(brez naslova)

Tadej Pogačar: Neustavljiv

Slovenija ima po (ali ob) Luki Dončiću še en velik športni (pop)fenomen, kolesarja Tadeja Pogačarja. Upam si reči, da imamo seveda tudi Anžeta Kopitarja, Janjo Garnbret in mogoče klan Prevc, a so vsaj Janja in Prevci pač v športih, ki se ne morejo primerjati z ameriškimi profesionalnimi športnimi ligami ali kolesarstvom. Kako velik je Tadej Pogačar dokazuje že to, da knjige o njem ni pisal kakšen slovenski novinar, ampak nagrajeni športni novinar in poznavalec kolesarstva Andy McGrath.

Pisati o Tadeju Pogačarju vsekakor ni preprosto in bo zagotovo vsako leto težje. Kakorkoli je še vedno “fant iz Komende”, govorimo o večkratnem zmagovalcu bržčas največje kolesarske dirke na svetu, Tour de France, dvakratni svetovni prvak, zmagovalec Giro d’Italia, številnih kolesarskih spomenikov in enodnevnih dirk, manjkata mu pravzaprav olimpijsko zlato in španska La Vuelta. No, in seveda zloglasni Pariz – Roubaix. Tako da v tem primeru tudi podnaslov “biografija najboljšega kolesarja našega časa” ni ne pretiran, niti zavajajoč.

O Tadeju Pogačarju zlahka govorimo kot o najboljšem kolesarju našega časa in bomo, ko bo sklenil svojo profesionalno pot, zagotovo o njem govorili kot vsaj o enem največjih vseh časov. In ja, ker pripadam tisti generaciji, ko je gledala še recimo Induraina, Riisa, Pantanija, pa potem seveda Armstronga in mnoge druge, v svetu kolesarjenja ne gre mimo tistega “kaj pa, če”. In priznam, da sem se tudi sam pri Pogačarju večkrat vprašal, kako mu uspe? Nisem dvomil – preprosto se mi zdi preveč pošten, načelen in odločen, da bi se – vsaj zavestno!; posluževal nečesa nedovoljenega. In seveda, saj se vsi spomnimo tudi obeh Tourov in bolečih porazov proti Jonasu Vingegaardu, ko je pokazal, da je dejansko tudi on “samo človek”.

In če kaj, potem mi je v knjigi daleč najbolj všeč to, da se je avtor konkretno poglobil prav v to skrivnost hitre regeneracije, neverjetne eksplozivnosti in tudi izjemne vzdržljivosti Tadeja Pogačarja. In kaj hitro postane jasno, da gre pri njem za dejansko fenomenalno in na nek način edinstveno gensko mešanico, zaradi katere je Tadej Pogačar pogosto neustavljiv in še večkrat nepremagljiv.

In če temu dodamo še to, da je za razliko od recimo Primoža Rogliča, slovenskega ljudskega kolesarskega junaka ljudskih src, Tadej Pogačar pač vzgojen, šolan in zgrajen kolesar, njegovi uspehi niso tako neverjetni in nepričakovani. Kar seveda ne sme zmanjševati njihovega pomena! In kot za Luko Dončića radi rečejo, da je najboljši takrat, ko se igra košarko, je tudi v tej Pogačarjevi (neuradni) biografiji moč večkrat prebrati, da se on pravzaprav igra na kolesu. In je takrat daleč najboljši. Zdi se sicer, da se v zadnjih letih spreminja v profesorsko-analitični stroj v slogu Alaina Prosta ali Michaela Schumacherja in mislim, da tudi meni izjemni Miguel Indurain ni zaostajal, pa čeprav je kolesarstvo v teh nekaj desetletjih doživelo neverjeten razvoj, sploh tehnološki.

In še vedno se zdi, da je Pogačarjev UAE pri marsičem zadaj – ne toliko pri razvoju, kot pri ekipnemu delu, strategiji in taktiki ter da so vse prevečkrat podvrženi genialnemu preblisku (super)Tadeja. In kot lahko razberemo, on še vedno pogosto kolesari res intuitivno – ko se pač igra!; zato nas ti njegovi več deset kilometrov trajajoči skoraj superiorni pobegi in begi ne smejo presenečati.

Avtor biografije – mimogrede, Tadej Pogačar ni sodeloval, so bili pa vključeni tako njegova starša kot tudi številni pretekli in aktualni sotekmovalci, trenerji in drugi spremljevalci njegove strmo vzpenjajoče se karierne poti; se je, sicer bežno, posvetil tako “temnemu” poglavju Pogačar – Roglič (prvo Pogačarjevo zmagoslavje na Touru, ko je v predzadnji etapi končal Rogličeve sanje) in ga spretno primerjal s podobno temnim skakalnim poglavjem Tepeš – Prevc, za oba seveda lahko rečemo “samo v Sloveniji”, ni šlo pa niti mimo Pogačarjevega “ne” (uradno zaradi utrujenosti) za nastop na zadnjih olimpijskih igrah. Dejstvo je, da so za knjigo spregovorili tudi mnogi Pogačarjevi bivši sotekmovalci, žal pa ne tudi njegovi nasprotniki, saj bi bilo še kao zanimivo imeti tudi izjave ali vidik Vingegaarda, Evenepoela in drugih sodobnih mojstrov kolesarjenja, ki vsekakor skrbijo za to, da je kolesarstvo postalo vse prej kot dolgočasen in predvidljiv šport. Ne, tudi ko kolesari Pogačar, ni dolgočasno, saj smo vedno na trnih in čakamo, kaj je pripravil tokrat.

Največji minus – pa še ta pogojni; pričujoče knjige je na trenutke preveč tehničnih podrobnosti, pa tudi podatkov, ki sodijo v področje biologije, kemije oziroma pač delovanja človeškega telesa. Po drugi strani prav vse to omogoča vpogled v odstopanja med Pogačarjem in njegovimi tekmeci ter nudi tisto prevečkrat želeno razlago, kako mu uspe biti tako zelo ne le dober, ampak odličen.

Tadej Pogačar: neustavljiv ni biografija, ki bo stregla z zabavnimi prigodami (čeprav jih ne manjka) ali vam bo razkrila kakšno posebno skrivnost Pogačarjevega uspeha. Pri njem so eden od razlogov naravne danosti, vsekakor tudi kanček talenta, predvsem pa vzgoja – skromnost, predanost, odločnost, igrivost in seveda odrekanje. Nič od tega, kar je, kar ima in je dosegel, se ne bi zgodilo, če se ne bi bil on – in njegovi bližnji; pripravljeni odreči in podrediti “višjemu” cilju. Predvsem on. Kako dolgo še? Izzivov, čeprav vsako leto manj, mu sicer ne manjka, a ko pogledamo prihajajočo generacijo, je jasno, da prav dolgo ne (več). Zato, uživajmo. Navijajmo in stiskajmo pesti ter bodimo veseli.

Mladinska knjiga, 2026

Prostovoljec

Podnaslov tega biografsko-zgodovinskega romana Jacka Fairweatherja je ‘Resnična zgodba o heroju odpora, ki se je infiltriral v Auschwitz« in morda bi ga lahko celo označil za malce zavajajočega …

Poljski konjeniški častnik Witold Pilecki, glavni junak Prostovoljca, se v Auschwitz ni ravno infiltriral, ampak se je pustil aretirati – iz pripovedi je sicer jasno, da se prav dolgo v nobenem primeru ne bi mogel več skrivati, druga zelo verjetna možnost je bila seveda smrt. Toliko bolj nenavadno, da je človek, ki je šel prostovoljno v taborišče smrti, tam preživel kar nekaj časa in iz njega celo pobegnil, vmes pa po tvegano spleteni mreži informatorjev celo pošiljal poročila o dogajanju v taborišču zaveznikom, umrl le nekaj let po vojni. Zakaj? Ker je nasprotoval Sovjetom je bil obsojen na smrt, njegova vloga pa je bila dolgo časa zamolčana. No, eni so jo zamolčali, drugi pa izbrisali, če smo natančni. Nekaj podobnih zgodb smo imeli tudi na tleh Jugoslavije in še kje drugje.

Witold Pilecki, vojaški častnik, je imel ob začetku druge svetovne vojne, ki se je začela prav v njegovi rodni Poljski, ne najboljše možnosti – lahko bi izbral svojo družino in zelo verjetno končal v enem od taborišč ali pa bi mogoče umrl, še preden bi do tja prišel. Na eni strani je imel nemško vojsko in na drugi sovjetsko in kot je razvidno kasneje, je slednji zaupal še manj. In seveda, ostalo mu je boriti se za Poljsko, nekdaj ponosno državo, ki so jo na cedilu pustili prav vsi – vladarji, njihovi nasledniki in seveda potencialni zavezniki. Hitler in Stalin sta si Poljsko »pravično razdelila«, kot se je petdeset let kasneje zgodilo še bližje nam. Pač ne morem reči drugega, kot da se človeštvo pravzaprav nič ne nauči.

Poljski odpor ni bil posebej močan, niti ne organiziran, preveč je bilo nekih frakcij, ki so vlekle vsaka na svojo stran in simpatizirala zdaj z onimi, zdaj z drugimi, že tedaj pa je bilo, tudi pri Poljakih, moč čutiti ogromno antisemitizma. In ko varšavsko odporniško gibanje leta 1940 izve, da so Nemci pri mestu Oswiecim odprli skrivnostno taborišče za vojne ujetnike, zapornike, ki niso sovpadali ali se strinjali z njihovo novo (želeno) ureditvijo sveta, se Pilecki odloči, da bo odšel v taborišče, tam skušal dobiti kar največ informacij, tam vzpostaviti odporniško gibanje in kolege zunaj o vsem obveščati. Lahko bi rekli, da ni imel pojma, v kaj se spušča.

Mu je uspelo? Seveda mu je. Uspelo mu je – z veliko mero iznajdljivosti, nekaj srečnimi naključnimi in veliko sreče, preživeti. Uspelo mu je tudi splesti recimo odporniško gibanje, ki si je pomagalo, zbiralo informacijo in jih začelo pošiljati v svet, predvsem k zaveznikom oz. v Veliko Britanijo. Prej ali slej je bila želja zgolj ena – bombardirajte nas, zravnajte vse skupaj z zemljo, ker to, kar se dogaja tukaj, je nečloveško in hitra smrt bo pravzaprav nekaj najboljšega, kar se lahko ujetnikom zgodi. Zavezniki pa, nič. Tudi ta napaka se je 50 let kasneje ponovila in upam si reči, da se ponavlja pravzaprav ves čas, tudi danes.

Pilecki nato spozna, da bo morda najboljše, če kar on prenese informacije – konec koncev bi bilo tudi mogoče, da njegovim informatorjem ne bi uspelo; in odloči se za beg, ki uspe. Potem pa nazaj v vojaško uniformo in na prvo bojno črto. In zgodba se je ponovila – na eni strani Nemci, na drugi (menda prijateljski) Sovjeti, vmes družina.

Fairweather se je za to pretresljivo pripoved opiral na originalne Pileckijeve zapiske iz taborišča, risbe in skice, uradne dokumente in pričevanja mnogih. Tukaj ni prav nič fiktivnega. Zato tudi ni neke romantike ali lepote, temveč kruta in surova realnost. Posamezni prizori so tako pretresljivi in kruti, da boste morali morda knjigo malo odložiti. Ob vseh mogočih dokumentarnih in igranih filmih, knjigah in pričevanjih, je ta knjiga vse skupaj pač nekaj, kar te pretrese. In težko verjameš, kako si je svet lahko zatiskal oči in še več – ni jih malo, ki vse skupaj še danes zanikajo. Morda je v tem mižanju moč iskati razloge za sicer popolnoma neopravičljivo mižanje dandanes, ko se dogajajo podobni, sistematični in kruti zločini, le da so strani malce drugačne.

Tisto, kar me je po eni strani presenetilo, so zelo iskreni zapisi, kako je bilo na neki točki življenje v taborišču skoraj (in poudarek je na skoraj) prijetno. Trgovina je cvetela, okoliški prebivalci so spretno tihotapili različne dobrote v taborišče in ni manjkalo niti hrane, niti tobaka, alkohola, celo zdravila je bilo moč dobiti, pa seveda papir in pisala. Seveda je bilo to na drugi strani še vedno okrutno prizorišče podlih zločinov proti človečnosti, medicinskih eksperimentov, množičnih usmrtitev in nehumanega ravnanja z jetniki, medsebojnega ščuvanja, izdaj in golega tekmovanja za preživetje.

Prostovoljec ni lahkotno branje in ga priporočam predvsem tistim, ki jih zanima zgodovina in njen vpliv na dogajanje danes.

Cankarjeva založba, 2023

Izgubljeni raj Johna Miltona

Pojma nimam, kdaj sem prvič slišal za Miltonov sloviti ep – nekje v srednji šoli, ko sem poslušal Jima Morrisona, morda kasneje, ko ga je omenjal Nick Cave, vem pa, da mi knjižno polico bogati slovenski prevod …

No, na to verzijo, risoroman Pabla Auladella, sem naletel povsem na naključju. V Ljubljani me je obiskala znanka iz Črne Gore, odpeljal sem jo na Ljubljanski grad, kjer sva imela priložnost ogledati si razstavo španskega ustvarjalca Pabla Auladella. Kako in zakaj sva začela na koncu, pa da so me vmes navdušile upodobitve padlih angelov, Satana (ali pač Luciferja?), Nebes in Pekla in potem prišla do začetka, kjer sem prebral, da gre za interpretacijo Izgubljenega raja, ne vem. In da sem potem v trgovini s spominki, kjer je moja gostja iskala spominek na obisk Ljubljane, odkril pričujoč risoroman.

Torej, mogoče najprej Milton … Enajst tisoč verzov, 17. stoletje, svoboda in izvirni greh, Adam in Eva, Lucifer in Bog, angeli, Nebesa in Pekel, Zemlja in Rajski vrt. Religioznost in filozofija, kritika in razmišljanje. Izgubljeni raj lahko omenjamo v isti sapi z Epom o Gilgamešu ali pa Homerjevo Odisejo in Iliado in oznaka »klasika« ji vsekakor pritiče. Kdo jo dandanes še bere, je nekaj povsem drugega. Priznam, potem, ko sem predelal Auladellovo različico, bom prej ali slej zagrizel tudi v ta, torej Miltonov, izvirni, ogromni zalogaj.

Pablo Auladell risoromana ni naredil v enem kosu – najprej prvi del oz. Prvi spev – Satan (»Bolje vladati v Peklu kot hlapčevati v Raju«), potem je delo zaradi različnih razlogov zastalo za dve leti in preostanek je ustvarjal nadaljnja tri leta. Preostanek? Drugi spev – Rajski vrt
(»Bog za smrt je razglasil okus tega sadu.«), Tretji spev – Prvi obrisi (»Pojdi, Mihael, princ rajskih čet. Popelji v boj sinove nezmagljive.«) in Četrti spev – Ognjeni meč (»Z žarom žgal je zrak prej milega podnebja.«).

V tem časovnem razponu se vidijo ne toliko luknje, kot predvsem razlike. Že to, da je ustvarjalec uporablja svinčnik, pastel in oglje, na nek način lahko zmede bralca, pa čeprav tudi tehnike pripomorejo k razlikam med ostrim in grobim Peklom ter nežnimi razsvetljenimi Nebesi ter delom nekje vmes … ne, seveda niso Vice, ampak je to Zemlja, je Rajski vrt, sta Adam in Eva. Na trenutke je težavno izluščiti junake in čeprav je vse skupaj spretno rešeno z barvami, ravno preprosto branje to ni, slikam navkljub. Vsekakor pa so upodobitve – osebno so me najbolj navdušile raznolike pokrajine in nekoliko manj glavni akterji, še posebej ne v bližnjem, podrobnem prikazu. Preprosto mi nekaj zmanjka.

Poleg že omenjenih pokrajin, me je najbolj navdušilo razpravljanje demonov in njihov odhod v svet ter potem Adam in Eva, njuna ljubezen, pa seveda predvsem skušnjava, ki ju pripelje do izvirnega graha. Ne, nisem veren človek, pa mi ta pogled vseeno zanimiv in privlačen, tudi sam pogosto posegam po teh religioznih prijemih v svojem pisanju, ker mislim, da so nam kar nekako prišli v podzavest. In da se potem seveda sprašujemo naprej …

Auladell je bil pred neverjetnim izzivom, kako teh enajst tisoč verzov upodobiti in prenesti v povsem drugačen, predvsem bolj zgoščen in vizualen format, ki pa bralcu še vedno pušča obilo prostora za lasten (neobremenjen) razmislek. Najbrž je branje dejanskega Miltonovega epa podobno zahtevno kot risanje in zagotovo se človek kot bralec (ali ustvarjalec) skozi ta proces gradi in izoblikuje. Zanimivo bi bilo izvedeti, kako na to delo gledajo tisti, ki so Izgubljeni raj prebrali in pa seveda, kako lažje je morda tistim, ki s(m)o risoroman prebrali in bomo še šli brati.

Izgubljeni raj Johna Miltona je eno najplivnejših del svetovne književnosti in kot tako bi ga morda morali označiti za obvezno branje. A gre tudi za izredno zapleteno in kompleksno pesnitev, ki jo je vse prej kot preprosto razumeti oz. jo vsak razume in dojema po svoje. Moje mnenje je, da nam je Auladellova (risoromaneskna) interpretacija pri tem lahko v veliko pomoč.

VigeVageKnjige, 2019

Volk

Volk je mladinski roman nemškega avtorja bosanskega rodu Saše Stanišića, ki se na malce drugačen način ukvarja s prijateljstvom, iskrenostjo oz. molkom ter vse bolj prisotno problematiko mladostniškega nadlegovanja.

Sašo Stanišića smo doslej poznali po delih za odrasle, kjer se je bodisi spopadal z vojno na področju bivše Jugoslavije (Kako vojak popravi gramofon) ali kasnejše asimilacijo v novo okolje (Čigav si), pri čemer je šlo pogosto za avtorjeve prvoosebne izkušnje, saj je leta 1992, pri vsega štirinajstih, z družino pred vojno vihro pobegnil v Nemčijo. Tokrat se predstavlja z zanimivim in večplastnim ter za nameček ilustriranim (za slednje je poskrbela Regina Kehn) mladinskim romanom Volk.

Glavni junak je Kemi, čeprav za njegovo ime izvemo šele na koncu in kot lahko sklepamo po imenu, vsekakor ni nekdo, ki bi bil po rodu Nemec, torej je bodisi priseljenec ali vsaj druga generacija priseljencev. Kemija, vsega naveličanega najstnika, ki se ne vklaplja ravno najboljše v okolje in slovi po kot britev ostrem jeziku, mama pošlje na poletni tabor Pustolovščina gozd, pustolovščina človek. Za nekoga, ki ni pretiran ljubitelj narave, pustolovščin, nenazadnje pa tudi ljudi ne, je to seveda vse prej kot želeno preživljanje počitnic. No, da komarjev ne omenjamo! In ko spozna druščino, s katero bo preživljal naslednjih nekaj dni, je zadeva še slabša. Bodisi gre za stare znance iz šole, podobno problematične in rahlo odpadniške, kot je on sam, kar pa jih ne dela čisto nič bolj kompatibilnih.

Avtor zapiše takole: »Sicer pa, isto kot v šoli: same skupinice. Ta prijazni pa igričarji pa športniki pa piflarji pa punce iz konjeniškega kluba.« Tudi vzgojitelji in spremljevalci ne vzbujajo posebnega zaupanja, da bo tabor mineval brez težav ali kot pravi Stanišić: »Bedno plačani vzgojitelji si izmišljajo bedne dejavnosti za bando bedno razpoloženih mulcev, ki so morali ostati doma in katerih starši si ne morejo dopustiti ali ne morejo privoščiti dopusta.« Vas je spomin vrnil v kakšno poletno kolonijo, šolo v naravi ali kaj podobnega, kjer si niste ravno želeli biti in vam ni uspelo dan pred odhodom skrivnostno zboleti?

Kemiju je jasno, da bo glavna tarča bržkone Jorg, navdušen pohodnik, ki naravnost uživa v naravi in odlično riše. Kar je za Kemija sicer dobro, saj bi bil glavna tarča najbrž on, tako bo bržkone rezervna. Marko in dvojčka Dreschke bodo tisti, ki bodo zagotovo delali težave, ker – to pač obvladajo in to počnejo. Kemi to ve, vsi to vejo, a so vsi tiho in nihče nič ne stori. Za izredno zanimiv (in pomemben) lik se kmalu izkaže kuhar – ogromen, drugačen moški, ki se nikogar ne boji. Zgolj pogled nanj pa prebudi vse mogoče predsodke.

In tako imamo na eni strani Kemija, ki v vsaki Markovi besedi in potezi vidi grožnjo in nevarnost, predvsem za Jorga. Na drugi strani seveda prav Jorga, prijaznega, na trenutke naivnega in predvsem sprijaznjenega, za katerega pa bralca pravzaprav ves čas skrbi. Nekaj se mu bo zgodilo. In zagotovo bo kriv Marko, dvojčka Dreschke pa mu bosta pomagala. In vzgojitelji ne bodo nič videli in slišali.

In tako se pojavi volk. Sredi noči, pred hišico, v kateri spita Kemi in Jorg. Kemi sanja ali res vidi in čuti volka? Kaj pravzaprav ta volk sploh predstavlja? In ali je res mogoče, da ga vidi samo on? Če ne bi šlo za mladinski roman, priznam, da bi bil zelo prepričan, da je pravzaprav Kemi tisti volk, ki bo nekaj nekomu storil. Kljub zaskrbljenosti se kar nekaj časa on riše kot tisti problematični lik, s slovesom in očitnim namenom pokvariti tabor, na katerem ne želi biti, še vsem ostalim.

In seveda se potem nekaj zgodi. Pričakovano se zgodi med Markom in Jorgom, Kemi pa vse skupaj zamudi oz. ne more preprečiti, pa čeprav je po dolgem molku začel med vrsticami opozarjati, da se nekaj pripravlja. Za samo zgodbo in mogoče tudi razumevanje je slabo, ker v bistvu ne izvemo, kaj se je zgodilo. Volk je še vedno nekje blizu in preži … na koga in zakaj?

Cela zgodba je res na zanimiv način obogatena z ilustracijami ter tudi drugačno barvo strani, vse skupaj pa odlično prikazuje, nadgrajuje in bogati pripoved kot tako. Lahko bi rekli, da je nauk seveda jasen – ustrahovanje, nasilništvo in nadlegovanje so slabi in če za kaj takega vemo, moramo ukrepati. Povedati, opozoriti, stopiti v bran. Najslabše je molčati in ne storiti nič. Sporočilnost Volka je zares močna, osebno pa se mi je zdelo, da je pač nekaj sivih lis, ki pa po drugi strani dopuščajo možnost za razmislek in pogovor.

Mladinska knjiga, 2024

All you need is love

Zgodovina skupine The Beatles skozi še neobjavljene intervjuje je dolg podnaslov, ki pa veliko pove o tej knjigi, za katero bi lahko rekli, da je še ena, ki je želela priti do dna mnenju, da je za razpad Beatlov kriva Yoko Ono ter kako je na vse skupaj vplivala smrt Briana Epsteina, njihovega managerja.

Steve Gaines in Peter Brown, ki sta bila oba pravzaprav tesno vpeta v življenja in kariero Beatlov, sta intervjuje s številnimi sogovorniki izvajala jeseni leta 1980, nekaj tednov pred umorom Johna Lennona (kot zanimivost, v uvodu je napisan 8. avgust 1980, Mark Chapman je Johna Lennona ustrelil štiri mesece kasneje, torej 8. decembra). Z izjemo Yoko Ono, z njo sta se avtorja pogovarjala nekaj mesecev po umoru, a vseeno govorimo o obujanju spominov na dogajanje predvsem v šestdesetih in začetku sedemdesetih, ko so Beatli razpadali in razpadli ter tudi potem skozi sedemdeseta, ko so bila med vsemi štirimi člani (in še kom) huda trenja, očitki in tožbe. Precejšnja časovna distanca in če leta 1980 nekoga sprašuješ, kaj se je dogajalo npr. leta 1968 in si sam opremljen s številnimi podatki, sogovornik pa ne, je lahko vse skupaj precej zmedeno.

In prav taka tudi je knjiga All you need is love. Pogovori so pač neprečiščeni, neurejeni, prevečkrat se zgodi, da se avtorja pogovarjata med seboj in je dejanski intervjuvanec postavljen na stranski tir, ti pa se nekaterih stvari pač ne spomnijo. Mislim, bila so to šestdeseta in Beatli niso bili angelčki.

Poleg tega mora človek res dobro poznati ne le zgodovino Beatlov, ampak tudi zakulisje in številne podrobnosti. Bolj ali manj seveda vsi poznamo vse štiri Beatle, vemo za Yoko Ono, Lindo Eastman, Patty Boyd, Cynthio Lennon, neznanka nista niti Brian Epstein in George Martin, Mahariši je že nek na pol mističen lik, potem pa … Alistair Taylor, Alexis Mardas, Neil Aspinall, Allen Klein, John Eastman, Jane Asher in še nekaj drugih pa so že imena, ko morate o Beatlih vedeti veliko več kot poznati njihovo glasbo, kdaj so nehali nastopati in od kod so prihajali.

Poleg tega, ker so bili izpraševanci pogosto z nasprotnih bregov, so takšne tudi njihove izjave – popolnoma si nasprotujoče in kako sedaj vedeti, kdo ima prav? Vsaka medalja ima seveda dve plati in oseba, ki je za nekoga nepridiprav, pridanič in goljuf, je nekomu drugemu lahko genij in najboljši prijatelj.

Osebno priznam, da so mi Beatli ljubši od Rolling Stonesov, pa po dveh prebranih biografijah, ki odkrivata tudi kanček temnejšo plat, vidim, da je bila pri vseh glasba vse manj pomembna. Glasba kot način sporočanja in spreminjanja sveta. Glasba je postala orodje za služenje denarja. Pa tudi jedro vse hujših medsebojnih sporov, nesoglasij in vsaj v primeru Beatlov, tudi razpada skupine.

Ali je bila za to kriva Yoko Ono? Vsekakor je s svojim odnosom, stalno prisotnostjo in vplivanjem na ustvarjanje prispevala k razpadu. Kako je na četverico vplivala smrt Briana Epsteina, njihovega managerja? Na nek kaotičen način je bil Epstein vsekakor tisti, ki jih je držal skupaj in ravno prav narazen, da je zadeva funkcionirala. Po njegovi tragični smrti se je že tako krhka hišica iz kart začela sesuvati, še posebej, ker so se naenkrat pojavili ljudje, ki so videli predvsem zaslužek. Konkretno Allen Klein. Najbrž ne bi bilo čisto nič drugače, če Epstein ne bi umrl, je pa njegova smrt vse skupaj malo pospešila.

Treba pa se je zavedati, da so bili Beatli skupaj od leta 1958 (Ringo Starr je v zasedbo prišel sicer šele štiri leta kasneje), takorekoč še najstniki, da so leta 1960 začeli intenzivno nastopati in da so skupaj preživeli ogromno časa. In v šestdesetih, desetletju velikih sprememb, so odraščali in se na različne načine spoprijemali s slavo in pritiski, želeli so rasti kot glasbeniki in kot ljudje. Kar pa je bilo vse prej kot preprosto. Upam si trditi, da si te slave pravzaprav ne želi nihče. Drug drugega so se nasitili, zanimala jih je različna glasba, druga miselnost in vse njihove razlike so bile vse bolj očitne … pljusk goriva v podobi Yoko Ono, pa dodaten pljusk s podobo Linde Eastman, nekaj razpihovanja plamenov s strani Maharišija, Magic Alexa in potem še bakla s smrtjo Briana Epsteina. Beatli so razpadali že veliko prej in razpadali so dolgo in dejansko je bilo vprašanje časa …

V All you need is love boste izvedeli marsikaj, mogoče boste kakšno stvar odslej bolje razumeli, bi vam pa v branje vsekakor priporočil kakšno drugo, bolj smiselno napisano in urejeno biografijo. Tale gre pri meni v kategorijo prebranih in pozabljenih.

Učila International, 2024

O Letu ljubezni

Ker smo le nekaj dni pred promocijo oz. uradno predstavitvijo mojega romanesknega prvenca, danes nekaj besed o knjigi, ki je zaznamovala zadnje leto mojega življenja – Leto ljubezni.

Leto ljubezni, ljubezenski roman, spremlja zgodbo 28-letnega kitarista Adama, ki se med obiskom Sarajevazaljubi v domačinko, črnooko Mirno, a se iskrena in srčna ljubezen konča z Adamovim odhodom nazaj v Ljubljano. Razočaran nad rojstnim mestom, kamor se vrne kot prejemnik prestižne nagrade ‘srce Sarajeva’ Sarajevskega filmskega festivala, se odloči oditi. Pot ga – skupaj s kitaro, vodi v London. Tam se zaljubi v zelenooko Londončanko Charlotte, po igranju na kitaro svojega največjega kitarskega vzornika, Jimija Hendrixa, pa se mu kmalu začnejo uresničevati sanje. Ves čas je v njegovih mislih prisoten »kaj pa če« in ko se že zdi, da je poti profesionalnega glasbenika in predanega partnerja uspešno združil, se znajde pred razpotjem – katera ljubezen je bolj prava, iskrena in ima v sebi tisto nekaj, da bo trajala. Za vedno.

Knjiga Leto ljubezni je posebna tudi po tem, da je v njej veliko glasbenih citatov in posledično veliko glasbe, ki sega vse od rocka in soula šestdesetih do izvrstne glasbe, ki je v osemdesetih in devetdesetih nastajala na področju bivše Jugoslavije. In ker je zame spoštljiv dialog temelj zdravega odnosa, je v knjigi ogromno dialogov, preko katerih spoznavamo vse glavne karakterje in tudi spremljamo njihov razvoj skozi knjigo, skozi leto, leto ljubezni.

Leto ljubezni je knjiga, ki bo vrnila vašo vero v pravo, iskreno in čisto ljubezen. Virtuozen preplet ljubezni in glasbe. Pismo, ki naj bi ga napisali ob koncu ljubezni in izlili dušo. Pismo, ki ga je TREBA napisati in NIKOLI poslati. Leto ljubezni je prav to pismo o neizmerni ljubezni, ki pa ga tista, ki ji je posvečeno, ne bo nikoli prebrala. Zato ga preberite vi.

In seveda bi lahko napisal še veliko več, dobesedno od A do Ž, a želim, da pridete ta četrtek, 9. aprila 2026, ob 18. uri, na predstavitev obeh delov v Knjigarno Primus (Cesta Ljubljanske brigade 23a, Ljubljana), kjer bom skušal odgovoriti na vsa vprašanja moderatorke Katje Šmuc in seveda tudi na kakšno vaše.

Prosim vas, da se na dogodek prijavite s klikom na povezavo, saj je število mest omejeno. Hvala in na svidenje v četrtek!

Will Grayson, Will Grayson

John Green je star znanec naših knjižnih polic, Davida Levithana pa v slovenskem prevodu še nismo brali in tale sicer ne več najnovejši roman (ali je to so-roman?) je kar dober obet za nadaljnje raziskovanje.

Tisti, ki Johna Greena poznate, seveda veste, da ni pri njem pravzaprav čisto nič tako, kot se sprva zdi. Poglej zelo spretnega nizanja zgodbe in plastenja posameznih junakov, vedno znova poskrbi tudi za kakšen zanimiv preobrat. Moram priznati, da sem se s prvimi poglavji kar mučil, saj sta se zdeli zgodbi obeh Willov Graysonov čisto preveč različni in nezdružljivi. In da kar takoj pojasnim – imamo dva Willa Graysona, ki se po (res čudnem) naključju srečata, njuni življenji in usodi pa prepleteta. V knjigi sta tako Will Grayson (to zgodbo je pisal Green) in pa will grayson (njegovo zgodbo je pisal Levithan) naslovna in glavna lika, čeprav je treba priznati, da pozornost ukrade najpomembnejši stranski lik – Mali Cooper, najboljši prijatelj Willa Graysona.

Ampak dajmo najprej v predale – kakorkoli je to težko; pospravit oba glavna junaka. Will Grayson se zdi zelo neodločen tip najstnika, sicer heteroseksualen, ki rad uživa v alternativni glasbi, hodi na koncerte in se zabava ter bo najverjetneje sledil staršema na medicinsko obarvani profesionalni poti. Zelo mu gre na živce, da mora biti del t. i. GSN-ja, tj. Gej-strejt naveze, še toliko bolj pa, da je njegov prijatelj Mali Cooper. Njegov najboljši prijatelj! Mali niti približno ni majhen, ampak je ogromen in tako ne preseneča, da je igralec ameriškega nogometa, sicer pa gej in ljubitelj ter ustvarjalec (pomemben podatek!) mjuzikalov. Zaljubi se enako hitro kot odljubi, a svojo preprostostjo in iskrenostjo ter še bolj odkritostjo hitro osvaja srca. Sicer sem vmes nekajkrat pomislil, da bi bila zadeva najbrž povsem drugačna, če ne bi bil tako strah vzbujajoče velik in bi bil v tem primeru najbrž pogosta žrtev medvrstniškega nasilja. Z njim pa tudi Will.

No, po drugi strani pa will grayson živi sam z mamo. Spozna, da je gej, ki ga seveda nihče ne razume, dokler na spletu ne spozna Isaaca. Isaac je takorekoč njegova sorodna duša, utelešenje njegovih sanj in nič na svetu si ne želi bolj, kot da ga konča tudi osebno spozna. Sledi razočaranje – kakšno, vam zaradi zanimivosti zgodbe ne bom izdal; a to propadlo srečanje pravzaprav pripelje do srečanja Willa Graysona in willa graysona. V čikaškem seksšopu. Kako in zakaj sta se Will in will znašla tam, naj ravno tako ostane presenečenje za vse, ki knjige še niste brali.

In tako v življenje willa graysona vstopi Mali Cooper – mogoče je tudi obratno?; in blago rečeno bi lahko rekli, da drug drugemu življenje postavita na glavo. In če je bilo willu do tega trenutka neprijetno biti gej, je Mali na svojo spolno usmerjenost celo ponosen in jo brez težav tudi izrazi, kar določene premike pomeni tudi za willa graysona. Tudi veliki (avtobiografski) mjuzikal, ki ga Mali Cooper pripravlja in ki sprva nosi naslov Mali plesalec, se spričo zaradi številnih sprememb v njegovem življenju, zelo hitro – skoraj dobesedno iz dneva v dan, spreminja. Na koncu se spremeni tudi naslov. Preobrazbo, tako v mjuzikalu kot tudi v resničnem življenju, doživlja tudi Will Grayson (v mjuzikalu lik, ki ga je navdahnil, sprva nosi ime Gil Wrayson, potem ga Mali preimenuje v Phila), saj odkrije, da je zaljubljen v zadržano Jane in iskreno povedano – že dolgo nisem bral tako pristne in lepe najstniške ljubezenske zgodbe. Najbrž zadnjič v katerem od Greenovih romanov.

Preobrazb in sprememb je pravzaprav res veliko in če v svojih zapisih rad uporabim prispodobe z magneti ali pa s planeti … tudi tokrat jo bom. Mali Cooper in Will Grayson sta vsekakor dva magneta, ki se neverjetno privlačita, a zgolj in samo na prijateljski ravni. Pa čeprav se morata nekajkrat krepko odbiti, da se znova lahko sestavita. Po drugi strani sta Mali in will grayson magneta, ki se neustavljivo dopolnjujeta in privlačita tudi na spolni ravni. Will in Jane sta bolj kot dva planeta, ki zelo previdno krožita drug okrog drugega in se morata iztiriti iz svojih običajnih tirnic, da lahko postaneta eno.

Prav zanimivo mi je bilo, kako sta Green in Levithan ves čas spreminjala, prilagajala in preobražala junake, ki dobesedno zorijo in odraščajo pred našimi očmi ter nam nastavljajo vsa mogoča ogledala – naj bo to za prijateljstvo, intimno oz. partnersko razmerje, odnos do staršev, naš odnos do sveta, glasbe in umetnosti oz. sploh do mjuzikalov. Kakorkoli je mjuzikal tukaj predstavljen kot povsem gejevski žanr, je končni Cooperjev izdelek hvalnica tako prijateljstvu kot ljubezni in življenju. In predvsem imenitna pika na i.

Poleg Jane, ki igra pomembno stransko vlogo, je tukaj še Maura, želi-si-biti-dekle willa graysona, pa Gideon, willov gejevski prijatelj, starši obeh glavnih junakov in pa še nekaj povsem obstranskih likov, ki pa dodajo sočnost pripovedi. Vrnili se boste v čas spletnih klepetalnic, neskončno dolgih telefonskih pogovorov in izmenjav sporočil pa seveda neutrudnega čakanja, da boste dobili odgovor. Kjerkoli že.

John Green (tudi tokrat) ne razočara. Vsekakor gre še za enega tistih avtorjev, ki mu grozi, da bo zapadel v ponavljajoč vzorec lastnega uspešnega pisanja in zato je takšno sodelovanje prav osvežujoče. (Podobno uspešna in zanimiva je tudi Zima zima bela z Maureen Johnson in Lauren Myracle). Nežne puritanske dušice znajo imeti sicer z Will Grayson, Will Grayson kar nekaj težav, a je zgodba neverjetno zabavna, topla (nič slabega) in predvsem življenjska, tako da jo lahko iskreno priporočim.

2022, Mladinska knjiga

V elementu

Največkrat sem jaz tisti, ki drugim priporoča branje, s to knjigo se je zgodilo nekaj skoraj najbolj nenavadnega – branje mi je priporočil moj najstarejši sin: »Oči, tole bo pa mogoče tebi zanimivo.«

Niso to knjige, po katerih bi sicer posegal ali jih z veseljem bral, pa vseeno – očitno je tudi Taras čutil, da pa mogoče moram prebrati prav to knjigo. Podnaslov knjige, ki sta jo skupaj napisala Ken Robinson in Lou Aronica, je ‘Ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni’. To sicer ni knjiga za duhovno oz. osebnostno rast, ni priročnik, ampak zanimiva zbirka zgodb ljudi, ki so bili označeni za nesposobne, ki so imeli takšne ali drugačne težave, a je nekje v njih vseeno tlela neka iskra, samo odkriti so jo morali. In ko so jo, se je hitro razplamtel požar.

Robinson in Aronica se sprehodita skozi poglavja, kjer najprej razložita, kaj element sploh je, zakaj je nujno potrebno spremeniti način razmišljanja, saj bomo le tako lahko šli onkraj meja domišljije, mogoče celo sposobnosti. Seveda je pomembno tudi iskanje svojega plemena in se ne ozirati na to, kaj si bodo o nas mislili drugi. Nikoli ni prepozno, treba pa je sprejeti odločitev – ali bomo delali za denar ali za dušo.

Nekajkrat sem omenil, da ste me v zadnjem obdobju močno zaznamovali dve knjigi – Kingova On writing in prav tale, V elementu. Zakaj? Med branjem Kingove »pisateljske biografije« sem dobil odličen uvid v delo nekoga, ki ga cenim in spoštujem, pa mu ni uspelo čez noč, vsekakor pa sedaj zasluženo žanje darove svojega uspeha. Spoznal sem, da ni nič narobe, če razmišljaš drugače, izven okvirjev in meja, če imaš »nore« ideje in ti domišljija malo podivja, predvsem pa sem ugotovil, kako pomembno je pisati. Pisati in brati, ustvarjati. In ja, potem sem ugotovil tudi, da je to moj element – pisanje. In kakorkoli bi si želel od tega živeti in to delati za denar, je to malo verjetno in poleg tega ne vem, če bi potem to še delal s takšnim veseljem. Ko nekaj moraš, izgubi tisti čar in vznemirljivost. In po zaslugi knjige V elementu sem spoznal, da ni nič narobe, če je moj element nekaj, kar rad delam v prostem času. Pišem, ustvarjam.

In kaj je element po Robinsonu? Dovolite mi tale prepis z zadnje platnice: »Element je prvina vsakega človeka. Je presek priložnosti, naše naravnanosti, zmožnosti in strasti. Za našo prihodnost je nujno, da ga odkrijemo in razvijemo! Ko smo v elementu, smo sposobni resnično daljnosežnih potez, o katerih smo vedno sanjali.«

Tisto posebej zanimivo mi je tudi razmišljanje o potrebnih spremembah v vzgoji oz. šolstvu. Spremenili so se časi, navade, sistem in način dela, takorekoč nič pa se ni spremenilo šolstvo oz. sistem izobraževanja. Še vedno se vzgaja na način, kot da vzgajamo bodočo robotizirano silo za tekoči trak, za velike tovarne in industrijo in ne več za takorekoč storitveno industrijo, prav nič se ne oziramo na potrebe in želje, še manj pa na talente otrok. Kolikokrat slišite iz ust otrok vprašanje »Kaj pa mi bo to prišlo prav v življenju?« in »Zakaj se rajši ne učimo tega in tega?«. Se spomnite filma Dead Poets Society oz. Društvo mrtvih pesnikov, v katerem je blestel Robin Williams kot nekonvencionalni učitelj angleške književnosti John Keating in takrat pokazal, kako se lahko tudi nekaj dolgočasnega ali vsaj nezanimivega poučuje na zanimiv in celo vznemirljiv način, premakne meje v glavah bodočih voditeljev sveta? Robinson tukaj odlično razdela, zakaj je obstoječi način preživet in ga bo potrebno nujno ne le osvežit, ampak konkretno spremenit.

Skratka, če ste mogoče v precepu, ali je tisto, kar trenutno počnete, res tisto pravo, potem vam priporočam branje te knjige. Ker treba se je zavedati, da je več kot odlično, če je stvar, ki jo počnemo za preživetje (beri: naša služba, za katero smo plačani) vsaj deloma povezana z našim elementom. Tudi, če niste povsem prepričani, ali je nekaj, kar tli v vas, res tisto nekaj za vas, boste morda tako lažje prišlo do spoznanja in končne odločitve. Skratka, knjigo V elementu vam toplo priporočam in vsakemu privoščim, da svoj element tudi najde in razvije.

Lectour, 2016

Dan ljubezni (deseti, in zadnji del)

Z njegovim imenom na ustnicah in v srcu.

In nov začetek

Prišli so reševalci in policisti. Povedala jim je, kaj se je zgodilo. Policisti so bili tisti, ki so pregledali pokojnega in v njegovi denarnici našli dokumente – prihajal je iz Slovenije in vedeli so, da je pred njimi tisto vedno težko – svojce oziroma nekoga obvestiti, kaj se je zgodilo. Njej pa je v oči padlo še nekaj, kar so policisti našli v njegovi denarnici – izkaznica, da gospod želi po svoji smrti darovati organe.

Njen oče, tisti, ki jo je brezpogojno ljubil in ji nudil prav vse v življenju, bil ne le oče, ampak tudi mama, ko je ona ob njenem rojstvu umrla; je imel šibko srce in je potreboval presaditev. Tukaj, ne v Sarajevu in ne v Bosni, zanj ni bilo ustreznega srca. Darovalca. Tu so bila srca močna, a ko so se enkrat ustavila, so se ustavila za vedno. Za operacijo v tujini nista imela denarja. In konec koncev, komu je bilo mar za enega Sarajevčana s šibkim srcem – v začetku devetdesetih jih je umrlo na tisoče, pa ni bilo nikomur kaj veliko mar.

A to je bil njen oče. Njej je bilo mar. Prav zato je postala zdravnica, ker ji je bilo mar za ljudi in je želela pomagati. Tako kot je pomagala temu popolnemu neznancu, Slovencu, ki se je zgrudil ob Sebilju in ji je bilo, vsega vajeni, takoj jasno, da ga je izdalo srce. Zakaj, ni vedela in nikdar ne bo. A bilo je mogoče, da bi njegovo srce, srce tega neznanca, katerega zadnje besede so bile, da nekoga ljubi, rešilo njenega očeta.

Nimam pojma, kaj se je zgodilo. Utripalo sem in potem spet nehalo. Potem, potem … ne vem, najbrž je minilo nekaj časa, ampak zdaj spet utripam. Ampak sem nekje drugje, to je drugo telo, drugi spomini in druge misli. Druga ljubezen. A je ljubezen. In je neko srce, s katerim sem povezano za vedno.

Moonraker

Moj prvi, sicer pa Flemingov tretji roman o neuničljivemu tajnemu agentu, Jamesu Bondu. Če poznate film – ki deluje kot neuspešna kopija nekakšne vesoljske bitke in ima notri grozljivega Jawsa; se pripravite na knjigo. Knjiga je namreč nekaj povsem drugega.

Ali si upam sploh kaj napisati o Jamesu Bondu, pa da to še ni bilo napisano. Spremno besedo Moonrakerju je napisal Marcel Štefančič in na teh skoraj tridesetih straneh imate referenc toliko, da sem prepričan, da boste o Bondu, Flemingu in vsem vmes izvedeli vse, z vseh zornih kotov. Filme sem seveda gledal – kdo pa jih (čeprav na skrivaj) ni, težko rečem, da so me vsi prepričali in najbrž nam je vsem jasno, da imajo »bondi« na širšo filmsko kulturo neverjeten vpliv. A ga je težko doseči. Pa ne le zaradi Seana Conneryja, Rogerja Moorea, ne smem pozabiti na Georgea Lazenbyja, pa potem seveda še na Pierca Brosnana in Daniela Craiga. Pa tudi ne zaradi odličnih negativcev – če dobro pomislim, so Bondovi nasprotniki pravzaprav definirali pojem negativca; ali pa prelestnih, čeprav hudo stereotipnih ženskih likov, kultne glasbe, izjemnih avtomobilov in bolj ali manj neverjetnih prizorov preganjanj, čudežnih rešitev in neuničljivosti. Tisto, kar Flemingu ni uspelo, se je kasneje zgodilo kar nekako naravno – James Bond je postal mit, kult … James Bond je postal večji od Jamesa Bonda.

Moonraker kot rečeno, je tretja knjiga Iana Fleminga o Jamesu Bondu (prvi dve sta Casino Royale ter Živi in pusti umreti), izdana leta 1955. Sam Fleming je umrl leta 1964 in številne Bonde so kasneje pisali drugi avtorji, kar je podobno kot pri Stiegu Larssonu.

Film Moonraker je na platna kar nepričakovano prišel leta 1979 – napovedan in pričakovan je bil namreč Samo za tvoje oči, a je štrene Hollywoodu takrat premešala Vojna zvezd, kar je tudi eden od razlogov, zakaj je filmski Moonraker tako smešno vesoljski in močno drugačen od knjižne predloge.

In čeprav je bil Moonraker izdan deset let po koncu druge svetovne vojne, Fleming kar malo preroško napoveduje bližajočo se hladno vojno, se pa zelo osredotoči na nezaceljene rane druge svetovne vojne, na tedaj še kako prisotno sovraštvo in zamere med Nemci in Britanci. Presenetljivo se celoten Moonraker odvija kar v Veliki Britaniji, poudarek je na Londonu, tako da pozabite na bondovsko osvajanje sveta.

Pozabite tudi na tipične bondovske igračke in genialnega Q-ja ter Miss Moneypenny, Bond tu še vozi bentleyja (in ne aston martina, kot postane običajno kasneje), njegov sloviti martini se tu zdi zgolj ena od pijač, presenetljivo pa je tudi to, da njegovemu šarmu ne podleže skoraj edina ženska v romanu – Gala Brand. James Bond se zdi kot samo še en vohun oz. agent tajne službe, ob ponedeljkih precej zdolgočasen uradnik, ki se mu le nekje trikrat letno zgodi kaj zanimivega in razburljivega. Celotnega dogajanja je za teden dni. Čudaški, a seveda filantropski bogataš Hugo Drax je ustvaril Moonraker – popolno vesoljsko plovilo in čudež tehnike ter ga podaril Veliki Britaniji. V ozadju je seveda spletka, ki ima korenine v času druge svetovne vojne, ko je bil Hugo Drax predan nemški vojak, zdaj pa se želi maščevati Londonu in celi Veliki Britaniji z uničujočo jedrsko eksplozijo sredi Londona. No, seveda, če mu načrtov ne bo preprečil James Bond, s pomočjo Gale Brand.

Moram priznati, da sem bil nad knjigo zelo presenečen. Seveda je James Bond eleganten in prefinjen, vseveden in spreten, podkovan v igrah s kartami in vratolomni vožnji z avti, preganjajo ga bridki spomini na čas druge svetovne vojne, a je obenem zelo ponižen, na trenutke naveličan življenja in zgolj eno majhno kolesce v ogromnem mehanizmu. Skratka, to ni James Bond kot ga poznamo iz filmov, težko pa rečem, ali je v vseh Flemingovih delih tak in ali se je potem razvijal in razvil v neuničljivega tajnega agenta z licenco za ubijanje (to sicer že ima) in neprekosljivim šarmom.

Predvsem pa je prepričljivo Flemingovo opisovanje dogajanje, okolja in misli, kjer gre res v podrobnosti in tako ustvari prepričljiv vohunski triler »stare šole«. Vidimo pregone po londonskih ulicah in okolici, občudujemo raketo in prepoznamo uniformiranost zaposlenih na projektu, razmišljamo o različnih kombinacijah pri kartah in se sprehajamo po pustih in sterilnih hodnikih, čutimo stiske in razmišljamo skupaj z Bondom. Kdo ga je navdihoval ali koga je navdihnil on, ni tako zelo pomembno. Priznam, da bom v roke z veseljem vzel še kakšno Flemingovo delo, da bom potem lažje primerjal.

Cankarjeva založba, 2022