(brez naslova)

The Dream

Carlo Ancelotti je nedvomno eden najboljših nogometnih trenerjev na svetu, ki v knjigi The Dream – s podnaslovom Breaking Champions League Records; opisuje svojo pot od igralca do trenerja, od skoraj nebodigatreba do enega najbolj iskanih in zaželenih. A seveda, tudi njegova pot je bila pogosta posuta s trnjem.

Med prebiranjem te avtobiografije (Carlo Ancelotti jo je pisal skupaj s Chrisom Bradyjem in čutiti je ta osebni dotik in pa tudi skromen značaj, ki je od nekdaj krasil Ancelottija) sem večkrat pomislil na še dva podobna genija – glasbenega producenta Ricka Rubina in še bolj na Phila Jacksona, slovitega košarkarskega trenerja, ki je bil – podobno kot Ancelotti; najprej prvak lige NBA kot igralec, nato pa soustvaril dve dinastiji – Chicago Bulls z Michaelom Jordanom in Los Angeles Lakers s Kobejem Bryantom. In ja, kot Ancelottiju, tudi njemu ni vedno uspelo. In zakaj Rubin? Rubin slovit kot eden tistih producentov, ki glasbenikom pusti kreativni prostor in svobodo, jih spodbuja, da v svojem glasbenem izrazu najdejo svoj resnični (umetniški) jaz. Podobno je, posebej v fazi napada, od svojih igralcev pričakoval Ancelotti. Ob nekih vzpostavljenih vzorcih obenem še svoboda. In če se je pri Jacksonu vse pravzaprav vrtelo okrog slovitega trikotnika Texa Winterja, je pri Ancelottiju ta standarden vzorec fleksibilen diamant, ki ga je poljubno obračal in prilagajal. Seveda s pomočjo kopice neverjetnih in nadarjenih nogometašev, ki jih je imel priložnost trenirati v svoji nekaj več kot trideset let trajajoči trenerski karieri. Pri vsem skupaj pa ne gre zanemariti, da je sam igral na sredini igrišča, da je bil deloven, ustvarjalen in predan in je igralce na sredini igrišča dojemal kot hrbtenico ter obenem kot vez med obrambo in napadom.

In priznam, da sem bil med branjem presenečen, večkrat. Ancelottija sem podrobneje spoznal, ko je začel trenirati meni ljubi Real Madrid in z njimi med drugim trikrat osvojil Ligo prvakov, vključno s tako pričakovano La Decimo, torej jubilejnim desetim naslovom. A ta človek je imel izredno kariero že prej. Pojma nisem imel, da je bil član (kot igralec) tiste slovite ekipe AC Milana, ki je na nek način spremenila nogomet – dve leti zapored so osvojili Ligo prvakov, tedaj še v popolnoma drugačnem formatu, kot jo poznamo danes ali smo jo poznali pred petimi leti in je bil tak dosežek mnogo bolj zahteven, sploh ob neverjetni konkurenci v italijanski ligi. (To je bil čas, ko je za Napoli še vedno igral sloviti Diego Maradona). No, Carlu so na igrišču družbo delali med drugim Tassotti, Galli, Maldini, Costacurta, nedavno preminuli Baresi, Donadoni in sloviti nizozemski trojec Rijkaard-Van Basten-Gullit. Mnoge od njih je Ancelotti kasneje treniral, vodil ekipe proti njim, pa naj so bili na ali ob igrišču.

In potem je Ancelotti postał trener. Najprej “domače” Reggiane, potem Parmę, kjer je vodil številna slovita imena italijanskega nogometa (Buffon, Cannavaro, Stojčkov, Crespo, Zola, Chiesa, je pa recimo takrat v Parmi zavrnil prihod Roberta Baggia, ki se ga boste zagotovo spomnili po zastreljani enajstmetrovki v finalu svetovnega prvenstva 1994 proti Braziliji). Sledila je pot v Torino, k “stari dami” oziroma Juventusu, kjer je vodil tudi Zinedina Zidana, težko pa bi to obdobje trenerske kariere označili kot posebej uspešno, vsekakor pa je pridobil številne izkušnje.

Sledila je pot “domov”, v domači AC Milan. In ne glede na to, da še danes velja za trenerja, ki je bil najdlje (ekipo je vodil na 423 tekmah) na klopi AC Milana in da je s klubom osvojil takorekoč vse – tudi dvakrat Ligo prvakov; se ga najbolj spominjamo po tistem neverjetnem finalu v Istanbulu leta 2005, ko so še ob polčasu vodili 3-0 proti povsem izgubljenemu Liverpoolu, ki je v drugem polčasu obrnil ploščo in slavil po izvajanju najstrožjih kazni. (Na eni od pretočnih platform si lahko ogledate dokumentarec o tem finalu). In znova, če se spomnim igralcev, ki jih je Ancelotti v tem obdobju vodil – Dida, Maldini, Ševčenko, Gattuso, Inzaghi, Rui Costa, Nesta, Costacurta, Seedorf, Pirlo, Kaka, Kaladze, Cafu, Ambrosini, Rivaldo, pa v zaključku recimo tudi David Beckham in Ronaldinho ter seveda sem še koga pozabil.

A vsega lepega je enkrat konec, v nogometu največkrat po kakšnih pretresljivih porazih (finala, mestni derbiji) ali ko čarovnija enkrat izgine. In osem let je dolga doba, v sobodnem nogometu pa sploh. Ob vsem spoštovanju do recimo sira Alexa Fergussona ali Arsena Wengerja, se večkrat vprašam, kako dolgo bi na trenerskih klopeh oba gospoda zdržala v današnjem času in ob današnjih zahtevah lastnikov klubov, ki največkrat želijo vse, takoj.

In tudi Ancelottiju se je to zgodilo. Sledile so dobesedno epizode v Chelseaju, Paris Saint-Germainu (še preden so začeli besno kupovati in ustvarjati svoje “galaktike”) in potem je sledil Real Madrid. V tem prvem poglavju zgolj za dve leti, dovolj za La Decimo. Bayern Munchen, Napoli, Everton in nazaj v Madrid, kjer je nasledil svojega učenca in pomočnika, Zidana. (Vprašanje časa, kdaj si bosta iz oči v oči zrla kot reprezentančna trenerja, saj sedaj Ancelotti vodi Brazilijo, Zizou pa je prevzel domačo Francijo). V sicer teh dveh ločenih obdobjih je vodil tako Casillasa, Ramosa, seveda trio BBC (Benzema-Bale-Cristiano Ronaldo), Di Mario, Modrića, Carvajala, Jamesa Rodrigueza, Lunina, Courtoisa, Alabo, Kroosa, Casemira, Valverdeja, Viniciusa Juniorja, Bellinghama, Rodryga in spet – mnoge sem pozabil. Tudi tiste, ki so znali odločiti kakšno pomembno tekmo, npr. Joseluja.

Njegova še vedno trajajoča (pogodbo ima do naslednjega svetovnega prvenstva v nogometu leta 2030) zgodba na klopi brazilske reprezentance se zagotovo ni začela, kot je želel. Z izpadom proti letos odlični Norveški in če kaj, Ancelottiju za takorekoč popoln življenjepis manjka tudi nekaj na klopi reprezentanc katere od svetovnih nogometnih (vele)sil. Italija, kjer je bil pomočnik Arrigu Sacchiju, svojemu trenerju pri AC Milanu in to prav na tistem finalu proti Braziliji leta 1994; zadnja leta to ni več in na nek način ne preseneča, da ni sedel na domačo klop. Resnici na ljubo je tudi Brazilija daleč stran od stare slave …

Knjiga The Dream, pri čemer so sanje osvajanje Lige prvakov – Ancelotti je edini trener, ki mu je uspelo osvojiti lovorike, torej vsaj naslov državnega prvaka, v vseh petih najmočnejših ligah v Evropi – v Italiji z AC Milanom in Juventusom, v Franciji s PSG-jem, Nemčiji z Bayernom, v Angliji s Chelseajem in seveda v Španiji z Realom iz Madrida; ima nekaj pomanjkljivosti. Napisana je zelo suhoparno, na trenutke preveč faktografsko, a je skozi branje moč razbrati, da je bil Ancelotti prav tak. Seveda se zazre v kakšen prepir, nesoglasje (morda bolj kot s igralci z lastniki klubov, saj ne gre pozabiti, da so ga zaposlovali Berlusconi, Abramovič, Perez, de Laurentis), največkrat pa preprosto prizna poraz, celo nemoč in prevzame odgovornost. Saj veste, tisto zlato pravilo – ko ekipa zmaguje, gre slava igralcem in ko izgubijo, je kriv (in odgovoren) trener. Vsekakor bi lahko kdaj krivdo pripisali tudi kakšnemu agentu, lastniku ali meendžerju s preveč moči.

Torej ja, za ljubitelje nogometa, bo The Dream odlično branje. Tu posebne filozofije in psihologije ne boste našli. Skoraj štiri desetletja zgodovine evropskega nogometa, z vseeno kakšnim zanimivim poprčkom iz ozadja ali pač vpogledom nekoga, ki je vse to doživel na igrišču ali ob klopi, vsekakor pa takorekoč v prvi bojni liniji. In če še ne veste, del sanj so tudi porazi. Ti nas naučijo največ. In če kaj, se je znal Ancelotti po vsakem porazu veliko naučiti in določenih napak ni ponavljal. Zato sem še toliko bolj radoveden, kakšno Brazilijo bomo gledali v naslednjih štirih letih.

Penguin, 2025

Rdeča kraljica

Moja prva misel med branjem knjige je bila “Hm, to je pa podobno trilogiji Irene Svetek” in potem sem ves čas razmišljal, ali mi je knjiga všeč ali mi gre na živce. In že to, da piše 1. knjiga, čeprav sledita še dva dela s popolnoma drugačnima naslovoma …

Ja, recimo, da mi gre na živce. “Fascinantna španska kriminalna trilogija, ki je obnorela svet” in kot že tolikokrat se mi zastavi vprašanje, zakaj enemu Špancu (konkretno je to Juan Gomez-Jurado) uspe, eni Slovenki ali Slovencu pa ne. In ne ustvarjamo nič slabše in tudi če damo slovenščino na stran (vem vem, špansko govori ogromnokrat več ljudi), bi si mnogi naši avtorji zaslužili, da njihovo pisanje obnori svet. Rdeča kapica Irene Svetek je zagotovo mnogo bolj vznemirljivo in razburljivo branje. Čeprav … Rdeča kapica in Rdeča kraljica. Nadaljevanje – Beli volk (Svetek) in Črna volkulja (Gomez-Jurado) ter Črni princ (Svetek) in Beli kralj (Gomez-Jurado). Sledi preobrat, skoraj vreden kakšnega romana – Rdeča kraljica je bila v izvirniku izdana tri leta prej. In seveda ne trdim, da je kdo od koga kaj kopiral, našel idejo ali navdih, je pa zanimivo naključje. Upam.

Glavna lika sta suspendirani policist Jon Gutierrez, ki dobi skoraj neverjetno priložnost rešiti svojo kariero in pa, brez lažne skromnosti, najpametnejša ženska na svetu, Antonia Scott. On je gej, debel (kar se ponovi tolikokrat, da gre na živce!) in živi z mamo. Ona ima moža v komi, ogromno slabe vesti, skrbništvo nad njunim sinom pa je prevzel njen oče, pomembni in vplivni veleposlanik Velike Britanije oz. Združenega kraljestva v Španiji. V seveda navidez nemogočo kombinacijo – čeprav je med njima na trenutke čisto preveč skoraj intimne naklonjenosti; ju združi skrivnostna oseba z vzdevkom Mentor, ki deluje za še bolj skrivnostno organizacijo Rdeča kraljica. Njih pokličejo tisti, ki imajo res ogromno denar, da jim pomagajo koga rešiti ali pa kaj prikriti. Po možnosti tako, da tega nihče ne opazi.

In tako jih najprej pokliče lastnica ene največjih španskih in svetovnih bank, ki je na svojem razkošnem in skrbno varovanem domu našla mrtvega sina, ki so ga pred dnevi ugrabili. V njem ni niti kaplje krvi. Takorekoč v času začetka raziskave, kaj se je zgodilo, se zgodi spretna in skoraj popolna ugrabitev hčerke lastnika enega največjih tekstilnih podjetij na svetu. Za obema zločinoma stoji skrivnostna oseba Ezekiel, ki od obeh terja nekaj nemogočega in kar ni mogoče izpolniti. Pri vseh silnih milijonih in milijardah …

Začnejo deževati vsi K-ji – kdo (Ezekiel, a očitno ni bil sam), kako (mu je uspelo vse izpeljati tako spretno in brez sledu izginiti), zakaj (če ne za denar), kje (se skriva) in seveda najbolj ključno in najpomembnejše – kako pomagati in rešiti vsaj Carlo Ortiz. Jon in Antonia se spoznavata, si gresta malo na živce, še bolj Mentorju in predvsem policistom, ki javno prevzamejo primer. Potem se pojavi Sandra, zgodi še ena ugrabitev, nekaj razkritij in še vedno veliko vprašanj.

Pripoved kot taka je odlično stkana, poglavja se dinamično izmenjujejo, zgodi se kakšen skok v preteklost, avtor vsekakor ni skoparil pri grajenju skoraj filmskega vzdušja. Motili so me posamezni dialogi med obema akterjema (mogoče stvar prevoda, nikakor pa Jon ne deluje kot homoseksualec, ampak prej kot nek tipičen, k uporabi nasilja nagnjeni problematični policist), ki delujejo privlečeni za lase, enako velja to neizmerno bogastvo sicer dveh stranskih likov, čeprav se v zaključku knjige vseeno nakaže, zakaj in kako. A pretirano. Mislim, govorimo o Španiji, ki podobno kot Grčija ne slovi ravno kot bogata država, premore pa seveda kar nekaj bogatašev. Čeprav se tu tako Ortiz kot Trueba predstavljata kot ena najbogatejših Zemljanov, ki si lahko kupita vse, in vsakogar. Skoraj.

Ne morem pa se znebiti občutka – tudi glede na zaključek!; da je vse skupaj grajeno okrog Scottove in je Gutierrez zgolj stranski lik. Morda bo on sicer bolj v središču v drugem delu, drugi knjigi, torej Črni volkulji, Beli kralj in s tem zaključek pa bo vsekakor v znamenju Antonie Scott. In nekaj mi govori, da Mentor ni tako zelo nedolžen.

Torej – ali Rdečo kraljico priporočam? Vsekakor, gre za dinamično pripoved, morda niti ne tako zelo nepredvidljivo, razburljivo in vznemirljivo pa. Med glavnima likoma je neka še ne povsem določena dinamika, stranski liki SO pomembni, sem pa res radoveden, kam bo avtor zgodbo odpeljal. Upam le, da na obe naslednji knjigi ne bomo čakali predolgo.

Beletrina, 2026

Friends, Lovers, and the Big Terrible Thing

Biografija Matthewja Perryja. Ne morem reči, da gre za meni enega (naj)ljubših igralcev, nedvomno, pa je bila vloga, ki ga je zaznamoval in proslavila, vloga Chandlerja Binga v seriji Prijatelji, meni najljubša.

Chandler Bing je bil pogosto marsikaj tistega, kar sem bil tudi sam. Predvsem v tistem delu, ko je svoje šibkosti in ranljivosti skrival za nepredvidljivim humorjem. Nemogoče je reči, da je Perry kasneje imel še kakšno tako veliko in nepozabno vlogo, pa čeprav je nanizal nekaj filmskih in tudi televizijskih (podobno velja tudi za ostale njegove igralske kolege iz Prijateljev), a preprosto je veljalo, da je bil Matthew Perry Chandler Bing. No, kot je moč izvedeti v tej njegovi biografiji (napisani in izdani leto dni pred njegovo smrtjo 28. oktobra 2023 in kakorkoli nemogoče zveni, jo imamo celo v slovenskem prevodu), ni bilo tako. Zabaven, ja. Zabavlja, tudi. Nesrečno zaljubljen, pogosto. Izgubljen, marsikdaj. Ali bi bilo mogoče sklepati, da je bila pravzaprav vloga Chandlerja Binga kriva za vse njegove težave, predvsem različne odvisnosti in nenazadnje tudi smrt?

Odgovor je ne. Težave so se začele že veliko, veliko prej. Še preden je Matthew Perry postal nekdo. Najbrž mu ne bi uspelo, če bi se takrat stvari obrnile malo drugače, malo hitreje in bi dobil glavno vlogo v seriji LAX 2194. Seveda pa so se začele težave (“the big terrible thing”) za Perryja že v otroštvu, kriva sta bila pravzaprav kar oba starša in vse, kar se je leta nalagalo in odlagalo, kopičilo in ga bremenilo, je pač terjalo svoj davek. Meni gre še vedno na jok, ko pomislim na podobo Matthewja Perryja in dobesedno nesposobnost slediti pogovoru, nasmejati s čimerkoli, ko so posneli Friends: Reunion (2021).

Na nek grozljiv način odlična “reklama”, kaj človeku naredijo alkohol (vodka) in različne droge (vikodin, amfetamini, ketamin …), leta uživanja drog (torej zloraba drog), (ne)uspešna odvajanja in gola sposobnost preživetja. Vse do točke, ko telo pač ne zmore več. In mu je razneslo želodec, da je komaj preživel, bil več kot desetkrat operiran, da so ga rešili in … ni bilo dovolj. Najbrž je težko imeti dovolj, če si od najstniških let vajen uživati vsaj prekomerne količine alkohola (v knjigi med drugim prizna, da je alkoholik postal pri 14-ih!), ko si polovico časa otopel in bolečine ne znaš blažiti drugače kot s protibolečinskimi tabletami, za katere si vajen plačati tudi deset- ali stokrat toliko, kot sicer stanejo.

Težko mi je pisati o tej knjigi. Težko sem jo bral. Povsem drugače kot mi je bilo recimo brati biografijo Robina Williamsa, pa tudi biografijo kakšnega glasbenika. Za razliko od recimo Williamsa se mi zdi, da je imel Perry veliko več možnosti, da bi bil dejansko “čist”, a se preprosto ni znal spoprijeti z življenjem. Če nič drugega, denarja – kakorkoli veliko ga je porabil za alkohol, droge, bivališča in tudi odvajanja, samo z zadnjo sezono Prijateljev je zaslužil milijon dolarjev na epizodo! Seveda za to lahko krivi Julio Roberts, Jennifer Anniston, starša, katerega od dolgoletnih prijateljev, Prijatelje in še bi lahko naštevali – ja, seznam potencialnih krivcev je dolg!; ampak ne – on bi lahko, pa ni (z)mogel. In da ne bo pomote – NE obsojam! Tudi sam sem šel skozi marsikaj težkega v življenju, bil bodisi na robu ali dnu, pa nikoli na tak način. Predvsem se mi ni bilo treba nikoli ukvarjati s slavo, prepoznavnostjo in vsem slabim, kar je neizbežen del tega. In ne obsojam, hudo mi je. Žalosten sem.

In morda tisto najbolj žalostno je tudi to, da ga knjiga ne prikaže le v iskreni in razgaljeni podobi – njegovi najbolj iskrivi vlogi; ampak tudi razblini neko iluzijo, ki smo jo mogoče imeli, koliko Perryja je v Chandlerju. Morda bi bila podoba povsem drugačna, če Prijatelji ne bi bili humoristična serija? Seveda mu je bil lik pisan na kožo, ustvaril ga je tako brezčasnega in obenem je morda Chandlerja rešilo prav tisto, kar je Perry iskal, pa ni našel – ljubezen, srečo, veselje, poroka, otroci, družina. A še takrat, ko je bil blizu tega, da najde, se je zgodilo nekaj, pač nekaj, kar mu je služilo za sprožilec, za izgovor, za nov liter, novo pest tablet, novo smiljenje samemu sebi. Težko je razumeti.

Ne, tale biografija Perryju ne naredi usluge, žal. In kar je zanimivo, tudi smilil se vam ne bo. Nivo samouničevanja bi lahko primerjal s tistim recimo Amy Winehouse, ki pa je svet zapustila pri 27-ih, mogoče pa še bolj z Whitney Houston. Ko se mi navadni smrtniki pač vprašamo zakaj? In ko se obenem zavemo, da bogastvo in slava nista pravzaprav nič, da na koncu vsi najbolj hrepenimo po tistem največ vrednem v življenju – po iskrenih prijateljih in čisti ljubezni. Matthew Perry je prvo še imel, drugega žal ne, tretjega iz naslova pa daleč največ. Naj počiva v miru in hvala za ves smeh.

Headline, 2022

Lemmy – Groznica bele linije

Ian “Lemmy” Kilmister je vsekakor ena ikon rock’n’roll glasbe, ob Keithu Richardsu je dolgo časa veljal za neuničljivega. Neuničljiv ni bil, nesmrten pač.

Moj prvi spomin na Lemmyja je seveda zgodnje otroštvo, ko sem prvič slišal tisto hrumenje, ki se potem prelevi v Ace od Spades. Potem sem njegovo ime ujel v kakšni biografiji o Jimiju Hendrixu, katerega “roadie” je bil. Dejstvo pa je, da ko je Lemmy enkrat prišel v moje življenje, je tu ostal. Trajalo je sicer zelo dolgo, da sem ga z Motorhead uspel videti v živo (2012 v Hali Tivoli z Niet kot predskupino), a v ušesih je bilo vedno več glasbe, modrih misli in prodornih citatov. Lemmy je bil – živel, dihal, gojil; rock’n’roll.

In ta knjiga, biografija, ki jo je pisal skupaj z novinarko Janiss Garza, je dokaz vsega tega. Predgovor Larsa Ulricha, bobnarja Metallice, ki je konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih celo vodil “fan klub” Motorhead in je bil napisan aprila 2016, ko so bila čustva po Lemmyjevi smrti konec leta 2015 že nekoliko pomirjena, pove veliko. O Lemmyjevem vplivu – ne le na Larsa, ampak na ogromno glasbenikov, ki so ustvarjali vzporedno z Lemmyjem in seveda na vse generacije kasneje. Ne le glasbenikov, ampak tudi poslušalcev, ustvarjalcev, ljudi. Lemmy je bil nemalokrat tisti, ki je stvari povedal točno tako, kot smo jih želeli povedati drugi, pa si nismo upali. On je bil tisti vzdignjen sredinec in tisti, ki mu je bilo vseeno.

Brez dlake na jeziku je tudi v tej knjigi. V prvi vrsti je brez dlake na jeziku glede sebe. Svojega otroštva in ne najboljšega odnosa s starši, posebej ne z očetom in kasneje očimom. Njegov odnos do žensk je poglavje zase in če kje, potem lahko tukaj rečem, da se zagotovo najmanj strinjam z njim. Lemmy se je pač rad zabaval in je po tem slovel celo življenje, ne le kariero. Obenem je ženske podpiral in jih neizmerno cenil, predvsem tiste s hrbtenico in če so bile za nameček še glasbenice, še toliko bolj. Zabave, alkohol, droge (knjiga ima izvirni naslov White Line Fever!) … seveda, vsega tega je v izobilju. Odličen je tudi del, kjer razloži svojo ljubiteljsko strast do predmetov iz nacistične Nemčije. In ne, daleč od tega, da bi častil nacizem ali Hitlerja.

Glasbeniki. Lahko bi rekli, da pred The Rockin’ Vickers ni bilo skoraj nič omembe vrednega. Seveda je, glede na to, da Lemmyja poznamo predvsem kot basista (in pevca seveda, česar sicer dolgo ni želel početi), eno bolj zanimivih dejstev to, da je sprva in to kar dolgo, igral kitaro. Tista zgodba o tem, kako je Lemmy z zasedbo The Rockin’ Vickers “igral za Tita”, je zapisana marsikje. Tudi v tej knjigi, pa čeprav morda iz neke druge perspektive. Potem so se zgodili Hawkwind, ki so Lemmyja pravzaprav prvič zares postavili na glasbeni zemljevid. Zadnja pesem, ki jo je napisal za to zasedbo, je nosila naslov Motorhead. In ko so ga neslavno vrgli iz skupine, se je odločil začeti na svoje. Ime skupine je bilo na dlani (pa čeprav je želel Lemmy v svoji večno uporniški drži skupino najprej poimenovati Bastards in če kdaj, je bilo v tem primeru zagotovo odlično, da je poslušal še koga drugega), prva skladba ravno tako. Pa čeprav, nekoliko drugače.

Motorhead so bili seveda poglavje zase. Čas je bil za visokooktanski rock’n’roll, ki se je v enaki meri spogledoval s punkom in heavy metalom, a kot zapiše Lemmy, so bili pravzaprav blues skupina. Ženske in pijača, iskanje in potovanje. Saj v bistvu je vse blues, kajne, vprašanje je samo, kako ga odigraš? Tista prva prava postava Motorhead – s Philom Taylorjem (ki se je kasneje sicer še enkrat vrnil v skupino) na bobnih in kitaristom Eddiejem Clarkom, je za mnoge seveda najboljša. Ustvarila je prve prelomne in prebojne plošče, a je šlo pravzaprav za temelj vsega, kar je naša ušesa napadalo potem še trideset let. Kot boste videli iz pisanja, je bil Lemmy izredno ponosen tudi na vse kasnejše albume – seveda je slišal napake in bi kdaj kaj spremenil, na kar v času snemanja, miksanja ali produkcije ni imel vpliva, morda pa sprva niti znanja. V skupini je bil zelo kratko obdobje tudi Brian Robertson (znan predvsem po svojem delu v Thin Lizzy), za bobni Pete Gill, na začetku osemdesetih se je skupini pridružil Wurzel (s pravim imenom Michael Burston) in kot drugi kitarist še Phil Campbell. Konec osemdesetih in začetek devetdesetih je bilo za skupino precej burno obdobje, Lemmy se je preselil v ZDA, a nato so leta 1992 znova postali trio in ostali trio, kot smo ga poznali do konca – Lemmy, Phil in nova moč za bobni, eksplozivni Mikkey Dee.

Nekje vmes se je zgodilo tudi slovito Lemmyjevo sodelovanje z Ozzyjem Osbournom (pa tudi, malo manj slavno sicer, s Sharon), ki je sploh po zaslugi pesmi Mama I’m coming home (Lemmyjevo besedilo) Lemmyju prineslo več denarja kot vse dotedanje delo in ustvarjanje ter nastopanje. Z nekaterimi ljudmi je vezi tkal, z drugimi trgal. Girlschool, Lita Ford, Metallica, Slash, Ozzy in še mnogi drugi. Zgodb in anekdot ne manjka.

Največ ognja vsekakor bruha na račun založb in založnikov, na trenutke tudi organizatorje koncertov. In oh ja, Ljubljana je med njimi. Še en moj spomin je na članek v neki srbski glasbeni reviji, ki smo jih konec osemdesetih še lahko kupovali, je bila Lemmyjeva izjava, da je v Jugoslaviji (konkretno v Ljubljani) doživel najhujšo koncertno izkušnjo in zato se v Ljubljano z razlogom desetletja ni vračal. (Igral pa recimo na Metalfestu v Tolminu in če se ne motim, v Moškanjcih na nekem moto-zboru). Z založbami, menedžerji, producenti in še kom, res niso imeli veliko sreče. In če smo pošteni, najbrž Motorhead niso bili ravno najlažja skupina za sodelovanje, še posebej pred in po koncertih ter na poti. Tako da je vsekakor vse zapisano treba jemati tudi z nekaj zdravega zadržka in kmečke pameti. Točno tako, kot bi to želel Lemmy.

Najslabši – oh, in če moram izpostaviti najboljšega, so to vsekakor naslovi poglavij, ki so poimenovani po pesmih Motorhead!; del knjige je konec. Marec 2003 je zapisano pod zadnjim poglavjem, pod katerega je še podpisan Lemmy. V izvirniku je knjiga izšla takrat in vse lepo in prav, sam sem bral srbski prevod (take knjige v slovenščini najbrž ne bomo dočakali, prav tako, kot najbrž še lep čas ne bomo dočakali tako pristne glasbene (avto)biografije), kjer se knjiga zaključi z Lemmyjevim slovesom. Glede na to, da je pod nekaj strani podpisan Steffan Chirazi (dolgoletni sodelavec Metallice), čisto zadnje pa niti ni jasno, a dokaj natančno in iskreno prikažejo vse, kar se je dogajalo od 2002 do 2015. 28. december 2015, če lahko malo parafraziram Dona McLeana – “the day that rock’n’roll died”.

Trinajst let … trinajst let, v katerih se je zgodilo marsikaj. Tako da recimo, da je to sicer odlična avtobiografija (in med branjem boste vsekakor začutili Lemmyja), a ji manjka zadnje poglavje.

In še nekaj mi je zanimivo – sploh glede na izjemen vpliv, ki so ga Motorhead in Lemmy seveda, imeli na “sodobnike” ali pač vrstnike; so omenjeni le redki. Recimo nikjer ni AC/DC, pa čeprav sta obe skupini dolgo časa sloveli kot tisti pravi in iskreni nosilki plamenice rock’n’rolla, po drugi strani vsaj v tem smislu tudi ni nikjer The Rolling Stones (zgolj v delu, ko Lemmy piše o britanski glasbeni sceni zgodnjih šestdesetih), Ramones zgolj posredno, poplave nemških heavy metal zasedb, Iron Maiden, niti ne potem recimo Davea Grohla, Chrisa Jericha in še enega – sploh meni; zanimivega prijateljstva, med Lemmyjem in Triple H-om ter njegovo povezavo z ameriško rokoborbo oz. “wrestlingom”. Nekaj lukenj je …

In ne glede na zadnje vrstice, je Lemmy – Groznica bele linije; odlična avtobiografija. Prav takšna, kot si jo človek želi prebrati o nekom tako ikoničnem in tudi enigmatičnem kot je Lemmy Kilmister. Ali, z drugimi besedami, tole je rock’n’roll. Na 11.

IPC media, 2016

Dan za izboljšave

Včasih kakšna knjiga ni tisto, kar pričakuješ. To ne pomeni, da ni berljiva, zanimiva in tudi zelo dobro napisana, ampak da ti skozi zgodbe, pripoved, sporočilo, ni dala veliko. In Dan za izboljšave je, vsaj zame, ena takšnih …

Nekaj mi govori, da je knjiga Alene Begić ena tistih knjig, ki bo marsikoga pustila zmedenega in jo moraš brati v pravem trenutku. Sam sem najbrž pričakoval nekaj v stilu Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe Maše Kolanović, pa se mi zdi, da je Dan za izboljšave mnogo bolj kafkovski in temačen. Meni osebno, na neprivlačen način.

Zgodbe povsem običajnih, da ne rečem malih ljudi, ki so se v življenju znašli bodisi na razpotju, pred kakšno visoko in (vsaj na videz) nepremagljivo oviro, lahko pa imajo vsega preprosto dovolj in to pokažejo in izrazijo. Pogosto tudi na neprimeren, nesprejemljiv način, ki jih potem pahne v še večjo, sploh psihično stisko, ki se že tako zdi preobremenjujoča. Vse skupaj se pogosto zdi kot kritika današnjega razpada in razkroja družbe, v kateri ni več prostora za pristno toplino in stik, ampak je vse postalo izumetničeno, turbo, sterilno in instantno.

In v Dnevu za izboljšave sploh ni pomembno ali gre za družinske odnose (kot recimo v Ljudje s sončniki), medsosedske odnose (Najbolje bo, če počakamo sosede), odnose na relaciji starš – otrok (Romantičen delavec, ki se obenem loti praznosti današnje generacije), tudi med mlajšimi vse bolj priljubljenih lepotnih operacij in impulzivnega nakupovanja pri spletnih trgovcih (naslovna Dan za izboljšave), pričakovanja in razlike (Kopalnicizem), iskanje vere (Premikaj ustnice kot vernik), ker pač nekaj je. Vedno. Vsaka od 14 kratkih zgodb prinaša neko svoje brezizhodno ali obupano videnje sveta in družbe.

Morda zame osebno ni bil pravi trenutek biti v vsej tej mračnosti in temi, ker sem trenutno v povsem drugem stanju duha. Morda mi avtoričin slog pač ni dovolj prepričljiv, da bi se lahko zgolj kot bralec poistovetil z zapisanim. Ker če kaj, potem moram kot človek, kot prebivalec planeta Zemlja, marsičemu zapisanemu prikimati, se strinjati in seveda bi lahko še kaj dodal. Vsak dan, na vsakem koraku, z neko grozo spremljam, kam drvi ta svet. Kako se družba razkraja že pri najmlajših, kasneje pa le še trohni.

Potrebovali bi dan za izboljšave. Dan, če bi vsak od nas izbral zgolj in samo en dan v letu, ko bi rekel, da bo tistega dne storil nekaj boljšega, drugačnega in pač skušal izboljšati predvsem sebe, potem okolico in svet. Pri osmih milijardah in nekaj sto milijonih ljudi na svetu … si predstavljate, kako bi bilo to videti? Res bi lahko spremenili svet.

In mogoče vam Dan za izboljšave ne bo sporočil pač nečesa, vas ne bo povsem prepričal, vsekakor pa je to knjiga, ki jo je vredno prebrati in se nad prebranim zamisliti. Za začetek zgolj to. Če boste še kaj storili, poskrbeli za kakšno izboljšavo, potem smo pa na odlični poti.

2026, Cankarjeva založba

Bilo jednom u Indijanapolisu

Športne in glasbene biografije sodijo med moja ljubša branja in po nekem naključju si v tujini vedno kupujem prav te. (Pa čeprav se tudi leposlovju ne izogibam.) Še posebej na področju bivše Jugoslavije, kjer so očitno tovrstnim izdajam mnogo bolj naklonjeni.

Knjiga Nenada Kiša je zanimivo že to, ker dobrih dvajset let piše o nečem, kar je tedaj veljalo za košarkarski čudež. Po letu 1992, ko so ZDA začele na olimpijske igre in svetovna prvenstva pošiljati ekipe, ki so jih v večini sestavljali največji zvezdniki, “all-star” igralci in bodoči “prebivalci Hiše slavnih, ZDA in njihova bolj ali manj sanjska moštva teh tekem niso izgubljala. Leta 1998, ko je Jugoslavija osvojila naslov svetovnih prvakov, so ZDA nastopale z običajno ekipo zaradi t.i. “lock-outa” v NBA in s tem prepovedi igranja, leta 2001 se je zgodil 11. september in naslednje svetovno prvenstvo, torej 2002, je bilo organizirano v ZDA, v Indianapolisu, kjer je bila košarki po zaslugi Jamesa Naismitha tudi izumljena. Torej, zelo ameriško, zelo jasno – košarka, tako in drugače se vrača domov.

Za začetek – kakšno ekipo so imele takrat ZDA? Niti približno ni bil to tisti res sanjski Dream Team iz 1992 in pa tudi ne sloviti The Redeem Team, ko so se Američani po seriji zanje res nepričakovanih in nepredstavljivih porazov (po Indianapolisu 2002 so dve leti v Atenah sledile olimpijske igre in nov poraz ter “samo” 3. mesto, pa so bili takrat v ekipi recimo Iverson, Marbury, Wade, Anthony, LeBron James, Tim Duncan …, ko so jih recimo kar v prvem krogu premagali Portoričani, kasneje še Litva in potem v polfinalu še Argentina, ko je bilo nenadoma jasno, da tako zelo nedotakljivi pa niso) odločili znova poslati res najboljše, kar so imeli. Nazaj k 2002. Na klopi George Karl, eden od njegovih pomočnikov Gregg Popovich (slednji je, kot zanimivost, po Indianapolisu 2002 zahteval, da se s šampionskih zastav prvakov lige NBA odstrani napis “world champion”), v ekipi pa med drugimi Michael Finley, Paul Pierce, Reggie Miller, Shawn Marion, Ben Wallace, Elton Brand in drugi. Devet “All-Star” igralcev”, med njimi tudi kakšen lastnik prstana prvaka lige NBA. Za Kitajsko je recimo zaigral Yao Ming, za Nemčijo, ki so bili na koncu tretji, Dirk Nowitzki (pa tudi Marko Pešić, sin Svetislava Pešića, Henrik Rodl in drugi), ki je celo prejel naziv najbolj koristnega igralca (MVP) tega turnirja, pri Španiji Pau Gasol, Navarro, Reyes, Calderon, Garbajosa, Turčija je imela ekipa s kar nekaj NBA igralci in potem sta bili tu še Argentina in Jugoslavija. Argentina z Ginobilijem (ki v finalu zaradi poškodbe ni igral, kar je bil morda jeziček na tehtnici), Obertom, Scolajem, Sconochinijem, Nocionijem, Wolkowksyjem itn.

Saj res, kaj pa Slovenija? Selektor je bil Boris Zrinski in leta 2001 so bili na evropskem prvenstvu v Turčiji 13. Naši igralci? Po imenih sodeč, ena najboljših sploh. Milič, Nesterović, Udrih, Bečirović, Smodiš, Lakovič, Jurković, Jagodnik, Gorenc, Tušek in Kraljevič in kot naturalizirani Slovenec, Arriel McDonald. Tisti, ki ste slovensko košarko spremljali v tistem obdobju, veste. Nekateri z NBA izkušnjami, velika večina z dovolj evropskimi, saj je bil to čas, ko so naši igralci dejansko igrali pomembne vloge v evropski košarki in klubih, spet tretji so imeli tedaj ogromno perspektive in apetiti so bili veliki, Kot so pri nas seveda vedno. A seveda se le redko zgodi, da je na klopi dovolj avtoritativen posameznik, ki je sposoben voditi ekipo in iz igralcev potegniti najboljše. No, in da se tudi igralci podredijo kolektivu in ne igrajo zase, je seveda še en čudež. Saj smo ga doživeli, zanimivo, v Turčiji, 16 let kasneje.

In, ker smo bili dolga leta del Jugoslavije, pač SFRJ, in ker smo imeli nekaj posameznikov, ki so desetletja pred razpadom uspešno kosali z legendami, sami postali legende in bili pomemben del jugoslavanskih reprezentanc, pogosto tudi razmišljamo zelo podobno. Saj veste – “lako ćemo”. Zato smo bili na evropskem prvenstvu v Nemčiji 2022 komaj 6., mislili, da bomo na olimpijskih igrah v Tokiu vsaj za 3. mesto z lahkoto pojedli Avstralijo, birokratska neumnost, da se evropski prvak ne uvrsti na svetovno prvenstvo (Kitajska 2019) naj ostane ob strani. A če pogledamo kvalifikacijske turnirje zadnjih let, dobesedno mučenje in serijske neuspehe … slabo. Sploh, če po drugi strani pogledamo uspehe mladih reprezentanc, kar kaže na veliko perspektivo, a tako pač ne gre. Vsi bi milijonske pogodbe, vsi bi nosili drese največje klubov, vozili drage avtomobile in bili zvezde. Pa košarka?

V zelo podobnem položaju se je okrog leta 2000 nahajala tudi jugoslovanska košarkarska reprezentanca. Po začetku devetdesetih in odpravljenih sankcijah (in spet pustimo ob strani, da smo bili “oropani” tekme vseh tekem leta 1992, ko bi se v Barceloni na olimpijskih igrah srečala tisti eni in edini ameriški “Dream Team” in takrat najbrž najboljša jugoslovanska ekipa vseh časov) so bili aktualni svetovni prvaki (1998), v Avstraliji na olimpijskih igrah “komaj” 6., v leto 2000 pa so vstopili tudi s popotnico dveh zlatih in ene bronaste medalje z evropskih prvenstev. Za uspehe zadnjih let je bil odgovoren tudi odlični selektorsko-trenerski tandem Ivković-Obradović. Igralcev, ki so šli skozi reprezentanco v tem obdobju, rajši ne naštevam. Dejstvo je, da je “srbski” ali pač tedaj še vedno jugoslovanski bazen, neprimerno večji od našega in da imajo očitno tudi način dela drugačen. Ker, ja, z mladimi je treba delati in včasih se mi zdi, da bi bilo super, če bi se znova vrnili v osemdeseta, ko mladi pač niso smeli kar tako odhajati v tujino. Ampak, tudi to je cena uspeha največjega med največjimi, Dražena Petrovića, odpiranja meja in vsega tistega, kar je storila liga NBA ter veliki trio Bird-Johnson-Jordan.

V Jugoslaviji so tedaj vedeli, da potrebujejo spremembo. Ne toliko v igralskem kadru, pa čeprav mnogi, sploh starejši, niso želeli (ali mogli) več igrati za reprezentanco, sezone so bile vse daljše, poškodbe na plano ponavadi pridejo ob zaključku sezon in pred temi velikimi, največjimi tekmovanji, ampak na krmilu. In to ne glede na uspešnost in genialnost Ivkovića in Obradovića, ki sta jo dokazovala še leta kasneje. Izbira tedaj je bila dokaj logična, vsaj za ključne može Košarkarske zveze Jugoslavije. Svetislav Pešić. Pisal sem o njem, njegovi karieri in načinu dela, ko sem pisal o njegovi biografiji My Game, My Way in se ne bi ponavljal. Kaj je bilo takrat glede njega najslabše? Da je veljal za Nemca. Ni bil domač trener. In govorimo o trenerju, ki je postavil temelje predvsem mladinskega dela na področju košarke v bivši SFRJ, skozi trdo reprezentančno delo vzgojil prav tisto neprekosljivo generacijo, ki si je konec osemdesetih in začetek devetdesetih podredila svet (in bi strah v kosti nagnala tudi Dream Teamu ’92.). Ne enega igralca, ampak generacijo!

V knjigi Bilo jednom u Indijanapolisu boste skozi takšne in drugačne izjave, pričevanja, obujanje spominov ali pa prispevke in članke iz tistega obdobja, pravzaprav izvedeli vse. Najprej dobesedno osvajalski pohod na evropskem prvenstvu v Turčiji 2001, težave in poškodbe pred odhodom v ZDA, kako prepričati Divca, Stojakovića in Bodirogo, da se vrnejo. Pa potem katastrofalen turnir v Beogradu, nekaj boljši vtis v Nemčiji, očitne in glasne kritike domače javnosti, pa potem za nameček ne le šokanten poraz proti Španiji, ampak še en proti Portoriku, slavje Argentine (prvo sploh) proti ZDA in dejstvo – ne v finalu, Jugoslavija bo proti ZDA igrala (že) v četrtfinalu. Kaj se je dogajalo z Radmanovićem? Kako zelo je Pešić verjel v Miloša Vujanića in Milana Gurovića ter na kakšen način je Divac kljub letom dokazal, koliko je vreden za ekipo ter zakaj je bil Dejan Bodiroga morda res eden največjih (beri: najboljših) evropskih igralcev, ki ni nikoli zaigral v Ligi NBA.

Tisto, kar pri knjigi preseneti, pa je med založniki Košarkarska zveza Srbije (knjiga je izšla 2024), je njena iskrenost. Predvsem ta afera okrog Radmanovića in zakaj je bil dobesedno izločen iz ekipe in ki se je ne spomnim – morda do nas niti ni prišla?!; vsekakor pa je jasno, da se te zadeve dogajajo. A ponekod ostanejo znotraj ekipe, v slačilnici. Pri nas le redko. Žal. Sploh, ker so igralci prevečkrat nad trenerjem. Spori, morda tudi kaj fizičnega, vsekakor se nikoli ne bodo kar vsi strinjali z vsem, potem so tu na drugi strani pričakovanja navijačev in medijev ter seveda še najbolj samh igralcev. Pozabljamo, da je igrati za reprezentanco čast. Vsaj bila je. Tu ni denarja, to je pogosto prosti čas – tisti prosti čas, ko je treba po celi sezoni namesto na dopust še malo delati, se morda poškodovati in gre potem lahko sezona – lahko pa kariera, po zlu. Nekateri (glavni) akterji se avtorju niso odzvali in dobrih dvajset let kasneje niso imeli (ali niso želeli) česa povedati, mnogi so se. Vsekakor bi si želel kakšen uvid, spomin, poklon recimo Bodiroge in Stojakovića, saj sta vključena prek izjav za kakšen drug medij, Pešić je dal avtorju v uporabo odlomke svoje biografije. Nekaj grenkobe je kljub zlatu očitno ostalo, pa ne le pri Radmanoviću.

In ja, morda sem med branjem knjige – bral sem jo v dneh, ko je naša U20 ekipa postala evropski prvak!; preveč razmišljal tudi o naši reprezentanci. Igralcih, selektorju in trenerju, vodstvu oz. Košarkarski zvezi. Funkcionira? Ne funkcionira. In res bi si želel – kot sva si z znanko pisala po zmagoslavju naših fantov nad Srbijo; da bi tudi naši člani igrali s toliko srčnosti, predanosti, želje in navdiha kot člani te U20 ekipe, kjer se nekaterih spomnim, ko se igrali z ali proti mojemu najstarejšemu sinu. Ker, tako se igra za reprezentanco. Na glavo! In potem tudi ljudje to prepoznajo, nagradijo in, spregledajo kakšen poraz – ker so, kakorkoli zlajnano to zveni, igralci pustili srce na igrišču.

In tako sem prebiranjem te Kiševe knjige večkrat razmišljal tudi, kako bi jo morali prebrati odgovorni (hehe) na Košarkarski zvezi Slovenije. Igralci, trenerji. Miselnost, pristop, odločnost … tako se tlakuje pot do uspeha in se tudi uspe. Pa seveda, težko vedno, ampak temelj je obenem tudi osnova prihodnjih uspehov. Tudi Jugoslaviji (kasneje Srbiji in Črni Gori in še malo kasneje zgolj Srbiji) ni vedno uspelo. Daleč od tega. Menjava trenerja (Pešića je recimo nasledil sicer izjemni in uspešni Duško Vujošević, pa se je tudi Pešić vrnil, kot se je vrnil Ivković, prišel Saša Dorđević, pa tudi Obradović), menjava generacij, vse bolj naporne sezone in tudi vse višja pričakovanja. In le kako ne bodo visoka, ko imaš za seboj serijo uspehov kot jih je imela ta Pešićeva ekipa?

Drugi na EP 2009, drugi na SP 2014, drugi na OI 2016, drugi spet na EP 2017 (poraz v finalu prav proti Sloveniji), drugo mesto na SP 2023 in tretji na OI 2024. Za to reprezentanco, za to državo, so to neuspehi. Seveda še mnogo bolj bolijo tisti, ko se na kakšno tekmovanje niso uvrstili ali pa so tam kljub visokim pričakovanjem hitro izpadli.

Teodosić, Bogdanović, seveda Nikola Jokić, Avramović, Kalinić, Jović, Micić, Petrušev, Topić in mnogi drugi. Ter zgoraj omenjeni trenerji svetovnega kalibra, tudi Igor Kokoškov, ki je našo ekipo popeljal do evropskega zlata.

Včasih si je treba pač naliti čistega vina in prevzeti odgovornost. Pri nas s(m)o evropski, svetovni in olimpijski prvaki v kazanju s prstom na drugega ter izogibanju in prevzemanju odgovornosti. Če nič drugega, so na koncu vedno sodniki čisto dober razlog, kajne? Bilo je nekoč … prepričan sem, da bo imela Srbija še kakšen trenutek za zgodovino, medtem, ko bomo mi lahko zgolj obujali spomine. Ne glede na to, da je Luka Dončić trenutno eden najboljših košarkarjev na svetu. Morda je pa ravno to težava?

Albion Books, 2024

Lili Bosniae

Tretji roman Adriane Kuči, ki me je prepričala že s prvima dvema – Ime mi je Sarajevo in Noč, ko je preplavala reko; je v tem trenutku zagotovo njen najboljši. Njen slog pisanja, spretno prepletanje zgodbenih niti in seveda zanimivi liki, ki se skozi zgodbo razvijajo pred vašimi očmi.

Najprej zgodba, kako sem prišel do te knjige. Konec maja je bil za Cankarjevim domom organiziran eden od premnogih knjižnih sejmov na zraku, ki pa jih, če je le mogoče, seveda z veseljem obiščem. To, da je Adriana izdala nov roman, sem opazil prek njenih objav na družbenih omrežjih, kjer sicer z največjim veseljem berem tudi njena razmišljanja in zapise o knjigah. Ter tudi čem drugem aktualnem. In naneslo je tako, da sem v enem od zapisov opazil, da bo prisotna na stojnici založbe Hirondelle, kjer bo seveda moč kupiti knjigo in dobiti avtoričin podpis. Nisem poseben lovec na avtograme, ampak vem, da sva z dekletom naredila že cel krog po sejmu in da sem kar nekoliko razočarano gledal, kje bom našel to stojnico. Od vseh želenih knjig mi je manjkala le še ta. Potem se obrnem in si zazrem iz oči v oči z Adriano Kuči! Naključje. Kratek vljudnosten klepet – do tistega trenutka se drugače kot na družbenih omrežjih nisva “poznala”, dobil sem seveda tudi avtogram 🙂 in potem je knjiga čakala na trenutek.

Trenutek se je zgodil med letošnjim počitnikovanjem v Beogradu. Tisti, ki me poznate nekoliko boljše, veste, da so ti trenutki pri meni lahko zares posebni. Lansko branje Rahmanovićeve Crne duše je premaknilo nekaj v meni. In rekel sem otrokom, ko sem končal z branjem, da je “Lili Bosniae mogoče moja letošnja Crna duša”. Ne vem, seveda ne. Dejstvo pa je, da sem nekaj več kot 400 strani z užitkom prebral v dveh dneh.

Kaj je na Adriani Kuči in njenih romanih tako posebnega? Predvsem to, da je iskrena, pristna in predvsem prepričljiva. Ob branju tega romana sem več kot enkrat pomislil, da imam opravka z našo (pa si predstavljam, da si jo ob uspehih vsi jemljejo za svojo) Elif Shafak. (Tudi, ko na neki točki Lejla, ena od junakinj, razlaga o tem, kako človeški možgani praviloma še sedem minut po človekovi smrti funkcionirajo in se menda spominjajo življenja, pač nisem mogel mimo njene 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, kjer svojo zgodbe in svoje spomine pripoveduje prav junakinja Lejla.) Spretno tkanje zgodb, manj poetičen, a še vedno izredno liričen in preprosto lep jezik, toliko modrosti v stavkih, da bi najbrž lahko napolnil kakšno družbeno omrežje z njimi (ampak verjemite, je vredno prebrati celo knjigo!), izredno zanimivi liki in bi upal reči, da neka iskrica, ki vse skupaj zaneti. In kot sem rekel že pri mnogih – glede na to, da gre za rojeno Sarajevčanko, ki je tam živela in ustvarjala dolga leta, je njena raven poznavanja in obvladovanja slovenskega jezika občudovanja (ali pač zavidanja) vredna.

Sprva se zdi, da je Lili Bosniae zgodovinski roman. Potem se bo bralcu zazdelo, da bomo spremljali usode (vsaj) treh žensk v različnih časovnih obdobjih. Kdo je bila Jelena Gruba, boste izvedeli v knjigi. A zgodba se kaj kmalu utiri in osredotoči na dve junakinji – Lejlo in Lili. Lejla, 17-letnica, sredi vojnega Sarajeva zanosi z Borisom. Ljubezen, sploh pa nosečnost, ki je ne odobravajo ne eni, ne drugi starši. Boris, srbskega rodu, odide. Lejla, bošnjaškega rodu, ostane. Rodi otroka in ga pusti na vratih sirotišnice.

Lejla na neki točki odide, v Slovenijo, doštudira medicino, se zaljubi v Simona in postaneta starša Ajši. Le da družinsko veselje ne traja prav dolgo. Simon beži, k delu in kasneje k drugim ženskam. Mojster manipulacije in besedičenja. Najbrž lik, ki bi lahko dobil svojo knjigo, a si je ne zasluži. Ajša odrašča, pozna resnico o svojem očetu boljše od mame in se upira. Na vse načine in z vsemi štirimi, predvsem pa z razumom in ostrim jezikom. Žal sem se tudi sam vrnil v čas, ko se je moj najstarejši sin upiral in ko sem bil pogosto na robu obupa. Imeniten uvid tako v nemoč staršev in tudi nerazumljene klice na pomoč najstnikov. Boleče, odpira rane, reže v brazgotine.

In potem Lili. Nikoli ni poznala prave mame, še manj očeta. Njena mama je bila Vera, ki jo je našla v sirotišnici, ji dala ime in jo vzgajala kot svojo. Pa čeprav uradno ni bila nikoli njena. In ke rni nikoli poznala staršev, je bila vedno nikogaršnja. Skozi leta je ugotovila, da tisti, ki bi jo morali imeti najrajši, pravzaprav niso želeli, da obstaja. Ali, da je bila morda rojena v času, ko se takšna ljubezen ni smela zgoditi in ko so se otroci rojevali tudi kot posledica zločinskih dejanj, ne pa zaletave in najstniške ljubezni.

Lili vstopi v Lejlino in Ajšino življenje. In saj vam bo kaj hitro jasno, da se krog na nek način sklene. Tri trpeče duše, tri trpeče ženske, veliko čustev, nemoči in brezupa, pa obenem upanja in ljubezni, a kot da se nobena od njih ne zna izraziti, kot je treba. To velja posebej za mati in hči, za Lejlo in Ajšo. Lili je katalizator. Nekakšen cvet, ki kljubuje vsemu, tudi najhujšemu in prinaša upanje. Lili Bosniae.

In morda bi avtorica lahko zgodbo sklenila v Sarajevu, v še vedno ranjeni Bosni in Hercegovini, je Lejlo in njenega novega izbranca – tistega, ki posluša in ne obsoja; Gregorja, poslala v Darfur. Morda je tja preslikala lastne bolečine in izkušnje vojnega Sarajeva, zagotovo je povlekla vzporednice z vsem strašnim, kar se dogaja v Gazi oz. Palestini in … ja, kako svet znova miži in molči.

Ob vsem skupaj se seveda bolj poraja vprašanje, kaj bo Lejlin odhod na “konec sveta”, kjer je njeno življenje vsak dan ogroženo, pomenil za njeno hči. Hči, ki je znala svoji mami velikokrat očitati, da je tako ali tako ni nikoli bilo? Ranjeno hči, ki želi biti odrasla, ki misli, da je odrasla, a je še vedno otrok, kar spozna v vsega skupaj nekaj dneh. Bodo stare brazgotine znova zacvetele in skoraj pozabljene rane začele znova krvaveti?

Morda bo kdo zapisal, da je Lili Bosniae feminističen roman. Mislim, da ni. Pod črto ni niti zgodovinski roman, pa tudi ne pripoved o vojni. Vojnah. No ja, mogoče pa je pravzaprav roman o bitkah in vojnah. Tistih, ki potekajo v vseh nas – starših, otrocih oziroma najstnikih, partnerjih; in tistih, ki divjajo tam zunaj – naj so to dejanske vojne, ki jih kar ni konec ali pa tiste vojne, ko se moramo soočiti z nekom, ki je tako zelo prepričan v svoj prav, pa čeprav vsi okrog njega vedo, da nima prav. Pogosto so prav to ljudje, sploh, če imajo dovolj moči, tisti, ki začenjajo najbolj boleče prepire, hude prepire ali pa nenazadnje – vojne.

Predvsem pa – in ne zamahnite z roko; je vsaj zame to roman o ljubezni. Ljubeznih. Do otroka, starša, mesta, poklica, do ljudi in življenja. Do drugačnosti. Lili Bosniae je roman, ki vas bo čustveno najbrž popolnoma spraznil in vas obenem napolnil. Vsekakor pa je roman, ki ga ne boste pozabili.

Hirondelle, 2026

Skrivnost vseh skrivnosti

Dan Brown, ki ga večina še vedno najprej poveže s slovito Da Vincijevo šifro, se po osmih letih vrača z novo knjigo, s še šesto prigodo, v kateri je glavni Robert Langdon. Knjiga, ki je na nek način knjiga o knjigi, nekakšna teorija zarote in obenem na trenutke tako zelo strokovna, da bi za razumevanje potrebovali kakšen slovar.

In kakorkoli ob vsaki novi Brownovi knjigi med bralci zavlada najprej pričakovanje, potem vznemirjenje in praviloma tudi navdušenje, res težko rečem, da me je Skrivnost vseh skrivnosti navdušila. Dejstvo je, da nisem ljubitelj teorij zarot – kakorkoli zanimive so lahko in seveda pri večini razmišljujočih sprožijo tisti gromozanski “kaj pa, če je vse res?”, obenem mi je svet, o katerem piše, precej neznan, knjiga se mi zdi razvlečena in predolga (pa čeprav se vse skupaj pravzaprav zgodi v enem samem dnevu) in čeprav ne tako zelo očitno, kar pretirano poveličuje ZDA in njihovo nadmoč. Pa čeprav se v zaključku modro vpraša, kdo bo stražil stražarje, se zdi jasno, da so edini šerifi, stražarji in še kaj pravzaprav Američani. Tako da je po drugi strani strašljivo in grozljivo, kako resnično vseprisotni so.

Kaj pa, če je vse res?

Robert Langdon, strokovnjak za simbole, za katerega se zdi, da bi se najbrž še sredi največje puščave uspel utopiti v gromozanskem (skrivnostnem) jezeru, je tokrat v Pragi. Z njim pa Katherine Solomon, podobno izjemna strokovnjakinja za noetiko (kaj je noetika?), s katero sta v ljubezenskem razmerju in ki je tik pred izdajo zares pomembne knjige glede človeške zavesti, ki bo tako in drugače pretresla svet. Zaporedje nenavadnih dogodkov, ki se sprva zdijo naključni, Langdona znova pahne v smrtno nevarnost, ko bo moral biti tako James Bond, Indiana Jones kot MacGyver obenem. Ljubljena Katherine izgine, trupla se kopičijo, v tajnih operacijah izginejo vse kopije strogo varovanega in zaščitenega rokopisa njene knjige, v divjih pregonih sodelujejo tako češka policija, ameriška vojska, ameriško veleposlaništvo kot seveda tudi skrivnostna bitja, tokrat sloviti praški Golem. Odkrito priznam, da bom šokiran, če tudi po tej knjigi ne bodo posneli filma. Slikovita in skrivnostna Praga kar kliče po tem.

V to mešanico je Brown dodal ruske sirotišnice, epileptike, CIO, skrivnostne ameriške službe, ki delujejo pod krinko in za nameček Prag. Prag = Prague. Praga. Kaj je Prag, kakšen je njegov resnični namen in kaj se tam dogaja? Tako blizu vsem in obenem tako zelo odlično skrito pred prebivalci Prage in pravzaprav celotnim svetom. No, in seveda neskončno dolgi dialogi, sploh med Katherine in Robertom o človeški zavesti, raziskavah, prebojnih odkritjih, prevarah in zarotah, neslutenemu znanstvenemu napredku in neki (oboroževalni) vojni, ki se odvija … khm, tako blizu in tako daleč. ZDA so seveda krive za vse, obenem pa nas pred vsem tem varujejo. Zakaj? Zato, da varujejo sebe in svoje interese ali preprosto zato, ker želijo imeti popoln nadzor nad vsemi nami. In kot da ni dovolj, da le nad nami, ampak tudi nad našimi mislimi, občutenji, sanjami, doživetji … preprosto vsem.

Skrivnost vseh skrivnosti.

Zelo podobno kot v vseh drugih Brownovih knjigah, boste tudi tokrat spoznavali evropsko prestolnico – z zgodovino, običaji, pogosto nevidnim in skritim. Dirjali boste po ulicah in četrtih, mimo zgodovinskih stavb, po parkih (in pod njimi), brez številnih cerkev ne bo šlo, kot tudi ne kulturnih značilnosti. Praga, seveda, kot sem že omenil. Preobratov ne manjka, kot tudi ne presenetljiv razkritij, izdajstev, čudežev in rešitev ne le tik pred zdajci, ampak že kar takrat, ko se zdi, da je vse izgubljeno.

Seveda vam nalašč ne želim izdati preveč. Ali bo ta knjiga spremenila vaše dojemanje in razmišljanje o človeškem umu, naši zavesti in svetovnem dogajanju? Morda. Branje je naporno in – še enkrat; za moj okus predolgo in s preveč balasta. Na tistih zaključnih straneh boste lahko prebrali koliko ljudi je sodelovalo pri raziskovanju in pomagalo Brownu pri pisanju, da knjiga deluje verodostojno, pa čeprav … še enkrat, kaj pa, če je vse res?

Mislim, da sem v preteklosti že razmišljal, da se je Brown kot mnogi drugi uspešni avtorji ujel v lastno past. Ustvaril je izredno zanimiv lik, ki se očitno ne stara, a se z vsako novo knjigo zdi, da mu zmanjkuje sape, podobno kot jo tudi avtorju, ki je s prvimi knjigami letvico postavil izredno visoko. Langdon se zdi neuničljiv in vseveden. In pravzaprav sem radoveden, kako bo Brown na neki točki zaključil kariero (in življenje) Roberta Langdona. Ali bo pač (p)ostal nesmrten?

Mladinska knjiga 2026

5 sestavin: Sredozemska kuhinja

Jamie Oliver je najbrž eden tistih moških, ki ga mnogi moški nimajo najrajši. Kuhanje je naredil tako zelo popularno in ga obenem prikazal kot nekaj sila enostavnega, pa seveda tudi »moškega«, da hočeš nočeš, pač kuhaš.

Sam se še dobro spomnim tistih prvih Jamiejevih popoldanskih polurnih TV-oddaj, ki jih je vrtela nacionalka, ob katerih je moja mama obupavala nad umazanijo, količino oljčnega olja in dejstvom, da je vse mešal kar z rokami. Sam, z neko skrito in prikrito strastjo do kuhanja od malih nog, pa sem ga zgolj opazoval. Pa je od tistih oddaj do tega, da sem dejansko začel kuhati, preteklo še kar nekaj vode. In priznam, da kuhati nisem začel, ker bi me Jamie Oliver tako zelo navdušil, ampak ker sem moral. Drugo priznanje – kuharske knjige Jamieja Oliverja so mi pri tem v veliko pomoč. 30 minut za obrok, 15 minut za obrok, Ena, Vegi, Prihranimo z Jamiejem, Skupaj … ja, to so naslovi njegovih kuharskih knjig in so mi vedno pri roki. Pa seveda tudi 5 sestavin, kjer britanski kuhar še enkrat več pokaže, kako je kuhanje res lahko preprosto. Treba je sicer priznati, da Jamie marsikateri recept ponovi, malenkostno prilagodi, mogoče celo popravi, pa vseeno – meni je pravzaprav najbolj pomembno, da so zapisi dovolj jasni, da točno veš, kaj in kako naredit in da včasih že z menjavo kakšne sestavine lahko narediš veliko.

Sredozemska kuhinja kot taka ima zame sicer eno napako, ki je drugim pravzaprav glavna privlačnost. Ribe in morski sadeži. (tukaj bi bil sedaj globok vzdih in tisti, ki me poznajo, vedo, kaj to pomeni). To je vrsta hrane, ki je nimam posebej rad, še manj rad pa jo pripravljam. Ampak mogoče bo pa ta knjiga točka preobrata, kdo ve.

Kot smo pri Jamiejevih knjigah vajeni, je tudi ta razdeljena na logična in smiselna poglavja: Solate, Juhe in sendviči, Testenine, Zelenjavne jedi, Pite in žepki, Morski sadeži, Ribe, Piščanec in raca, Govedina, svinjina in jagnjetina in Sladice ter seveda za dodatek nekaj koristnih nasvetov.

Sredozemlje geografsko zaobjema kar 22 držav in tako si lahko predstavljate, da tu niso le vplivi italijanske, španske in grške kuhinje, ampak tudi tunizijske, maroške, egipčanske, turške in seveda tudi jadranske. Torej bogat nabor zelenjave in sadja, začimb in okusov.

Moja osebna priporočila? Solate – ožgana sesekljana solata z zrelimi paradižniki, svežim koprom, česnom, čilijem in ploščatim kruhkom (slednjega boste pripravili sami). Juhe in sendviči – zmaga pač gobova juha s kislo smetano in hrustljavimi gobami, blizu je tudi sendvič s klobaso, kjer okus dajo pečene paprike ter nadev iz ovčjega sira in olivna tapenada, pa tudi vroči sredozemski sendvič s sočnim piščancem, pečeno papriko, pestom in črnimi olivami ni od muh.

V poglavju Testenine preseneti karbonara s kostanjem, prekajeno panceto, pekorino sirom in poprovo omako, lazanja s pečeno bučo, kostanjem in sirom, kar precej drugačne so testenine po turško – jagnjetina, česen, jogurt in meta!, enako velja za maroške, kjer so glavna sestavina artičoke. Potem so tu Zelenjavne jedi, kjer mi je takoj v oči padla falotska rižota z ratatujem (lahko uporabite tudi svežo oz. konzervirano zelenjavo), kjer da piko na i okusu kozji sir, všeč vam zna biti tudi mudžabra (rjava leča in bulgur, pa čebula, kumina in jogurt, dodate pa lahko bodisi zelenjavo ali – potem to ne bo več zelenjavna jed; ostanke pečenega mesa!), pa njoki z zimskim zelenjem (črni ohrovt, maskarpone in gorgonzola), potem pa je tu še pregrešno dobra (in enostavna) španska krompirjeva tortilja (pečena paprika, čebula, krompir, jajca in vodna kreša), ki po sistemu priprave spomni na okonomiyaki.

Pite in žepki presenetijo z ohrovtovimi sarmicami (nadev iz klobas in riža, paradižnikova omaka ter stopljen kamamber sir), zanimivimi nadevanimi kruhki (sredozemska zelenjava, sveža meta pistacija in feta sir), ki pa zahtevajo kar nekaj spretnosti pri oblikovanju »čolničkov«. Potem pa dve moji »najljubši« poglavji – Morski sadeži ter Ribe, za katere priznam, še zbiram pogum. Mogoče pride na vrsto kot prva preprosta soparjena riba s sladko papriko in porom ter zeliščnim prelivom s pomarančo. Piščanec in raca sta spet bolj domači področji, pa vseeno – zanimiv hrustljav piščanec z mleto papriko, raznobarvno papriko in krompirjem, piščanec v loncu (s krompirjem in zeliščno salso), preprosta in zelo okusna enolončnica s piščancem in klobasami ter enkratno marinado, velja poskusiti tudi pečen kuskus s piščancem ter marinado iz tzatzikija, sladko rdečo papriko in osmojeno (rdečo) čebulo in še kakšna zanimiva kombinacija se najde.

In ne pozabite – še vedno govorimo o zelo okusnih jedeh, ki jih pripravimo iz petih sestavin! Govedina, svinjina in jagnjetina so nekoliko bolj delikatne in kjer potrebujete nekaj več izkušenj in tudi občutka, pa vseeno – rebrca z rdečim vinom ter omako iz rdečega vina in paradižnika, svinjska ribica v kremni gorčični omaki (pa še gobice in rukola!), krepka enolončnica s svinjino (zmaga pravzaprav priloga – sladki pire iz paradižnika in buče), pečeni orjaški fižol (zraven pa mini mesne kroglice iz klobase ter sladki paradižnik in feta sir) in potem smo pri Sladicah. Pita z limonino kremo? Mogoče pistacijeva panakota? Pečena sirova pita? Rajši neham?

Pri razumevanju receptov ne boste imeli posebnih težav, prej s kakšno sestavino, začimbo ali pa ste mogoče neustrezno opremljeni. Priznam, da se mi pogosto zgodi, da moram kakšen recept ali način priprave malo prilagodit, a z nekaj dobre volje in potrpljenja, vam bo zagotovo uspelo. Moj nasvet bi bil še – vzemite si čas. Sploh, ko nekaj pripravljate prvič. Recept rajši preberite dvakrat ali trikrat in kaj naj rečem – če je uspelo meni, bo zagotovo tudi vam. Pa dober tek!

Mladinska knjiga, 2024

Toni si želi na morje

Po prevodu stripa Philipa Waechterja o dečku Toniju, ki si želi novih nogometnih čevljev, lahko že kar nekaj časa beremo novo zgodbo, v kateri si Toni tokrat želi na morje.

V prvem delu smo se že lahko prepričali, da življenje za Tonija in njegovo mamo ni najbolj z rožicami postlano in da si ne moreta privoščiti vsega, kar je mnogim drugim družinam in otrokom zelo samoumevno. Vsekakor zelo aktualno dogajanje tudi pri nas, ko starši pogosto lahko zgolj opazujemo prepad, ki se tvori med našimi otroki. Pogosto smo kar starši tisti, ki ga ustvarjamo, ko otroku ne znamo reči Ne in Dovolj.

Težko pričakovani čas poletnih počitnic in misli o vseh nepozabnih dogodivščinah se za Tonija razblinijo že aprila, ko mu mama iskreno pove, da letos ne bo nič s poletnimi počitnicami, saj nima denarja. Bosta čas preživljala doma, odkrivala okolico in se imela ravno tako lepo, s čimer se Toni seveda ne strinja. S prijateljem Teom med obiskom gospoda Šumija (kjer kupujeta vrečke slaščic) med naključnim listanjem pride na odlično idejo – z mamo bosta sodelovala v kakšni od številnih nagradnih iger za poletne počitnice!

Ob desetinah poslanih kupončkov se jima nasmehne sreča in zadeneta počitnice v hotelu Smrekov gaj – hotel s petimi zvezdicami, bonom za paket »Povsem brez skrbi« in bazenom, Tonija pa malo zaskrbi, ko prebere »za vse v najboljših letih«. Le kaj bi to lahko pomenilo? Hotel Smrekov gaj je res imeniten, a nikakor ne za aktivnega fanta, ki želi skakati v bazen in brcati žogo ter njegovo mamo, ki ji tudi ni do celodnevnega posedanja. Odločita se, da bosta zapustila (na papirju) čudoviti hotel in odšla k mamini prijateljici Kristini.

Toni se tam spoprijatelji z Emo in Mirno, s kolesi se odpeljejo do bližnjega jezera, kjer se kopajo in uživajo na soncu, lovijo žabe in jim ustvarjajo prostrane bazenske domove, uživajo v topli poletni plohi in lahko bi rekli, da preživijo res krasen in nepozaben dan. S še lepšim zaključkom, ko mama Toniju pove, da bosta naslednji dan s šotorom odšla na morje.

Med postankom, ko izbirata lokacijo za šotor, dobita obiskovalca – simpatičnega kužija, ki se od njiju noče več ločiti. Toni kaj hitro najde družbo, že naslednji dan pa jih čaka šok, ko pridejo na plažo, lahko pa bi rekli kar v konzervo sardin. Brisača pri brisači, enako pa tudi v morju, kjer ljudje prej stojijo kot pa plavajo, saj nimajo kam. Avanturistično navdahnjeni otroci se s pedolinom odpravijo nekoliko bolj na odprto morje, a njihov pogovor kmalu nepričakovano zajadra v smer hudega strahu, da se kaj hitro vrnejo nazaj v gnečo.

Poletno-morske zabave s tem za Tonija še ni konec. Osrečil bo gospo, ki upravlja vrtiljak, kuža se bo vrnil k lastnici, Toni pa bo sodeloval tudi v zabavnem kviz-krosu in spoznal, da imajo pametni telefoni lahko tudi korist.

Zabavali se boste ob nasvetih, ki jih otroci natrosijo žabici, pa zabavnem pogovoru o morskih psih, tipičnim predsodkom, ki jih imamo (sploh starši) glede časa, ki ga otroci preživljajo s telefoni in zagotovo zadovoljno pokimali, kako lep in iskren odnos imata Toni in njegova mami. Tisti, ki ste prebrali prvo knjigo, veste, da zna avtor zelo lepo peljati zgodbo in jo zaokrožiti, vmes pa prijazno natrositi kup naukov in sporočil, ki jih ne bi smeli prezreti ne otroci, niti starši. In tudi tokrat ni nič drugače. (Spet) poučen strip.

Mladinska knjiga, 2023