznom tudi sam v zelo klavstrofobično in temno brezno, brezno slovenske sprave.

Pojdimo k zgodbi. Vse skupaj se dogaja kakšno leto po zadnji knjigi, torej Oj, Triglav, moj dom, dogodkih na Triglavi in seveda veliki aferi Tarasa Birse z zloglasno Klaro Zupet. Taras je razvalina, njegova ekipa okruški brez pravega vodstva, predvsem pa brez pravega dela. Po sili razmer se Taras odloči, da se bo v Gotenici udeležil izobraževanja o preiskovanju krvnih sledi. Najprej na mizo dobi roko, se spusti v jamo, tam najde še telo, ki mu je roka pripadala ter kup lobanj, skeletov in kosti. Iz nekih drugih časov. Tudi ta, ki mu je roka pripadala, je bolj pripadal nekim drugim, starim časom. Tistim iz časov po drugi svetovni vojni, ko je bilo ne le v Kočevju, ampak še marsikje po Sloveniji, pobitih na deset tisoče ljudi. Nedolžnih ali dolžnih morda ni tako zelo pomembno, kot je vsakič znova izpostavljeno dejstvo, da so bili ljudje pobiti, praviloma celo brez sojenja. In ta, čigar roko in truplo so našli, je bil eden tistih, ki je te ljudi pobijal.

Taras Birsa je tisti, no, pravzaprav edini, ki dvomi, da imajo povojni poboji in Mačkov umor kakršnokoli povezavo. Razen te očitne, torej likvidatorske vloge tega istega Mačka. Upam si reči, da ne glede na vsa desetletja in generacije, v Sloveniji sprave ne bomo nikoli dosegli. Sploh pa ne, dokler nam vladajo – ali želijo vladati; ljudje, ki so z dogajanji tako zelo obremenjeni in si oči zatiskajo pred očitnimi in pomembnejšimi težavami, ki jih imamo tukaj in zdaj ter z dogajanji izpred sedemdeset in osemdeset let nimajo prav nobene veze.

Težko je reči, v katero smer je Golob tokrat želel. V smer sprave, obsojanja, spreminjanja in potvarjanja zgodovine (večnega) zanikanja, pravičništva ali česa povsem drugega. V Virusu (saj se spomnite covida-19) je bil recimo mnogo bolj očiten. Nekako se ne morem znebiti občutka, da je želel Golob tokrat znova namigniti, da bo šla ena od prihodnjih zgodb v raziskovanje Tarasove preteklosti. Načrt (in knjiga), ki sta obstajala po Virusu in pred Komo oz. pred tistim, ko se je Tadeju Golobu pripetila nesreča, ki mu je življenje – in pisanje; postavila na glavo.

In po drugi strani – deset let. Junaki so deset let starejši. Taras gre na operacijo poškodovanega kolka. Star je. Brajc in Osterc se zdita kot Danny Glover in Danny Glover (ne, ni napaka) v Smrtonosnem orožju in bi se že zdavnaj upokojila, lovila ribe ali pač počela nekaj upokojenskega, Ahlin se prevečkrat vpraša, kaj sploh počne, za Cvilaka in Goloba se tako ali tako v vsaki knjigi zdi, da se bosta zdaj pa res upokojila in celo pri Tini Lanc postaja vse bolj očitno, da … no, pravzaprav, da ona postaja tista glavna. Ampak se po drugi strani zdi, da nima tistega. Tina Lanc vsekakor ni Taras Birsa, mogoče si želi biti, ampak največja Golobova težava je – in v tem je neverjetno podoben Joju Nesboju in njegovemu Harryju Holeju; da tudi Taras Birsa nekako ne želi biti več on. Ko se mu vmes celo zapiše – in moram priznati, da me po pričeski dr. Tomo Zbrizaj, strokovnjak za odnose z javnostmi in vsebinski marketing, čisto preveč spominja na nekoga; da ga Taras Birsa spominja na mladega Cavazzo in da bi moral mogoče pustiti brke in bil zaupanja vreden, kot Srečko Šestan. Tako zelo brez idej?

Skratka, Brezno … v svojem zadnjem zapisu o Golobovi knjigi sem izpostavil debato, kdo lahko prebere Goloba do konca? Začetek, prva četrtina pravzaprav, te knjige je neverjetno počasen, saj v njem beremo vse drugo, potem je v središču Taras in predvsem njegove osebne težave, nekaj malega je celo kriminala, nakar v središče stopijo Osterc, Brajc in Tina. Spet. Ker v Komi je bilo podobno. Konec je … pač čuden. Nenaden. Kot bi bil iz drugega filma. Spet. Lahko pa bi rekel tudi neprepričljiv.

Goga, 2025

Dan ljubezni (četrti del)

»Ampak ne glede na vse, nekaj si zapomni,« mi je šepnila, tik, preden je padla v sen, »Za vedno te bom nosila v srcu.« ‘And the first time ever I lay with you / I felt your heart so close to mine / And I knew our joy would fill the earth /And last ’til the end of time, my love.’

Zjutraj naju je prebudilo zvonjenje njenega telefona. Čez petnajst minut so odhajali. In njene kolegice do tistega trenutka, ko so v hotelski jedilnici jedle zajtrk in pile kavo, niso opazile, da je ni z njimi. Ana ni delala panike. V petih minutah je bila iz kopalnice – čudovita; stvari je iz omare preložila v kovček, medtem, ko sem jaz zmedeno opazoval, kaj se dogaja. Znova v očesu viharja.

Stopila je k meni in me tesno objela: »Za vedno, zapomni si.«

‘U moj svijet si došla ti / Tiha kao suton blag / Moje misli i moj trag / Našao je lik tvoj drag.’

Še zadnji poljub – poljub neke ljubezni z veliko začetnico, poljub slovesa in poljub večnosti; solze v očeh in košček papirja, ki je ostal v moji roki. Z izpisano telefonsko številko, besedico »zauvijek«, srčkom in črko A. Še danes ga imam shranjenega.

Jeseni tistega leta sva se uspela celo videti. Vmes sva si izmenjala nekaj sporočil, pa čeprav sva oba vedela, da je bilo vse, kar se je zgodilo, pač nekaj ne le edinstvenega, ampak tudi enkratnega. Zagreb je bil tako zelo blizu, a obenem daleč. Ljubezen na daljavo je nemogoča, ko si nekoga tako zelo želiš, tako zelo ljubiš. Saj sem razmišljal, da bi šel jeseni študirat v Zagreb in … in mogoče bi se vse skupaj obrnilo drugače. A pač nisem in se ni. A sem v poznem novembru, na prav posebno žalosten, mračen in bridko deževen dan, z vlakom šel do Zagreba. Ana me je čakala na glavni železniški postaji, šla sva na sprehod po mestu, a to preprosto ni bilo več to. Ne Zagreb, tudi v Ljubljani bi bilo najbrž enako. Sarajevo je bilo najino mesto. Mesto najine ljubezni, dneva najine ljubezni.

Poslovila sva se in po tistem so bila sporočila vse redkejša. Za novo leto, rojstni dan in potem niti to ne več. Ljubezenska supernova – silen blesk, žar in potem… Ljubezni je bilo konec, pozabil je nisem.

‘Sve prave su ljubavi tužne. / Nikom ne pričam o tome / Brzo dođe taj talas i znam da ću da potonem.’

Moram priznati, da po tistem dnevu in noči v Sarajevu, torej, ko je Ana enkrat odšla domov, da sem si našel najbližji in na videz najbolj domačen bar in pil. Pil, pil in pil, da bi pozabil. Pil sem veliko in vse, pozabil nisem. Zjutraj sem se zbudil, zleknjen in pokrit z odejo kar na klopi, v baru, saj so domačini poskrbeli zame. Telefon, denarnica z dokumenti in denarjem, kar ga nisem porabil, karticami, ključi hotelske sobe, vse je bilo tam. Bosanci ne jemljejo, sploh, ko in če začutijo bolečino, ampak pomagajo. Krasni so. In seveda, imel sem glavo kot ogromen balon. In strto srce. Ne, nisem je pozabil.

Dolgo po tistem nisem pil alkohola. Tudi ljubil nisem dolgo. Ne, pravzaprav nikoli več. Imel sem rad, nisem pa ljubil. In to je razlika, ki se jo začenjam zavedati. Imeti rad, saj imaš rad lahko marsikoga in marsikaj. Ljubiti, tisto, najvišje, najmogočnejše in pogosto nedosegljivo. Koliko ljudi resnično ljubi? In predvsem koliko jih s to občutljivo in krhko besedo razmetava in jo trosi vsenaokrog, ko pa bi morala biti namenjena le posvečenim. Najbrž otrokom in prav bi bilo, da vsaj eni osebi v življenju. Tisti, s katero ostaneš do konca. Če jo najdeš …

‘Voleš jednom u životu / Sad, bogatu il sirotu? / To ne bira pamet, nego srce.’

Se nadaljuje …

Strel v prazno

Richard Osman in tretja knjiga iz njegove serije Četrtkov klub za umore. Druga – Mož, ki je umrl dvakrat, me sicer še čaka na polici, vsekakor pa mi je zanimivo spremljati skoraj neverjetno preobrazbo, ki so jo glavni štirje junaki doživeli od prvega do tega dela.

Glavni so še vedno Elizabeth, Joyce, Ibrahim in Ron iz naselja starostnikov Sončni gaj. Prva je skrivnostna kolovodja (bivša operativka MI6), o kateri tudi tokrat izvemo marsikaj novega in neverjetnega. Joyce je tiha in umirjena, na trenutke naivna, a so prav njeni prebliski pogosto odločilni. Ibrahim je psiholog, kar tokrat s pridom izkorišča in pa še Ron, bivši glavni sindikalist, ki pa je še danes izredno zanimiv in privlačen nasprotnemu spolu. Pridružena člana sta policistka Donna ter inšpektor Chris Hudson, nad njunim delom pa bdi policijski načelnik Andrew Everton, ki se sicer preizkuša tudi kot pisec kriminalnih knjig. Najbrž je od drugega dela z njimi tudi Bogdan (malce skrivni Donnin fant, za katerega se ves čas zdi, da ima nekaj sumljivega za bregom), zanimivih in zavajajočih stranskih likov pa tudi tokrat ne manjka.

Glavna je seveda vse bolj ambiciozna in drzna četverka, za katere se zdi (in to mislijo tudi sami), da se jim ne more zgoditi prav nič. Tokrat zakopljejo v desetletje star in neraziskan umor novinarke Bethany Waites. Njen avto je zgrmel s pečine, trupla niso nikoli našli. Znano pa je, da je bila na sledi res pomembnega razkritja, za kar je morala očitno plačati z življenjem. Zadnja vez z njo je bil priljubljeni televizijski voditelj Mike Waghorn, ki ga obožuje Joyce, v njegovi okolici pa se »smuka« še nekaj zanimivih ljudi, recimo maskerka Pauline. Morda pa je vzrok za umor ljubosumje?

In čeprav se sprva zdi, da gre za povsem ločeno zadevo, začne Elizabeth prejemati nenavadna sporočila – kasneje sta s Stephenom celo ugrabljena; v kateri jo oseba z vzdevkom Viking začne izsiljevati – da mora ubiti mora bivšega KGB-jevca Viktorja Iljiča, ali pa bosta umrli oni dve z Joyce. Za začetek! Drzna Elizabeth vzame stvari v svoje roke, se z Viktorjem spajdaši, nato pa spretno ukanejo še Vikinga in ga pritegnejo v svoj boj. No, raziskovanje. Oba sta s svojim znanjem in drznostjo ter izkušnjami pomembna pridobitev v raziskovanju umora.

Raziskava jih pelje po kar nekaj različnih poteh – Ibrahim se prelevi v vlogo psihoterapevta nevarni Connie Johnson, ki je glavna v zaporu in ve marsikaj, sicer pa samo odšteva dneve, da bo odšla iz zapora in se končno maščevala Ronu. Elizabeth in Joyce raziskujeta sled okrog Fione Clemence, še ene priljubljene TV voditeljice, ki jim na koncu pomaga pri razkritju dejanskega morilca. No, Ron pa ne da miru Jacku Masonu, lokalnemu mafijcu, ki je bil zelo vešč pri pranju denarja, saj je bila prav to zgodba, ki jo je raziskovala Bethany Waites. Grešni kozel podjetnega posla pranja denarja je bila očitno Heather Garbutt, ki je v zaporu prestajala svojo kazen. Tudi tokrat se trupla množijo, očitnih in manj očitnih osumljencev je vse več, krivec pa … krivec vas bo zagotovo presenetil, niti pa to edino presenečenje, ki vas čaka.

Ja, strelov v prazno ne manjka. Tako kot ne manjka zanimivih dialogov, že kar komičnih prigod, ki bi jih lahko pripisali kakšnemu Jonasu Jonassonu, in nepredvidljivosti. A Mason zgodbo zelo uravnoteženo vodi in bralca drži v stalni pripravljenosti. Napeto in lahkotno branje, kar je za resno kriminalko s kupom trupel zanimivo, nenavadno in edinstveno. Vsekakor bom šel na polico poiskat še drugo knjigo iz serije, vidim pa, da je na voljo tudi že četrta – Zlu za petami.

Mladinska knjiga, 2023

Dan ljubezni (tretji del)

»Kar pa še vedno ne pomeni, da ne moreva imeti krasnega dne,« sem jo pogledal z blagim nasmeškom, »Samo midva.«

In sva ga imela. Najprej sva šla v drugo smer, kamor sta se odpravili najini vse bolj prepleteni matični družbi, ki sta se očitno začutili, da govorita (skoraj) isti jezik, podobno razmišljata in imata enake želje – zabavati se. Midva sva se želela imeti lepo. Kako plehko bo zvenelo, če rečem, da sva se želela ljubiti? Zelo. Pa naj. Midva sva se želela ljubiti.

Najprej sva šla na kavo, tisto pravo, bosansko. V tipičnih bakrenih džezvicah, s fildžanom in dovolj kave za »fildžan viška«, kocko sladkorja in kocko ratluka. Šilcem domačega žganja. Pa sploh ne, da bi rabila alkohol, da bi se napila ali karkoli – preprosto zato, ker sva želela nazdraviti začetku nečesa lepega. Začetku ljubezni. Pogovarjala sva se, se spoznavala in z vsakim stavkom se je zdelo, kot da se poznava že desetletja, od nekdaj. In da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bova dejansko srečala.

Potem sva šla do njihovega znamenitega lesenega vodnjaka Sebilj in pila iz njega.

»Tradicija pravi, če piješ vodo iz tega vodnjaka, da se boš v Sarajevo še vrnil,« mi je rekla.

Potem sva se po spustila po ulici nazaj do glavne ceste, do obnavljajoče se Vječnice in bližnje lene reke Miljacke. Po drugi strani ceste in pod vznožjem bližnje planine Trebević, ki se je v manj kot desetih letih prelevila iz enega najbolj kultnih prizorišč zimskih olimpijskih iger v prepleteno mrežo bunkerjev, minskih polj in ostrostrelskih gnezd. A vse to je bilo v tistem trenutku pravzaprav nepomembno. Sprehajala sva se ob Miljacki, sramežljivo sem poiskal njene prste. Brez besed, brez česarkoli, so se prepletli in nadaljevala sva z roko v roki.

Bila sva blizu še ene zgodovinske točke v Sarajevu, ki jih tam kar mrgoli – mesta, kjer so leta 1914 izvedli atentat na prestolonaslednika Franza Ferdinanda; ko sem se ustavil. Presenečeno me je pogledala, jaz pa sem jo z drugo roko tesno privil k sebi in jo nežno poljubil. Njene ustnice so bile res prav tako mehke, nežne in voljne, kot sem si predstavljal. Poljub pa slajši kot najboljše domače bosansko žganje. Nasmehnila se je, me s svojo prosto roko nežno pogladila po licu in se za nekaj trenutkov naslonila na moje prsi. Čutila je moje srce in jaz sem vdihoval nežen vonj njenih gostih las. Dišali so po pomladi, ki se je poslavljala. Po zgodnji ljubezni, ki je kot utrinek – če jo vidiš, ti razsvetli življenje, sicer pa je zgolj padajoča zvezda, ki bo ugasnila.

»Lepo je,« mi je rekla. Zgolj to.

Potem sva šla naprej.

‘And the first time ever I kissed your mouth / I felt the earth move in my hand / Like the trembling heart of a captive bird / That was there at my command, my love.’

Končala sva v njihovem hotelu – ki je stal vsega nekaj deset metrov stran od našega; in v njeni sobi. Ljubila sva. Enkrat, dvakrat, trikrat. Potem sva zaspala v tesnem objemu. Priznam, da do takrat še nisem nikoli ljubil na tak način. Tako pristno, silovito, močno, z vsako celico telesa in vsakim utripom srca. Tako iskreno in ljubeče, tako zelo polno in življenjsko. Danes, ko razmišljam o tem, se zdi, kot da sem tedaj ljubil – in se ljubil; zadnjič. Dve telesi, dve duši, ustvarjeni druga za drugo.

»Želim si, da bi bil to najin prvi in ne zadnji dan,« mi je rekla.

»Prvi je vsekakor,« sem ji odvrnil, »Če je pa zadnji, pa je odvisno zgolj od naju.«

»Ampak ne glede na vse, nekaj si zapomni,« mi je šepnila, tik, preden je padla v sen, »Za vedno te bom nosila v srcu.«

‘And the first time ever I lay with you / I felt your heart so close to mine / And I knew our joy would fill the earth /And last ’til the end of time, my love.’

Se nadaljuje …