Rdeči alarm

Rdeči alarm

Strip Rdeči alarm je bil dolgo časa na mojem seznamu branja, saj se ga je držal nek kult, sploh če si se v mladosti spogledoval s punk glasbo. In jaz sem se, nikoli posebej na polno, a sem kot mnogi drugi v njem prepoznal glas in držo jeznih in razočaranih mladih.

Rdeči alarm je delo Tomaža Lavriča, ki bi tako po priljubljenosti kot prepoznavnosti lahko označili za novega Mikija Mustra. Začelo se je z Rdečim alarmom, nadaljevalo z Ekstremnimi športi, še vedno traja z Diarejo, spregledani pa niso bili niti Sokol in golobica, Slovenski klasiki v stripu in Ratman, če naštejem le nekatere. Tomaž je seveda dolgoletni sodelavec Mladine, kjer mnogi njegovi stripi doživijo tudi premiero.

Rdeči alarm je ne le strip, ampak tudi naslov njegove pesmi, ki so jo desetletje po nastanku posneli in objavili Racija, neo-punk band, ki se ga lahko spomnimo tudi po zaslugi pesmi Stara, kitaro pa je vihtel Jure Engelsberger – Engels, danes odličen ilustrator.

V stripu spremljamo Jureta oziroma Krta, svoj čas bobnarja in tekstopisca zasedbe Rdeči alarm, enega od mnogih ljubljanskih punk bandov, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih na valu Pankrtov in Nietov jezno in glasno opozarjali na krivice. Ukvarjali so se z medsebojnimi spori, policijsko represijo, odhodi v vojsko, eksperimentiranjem s prepovedanimi substancami, z drugače mislečimi in z odraščanjem.

Rdeči alarm je tako sestavljen iz štirih delov – Rdeči alarm, White Riot, Črni dnevi in P.S.. Glavnega junaka Krta spremljamo v različnih fazah življenja – odrasli Jure, mož in oče, se po zaslugi naključnih srečanj z bivšimi punk soborci, spominja mladosti, divjih dni punka in ekscesov. Seveda ga ne razumejo starši, je trn v peti šolnikom in oblastem, stran od njega se obračajo mnogi vrstniki in nemalokrat se o smislu početja sprašuje tudi sam. Odrasli Jure ima podobne težave – izgubljen v začaranem krogu obveznosti, manjših in nepomembnejših prepirov z ženo ter občasno preplavljen s spomini.

Punk soborci. Majk, tisti, ki je s polnimi žepi vedno druge prosil za denar, pijačo ali cigarete. Nekje vmes uspešen manager, pa potem pomemben del vladajoče klike. Bart, tisti, ki je znal igrati kitaro, a so ga vrgli iz skupine in je zdaj kreativec z na videz popolnim življenjem. Kviht, tisti zoprn tip, ki je najprej udaril in potem spraševal in ki je iz punkerja najprej postal skinhead, osamosvojitelj, zdaj pa uspešen podjetnik (avtomehanik), ki še vedno ve, do koga biti zoprn in komu je treba »lezti v rit«. Pa nekateri bolj in drugi manj znani obrazi z ljubljanske punk scene osemdesetih – nekateri so odrasli, se spremenili, spet drugi še vedno tako in drugače tičijo v prvi polovici osemdesetih. Tu je potem še problematična svakinja Ana, s katero imata nenavadno skupno zgodovino in ki še vedno svoje oprsje uporablja kot najmočnejše orožje, pa seveda življenjska sopotnica Maja in njun sin Jani.  

In prav tu Rdeči alarm pokaže svojo pravo vrednost. Zadnji del, P.S., ki ga je Lavrič ustvaril posebej za reizdajo, petnajst let po izvirni izdaji, je lepa nadgradnja celotne zgodbe in recimo, da se dogaja tukaj in zdaj. Krt punk soborce srečuje na pogrebih, kjer obujajo spomine in obiskuje koncerte pozabljenih legend, kjer se – če na koncert dejansko pride – sprašuje, kaj tam počne. Jani je problematičen najstnik, s svojim načinom oblačenja, govorjenja oz. izražanja, z novimi izgovori, lastnim glasbenim okusom oziroma – sodoben najstnik. Ki ga njegov oče, ki tudi po zaslugi vse večjega trebuha vse težje nosi svoja leta, preprosto ne razume. Mularija danes je res čudna. Ali je le on pozabil, da je bil tudi sam nekoč najstnik in svojim staršem enako ali še bolj čuden? Vsekakor tisti del stripa, v katerem se znajdemo vsi očetje (in mame, seveda), ki smo predano sledili nekim glasbenim idealom, danes pa obupujemo nad samovoljo naših odraščajočih otrok.

Ampak, enkrat punker, vedno punker. Pa četudi nase ne moreš več zvleči tesno oprijetih hlač in ne nosiš več majic s svojimi najljubšimi skupinami. Drža in dejanja so tista, ki te delajo punkerja, pop-šminkerja, hipija, »bosanca« ali kaj drugega. Jure je še vedno Krt in Krt bo pač za vedno punker. Oi! Oi! Oi!

Rating: 5 out of 5.

Forum, 2019

Črni plamen

Črni plamen

Morda naključje, da sem šel strip Črni plamen brati po treh dneh, ko sem sinu pomagal pri pripravi predstavitve o Benitu Mussoliniju in razlaganju fašizma. Pa še na dan OF za nameček. Tako sem videl, koliko sem tudi sam pozabil iz žal še vedno aktualnih poglavij zgodovine in da so stvari, ki jih ne gre pozabiti.

Zorana Smiljanića ljubitelji slovenskega stripa poznajo po Hardfuckersih, še bolj pa skoraj kultnih Meksikajnerjih, zagotovo pa se bo v kolektivni spomin zapisal tudi s Črnim plamenom, ki ga je ustvaril skupaj s sinom Ivanom, sicer zgodovinarjem. Črni plamen s podnaslovom Požig Narodnega doma v Trstu je v javnost prišel ravno ob pravem času – ob 100. obletnici požiga in ko se je veliko govorilo o (simbolnem) vračanju Narodnega doma v slovenske roke. Strip je sicer kombinacija dejanskih zgodovinskih dejstev in pa izmišljenih oseb in tudi posameznih dogodkov, skozi katere pravzaprav spremljamo zgodbo. Pogosto suhoparni zgodovinski in morda celo težko razumljivi podatki so prikazani jasno, preprosto in dovolj celovito, da bi lahko strip priporočil učencem zadnje triade kot tudi tistim starejšim.  

Slovenec Josip Furlan in Italijan Giuseppe Pazzi sta dečka, prijatelja od malih nog, ki odraščata na področju Trsta pred in med prvo svetovno vojno. Navkljub narodnostni razliki (avtor ju je odlično prikazal kot svetlo in črnolasca) je njuna prijateljska vez tesna, pristna in iskrena. Avtor ju tekom zgodbo postavi ob bok Winnetouju in Oldu Shatterhandu, tako različna in tako podobna. Navihano otroštvo in razigrano najstništvo, v katerega pa že posegajo vse ostrejši spori, pritiski ene in druge družine ter okolja. Josipov oče dobi zaposlitev v Narodnem domu (vzdrževalec v Hotelu Balkan), ponosu močne slovensko-hrvaške skupnosti, ki je živela na področju Trsta v tistem času, kjer se ob očetovem odhodu na fronto prve svetovne vojne zaposli tudi Josip, saj mora skrbeti za družino.

Ste vedeli – na začetku 20. stoletja je bil Trst mesto, v katerem je bilo več Slovencev kot v Ljubljani?

Avtorja sta res odlično prikazala dogajanje tistega časa – tako s stripovsko zgodbo o Josipu in Giuseppeju kot tudi vzporedno, tisto bolj strogo zgodovinsko, kjer odlično prikažeta zapleteno večnarodnostno dogajanje in politično mešetarjenje na področju Trsta in tudi širše. Vse močnejše škvadre, imenitno prikazan vzpon fašizma, vse bolj očitno sovraštvo do manjšin v Trstu, ki so ga z uspešnimi retoričnimi praksami spodbujali in požigali različni politiki, pa različno poročanje o spornem dogodku v Splitu, le dan pred velikim požigom v Trstu. Črno-bela praksa, ki jo v medijih lahko spremljamo še danes.

In seveda 13. julij 1920, dan, ki bo v zgodovino Trsta in slovenske manjšine zapisan s črnimi črkami. Tu sta se avtorja naslonila tako na potrjena dejstva, pričevanja in se prepustila domišljiji, v katero sta postavila Josipa in Giuseppeja. Dogodek, ki se ga ni zaman oprijel vzdevek »kristalna noč italijanskega fašizma«. Podivjana italijanska množica, ki je želela in dosegla, da je v plamenih in ognju pozabe izginilo vse, kar je bilo slovenskega. Vojska in mestna oblast sta bili le nemi opazovalki. S prikritim nasmehom, najbrž. Nori ples plamenov. Ekstaza smrti. Kot v pesmi Srečka Kosovela, ki jo lahko preberete kot uvod v to res izredno zgodbo.

Strip se tu ne konča, kot se ni končalo sovraštvo do Slovencev (in drugih manjših) ne le na področju Trsta, ampak na tistem celotnem ogromnem področju danes spet Slovenije (in Hrvaške), ki smo ga izgubili z Rapalskim sporazumom. Sovraštvo, ki se je znova razplamtelo še v času druge svetovne vojne in mimo katerega ne moremo niti danes, ko smo še vedno priče uničevanju slovenskega. Strip, ki se žal tudi danes bere kot sveža in aktualna zgodba, pa čeprav bi moral biti predvsem opomin na vse slabo in vso norost.  

Rating: 5 out of 5.

Založba ZRC, 2021

Batman: The Killing Joke

Batman: The Killing Joke

Mesec junij bo posvečen stripom in prav je, da ga začnem z mojim najljubšim stripovskim junakom in prvim stripom, ki sem ga kupil po dolgem času. Iz serije o Batmanu, a moj najljubši stripovski junak je Joker. Nasploh eden najljubših negativcev, ki je zablestel tudi v številnih filmskih različicah – od zame prve z genialnim Jackom Nicholsonom, pa potem odličnih treh s Heathom Ledgerjem in tiste »zadnje« s Joaquinom Phoenixom. Ne, Jared Leto me ni navdušil. Sicer pa – strip The Killing Joke je bil pravzaprav izhodišče za zadnjega filmskega Jokerja …

Od kod stripi? Vsekakor iz otroštva, saj sem se s stripi naučil brati. Sredi osemdesetih je bil to Mikijev zabavnik, potem zbirka Mikija Musterja, kasneje bratova zbirka Dr. No, Komandant Mark, Kapetan Miki, Blek, Zagor in občasno kakšen Alan Ford, ki sem jih zares rad začel kupovati (in razumeti) kasneje. Vmes je bilo obdobje, ko sem strastno prebiral Asterixa, zabavala me je tudi Garfield, potem sem na stripe malo pozabil. Ampak ugotavljam, da je s stripi podobno kot z LEGO kockami – strast se lahko umiri, ugasne pa ne. In pogosto je tako, da kar si oboževal kot otrok, na neki točki v življenju znova odkriješ. Pa daleč od tega, da bi bil poznavalec, ne poznam ustvarjalcev (piscev, risarjev oz. ilustratorjev, tistih, ki barvajo itn.) in jih ločim na tiste, ki so mi všeč in na tiste, ki mi niso. Ali mi zgodba ni prepričljiva, ali me morda niso prepričale slike, ki so pri stripu seveda še kako pomembne, morda pa cela zadeva ne funkcionira.  

Joker? Jack Nicholson v tistem zame prvem filmskem Batmanu iz leta 1989 ob Michaelu Keatonu v glavni vlogi, je vsekakor postavil visok standard. Odlična maska, njegov vedno rahlo vreščeči glas, pa sicer zadržani in družinam prijazno manično obnašanje, ki se je kasneje seveda stopnjevalo. Ampak kot lik, kot negativec, mi je bil mnogo bolj prepričljiv od netopirja. Potem je po nekaj bolj ali manj neuspešnih Batman poskusih na sceno stopil režiser Christopher Nolan in ustvaril res odlično, temačno in mojstrsko izpeljano trilogijo, kjer smo v The Dark Knight v takorekoč zadnji vlogi spremljali Heatha Ledgerja kot tistega pravega Jokerja. Norega, obsedenega z Batmanom, preračunljivega zločinca in morilca brez kančka slabe vesti. Vmes se je zgodil še Suicide Squad s čudovito Harley Quinn in meni obupnim Jokerjem (Jared Leto) ter nato še ena mojstrska predstava Joaquina Phoenixa – dobro leto nazaj je prišel Joker. Film, ki je bil bolj psihološki triler kot akcija in ponudi res fantastičen, doživet in resničen vpogled v vse bolj moten in izkrivljen svet obetavnega komika Arthurja Flecka.

The Killing Joke je bil prvič izdan davnega leta 1988 in še danes velja za temeljno in eno najboljših del o Jokerju. Alan Moore in Brian Bolland sta tu letvico postavila zares visoko – tako vsebinsko kot grafično. Zgodba, ki se dogaja v danes, pokaže, kako se Batman odloči obiskati Jokerja v Arkham Asylumu, kjer pa svojega smrtnega sovražnika seveda ne najde. Joker je še enkrat več pobegnil, presenetil Barbaro Gordon (Batgirl) in ugrabil njenega očeta, Batmanovega policijskega zaupnika Jima Gordona. Batmana čaka – kje drugje?!, v svoji različici zabaviščnega parka. Prepričan sem, da boste zadnjo šalo zagotovo kdaj povedali v družbi, a najbrž ne bo zvenela tako noro kot iz Jokerjevih ust.

No, vzporedno pa se nam razkrije tudi, kako je Joker postal Joker. Oziroma kako se je Arthur Fleck, inženir v gothamski kemični tovarni odločil pustiti svojo službo in postati stand-up komik. A mu ne gre najboljše. Doma ga čaka ljubeča in noseča žena in zaveda se, da mora poskrbeti za družino. Nerad se odloči pomagati dvema kriminalcema in ju popeljati skozi kemično tovarno, da bi lahko oropala sosednjo tovarno igralnih kart. Fleck, ki za zaščito dobi nenavadno masko (Red Hood) se želi v zadnjem hipu izvleči, a mu ne uspe in celoten načrt propade, ko jih zaloti varnostnik, na kraj zločina pa prihaja tudi Batman. Fleck se obupan vrže v odpadne vode kemijske tovarne in … rodi se Joker.

Tako zelo preprosto, kompleksno in navdihujoče.  

Strip ima vse tisto, kar od dobrega stripa, sploh o Jokerju pričakuješ. Številna šokantna razkritja, Jokerjev (bolan) humor, fantastični monologi in neprekosljivi dialogi, Jokerjeva pretkanost in njegova zmožnost okrutnosti s širokim nasmehom na obrazu. Pa seveda vse bolj očitno in naraščajoče sovraštvo med njim in Batmanom, s katerim sta si pravzaprav zelo podobna. In še – kup stranskih zgodb, ki so služile kot nastavek številnim novim in novim zgodbam. Res sem vesel, da je bil prav ta strip prvi, ki sem ga kupil po dolgem času.

Rating: 5 out of 5.

DC Comics, 2011

Đorđić se vrača

Đorđić se vrača

Nimam pojma, ali je Goran Vojnović, ko je zaključil s pisanjem zdaj skoraj kultne knjige Čefurji raus!, razmišljal o tem, da bo napisal nadaljevanje. Priznam pa, da knjige (še) nisem prebral, sem si pa večkrat ogledal res odličen film. In nadaljevanje? Ne moremo reči, da se zgodba nadaljuje, kjer se je prva končala, saj je vmes minilo deset let …

Spomnim se navdušenja, ko je knjiga Čefurji raus! prišla med ljudi. Česa tako pristnega, iskrenega in oči odpirajočega ter hkrati sodobnega in tukaj-in-zdaj še nismo imeli. Najbrž res! Sam sem v drugi polovici devetdesetih štiri leta preživljal na Fužinah, saj sem hodil na tamkajšnjo srednjo šolo in čeprav moram priznati, da sem se od fužinskega dogajanja držal kolikor se je le dalo daleč stran, me je kaj vseeno oplazilo. Tudi v Kamniku, kjer sem živel, v blokovskem naselju in kjer bi lahko nastal zelo podoben roman, smo se takrat že spopadali s podobnim. V naših časih, mojem otroštvu in tudi še najstništvu, sicer še ni bilo čefurjev. Bili so »bosanci« – vsi, ki so bili na -ić in ki so bili »od dol«, so bili pač »bosanci«. In to niti ni bilo nič posebnega, pač oznaka, kot so bili tisti iz Podgorja »podgorci« in tisti iz Tuhinjske doline »thinjci«, pa si je vsak za vsakega omislil kakšno etiketo. V šolo smo hodili skupaj, po šoli smo se družili na igriščih, pohajali naokrog … vse se je začelo, ko je Jugoslavija razpadla in je nastalo teh pet šest malih državic in potem »bosanc« pač ni bil več nekdo »od dol«, ampak že tistemu, ki je bil dejansko iz Bosne in Hercegovine, nisi mogel reči »bosanc«, ampak so bili to Bošnjaki. Pa seveda nihče ni bil, ampak so bili bodisi Hrvati, Srbi ali pa Makedonci. Črnogorcev takrat še ni bilo. Svoje je potem naredil še Magnifico in »bosanci« so bili naenkrat »čefurji«. Pri čemer je veljalo enako pravilo kot pri temnopoltih – tako kot je samo »črnuh« lahko rekel »črnuh«, je tudi samo »čefur« lahko rekel »čefur«. In začele so se težave! Ti si bil nenadoma žaljiv in vse, kar ti je ostalo, je bilo oziranje čez ramo, kdaj in od kje te bo doletelo. Ampak največ težav so povzročali tisti, ki so bili še nedolgo tega Slovenci, pa jim to ni bilo več všeč, ni bilo moderno, bilo je preveč drugačno – ti so postali »čapci«. In ni bilo hujših! Nekoč mešane ekipe so zdaj postale ekipo po narodnostih, oblikovale so se skupine, kjer se je točno vedelo, kdo je kdo in kaj kdo počne. In vsega tega teženja, najedanja, izzivanja, prikritih groženj v stilu »Kaj nam pa morete?!« sem imel dovolj. Ni se mi dalo podoživljati vsega tega še v knjigi. In kar sem videl v filmu, so bile točno tiste Fužine in točno tisti težki karakterji, ki jih še danes srečaš na kakšnem bencinskem servisu, baru, trgovini, na ulici ali na parkirišču – mislijo, da je vse njihovo, saj so oni napisali pravila.

Vsi smo odrasli, tudi Marko Đorđić je. Recimo, da je. Po hitrem prisilnem odhodu v Bosno, se sedaj vrača. Sprva se zdi, da se vrača zaradi tumorja, ki so odkrili pri očetu Radovanu in da bi bil v oporo vse bolj obupani mami Ranki. Kmalu ugotovimo, da ni samo to. Najprej je moral oditi z Visokega, saj tam kot Srb ni bil zaželen in prišel v Bijeljino. Tam ni bil Srb, pa tudi Bošnjak ne, tam je bil »Janez« oziroma še huje, tam je bil čefur. Nesrečna ljubezen z Almo, ki odide, on pa lahko le objokuje (čeprav takšni, kot je Đorđić seveda ne jokajo!) zamujeno priložnost in nato še seks za eno noč z napačno osebo. In tako je imel Marko za vratom kmalu spet vse mogoče in tako se je vrnil na kraj zločina. Domov. Kjer je spet čefur. Vpet med stalne prepire med staršema, očetovim tumorjem in skorajšnjo operacijo ter maminimi skrbmi, zaradi katerih postaja živčna razvalina, Marko pravzaprav ne ve, kam sodi. Kdo je in kaj naj počne. Čefur.

In tu so potem njegovi stari prijatelji. Aco, Adi in Dejan. Adi je bolj odvisen od drog. Brat Sanel, zaprisežen musliman, ga želi pekla drog rešiti na nenavaden način, s tihotapljenjem različnih stvari. Dejan je odšel v Slovenske Konjice in tam postal Janez. Z redno službo, pisarno, printerjem in skenerjem. Aco je v zaporu, čeprav nihče ne ve točno, zakaj. Dovolj je le en konec tedna, ko pride ven zaradi zdravniškega pregleda, pa gre vse spet po zlu. Pravzaprav se Markovo življenje – ne glede na to kdaj in kje, zdi podobno sodu smodnika in samo vprašanje je, kdo bo prižgal vrvico in kako močan bo pok ter kakšne bodo posledice. Naj bo to tihotapljenje mesa, obisk Slovenskih Konjic, poslovilna noč z Acom, nenavaden odnos z Dejanovo »hudo sestro« Natašo, ljubimkanje z Almo ali priležnico šefa lokalne hobotnice, obisk onkologije z očetom ali pač ogled tekme Eurobasketa 2017, kjer blesti Slovenija. Seveda zato, ker zanjo igrajo čefurji in še vodi jih čefur. (Kot razmišlja Đorđić ima Kokoškov najbrž sibirske korenine, saj je za čefurja nemogoče, da bi bil tako miren) Košarka je pravzaprav le še spomin za Marka, spomin in opomin, da bi lahko v življenju posegel v zvezdah, če bi hotel. Če bi imel tudi v glavi, kot imata Dragić in Dončić, bi igral skupaj z njima …

In ko Marku mama Ranka pove, da ga je iskala policija, Marko nima pojma zakaj. V tako kratkem času spet toliko grehov in prekrškov, da ne ve. Ve le, da se z njimi ne more soočiti. Ve, da mora (spet) zbežati. Kam, h komu? Za kako dolgo? Morda nam bo avtor postregel še s tretjim delom … morda, če se slovenski košarkarji uvrstijo na olimpijske igre in še tam posežejo po zvezdah?

Knjiga se kljub mešanici slovenščine, »srbo-hrvaščine« (še ena stvar, ki je postala zgolj pojem in spomin) in »čefurščine« odlično bere. Sploh jezik, kakorkoli drugačen in težaven (za branje ali morda razumevanje), navdušuje. Razmišljanja, prispodobe, dovtipi, domislice, primerjave, vsa »prcanja«, duhovitosti in celo žalitve … vse nosi res pristen in spontan duh in prav neverjetno je, kako so junaki deset let starejši, na nek način pa še vedno tisti nikoli odrasli in problematični najstniki, ki ne najdejo svojega prostora pod soncem. Ali med fužinskimi bloki, saj je vseeno. Knjiga o čefurjih, kot jo lahko napiše le čefur in knjiga, kakršne o Slovencih ne more napisati niti Slovenec. Mi pač nimamo tega »žmohta«, te nesramne duhovitosti, teh jajc. Junaki romana imajo vse – za nameček pa še jajca, možgane, dušo, srce in spet tisto balkansko bolečino, ki je pač povsem drugačna od tako tipičnega slovenskega patosa! Vse našteto pa ima tudi Goran Vojnović in prepričan sem, da se bo o tej knjigi govorilo v še večjih presežkih kot o Čefurji raus!.  

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2021

Zgodbe iz karantene: 2. val

Zgodbe iz karantene: 2. val

Pravijo, da se bližamo koncu tretjega (in upam, da ne začetku četrtega) vala, ko je Gašper Kržmanc po dobro sprejetem 1. valu (knjigi, ne epidemiji) izdal Zgodbe iz karantene: 2. val. Tisti, ki ste ga tako kot jaz, spoznali skozi številne zabavne zgode in nezgode, anekdote in še kaj, ste zagotovo nestrpno pričakovali nadaljevanje …

Osebno me je prvi del zabaval. Morda sem takrat pričakoval (pre)več, nisem najbolj razumel Gašperjevega humorja (še zdaj ga včasih ne) ali pa sem bil preveč obremenjen z vsem krog in okrog epidemije. Ampak bolj ko sem razmišljal, bolj sem ugotavljal, da je bila to ena bolj zabavnih knjig tega koronskega časa. Tako kot sem se neizmerno zabaval ob Burićevem pripovedovanju zgodb iz vojnega Sarajeva, sem se zabaval tudi ob Gašperjevih zgodbah iz karantene. Bile so zabavne, pa smo na smeh takrat kar pozabili. Preveč resno smo jo vzeli, najbrž.

No, ampak korone in epidemije ter vsega povezanega očitno nismo jemali dovolj resno. Prišel je drugi, pa tretji in … ne, ne, naj bo dovolj teh valov. Naj bo tretji zadnji. Gašper mi je zadnjič zaupal, da se zgodbe tretjega vala menda pišejo kar same, torej ustvarjalne blokade nima. Upajmo samo, da se jih ne bo odločil uglasbiti! (Šala, Gašper je dejansko odličen kitarist)

Zgodbe iz karantene: 2. val so drugačne. Seveda, saj je bil tudi drugi val povsem drugačen boste rekli. Gašper še vedno trdi, da vlada dela dobro in skoraj v vsakem dnevu epidemije omeni (in obogati njegov spisek znanj in veščin) samooklicanega epidemiologa in strokovnjaka za vse mogoče, ki je »ušel« v eno od severnih držav. In stanje epidemije ga seveda še vedno na kaj spomni, le da tokrat spomini niso tako razpršeni kot v prvem delu, ampak se osredotočajo predvsem na počitniški čas, ki ga je Gašper z družino preživel na Visu. Ja, na Hrvaškem!!! Nezaslišano. No, morda je zanj olajševalna okoliščina ta, da njegova žena prihaja s tega lepega hrvaškega otoka. Morda.

Izhodišče je, da smo vsi v istem čolnu, pa čeprav nismo. Nekateri čakamo na rešilni pas, veliko je tistih, ki se prevažajo z gumenjaki, morda kdo SUP-a, izbranci pa epidemiji navkljub uživajo na razkošnih jahtah. No, ali pa bodo, ko bo vsega tega konec in bodo izstavili račune. Seveda je smiselno, da nas Gašper v zgodbah drugega vala popelje na morje. Poleg Gašperja tako spoznamo njegovo ženo (ne bom komentiral), hči (poznamo mi navite dvoletnice), nekaj sorodstva in kup Antejev z Visa. Gašper trdi, da je spoznal samega Magica Johnsona (česar mu res ne verjamem, ker je zgodba celo zanj preveč neverjetna), marsikatero modrost se je naučil iz otroških pravljic in če ne veste, kako pripravljati katero ribo … no, sedaj boste izvedeli. (jaz še vedno ne vem, katere so modre in katere bele) Nekaj nepričakovano voajerskih izkušenj, kakšno modrovanje in ves čas spremljajoča grožnja okužbe s korono.

Zgodb je manj, kar ne pomeni, da kvaliteta trpi. Daleč od tega. Več kot očitno je, da si je Gašper hitro nabral obilo (pisateljskih) izkušenj in da mu pero vse bolj teče, da so zgodbe bolj domišljene in dodelane, za nameček umeščene celo v koncept. Iskreno povedano – z Gašperjeve strani se tudi tretjega vala ne bi branil. In ker je vlada delala dobro, ga morda celo dočakamo.

Rating: 4 out of 5.

Uho & Oko, 2021

Kulturni duhec in Domišljija na simfoničnem koncertu

Kulturni duhec in Domišljija na simfoničnem koncertu

Kratka, zanimiva in poučna zgodbica, polna prijaznih namigov, kjer v glavnih vlogah nastopata Kulturni duhec in Domišljija. No, in simfonični orkester.

Zgodbico je vešče napisala Damjana Kenda Hussu, ki jo poznamo po mnogih zanimivih otroških delih in pesmih, v katerih se vsa bogata sporočilnost pokaže šele po številnih ponovnih branjih ali poslušanjih. Za barvite ilustracije je poskrbel Adriano Janežič in še dodatno obogatil dojemanje resne glasbe.

Resna glasba v večini primerov ni nekaj, kar bi otroci želeli poslušati sami od sebe. No, pa saj v bistvu nobena glasba ni ravno njihova izbira, ampak jo zanje izbiramo mi in jim jo vrtimo, oni pa potem z doživljanjem določijo oz. izberejo, kaj jim je všeč. In tako se prej ali slej začnete vrteti v začaranem krogu ponavljanja enih in istih pesmi – doma, v avtu, s prepevanjem na sprehodih itn. In čeprav večina staršev otroke začne v glasbeni svet seznanjati z otroško glasbo, tudi sam poznam nekaj primerov, kjer so začeli s klasično oz. resno glasbo. In za otroke to seveda ni slabo! Mene zadnje čase preseneča 8-letnik, ki si najrajši izbere »glasbo za možgane« in več ur skupaj posluša Mozarta, Beethovna, Vivaldija in številne druge mojstre klasične glasbe. In veste kaj? Rajši to kot kup modernega in zanj nerazumljivega ter tudi neprimernega instant glasbenega smetja.

Izhajajoč iz zapisanega, bo takšnega otroka prej ali slej zamikalo obiskati kakšen koncert resne glasbe in tu vam bo omenjena knjigica prišla kot nalašč. Knjigo je izdal Cankarjev dom, ki je ne le slovenski hram kulture, ampak tudi eden največjih kulturnih centrov v Evropi, kjer se v običajnih okoliščinah zvrsti več kot tisoč prireditev na leto. In če si boste zaželeli ogledati koncert resne glasbe, je Cankarjev dom seveda kot nalašč.

No, naša junaka Kulturni duhec in Domišljija se odločita obiskati enega takšnih koncertov in strokovno bolje podkovani Kulturni duhec radovedni Domišljiji potrpežljivo odgovarja in razlaga. Mladi bralci bodo tako izvedeli, da se na tovrstne koncerte ne zamuja, da je treba biti primerno oblečen, kdaj se ploska in kaj so stoječe ovacije, pa tudi, kako vljudno priti do svojega sedeža, če je ta npr. na sredini vrste. ABC lepega obnašanja ne le na koncertu resne glasbe, ampak na kateremkoli koncertu, za katerega bi lahko rekel, da ni namenjen le otrokom, ampak tudi njihovim staršem oz. starejšim.

In ker zgodbica sama po sebi morda ne bo odgovorila na čisto vsa vprašanja – tako, kot se je to zgodilo Domišljiji, so v zaključku še odgovori vodje programa resne glasbe, opere in baleta v Cankarjevem domu, Ingrid Gortan. Kulturni duhec in Domišljija sta namreč staršem olajšala delo in časom moderno napisala elektronsko pismo s številnimi vprašanji – zakaj je v orkestru toliko violin, kaj simbolizira rokovanje dirigenta in violinista v ospredju, kakšna je razlika med simfoničnim in filharmoničnim orkestrom, o orglah in še kaj. Tudi nekaj PR statistike o Cankarjevem domu na koncu ne uide, ampak naj se otroci zavejo, kako pomembna za vse nas je res ta ustanova. Veliko zgoščenega branja in ogromno zanimivih ter uporabnih informacij na malo prostora.  

Rating: 4 out of 5.

Cankarjev dom, 2021

Pustinje

Pustinje

Obstajajo knjige, ki te navdušijo in takšne, ki te pustijo hladnega. V roke ti pridejo knjige, ki te pustijo ravnodušnega ali pa nimaš pojma, kaj naj si o njih misliš. Kaj si prebral, izluščil, si o knjigi še dolgo razmišljal in kaj sploh? Pustinje je ena takšnih knjig.

Pustinje Geralda Murnana so me bolj kot marsikatera druga knjiga zadnje čase (in ni jih bilo malo) prisilila k razmišljanju. O tem, kaj naj o knjigi zapišem. Kaj si o knjigi mislim. Ali mi je bila knjiga všeč? Pravzaprav ne. Ali ima knjiga vsaj neko zanimivo zgodbo? Ja in ne. Ali ima knjiga karkoli tistega, da lahko rečeš, da jo je vredno prebrat? Hm, recimo, da ja. Ljubitelji neskončnih filozofskih razpredanj boste v njej uživali. Tisti, ki si želi prebrati zanimiv potopis o Avstraliji ali roman o nenavadnem življenju v avstralski puščavi, pa ne.

Pripovedovalec zgodbe, mlad filmar (za katerega se sicer zdi, da v življenju ni še nič naredil oz. posnel) z obljudene avstralske obale pride v notranjost Avstralije, v žgočo in neskončno puščavo, ki ponuja imenitno kuliso za marsikaj. Pustinje se izkažejo za marsikaj, predvsem za razmišljujočega človeka. Izhodišče za neskončne debate, prepire, merjenje moči, dokazovanje in izkoriščanje položaja in še bi lahko našteval. Vsekakor tudi kot kulisa za izreden film o Pustinjah (fiktivna dežela, ki pod imenom seveda ne obstaja in jo lahko v Avstraliji lahko umestimo skoraj kamorkoli), ki ga z opazovanjem in poslušanjem snuje mladi filmar. Ampak od njega nikoli ne pride. Ostanejo nam zapiski, ti zapiski o marsičem, kar je videl, doživel, spoznal.

Kratka, pa je treba priznati, da kar težko berljiva knjiga, je razdeljena na tri dele oziroma sklope. V prvem sklopu pripovedovalec Pustinje predstavi skozi zgodovinsko in simbolično prizmo, kjer spoznamo različna videnja, ideja, doživetje in razlage, kaj Pustinje so, komu pripadajo in zakaj so pomembne. Vsekakor je treba priznati, da vse to deljenje na nas in vas spominja tudi na kakšen drug del sveta, nepomembni prepiri, med vrsticami pa sem nemalokrat zaznal tudi kritiko oblasti, kako so delale in še delajo z Aboridžini.

Sledi sklop o dojemanju časa v Pustinjah, ki teče povsem drugače kot drugje, sledi pa še malce nepričakovano del o fotografiji. Kako zanesljiva je, kako jo dojemamo, kaj v resnici kaže in kaj vse izkrivi. Vsekakor lahko spet pridemo do Aboridžinov (ali drugih staroselskih plemen kjerkoli na svetu), ki jim fotografije kradejo duše oziroma do izhodišča da je fotografija lahko imenitno promocijsko (in spominsko) orodje, ki pa nam svet kaže skozi oko (lečo) fotografa. Pripovedovalec, ki si je našel bogatega mecena in za katerega se sprva zdi, da se je malo zagledal v mecenovo hči, nato pa spogledoval kar z njegovo ženo, pravzaprav pod pretvezo priprave filma živi lagodno življenje. Morda kritika odnosa mnogih umetnikov? Morda. Opazuje, piše, razmišlja, bolj malo govori in predvsem gleda ter še malo razmišlja.

Knjiga, ki vam bo dala misliti. Knjiga, zaradi katere boste na stvari gledali drugače. Knjiga, ki vam zna pobrati kar nekaj časa. Dolgi in zapleteni stavki, ki jih boste morali prebrati večkrat. Razpravljanje o vsem in ničemer. Vsekakor bolj filozofsko kot romaneskno delo. Stvar okusa, ampak jaz lahko priznam, da je to vsekakor ena tistih knjig, ki sem jo prebral prvič in (najbrž) zadnjič.

Rating: 2 out of 5.

Litera, 2020

10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu

10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu

Knjiga, za katero se sprva zdi, da gre za kriminalko. Umorjena prostitutka, najdena med smetnjaki na eni od istanbulskih uličic. Kdo je to storil in zakaj? Kaj kmalu ugotoviš, da to sploh ni pomembno, saj je bralcu dana izjemna priložnost – stopiti v um umorjene. Za 10 minut in 38 sekund.

Elif Shafak ni neznano ime, tudi v slovenščini sta bila njena romana Tri Evine hčere in Štirideset pravil ljubezni odlično sprejeta. No, 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu ji je prinesel nominacijo za bookerjevo nagrado leta 2019 in čeprav nisem eden tistih, ki bi kvaliteto knjig sodil po nominacijah ali nagradah … tule gre za mojstrovino.

Znanstveno je dokazano, da so človeški možgani še nekaj minut po človekovi smrt aktivni, nihče pa ne ve točno, kaj se takrat pravzaprav dogaja v človekovem umu. Avtorica se je odločila in zgodbo zasnovala iz tega izhodišča – um umorjene prostitutke Leile je aktiven še 10 minut in 38 sekund po smrti in v tem času nas popelje v čustven vrtinec spomin in doživljanja. Vse od nenavadnega rojstva in očetovih napovedi ter imamovih prerokb, do težkega otroštva, ki je bilo zaznamovano s spolno zlorabo, nerazumevanjem družine in okolice, do bega v Istanbul in življenja na robu, ko je njeno življenje v bordelu le za kratek čas prekinila enkratna ljubezen. A tako hitro in nenadno, kot je prišla, je tudi odšla. Leila pa se je znašla nazaj na ulici oz. v uradni javni hiši in tam ostala do bridkega in nepričakovanega konca.

Spoznamo peterico njenih prijateljev – enako nenavadnih in za družbo pogosto nezaželenih kot ona sama. Sinana Sabotažo, Nalan Nostalgijo, Humeyro Hollywood, Zajteb122 in Jameelah. Prijatelje vse do konca in še naprej. Ljudi, ki dokazujejo, da niso pomembni položaj v družbi, barva polti, veroizpoved, spolna usmerjenost, poklic ali karkoli, ampak to, kakšen človek si. Dober ali slab? To je roman o Istanbulu, stiku Evrope in Azije, sladke vode in morja, tradicionalnega in modernega, tudi krščanstva in islama. Družbeni in zgodovinski pregled, z vzponi in padci, upanjem na letošnji jutri, ki se z le nekaj streli spremeni v najhujšo nočno moro. Čisto običajen večer prostitutke, ki bi se moral končati z lahko zasluženim denarjem, a se konča v smetnjakih. Konča se življenje. Pa se res?

Prijatelji pač ne bodo dovolili, da bo Leila ostala na Pokopališču pozabljenih, kot ne bi nikdar obstajala. Kot je prenehala obstajati za lastno družino, kot jo bodo pozabile številne stranke in kot bo za policiste ter zaposlene v mrtvašnici le še ena številka. Številka, ki jo nerodno nakracaš in jo že prvi dež spere. Prijatelji so tisti, ki ji bodo pomagali, da bo znova in končno svobodna. Prijateljstvo in ljubezen pogosto hodita z roko v roki – in če je bil Sinan prepozen ali preveč boječ, da bi prijateljici to kadarkoli priznal, D/Ali pač ni bil tak. In prav zaradi njega je imela Leila, ki bi lahko bila »le še ena prostitutka«, priložnost spoznati, kaj je to prava, iskrena in resnična, brezpogojna ljubezen. Dobivaš in vračaš.

Srečen konec, saj je konec pravzaprav nov začetek. Rojstvo. Ena tistih knjig, ki ji bo vsak bral, razumel in jo razlagal po svoje. Mislim pa, da ji bo le redkokdo lahko očital, da je povprečna ali celo slaba. Ogledalo Istanbula in družbe, razklanosti in razslojenosti sveta. Pogled skozi iskrene oči tistih, ki so praviloma potisnjeni na rob, pa v sebi nosijo največje bogastvo.

Rating: 5 out of 5.

Sanje, 2020

Pasji mož z dvema novima stripoma

Pasji mož

Stripovska serija Pasji mož, ki navdušuje mlade bralce po vsem svetu, se bliža koncu. V slovenščini smo v zadnjem obdobju, seveda v mojstrskem prevodu Boštjana Gorenca – Pižame, dobili še sedmi in osmi del – H komu se kotali? in 22 kaveljcev.

Dav Pilkey je tudi naše bralce navdušil s Kapitanom Gatnikom in jih nato okužil še s Pasjim možem. O nenavadnem policistu, ki je mešanica psa in človeka, njegovih številnih prijateljih in nasprotnikih, sem že pisal. Starši, če niste povsem prepričani, zakaj so ti stripi tako priljubljeni med otroci, si vzemite čas in enega preberite povsem neobremenjeno – nenavadni, a zelo zabavni liki, nepredvidljivi zapleti, humorni dialogi in največkrat srečni konci. K vsemu temu dodajte še kakšno pristno modrost ali pa nauk, ki je lepo vtkan v vsebino. Zmagovalno!

H komu se kotali? (naslov opomni na mojstrovino Komu zvoni) vpelje nekaj novih likov (Bolhe, na čelu katerih je Pujso, ob strani pa ima krokodila Pamža in gorilo Zmeneta; pojavi se in izgine pretkani Petrčkov oče) in obudi enega starega – dr. Izmečka, ki se želi maščevati Pasjemu možu. Slednji ima težave s pozornostjo, ki se spremeni v strah, kar se odloči izkoristiti dr. Izmeček in ravbarske rakovice spremeni v kradljive žogice. In potem se zakotali … zakotalijo se kradljive žogice, ki kradejo vse od diamantov in denarja do lizik in bombonov in seveda se zakotali tudi zgodba. Dinamična stripovska akcija, v katero posežeta Kapitan Kolaček, zelo tečnolačna Podganosenica, Brdavsorobot 2000 in za nameček še supervešča.  Biti pošten, biti dober, imeti prijatelje in družino, pa lahko dosežeš vse!

22 kaveljcev (referenca na Kavelj-22) obudi nekaj likov, glavna negativka je tokrat Vila Razsojenica, godrnjava starka s TV-zaslonov, ki si s pomočjo možganskih kroglic podredi 22 psihokinetičnih paglavcev in mega-negativca – Drevka Vejevška, godzillasto drevo, ki uničuje vse pred seboj. Pasji mož in mucek Mali Petrček kreneta v boj, ki je zaznamovan z izdajstvi (Petrčkov oče), presenetljivimi pomočniki (riba Čofka, paglavka Milena, Kapitan Kolaček) in kjer se celo v Petrčku tu pa tam predrami moralni kompas.

Kaj nas čaka? Avtor spretno prepleta zgodbe in junake in v zadnjih dveh delih – Grime and Punishment ter Mothering Heights (v izvirniku je izšla konec marca letos) lahko pričakujemo epska razkritja, nore slikogibe in nemalo presenečenj. Sodeč po namigih pa ne bi bil presenečen, če ne bomo spoznali tudi kakšnega novega (super)junaka in s tem napoved nove serije.

H komu se kotali?

Rating: 4 out of 5.

22 kaveljcev

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Moj mačkon Jugoslavija

Moj mačkon Jugoslavija

Pajtim Statovci je finski pisatelj z albanskimi koreninami. In čeprav sem med prebiranjem njegovega prvenca velikokrat pomislil, da gre za avtobiografsko pripoved, temu ni tako. Statovci takorekoč celo življenje živi na Finskem, a mu je sodeč po prebranem, več kot jasno, kako težko je bilo življenje na Kosovem in kako se družba dandanes obnaša do tujcev.

Kaj sploh pomeni biti tujec? Najbrž ni hujšega, da si obravnavan kot tujec v državi, v kateri odraščaš, hodiš v šolo, govoriš tamkajšnji jezik in si del skupnosti. Pa čeprav nikoli nisi čisto zares del te skupnosti. Za nameček te tudi tista druga država, iz katere so recimo prišli (pobegnili) tvoji starši, ravno tako obravnava kot tujca, ker si si se navzel nekih drugih navad in kulture. Zlatan Ibrahimović lahko sicer trdi, da je on šel iz Malmoja, Malmo pa nikoli iz njega, a je bolj jasno, da iz njega ne more njegova balkanska nrav. Tudi sam se po 15 letih življenja v Ljubljani (kjer sem si ustvaril dom in družino, tu imam službo) še vedno počutim kot »tujec«, pa sem prišel v prestolnico iz 25 kilometrov oddaljenega Kamnika. Sosedje in sošolci iz mojega rojstnega mesta me imajo za Ljubljančana, »žabarja« … vsi smo del te zgodbe »biti / počutiti se kot tujec«.

Med branjem romana Moj mačkon Jugoslavija sem bil zmeden. Več kot enkrat. Veliko sem razmišljal. Knjiga ima dva pripovedovalca – Emino, ki opisuje svoje življenje od leta 1980, ko se je zagledala in zelo na hitro poročila (prav na dan Titove smrti) v navidez sanjskega moškega. Stereotipnega, kot se izkaže kasneje. Takšnega, ki mu je malo mar za družino in dom, saj je jasno, da mora za oboje vestno skrbeti žena, ki njemu bolj ali manj služi za predmet potešitve spolnih potreb ter občasno za klofuto ali dve. Otroci ne spremenijo veliko, se pa zato toliko več spremeni s prihodom Miloševića na oblast, srbskimi težnjami in razpadom oz. razkrojem države. Na začetku devetdesetih jim tako ostane le še beg. In ker ZDA in Avstralija zahtevata preveč birokracije, se odpravijo na Finsko. Prek Bolgarije, a tudi ob prihodu v obljubljeno deželo, se hitro prepričajo, da jim ne bo z rožicami postlano. Leto dni v sprejemnem centru za begunce, kjer so nagneteni z mnogimi drugimi družinami iz Evrope, Afrike in Bližnjega Vzhoda, obup njenega moža Bajrama, ki univerzitetni izobrazbi navkljub ustrezne službe ne dobi. Tujci. Tujci, ki jih okolica sprejema, dokler v njihovi rodni deželi vladata vojna in teror, potem pa tudi oni postanejo nebodigatreba, ki naj se čim prej vrnejo domov. In kaj je dom, kje je sploh njihov dom?

Drugi pripovedovalec je Eminin sin Bekim, ki ga najprej spoznamo kot zdaj že odraslega homoseksualca. Za hišnega ljubljenčka si omisli udava, pa čeprav ga je bilo kot otroka strašno strah kač in nato še mačkona. Tudi mačk nima posebej rad oz. jih je v otroštvu zapisal na seznam živali, ki ga strašijo in se jih boji. Mačkon, ki je prispodoba za posesivnega ljubimca, ki živi na njegov račun in kasneje dejanskega ljubljenčka, povsod vmes pa simbol. Nepredvidljivosti, spremenljivosti, želje po bližini, ljubkovanju, navezanosti in posesivnosti. Malega Bekima so dolgo časa tlačile strašne nočne more s kačami v glavnih vlogah, ki jim zlepa niso prišlo do dna – ni pomagala niti terapevtka niti eksorcistične metode imama, ki sicer ostanejo nedorečene. Celo čudovit ljubimec Sami, ki ga spozna v zaključku, kmalu postane breme, nočna mora. Enkrat mačkon napade Bekima in reši ga udav, drugič udav napade Bekima in rešiti se mora sam. Vmes se nenavadno vplete še pripoved o Bekimovem obisku domačega kraja, kjer najprej reši potepuško mačko in se potem skupaj soočita z nevarnim modrasom. In to prav na skali, s katere je njegova mama tako rada opazovala okolico in pred desetletji prvič opazila tudi bodočega moča, očeta njenih otrok … svojega mačkona in udava v eni osebi.

Kdo je kdo oziroma kaj? Večino časa človek, enkrat z značajem mačkona, drugič udava. Na kateri točki je Bekim postal podoben svoji mami, da je skoraj brezpogojno ljubil, skrbel za dom, kuhal, pral in čistil, se odrekel vsemu, celo samemu sebi in svojim prepričanjem? In kdaj je Emina ugotovila, da se mora sprijazniti tako z odhodom otrok kot moža, odtujenostjo od lastne države? Kdaj sta oba postala tujca vsem, še sama sebi?

Knjiga, ki imenitno in pristno opisuje številne albanske in kosovarske običaje ter razlike med njimi in potem sodobnimi, evropskimi, finskimi … že ta sprejetost mačk, ki so recimo v Albaniji obravnavane kot potepuške in jih pač nihče ne bi imel za ljubljenčke kot recimo na Finskem. Jesti hrano s priborom ali rokami, osebna higiena, skrb za otroke in dom, razmerja … Eno je edino – tujci niso nikjer posebej zaželeni ali priljubljeni. Ali kot Bajram svetuje sinu – nikomur ne povej svojega pravega imena, od kod prihajaš in kdo so tvoji starši, bratje in sestre. Samo tako te bodo sprejeli. Morda bi lahko rekli tudi, da lahko postaneš mačkon in se nekje prijetno rediš na tuj račun, lahko pa si tudi vedno prežeči udav, nekomu na prsih in srcu.

To nikakor ni knjiga, ki bi obsojala. Knjiga, ki veliko razloži in pove z različnih plati. Knjiga, ki kar kliče po razumevanju in strpnosti. Sprejemanju. Takšne knjige je pogosto težko brati in včasih še težje razumeti. V času, ko se nenehno delimo na te in one še toliko bolj in ko je družba vse bolj razčlovečena in si postajamo vse bolj tuji, pa skoraj nujna. Preberite, ne bo vam žal.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020