Alica v čudežni deželi

Alica v čudežni deželi

Alica v čudežni deželi Lewisa Carrolla, s prepoznavnimi ilustracijami Johna Tenniela, je ena najbolj prepoznavnih in tudi vplivnih knjig vseh časov. Njen avtor je Charles Lutwidge Dodgson oz. s psevdonimom Lewis Carroll.

A začnimo nekje drugje … založba Beletrina je pred dvema letoma izdala prvo zbirko Klasična Beletrina, v kateri izhajajo klasike svetovne (in tudi domače) književnosti in veseli me, da so letos pripravili še zbirko Zvezdna Beletrina za mlajše bralce. V prvem letniku so poleg omenjene Carrollove klasike izšle še Collodijev Ostržek, kultni Mali princ Saint-Exuperyja, pa dve naši – Butalci in Pridi, moj mili Ariel Mire Mihelič. Vsem knjigam se v bližnji prihodnosti posvetim. So pa pri založbi napovedali kar pet letnikov Zvezdne Beletrine, v katerih bomo med drugim brali Verna, Ingoliča, Vandota, Wildea, Kastnerja, Kiplinga, Zupana, Bevka, Beecher Stowe, Jurca in mnoge druge.

Lewis Carroll torej, sin anglikanskega pastorja, ki je znal že kot otrok poskrbeti za razvedrilo, njegova domišljija pa že takrat ni poznala meja. A ker se je moral zavoljo odlične štipendije podrediti zapovedim duhovniškega stanu, je skoraj neverjetno, da mu je uspelo ustvariti tak čudežen svet, kot ga spremljamo v njegovi najbolj znani knjigi. In kako so zgodbe nastale? Carroll oz. Dodgson je inštruiral osemletnega sina dekana, kjer je poučeval, Harryja in tam spoznal njegove tri sestrice – Lorino, Alice in Edith. Profesor jim je rad pripovedoval zgodbe, si jih sproti izmišljeval, kar pa se je spremenilo, ko si je takrat 10-letna Alice Liddell zaželela, da bi ji zgodbo tudi zapisal. Napisal in celo ilustriral je Aličine dogodivščine v podzemlju ter jih deklici čez dve leti poklonil kot lično vezan rokopis.

Prijatelj in mladinski pisatelj George MacDonald ga je opogumil, da gre za knjigo, ki bi jo morali imeti priložnost brati tudi drugi otroci. Carroll jo je konkretno predelal, pošteno razširil obseg (z 18 na 35 tisoč besed), dopisal nekaj prizorov in seveda spremenil naslov – rojena so bile Aličine dogodivščine v čudežni deželi. Sloviti karikaturist John Tenniel je napravil 42 ilustracij, a ker ni bil zadovoljen z odtisom prvih gravur, je bilo prvih 2000 tisoč izvodov zavrženih. Tik pred božičem 1865 je izšla ta najbolj znana različica, ki so ji sledile še Alica v ogledalu, pa pesniška zbirka Fantazmogorija, pesnitev Zalezovanja Žnrka in slikanica Mala Alica.

 Zakaj toliko podatkov? Iskreno, prepričan sem, da zgodbo o Alici in čudežni deželi res dobro poznate in da je ni treba preveč podrobno opisovati, morda pa niste vedeli teh nekaj posebnosti o avtorju in ozadju dela. Mnogi ste si najbrž ogledali tudi film Tima Burtona z Johnnyjem Deppom v glavni vlogi Norega klobučarja in poznate pesem White Rabbit Jefferson Airplane iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki so jo hipiji hitro vzeli za svojo.

In torej kdo ne pozna zgodbe o deklici Alici, ki se je dolgočasila s svojo starejšo sestro in mucko Dino, nato pa opazila pražnje oblečenega belega zajčka, ki se mu je nekam mudilo in zlezla za njim v zajčjo luknjo ter padla in padala … vse kar sledi, je vzorec odlične domišljijske pripovedi – od poplave solza, majcenih vratc, kolačkov in nato čudežnih gob, Mačke Režalke, kadeče modre gosenice, Norega klobučarja, Marčnega zajca, Vojvodinje in vse do nenavadne partije mini golfa s plamenci in ježi, ki jo gosti srčna Kraljica, ki najraje obglavlja ljudi.

Carroll je z Alico postavil domišljijsko-pravljični vzorec, ki so ga (in ga še vedno) posnemajo mnogi avtorji, lahko bi rekel kar od Tolkiena dalje in vse do Gaimana, Pilkeyja, Stantona in številnih sodobnih in modernih fantazijskih avtorjev, ki glavne junake soočijo z nečim nepričakovanim in jih postavijo pred vrsto izzivov, ki jih morajo uspešno (in morda s kakšno pomočjo) rešiti ter se na koncu soočiti z »glavnim šefom«. No, kot vidite, tudi računalniške igre že desetletja bazirajo na tem principu. Tudi ali pa kar prav zato, ker je iz Alice v čudežni deželi zraslo toliko vsega, je ta knjiga zagotovo ena najpomembnejših v zgodovini otroškega in mladinskega pisanja, njena vrednost pa je tudi to, da jo z zanimanjem prebiramo tudi odrasli.

V številnih besednih igrah, razmišljanjih in filozofiranjih lahko pomen in povezave iščemo v kateremkoli obdobju človeštva in prav zaradi te večplastnosti in sposobnosti prebujanja domišljije v bralcih, jo številni kujejo v zvezde in omenjajo v isti sapi kot že omenjena Malega princa in Ostržka, zaradi pogosto napačne interpretacije pa lahko tu omenimo tudi Piko Nogavička. Alica je pač nenavadno dekle, s pogosto (pre)dolgim jezikom, razmišljujoča in na trenutke neustrašna (bralec se vse do konca ne zave, da gre za sanje) in prav zanimivo bi bilo videti, kakšna bi bila Aličina čudežna dežela v 21. stoletju … zavoljo nenehnega in hitrega spreminjanja najbrž niti približno tako brezčasna kot je ta izvirna.

Rating: 5 out of 5.

Zvezdna Beletrina, 2022

Pisma tebi

Pisma tebi

Zapis bi lahko začel z »Le kdo ne pozna Nike Kovač?« in storil ne bi nič slabega. Niko bi morali poznati (in poslušati) predvsem mladi, saj ima za povedat veliko pametnega in lahko rečem, da gre za eno tistih žensk, ki so sposobne premikati gore.

Vse bolj se zdi, da je treba premakniti gore oz. porušiti zidove v naših glavah in srcih. Postali smo ujetniki nekih misli, predvidevanj, stereotipov in zgodb, ki pravzaprav niso naše. Pozabili smo razmišljati z lastno glavo in čutiti s svojim srcem. Razklani med leve in desne, takšne in drugačne barve, med tiste, ki so za in tiste, ki so proti nečemu. In v vsej tej noriji sploh ne opazimo, da samo sledimo, smo del neke poslušne črede, pastirji in volkovi pa pobirajo sadove našega dela in v nas vedno znova budijo strahove in zmotna prepričanja.

In potem je tu Nika Kovač. Marsikaj ji očitajo in podtikajo. Veliko lažje bi bilo, če bi jo poslušali, ker ve, kaj govori. In nikakor ji nihče ne more in ne sme očitati, da ji je vseeno – za nas, vas in za boljši jutri. Glede na ves aktivizem je očitno, da jo krivice bolijo. Na neki točki sem pomislil, da bi bila ona tista prava, ki bi v slovenski politični prostor lahko vnesla svež veter, pritegnila mlade (in sposobne), a sem misel zatrl s sklepom, da je Nika najbrž preveč pametna, da bi stopila v ta osir. Drega ga, tudi pikajo jo – ose, troti in sršeni; a ust ji ne morejo zapreti. In prav je tako.

Pisma tebi je knjiga, ki mi jo je v branje priporočila 12-letna hči. Povedala mi je, da vsebina ni ravno namenjena meni, ker veliko tega vem, ampak da je ona notri prebrala veliko zanimivega, odkrila marsikaj novega in spoznala določene stvari iz drugačnega zornega kota. Nika Kovač se je pri pisanju pisem vrnila v otroške in mladostniške spomine, se spomnila zgodb, padcev in vzponov, ki jih je doživljala med študiranjem in vse izkušnje zavila v lepo pisemsko popotnico mladim bralkam (in bralcem).

Dvom vase, strah, spoštovanje, biti ti in biti ponosen na to, kar si, pogum, utrujenost, učenje, kvalitetna izobrazba, prijateljstvo, povezovanje, opozarjanje na krivice, država in družba, zdravstvo, varstvo in izobrazba in še se najde v pismih. Nika ne moralizira, ampak prijazno razlaga. Lahko si mislim, da jo je moja hči skozi pisma prepoznala kot starejšo sestro ali tisto dobro teto, ki je pač toliko mlajša od staršev, da razume in podpira, hkrati pa zna zarisati mejo.

Zgovoren primer je recimo pismo o uporabi mobilnih telefonov in družbenih omrežjih ter kako nujni so oboji dandanes. Omogočajo nam stik z komerkoli in kadarkoli, dostop do ogromne količine informacij. Ampak hkrati prinašajo nevarnost in odgovornost. Komu in čemu verjeti, zakaj slediti nekim lažnim lepotnim idealom, kakšne neumorne potrošnike je svet naredil iz nas in kako pomembno je imeti zdravo družinsko jedro, kamor se lahko vedno zatečemo, saj vemo, da nam starši hočejo le najboljše.  

Starši lahko posežemo po marsikaterem priročniku – kako biti starš, kako biti starš dojenčku, malčku, trmastemu otroku, s pomočjo te ali one vzgojne metode in seveda je cel nabor knjig, kako vzgajati (lahko bi rekel tudi preživeti) najstnike. Težko bi rekel, da nam je zaradi vseh teh knjig in priročnikov kaj lažje, ampak potem se kot starš vprašam – kaj pa imajo na voljo otroci? Priročnika, kako preživeti z utrujenimi, zoprnimi, le redko nasmejanimi starši, ki jih bremeni tisoč in ena skrb, pač ni. Obstajajo takšne in drugačne knjige, kjer se otroci (ali pač mladi) poistovetijo z glavnimi in stranskim junaki, ampak to ni to. Prevečkrat to pač ni življenje.

Pisma tebi so napisana iz lastne izkušnje, kako je odraščati – v takšnem ali drugačnem okolju, družini in kako se spopadati s tisoč in eno težavo (ali pa polenom), ki nam v življenju pride naproti. In ja, če bi moral dati odraščajočemu otroku v branje kakšno knjigo, da mu bo v življenju lažje, bi bila za začetek to zagotovo prav ta knjiga.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Finale

Finale

Ali je Finale knjiga za ljubitelje nogometa? Da, in najbrž ne. Vsekakor je knjiga za ljubitelje teorij zarot. Hans Kaspar je napisal knjigo o Evropskem prvenstvu v nogometu leta 2020, ki ga ni bilo. Ali pač?

Najprej, kdo je sploh Hans Kaspar? Kajti človek, ki napiše tako knjigo, mora imeti odlične povezave, poznati mora veliko zakulisja in biti v pravem trenutku na pravem mestu. Sklepali bi lahko, da gre za izrednega raziskovalnega novinarja. Morda. A tako kot vsi junaki v knjigi nastopajo z izmišljenimi imeni, je tudi Hans Kaspar psevdonim. Čigav, pa ne povem.

Euro 2020 torej in še eno evropsko prvenstvo v nogometu, na katerem Slovenije ne bi bilo. Tudi samega prvenstva, kot večine športnih, glasbenih in vseh drugih dogodkov v letu 2020 ni bilo. Razlog je znan in v letu 2022 počasi upamo, da postaja spomin oz. zgolj še en virus. Euro 2020 ni bil odpovedan, ampak podobno kot olimpijske igre prestavljen v naslednje leto in se je odvil med junijem in julijem 2021. Portugalska je naslov branila neuspešno, v razburljivem finalu je Italija premagala Anglijo, na 3. mestu pa sta bili Španija in presenečenje prvenstva, Danska.

Kaspar pa v Finalu piše o Euro 2020, prvenstvu, ki se ni zgodilo, ampak se po njegovem mnenju in številnih strogo zaupnih informacijah, je in sicer v strogi tajnosti, takorekoč daleč od oči (skoraj) vseh in to na Wembleyju. Ključni vir pisanja knjige je posnetek prenosa drugega polčasa na avstrijskem radiu, ki ga je hranil in predal Oliver, pa nekaj naključnih fotografij, ampak seveda – imena vseh sodelujočih in vpletenih so izmišljena oz. prilagojena. Finalno tekmo sta igrali … Nemčija in (ne boste verjeli) Švedska. Rezultat po prvem polčasu 2:2, pri čemer sta obe ekipi dosegli po dva avtogola. Tekmo komentirata že omenjeni Oliver in Uwe, dogajanje ob terenu pa prenaša Ulrike.

Tisto, kar bo bralcem takoj padlo v oči, je recimo vpletenost stavnic in kot se bo izkazalo kasneje, preroška sposobnost – rezultat naj se ne bi spreminjal, streljanje enajstmetrovk pa naj bi prekinila višja sila – cunami, roj kobilic, potres ali revolucija. Drugi (pa čeprav gre za izmišljena imena) dejavnik je internacionalizacija nogometa oz. državnih reprezentanc, saj bi po imenih težko rekli, koliko je dejansko Nemcev in Švedov, ki igrajo za omenjeni reprezentanci. Za Nemčijo tako igrajo Turkoglu, Mustermann, Bauer, Bergsson, Islamović, Kowalski, Neziri, Weisz, Novak, Horvat in Schopenhauer. Švedske barve zastopajo Svensson, Meroglu, Petrović, Lala, Faye, Dahl, Adebe, Baratashvili, Trabelsi, Khaled in Islimović.

Komentiranje je temu primerno lahko za bralca (ali konec koncev poslušalca) kar težavno, sploh ker imamo Islamovića in Islimovića, potem za švedsko reprezentanco kot menjava vstopi Lars Bergsson, mož (!) nemškega reprezentanta Thomasa Bergssona, kar spet nakazuje na določene premike v tem izrazito tradicionalnem svetu. No, pa ne gre spregledati niti tega, da imajo Švedi selektorko in ne selektorja!

V knjigi mrgoli zanimivih referenc na film, literaturo, glasbo, minula nogometna prvenstva in nepozabne trenutke, seveda ni gre niti mimo slavnega wuhanskega netopirja, spornih sodniških odločitev, pomoč še vedno ne najbolj sprejetega sistema VAR, neslavno propadle Superlige, pa umetno ustvarjene navijaške kulise na praznem Wembleyju, kar nekaj spornih komentarjev, vpletenosti družbenih omrežij in še bi lahko našteval. Tudi (apokaliptični) konec bi lahko izdal, pa ne bom.

Finale pravzaprav zaobjame vse, kar nogomet danes pravzaprav je. Predstava, cirkus, kup spletk, zakulisnih iger, ogromne količine denarja, … In vsi smo le del nekakšnega nogometnega Trumanovega showa, na svoj način smo vsi igralci in sodelujoči v tej najpomembnejši postranski stvari na svetu. Teorija zarote? Mogoče. A Kaspar bo z zapisanim vsekakor dregnil marsikaterega pravovernega oboževalca nogometa, da bo na igro in igre začel gledati drugače, enako pa najbrž velja tudi za tiste, ki nogometa ne spremljajo, pa jim bo Finale ponudil malce drugačen vpogled v to priljubljeno igro. In kdo pravi, da je tako le pri nogometu?

Rating: 4 out of 5.

Pivec, 2021

Kostja Veselko – Črni dnevi

Kostja Veselko – Črni dnevi

Kostjo Veselka je v razburljivem tretjem delu skozi portal potegnilo k Brezlikim in Valkira je nasvet dobila tam, kjer ga je najmanj pričakovala – pri Salomonu Vencu in njegovih Nekromantih. Pa ji bo uspelo iti skozi portal, se soočiti z Brezlikimi in najti Kostjo ter se vrniti? Vsebina za konkretno knjiga, ampak je to pravzaprav samo uvod v pestro dogajanje četrtega dela …

Vsaka knjiga za glavna junaka, Kostjo Veselka in Valkiro Vihar, ponudi nov izziv. Negativci se krepijo, odkrivajo vedno nove načine in obujajo pozabljena orožja in veščine, kako bi premagali pozitivce. Med slednjimi še vedno ni povsem jasno, komu Kostja in Valkira lahko res brezpogojno zaupata. V Tanito Mala ne gre dvomiti, za zvestega se je izkazal tudi teleporter Fletcher Renn, pa Straš Veščinar in pogojno tudi Brundo Pegatka. Potem pa so tu vsekakor zelo skrivnostna Žalna Moder, seveda Črnodim Ceh in številni detektivi Svetišča. Uvod nas opozori, da bomo imeli opravka z novimi negativci – Drejc Skarabej, plačani morilec, je izpuščen iz zapora. Po dvesto letih je njegova edina misel maščevanje. Ob strani mu stoji Žarko Krvavec, ki si še najbolj želi poravnati račune z Valkiro. A kjer je mrak, kmalu postane zelo temno.

V to se kmalu prepriča tudi Valkira, ki kaj kmalu spozna, da brez Kostje ne more funkcionirati, nenavadnega detektiva pa nihče (v Svetišču) ne pogreša. Zato se bolj ali manj na lastno pest (ter seveda na jezo odgovornih v Svetišču) odloči, da bo s pomočjo Fletcherja in Žalne znova odprla portal, a ima za misijo iskanja in reševanja Kostje ter potem vrnitev nazaj zelo malo časa. Kar Valkire niti ne moti, še manj pa ustavi, kot tudi ne številni nepridipravi – v glavnem Brezliki, ki ji stojijo na poti. Kostjo najde, ne sicer v najboljšem stanju, čeprav z nekaj novimi asi (beri: čarovnijami) v rokavu, a je živ. No, saj veste, kot je okostnjak pač lahko živ.

A tu se zgodba šele začne. Drejc Skarabej in Žarko Krvavec s pomočjo Jake Brzohopa in Grehoslava Lakote (čisto zares) na noge postavljata vojsko zombijev, od Nekromantov ukradejo dušelovec, s pomočjo katerega ugrabijo relikt ter prek Brunda Pegatke želijo usposobiti bombo opustošenja in izpeljati takorekoč peklenski načrt maščevanja in totalnega uničenja.

Vse bolj se zdi, da ima Valkira na sebi narisano tarčo, saj želijo račune z njo poravnati mnogi – od seveda zimzelenega Lakote, do Krvavca, pa vampirja Mraka, Remusa Križa in še koga. In prav nihče ne bi bil posebej nežen. Valkiro se je naučila ne le metati ognjene krogle, ampak premore tudi vse več nekromantskih veščin. Slednje vsem seveda ni najbolj všeč, še najmanj Kostji.

Bolj kot kadarkoli, še posebej pa v velikem zaključnem spopadu, se prepleteta svet čarovnikov in svet običajnih smrtnikov. Primerjave s Harryjem Potterjem torej so na mestu, še toliko bolj pa, ko Valkira izve za prerokbo, po kateri naj bi umrla po hudem boju s Temino in nato končnem spoznanju iz videnja Knjige imen.

In če se nekaj časa zdi, da se Kostja in Valkira tudi intimno zapletata, se proti koncu vedno bolj zdi, da gre bolj za odnos, kakršnega bi Valkira sicer imela s svojim stricem Gordonom. Ne moremo pa mimo nerodnega prvega poljuba med njo in Fletcherjem! Oh, in da ne pozabim – Valkiro starša jo razveselita z novico, da bodo dobili dojenčka. In vse to se v tem trenutku morda zdi zgolj nepomembna postranska zgodba, se mi ne vsaj malce dozdeva, da je Derek Landy vse to seveda pisal z razlogom. Bomo videli … vsaj nekaj že v petem delu, čez mesec dni – Smrtno vrvenje.

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2019

Punk Rock Jesus

Punk Rock Jesus

Počasi ugotavljam, da je stripovski svet podoben glasbenemu – ko najdeš enega avtorja, ki ti je všeč, raziskuješ najprej seveda po njegovih delih, nato greš na avtorje, ki so nanj vplivali in naenkrat si »notri«. In ne samo, da me je posrkal vrtinec Batmana, Jokerja in Gothama, so tu odlični ustvarjalci, med katerimi poleg Gartha Ennisa, Alana Moorea, Briana Azzarella in še koga vsekakor prednjači Sean Murphy.

Po prebranih (in dosegljivih) delih cikla Murphyverse sem naletel na naslov Punk Rock Jesus, ki me je pritegnil že po naslovu. In ko sem videl, da se zgodba vrti okrog Jezusa Kristusa, ki postane besen punk rocker, me je seveda zanimalo več. Stripa sem se res veselil, a potem kar ni prišel pravi trenutek, da bi se vanj res poglobil.

Izhodišče je sicer relativno preprosto – produkcijska hiša Ophis leta 2019 začne »bigbrotherjevski« TV-show J2 (Jesus 2), v katerem bodo gledalci najbolj krščanske države na svetu (seveda so to ZDA) lahko gledali drugi prihod Jezusa Kristusa. S sakramensko drago tehnologijo in znanjem Nobelove nagrajenke Sarah Epstein iz Jezusovega mrtvaškega prta (sloviti »shroud of Turin«) izolirajo DNK, izberejo ustrezno »devico Marijo« v podobi Gwen Fairling in – imamo show. V izogib zunanjim motnjam vse skupaj postavijo na osamljen otok in ga zavarujejo skoraj tako, kot so zastraženi osamljeni otoki v filmih agenta 007. In le kdo si ne bi želel v neposrednem prenosu ogledati rojstva novega Odrešenika, Jezusa Kristusa? Tisto, kar je ob samem Jezusovem rojstvu zamolčano oz. kamere tega seveda ne posnamejo, je rojstvo Jezusove sestre dvojčice, ki pa je makiavelistični producent brez kančka slabe vesti vrže v reko. Kakšno gledanost bi imelo šele to? No, ne glede na vse izklope kamer si producent Paul Slate seveda mane roke, enako producentska hiša, gledanost gre v višave, enako denar, ki priteka iz oglaševanja.   

A seveda vse ne gre vedno po scenariju – Gwen ima vedno več težav, sploh, ker Chrisa (skrajšano ime za Jezusa Kristusa) vzgajajo v pač novega Jezusa, mu temu ustrezno perejo možgane, ga zelo omejeno oz. dogmatično izobražujejo, tudi vsa osamljenost pač ne gre na roko. Alkohol, poskusi bega, samomora, izolacija. Žarek sonca sicer posveti v podobi Rebeke, hčerke dr. Epstein, ki ima ravno tako svojo zanimivo zgodbo, vedno prisotna tolažba pa je tudi ogromno severni medved Cola. In potem so tu New American Christians z Daisy Milton na čelu, ekstremistična in militantna krščanska organizacija, tesno povezana z NRA, ki cel J2 šov seveda dojemajo ne kot šov, ampak predvsem kot žalitev in se na vse načine borijo, da bi vse skupaj preprečili. Pravzaprav pa skrbijo predvsem za boljšo gledanost.

In potem je tu Thomas McKael, imenovan The Cemetery, ki je kot otrok priča, kako mu ubijejo starše, a stric težo krivde prenese nanj. Od staršev mu ostane irski ponos ter veličasten očetov motor. Pridruži se IRI in postane eden njihovih glavnih mož. A vse to je bilo še pred začetkom šova J2, kjer Thomas skrbi za varnost in tako vzporedno s Chrisovo spremljamo oz. odkrivamo tudi njegovo zgodbo – razloge za njegova dejanja, potrebo po veri, iskanje ljubezni in pripadnost. Zakaj The Cemetery, pokopališče? Thomas ima na hrbtu tetoviran po en križ za vsakega človeka, ki ga je ubil.

In zgodba se v bistvu še začela ni dobro! Oziroma postane zanimiva na točki, ko Chris spozna, kako zelo so z njim manipulirali in pri spoznavanju sveta mu počno pomagata tako Thomas kot še bolj dr. Epstein. Do preobrata pride, ko mu Slate ubije mamo, na katero je bil seveda zelo navezan in v tedaj že najstniku se prebudi upornik. Na podelitvi glasbenih nagrad grammy svet nenadoma spozna povsem drugega Chrisa – jeznega punk rockerja brez dlake na jeziku. Kmalu zatem se pridruži punk skupini The Flak Jackets, s katerimi začnejo vsaj po ZDA širiti »vero«, vse skupaj pa želijo kronati z nastopom v Jeruzalemu proti koncu Murphy tudi poveže obe zgodbi oz. bralcu postane jasno, zakaj je tudi The Cemetery tako močno v prvem planu.

Lahko bi vlekel neke vzporednice med stripoma Punk Rock Jesus in Preacher, čeprav je slednji mnogo bolj zrel, Murphy pa jezen, glasen, uporniški, najstniški. A vsaj v kritiki družbe in vere sta si precej blizu. In glede na glavno vlogo v stripu, je po mojem mnenju odlično zadel podobo in glas. Veliko pozornosti posveča bojem na Irskem, vprašanju vere in številnih drugih, sicer zelo tesnih povezav, ki jih najlažje postavimo v ZDA – od nadzora, lažnega krščanstva, instant zvezdništva, pehanjem za pozornostjo in slavo ter predvsem čim večjim zaslužkom, ne glede na žrtve ali posledice, še posebej mladi bralci bodo med vrsticami prepoznali tudi zakulisje delovanja resničnostnih showov in lažne popolnosti zvezdniškega življenja.   Punk Rock Jesus je zahteven strip za branje, marsikoga zna zaradi vsebine celo odvrniti, po drugi strani ponuja zares razgibano paleto občutenj in doživljanj ob napisanem in narisanem. Veseli me, da obstajajo avtorji, ki se ne ozirajo preveč na politično korektnost in zvesto sledijo svoji ideji. Sean Murphy je vsekakor eden takšnih.   

Rating: 4 out of 5.

Vertigo, 2013

Peta osebna

Peta osebna

Igor Karlovšek je eden tistih slovenskih pisateljev, ki piše odlična dela za najstniške bralce – resnična in realistična, dramatična, ravno prav vsakdanja in s tistim kančkom neverjetnega, kar pritegne k branju.

Peta osebna, kot pove že naslov, se veliko ukvarja s košarko. Peta osebna napaka za igralca pomeni odhod v slačilnico, nekaj podobnega kot rdeč karton pri nogometu. Košarka je zadnjih pet let v izjemne porastu – naslov evropskih prvakov naše reprezentance ter meteorski (in da ne bo dvoma – zaslužen!) vzpon Luke Dončića med svetovne superzvezdnike tega športa sta poskrbela, da so košarkarska igrišča polna, predvsem fantje pa seveda sanjajo … tudi sam imam doma 15-letnega sina, ki je še do nedavnega sanjal in prepoznal sem ga v mnogih vrsticah romana Peta osebna.

Domen Kovač je velik košarkarski up, igra za klub iz Laškega in celo za državno U15 reprezentanco. Noro vadi, da bi bil še boljši in se, kljub temu, da obiskuje »šele« osmi razred, že dve leti uči španščine. Želi po stopinjah Luke Dončića – najprej v madridski Real in potem onkraj Atlantika v ligo NBA. Zdi se, da so njegove sanje precej realne in da bi uresničitev lahko preprečil le kakšen nesrečen čudež. Peta osebna.

In iz strani v strani se zdi, da si Domen nabira osebno za osebno, po mojem mnenju vmes kakšno tehnično in celo nešportno napako. Ampak priznam – navijal sem zanj in vse do zadnje strani stiskal pesti. Domnova starša sta družino spravila v sila nezavidljiv položaj – s čudnimi finančnimi mahinacijami sta kar nekaj ljudi opetnajstila, oče je – kot izvemo nekje na sredini zgodbe; celo obsojen na zaporno kazen, mama pa skuša rešiti, kar se rešiti da. A ji ni lahko. Celo tako zelo težko je, da se z Domnom vrne tja, kamor je prisegla, da je ne bo nikoli več. V rodno vas Selce blizu Železnikov. Tu jo čaka zapuščena in razpadajoča hiša pokojnih staršev, njena rojstna hiša. A jo čaka tudi veliko grdih pogledov, sklonjenih glav in obrnjenih hrbtov.

Domen ne ve zakaj, a kot zelo čuječ najstnik hitro začuti, da se mamina zgodba v Selcah pred štirinajstimi leti ni zaključila na najlepši način. Selce so za Domna povsem drug svet od recimo Laškega ali Celja. V osmem be hitro najde prijateljico v sosedovi Ani, simpatijo v njeni najboljši prijateljici Jelki, z znanjem navdušuje učitelje, s košarkarskimi veščinami pa seveda tudi trenerja športne vzgoje in košarkarske ekipe.

A zakaj ima težave z njim Anin oče in zakaj se Anina in njegova mami gledata tako grdo? Zakaj mama noče na obisk k nobenih od sorodnikov v vasi? Tudi Jelka ga mora »skrivati« in Domnu se zdi, da to ni le zaradi nagle jeze starejših bratov … potem na vrata potrkata še dva zelo jezna upnika in Domen je hitro prisiljen v odraščanje, za katerega se zdi, da ga vse bolj oddaljuje od košarkarskih igrišč in sanj. Sestaviti mora skrivnostno družinsko sliko, polno prikrivanj in zamer ter tudi presenetljivih odkritij. Finančno želi pomagati mami, čeprav ne ve kako, a jo bodo sicer odpeljali v zapor, njega pa k rejnikom. Navdušiti skavte, ki ga hodijo gledat na tekme, a je med tekmami z glavo pogosto drugje. Najstniška ljubezen je poglavje zase in kot se izkaže, tudi usodna. In seveda avtor ni mogel mimo epidemije covid-19, ki nas je v letu 2020 popolnoma ohromila in kot se vse bolj kaže – povsem spodrezala krila najstnikom.  

Kot smo pri Karlovšku že vajeni, usoden zaplet oz. dogodek ne sme izostati. Včasih se zgodi na začetku, tokrat bolj proti koncu, ko ima bralec občutek, da ga čaka srečen konec. No, težko bi rekel, da konec ni srečen, a je srečen na drugačen način. Resničen, spodbuden. Karte so razkrite in položene, zvezde in planeti se poravnajo, računi plačajo. Tokrat zelo izstopa tudi razkol med mestnim in podeželskim, zelo močan je tudi krščanski podton, predvsem v smislu odpuščanja.

V knjigi je veliko (življenjskih) modrosti, ki bodo najstnikom pomagale razumeti in mogoče tudi zgolj pomagale v tem težavnem najstniškem obdobju. Avtorjev občutek za ustvarjanje sicer ne preveč globokih (vsaj ne za odrasle bralce), nikakor pa prozornih, ampak kot sem zapisal uvodoma – vsakdanjih, običajnih, a ravno prav izstopajočih mladostniških likov, je odličen. Podobno počnejo npr. tudi Nataša Konc Lorenzutti, Suzana Tratnik in Neli K. Filipić, pa čeprav žanrsko in tudi pripovedno drugače, a zelo berljivo in mladim bralcem privlačno ter blizu.  

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2022

Ime mi je Sarajevo

Ime mi je Sarajevo

Ah, spet Sarajevo. Po Ko sem bil hodža in Ti je smešno, da mi je ime Donald? ter seveda mnogih drugih, še en imeniten roman, kjer je glavni junak Sarajevo. Vsaj tako bi lahko razumeli iz naslova, za širše razumevanje pa bi se seveda lahko ozrli tudi h kultnemu filmu Das ist Walter.

Avtorica Adriana Kuči je za glavno junakinjo sicer postavila Lano, Sarajevčanko, Bosanko, Mariborčanko, čefurko. Koliko je v Lani avtobiografskega? Najbrž precej. Adriana Kuči je rojena Sarajevčanka, ki pa zadnja leta živi in ustvarja v Slovenskih Konjicah in je zagotovo tudi na lastni koži izkusila marsikaj od tega, kar opisuje v romanu, ki ga je v celoti napisala v slovenskem jeziku.

Lano namreč spremljamo v treh časovnih obdobjih, pri čemer sta dve jasno definirani, tretje pa se zdi nekje vmes. Devetdeseta in vojna v Sarajevu, Lana kot najstnica in njeno doživljanje groznih let v obleganem Sarajevu, kjer ni bilo vode, hrane, oblačil, elektrike, bili pa so ostrostrelci, redni bombni napadi, streljanja in posilstva, strah in trepet. Okrog leta 2020 in covid-19 v Mariboru, Lana kot štirideset in nekaj letnica, ki se ločuje od vplivnega moža Marka, ki se je nad njo psihično in fizično izživljal. In Lana povsod vmes, preporod, beg, iskanje, ljubezen, prijateljstva, vera, stereotipi, nasilje in še več nasilja, epidemija in občutek vnovičnega vojnega stanja.

In seveda Sarajevo. Mesto, kjer se zgodba začne, zaplete in je ves čas prisotno. Sarajevo, Valter. Mesto, v katerem se je začelo toliko čudovitih zgodb in o katerem poje toliko pesmi. Mesto, o katerem pripoveduje številne druge knjige. In čeprav je Ime mi je Sarajevo še ena zgodba o tem, kako se nekdo spominja vojnega obdobja in kako je vojna vplivala na njegovo/njeno življenje, je pač ta roman spet drugačen.

Glavni junak romana Ko sem bil hodža je bil ravno tako mlad, zaljubljen in nato pahnjen v vojno norijo. Za Lano iz Ime mi je Sarajevo se zdi, da je vseeno mlajša, mogoče celo bolj naivna in živi v prepričanju, da bo vojne čez nekaj dni konec in bo življenje kmalu teklo po starih tirnicah. Kar grozno mi je bilo brati ob misli, da se leta 2022 nekaj podobnega odvija v Ukrajini … Lana ima najboljšo prijateljico in simpatijo, sestro in starša, nima najrajši šole in si bolj od vsega želi sproščenega, najstniškega življenja. Opiše prizor s tiste zloglasne poroke, ki so jo nekateri dojeli kot simboličen začetek vojne in potem seveda počasen razkroj. Pravzaprav je grozno brati zgodbo, ki je – spet in podobno kot pri Buriću ali pa tudi Stanišiću; napisana s toliko šarma, humorja in sproščenosti. Razbita stekla, strupena zima, štetje žrtev, preprodaja imetja za hrano, policijska ura, strah pred smrtjo in nemočno opazovanje umiranja mesta, države, ideje, simbola …

In potem to najstniško naivnost in stereotipno bosansko ležernost zamenjajo povsem druge skrbi, zdaj odrasle Lane, ki je svoj novi dom našla v Mariboru. Ima moža Marka, službo v nevladni organizaciji in takorekoč vse, kar si želi. Nekje v njej tli sicer stara ljubezenska iskrica, imenovana Emir. A z vsakim poglavjem se odpirajo nove skeleče rane – rane nasilja. In če sem v tistem sarajevskem vojnem delu še dobil občutek sproščenosti in naivnosti, tega občutka tu ni več. Tako iskreno in resnično, nemočno, brez milosti in predvsem doživeto opisuje, kako se Marko izživlja nad njo … človek se žal vpraša, če ni bilo Lani lažje preživeti vojno?! In ta misel je res grozna. Obiski urgenc, skrivanje in iskanje izgovorov – koliko žensk živi na tak način? Vsak dan, celo življenje. Ker si ne upajo (ali pač ne zmorejo) reči »Ne, dovolj je!«? Še prav posebej se mi je v spomin vtisnila cela stran, ki deluje kot glasen in odločen poziv, na trenutke celo manifest, da tega ni treba nikomur prenašati in preživljati. Takega pekla si pač ne zasluži nihče.     

Adriana Kuči obe zgodbi – sedanjo in preteklo, odlično preklaplja in prepleta, tudi s pomočjo tiste tretje, navidez brezčasovne pripovedi, ki je pravzaprav vezno tkivo med obema. Kaj se dogaja v Lani, prebuja in umira, kakšni so sprožilci in odnosi, kakšne viharje prestaja in kako težko krmari v prvi vrsti skozi silen nemir, ki ga nosi v sebi. In če je Lana skozi vojno šla pač, da je preživela in potem živela, sedaj živi, ker se na neki točki zave, da se preprosto mora boriti. Vsak posameznik lahko vsaj malo spremeni svet, vsak od nas je pomemben in vedno lahko pomagamo komu drugemu. Ime mi je Sarajevo vam bo dalo misliti in prepričan sem, da ne boste mogli več sedeti križem korak. Roman, ki ga boste res težko odložili iz rok. Roman, zaradi katerega boste zagotovo želel obiskati Sarajevo in ga spoznati. Junaka …

Rating: 5 out of 5.

Litera, 2022

Pretres

Pretres

Najprej je bil Izbris, sledil je Zlom in sedaj še Pretres. Kyla Davis še nima miru in naslov zadnjega dela trilogije (Usojeno pripoveduje zgodbo o dogajanju pred prvo knjigo) da vedeti, da bralca čaka vznemirljivo branje, polno pretresov in presenečenj, bolj ali manj presenetljivih.

Če prvih dveh delov zanimive trilogije za mladostnike niste prebrali, vam seveda obe branji toplo priporočam – če vas zanima vsebina oz. opis brez kvarnikov, pa ju lahko najdete na povezavah v uvodnem odstavku tega opisa. Kyla Davis ni več izbrisana, ampak celo neizsledljiva. Vse bolj zmedena zaradi tega, kdo v resnici je in kakšno je njeno poslanstvo, kdo in kaj so bili njeni pravi starši, kakšna je vloga njunih novih staršev, njenega terorističnega mentorja Nica, doktor Lysander in kaj se je zgodilo z Benom.

Svoje zatočišče sprva poišče pri Macu in Aidenu, a je vsem jasno, da v Londonu ne more ostati. Pa čeprav je uradno mrtva. Najprej odide na poseg TIPO k nenavadnemu in skrivnostnemu DJ-ju, s katerim spremeni svojo identiteto, prevzame ime Riley Kain in odide v rodni Keswick, Dekliški dom Waterfall, ki ga vodi njena biološka mati, Stella Connor. Slednja jo pričakuje, čeprav je jasno, da resnične identitete ne bo smela izdati.

Dekliški dom je tipično britansko nenavaden, zaznamovan s strogim nadzorom, saj Stella vsako od deklet obravnava kot svojo hči in ker je eno že izgubila, je še toliko bolj zaščitniška, kar vsem ni po godu. Riley se hitro spoprijatelji s problematično Madison, nekoliko počasneje pa gradi odnos z materjo. Neznank in skrivnosti je veliko. Stella Connor se trudi, a spominov je v Riley čisto preveč – zakaj se ona očeta spominja povsem drugače kot mama in zakaj ni nikjer nobene njegove fotografije? Kje je album s fotografijami njenega prvega leta življenja? Zakaj ima ves čas občutek, da ji mati nekaj skriva?

Zadeva se začne počasi razkrivati, še posebej, ko na obisk pride še Stellina mama – Astrid Connor, ena najstrožjih zaredarskih nadzornik upraviteljiv za mladoletnike in najvplivnejših žensk v Veliki Britaniji. Napetost bi lahko rezali z nožem, Riley se začne spominjati vohunskih iger z očetom, hudih prepirov med staršema, Madison odpeljejo zaredarji, obenem pa odkrije sirotišnico, v kateri so premladi otroci, ki so bili očitno izbrisani in nosijo levo. Riley najprej ugiba, kdo je bil njen resnični oče in naposled izve, da tudi Stella ni njena biološka mati, ampak da je bila, recimo temu posvojena. Njena krinka počasi razpade in po mamini zaslugi ji uspe v zadnjem hipu zbežati, s fotoaparatom, polnim dokaznega gradiva zoper zaredarje in vladarje Velike Britanije. Ampak – kam sedaj?

Še enkrat več pomoč in zatočišče najde pri Aidnu, tokrat v Oxford ter spozna druge člane uporniškega gibanja PVA. In presenečenje – tam je tudi Ben! Ki se je sicer še vedno ne spominja, a se zdi, da se je znebil zaredarskega »uroka«. Riley počasi sestavlja koščke zapletene sestavljanke, še enkrat več je izdana in kot že tolikokrat doslej, se izkaže za veliko borko in upornico. Skupaj z Macom in Aidnom skujejo odličen načrt, kjer bodo padle prav vse maske.

Resnica vendarle pride na plano. Kdo sta bila njena prava starša oz. kdo je bila njena prava mati, kakšno vlogo je imela pri vsem skupaj Astrid Connor, kakšno Stella in Rileyin domnevni oče Danny ter nenazadnje, s kakšnim poslanstvom se je Lucy dogajalo vse, kar je prestala v teh nekaj letih od ugrabitve, prek izbrisa do upora. Piko na i bodo seveda postavili Nico, Tori, Ben, agent Coulson, doktor Lysander, sam predsednik vlade Gregory, Sandra Davis Armstrong, seveda neomajno zvesta Mac in Aiden, glavna beseda pa kljub vsemu pripade dekletu mnogih imen, a samo enega pravega, ki se nam razkrije čisto na koncu …

Trilogija, ki sem jo primerjal z Deklino zgodbo in ta primerjava še vedno drži. Za konec sicer lahko rečem, da avtorici pušča kar nekaj prostora za nadaljevanje, saj tudi svet rešen zaredarskega primeža, ni tako idealen, kot se sprva zdi. V današnjem času vsekakor še kako aktualno branje, ko se na eni strani spopadamo z vsemi mogočimi omejitvami in nadzorom, grožnjami in represijo, po drugi strani pa v mladini ni niti trohice upora, saj večino časa preživijo v vzporednih svetovih prek pametnih mobilnih naprav in jim je pravzaprav povsem v redu, saj ne vidijo dlje od zaslonov.

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2022

Pet knjig za mlajše bralce

Medved in klobuk

Knjigam za otroke zelo rad namenim prostor, saj se mi zdi branje še kako nujno in potrebno za kvalitetne razvoj otrok. A kot ste se navadili, knjige za (naj)mlajše bralce ponavadi strnem v en malce daljši članek in tudi tokrat je tako. Kar me še posebej veseli – prav vse so domače. Svetlana Makarovič, Anja Štefan, pa nabor ljudskih pesmi, Peter Svetina in za piko na i še razširjena izdaja kultne knjige Lile Prap.

Čuk na palici

Čuk na palici

V pravljičnem slogu bi lahko zapisal Nekoč je bila kaseta Čuk na palici in ta nekoč bi segel v leto 1985, ko je imel spodaj podpisani pet let. Ne spomnim se sicer, da bi to kaseto imel doma, poznam pa številne nenavadne, duhovite in preprosto drugačne pesmi, ki jih je Svetlana Makarovič napisala za to zbirko. Dobrih dvajset let nazaj je Gorazd Vahen, ki v zadnjem obdobju osvežuje dela te pomembne slovenske pesnice, pripravil ilustracije za pesmi, ki jih lahko po brezčasnosti in prepoznavnosti postavimo ob bok Mačku Muriju

Uvodno posvetilo pravzaprav pove vse oz. dovolj – »Za vse čukce in sovice in druge mladičke in za vse tiste, ki si upajo biti vsaj malo prismuknjeni in sploh«, nato pa si sledijo Čuk na palici, Tovarišica Lisica, Lepo je biti kokoš (s hudomušno zaključno kitico »Sicer leteti ne znam, a je še bolje tako, saj kdor visoko leti, prav nizko pade lahko!«), Znanec jazbec, Pismo, Ogledalo, kultna Jaz sem jež (z uvodnim verzom »Jaz sem jež, ti pa ne, jaz pa bodem, ti pa ne …«), Kužek postružek, Čičido, zaključna mora biti seveda mačja – Črni muc, kaj delaš?

Seveda lahko Svetlani Makarovič očitate marsikaj, a dejstva, da je odlična snovalka in pripovedovalka zgodb, to pač ne bo spremenila. Zdi se tako preprosto in lahkotno in otrokom tudi bo, starši bomo lahko kaj zanimivega prebrali in razbrali med vrsticami in prav vesel sem, da je pričujoči izdaji priložen tudi CD s tistimi izvirnimi posnetki (Svetlana Makarovič je pesmi uglasbila in aranžirala ter seveda odpela, pri tem pa sta ji pomagala klaviaturist in pihalec Lado Jakša ter bobnar in tolkalist Aleš Rendla). Ilustracije Gorazda Vahna pa tako ali tako ujamejo tega uvodno omenjenega prismuknjenega duha pesmic in vas bodo zagotovo prepričale in navdušile. Z eno besedo – klasika.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Medved in klobuk

Medved in klobuk

O Anji Štefan sem že nekajkrat zapisal, da je eden naših največjih zakladov na področju otroške literature in pravljičarstva – ne le z vidika zbiranja, urejanja, zapisovanja in izdajanja, temveč tudi kot močna avtorica, katere dela lahko že sedaj zapišemo na seznam tistih, za katere si želimo, da jih bodo po naših otrocih brali še naši vnuki.

Tudi njena najnovejša – Medved in klobuk, sodi mednje. In poleg besede ne gre spregledati čudovitih ilustracij Ane Zavadlav, ki je naslikala prikupno gozdno druščino, ki jo ob naslovnih medvedu in klobuku sestavljajo še volk, lisica, zajec, miška ter veter in hrast. Čisto zares. Pa seveda še nekaj drugih gozdnih prebivalcev, ki so tokrat zgolj statisti, a kot je statistom in stranskim opazovalcem v navadi – zgodbo seveda obogatijo.

Medved in klobuk, torej. Lep, rdeč klobuk. Tiste vrste klobuk, ki ga medved z največjim veseljem nosi in je zaradi tega zelo vesel. In če je tako prešerne volje najbolj godrnjavi prebivalec gozda, imajo odličen razlog za razigranost tudi ostale živali. Vetru pa medvedova dobra volja očitno ni najbolj všeč in kosmatincu pokrivalo preprosto odpihne z glave in ga nosi prek gozda, za njim pa v dir ne le medved, ampak vse živali. Veter, ki seveda uživa v igri in predvsem v tem, da mu nihče nič ne more – ne močni, ne majhni in veliki, niti zviti in še tako prebrisani, na svoji poti spregleda mogočni hrast in medvedov rdeč klobuk se zatakne med hrastove veje.

Zaključno modrovanje o pomoči in sodelovanju, divjanju in tekanju ali stanju pri miru ter konec koncev delitvi zaslug za končni uspeh bi morale v kakšen učbenik. To, kar lahko preberemo, je praviloma ravno obratno tistemu, kar doživljamo pri nas. V primeru zmage, se po prsih trka samo en – najglasnejši ali najmočnejši, ne nujno pa tudi najboljši. V primeru poraza se s prstom vedno kaže na druge – pogosto najmanjše, najtišje, najšibkejše, pogosto pa tudi najmanj krive.

In tudi zato je prav lepo brati pravljice. Ter si po prebranem zaželeti, da tako sodelovalno in povezovalno ne bi delovale le živali v pravljicah, ampak tudi ljudje in skupnosti v resničnem življenju.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Sonček čez hribček gre

Sonček čez hribček gre

Starši se pogosto znajdemo v zagati, ko je treba uspavati otroka, mu preusmeriti pozornost s čim drugim kot z risankami ali utripanjem zaslonov in takrat ponavadi začnemo kaj brundat. Nekje v naši podzavesti in načetem spominu se skrivajo številne pesmice, ki so jih nam peli (stari starši, poslušali smo jih v vrtcu ali se jih celo učili v šoli. Kakšen zanimiv ali nenavaden verz je lahko celo predmet stave.

In če pustimo ob strani skladbe različnih avtorjev, je neusahljiv vir pravzaprav zakladnica slovenskih ljudskih pesmi in takšna je tudi ta zbirka, ki jo je uredila Irena Matko Lukan, domiselno pa ilustrirala Maja Kastelic. Vsak od zimzelenih pesmi ima po štiri ilustracije na dveh straneh – ravno prav preproste, da bodo tudi otrokom vir navdiha in obenem odlično strukturirane, da bodo na vrata domišljije in ustvarjanja na široko odprla tudi malce večjim oz. starejšim, konceptualno pa sledijo letnim časom.

Sonček čez hribček gre, Petelinček (z ilustracijami, ki so me res nasmejale!), Ringa, ringa raja, Lepo je pomlad na svet, En, dva, tri (ta bo pomagala otrokom šteti), Kaj pa ti piskaš, Barčica po morju plava, Biba leze, biba gre, Srečali smo mravljo, Sončece zahaja, Črni mož, En, dva (še ena za učenje štetja), Ena bela hišica ter Rasla je jelka so tiste pesmice, ki jih bodo najmlajši z veseljem prebirali, ponavljali in recitirali ter zagotovo ob njih tudi ustvarjali. 

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022   

Lučka Lučka in Senca Senčica

Lučka Lučka in Senca Senčica

Peter Svetina in Damijan Stepančič sta skupaj ustvarila večplastno pravljico o lučki Lučki, ki se v iskanju svoje sence (oziroma preprosto ne želi biti sama) odpravi po svetu. Najprej umre babica, ki ji je Lučka razsvetljevala dneve in noči in ker Lučka ni želela čakati, ali jo bo kdo vzel, je preprosto šla.

In prišla do kapelice, kjer je bil v verige vkovan sveti Lenart. Sveti Lenart je sicer zavetnik jetnikov in je najpogosteje upodobljen z razbitimi verigami, saj je dosegel osvoboditev nedolžnih jetnikov, pri nas je ogromno cerkev nastalo po zaobljubi ljudi, ki so bili rešene turškega suženjstva. No, po razsvetljevanju kapelice, kjer je s svojo toplino raztopila celo verige svetemu Lenartu, ki je odšel, je odšla še lučka Lučka, še vedno brez sence.

»Vsaka luč ima svojo senco. Če jo prižgeš, jo vidiš. (Kadar je luč ugasnjena, počiva senca luči v naročju.)«

Pot jo je najprej odnesla do konjskega hleva, kjer je s pomočjo mačke preprečila zle nakane konjskim tatovom in bila nagrajena s tem, da je krajšala noči dečku Erazmu, ki je ob njeni svetlobi rad bral. A ko je tudi Erazem dobil družbo – sestrico Zarjo, je lučka Lučka spoznala, da je Erazem ne potrebuje več in je šla naprej. Z vse večjo in močnejšo željo, da ne bi bila več sama in da bi, če nič drugega, dobila vsaj svojo senco. Ali pač nekoga, ki je kot tvoja senca. In seveda jo je spoznala in dobila, svojo senco, senco Senčico, obe skupaj pa sta sedaj na balkonu stare hiše.

Preprosto, razumljivo, pa lahko tudi malo skrivnostno in filozofsko. Kje je senca, ko ni luči in kako temne ter strašljive so sence, ko ni luči. Kaj pomeni imeti svojo senco in biti nekomu senca. Ali pa luč? Vsekakor ena tistih pravljic, ki razsvetli.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Zakaj?

Zakaj?

Uvodoma naj priznam, da nisem bil nikoli poseben navdušenec nad delom Lile Prap. Njeni ploščati liki so bili pač drugačni, meni osebno ne posebej všečni in morda tudi zato niso nikoli pritegnili nobenega od otrok. Poslušal sem nekaj njenih intervjujev in seveda sem njeno delo spoštoval, iz vsake njene besede je bilo čutiti, kako predana mu je. No, in 20 let po prvi izdaji slikanice Zakaj? – vmes se je zgodilo med drugim to, da je bila knjiga prevedena v kar 38 jezikov, Japonci pa so ustvarili serijo animiranih filmov; dobim v roke razširjeno izdajo – s še šestnajstimi novimi živalmi.

Prvi vtis? Pa saj te ploščate živali sploh niso tako napačne. (notranji glas v meni me izziva, naj sam poskusim narisati vsaj nekaj podobnega, nek vražiček mi slika mojo pingvinu podobno veverico, ki sem jo enkrat narisal med igranjem activitiyja). Drug vtis? Nasmeh, ko preberem, zakaj je lenivec tako počasen in je eden od zabavnih odgovorov ta, da se »samo dela počasnega. Ko ga nihče ne gleda, divja kot obseden«. Nasmeh je še nekoliko širši, ko izvem, da ima lisica košat rep zato, »da se obriše pod nosom, če ji ne uspe ničesar uloviti«, nosorog pa rog na nosu, zato, da se »z njim zapiči v drevo, da ga ne odnese, ko kiha« in tako naprej.

Zdaj mi v bistvu postaja jasno, zakaj je Lila Prap všeč otrokom in nenazadnje tudi staršem. Priznavam napako. Lila Prap je imenitna. Preproste slike, ki bodo izzvale otroke, da bodo narisali kakšno žival, ki bo dejansko podobna tisti živali. Zanimiva vprašanja, ki se seveda pojavljajo tudi v bistrih otroških glavicah in trije ali celo štirje zabavni odgovori (kjer bi spet pomislil na bujno otroško domišljijo) in seveda tudi tista pravilna razlaga, ki pa je napisana ravno prav preprosto, da jo bodo otroci seveda razumeli. Ni pa nujno, da za »pravilno« ne bodo vzeli kakšne od tistih bolj zabavnih.

Ne ponovite moje napake in otroke čim prej seznanite z deli Lile Prap. Skupaj boste brali, ustvarjali, se smejali in zabavali ter zagotovo tudi učili. In ne, žaba se na napihuje zato, ker ne more prdniti.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Romeo in Julija iz sosednje ulice

Romeo in Julija iz sosednje ulice

Pesmi in ena tragedija s hollywoodskim koncem je podnaslov zbirke poezije za (zaljubljene) najstniške bralce, ki je nastala izpod peresa Vinka Moderndorferja in ki jih je z domiselnimi in duhovitimi ilustracijami zabelil in začinil Jure Engelsberger.

Tisti koprneči verz »O, Romeo! Romeo!«, ki ga je Shakespeare zapisal v najbolj znani ljubezenski tragediji Romeo in Juliji, je bil vsekakor tudi izhodišče za tole zbirko poezije, ki je posvečena predvsem najstnikom in pa ljubezni. Torej zaljubljenim najstnikom, pa čeprav so zaljubljeni v teh nenavadnih modernih časih, malo naskrivaj, malo vsem na očem, malo zelo in malo čisto malo.

Knjiga je razdeljena na posamezne sklope – Včasih je preveč besed, Romeo in Julija iz sosednje ulice ter Imeti rad. Moderndorfer se takorekoč v vseh zapisanih pesmih ukvarja z ljubeznijo in zaljubljenostjo skozi najstniške oči in to na zelo moderen oz. sodoben način – tu so telefoni in družbena omrežja, najstniška moda in njihov način komuniciranja, pa seveda vse tipične zadrege – od izgleda, do zadrege, hormonov, dotikov, stikov, poljubov, pogledov, ljubosumja, hrepenenja in razočaranja.

Ilustracije Jureta Engelsbergerja so tiste, ki zbirko naredijo zabavno in duhovito – včasih pesem nadgradi, drugi poglobi in jo tretjič predstavi v nekoliko drugačni luči, vsekakor pa s svojim punk-uporniškim slogom vsekakor sodi v to problematično tematiko najstniške ljubezni, o kateri se na glas seveda ne sme govoriti. Vsaj z najstniki ne, verjemite!

No, in pa pesem, ki jo je treba izpostaviti, saj pošteno štrli ven, pa čeprav ravno tako govori o ljubezni in hrepenenju, povezanosti in je v Shakespearovem duhu, žal tragična. Črni cvet je pesem, ki bo zaprla usta. Tudi zbrisala nasmeh z obraza. Ker je pač žalostna. Še toliko bolj žalostna, ker je resnična. In zdi se mi odlično, da jo je avtor uvrstil v ta sicer »strogo« ljubezenski izbor in upam, da je mladi med prebiranjem ne bodo spregledali in da se bodo o njej pogovarjali. Razmišljali, ukrepali. V svetu, sploh pa najstniškem, ki bi moral biti napolnjen z ljubeznijo, ne bi smelo biti prostora za takšne zgodbe (pesmi), pa čeprav si pred njimi ne smemo zatiskati oči. Sploh pa ne danes!   

Težko zapišem, da mladi danes ne berejo, saj imam doma tri strastne mlade bralce. Vem, da ne berejo vsi tako zelo radi in da berejo še kaj drugega, kot le knjige. Najbrž res ne berejo veliko poezije, ampak ta zbirka si vsekakor zasluži njihovo priložnost. Pozornost bo zagotovo osvojila po zaslugi privlačne naslovnice in ljubezenske barvne kombinacije – prevladuje rdeča, nekaj je pač črne, za kontrast pa skrbi bela. Kot v življenju, kot v ljubezni. Razveselite kakšnega najstnika s to knjigo, ker jim je pisana na kožo oz. srce.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2022