(brez naslova)

V elementu

Največkrat sem jaz tisti, ki drugim priporoča branje, s to knjigo se je zgodilo nekaj skoraj najbolj nenavadnega – branje mi je priporočil moj najstarejši sin: »Oči, tole bo pa mogoče tebi zanimivo.«

Niso to knjige, po katerih bi sicer posegal ali jih z veseljem bral, pa vseeno – očitno je tudi Taras čutil, da pa mogoče moram prebrati prav to knjigo. Podnaslov knjige, ki sta jo skupaj napisala Ken Robinson in Lou Aronica, je ‘Ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni’. To sicer ni knjiga za duhovno oz. osebnostno rast, ni priročnik, ampak zanimiva zbirka zgodb ljudi, ki so bili označeni za nesposobne, ki so imeli takšne ali drugačne težave, a je nekje v njih vseeno tlela neka iskra, samo odkriti so jo morali. In ko so jo, se je hitro razplamtel požar.

Robinson in Aronica se sprehodita skozi poglavja, kjer najprej razložita, kaj element sploh je, zakaj je nujno potrebno spremeniti način razmišljanja, saj bomo le tako lahko šli onkraj meja domišljije, mogoče celo sposobnosti. Seveda je pomembno tudi iskanje svojega plemena in se ne ozirati na to, kaj si bodo o nas mislili drugi. Nikoli ni prepozno, treba pa je sprejeti odločitev – ali bomo delali za denar ali za dušo.

Nekajkrat sem omenil, da ste me v zadnjem obdobju močno zaznamovali dve knjigi – Kingova On writing in prav tale, V elementu. Zakaj? Med branjem Kingove »pisateljske biografije« sem dobil odličen uvid v delo nekoga, ki ga cenim in spoštujem, pa mu ni uspelo čez noč, vsekakor pa sedaj zasluženo žanje darove svojega uspeha. Spoznal sem, da ni nič narobe, če razmišljaš drugače, izven okvirjev in meja, če imaš »nore« ideje in ti domišljija malo podivja, predvsem pa sem ugotovil, kako pomembno je pisati. Pisati in brati, ustvarjati. In ja, potem sem ugotovil tudi, da je to moj element – pisanje. In kakorkoli bi si želel od tega živeti in to delati za denar, je to malo verjetno in poleg tega ne vem, če bi potem to še delal s takšnim veseljem. Ko nekaj moraš, izgubi tisti čar in vznemirljivost. In po zaslugi knjige V elementu sem spoznal, da ni nič narobe, če je moj element nekaj, kar rad delam v prostem času. Pišem, ustvarjam.

In kaj je element po Robinsonu? Dovolite mi tale prepis z zadnje platnice: »Element je prvina vsakega človeka. Je presek priložnosti, naše naravnanosti, zmožnosti in strasti. Za našo prihodnost je nujno, da ga odkrijemo in razvijemo! Ko smo v elementu, smo sposobni resnično daljnosežnih potez, o katerih smo vedno sanjali.«

Tisto posebej zanimivo mi je tudi razmišljanje o potrebnih spremembah v vzgoji oz. šolstvu. Spremenili so se časi, navade, sistem in način dela, takorekoč nič pa se ni spremenilo šolstvo oz. sistem izobraževanja. Še vedno se vzgaja na način, kot da vzgajamo bodočo robotizirano silo za tekoči trak, za velike tovarne in industrijo in ne več za takorekoč storitveno industrijo, prav nič se ne oziramo na potrebe in želje, še manj pa na talente otrok. Kolikokrat slišite iz ust otrok vprašanje »Kaj pa mi bo to prišlo prav v življenju?« in »Zakaj se rajši ne učimo tega in tega?«. Se spomnite filma Dead Poets Society oz. Društvo mrtvih pesnikov, v katerem je blestel Robin Williams kot nekonvencionalni učitelj angleške književnosti John Keating in takrat pokazal, kako se lahko tudi nekaj dolgočasnega ali vsaj nezanimivega poučuje na zanimiv in celo vznemirljiv način, premakne meje v glavah bodočih voditeljev sveta? Robinson tukaj odlično razdela, zakaj je obstoječi način preživet in ga bo potrebno nujno ne le osvežit, ampak konkretno spremenit.

Skratka, če ste mogoče v precepu, ali je tisto, kar trenutno počnete, res tisto pravo, potem vam priporočam branje te knjige. Ker treba se je zavedati, da je več kot odlično, če je stvar, ki jo počnemo za preživetje (beri: naša služba, za katero smo plačani) vsaj deloma povezana z našim elementom. Tudi, če niste povsem prepričani, ali je nekaj, kar tli v vas, res tisto nekaj za vas, boste morda tako lažje prišlo do spoznanja in končne odločitve. Skratka, knjigo V elementu vam toplo priporočam in vsakemu privoščim, da svoj element tudi najde in razvije.

Lectour, 2016

Dan ljubezni (deseti, in zadnji del)

Z njegovim imenom na ustnicah in v srcu.

In nov začetek

Prišli so reševalci in policisti. Povedala jim je, kaj se je zgodilo. Policisti so bili tisti, ki so pregledali pokojnega in v njegovi denarnici našli dokumente – prihajal je iz Slovenije in vedeli so, da je pred njimi tisto vedno težko – svojce oziroma nekoga obvestiti, kaj se je zgodilo. Njej pa je v oči padlo še nekaj, kar so policisti našli v njegovi denarnici – izkaznica, da gospod želi po svoji smrti darovati organe.

Njen oče, tisti, ki jo je brezpogojno ljubil in ji nudil prav vse v življenju, bil ne le oče, ampak tudi mama, ko je ona ob njenem rojstvu umrla; je imel šibko srce in je potreboval presaditev. Tukaj, ne v Sarajevu in ne v Bosni, zanj ni bilo ustreznega srca. Darovalca. Tu so bila srca močna, a ko so se enkrat ustavila, so se ustavila za vedno. Za operacijo v tujini nista imela denarja. In konec koncev, komu je bilo mar za enega Sarajevčana s šibkim srcem – v začetku devetdesetih jih je umrlo na tisoče, pa ni bilo nikomur kaj veliko mar.

A to je bil njen oče. Njej je bilo mar. Prav zato je postala zdravnica, ker ji je bilo mar za ljudi in je želela pomagati. Tako kot je pomagala temu popolnemu neznancu, Slovencu, ki se je zgrudil ob Sebilju in ji je bilo, vsega vajeni, takoj jasno, da ga je izdalo srce. Zakaj, ni vedela in nikdar ne bo. A bilo je mogoče, da bi njegovo srce, srce tega neznanca, katerega zadnje besede so bile, da nekoga ljubi, rešilo njenega očeta.

Nimam pojma, kaj se je zgodilo. Utripalo sem in potem spet nehalo. Potem, potem … ne vem, najbrž je minilo nekaj časa, ampak zdaj spet utripam. Ampak sem nekje drugje, to je drugo telo, drugi spomini in druge misli. Druga ljubezen. A je ljubezen. In je neko srce, s katerim sem povezano za vedno.

Moonraker

Moj prvi, sicer pa Flemingov tretji roman o neuničljivemu tajnemu agentu, Jamesu Bondu. Če poznate film – ki deluje kot neuspešna kopija nekakšne vesoljske bitke in ima notri grozljivega Jawsa; se pripravite na knjigo. Knjiga je namreč nekaj povsem drugega.

Ali si upam sploh kaj napisati o Jamesu Bondu, pa da to še ni bilo napisano. Spremno besedo Moonrakerju je napisal Marcel Štefančič in na teh skoraj tridesetih straneh imate referenc toliko, da sem prepričan, da boste o Bondu, Flemingu in vsem vmes izvedeli vse, z vseh zornih kotov. Filme sem seveda gledal – kdo pa jih (čeprav na skrivaj) ni, težko rečem, da so me vsi prepričali in najbrž nam je vsem jasno, da imajo »bondi« na širšo filmsko kulturo neverjeten vpliv. A ga je težko doseči. Pa ne le zaradi Seana Conneryja, Rogerja Moorea, ne smem pozabiti na Georgea Lazenbyja, pa potem seveda še na Pierca Brosnana in Daniela Craiga. Pa tudi ne zaradi odličnih negativcev – če dobro pomislim, so Bondovi nasprotniki pravzaprav definirali pojem negativca; ali pa prelestnih, čeprav hudo stereotipnih ženskih likov, kultne glasbe, izjemnih avtomobilov in bolj ali manj neverjetnih prizorov preganjanj, čudežnih rešitev in neuničljivosti. Tisto, kar Flemingu ni uspelo, se je kasneje zgodilo kar nekako naravno – James Bond je postal mit, kult … James Bond je postal večji od Jamesa Bonda.

Moonraker kot rečeno, je tretja knjiga Iana Fleminga o Jamesu Bondu (prvi dve sta Casino Royale ter Živi in pusti umreti), izdana leta 1955. Sam Fleming je umrl leta 1964 in številne Bonde so kasneje pisali drugi avtorji, kar je podobno kot pri Stiegu Larssonu.

Film Moonraker je na platna kar nepričakovano prišel leta 1979 – napovedan in pričakovan je bil namreč Samo za tvoje oči, a je štrene Hollywoodu takrat premešala Vojna zvezd, kar je tudi eden od razlogov, zakaj je filmski Moonraker tako smešno vesoljski in močno drugačen od knjižne predloge.

In čeprav je bil Moonraker izdan deset let po koncu druge svetovne vojne, Fleming kar malo preroško napoveduje bližajočo se hladno vojno, se pa zelo osredotoči na nezaceljene rane druge svetovne vojne, na tedaj še kako prisotno sovraštvo in zamere med Nemci in Britanci. Presenetljivo se celoten Moonraker odvija kar v Veliki Britaniji, poudarek je na Londonu, tako da pozabite na bondovsko osvajanje sveta.

Pozabite tudi na tipične bondovske igračke in genialnega Q-ja ter Miss Moneypenny, Bond tu še vozi bentleyja (in ne aston martina, kot postane običajno kasneje), njegov sloviti martini se tu zdi zgolj ena od pijač, presenetljivo pa je tudi to, da njegovemu šarmu ne podleže skoraj edina ženska v romanu – Gala Brand. James Bond se zdi kot samo še en vohun oz. agent tajne službe, ob ponedeljkih precej zdolgočasen uradnik, ki se mu le nekje trikrat letno zgodi kaj zanimivega in razburljivega. Celotnega dogajanja je za teden dni. Čudaški, a seveda filantropski bogataš Hugo Drax je ustvaril Moonraker – popolno vesoljsko plovilo in čudež tehnike ter ga podaril Veliki Britaniji. V ozadju je seveda spletka, ki ima korenine v času druge svetovne vojne, ko je bil Hugo Drax predan nemški vojak, zdaj pa se želi maščevati Londonu in celi Veliki Britaniji z uničujočo jedrsko eksplozijo sredi Londona. No, seveda, če mu načrtov ne bo preprečil James Bond, s pomočjo Gale Brand.

Moram priznati, da sem bil nad knjigo zelo presenečen. Seveda je James Bond eleganten in prefinjen, vseveden in spreten, podkovan v igrah s kartami in vratolomni vožnji z avti, preganjajo ga bridki spomini na čas druge svetovne vojne, a je obenem zelo ponižen, na trenutke naveličan življenja in zgolj eno majhno kolesce v ogromnem mehanizmu. Skratka, to ni James Bond kot ga poznamo iz filmov, težko pa rečem, ali je v vseh Flemingovih delih tak in ali se je potem razvijal in razvil v neuničljivega tajnega agenta z licenco za ubijanje (to sicer že ima) in neprekosljivim šarmom.

Predvsem pa je prepričljivo Flemingovo opisovanje dogajanje, okolja in misli, kjer gre res v podrobnosti in tako ustvari prepričljiv vohunski triler »stare šole«. Vidimo pregone po londonskih ulicah in okolici, občudujemo raketo in prepoznamo uniformiranost zaposlenih na projektu, razmišljamo o različnih kombinacijah pri kartah in se sprehajamo po pustih in sterilnih hodnikih, čutimo stiske in razmišljamo skupaj z Bondom. Kdo ga je navdihoval ali koga je navdihnil on, ni tako zelo pomembno. Priznam, da bom v roke z veseljem vzel še kakšno Flemingovo delo, da bom potem lažje primerjal.

Cankarjeva založba, 2022

Dan ljubezni (deveti del)

In, in zdaj, zdaj sva tukaj, kjer, kjer je bilo tako lepo in in … kaj zdaj? Dobro, dobro, nekaj se dogaja in mislim, da bo vse v redu. Mislim …

Nazaj

Nisem imel pojma, kaj se dogaja, kaj se je zgodilo. Prav počasi sem odprl oči in …

»Mister, are you OK?,« sem slišal jasen ženski glas, »Emergency is on their way. Are you OK?«

Te oči, ta obraz. Videl sem jih že. Mogoče v sanjah? Ne, saj ni bilo mogoče, da bi bila ona. Ampak te oči, tako zelo otožne in iskrive. Obrvi, niti njenih obrvi nisem mogel pozabiti. Pa njen bleščeč nasmeh. In glas, ki me je božal. Spomnil sem se šibkega sunka elektrike, ki naju je stresla, ko sem se je prvič dotaknil in vedel sem, da je tudi tokrat z čarovnijo svojih rok poskrbela, da je skozi mene znova stekla elektrika in da sem bil tu. Znova tu, ob njej.

»Ana,« sem šibko rekel in jo pogledal, »Tu, tu si …«

»Ali, ali, ja nisam Ana, zamjenili ste me z nekom,« je rekla zmedeno, »Da, da li želite, da nekoga pozove …«

»Ana, ljubavi, tu si. Konačno,« sem rekel in tiho šepnil, »Nikad ti nisam rekao, ali – ljubim te.«

‘Predaj se srce, izgubili smo boj, / nikada više ti ne pričaj o njoj, / u mom životu sad nema više nje, / predaj se srce, izgubili smo sve.’

Konec

Vedela je, da je konec. Bila je zdravnica in videla je take primere, ko se je srce ustavilo – kot se je temu neznancu!; in čeprav ga je uspela z natančno, zanjo rutinsko masažo srca oživiti in priklicati nazaj, njegovo srce ni zmoglo več kot to. Zadnji pogled, v katerem je bila neverjetna lahkotnost in mirnost, sprijaznjenost ter nekaj zadnjih besed.

Neki Ani, ki jo je imel očitno tako zelo rad, da je bila njegova zadnja misel namenjena njej. Ne, ona ni bila ta, a se je v tistem trenutku, ko je gledala njegov spokojen obraz, zavedela, da si želi nekega dne tudi ona umreti z mislijo na osebo, ki jo bo ljubila. Z njegovim imenom na ustnicah in v srcu.

Se nadaljuje (in prihodnjič zaključi) …

Vojna in dež

Sklepni del Čolićeve (Velibor, ne Zdravko) avtobiografije o izgnanstvu – prva dva sta v slovenščini na voljo pod naslovom Priročnik za izgnance in Knjiga odhodov; je pretresljivo branje, ki se začne v Bruslju in nas na neki točke vrže v preteklost, v leto 1992 in bridko, tokrat bolj hrvaško-bosansko kot srbsko-bosansko vojno.

Začetek, ki se dogaja med leti 2021 in 2023 v Bruslju pod naslovom Bolezen, nas postavi v vlogo bolnika, ki trpi zaradi zoprne kožne bolezni avtoimunskega izvora in zaradi katere je naš junak vse bolj iznakažen. Trpi, hodi od zdravnika do zdravnika, preiskave do preiskave, nihče ne ve najbolj natančno, kaj mu je in še manj, kako mu učinkovito pomagati. Bralec se pač ne more znebiti občutka, da je tako zelo hudo, da bi junak najrajši umrl. Ne vemo in ne izvemo, kaj je tisto, kaj je bolezen sprožilo, nam pa nadaljevanje morda ponudi kakšen odgovor.

Nenadoma se znajdemo takorekoč na frontni črti – z junakom vred, seveda. Sledita drugi in tretji del, najprej Vojak in potem Dezerter. Zdi se mi, da za vsako knjigo, ki jo preberem in ki se posveča vojni na tleh Bosne in Hercegovine, zapišem, da je najbolj pretresljiva, strašna, grozna, obupna. In tudi za to lahko rečem enako. Pa to pravzaprav ne pomeni, da so druge manj ali bolj, le da je tudi ta tako zelo vse, le da znova na drugačen način. Pristna, podobno kot Štukanov Blank, iz prvoosebne izkušnje, iz prve frontne linije, strelskega jarka, bolnišnične postelje.

Čustva, ki jih doživlja in opisuje Čolić, so tako zelo neverjetno pristna, da je skoraj težko verjeti. Bolečina, strah, panika, kri, rane, urin, sperma, bajoneti, gnijoče meso, groza v očeh, smrt … zgolj list naprej in vrženi smo v novo grozo, novo paniko, ponovno nočno moro in večno željo, naj bo tega že enkrat konec. Sanje, ki se znova in znova spreminjajo v nočno moro. Upanje, ki ne umira zadnje, ampak je umrlo že davno tega. Prekupčevanje in vojni dobičkarji na eni strani ter neizbežna mešanica življenja in smrti, kopica spominov – tudi lepih, čudovitih in nepozabnih; ter seveda želja po dokončni pozabi.

Iskreno povem, da je res težko pisati o vsebini, o dogajanju in doživljanju, ker je to knjiga, ki jo je pač treba brati, razumeti, čutiti. Razumeti, zakaj si želi umreti ali umreti, bodisi od sovražnikovega naboja (kdo je pravzaprav sovražnik, kdo večji in čigav?) ali pač od lastne roke, sploh ni tako težko. Izbere “lažjo” pot, nekakšno socialno smrt – dezertira, saj že od samega začetka ve, kako nesmiselna, nepotrebna in pač ne- je ta vojna (mislim, da sem se to vprašal že pri eni drugi knjigi – saj katera pa je?). Sploh za nekoga, ki je opustil željo, da bo uspešen športnik – kateri fant pa si tega ni želel?; ali glasbenik – ob štulićih, balaševičih, čolićih (tokrat mislim Zdravka), dugmetu (Bijelo dugme), čorbi (Riblja Čorba), orkestru (Plavi orkestar) ter še komu; temveč si je želel biti pesnik. Pesnik!!! Ki namesto peresa dobi v roke puško in namesto nežnega šepeta simpatije na uho grob ukaz. Ubij, ubijaj, sicer si ničvreden.

Prvi del knjige Vojna in dež me ni pritegnil, druga dva pač toliko bolj in vsekakor si želim prebrati še kaj njegovega – vidim, da je poleg uvodoma omenjenih prvi dveh del iz te trilogije v slovenščini (avtor je po dezerterstvu, kar opisuje tudi v tej knjigi, prišel v Francijo in načeloma objavlja v francoščini, podobno kot naša Brina Svit) na voljo tudi Sarajevski omnibus. Zgodbe so odlične in zanimive, prevodi delujejo pristno in iskrivo, torej zakaj ne?

Goga, 2025

Dan ljubezni (osmi del)

Noge niso bile več sposobne nositi moje teže in zadnje, kar se spomnim, je bil nerazločen in zelo obupen pogled od Sebilja navzdol proti Miljacki. Potem je bila tema.

Dve minuti in pol

‘Življenje je prekratko / toliko tega bi delil s teboj / tvoje lice lebdi skozi glavo / želim si te krvavo. / Ko mislim na tebe, mi je tisoč ur minuta.’

Kaj se dogaja? Zakaj sem pri miru? Ne smem biti pri miru, nikoli nisem povsem pri miru. Potrebujem, nujno potrebujem nekaj. Ampak kaj? Kaj me bo predramilo? Še pred nekaj minutami sem razigrano utripalo, ko je hodil in se oziral naokrog. In, in zdaj? Kaj, kaj se je zgodilo? Dajmo, dajmo, treba je najti nekaj, nekaj, ob čemer se bom znova pognalo. Lepe stvari, lepi spomini. Praznovanje rojstnih dni? Ne, tega ne mara. Mogoče prvi šolski dan, mogoče to, ne, tudi to ne. Ampak tukaj, tukaj v tem mestu sva že bila, nekoč, nekoč davno.

O-o-o, kaj pa se dogaja? Nekaj me stiska, pritiska, aua, to boli. Hm, ne, v redu, v redu je, mogoče se pa prebudim. Nekaj se dogaja, nekaj dela. Torej, kdaj sva bila tukaj? Oh, spomnim se, ko je spoznal, ko … ko je zagledal tiste oči, tisti nasmeh, ko, oh ja, ko se je dotaknil najprej njenih prstov in potem njenih ustnic. Slišalo se je tiho žuborenje reke in potem, potem sem cel dan, cel večer in noč do jutra divje utripalo in vem, spomnim se, sedaj se spomnim, čutil sem tudi njeno srce in bilo je tako zelo lepo, tako popolno. Življenja polno.

Ampak, ampak … ne, ne, ne še nehat, nisem še tam, ni še v redu. Dolgo je trajalo, preden je bilo naslednjič tako, tako lepo in polno, popolno in takrat je trajalo dlje in bilo, bila je … bila je ona, neka druga, a tudi z njenim srcem je bilo tako lepo utripati in ga čutiti in bilo je potem še eno, še tretje srce, samo, samo … tisto malo srce, tisti srček se je potem ustavil in … in oh, oh, ja, tudi to je bilo, seveda. Sploh nisem pomislilo. Tisto je bilo pa res hudo in že, že takrat je le malo manjkalo, pa … pa bi bilo konec. Tudi takrat me je tiščalo in stiskalo, kot bi bilo v grobi, jekleni ječi, v kateri me vse reže, praska, zbada in suva, a je minilo. Nekako, ne vem kako, ampak je.

In, in zdaj, zdaj sva tukaj, kjer, kjer je bilo tako lepo in in … kaj zdaj? Dobro, dobro, nekaj se dogaja in mislim, da bo vse v redu. Mislim …

Se nadaljuje …

Priče sa satnim mehanizmom

Imenitnega bosansko-hercegovskega pisatelja Faruka Šehića sem po Knjigi o Uni tokrat bral v pričujoči zbirki kratkih zgodb, ki nosi oznako »predapokaliptični sevdah«.

Eden tistih mojih nenavadnih spominov na otroštvo so ure. Tiste stare, tiktakajoče ure, budilke, s kopico koleščkov in zobnikov ter vedno tudi kakšno vzmetjo v notranjosti. Starša bosta najbrž pritrdila, ampak res ne vem, če je kakšna ura v naši hiši ostala delujoča. Res sem bil radoveden, kako je to sestavljeno in funkcionira, zakaj je treba budilko navijati in kaj potem sproži tista kladivca, da udrihajo po zvončkih. Izvijač, z ustrezno majhno glavo in seveda sem bil vsakič znova prepričan, da bom znal uro sestaviti nazaj. Nikoli mi ni uspelo. Že s kakšno manj zapleteno (tehnično) zadevo imam težave, kaj šele z urami?! Fascinacija nad urami je ostala. Spomnim se tudi tistih stari, visečih ur, ki jih je bilo dejansko potrebno navijati in iz katerih (no, ne vseh) je ob poldne (ali pa ob vsaki polni uri) prišla kukavica. Tej moji otroški strasti sem se potem posvetil tudi v eni od pravljic v zbirki Zvezdne pravljice Ko se ustavi ura.

Priznam, da mi kar dolgo ni bilo jasno, zakaj je Šehić knjigo naslovil tako, potem se je začela v zgodbah kazati neka obsedenost (pa tudi poznavanje) junakov z urami, ampak šele na koncu mi je postalo jasno … vsaka od zgodb ima svoj ritem, svoj tempo. Nekatere tiktakajo divje, kot da jih bo vsak čas razneslo, spet druge se odvijajo kot tiste ure, ki jih bo treba kmalu naviti, spet tretje so monotone in četrte se zdijo kot bi imele kakšno urno aritmijo.

In če je se je v Knjigi o Uni vse vrtelo okrog reke, njegovih spominov na odraščanje in potem vojnih grozot, bi tukaj lahko rekel, da gre za izrazito različno dojemanje časa. Stvari, ki so se zgodile in bi bilo najboljše, če bi jih prepustili (zobu) časa. Pa tisti neskončni spomini na nekaj čudovitega. Nekajkrat se prepusti takšnim ali drugačnim fantazijam, bodisi v sedanjosti ali prihodnosti oz. če o nečem fantaziramo, potem gre bolj ali manj vedno za stvari, za katere si želimo, da bi se zgodile. Nemalokrat pa je v danes, tukaj in zdaj, v pričakovanju, obetu, želji, hrepenenju po nečem.

Morda se v prvih zgodbah zazdi, da gre za drastičen odmik od Knjige o Uni, torej pobeg od vojnih grozot, a temu ni tako. Šehić je rojen leta 1970, torej je čas bivše države dejansko doživljal in ima nanj močne spomine in v času, ko je – sploh na območju BiH; izbruhnilo vse, za kar so mnogi mislili, da je nemogoče, je bil v obdobju, ko bi moral uživati, razmišljati o družini, karieri, čemurkoli … ne pa o tem, ali bo dočakal jutro. In jasno je, da je to obdobje, v kombinaciji s tako pretresljivimi dogodki, ki se človeku vžge v večen spomin …

Sicer me čaka še Greta, tako da bom radoveden, v katero pripovedno smer se je odpravil tam. Pa čeprav je tudi tukaj zgodba o Greti, ena ljubših in če si lahko obetam po tej, potem … no, potem sledi še eno odprto vtiranje soli v rane in žganje brazgotin. In morda lahko potegnem še eno vzporednico s časom in mehanizmi – Šehić je štiri leta preživel kot vojak, bil enkrat težje ranjen in najbrž bi lahko rekli, da gre na nek način tudi za post-travmatski sindrom, ki praviloma izzveni zelo počasi. Če sploh.

In če Knjigo o Uni, za katero je prejel eno najbolj čislanih literarnih nagrad na tem področju, nagrado Meša Selimović(pa tudi Nagrado EU za književnost) , pogosto navedem kot vzorčen primer odlične bosansko-hercegovske književnosti, ki je za nameček odlično prevedena, sem Priče sa satnim mehanizmom bral v njegovem jeziku, v bosanščini. Ni tako zelo preprosto, je pa čudovito. In šele takole vidiš, kakšen mojster pisanja je avtor in pred kakšen izziv so v takih primerih postavljeni prevajalci. Loviti vse tiste drobce, podtone, specifike in predvsem neprekosljiv šarm … hja, uskladiti vse koleščke, zobnike in vzmeti, da zgodba teče. Teče kot ura, teče kot reka Una.

Deset dni zdaj že predlanskega poletja sem preživel med raziskovanjem predvsem Bosne in Hercegovine ter srbske prestolnice, kupoval knjige, opazoval okolico in brazgotine, ki so še vedno prisotne. Bil sem tudi v Šehićevem Bihaču, se peljal čez Uno … kot bi se čas ustavil. Konec osemdesetih, začetek devetdesetih. Mnoga mesta so obnovljena, novo zgrajena, rane zaceljene ali pa vsaj dobro skrite, v Bihaču pač ne. In ljudje so presenečeni, ko jim poveš, da si prišel iz Slovenije, da želiš otrokom, najstnikom, pokazati mesta, državo, ljudi, ki so tako zelo posebni. Morda pa so posebni prav zato, ne vem. Kot totalen norec – da ne rečem, kot nekdo, ki mu manjka nekaj koleščkov v glavi, pa izpadeš, ko začneš kupovati knjige, njihovih avtorjev! A se sploh ne zavedajo, kako odlične avtorje (obeh spolov) imajo …

No, Faruk Šehić je vsekakor eden izmed njih. Žal v slovenščino ni prevedenih več njegovih del, saj gre vsekakor za enega tistih avtorjev, ki jih je vredno brati. Če imate priložnost in dovolj jezikovnega znanja, ga poiščite. Proza, ki je romantično polna in lepa, polna simbolike, erotike, pa ob vsem že prej naštetem tudi žalosti, razočaranja in smrti. Konca nekega časa. Šehićeva dela so vsekakor nekakšen most, kako priti iz nekoč vsaj v danes in tudi v jutri, a tista dodatna težava je, da ljudje tam ne berejo. Marsikateri zobnik še ni na svojem mestu in mnoga kolesca se bodo mogla zavrteti v drugo smer. Samo Una bo še naprej tekla …

Buybook, 2018

Dan ljubezni (sedmi del)

Nazaj v Sarajevo, kjer sem ljubil prvič. Tisti dan, in noč, seveda. Dan ljubezni.

Sarajevo, zdaj

Sarajevo je že stoletja isto bodo rekli nekateri in drugi se bodo začeli pritoževati, kako je Sarajevo vsakič malo bolj drugačno. Tu nisem bil vsaj deset let in lahko rečem, da se je Sarajevo, mesto, spremenilo. A njegova duša je ostala ista – pristna, čista, enkratna.

‘Bilo gdje da krenem, o tebi sanjam / putevi me svi tebi vode / čekam s’ nekom čežnjom na svijetla tvoja / Sarajevo ljubavi moja. / Pjesme svoje imaš i ja ih pjevam / želim da ti kažem šta sanjam / radosti su moje i sreča tvoja / Sarajevo ljubavi moja.’

Srce Sarajeva, njegova bit in bistvo, so isti. Ljudje so isti. Prisegel bi, da sem videval mnoge iste obraze kot pred toliko leti. Nasmehi, kimljaji z glavo, pozdravi. Tu človečnost še živi. Ulice so iste – kakšen izvesek manj, kakšna zaprta trgovina ali lokal več, a se je zdelo kot da hodim po svojih stopinjah izpred desetletja. Le da sem hodil sam. Miljacka, ta čudovita reka, ki je navdahnila toliko nepozabnih pesmi, se je še naprej leno vila pod številnimi mostovi proti severozahodu mesta, proti Bojniku, kjer se bo izlila v reko Bosno. V komaj zaznavne vrtince Miljacke sem ravno tako zrl sam. Vječnica je bila lepa, lepša, čudovita. Obnova te zgodovinske stavbe, ki je bila med tisto nesmiselno (ali ima kakšna vojna smisel ali zgolj slab namen?) vojno takorekoč porušena, je bila končana in slovita mestna hiša, še ena zgradba tako zelo polna zgodovine, je bila kot dragulj, ki je veličastno sijal. Pa Baščaršija, hrupna in natrpana, kjer včasih ne veš več, v katerem lokalu sediš in v katerem naročaš hrano ali pijačo, kjer je polno malih zmikavtov in prevarantov in kjer se cene izdelkov in storitev spreminjajo glede na to, kateri jezik govoriš. V tem trenutku se je zdelo neverjetno, ampak bil sem doma. Počutil sem se domače, dobrodošlo, sprejeto. Moje srce je živahno utripalo in se veselilo vsakega koraka. Oči so komaj čakale, da se naužijejo vseh lepot tega neverjetnega mesta. Tako polnega napak in obenem popolnega. Mesto, ki ga ljubiš. In z vsakim korakom sem bil bližje Sebilju.

»Nazaj sem, vrnil sem se,« bi najraje zakričal kar tam, sredi ulice, »in zdaj, zdaj bi ljubezen. Naj se vrne še ljubezen.«

Začutil sem ostro bolečino. Bolečina, ki se je nenadoma iz prsnega koša razširila na skoraj celo telo, prek ramen in vratu do čeljusti, v glavi mi je zabobnelo, oči pa so se kar same začele zapirati in v trenutku sem postal neverjetno utrujen. Noge niso bile več sposobne nositi moje teže in zadnje, kar se spomnim, je bil nerazločen in zelo obupen pogled od Sebilja navzdol proti Miljacki. Potem je bila tema.

Se nadaljuje …

Poletna svetloba, in nato noč

Pri pisanju obstaja zanka, v katero se ujamejo mnogi – pisati o nečem, o čemer nimaš pojma. Naj so to mesta, dogodki, neka občutenja, karkoli že … in osebno mi predstavlja prav posebno vznemirjenje, ko v roke dobim knjigo, ki jo je napisal nekdo, ki se na nekaj res spozna.

Osebno so mi v izziv vedno ali pač vsakič znova knjige Harukija Murakamija. Postavljene na Japonsko, v kulturo, ki je tako zelo drugačna od »naše« in jo je res težko razumeti, če nisi bil bil kdaj na Japonskem. Težave imam recimo tudi, ko berem o muslimanskem svetu, ki nam je sicer vse bližje, a miselno tako zelo daleč, ali pa mogoče o še vedno pristnem življenju nekje sredi Afrike ali na kakšnem pozabljenem otoku, kjer takorekoč niti za elektriko, kaj šele za internet in družbena omrežja ne bi vedeli, če ne bi bilo nekih vsiljivih turistov. In ja, tudi sam sem se ujel v to zanko, pisal recimo o življenju v New Yorku, ki mi je enako daleč kot Japonska. Lažje se poistovetim z njihovo kulturo, načinom življenja, ampak še vedno nimam pojma, kako je tam dejansko biti, živeti. V nekem trenutku se lahko poistovetim z ljubimci, morilci, posiljevalci, narkomani in plačanimi morilci, dokler jih nekam ne postavim lokacijsko.

Zakaj pravzaprav vse to pisanje? Poletna svetloba, in nato noč mi je dala misliti. Zgodba se namreč dogaja na Islandiji, pa niti ne v njihovi prestolnici, Reykjaviku, ampak v neki vasici, kjer živi 400 ljudi in je bližje polarnemu krogu kot … hm, kot čemu? Običajnemu in normalnemu? Nam, da. In to je še za Slovenijo komaj običajna vas. Ampak Islandija. Severni sij, polarni dan, polarna noč, mraz in kjer se zvezde zdijo veliko bližje kot tu. Ali je mogoče pisati o Islandiji? Pravzaprav ne. In tudi razumeti jo je mnogo težje, če je vse, kar o tej mali in redko poseljeni otoški državi veš in poznaš, odsev fotografij fjordov, divje obale, izbruhov gejzirjev in slabih cest ter seveda slovite »aurore borealis«.

In tu se skriva tista dodana vrednost te knjige Jona Kalmana Stefanssona. On je Islandec, on to pozna, živi, diha in čuti. Ni turist, ampak prebivalec te skrivnostne države. In zelo verjetno je, da se boste v njegovih zapisih včasih izgubili in se spraševali, kako pravilno izgovoriti kakšno ime. Ampak Islandijo boste začutili. Pojemajočo, a vseprisotno svetlobo polarnega dne in neskončno, morečo in pritiskajočo temo polarne noči. Meglo, dež, sneg, mraz. Najbližjega soseda, ki živi nekaj deset kilometrov stran in s katerim se ne pogovarjate, ker sta se nekoč davno sprla vajina deda (v najboljšem primeru) in zamera vztraja generacije. Ali se boste pač sprehodili po središču vasi, kjer poslopij ne krasijo svetleči izveski modernega zahodnega sveta, ampak napisi točno tistega, kar poslopja nudijo. Vse za življenje, preživetje. In takorkeoč nič več od tega. Ker več pač ne potrebujete.

In tam vmes so seveda ljudje, njihove zgodbe, življenja, smrti, prevare, usode in še kaj. Stefansson mojstrsko pripoveduje in slika to neverjetno pokrajino dežele in človeških duš, z nepredvidljivo kretnjo slikarja včasih pljuskne poplavo humornih barv, drugič obešenjaški humor, pa skoraj poetične izlive ljubezni, preprosto erotiko ali pa iz njega izbruhne neizmerna želja za preživetjem. Pripovedovati ali opisovati posamezne zgodbe in usode zanimivih prebivalcev te neimenovane vasice, bi bilo krivično. Ker Stefansson pač to naredi odlično.

Kako ti lahko nekaj tako zelo »omrači« um, da misliš le še na zvezde in razmišljaš v latinščini. Zakaj imajo solze oblike čolna na vesla, kako lahko nekdo kar izgine, kako je videti konec sveta in kaj pomeni ljubiti. Lepote gozdov in rek, poželenja in strasti ter zakaj je enako nemogoče prešteti vse ribe ali pa solze. Islandija – posebna, drugačna, nepredvidljiva in upam si trditi, da tudi neprimerljiva. Življenje je tam pač drugačno, celo čas mineva drugače.

Mogoče prav zato, ker mineva med (skoraj) neskončnim dnevom in neskončno nočjo. Ker je belo in črno, svetlo in temno. Morda je prav zato ta majhen košček sveta blagoslovljen s to izjemno igro narave, severnim sijem, ki prinese poplavo pravljičnih, neresničnih barv. Mogoče. In vsekakor je zato prav, da preberete knjigo Poletna svetloba, in nato noč, da boste vedeli, da sta svet in življenje lahko močno drugačna. In da ni s tem čisto nič narobe.

Mladinska knjiga, 2025

Dan ljubezni (šesti del)

Spominjam se prvih brc in noči, ko sem zaspal z roko na njenem vse večjem trebuhu in čutil brce.

In potem jih nekega jutra nisem čutil. Tudi Anja jih ni. Nisva čakala, ampak sva odhitela na urgenco, od tam v porodnišnico, a je bilo prepozno. Otrok, najin otrok, je umrl. Še preden se je rodil, prvič vdihnil oči, odprl oči, resnično zaživel. Saj veste, to je tisto ena na nekaj deset tisoč, ko se lahko zgodi in ko se sprašuješ, zakaj se je zgodilo ravno tebi. Ne, seveda ne boš zadel glavnega dobitka na loteriji, ampak te je vesolje z nekim svojim nemogočim smislom za humor in ironijo izbralo, da boš izgubil otroka. Jaz sem verjel v vesolje, Anja v boga. Potrlo jo je, še mnogo bolj kot mene. Razumel ni nihče, jaz sem se trudil sprejeti. Kakorkoli nemogoče je bilo. Takrat, prav takrat, sem po vseh tistih letih, znova pil alkohol. Niti približno ga ni bilo toliko kot takrat v Sarajevu, saj ga nisem bil vajen in sem bil pošteno pijan že po treh »ta kratkih«.

Tako se je vse tisto, za kar sem takrat verjel, da je oplemeniteno z besedo »ljubiti«, začelo razkrajati. Anja ni mogla preboleti in če sem iskren, tudi jaz ne. Spolnost se nama je začela upirati, saj je bil tisti najlepši in najbolj enkraten del tega lepega zaznamovan z najbridkejšim, s smrtjo. Zgolj nekaj tednov je bilo do predvidenega datuma poroda, ko je morala ona iz svojega telesa – temu niti ne morem reči roditi, ampak izločiti, kar pa zveni tako zelo grobo in grdo; mrtvega otroka. Saj sva vedela, čutila – ali naju bo to še bolj povezalo in združilo in bova iz vsega prišla močnejša ali pa naju bo dobesedno ugonobilo. Zgodilo se je slednje. Postala sva si tujca. Nekega dne, ko sem se vrnil iz službe, je ni bilo več tam. Niti njenih stvari. Poročni prstan in sporočilo ‘Oprosti, ampak jaz ne morem več. A.’. Nisem je klical, pisal, prepričeval, nič. Saj ni imelo smisla. Bilo je konec, vsega. Nepopolnost je bila polna popolnega, a s tako temno in mračno packo, ki je ni bilo moč izbrisati.

Tudi moje življenje ga tedaj ni imelo. Zakaj živeti, ko pa sem izgubil vse, kar mi je kaj pomenilo? V tistem trenutku nisem vedel, kako živeti brez ljubezni. Ali je to sploh življenje? Popolnoma sem otopel. Dokler se mi ne neke noči v sanjah prikazala ona, Ana. In se v nenavadnih meglicah prikazal Sebilj, da sem se zavedel – če hočem znova razumeti ljubezen, srečati ljubezen in voljo do življenja, potem moram nazaj. Nazaj v Sarajevo, kjer sem ljubil prvič. Tisti dan, in noč, seveda. Dan ljubezni.

Se nadaljuje …