(brez naslova)

Balkonci

Balkonci Esada Babačića so knjiga, s pomočjo katere sem se izvil iz bralske krize, v katero sem zapadel konec lanskega leta. Roman, v katerega sem nestrpno zagrizel, se vmes malo lovil in nato do konca užival.

Na tej točki o Esadu Babačiću ne mislim veliko pisati, pa čeprav bi morda moral. Njegova razmišljanja, eseje, pogled na svet in še kaj lahko najdete v imenitnih zbirkah esejev, z Rožančevo nagrado nagrajeni Veš, mašina, svoj dolg in še vedno zelo sveži Navijaj v sebi. Esad je poleg tega tudi poet, pravljičar, samosvoj interpret, za pasom ima tako tudi zanimivo biografijo o Dejanu Zavcu in pripoved o slovenskem hokeju z naslovom Banda in kot vedno, bi lahko še našteval. Nekaj odlomkov Balkoncev sem imel čas prebrati, še preden je knjiga izšla in že takrat me je osupnila njegova lahkotnost poigravanja z besedami, žongliranja s spomini in obračuna s čustvi.

Kaj so Balkonci? Knjiga. Kdo so balkonci? To boste seveda izvedeli med branjem knjige, ampak verjemite, v vsakem od nas, ki bere, razmišlja, čuti …, je vsaj en košček balkonca. Pa če imate doma balkon ali ne. V zmoti ste, če mislite, da boste prebirali roman o osebi, ki cele dneve poseda na kakšnem od balkonov mnogih ljubljanskih blokov v kakšnem dobro znanem naselju, recimo Esadu ljubem in domačem Vodmatu. Ne. Priznam, da še vedno čakam na roman oz. zgodbe, v katerih se bo Esad lotil prav tega – zapisa neštetih anekdot z ljubljanskih ulic in klubov, dvoran in davno pozabljenih ali podrtih skrivališč. Od punka do košarke, od pekarne do poezije, od »bosanca« do z nagradami ovenčanega ambasadorja slovenskega jezika.

Balkonci so zapis muzejskega čuvaja. Muzeja punka, o katerem Esad že dolgo sanja? Mogoče. Ampak ne, muzej sodobne umetnosti, v katerem so razstavljene določene fascinacije, morda nesmiselne oz. z neko bolj zapleteno zgodbo v ozadju. Predvsem pa muzej njegovega lastnega življenja, v katerem je ta čuvaj pravzaprav tudi eksponat. Številne zapise tako lahko dojemamo kot sprijaznjenost z usodo, tistim tipičnim romantičnim trpljenje, da vse skupaj res nima nobenega smisla več. In če Esada pogosto označijo (ali pač ozmerjajo) z »bosancem« (čeprav je v resnici Hercegovec), mislim, da je tokrat dokončno potrdil, da je tipičen trpeči Slovenec. Kajti – Slovenec trpi, bolj kot kdorkoli drug na tem planetu, »bosanec« se zateče v humor. Humorja v Balkoncih ni prav veliko, trpljenja in trpkosti, razmišljanja in samoizpraševanja toliko več.

Tisto, kar sam opažam pri vseh treh Esadovih literarnih izdajah – torej zgoraj omenjenih zbirkah esejev in pričujočemu romanu, je večna prisotnost Braneta Bitenca. Seveda so tu tudi Dražen Petrović in Luka Dončić, Johnny Štulić in EKV, tu so Marjan Rožanc in Dušan Mandić, Tomaž Šalamun in Aleš Debeljak, VIA Ofenziva, Tito in tranzicija, poezija, primerjalna književnost, umetna inteligenca, sodobna zasužnjenost v podobi družbenih omrežij in želje po ugajanju, kreativna, čustvena ali kakršnakoli izgorelost že, ampak predvsem je tu Brane Bitenc. Zdi se mi, da ima vsak od nas v svojem življenju človeka, ki ga spremlja na vsakem koraku – ne nujno fizično, ampak predvsem v duhu. Bitenc je Esadov duh.

Prvič se tako odpre, lahko bi rekel Pandorina, lahko je pa tudi Branetova (ali Bitenčeva) skrinjica. Naš neimenovani muzejski čuvaj kanalizira njegovo življenje in tegobe skoti artefakte muzeja, obiskovalce in predvsem skozi sebe. Pisma in izpovedi, pesmi, proza, spomini na pogovore, opažanja, poglobljene refleksije, razmišljanja, odnosi s starši, partnerji, prijatelji, odnos do zaposlitve, izobrazbe, svetobolje. Odločno in pogumno se potopi v brezmejni svet bolečine, samomorilnosti, psiholoških vzrokov zanjo in tudi posledic. Čustveno močno nabiti deli in zelo osebni, ki niso ravno preprosti za branje, saj bralca mimogrede pahnejo v brkljanje po lastnih spominih, a je vsekakor pomembno, da v teh časih glasno govorimo (tudi) o tem. Pripoved sicer prav na teh mestih pravzaprav najbolj »pade« dol, saj je res težka, melanholična … nesmrtni Đole je v Ringišpilu to opisal »Nad gradom danima vise iste kulise. Poliva kiša al’ to joj je zanat, ma sve mi je ravno k’o severni Banat, manje više, i sa kišom i bez kiše.« Tisti občutek, ko nad vami visijo težki dežni (ali celo nevihtni oblaki), vse pritiska dol in samo čakate, konec sveta. Tisti apokaliptični dež, ki ga je Cave opisoval v svojem fantastičnem romanu Ko je oslica zagledala angela. Počutite se kot tisti nerodno postavljen cvetlični lonček na balkonu, ki ga bo prva sapica vetra prevrnila, da bo zgrmel v globino. Prav toliko kot je pravzaprav potrebno, da si nekdo vzame življenje. Potrebno je tako veliko, pa hkrati tako malo. Ali so potemtakem balkonci lahko tudi tisti, ki ob prvem pišu vetra (ali ustreznem sprožilcu) padejo v globino? Najbrž.

Med branjem se mi je nekajkrat utrnilo vprašanje, ali so Balkonci zadnji spopad, nesmrtno posvetilo Branetu Bitencu? Vse, kar se je skozi leta nabiralo v avtorju, v odnosu do zanimivega lika, kar je Bitenc vsekakor bil. Tudi v odnosu do očeta, ki je na Esada morda vplival bolj, kot je na neki točki pripravljen priznat (kot vsak od nas). In tako morda Balkonci predstavljajo tisti vrhunec, zadnji obračun, zadnjo veliko bitko s tujimi in lastnimi demoni …

Morda celo zadnji spopad s punkom, katerega evolucijo, revolucijo in razprodajo je Esad spremljal iz prvih bojnih vrst. Verjemite, da na punk ne boste več gledali enako in boste zagotovo bolje (ali pa sedaj povsem jasno) razumeli, zakaj je punk poezija in lahko punk poete postavimo ob bok mnogim »klasičnim« poetom. Kette, Murn, Kosovel in drugi so bili punkerji pred punkom.

Pisanje Esada Babačića me vsakič osupne in pusti brez besed. Verjamem, da nisem edini.

Litera, 2022

Shuggie Bain

Bookerjev nagrajenec Douglas Stuart je s svojim nagrajenim romanom prišel na moj bralni radar kmalu po izidu, knjigo sem že držal v rokah, a počakal na slovenski prevod. Jerca Kos se je, vsaj po mojem mnenju, odlično spoprijela s prevajalskim izzivom in odlično ujela duha pripovedi in časa. Predvsem to je pri tej knjigi, kjer vas mora pritegniti že sama naslovnica, pravzaprav ključno.

Najprej moram priznati, da mi ni niti malo žal, da sem se s to knjigo spopadel, ker iskreno – branje Shuggieja Baina je nemalokrat spopad. Določeni prizori, dialogi, dvomi, razočaranja …, so tako neverjetno pristni in čeprav iz nekega drugega zornega kota, se zna marsikdo v prebranem prepoznati. Sam, ki sem odraščal v osemdesetih letih tiste nekdanje skupne države Jugoslavije, sicer res težko sodim, ali je bilo takrat lepše, boljše oz. lažje, kot je danes? Če vprašam starše, ni bilo preprosto, a so imeli neko upanje in prepričanje, da bo vse v redu. Danes pa to ni tako zelo preprosto. In ko potem prebiram različne politične debate, kaj je kdo smel in imel v osemdesetih, se pogosto vprašam, če sem morda jaz živel v nekih drugih časih? Številni moji sošolci in sošolke so hodili k verouku, praznovali božič, takorekoč vsi smo šli vsaj enkrat letno na počitnice v kakšno sindikalno nastanitev, do stanovanj so lahko prišli tudi tisti z delavskimi plačami in čeprav v trgovinah izbira ni bila takšna, kot je danes, nam manjkalo ni nič.

Margaret Thatcher, t. i. Železno lady, smo poznali iz starševskih pogovorov ter iz dnevniških zapisov Jadrana Krta. Velika Britanija, tako kot ves zahodni svet, se nam je seveda zdela sanjska. In Shuggie Bain seveda ni prva knjiga, ki tedanje obdobje slika zelo realistično in mogoče v naše roke prihaja v ravno pravem trenutku, ko se nam znova zdi, da je povsod drugje lepše in boljše. Bilo, je in bo.

Dogajanje je postavljeno na Škotsko, v delavski Glasgow, začne in konča se leta 1992 v okrožju South Side, glavnina pa se odvija med leti 1981 in 1989, ko Shuggie Bain nemirno preživlja dni v skoraj barakarskih naseljih Sighthill, Pithead in East End. Shuggie Bain je deček, Hugh Bain. Njegov oče, taksist, znan kot Shug in seveda je sin »ta mali Shug« oz. Shuggie. Ima starejšo sestro in brata ter seveda mamo, Agnes. Ima prijatelje? Pravzaprav ne. Shuggie je pač drugačen – ne zanimajo ga nogomet, kajenje, prostaško govorjenje, otipavanje deklic, pretepanje in izživljanje. Seveda ga v delavskem okolju kaj hitro okličejo za »buzija«, »pedra«, »ritopika« in še kakšno žaljivko boste našli. Shuggie Bain je preprosto drugačen, kar ni všeč njegovi sorodnikom, sploh ni všeč očetu in tudi mama se z njegovo drugačnostjo težko spopada.

Mama oz. Agnes se pravzaprav z vsem zelo težko spopada. Dela, tako kot tudi druge ženske, ne. To bi pač sesulo ponos njenega moža, saj je jasno, da je on tisti, ki domov nosi denar in skrbi za družino. Shugu skrb za družino ni ravno na seznamu prioritet, ampak bolj breme, zato si (tudi spolno) sprostitev rad poišče kje drugje in družino na neki točki zapusti. Pravzaprav jih preseli in odide. Občasno se vrača, a ne iz občutka skrbi ali odgovornosti, ampak bolj naslajat. Agnes ima namreč težave z alkoholom. Piti začne, ko se zbudi in pije, dokler v alkoholni omami ne zaspi. Kupone socialne podpore porabi za alkohol. Za alkohol »plačuje« s svojim telesom, nemalokrat na pol v nezavesti. Kar nekajkrat poskusi storiti samomor, med enim od poskusov skoraj ubije Shuggieja in zažge stanovanje svojih staršev.

Starejša hči pobegne v Afriko, srednji sin Leek, ki v prostem času rad riše, ravno tako odide. Stran, preprosto stran od samouničevalne mame. Shuggie je tako tisti, ki mora skrbeti za mamo. Moški, ki pridejo v njeno oz. njuno življenje, odidejo. Skoraj ni karakterja, ki ne bi tudi sam pogledal v kozarec, a Agnesina stopnja opijanja in stanja pijanosti so prej ali slej za vse neverjetna in nesprejemljiva. Znanke so blizu, dokler ima alkohol. Svetla točka se zdi še en taksist, Eugene, ki se v Agnesinem življenju pojavi vzporedno z obdobjem, ko celo leto zdrži brez kaplje alkohola. A tudi ta svetloba kaj hitro ugasne …

Shuggie ni le žrtev žaljivk, zmerljivk, grdih in očitajočih ter tudi pomilovalnih pogledov, ampak tudi zlorab. Zares težko si je predstavljati, kakšno je bilo njegovo življenje in kakšne posledice nosi. Pred dnevi sem bral intervju z avtorjem knjige, Douglasom Stuartom in knjiga je kar močno avtobiografska – tudi on je bil deček, istospolno usmerjen deček, ki je z mamo alkoholičarko, odraščal v škotski oz. britanski revščini. Skrbel zanjo in se boril z njenim alkoholizmom. Dolgo, dolgo časa lahko v knjigi čutimo upanje – z vsakim dnevom treznosti, novo šolo, selitvijo in novim okoljem. Ves čas čutimo iskreno in pristno ljubezen sina do mame, ne glede na to, kako izgubljen primer se zdi oziroma je mama.

Shuggie Bain je pripoved zavita v pisano paleto sive, težak dim, porušene stavbe in zaprte rudnike. Iz nje veje vonj poceni alkohola, bruhanja in cenenih parfumov. Sliši se šuštenje ponošenih in raztrganih oblačil. Čuti pritisk plesnivih sten in klavstrofobičnih sobic. Življenje, ki si ga vsaj večina težko predstavlja, pa čeprav nekateri še danes živijo tako. Pri nas in kje drugje.

Kako zahtevna je knjiga? Zelo. Shuggie Bain ni kratkočasno, niti zabavno branje, ampak v prvi vrsti realna, bridka in pretresljiva pripoved o odraščanju v osemdesetih, o drugačnosti in nesprejemanju ter o kar neverjetni ljubezni sina do matere. Pripoved o upanju, alkoholizmu in revščini. Shuggie Bain vam bo dal misliti.

Mladinska knjiga, 2022

Kajuh – pesnik partizan

Karel Destovnik – Kajuh je eden tistih skoraj mitskih likov slovenske poezije – umrl premlad, v partizanih, za njim pa je ostala sicer skromna, a vsebinsko neverjetno bogata zapuščina. Mimo tistega, kar se o njem učimo v šoli – če se sploh; kaj vemo o njem?

Zadnje čase imamo v Sloveniji vrsto odličnih primerov, ko pomembne dogodke ali osebe spoznavamo skozi stripovsko (ali pač risoromansko) naracijo – požig Narodnega doma v Trstu, Cankarja, Plečnika, reformatorje, slovensko moderno in seveda tudi Kajuha. Čakamo Prešerna, si želimo Kosovela ter zagotovo še koga. Lansko leto je sicer minevalo sto let od Kajuhovega rojstva (13. december) in Knjižnica Velenje se mu je ob tej priložnosti poklonila s kar nekaj izdajami in zbirko Kajuh 100, vsaj ena pa nas še čaka (Kajuh – Zbrane pesmi).

Kajuh – pesnik partizan je risoroman, ki je nastal po knjigi Vlada Vrbiča Prestreljene sanje, scenarij oz. besedilo je prispeval Marijan Pušavec, za imenitne ilustracije pa je poskrbel Zoran Smiljanić, eden najbolj prepoznavnih slovenskih stripovskih ustvarjalcev. Risoroman je razdeljen na tri dele – Mladost v Šoštanju, V okupirani Ljubljani ter V partizanih in zajema celotno, čeprav kratko, Kajuhovo življenje. Od neželenega (nezakonskega) spočetja, otroštva in mladosti v Šoštanju ter njegove aktivne vloge v mladinskem boju, pa kratkega obdobja interniranstva (Medjurećje v Srbiji), odhoda (oziroma bega) v Ljubljano za čas druge svetovne vojne, saj je v domačem Šoštanju ogrožal svoje najdražje in najbližje ter potem obdobje v partizanih in vse do njegove smrti, 22. februarja 1944, v Šentvidu pri Zavodnjah.

Skozi vse to se prepleta njegova prva ljubezen do Marije Medved, pa potem do Silve Ponikvar, ki so jo Italijani zaprli in je v zaporu splavila njunega otroka, nekaj manjših oz. obstranskih ljubezenskih afer, kjer velja izpostaviti Marto Paulin – Brino, partizansko soborko, sicer pa plesalko iz slavne XIV. divizije, ki je poskrbela za prepis pri izdaji edine Kajuhove pesniške zbirke za čas njegovega kratkega življenja – zgolj 38 izvodov s 27-imi pesmimi.

Kajuha sem imel sam v spominu predvsem kot pisca predvsem ljubezenskih pesmi, polnih hrepenenja, pa tudi žalosti, bogatih metafor in nasploh občutka za lepoto slovenskega jezika. In čeprav za čas vojne ni napisal prav veliko, je že v času (tik) pred vojno (treba je vedeti, da je vojna kot taka k nam prišli skoraj dve leti po uradnem začetku in napadu na Poljsko) napisal vrsto narodno budilnih pesmi, kjer je Slovence ponosno pozival k boju proti nemškemu okupatorju, zaradi česar je bil ves čas pod drobnogledom – tako nemške oblasti v Šoštanju kot številnih domačih izdajalcev.

Presenetilo me je dvoje – avtorja oz. ustvarjalca nista skoparila z nazornimi prizori izdaj in kaznovanj, a tudi nista zamolčala, da so znali biti zavestni domačini (in partizani) podobno brez milosti. Tisti del zgodovine, ki se je dolgo časa pometal pod preprogo, a se je treba z njim soočiti, le predstavljen mora biti v pravi luči. In kot drugo – kot pomembna figura, s katerim si je Kajuh izmenjal mnogo življenjskih modrosti, v delovanju tako XIV. divizije kot narodno-osvobodilnem boju, je predstavljen duhovnik, tovariš Lampret. Še ena tistih stereotipnih zmot, da je med drugo svetovno vojno vsa duhovščina sodelovala z okupatorjem in izdajala lasten narod. Ena od zanimivih debat med njima je npr. o Francetu Balantiču, še enem mladem genialnem pesniku, ki pa je izbral domobransko stran in s svojimi nemškimi soborci umrl v Grahovem – v hiši, kamor so se zatekli in so jo partizani zažgali. Zanimiva je opazka, kako ga niti obdobje v Gonarsu ni spametovalo, da bi videl resnico, a po drugi strani – morda ga je obdobje v Gonarsu zlomilo, da se je uklonil okupatorju. Ni bil edini.

Skozi risoroman spoznamo tudi druge slovenske pomembne može, tudi iz kulturnih oz. umetniških vod – npr. Mateja Bora, Lovra Kuharja, Božidarja Jakca (ki je poskrbel za enega najbolj slavnih Kajuhovih portretov), pa kultnega komandanta Franca Rozmana – Staneta in vrsto drugih ustvarjalcev, ki so za čas druge svetovne vojne skrbeli za to, da je slovenstvo ostajalo živo. Presenečen sem bil nad informacijo (spet nekaj, česar te v šoli ne naučijo), da je bila morda ena najslavnejših Kajuhovih pesmi – Materi padlega partizana, objavljena v prvi številki revije Naša žena, 10. decembra 1942. Sedemdeset let kasneje sem tudi sam pisal za revijo Našo ženo in čeprav Kajuhu ne sežem niti do gležnjev in ja, je vmes minilo sedemdeset let, si vseeno štejem v posebno čast, da sva s tem velikanom slovenskega pesništva pisala za isto revijo.

Ilustracije Zorana Smiljanića so imenitne in so me navdušile podobno kot pri Plečniku ali Črnem plamenu. Praviloma črno-bele, z redkimi, a toliko bolj intenzivnimi in zapomnljivimi rdečimi poudarki. Pestra paleta čustev na obrazih, Kajuhovo pokašljevanje in njegov značilen (menda kracajoč) rokopis, popevanje in recitiranje, polno čustev in strasti … vse tisto, kar mora res odličen strip ponuditi, da se bralcu vtisne v spomin.

Kajuh – pesnik partizan je za risoroman obsežno in res bogato delo, ki ne bi smelo manjkati na naših policah, ob podobnih (v uvodu omenjenih) izdajah drugih slovenskih velikanov in le želim si lahko, da se bo izdajanje tovrstnih del nadaljevalo. V prvi vrsti zato, ker nekatere pozabljene ali celo spregledane ljudi in dogodke v sveži podobi predstavi tudi mlajšim, vsem nam iz »stare šole« pa ponudi tudi malce drugačen vpogled in pogosto nastavi ogledalo. Do kam smo pripravljeni iti in kaj vse storiti – zase, za družino, dom, domovino?

Knjižnica Velenje in Buča, 2023

Hamo & Tribute 2 Love: 22

Peta plošča naše blues rock institucije, kar so Hamo & Tribute 2 Love v teh letih vsekakor postali, ni nova. Vsekakor je zelo sveža, s kopico zanimivih skladb, v katerih človek po vsakem novem poslušanju sliši in odkrije kaj novega. Prav to pa je tista kvaliteta najboljših plošč.

22 nosi letnico 2022 in je bila na vinilnem nosilcu zvoka izdana lani, v čudoviti sinje modri podobi, tudi v nekoliko omejeni izdaj s posebnim darilcem in osebnim dotikom. Treba je priznati, da fantje radi pocrkljajo svoje poslušalce (in ja, na koncertih je še vedno veliko več žensk!). Vinilna plošča je izšla pred njihovim velikim koncertom v Križankah, v nekoliko bolj sijoči in digitalni obliki pa ju pričakujemo v kratkem, ko bodo zavzeli še oder Kino Šiška. (In prosim, ne me spraševat, kako drugačen je zvok vinila, saj je moj gramofon ravno toliko dober, da plošče predvaja, občutki so pa res bistveno drugačni).

Kako se je moj odnos do skupine razvijal, si lahko preberete v opisu njihove prejšnje plošče 4K in ga ne bi želel ponavljati. In kot je jasno razbrati iz uvoda, me znajo Hamo & Tribute 2 Love vsakič znova presenetiti in tudi navdušiti. Drobce te plošče sem slišal (kot vsi ostali) še preden je izšla in od izida do danes sem jo v celoti poslušal nekaj desetkrat, po zaslugi Val 202 posamezne skladbe pogosto slišim tudi takrat, ko plošče ne poslušam namensko. Ampak šele danes, ko sem nekoliko bolj naostril ušesa, sem slišal veliko še neslišanega. (ja, zaključna stavka uvoda sta popolnoma resnična)

Lahko bi rekli, da je bila tema prva plošč predvsem ljubezen, že na 4K so znali biti fantje kritični do marsičesa, kar se dogaja okrog nas. (Seveda, Gremo se igrat boga je pred khm-khm leti dokazala, da Hamo ni zgolj sanjač) No, covid-19 in vse tisto burno in nemogoče dogajanje dveh let je pri marsikom poskrbela za zanimive zasuke in spremembe. Predvsem je spremenilo pogled vseh nas na svet okrog nas in svet v nas.

22 je, vsaj v mojih ušesih in očeh, kar konkretna (samo)refleksija in resno opozorilo, v kaj se spreminja naš svet. Že prva pesem, Ideje boga, nas malo oklofuta. Polna iskrivih misli, z zapomnljivim refrenom, raztrgana, hrupna in jezna. Kako delamo in razmišljamo in ali si tega res želimo? Rojena čist na konc tisočletja bi morala oklofutati koga drugega (tiste, rojene na koncu tisočletja), ki jih je vse težje nagovorit, saj ne želijo poslušati in so tako zelo prepričani v svoj prav, da ne vidijo, kako so ne le del, ampak tudi vzrok propadanja naše družbe. Mogoče bi tukaj lahko omenil pesem Mali mož (čao sonce), za katero se zdi, da se avtor v njej poslavlja od otroka, ki je (prehitro) odrasel in odšel v svet. Trenutki, o katerih starši iz ust svojih najstniških otrok poslušamo dolga leta. Trenutki, za katere si na neki točki želimo, naj že vendar pridejo, pa smo nanje, ko enkrat dejansko pride do njih, popolnoma nepripravljeni. Takrat … jim lahko le zaželimo najboljše in upamo, da smo jih naučili vsega, kar potrebujejo za življenje. Tudi, če pripadajo generaciji, rojeni čisto na koncu tisočletja. Sončen dan je še ena tistih pesmi, ki smo jo velikokrat slišali in se na prvo poslušanje zdi tako zelo pozitivna in sončna, pa daleč od tega – govori o podnebnem segrevanju in kako se spreminja (in se še bo) svet okrog nas. Hamo omenja plažo v Postojni, tropsko obzorje, 23 stopinj decembra (saj se vsi spominjamo lanskega božiča?!) in se v zaključku spominja nekih starih časov brez električnih avtov, ko je bilo življenje normalno. No, zaključek je pravzaprav zvočni razpad, instrumentalna apokalipsa, kot jo lahko izvedejo le Hamo & Tribute 2 Love.

Recimo, da sem ustvaril kategorijo samorefleksivnih pesmi, v katero vsekakor sodijo tudi Temni svet, Vse lepo za vse in Zato ker je mraz. Prva, v kateri ima Hamo mnogo bolj grob, obenem pa tudi tresoč glas, z njo nagovarja (vsaj tako se zdi) ženske, saj kitice začenja z »Dobrodošle v …« in za katero bi lahko rekli, da je bolj osebna kot karkoli doslej napisanega. Osamljen, temen in bled je njegov svet, daleč od tistega brezskrbnega zvezdniškega življenja, kot si ga morda kdo predstavlja. Pozorno poslušajte! Vse lepo za vse je popolnoma drugačna – prešerna pesem, poln optimizma, ki si jo lahko zavrtiš pravzaprav kadarkoli – poleti na kakšni plaži, ob tabornem ognju ali pozimi, pač v družbi najbližjih in najdražjih. Orgle Denisa Horvata so tokrat tiste, ki prevzamejo vodilno vlogo in čudovito peljejo pesem, po kateri bi lahko pravzaprav sklepali, da je Hamo (kot avtor besedila) zadovoljen s tistim, kar ima v življenju, ker, kot pravi, »dal sem pike na vse konce« in dopolni, da je bilo »lepo leto, ker si ti k nama pripela svoje sonce«. In še Zato ker je mraz, igriva in polna samoizpraševanja, z verzi, v katerih se spopada z »banalnostmi«, ampak … sam sem jo slišal kot pesem, ki govori o tem, da se preveč ukvarjamo in obremenjujemo s stvarmi, na katere nimamo vpliva in tudi, če so dobre, v njih ne znamo uživat, za nameček pa se ne znamo potruditi pri stvareh, na katere lahko vplivamo. Vsekakor verzi, v katerih se zlahka prepozna marsikdo od nas.

In naposled pridemo še do ljubezni, ki je seveda prisotna tudi v nekaterih od že omenjenih pesmi, ampak kot nosilno rdečo nit jo najdemo vsekakor v pesmi Lubezen – kako je ljubezen pravzaprav ves čas prisotna in nekje blizu, pa čeprav se ljubimca ves čas srečujeta in se oddaljujeta, sta blizu in hkrati tako daleč. Podobno tematiko najdemo tudi v čudoviti Pusti mi prižgano luč – v razmerju sta (načeloma) vedno dva, ki se imata hkrati rada in sta skupaj, a si obenem puščata prostor in svobodo, da sta samosvoja. Čudovit zaključek, kjer seveda nisem mogel, da ne bi slišal veliko hendrixovskih elementov s harmonijami in prelivanjem. (namig: poslušajte Hendrixovo mojstrovino Electric Ladyland in ne tistih očitnih uspešnic!) Pa še Naprej, saj veš, pozitivna in v prihajajoče lepo zagledana pesem, z večglasnim petjem, lahko bi rekel prefinjena in subtilna ljubezenska izpoved.

Plošča, polna čudovite glasbe, ki seveda prehaja neke žanrske blues in rock omejitve. Vsak delček glasbe je na svojem mestu. Plošča, polna modrih misli, izpoved in razmišljujočih iztočnic ter vsebin, ki bodo prestale test časa. Ena tistih plošč, ki jo boste z veseljem in užitkom poslušali znova in znova. 22 je plošča, kot jih je v slovenskem prostoru res malo. Premalo.

Šal, 2022

Mina HB – Še vedno sem jaz

Druga knjiga iz serije o prikupni devetletnici Mini HB je na voljo tudi v slovenskem prevodu. Kaj je novega? Marsikaj. Hkrati recept za berljivo knjigo za mlajše bralce ostaja enak.

Pisateljica Susana Mattiangeli in ilustratorka Rita Petrucciolli nam še drugič v slovenskem prevodu ponujata pripovedi, čarovnije, resnične in izsanjane zgodbe radovedne deklice Mine HB. Njena starša sta še vedno polno zaposlena s telefonom in računalnikom in ju skoraj ni, njen bratec Lev poleg Mozarta obožuje tudi skupino Queen, učiteljica Valentina izgublja živce, dekle pa si še vedno rada piše pisma – tudi desetletja vnaprej, iz katerih lahko razberemo veliko samozavesti (ki je mladim v časih družbenih omrežjih manjka oz. ima napačne osnove) in veliko razmišlja, Minin razred pa je postavljen pred več kot en zanimiv izziv.

Neža je še vedno najboljša prijateljica, pa čeprav se bosta znašli pred preizkušnjo in tudi sošolec Jakob Ternar, ostaja njena simpatija, pa jima ravno tako ni z rožicami postlano. Seveda, Jasna Črnilka meša štrene in pri tem dobi nepričakovano pomoč, v podobi Malega Brina. Janka Trudnika bi najlažje označili kot razrednega »piflarja« in vemo, da ti niso nikoli preveč priljubljeni.

Izziv? Pripraviti gledališko uprizoritev Shakespearove igre Sen kresne noči, kjer učiteljica Valentina zelo zanimivo razdeli vloge in poskrbi za številne zabavne Minine domišljijske vloge. No, za nameček bodo morali učenci do konca šolskega leta pripraviti konkretno projektno nalogo, v kateri bodo raziskovali ozemlje njihove lepe države. Dragi starši, predstavljajte si tako projektno nalogo pri svojih devetletnikih in koliko dela bi imeli VI z njo?!

Preizkušnje? Zgodi se takorekoč nemogoče – Neža se zaljubi v Janka, (Minin) Jakob pa v Nežo, Jasna pa z zlobnim nasmeškom vse skupaj zgolj opazuje? Pa je vse to sploh res? Ali je posredi še kdo tretji, četrti ali celo peti? Mina HB se bo po pomoč zatekla k osebi, ki obvlada reševanje svetov – britanski pisateljici Clarissi Queen (se spomnite, kako jo je v prvem delu uspela celo spoznat?) in njeni Čudomački.

Humorni dialogi, prilagojeni mladim bralcem, enako velja tudi za zaplete, ki se bodo odraslim/staršem seveda zdelo banalni in enostavno rešljivi, za otroke pa seveda ni tako. Hudomušno, brez (starševskega) pokroviteljstva in z zvrhano mero dobre volje in optimizma.

Že za prvo knjigo sem zapisal, da bo mlade spodbudila k branju in prepričan sem, da bodo otroci z veseljem posegli po nadaljevanju, se prepoznali v vrsticah in se o knjigi pogovarjali. Vsekakor upam tudi, da se bo v njih prebudila kakšna kreativna iskrica …

Sodobnost, 2022

Dnevnik iz Oaxace

Oliver Sacks je bil v prvi vrsti nevrolog, pa tudi popotnik in ljubiteljski botanik. Leta 2001 se je odpravil na strokovno ekskurzijo po mehiški zvezni državi Oaxaci, opažanja in misli vestno zapisoval in jih izdal tudi v potopisni zbirki National Geographica.

Res težko rečem, kaj me je tako pritegnilo k branju knjige Oliverja Sacksa. Mogoče to, da ko sem enkrat videl omenjen National Geographic, ki sem ga rad bral (potem mi je na neki točki zmanjkalo časa za branje te izredno zanimive revije), sem vedel, da je pred menoj zanimivo branje. Ali pač moja zaljubljenost v avtohtona plemena severne in južne ter seveda tudi srednje Amerike, mimo katerih sem vedel, da avtor ne bo mogel. Mogoče halucinogene snovi srednje Amerike, ki so jih tako radi konzumirali meni ljubi glasbeniki šestdesetih? Malce sem razmišljal o Santani (plošča Abraxas) in še malo bolj o Grateful Dead (plošča Aoxomoxa). Dejstvo je, da nisem ljubitelj botanike (pravzaprav o tem nimam niti najmanjšega pojma!), sploh pa ne praprotnic, ki so tako zelo navdušile Sacksa.

Tako lahko priznam, da vsaj pol časa nisem imel pojma, o čem berem. Naštevanje skoraj neštetih botaničnih – no, lahko rečem kar flore in favne; čudes Oaxace, latinski izrazi in vsaj meni mnogo bolj strokovno kot ljubiteljsko oz. laično opisovanje nedojemljivih podrobnosti in razlik med posameznimi vrstami ter odkrito navdušenje nad doživetim, so mi bili popolnoma tuji. V fotografsko bogato opremljenem formatu National Geographica bi vse skupaj zagotovo funkcioniralo očem mnogo bolj prijazno in zanimivo. Na tem mestu moram omeniti prevajalko Bredo Biščak, ki je s skupino ljudi (zahvali se jim v zaključku) poskrbela za ta enciklopedičen prevod, ki pa na nobenem mestu ni suhoparen (beri: dolgočasen).

Nekoliko bolj sem zastrigel z ušesi (kaj storimo z očmi, ko nas nekaj res pritegne?), ko je avtor začel opisovati čokolado – njen izvor, številne učinke, način pridelovanja in uživanja. Seveda ni šlo mimo čilija oz. čilijev, meskala, pejotla in drugih halucinogenih snovi. Še kako me je zanimala zgodovina tega področja, kjer niso živeli le Azteki, ampak tudi Zapoteki, njihov razvoj in propad, številni dosežki in predvsem mitologija oz. verovanje, obredi in navade. Slikovito opisovanje pestre in razgibane pokrajine ter odkrivanje sodobne kulture tega področja in številne primerjave z »razvitim« svetom. Zakaj razvitim v narekovajih? Tudi avtor sam se nekajkrat vpraša, kako razviti in civilizirani smo, glede na naš način življenje in uničevanje tistega, kar nam pravzaprav daje življenje.

Pri vsem skupaj sem morda še najbolj pogrešal nekaj več stika s prebivalstvom Oaxace, saj so zbrani raziskovalci (bolj ali manj vsi ljubitelji in člani Ameriškega združenja za preučevanje praprotnic) večino časa preživeli v lastnem mehurčku.

In če česa nisem pogrešal in je to tisto, zaradi česar sem s knjigo vztrajal do konca in ji moram priznati nesporno priznati – strast. Pristna pustolovska strast do raziskovanja in odkrivanja, navdušenost ob opažanju redko (ali nikoli) videnega, strast ob spoznavanju novega in osvajanju novih znanj. Strast, zaradi katere veš, da je človek resnično užival sleherni trenutek in ga ne bi zamenjal za nič na svetu. Tiste vrste strast, zaradi katere bi se odpravil vsaj v ljubljanski Botanični vrt in skušal gledati in videti tam zbrana botanična čudesa na tak pristen, skoraj otroško radoveden način.

Cankarjeva založba, 2022

Joker Out – Demoni

O plošči Demoni težko govorim kot o novi plošči, zaenkrat je še vedno aktualna. Druga plošča ta hip najbolj priljubljene slovenske glasbene skupine je skupino bolj ali manj postavila v neke žanrske okvirje in jih vsekakor zasidrala na piedestalu.

Nenavadno mi je, ko mi kdo v Sloveniji, ki vsaj bežno spremlja (popularno) kulturo reče, da za Joker Out še ni slišal. Fantje so razprodali (dobesedno v nekaj dneh) Križanke, so na odlični poti, da razprodajo Stožice, lansko leto so pravzaprav ves čas nastopali, slišati jih je na radiu in kot razmeroma sveže – s skladbo Carpe Diem nas bodo zastopali na letošnji Pesmi Evrovizije v Liverpoolu. Mnenja so se kresala in ne glede na rezultat se bodo še naprej, ampak to ni del tega zapisa.

Sam se Joker Out spomnim kot nadobudne skupine, ki so nastopali na enem prvih Alive Step Up! dogodkov, bolj ali manj preigravali priredbe in če me spomin ne vara, so celo predstavili eno avtorsko pesem. Sledila je Špil liga, kjer so zmagali in od tam je šlo le še navzgor. Nekaj kadrovskih menjav, tudi žanrsko so se prilagajali in razvijali ter naposled prišli do zvoka, ki ga sami označujejo kot »shagadelic rock«. Če so ga na prvencu Umazane misli predstavili, so ga na Demonih še razvili in nadgradili.

V poldrugem desetletju pisanja o glasbi in nekaj sto napisanih člankih sem pri še tako iskrivih in zanimivih glasbenih prvencih vedno opozarjal na »sindrom druge plošče«. Prva plošča je ponavadi zbirka najboljšega, kar je skupina pred prebojem ustvarjala in pripravljala ponavadi dolga leta. Potem pride uspeh, morda celo slava, ki mine veliko hitreje … kako hitro bo skupina izdala drugo ploščo in seveda, kako dobra bo. Joker Out so drugo ploščo lepo tempirali s koncertom v Križankah, se morda z njo ukvarjali celo malce preveč in morda bo kdo rekel, da so jo izdali celo prehitro. Glede tega se sicer ne bi strinjal, si pa upam napovedati, da nas pred Stožicami čaka še tretja. In takrat bom znova pomislil na komentar ene od obiskovalk koncerta v Križankah, ko je rekla: »Ta plošča je zanič in če bodo še s tretjo tako hiteli, četrte ne bodo več izdali.« Veliko je odvisno tudi od tega, kako se bo razpletel projekt Evrovizija …

Sam bi zgodbo Demonov predstavil skozi dve pesmi – naslovno Demoni in zaključno, Novi val. Umazane misli so prinesle skladbe ljubezni, hrepenenja, nagajivosti in mladostne energije. Umazane misli so skupini prinesle prepoznavnost in slavo, vrtinci slave pa v naši majhni državici hitro posrkajo naivno mladež in jo brez slabe vesti izpljunejo. Pa ne govorim le o glasbi! Slava in prepoznavnost pa prineseta tudi lažno ljubezen, prijateljstva in druge demone, s katerimi se je treba soočiti. In lahko bi rekel, da imajo Joker Out odličen poligon za soočanje – svojo glasbo. Kanal – koncerte in občinstvo, ki jih sliši in čuti, razume, podpira. Pevec Metallice, James Hetfield, je imel dolgo časa zadržek pisat preveč osebna besedila o težavah, ki jih je prestajal, dokler ni spoznal, da se njihovi poslušalci, oboževalci poistovetijo z njim, mu verjamejo in seveda, pojejo z njim. Prav zaradi osebnih besedil.

Občinstvo Joker Out bolj ali manj sestavljajo najstnice. Katera najstnica še ni imela strtega srca? Bila zaljubljena v napačnega? Doživela neprijetne izkušnje? Pojejo z njimi, od prvega do zadnjega verza. Čutijo. Tudi Joker Out so bili še nedolgo tega najstniki – in pesmi, kot so Katrina, Padam, Vse kar vem, Ne bi smel, Ona, Tokio, NGVOT (gre za pesem Ne govoriva več o tem, ki so jo mnogi pričakovali že na prvencu) govorijo o tipičnih najstniških tegobah, ki pa niso tuje niti starejšim. Plastika je zanimivo kritična do današnje družbe in sem zelo radoveden, kako jo dojemajo mladi, saj bi upal trditi, da je kar nekaj ostrine naperjene zelo očitno.

Novi val je tista morda najbolj osebno izpovedna – kdo so (bili), kje so in kako naprej. Po eni strani spoprijemanje s kritikami in očitki ter na drugi strani prepričanost v to, kar verjamejo. Pa tudi poziv, da je treba verjeti vase, v svoje znanje in talente, slediti svojim sanjam. In kakrokoli je pesem Demoni lahko temačna, depresivna in pesimistična, je Novi val odprta, sončna in odlična popotnica za (svetlo) prihodnost.

Ne morem mimo pesmi Ona in Demoni, morda se še enkrat posvetim evrovizijski Carpe Diem. Fantje so se odločili, da bodo šli na Pesem Evrovizijo, največje evropsko »tekmovanje« popularne glasbe s pesmijo v slovenskem jeziku. Seveda jim lahko za to zaploskam. Pa mislim, da se zavedajo, da zgolj »vibe«, ki ga pesem ima, ne bo dovolj, ker je ljudje ne bodo razumeli in je ne bodo peli. Zakaj imamo potem na plošči dve pesmi v ne najbolj prepričljivi »srbohrvaščini«? Demoni vsaj studijsko najbolj odstopa od prepoznavnega shagadelic (pop) rock zvoka. Lani poleti so igrali (in navdušili) na Exitu in verjamem, da imajo fantje potencial v bivših skupnih republikah, ampak bi jim osebno svetoval, naj pač posnamejo album oz. zbirko pesmi v srbohrvaščini … tole je pač zelo neprepričljivo in en tak majhen madež na sicer zanimivi plošči.

In ko sem pri uspehu na Exitu in na sploh uspehu, priljubljenosti in prepoznavnosti skupine. Po zelo dolgem času smo v Sloveniji dobili frontmana, ki se zaveda svoje vloge, poslanstva in je ustvarjen za oder. Simpatičen, komunikativen, ravno prav spogledljiv in zadržan, z odličnim občutkom za »biti na odru in v stiku s publiko«. Lahko rečem, da Bojanu Cvjetićaninu občinstvo je iz roke. V Krisu Guštinu ima skupina tudi enega najbolj nadarjenih in zanimivih kitaristov pri nas, ki ima za nameček v genih občutek za ustvarjanje nalezljive glasbe. Po nekaj kadrovskih menjavah, ki so jih imeli v zadnjih letih in glede na govorico telesa, pa imam občutek, da bo prej ali slej s svojim statusom v skupini zelo nezadovoljen en član. Mogoče pa je samo občutek …

Tisto, kar loči prvenec in Demone, so koncertne izvedbe. Skladbe z Umazanih misli so že v osnovi nekoliko bolj udarne, spevne in »žive«, številne pesmi z Demonov pa zares zasijejo šele v koncertnih izvedbah. Producent Žare Pak je še enkrat več potrdil, da je res mojster svojega dela in zna zvok postaviti tako, kot je treba. Zanimivo in poslušljivo, s kar nekaj poudarki in podrobnostmi, ki jih poslušalec sliši šele po nekaj poslušanjih.

Samo pomislite, kdaj smo imeli nazadnje glasbeno skupino, kjer bi na koncertu občinstvo z njimi pelo vsak verz? Pa občinstvo ni deset ljudi, kjer so tri sosede, vsaka zaljubljena v enega člana, kakšna sestra, sošolka in mimoidoči neznanec. Govorimo o več sto in več tisoč ljudeh, ki obiskujejo koncerte Joker Out. Zadnje skupine, ki jim je to uspelo, praznujejo trideset in več let obstoja, njihovi člani pa imajo tako stare otroke, da imajo že svoje skupine. Joker Out, naj vam je to všeč ali ne, so novi val slovenskega pop rocka in želim si, da bodo mladi spet ugotovili, kako dobro je vzeti v roke kitaro in druge inštrumente, se zapreti v garažo in igrati – glasno in s srcem. Prihodnost je njihova in prihodnost je svetla.

Shagadelic Records, 2022

Križ čez Nepal

Prva asociacija ob omembi imena Viki Grošelj je vsekakor Himalaja. Poskusil je osvojiti vseh štirinajst osemtisočakov, uspelo mu je na desetih. Z nekaterih je smučal. In je vsekakor eden tistih, za katerega lahko rečemo, da je bil med prvimi – pionir himalajizma.

Viki Grošelj šteje sedemdeset let. Ob štirideseti obletnici prvega odhoda v Nepal je želel izdati omenjeno knjigo, a mu jo je (kot vsem nam pri zanimivih načrtih) zagodla korona. Tako je najbolj zahodno točko namišljenega križa čez Nepal (most pred kitajsko mejo) dosegel »šele« 12. oktobra 2021. Najbolj severno je dosegel 10. oktobra 1975 (vrh 8481 metrov visokega Makaluja), najbolj vzhodno (8586 metrov visoko Kangčendzengo) 1. maja 1991 in najbolj južno (le 67 metrov nad morjem ležeči Jogbani, na meji z Indijo) 18. marca 2017.

Omenjeni Makalu je bil tudi prvi osvojeni osemtisočak v karieri Vikija Grošlja in sredi sedemdesetih hkrati tudi eden tistih vzponov, ki je slovenski (oz. tedaj jugoslovanski) alpinizem dvignil na svetovno raven, saj je šla ekipa pod vodstvom Aleša Kunaverja na vrh po prvenstveni, tehnično zelo zahtevni smeri prek južne smeri. Zadnji je bil točno šestindvajset let kasneje Čo Oju, 8201 metrov visok vrh, s katerega je nato smučal in to brez uporabe dodatnega kisika. Vmes se je zvrstilo še osem drugih osemtisočakov in vrsta tragedij – med tistimi najbolj »znanimi« je vsekakor smrt Nejca Zaplotnika leta 1983, ko so osvajali Manaslu, a ni bila edina. Tudi sam je utrpel kar nekaj bližnjih izkušenj s smrtjo, poškodb, hudih ozeblin in kot boste lahko razbrali, je imel nekajkrat preprosto srečo, da je preživel.

Pa ne le srečo – lahko rečemo, da je Vikija Grošlja v prvi vrsti vodil tudi razum. V Himalajo oz. Nepal je zaljubljen, obiskuje ju že 46 let – v zadnjih letih bolj za treking in »lažje« plezanje kot za zahtevne, prvenstvene alpinistične izzive. Kar nekajkrat bi lahko vztrajal in »rinil« proti vrhu in mogoče bi imel osvojena vsaj dva osemtisočaka več, mogoče pa ga ne bi bilo več z nami. Razum, ki je še kako prisoten tudi v njegovem pisanju, številnih predavanjih in nasploh energiji, ki jo avtor oddaja. Razum, ki ga sicer vodita strast in ljubezen.

Poleg številnih trenutkov, ko ga prevzameta preprosta lepota videnega in doživetega, skoraj neopisljivih občutkov, ga čustva še najbolj preplavijo, ko pridemo do leta 2015. Grošelj je želel s skupino sopotnikov takrat prehoditi Ganeš Himalajo od Dunčeja do Arket Bazarja, aprila prišel v Nepal in po le nekaj dneh hoje je državo na območju med Katmandujem in Pokaro stresel katastrofalen potres. Naslednji dni so posvetili pomoči in reševanju prebivalstva, drugih pohodnikov, naslednja leta pa zbiranju in dostavljanju pomoči. Od vasi do vasi, od družine do družine, iz rok v roke. Toplina in skromnost ljudi, neizmerna hvaležnost … vse to, na kar zahodni svet kar pozablja in prav zato se Grošelj vsako leto (najbrž) odpravlja tja.

V teh 40+ letih, ko je delal križ čez Nepal, mu je med drugim uspelo izpeljati tudi projekt smučanje od 0 do 8000 metrov – med drugim je bil s smučmi na severnem tečaju, s smučmi je prečkal Finsko, smučal z najvišjih vrhov Evrope, Antarktike in Severne Amerike, že omenjeni Čo Oju pa je 6. najvišji vrh sveta. Osvojil je tudi najvišje vrhove vseh celin ter v času korone opravil še en zanimiv »izziv« – Krono Slovenije. Krožno pot iz domačih Guncelj ter osvajanje treh glavnih vrhov – Stola, Grintovca in Triglava, kar pa je vsebina druge knjige, o kateri bom še pisal.

Kateri osemtisočaki so (in mislim, da bodo) za Grošlja ostali nedosegljivi? Zloglasna Daulagiri (8167 metrov) in Nanga Parbat (8125 metrov), Anapurna I (8091 metrov) in Gašerbrum I (8068 metrov). Anapurno je osvajal dvakrat (1992 in 1995), a vrha ni osvojil, Daulagiri je osvajal 1998.

Križ čez Nepal ni ena tistih knjig, kjer boste našli različne modrosti ali poezijo, tudi bahavih celostranskih fotografij ni. Zapisi in obujanje spominov, celo podoživljanje skoraj petdesetih let obiskovanja Nepala, bolj dokumentaristično kot promocijsko, a predvsem ljubeznivo, polno spoštovanja – do pokrajine, gora in ljudi ter njihove kulture in običajev. Šerpe so poimenovani, »spoznali« boste njihove družine, bili povabljeni v njihove domove in čutili toplino njihovih src. Dobili boste občutek, kako je zreti v na videz (ali pa tudi dejansko) neosvojljive vrhove strehe sveta, zakaj je treba včasih stopiti previdno in drugič močno zamahniti s cepinom. Kako je, ko te res zebe in kako se razdivja narava na 6000 in več tisoč metrih …

Viki Grošelj ne naklada, ampak je v svojih zapisih pristen, iskren, natančen in srčen, predvsem pa skromen, zaradi tolikokrat doživete neslutene moči narave morda celo ponižen. Vsekakor pa alpinist, vodič in človek – vse troje z veliko začetnico.

Buča, 2022

Klementina ima rada rdečo

Klementina ima rada rdečo je delo poljske pisateljice Krystyne Boglar, ki je prvič izšla že pred več kot petdesetimi leti. Poletna detektivska zgodba, napeta in polna preobratov ter domiselno ilustrirana bo vsekakor pritegnila mlade bralce.

Uvodoma pa tole – knjiga je izšla v zbirki Sinji galeb, ki letos praznuje 70 let in kar neverjetno je, ko človek opazi, da je knjiga Klementina ima rada rdečo že 354. v tej zbirki! Poleg skoraj vrstnice Čebelice (sedemdeset let bo praznovala prihodnje leto), ki je sicer namenjena mlajšim bralcem, vsekakor ena najbolj prepoznavnih in tudi kvalitetnih knjižnih zbirk za mlade pri nas. Pogosto me starši sprašujejo, katero knjigo izbrati svojemu otroku za branje in na tem mestu lahko zatrdim, da če boste izbirali med knjigami iz Čebelice (predšolski in prva triada) ali Sinjega galeba (od druge triade dalje oz. za starejše od 10 let), ne morete zgrešiti.

Krystyna Boglar je knjigo Klementina ima rada rdečo izdali leta 1970, v slovenščino je prevedena prvič, prepričan pa sem, da bo z zanimivim zapletom, otroško navihanostjo, razigranostjo in radovednostjo hitro prepričala mlade bralce.

Šestindvajseti avgust, sobota. Konec počitnic je blizu. Kraj dogajanja – vas Angelovo oz. Počitniška vas. Ada, Marko in njun mlajši brat Polpet (ki mu je v resnici ime Darko) med popoldanskim pohajkovanjem po bližnjem gozdu naletijo na deklico, ki se predstavi kot Malinka in jim v solzah zaupa, da je izgubila Klementino. Otroci seveda seštejejo ena in ena ter pod dve razumejo, da je Malinka najbrž izgubila sestro. Z nadaljnjim seštevanjem pridejo do rezultata, da je iskalna akcija nujna in da so ne glede na vse prav oni trije tisti, ki bodo poiskali Klementino.

K iskalni akciji, ki mora potekati v strogi tajnosti (berite: mimo vednosti staršev), pritegnejo še Lana in Jana, ki razmišljata po svoje in seveda želita biti prav ona dva tista, ki bosta našlo Klementino ter pobrala slavo. Prihajajoče neurje in nočni gozd otrokom preprečijo načrte, v vse skupaj pa se vplete lokalni novinar Ignacij z ne najbolj zanesljivim avtom, policijski inšpektor Brecelj in njegov sin Žan ter nekaj njegovih kolegov. Vsi iščejo Klementino oz. nekateri iščejo tudi Malinko, saj so jo njeni starši pogrešili.

Dialogi in zdrava tekmovalnost med brati in sestrami oz. nekaj tipičnega fantovskega postavljanja in zdrave dekliške pameti, veliko humorja in povezanost. Otroci so iznajdljivi, a se znajdejo v nevarnosti – padci, skrivanje, divje živali, boj za preživetje, zaskrbljenost, ugrabitev, slabo vreme, ki brane naredi še bolj razburljivo. Ilustracije je prispeval Bohdan Butenko – ni jih veliko, vse so v rdeči barvi, zelo preproste, a ravno prav dopolnjujejo zgodbo.

Bralec bo seveda ves čas razmišljal, kje je Klementina in ali jo bodo našli, situacijo malenkost zaostri še slikar Vincent Trska, da pa je vzdušje podobno klasični kriminalki, poskrbi divje neurje, za katerega si lahko le predstavljate, kako učinkuje na sicer pogumne otroke v velikem gozdu sredi noči. Avtorica bralca vse do zadnjega drži v napetosti in pričakovanju, razplet je nepričakovan in obenem zabaven.

Moram priznati, da me je zasnova zgodbe in sam potek res prijetno presenetil – marsikatera odrasla kriminalka nima tako lepe strukture in toka dogodkov in je mnogo bolj predvidljiva kot Klementina ima rada rdečo. Knjigo vsekakor priporočam otrokom, za odmik od siceršnjega branja pa jo v roke brez slabe vesti lahko vzamete tudi starejši bralci.

Mladinska knjiga, 2022

Vojna

Avtobiografski risoroman hrvaškega avtorja Gorana Duplančića na zanimiv način odpira temo, ki bi jo lahko pričakovali od kakšnega slovenskega avtorja in bi nam najbrž ponudila povsem drugačen vpogled. Desetdnevna vojna za Slovenijo in dogajanje v šentviški vojašnici, skozi oči desetarja JLA, Gorana Duplančića.

Pred dnevi sem bil v debati, kako huda in resna je bila omenjena desetdnevna vojna za Slovenijo, za katero bi lahko rekli, da je bila v samem smislu vojne res bolj simbolična oz. vojaški spopad. Za vse tiste, ki so izgubili koga od bližnjih, je bila seveda še kako resna. A treba je priznati, da v primerjavi s tistim, kar je nato sledilo tako na Hrvaškem kot v Bosni in Hercegovini, pravzaprav ni bil to niti v od vojne. Pa vseeno Duplančićev strip nosi naslov Vojna in kot bo bralec lahko razbral iz vsebine, je bila za tiste vojake, ki so bili takorekoč ujeti v šentviški vojašnici, to kar resna vojna. Predvsem vojna živcev.

Načelni in odločni desetar Goran Duplančić (mama ga kliče Gogo, med sovojaki je tako Dupli kot Spličo) se prebudi 25. junija 1991, na dan, ko je Slovenija razglasila samostojnost in med poslušanjem pesmi Mojoj majci Prljavog kazališta sliši novico, da je »zvezna vlada pod vodstvom jugoslovanskega predsednika vlade Anteja Markovića razglasitev slovenske in hrvaške neodvisnosti označila za nelegalno in nelegitimno ter odobrila uporabo sile za discipliniranje Slovenije«. Vojna? Za začetek postroj, stanje pripravljenosti in kmalu tudi zavedanje, da so jim »janezi« izklopili vodo in elektriko.

V vojašnici Borisa Kidriča se situacija naglo spreminja in je zelo nepredvidljiva. V vojašnici zbrani še včeraj bratje, danes pa, kot Duplančić dobro navede: »sem jaz od včeraj v tujski legiji, ti, Slovenec, si domači izdajalec, vi drugi pa okupatorji.« Na kupu so seveda zbrani vsi narodi – Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci, Makedonci in Bosanci. (takrat se je smelo še tako poimenovati prebivalce iz Bosne in Hercegovine). Vedelo se je, da so glavni seveda Srbi in kazale so se tudi jasne razpoke med Srbi (»četniki«) in Hrvati (»ustaši«), grožnje, zmerljivke in vseprisoten strah. Ni vode in ni elektrike, tudi hrane ni. Slovenska teritorialna obramba sestreli helikopter, ki je k njim vozil kruh (da, gre za slavni primer sestrelitve helikopterja sovražne vojske, ki ga je vozil slovenski pilot, Toni Mrlak in ki je bil s poveljstvom slovenske teritorialne obrambe dogovorjen za prebeg) in po ogledu poročil so vojaki zmedeni in niti ne vedo točno, čigave ukaze pravzaprav ubogati in še bolj – katere ukaze? Naj res v primeru poskusa bega ustrelijo človeka, s katerim so še včeraj delili sobo, hrano, erotične revije?

Zgodbo spremljamo skozi oči mladega desetarja Duplančića, ki »broji sitno« in se veseli jesenskega vpisa na fakulteto. Sanjari o dekletih, tudi tisti, ki jo ljubi, ona pa se zanj ne zmeni. Misli na starša, ki ju zagotovo skrbi. Neke noči se pred njegove oči zelo živo vrne ogromen črn volk, ki ga je v sanjah preganjal skozi otroštvo. Njegova četa je vse bolj zmedena in čeprav on sam ni več tako odločen kot je bil, pa v prvi vrsti ostaja človek, ne vojak, ki zgolj slepo uboga in posluša ukaze nadrejenih. Pa čeprav mu grozi vojaško sodišče! Tudi, ko se vmes v vojašnici nepričakovane prikaže mama, Goranu ni lahko. A dezertirati ne želi. Pretresljiv prizor, ko vojak iz njegove čete, Slovenec Tomaž, odide do ograje (čez minsko polje, za katerega niso vedeli), na drugi strani pa je slovenski teritorialec, njegov brat Matjaž. Pa, ko se pred zapornico prikaže avto, v njem pa domnevna španska novinarka s snemalcem. Vojaki so z živci na koncu! Puške so naperjene, pripravljeni so streljati, na novinarje, civiliste. In ker je vodja vojašnice, podpolkovnik Šipčić slovenskim oblastem zagrozil, da bo začel streljati po Ljubljani, predvsem pa po bližnjih strateških objektih, so dobili nazaj vodo in elektriko. Vojna, ki je res trajalo samo deset dni, a kot je zgovoren nočni dialog na straži, vlekle so se minute in vlekli so se dnevi. V neskončnost.

Avtor, Goran Duplančić, ki je JLA in šentviško vojašnico »zapustil« pred sklenitvijo premirja, se je moral nato soočiti z vojno še v svoji novi domovini. Stike s sovojaki iz ljubljanske vojašnice je povsem izgubil. Vpisal se je na fakulteto in postal doktor fizike. Ter amaterski stripar. Dve leti je ustvarjal in na stripovskem forumu objavljal odlomke Vojne. Risoroman je vsebinsko poln in bogat in mnogi se bodo vrnili dobrih trideset let nazaj in dneve neke (tudi umetno ustvarjene vojne) norije znova podoživeli. Pri sami risbi bi lahko rekel, da gre za delo amaterja, ampak – zelo dobrega amaterja, ki razume strip kot tak. Zagotovo mu je pomagalo tudi to, da je strip rad bral in se tako v sami vsebini pokloni kultnemu Dylanu Dogu. Pokloni pa se tudi številnim glasbenikom in pesmim, ki so ga v tistih dneh spremljale – že omenjeni Prljavo Kazalište, pa Bajaga, Riblja Čorba, Đorđe Balašević in Rani mraz. Pesmi, ki spomnijo na staro in novo domovino, dom, ljubezen, prijatelje …

Pravzaprav edino, kar pri risoromanu pogrešam oz. me moti, je prevod dialogov. Po mojem mnenju Vojna izgubi tisto »nekaj« s tem, ko beremo dialoge med bratskimi narodi Jugoslavije v slovenščini. Besedila pesmi so recimo ostala v izvirniku (s prevodi na koncu), dialog s špansko novinarko tudi (spet s prevodom na koncu), zakaj je bilo potem potrebno prevajati dialoge? Resno razmišljam, da bi ga poiskal v izvirniku in vidim, kaj oziroma če kaj, se je izgubilo v prevodu. Sicer pa je Vojna vsekakor strip, ki ga priporočam v branje. Kot sicer izvemo iz uvoda, je tu le ena od mnogih zgodb, ki so se izgubile v številnih drugih »junaštvih«, pa vseeno – zgodba, ki jo je vredno prebrati. Zgodba, ki vojno pokaže v drugi, življenjski luči, skozi oči vojaka, pred katerim je še celo življenje. Vojaka, ki je v prvi vrsti človek.

Založba ZRC, 2022