(brez naslova)

Na poti s Perotom Lovšinom

Pri založbi so tole knjigo označili za “biografijo in roman ceste obenem”. Težko oporekam. Prenekatero biografijo še tako zanimivega človeka, sploh pa Slovenca (pa če smo pošteni, res zanimivih spet ni tako veliko), vzamem v roke z določeno mero zadržanosti, saj sem bil večkrat neprijetno razočaran kot prijetno presenečen.

Dejstvo, da so pri založbi Beletrina za pisca Lovšinove biografije izbrali prekaljenega in vsekakor sposobnega pisatelja (ki se ga tu pa tam omeni tudi kot “ghost writerja”) Dušana Čaterja, tehtnico vsekakor bolj nagne na stran berljivosti. Morda tudi zato, ker ima tudi Čater sloves “bad boyja”, upornika, celo tečneža in na nek način posebneža. Vseeno mislim, da kaj takega, kot je recimo Hudolinu uspelo z Vidmarjem (Samohodec), nenazadnje Babačiću z Zavcem (Trdobojec), Pogorevčevi z Radkom Poličem (Rac) ali pa Milekovi s Cavazzo, Radmiloviču z Vogrincem (Vsi me kličejo Tona) in tudi Golobu s Predinom, ne gre pričakovati.

Pri čemer moram najbrž že kar v uvodu zapisati, da mi fenomen Pero Lovšin ne da miru, sploh me pa ni prepričal. Menim, da sodi med pevce z najmanj posluha, a vsekakor z neko nezaustavljivo energijo, ki je sploh privlačila ženske (čeprav, kot izvemo iz knjige, je znal pasti v oči tudi kakšnemu predstavniku moškega spola). A še danes, ko ga vidim, se mi zdi prej kakšna karikatura, ki bolj sodi v kakšnega Alana Forda kot pa, da se ponaša s statusom legende. Pa če sem iskren, Pero Lovšin je legenda. Pankrti, meni še ljubši Sokoli, potem sicer ne najbolj prepričljivo solistično obdobje, ki se mi sploh zdi, da je z vsako ploščo slabše in vedno znova prisotnim čudenjem, kako lahko ljudje hkrati norijo na Samo en mejhen poljub mi dej, Slovenija gre naprej (ta sicer ni samo njegova, čeprav je zelo njegova), Metko, Bandierro rosso, Moja mama je strela, Marija pomagaj mi in še bi lahko našteval. Ker če kaj, potem ima za pasom uspešnic kot le malokdo. In če česa, najbrž ne bom nikoli pozabil imenitne naslovnice plošče (no, jaz sem imel v lasti kaseto) Satan je blazn zmatran in pa uvodne špice TV-oddaje Videogrom (kateri urednik in idejni pobudnik je bil) in dolgih nog Anje Rupel.

In še nekaj je, čemur nisem prišel do dna in najbrž nikoli ne bom – bolj verjetno, da bom napaden, da temu ni tako; je odnos drugih glasbenikov do njega. Glede na njegov status (legende) in bogato zgodovino ter tudi to, komu vse je pomagal in kdo je tudi po njegovi zaslugi dobil priložnost, se zdi kar nekako na dlani, da ga imajo vsi radi, da ga obožujejo ali pač (vsaj) spoštujejo. Pa se mi pogosto zdi – in to kot nekomu, ki že dolga leta spremlja glasbeno sceno; da je prej tarča sicer tihega posmeha in čudenja, kako mu je uspelo. In, iskreno, tudi izkoriščanja. Njegovega imena, statusa in predvsem pesmi.

A če kaj, potem uspe Čaterju skozi knjigo Na poti s Perotom Lovšinom, na nek način pričarati in razložiti tudi to. Zakaj Na poti s Perotom Lovšinom? Ker je glavno zvezdo knjige, torej Perota Lovšina (še nekaj, česar se nisem mogel znebiti med branjem, kako zelo bi si Čater želel biti, vsaj včasih, na njegovem mestu) avtor in zapisovalec ter tudi izpraševalec spremlja na poteh po koncertih, predavanjih, nastopih, snemanju nove plošče (aktualne Za sto let naprej) in seveda se z njim sprehaja in potuje po Lovšinovih spominih. Vse od otroštva, prek Fondovih blokov in Kodeljevega, športnih in novinarskih začetkov, vzponov in padcev (saj veste, da je bil med drugim urednik in glavni ustvarjalec slovite pornografske revije Private?) ter seveda vse do glasbe, glasbe, glasbe, potovanj, ljubezni, ljubezni in še malo ljubezni. Ter glasbe, seveda. Zanimivo? Seveda je. Napisano z žarom in prepričljivostjo? Tudi.

Pa vseeno mi v knjigi nekaj manjka. Morda Pero pove manj od pričakovanj, morda Čater preveč zamolči. Sprašujem se, koliko je vsaki biografiji namenjeno, da je pač piarovski zapis nekega življenja ali kariere, kjer je vse lepo in popolno. Pri Lovšinu – in tudi pri tej knjigi; seveda temu ni tako, bi pa od človeka, ki je v življenju doživel in izkusil marsikaj, tudi hudo pikantnega in prepovedanega, pričakoval nekaj več (pre)drznosti, morda celo neustrašnosti, tako pa vse skupaj deluje čisto preveč preračunljivo. Ja, na nek način tako kot Lovšin nekje proti koncu opisuje današnjo glasbo, sploh pa rock’n’roll …

In če smo pošteni, so njemu tako ljubi Rolling Stones kaj drugega kot preračunljivi bogataši ali Sex Pistolsi res kaj več od odličnega marketinškega projekta? No, pa sem ugotovil – tej knjigi manjka tisti pravi, žmohtni, motorheadovski rock’n’roll in če kdo, bi moral prav Dušan Čater to najbolj vedeti.

Beletrina, 2026

Metallica. Zakaj?

Nekje v opisu mojega bloga, da pišem o knjigah in glasbi, veste pa, da večino prostora namenim knjigam. In te dni, ko sem v Budimpešti v sklopu M72 turneje imel priložnost znova dvakrat videti Metallico, se je med kakšnim sporočilom ali med vrsticami pojavilo tudi očitno – zakaj? In mogoče je to priložnost …

Skoraj točno 27 let (ah, ta številka 27) nazaj, 3. junija 1999, sem Metallico prvič slišal v živo na bežigrajskem stadionu. Cena vstopnice – 4900 SIT, danes bi bilo to približno 20 EUR. V skupini tedaj še Jason Newsted, bilo je kmalu po izidu Garage Inc. plošče in preden je Jason zapustil skupino. Nekaj več kot tri leta nazaj, 17. in 19. maja 2023, sem jih Parizu, tedaj na začetku M72 svetovne turneje in t.i. “No Repeat Weekenda” (k temu se vrnem) videl zadnjič. Takrat sta bila z menoj tudi moja mlajša otroka, takrat še 10-letni Adam, v tistem trenutku navdušen kitarski zanesenjak in oboževalec ter 13-letna Vita, ki je predvsem želela videti Pariz. In se najbrž prepričati, kaj je tisto, kar njenemu očiju pomeni “tako veliko”. A tudi to je bil nek nepopisen občutek, da sem lahko s svojima otrokoma delil VSE TO. In potem moram skoraj štiri desetletja nazaj, ko sem kot “mulc” na košarkarskem igrišču za OŠ Toma Brejca v Kamniku na ves glas kričal Whiplash.

“Adrenaline starts to flow/You’re trashing all around/acting like a maniac/whiplash.”

Drugi budimpeštanski koncert so začeli s prav to pesmijo. In nadaljevali s For whom the bell tolls, mojstrovino s plošče Ride the lightning, katere istoimenska skladba je bila tretja. Seznam pesmi boste našli kaj hitro, a tistega, kar se je dogajalo v meni, tega pač ne.

Niti leta 1999, pa tudi ne na tam nekje na prelomu osemdesetih, si nisem nikoli mislil, da mi bo prav ta skupina pomenila tako veliko. In ne, nisem eden tistih, ki gre na čisto vsak koncert, ki zna na pamet vse pesmi in točno ve, na katerem koncertu so igrali kaj. Njihovo glasbo pač čutim. In, joj prejoj, kako vesel sem bil, ko sem po skoraj dveh urah čakanja prišel v pop-up store in tam videl majico s podobo Metallica saved my life. Pri čemer je beseda LIFE upodobljena tetovaža na prstih Jamesa Hetfielda. Obenem je Metallica saved my life tudi naslov dokumentarnega filma, v katerem ljudje pripovedujejo in se izpovedujejo, kako jim je Metallica rešila (spremenila) življenje.

Tetovaže? Moja prva Metallica tetovaža (sloviti ninja logo na komolcu) je stara kakšnih sedemnajst let … Bila je plošča Death Magnetic in skladba Broken, Beat & Scarred ter verz “You rise, you fall/you’re down then you rise again/what don’t kill ya/make ya more strong” in vedel sem, da je to to. Sledil je sloviti “scary guy” nimam pojma kdaj, ampak je bil v meni prisoten občutek, da je treba pač včasih preprosto izraziti svoja čustva, znati pokazati sredinca in vsem skupaj pač reči “f**k off!”. Lahko pa poslušate The day that never comes, ali pač spet Whiplash, morda celo Sweet Amber … In ja, tudi St. Anger plošča mi je všeč – ker je surova, ker je jezna in ker mogoče pove več o strahovih, dvomih, jezi, nezaupanju in občutku, da preprosto ne vemo, kdo smo in kam spadamo, kot katerakoli doslej. In vsekakor je bila to ena tistih plošč, ko sem dojel, da nekdo na njej pripoveduje o vsem tistem, kar divja in nori v meni. Nekdo me razume, nekdo je šel čez isto sranje kot jaz. Seveda na drugačen način, ampak … nisem sam. Nekdo je, ki razume. In ne, St. Anger ni izšla sredi devetdesetih, ko sem bil v občutljivih najstniških letih, ampak leta 2003, ko sem imel občutek, da nekaj v življenju vem in znam. V meni pa je bilo toliko jeze in nemoči … pojma nisem imel. In ta plošča mi je dala smisel. Jeza je v redu, če jo znaš izraziti. In takrat sem se navadil in naučil, da lahko jezo izražam skozi pisanje. Ja, Metallica je rešila moje življenje. No, in zgodila se je še tretja tetovaža – Lovecraftov Cthulhu. Bil je trenutek, ko mi je ta pesem (instrumentalna, ki sem jo prvič slišal v Parizu, igrali pa so jo tudi na drugem večeru v Budimpešti) odprla obzorja. Prostranstva domišljije. Metallica. Pa čeprav tudi Orion, ki jo v vsej širini in globini spoznavam zadnje čase, ne zaostaja. Cliff Burton, hvala.

In skoraj bi se zgodila še četrta … v petek, ko sem imel potrjen datum darovanja krvi, sem imel neko slutnjo, da morda od tega ne bo nič. Ja, Metallica je v zadnjih sedmih letih, odkar so začeli s fundacijo All within my hands (AWMHF), izredno aktivna na področju družbene odgovornosti – krvodajalstvo je zgolj eno od teh področij in po izbranih mestih, kjer nastopajo, organizirajo tudi krvodajalske akcije, ki so jih poimenovali BloodDrive. Pa rajši ne bom šel v podrobnosti – ker pač vem veliko, dovolj in preveč; ampak mi je minuli petek uspelo na Madžarskem darovati kri (okrog 1800 nas je bilo v dveh dneh) in postati del velike Metallica krvodajalske družine.

“No Repeat Weekend” je koncept, ko skupina v nekaterih mestih odigra dva koncerta – z dnevom premora; in na teh dveh koncertih ne ponovi niti ene pesmi. Torej, Enter Sandman ali Nothing else matters, pa tudi One ali Master of puppets in Seek and Destroy ne boste slišali oba večera, ampak pač samo enkrat. Zagotovo jih boste, saj gre za skladbe, brez katerih takorekoč ne mine koncert Metallice. V praksi je to pač mnogo več kot recimo standardni koncert največjih uspešnic v trajanju dveh ur in pol, ampak se sliši kakšna v živo redko izvedena pesem, vedno tudi instrumentalne pesmi (praviloma Orion in Call of Ktulu, bolj čudež kot karkoli drugega pa bi bile izvedbe Anesthesie, To Live is to die ali Suicide & Redemption) in pogosto še kaj več. Lani so tako na nekaterih koncertih igrali recimo tudi Inamorato, njihovo najdaljšo skladbo, sicer z zadnjega albuma 72 Seasons. In seveda pri 40+ letih kariere je še vedno vsaj ena pesem, ki si jo človek želi slišati, za kaj takšnega pa bi potrebovali kar “No Repeat Week”. Med skladbami, ki jih ne igrajo kar vsakič, so bile Until it sleeps, Fight fire with fire, Cyanide, Of Wolf and Man, Screaming Suicide ali Whiskey in the Jar zaigrane na dveh koncertih v Budimpešti. Menda se nas je v dveh dneh zbralo okrog 150 tisoč. 150 tisoč je lahko vojska, ampak v tem primeru je to resnično družina.

Zakaj Metallica? Lahko bi rekel preprosto zato. Ali potrebujem razlagati, pojasnjevati? Pravzaprav ne. Metallica je preprosto del mojega življenja, brez katerega … kaj naj rečem, me ne bi bilo? Ni nemogoče. Ne bi ustvarjal, torej pisal? Zelo mogoče. Ker že sam občutek, da si del nečesa veličastnega, večgeneracijskega in nečesa, kar dve uri skrbi za to, da imaš ves čas dlake pokonci, nasmeh na obrazu, da ti srce veselo razbija, imaš obenem še cmok v grlu, solze v očeh in preprosto čutiš, da si. No, TO je Metallica zame in meni.

Kako so Švedi uresničili sanje

Nov roman Jonasa Jonassona, ki ima v slovenščino prevedeno že kopico del in jih niti našteval ne bom. Švedski avtor, ki me je še z vsako knjigo doslej razvedril in prepričal. In čeprav se vsakič znova zdi, da je v središče postavil vse mogoče in nemogoče poklice, neverjetne zaplete in preobrate, še vedno preseneča.

Prvo presenečenje Kako so Švedi uresničili sanje je obseg knjige. Upam si trditi, da gre za njegovo najkrajše delo doslej in čeprav do tega še pridem, je za razliko od preostalih njegovih del konec zares hiter in nepričakovano neposreden. Brez velikih razkritij, neverjetnih preobratov, tudi solz smeha in radosti.

A pojdimo na začetek. Glavna junaka sta dva – Konrad Kaltenbacher (sta sicer tudi dva, oče in sin), direktor svetovno uspešnega nemškega izdelovalca postelj Sanjska postelja in Julia Back, mlada županja majhnega mesteca Halstaholm jugozahodno od švedske prestolnice, ki po propadu tovarne avtomobilskih pnevmatik ravno tako propada. Nemški izdelovalec postelj, ki je uspel takorekoč povsod, razen na Švedskem, želi nekje v Skandinaviji postaviti tovarno, distribucijsko središče in zavzeti še ta mali košček sveta. Za idealno lokacijo se ponuja Frihamnem, petnajst minut oddaljen od Stockholma, z odličnimi povezavami, a precej visokimi stroški najema. Pri vsem skupaj imata pomembno vlogo ostarela finančna svetnica Ingela Franzen in njen samostojni (torej odlično plačani) svetovalec Kenneth Carlander, ki je nagnjen k alkoholu in mladim dekletom. Ter zamujanju.

V skoraj končno izbiro nove lokacije za super tovarno Sanjskih postelj z nekaj drznosti, še več prikupnosti in predvsem prepričljivosti, z enim samim telefonskim klicem (iz Bele hiše) in kupom nemogočih obljub, poseže županja Back. Slednja želi rešiti svoje mesto (nekaj, kar si seveda želijo zgolj župani in županje majhnih mest, v tistih največjih jim je za ljudi vseeno) – ljudje iz njega odhajajo (morda bi bil bežijo celo boljši izraz?), trgovine se zapirajo, tudi šola bo kmalu ostala brez dela (torej otrok, ki jih bo treba poučevati) in mesto nujno potrebuje nekaj, da bo znova zaživeli in se prerodilo. In Backova Kaltenbacherju ponudi, obljubi in zagotovi vse, kar potrebujejo – za strošek enega evra! V igri je pač 800 delovnih mest!

In kot je pri Jonassonu to v navadi, županja okoli sebe zbere nenavadno ekipo “sodelavcev” in v le nekaj dneh, ki jih imajo na voljo do prihoda Konrada Kaltenbacherja mlajšega in njegovih hčerk dvojčic, Halstaholm postane takorekoč mala Nemčija. Z nekaj pretiravanja, a obilo iskrene simpatičnosti in prepričljivosti. Kaltenbacherjevi dvojčici sta navdušeni. Mnogo manj navdušeni sta bili nekaj dni prej v Stockholmu, ko ju je Carlander označil za opici, njunega očeta pa je neprijetno presenetil vonj alkohola, ki je vel od njega, da o zamudi niti ne govorimo.

In če Julii Back in njeni domiselni ekipi uspeva uspešno reševati eno težavo za drugo, imajo vsaj pri eni zvezane roke. Ali bo krak železniške proge proti Stockholmu tekel skozi Halstaholm ali nekje drugje – kar je predvsem pri logistiki in dostopnosti do prestolnice za Sanjsko posteljo zelo pomembno vprašanje!; je v rokah nekoga drugega. Za nameček celo nekoga, ki ga Carlander drži v pesti (beri: izsiljuje) z nekaj pohujšljivimi fotografijami. Prijateljstvo in posel, kaj šele politika, ne gredo vedno najboljše skupaj. Sploh, če so poleg jadrnica, šampanjec in prsate blondinke. Spreten je zasuk, kako odločevalci, ki si želijo Sanjsko posteljo v Frihamnemu (torej predvsem Franzen, Carlander tako ali tako gleda samo na svoj zaslužek), nehajo oponašati Halstaholm, ampak začnejo igrati svojo igro.

Vsi vpleteni začnejo iz rokavov vleči ase, a je Julia Back pri tem za odtenek prehitra in na trenutek nepremišljena. Carlander kot prekaljen kvartopirec spremlja partijo in kljub alkoholni meglici v glavi vleče boljše poteze in vse kaže na njegovo zmago. In selitev Sanjske postelje v Frihamnem.

In tukaj mi nekaj zmanjka. Preprosto to ni tisti Jonasson iz Stoletnika, ki je zlezel skozi okno …, Analfabetke, Maščevanje je sladko d.o.o., Morilca, ki je hotel v nebesa ali Tik pred koncem sveta. Pogrešam tistega nemogočega petega asa iz rokava, ki ga je znal vedno potegniti in me z njim pustiti odprtih ust, kako mu je uspelo povezati vse zgodbene niti in imenitno zaključiti zgodbo. Tokrat jo pač samo zaključi. In prepričan sem, da tistega, ki mu bo Kako so Švedi uresničili sanje prva Jonassonova knjiga, povsem dovolj in odlično, osebno pa mi pač nekaj manjka.

In ja, ne glede na vse, je tudi ta knjiga izredno zabavno in duhovito branje, za kakšno leno popoldne ali podaljšan večer. Ena tistih knjig, ki jo morate prebrati, da pozabite na skrbi in se pač sprostite ter uživate.

Mladinska knjiga, 2025

Medved Henri in Skok v vodo

Šesta poučna pravljica na temo prve pomoči o medvedu Henriju, ki sem jo napisal in jo je izdal Rdeči križ Slovenije ter s katerimi želimo med mladimi okrepiti zavedanje o pomenu in znanjih prve pomoči. Tokrat, sezoni primerno, smo se odpravili na bazen oziroma kopališče.

Katere pravljice so že v zbirki? In če spregledamo tisti očitni “Medved Henri in …”, so to Klic na 112, Srčni zastoj, Nesreča na bajerju, Največja zmaga (prevedena v še pet tujih jezikov), Ognjemet (ki bo med širše bralstvo prišla čez nekaj mesecev) in sedaj še Skok v vodo. Nesreč na bazenih, kopališčih, morda celo v domačih kopalnicah in pač v vodi ne manjka. Žal se pogosto končajo tragično, saj je včasih dovolj zgolj trenutek nepazljivosti, ki mu sledita panika in strah in nastopijo težave. Tudi zato ta knjiga in zato vse te naše knjige, da ljudem pokažemo skozi povsem realen primer, kako hitro lahko pride do (tudi tragične) nesreče, predvsem pa, kako pravilno ukrepati in pomagati.

Glavni so tokrat pravzaprav kar vsi člani družine Pavlin – mama Mojca, oče Simon ter otroci – devetletna Neža, sedemletni Brin in petletni Svit. Otroci so stari toliko, kot si želimo, da bi bili stari tisti bralci, ki so jim knjige v prvi vrsti namenjene, torej otroci. Predšolski otroci ter osnovnošolci prve triade, seveda pa po knjigah lahko posežejo tudi starejši. Starši, vzgojitelji, učitelji, knjižničarji …

Velikokrat sem prijetno presenečen, ko me (ali nas) kontaktirajo iz šol in knjižnic, da “te knjige pa niso kar tako” in s tem ne mislijo le, da pač to niso nekaj stranske knjižice, ampak konkretne (Skok v vodo ima npr. 52 strani) knjige s trdo platnico, izvirnimi ilustracijami, ampak predvsem knjige s sporočilom, strokovno vsebino, ki pa je otrokom podana na njim prijazen in razumljiv način. Seveda se je zgodilo tudi kakšno neprijetno presenečenje, ko slišim, da so “te knjige kar nekaj” in da jih očitno “piše nekdo, ki sploh ne zna pisati, predvsem pa ne razume otrok.” No, zmagovalne so seveda izjave v stilu “kaj pa imajo otroci s prvo pomočjo, saj ne morejo nikomur pomagati, še sami sebi ne.” In kako sem vesel, ko pride v javnost kakšna zgodba – resnična; o tem, kako so otroci nekomu pomagali in rešili življenje. Morda s pravočasnim klicem na 112, pravilno namestitvijo v stabilni bočni položaj ali celo stisi prsnega koša. In če kaj, potem si želimo s prav vsako knjigo sporočiti eno – prav vsak lahko reši življenje!

Kaj vse se dogaja tokrat? Veliko. Naša družina, ki živi v blokovskem naselju, si želi vroč poletni dan preživeti na bazenu oz. kopališču. Starejša Neža trenira plavanje in se seveda že nadvse veseli, najmlajši Svit se povsem samostojnih plavalnih zamahov še uči, sedemletni Brin pa sicer plava, a ne povsem samostojno. A na bazenih je pogosto tako kot na cesti – ne glede na to, kako previdni smo, tam nismo sami in moramo biti pač ves čas pozorni, starši pa sploh.

V zgodbo sem tudi tokrat vtkal nekaj lastnih spominov. Dogodek v Laškem, ko je soprogo s takrat morda dve leti starim Tarasom na dnu tobogana spodnesel neučakan najstnik, da je Tarasa odneslo visoko v zrak. Neprijetna izkušnja. V knjigi seveda malo drugače in celo malo bolj dramatično. Odneslo me je tudi v Umag, v slavni zaliv Stella Maris, kjer sem kot otrok sprva opazoval pogumneže, ki so z mostu nad zalivom skakali v ne najbolj globoko vodo in kasneje to počel tudi sam. Spet, takšne drame, kot jo v zgodbi pripoveduje Simon Pavlin, ni bilo in sem v vse skupaj vpletel neko povsem drugo zgodbo očetovega dobrega prijatelja, ki je dejansko končal na invalidskem vozičku. In ja, vedno preverite, kako globoka je voda, v katero skačete! Pa seveda sem šel tudi v Terme Ptuj, ki za skoke v vodo ponuja dve skakalnici in dovolj globok bazen, da ne pride do kakšne nesreče. Še vedno se lahko kaj zgodi, če kdo ni dovolj previden, a v središču zgodbe niso skakalci v vodo, ampak neizkušen plavalec in utrujena mama. Posledice bi lahko bile … no, vsekakor upam, da bo tudi po zaslugi te knjige in ozaveščanja kakšna nesreča manj.

Seveda je prisoten medved Henri, naša maskota. Tokrat spet malo bolj kot maskota, saj se na kopališču, kjer se nahaja družina Pavlin, zgodi delavnica oz. prikaz temeljnih postopkov oživljanja, kjer je tudi medved Henri, nasveti in opozorila pa so še kako prisotni v mislih otrok, ko kasneje dejansko pride do nesrečnega dogodka. In lepo je slišati tudi to, ko starši povedo, da otroci vedo, da je treba v primeru nesreče poklicati na 112 in bo medved Henri pomagal, kako medved Henri vedno opozarja, da je treba najprej poskrbeti za varnost in še kaj. Po dveh letih izdajanja poučnih pravljic dejansko vidimo pozitiven učinek, smo veseli in ponosni. In ne, nismo še končali.

Brez ocene

Rdeči križ Slovenije, 2026

Kratki rezi

Poročilo o režiranju v tujinah je morda naslov, ki nekoga odbije, koga drugega pritegne. Nisem imel pojma, kdo je Nejc Pohar, a me jr pritegnila tako naslovnica (s fotografskega stališča neprimerno osvetljena) kot kratek opis, kdo je Nejc Pohar in kaj počne.

Nejc Pohar je slovenski (filmski) režiser. Mogoče ga poznate kot režiserja serije Na terapiji, morda ste jadralski zanesenjaki prebrali njegovo knjigo Jadran za Slovence/Slovenci na Jadranu ali pa pač preprosto veste, da je kot režiser podpisan pod ne le oglase, ampak kar oglaševalske filme. In ne, Nejc ni od včeraj, ampak ima za seboj veliko kilometrine – tako in drugače, kar je razvidno tudi iz te knjige; in je vsekakor človek, ki ga je vredno spoznati. Pa čeprav zgolj prek knjige. Dokler ne boste šli na neki točki seveda googlat ali na IMDb.

Kratki rezi so vsekakor knjiga, ki si zasluži biti v zbirki S poti, saj bi ji, če bila film, rekli, da gre za “road movie”. Osemnajst držav – med njimi recimo tudi – vsaj iz tega marketinškega (pač oglaševalskega) stališča eksotične Libanon, Belorusija, Pakistan, Kuvajt in Azerbajdžan, ob zvezdah stalnicah kot so Srbija, Hrvaška, Tajska, Španija in seveda Združeni arabski emirati. Nejcu Poharju je uspelo – z očitno odličnim delom, kreativnim pristopom in sposobnostjo sodelovanja (kar v tem svetu ni ravno pravilo); prepričati tako agente, agencije kot tudi naročnike onstran sončne strani Alp. In tudi to ni ravno pravilo.

In zakaj mi je knjiga Kratki rezi zanimiva? Ne gre za vzdihovanje nad turističnimi biseri in čudeži vsega zgoraj naštetega, bolj ali manj eksotičnega, pa čeprav jih je Nejc videl. A je videl – ker so pač sodelovali z domačini; tudi tisto drugo plat. Človeško, pristno. Tisto, ki je niti dovršeni oglasi ne znajo pokazati ali ustvariti. Ker oglasi pač prodajajo iluzijo. Predvsem mi je bilo zanimivo brati o tej (ustvarjalni) dinamiki, o medkulturnem sodelovanju, vlogah ljudi, ki so v ozadju in seveda ne vemo zanje, so pa pogosto tisti, ki poskrbijo, da je nekaj pač nekaj, ali zgolj je.

In seveda, ustvarjati v Španiji, Rusiji, Ukrajini ali na Tajskem z ljudmi iz skoraj celega sveta, je povsem drugače kot ustvarjati v Libanonu, Pakistanu, Kuvajtu z ljudmi iz celega sveta. Z ljudmi, ki so vajeni luksuza, dostopnosti in tega, da pač nekaj dobijo, ko si zaželijo. Če ne gre drugače, pač plačaš. A tam, tam je bolj kot denar pomembna pristnost. Človečnost. Na nek način škoda, da ni vsaka zgodba, ki jo Nejc zapiše, pospremljena recimo s QR kodo, s pomočjo katere bi si lahko ogledali tisto, kar je ustvaril.

Nejc se seveda ne ustavi pri tem, ampak je natančen opazovalec dogajanja, družbene klime in sprememb, ki so se nakazovale. Kakorkoli tega nekateri ne bodo razumeli, drugi pa zanikali, so umetniki (lahko pa zapišem tudi ustvarjalci) praviloma tisti, ki čutijo, da se nekaj dogaja. Napetost, vznemirjenje, pričakovanje. Pač, to so ljudje, ki ustvarjajo nekaj, kar v nas prebuja čustva in čustva – ali občutenja; razumejo in čutijo, še preden se dejansko zgodijo, predramijo, razživijo.

Mogoče je krona vsega skupaj zadnje poglavje, Slovenija. Ščepec ustvarjanja serije Na terapiji, predvsem pa ustvarjanje oglasa, ki so ga zaznamovali Kras, Srečko Kosovel in Boris Cavazza. Ali, če uporabim kar besede Nejca Poharja – “Veter. Kamen. Zemlja. Sol.”. Razumevanje, pogosto majhno in omejeno, Slovencev. Torej, nerazumevanje. Ker poklon in izkaz spoštovanja kaj hitro zamenjamo za zlorabo, nespoštovanje in mogoče celo iznakaženje. Ustvarjalnost, kreativna svoboda in preprosto nekaj. Obenem tudi poglavje, ko se Nejc Pohar pokloni tistim, ki so mu stali ob strani, ga spodbujali, mu dali prvo (in še kakšno) priložnost, pomagali in verjeli vanj.

Seveda bi lahko zapisal, da me je knjiga pritegnila tudi zato, ker sem v svojem romanu Leto ljubezni pisal o marsičem, kar je tudi Nejc Pohar. Z vidika glasbenika, pa vseeno – kako te lahko ustvarjanje (TV) oglasov zaznamuje in ti po eni strani mnoga vrata zapre, druga pa odpre. “Moj” Adam je ustvaril glasbo za TV-oglas. Kako v Sloveniji težko prepoznamo, izpostavimo in pozdravimo kvaliteto in drugačnost in da so onstran meje naše male, čudovite Slovenije, številni ustvarjalci slovenskega rodu, ki jim je tam uspelo, pa zanje preprosto ne vemo. V mojem romanu Adam in njegov prijatelj, režiser Jernej, prejmeta dve leti zapored nagrado srce Sarajeva, nagrado Sarajevskega filmskega festivala, česar v Sloveniji ne opazi nihče. Ker medije danes zanima vse drugo. Fikcija, seveda. A te zgodbe so, obstajajo. Kako, zakaj, ljudem uspeva? Ker so pač sledili svojim sanjam in verjeli v svoje sposobnosti.

In tudi zato je knjiga Kratki rezi pomembna. Da vemo, da se zavedamo, da so pri nas (ali našega rodu) ljudje, ki ne rabijo skakat z vseh naslovnic, obcestnih plakatov in hladilnikov, pa delajo zanimive stvari, ki imajo učinek. Stvari, ki se nas dotaknejo.

Cankarjeva založba, 2026

Oriol

Novi roman Jake Tomca bi veliko lažje postavili ob bok Androidi čutijo v barvah kot 720 utripov srca ali celo Stop igri, vsekakor pa si upam trditi, da gre za njegov najbolj zrel in dodelan roman.

Jaka je po učlovečenih robotih stopil v divji svet umetne inteligence. Oriol je ime super umetne inteligence, ki je postala pametnejša od človeka in se – vsaj sprva tako kaže; odločila zavladati človeštvu. Niti ne zlepa, ampak kar takoj zgrda. Terorizem, grožnje, neusmiljenost, malo ali pač nič časa za pogajanja in prva stvar je avtobus mrtvih otrok. Kmalu zatem napovedan in uspešno izveden atentat na ameriško predsednico in podpredsednika, teroristični napad na Strasbourg in tako naprej. Svet pač drvi v kaos. Kaj hitro sem pomislil na neslavno propadel projekt enega od tehnoloških velikanov, ki je želel umetno inteligenco (tedaj je bil to pač prijazni virtualni asistent) ustvariti na osnovi tega, kar ljudje sprašujejo, iščejo in raziskujejo, a so kaj kmalu ugotovili, da ustvarjajo sovražno, homofobno, rasistično in še kakšno virtualno pošast. Ali je bilo to pač ogledalo človeštva?

Na nek način prav takšno ogledalo človeštvu nastavlja Tomčev Oriol. Svet propada in bo propadel. V tej enačbi ni več besede če, temveč ko. Ali pač, da gre zgolj za vprašanje časa. Pa lahko kaj storimo? Seveda lahko. Pa želimo? Izstavljen račun se tistim, ki bi ga morali plačati, seveda zdi previsok. Kot vedno pa lahko zanj plačajo ljudje. Domine začnejo padati.

Ali, če uporabim verz, tudi Jaki ljube, zasedbe Niet: “In vsaka oblast pomeni pol’cijo/in vsaka pol’cija orožje v surovih rokah./Vsako orožje prinaša trpljenje/in vsako trpljenje se sprevrže v upor./In vsak upor tiho preraste v revolucijo./Revolucija prinaša novo oblast.” Lahko bi se navezal tudi na Lovecrafta, Cthulhuja in (neznatno) vlogo človeka na tem svetu. Mogoče bi se lahko ozrl celo k Danu Brownu, Iluminatom (v tej knjigi so tisti veliki, največji odločevalci, imenovani kar Neimenovani), teorijam zarote, filozofsko črpa tako v indijski veri, antičnem Rimu, pri Sun Tzuju in Nietzscheju, morda bi prišel tudi do Ericha von Dänikena. Pomislil sem celo na Postajo Enajst, čeprav v točki, ko sem si predstavljal, kako bi bil videti svet, če bi se zgodilo … tisto, saj veste.

Glavni junak je upokojeni policijski pogajalec Alex Lopez, ki se je upokojil po posebej travmatični izkušnji, ko mu je kot pogajalcu popolnoma spodletelo. Dobesedno čez noč je potisnjen v vlogo takorekoč najmočnejšega človeka na svetu in tistega, ki odloča. Igra rusko ruleto, dobesedno. Še najmanj s svojim življenjem. Glavnina dogajanja je (presenetljivo) postavljena v Barcelono. Tisti veliki, največji in najpomembnejši svetovni voditelji se seveda niti približno ne morejo zediniti – ZDA, Rusija, Kitajska, Indija in Evropska unija oz. komisija kot vedno besedičijo in pleteničijo, grozijo in predvsem rožljajo z orožjem, praznimi obljubami ter v trenutku, ko ni po njihovo, kot majhni in užaljeni otroci zapustijo pogajanja. Ampak vprašanje je resno – kako uničiti sovražnika, ki ga je nemogoče videti, a je vseprisoten in predvsem tudi vsemogočen?

Izklop interneta? Ni dovolj. Izklop električne energije? Tudi ne bo dovolj. Uničenje vseh – pozor, vseh!!! pametnih naprav. To pomeni, da ne le, da bi človeštvo ostalo brez svetovnega spleta, brez družbenih omrežij, kriptovalut, ampak tudi zelo verjetno brez električne energije, oskrbe z vodo in energijo, seveda tudi hrano, podjetja ne bi mogla poslovati … svetu bi zavladal kaos.

Pa se za trenutek ustavimo in vprašajmo, v kako kaotičnem (razvitem) svetu živimo danes? Seveda nam grozijo, da lahko vsak hip ostanemo brez plina za ogrevanje, brez goriva za naše jeklene konjičke in da bo nenazadnje hrana kmalu postala tako draga, da si jo bodo lahko privoščili samo najbogatejši. Še malo, pa se bo cesti lahko prav vsak sprehajal oborožen in pravico jemal v svoje roke. Vodne vire bomo razprodali, podjetij že tako ali tako nimamo (pa to ni le naša, slovenska, težava), denar nam ne bo pomagal, ker z njim ne bomo imeli česa kupiti in še najmanjša težava bodo število všečkov na družbenih omrežij in na kateri spletni strani prebiramo lažne novice. In seveda, obenem živimo v času, ko človeštvo doživlja največji razvoj, gre za najdaljše obdobje miru (???) in ko ima vsak Zemljan vsaj vse tisto, kar potrebuje, če ne celo tisto, kar si želi.

Oriol je vsekakor knjiga, ki jo je treba prebrati. In se zamisliti nad prebranim. Ker, črnogleda ali ne, je pa v marsičem brutalno iskrena in surovo neposredna. Svet drvi v propad. Prepad, po želji. In še enkrat, jasno je, da bomo tja zapeljali in potem strmoglavili, vprašanje je samo, kako hitro. Ker, strojevodje smo vsi mi. Potniki – poleg nas; seveda naši otroci in prihodnje generacije. Upor, (r)evolucija? Morda pa res. Ali pač tista štiri načela antičnega Rima – amicitia, fides, reverentia in pietas.

Proksima, 2026

Tadej Pogačar: Neustavljiv

Slovenija ima po (ali ob) Luki Dončiću še en velik športni (pop)fenomen, kolesarja Tadeja Pogačarja. Upam si reči, da imamo seveda tudi Anžeta Kopitarja, Janjo Garnbret in mogoče klan Prevc, a so vsaj Janja in Prevci pač v športih, ki se ne morejo primerjati z ameriškimi profesionalnimi športnimi ligami ali kolesarstvom. Kako velik je Tadej Pogačar dokazuje že to, da knjige o njem ni pisal kakšen slovenski novinar, ampak nagrajeni športni novinar in poznavalec kolesarstva Andy McGrath.

Pisati o Tadeju Pogačarju vsekakor ni preprosto in bo zagotovo vsako leto težje. Kakorkoli je še vedno “fant iz Komende”, govorimo o večkratnem zmagovalcu bržčas največje kolesarske dirke na svetu, Tour de France, dvakratni svetovni prvak, zmagovalec Giro d’Italia, številnih kolesarskih spomenikov in enodnevnih dirk, manjkata mu pravzaprav olimpijsko zlato in španska La Vuelta. No, in seveda zloglasni Pariz – Roubaix. Tako da v tem primeru tudi podnaslov “biografija najboljšega kolesarja našega časa” ni ne pretiran, niti zavajajoč.

O Tadeju Pogačarju zlahka govorimo kot o najboljšem kolesarju našega časa in bomo, ko bo sklenil svojo profesionalno pot, zagotovo o njem govorili kot vsaj o enem največjih vseh časov. In ja, ker pripadam tisti generaciji, ko je gledala še recimo Induraina, Riisa, Pantanija, pa potem seveda Armstronga in mnoge druge, v svetu kolesarjenja ne gre mimo tistega “kaj pa, če”. In priznam, da sem se tudi sam pri Pogačarju večkrat vprašal, kako mu uspe? Nisem dvomil – preprosto se mi zdi preveč pošten, načelen in odločen, da bi se – vsaj zavestno!; posluževal nečesa nedovoljenega. In seveda, saj se vsi spomnimo tudi obeh Tourov in bolečih porazov proti Jonasu Vingegaardu, ko je pokazal, da je dejansko tudi on “samo človek”.

In če kaj, potem mi je v knjigi daleč najbolj všeč to, da se je avtor konkretno poglobil prav v to skrivnost hitre regeneracije, neverjetne eksplozivnosti in tudi izjemne vzdržljivosti Tadeja Pogačarja. In kaj hitro postane jasno, da gre pri njem za dejansko fenomenalno in na nek način edinstveno gensko mešanico, zaradi katere je Tadej Pogačar pogosto neustavljiv in še večkrat nepremagljiv.

In če temu dodamo še to, da je za razliko od recimo Primoža Rogliča, slovenskega ljudskega kolesarskega junaka ljudskih src, Tadej Pogačar pač vzgojen, šolan in zgrajen kolesar, njegovi uspehi niso tako neverjetni in nepričakovani. Kar seveda ne sme zmanjševati njihovega pomena! In kot za Luko Dončića radi rečejo, da je najboljši takrat, ko se igra košarko, je tudi v tej Pogačarjevi (neuradni) biografiji moč večkrat prebrati, da se on pravzaprav igra na kolesu. In je takrat daleč najboljši. Zdi se sicer, da se v zadnjih letih spreminja v profesorsko-analitični stroj v slogu Alaina Prosta ali Michaela Schumacherja in mislim, da tudi meni izjemni Miguel Indurain ni zaostajal, pa čeprav je kolesarstvo v teh nekaj desetletjih doživelo neverjeten razvoj, sploh tehnološki.

In še vedno se zdi, da je Pogačarjev UAE pri marsičem zadaj – ne toliko pri razvoju, kot pri ekipnemu delu, strategiji in taktiki ter da so vse prevečkrat podvrženi genialnemu preblisku (super)Tadeja. In kot lahko razberemo, on še vedno pogosto kolesari res intuitivno – ko se pač igra!; zato nas ti njegovi več deset kilometrov trajajoči skoraj superiorni pobegi in begi ne smejo presenečati.

Avtor biografije – mimogrede, Tadej Pogačar ni sodeloval, so bili pa vključeni tako njegova starša kot tudi številni pretekli in aktualni sotekmovalci, trenerji in drugi spremljevalci njegove strmo vzpenjajoče se karierne poti; se je, sicer bežno, posvetil tako “temnemu” poglavju Pogačar – Roglič (prvo Pogačarjevo zmagoslavje na Touru, ko je v predzadnji etapi končal Rogličeve sanje) in ga spretno primerjal s podobno temnim skakalnim poglavjem Tepeš – Prevc, za oba seveda lahko rečemo “samo v Sloveniji”, ni šlo pa niti mimo Pogačarjevega “ne” (uradno zaradi utrujenosti) za nastop na zadnjih olimpijskih igrah. Dejstvo je, da so za knjigo spregovorili tudi mnogi Pogačarjevi bivši sotekmovalci, žal pa ne tudi njegovi nasprotniki, saj bi bilo še kao zanimivo imeti tudi izjave ali vidik Vingegaarda, Evenepoela in drugih sodobnih mojstrov kolesarjenja, ki vsekakor skrbijo za to, da je kolesarstvo postalo vse prej kot dolgočasen in predvidljiv šport. Ne, tudi ko kolesari Pogačar, ni dolgočasno, saj smo vedno na trnih in čakamo, kaj je pripravil tokrat.

Največji minus – pa še ta pogojni; pričujoče knjige je na trenutke preveč tehničnih podrobnosti, pa tudi podatkov, ki sodijo v področje biologije, kemije oziroma pač delovanja človeškega telesa. Po drugi strani prav vse to omogoča vpogled v odstopanja med Pogačarjem in njegovimi tekmeci ter nudi tisto prevečkrat želeno razlago, kako mu uspe biti tako zelo ne le dober, ampak odličen.

Tadej Pogačar: neustavljiv ni biografija, ki bo stregla z zabavnimi prigodami (čeprav jih ne manjka) ali vam bo razkrila kakšno posebno skrivnost Pogačarjevega uspeha. Pri njem so eden od razlogov naravne danosti, vsekakor tudi kanček talenta, predvsem pa vzgoja – skromnost, predanost, odločnost, igrivost in seveda odrekanje. Nič od tega, kar je, kar ima in je dosegel, se ne bi zgodilo, če se ne bi bil on – in njegovi bližnji; pripravljeni odreči in podrediti “višjemu” cilju. Predvsem on. Kako dolgo še? Izzivov, čeprav vsako leto manj, mu sicer ne manjka, a ko pogledamo prihajajočo generacijo, je jasno, da prav dolgo ne (več). Zato, uživajmo. Navijajmo in stiskajmo pesti ter bodimo veseli.

Mladinska knjiga, 2026

Prostovoljec

Podnaslov tega biografsko-zgodovinskega romana Jacka Fairweatherja je ‘Resnična zgodba o heroju odpora, ki se je infiltriral v Auschwitz« in morda bi ga lahko celo označil za malce zavajajočega …

Poljski konjeniški častnik Witold Pilecki, glavni junak Prostovoljca, se v Auschwitz ni ravno infiltriral, ampak se je pustil aretirati – iz pripovedi je sicer jasno, da se prav dolgo v nobenem primeru ne bi mogel več skrivati, druga zelo verjetna možnost je bila seveda smrt. Toliko bolj nenavadno, da je človek, ki je šel prostovoljno v taborišče smrti, tam preživel kar nekaj časa in iz njega celo pobegnil, vmes pa po tvegano spleteni mreži informatorjev celo pošiljal poročila o dogajanju v taborišču zaveznikom, umrl le nekaj let po vojni. Zakaj? Ker je nasprotoval Sovjetom je bil obsojen na smrt, njegova vloga pa je bila dolgo časa zamolčana. No, eni so jo zamolčali, drugi pa izbrisali, če smo natančni. Nekaj podobnih zgodb smo imeli tudi na tleh Jugoslavije in še kje drugje.

Witold Pilecki, vojaški častnik, je imel ob začetku druge svetovne vojne, ki se je začela prav v njegovi rodni Poljski, ne najboljše možnosti – lahko bi izbral svojo družino in zelo verjetno končal v enem od taborišč ali pa bi mogoče umrl, še preden bi do tja prišel. Na eni strani je imel nemško vojsko in na drugi sovjetsko in kot je razvidno kasneje, je slednji zaupal še manj. In seveda, ostalo mu je boriti se za Poljsko, nekdaj ponosno državo, ki so jo na cedilu pustili prav vsi – vladarji, njihovi nasledniki in seveda potencialni zavezniki. Hitler in Stalin sta si Poljsko »pravično razdelila«, kot se je petdeset let kasneje zgodilo še bližje nam. Pač ne morem reči drugega, kot da se človeštvo pravzaprav nič ne nauči.

Poljski odpor ni bil posebej močan, niti ne organiziran, preveč je bilo nekih frakcij, ki so vlekle vsaka na svojo stran in simpatizirala zdaj z onimi, zdaj z drugimi, že tedaj pa je bilo, tudi pri Poljakih, moč čutiti ogromno antisemitizma. In ko varšavsko odporniško gibanje leta 1940 izve, da so Nemci pri mestu Oswiecim odprli skrivnostno taborišče za vojne ujetnike, zapornike, ki niso sovpadali ali se strinjali z njihovo novo (želeno) ureditvijo sveta, se Pilecki odloči, da bo odšel v taborišče, tam skušal dobiti kar največ informacij, tam vzpostaviti odporniško gibanje in kolege zunaj o vsem obveščati. Lahko bi rekli, da ni imel pojma, v kaj se spušča.

Mu je uspelo? Seveda mu je. Uspelo mu je – z veliko mero iznajdljivosti, nekaj srečnimi naključnimi in veliko sreče, preživeti. Uspelo mu je tudi splesti recimo odporniško gibanje, ki si je pomagalo, zbiralo informacijo in jih začelo pošiljati v svet, predvsem k zaveznikom oz. v Veliko Britanijo. Prej ali slej je bila želja zgolj ena – bombardirajte nas, zravnajte vse skupaj z zemljo, ker to, kar se dogaja tukaj, je nečloveško in hitra smrt bo pravzaprav nekaj najboljšega, kar se lahko ujetnikom zgodi. Zavezniki pa, nič. Tudi ta napaka se je 50 let kasneje ponovila in upam si reči, da se ponavlja pravzaprav ves čas, tudi danes.

Pilecki nato spozna, da bo morda najboljše, če kar on prenese informacije – konec koncev bi bilo tudi mogoče, da njegovim informatorjem ne bi uspelo; in odloči se za beg, ki uspe. Potem pa nazaj v vojaško uniformo in na prvo bojno črto. In zgodba se je ponovila – na eni strani Nemci, na drugi (menda prijateljski) Sovjeti, vmes družina.

Fairweather se je za to pretresljivo pripoved opiral na originalne Pileckijeve zapiske iz taborišča, risbe in skice, uradne dokumente in pričevanja mnogih. Tukaj ni prav nič fiktivnega. Zato tudi ni neke romantike ali lepote, temveč kruta in surova realnost. Posamezni prizori so tako pretresljivi in kruti, da boste morali morda knjigo malo odložiti. Ob vseh mogočih dokumentarnih in igranih filmih, knjigah in pričevanjih, je ta knjiga vse skupaj pač nekaj, kar te pretrese. In težko verjameš, kako si je svet lahko zatiskal oči in še več – ni jih malo, ki vse skupaj še danes zanikajo. Morda je v tem mižanju moč iskati razloge za sicer popolnoma neopravičljivo mižanje dandanes, ko se dogajajo podobni, sistematični in kruti zločini, le da so strani malce drugačne.

Tisto, kar me je po eni strani presenetilo, so zelo iskreni zapisi, kako je bilo na neki točki življenje v taborišču skoraj (in poudarek je na skoraj) prijetno. Trgovina je cvetela, okoliški prebivalci so spretno tihotapili različne dobrote v taborišče in ni manjkalo niti hrane, niti tobaka, alkohola, celo zdravila je bilo moč dobiti, pa seveda papir in pisala. Seveda je bilo to na drugi strani še vedno okrutno prizorišče podlih zločinov proti človečnosti, medicinskih eksperimentov, množičnih usmrtitev in nehumanega ravnanja z jetniki, medsebojnega ščuvanja, izdaj in golega tekmovanja za preživetje.

Prostovoljec ni lahkotno branje in ga priporočam predvsem tistim, ki jih zanima zgodovina in njen vpliv na dogajanje danes.

Cankarjeva založba, 2023

Izgubljeni raj Johna Miltona

Pojma nimam, kdaj sem prvič slišal za Miltonov sloviti ep – nekje v srednji šoli, ko sem poslušal Jima Morrisona, morda kasneje, ko ga je omenjal Nick Cave, vem pa, da mi knjižno polico bogati slovenski prevod …

No, na to verzijo, risoroman Pabla Auladella, sem naletel povsem na naključju. V Ljubljani me je obiskala znanka iz Črne Gore, odpeljal sem jo na Ljubljanski grad, kjer sva imela priložnost ogledati si razstavo španskega ustvarjalca Pabla Auladella. Kako in zakaj sva začela na koncu, pa da so me vmes navdušile upodobitve padlih angelov, Satana (ali pač Luciferja?), Nebes in Pekla in potem prišla do začetka, kjer sem prebral, da gre za interpretacijo Izgubljenega raja, ne vem. In da sem potem v trgovini s spominki, kjer je moja gostja iskala spominek na obisk Ljubljane, odkril pričujoč risoroman.

Torej, mogoče najprej Milton … Enajst tisoč verzov, 17. stoletje, svoboda in izvirni greh, Adam in Eva, Lucifer in Bog, angeli, Nebesa in Pekel, Zemlja in Rajski vrt. Religioznost in filozofija, kritika in razmišljanje. Izgubljeni raj lahko omenjamo v isti sapi z Epom o Gilgamešu ali pa Homerjevo Odisejo in Iliado in oznaka »klasika« ji vsekakor pritiče. Kdo jo dandanes še bere, je nekaj povsem drugega. Priznam, potem, ko sem predelal Auladellovo različico, bom prej ali slej zagrizel tudi v ta, torej Miltonov, izvirni, ogromni zalogaj.

Pablo Auladell risoromana ni naredil v enem kosu – najprej prvi del oz. Prvi spev – Satan (»Bolje vladati v Peklu kot hlapčevati v Raju«), potem je delo zaradi različnih razlogov zastalo za dve leti in preostanek je ustvarjal nadaljnja tri leta. Preostanek? Drugi spev – Rajski vrt
(»Bog za smrt je razglasil okus tega sadu.«), Tretji spev – Prvi obrisi (»Pojdi, Mihael, princ rajskih čet. Popelji v boj sinove nezmagljive.«) in Četrti spev – Ognjeni meč (»Z žarom žgal je zrak prej milega podnebja.«).

V tem časovnem razponu se vidijo ne toliko luknje, kot predvsem razlike. Že to, da je ustvarjalec uporablja svinčnik, pastel in oglje, na nek način lahko zmede bralca, pa čeprav tudi tehnike pripomorejo k razlikam med ostrim in grobim Peklom ter nežnimi razsvetljenimi Nebesi ter delom nekje vmes … ne, seveda niso Vice, ampak je to Zemlja, je Rajski vrt, sta Adam in Eva. Na trenutke je težavno izluščiti junake in čeprav je vse skupaj spretno rešeno z barvami, ravno preprosto branje to ni, slikam navkljub. Vsekakor pa so upodobitve – osebno so me najbolj navdušile raznolike pokrajine in nekoliko manj glavni akterji, še posebej ne v bližnjem, podrobnem prikazu. Preprosto mi nekaj zmanjka.

Poleg že omenjenih pokrajin, me je najbolj navdušilo razpravljanje demonov in njihov odhod v svet ter potem Adam in Eva, njuna ljubezen, pa seveda predvsem skušnjava, ki ju pripelje do izvirnega graha. Ne, nisem veren človek, pa mi ta pogled vseeno zanimiv in privlačen, tudi sam pogosto posegam po teh religioznih prijemih v svojem pisanju, ker mislim, da so nam kar nekako prišli v podzavest. In da se potem seveda sprašujemo naprej …

Auladell je bil pred neverjetnim izzivom, kako teh enajst tisoč verzov upodobiti in prenesti v povsem drugačen, predvsem bolj zgoščen in vizualen format, ki pa bralcu še vedno pušča obilo prostora za lasten (neobremenjen) razmislek. Najbrž je branje dejanskega Miltonovega epa podobno zahtevno kot risanje in zagotovo se človek kot bralec (ali ustvarjalec) skozi ta proces gradi in izoblikuje. Zanimivo bi bilo izvedeti, kako na to delo gledajo tisti, ki so Izgubljeni raj prebrali in pa seveda, kako lažje je morda tistim, ki s(m)o risoroman prebrali in bomo še šli brati.

Izgubljeni raj Johna Miltona je eno najplivnejših del svetovne književnosti in kot tako bi ga morda morali označiti za obvezno branje. A gre tudi za izredno zapleteno in kompleksno pesnitev, ki jo je vse prej kot preprosto razumeti oz. jo vsak razume in dojema po svoje. Moje mnenje je, da nam je Auladellova (risoromaneskna) interpretacija pri tem lahko v veliko pomoč.

VigeVageKnjige, 2019

Volk

Volk je mladinski roman nemškega avtorja bosanskega rodu Saše Stanišića, ki se na malce drugačen način ukvarja s prijateljstvom, iskrenostjo oz. molkom ter vse bolj prisotno problematiko mladostniškega nadlegovanja.

Sašo Stanišića smo doslej poznali po delih za odrasle, kjer se je bodisi spopadal z vojno na področju bivše Jugoslavije (Kako vojak popravi gramofon) ali kasnejše asimilacijo v novo okolje (Čigav si), pri čemer je šlo pogosto za avtorjeve prvoosebne izkušnje, saj je leta 1992, pri vsega štirinajstih, z družino pred vojno vihro pobegnil v Nemčijo. Tokrat se predstavlja z zanimivim in večplastnim ter za nameček ilustriranim (za slednje je poskrbela Regina Kehn) mladinskim romanom Volk.

Glavni junak je Kemi, čeprav za njegovo ime izvemo šele na koncu in kot lahko sklepamo po imenu, vsekakor ni nekdo, ki bi bil po rodu Nemec, torej je bodisi priseljenec ali vsaj druga generacija priseljencev. Kemija, vsega naveličanega najstnika, ki se ne vklaplja ravno najboljše v okolje in slovi po kot britev ostrem jeziku, mama pošlje na poletni tabor Pustolovščina gozd, pustolovščina človek. Za nekoga, ki ni pretiran ljubitelj narave, pustolovščin, nenazadnje pa tudi ljudi ne, je to seveda vse prej kot želeno preživljanje počitnic. No, da komarjev ne omenjamo! In ko spozna druščino, s katero bo preživljal naslednjih nekaj dni, je zadeva še slabša. Bodisi gre za stare znance iz šole, podobno problematične in rahlo odpadniške, kot je on sam, kar pa jih ne dela čisto nič bolj kompatibilnih.

Avtor zapiše takole: »Sicer pa, isto kot v šoli: same skupinice. Ta prijazni pa igričarji pa športniki pa piflarji pa punce iz konjeniškega kluba.« Tudi vzgojitelji in spremljevalci ne vzbujajo posebnega zaupanja, da bo tabor mineval brez težav ali kot pravi Stanišić: »Bedno plačani vzgojitelji si izmišljajo bedne dejavnosti za bando bedno razpoloženih mulcev, ki so morali ostati doma in katerih starši si ne morejo dopustiti ali ne morejo privoščiti dopusta.« Vas je spomin vrnil v kakšno poletno kolonijo, šolo v naravi ali kaj podobnega, kjer si niste ravno želeli biti in vam ni uspelo dan pred odhodom skrivnostno zboleti?

Kemiju je jasno, da bo glavna tarča bržkone Jorg, navdušen pohodnik, ki naravnost uživa v naravi in odlično riše. Kar je za Kemija sicer dobro, saj bi bil glavna tarča najbrž on, tako bo bržkone rezervna. Marko in dvojčka Dreschke bodo tisti, ki bodo zagotovo delali težave, ker – to pač obvladajo in to počnejo. Kemi to ve, vsi to vejo, a so vsi tiho in nihče nič ne stori. Za izredno zanimiv (in pomemben) lik se kmalu izkaže kuhar – ogromen, drugačen moški, ki se nikogar ne boji. Zgolj pogled nanj pa prebudi vse mogoče predsodke.

In tako imamo na eni strani Kemija, ki v vsaki Markovi besedi in potezi vidi grožnjo in nevarnost, predvsem za Jorga. Na drugi strani seveda prav Jorga, prijaznega, na trenutke naivnega in predvsem sprijaznjenega, za katerega pa bralca pravzaprav ves čas skrbi. Nekaj se mu bo zgodilo. In zagotovo bo kriv Marko, dvojčka Dreschke pa mu bosta pomagala. In vzgojitelji ne bodo nič videli in slišali.

In tako se pojavi volk. Sredi noči, pred hišico, v kateri spita Kemi in Jorg. Kemi sanja ali res vidi in čuti volka? Kaj pravzaprav ta volk sploh predstavlja? In ali je res mogoče, da ga vidi samo on? Če ne bi šlo za mladinski roman, priznam, da bi bil zelo prepričan, da je pravzaprav Kemi tisti volk, ki bo nekaj nekomu storil. Kljub zaskrbljenosti se kar nekaj časa on riše kot tisti problematični lik, s slovesom in očitnim namenom pokvariti tabor, na katerem ne želi biti, še vsem ostalim.

In seveda se potem nekaj zgodi. Pričakovano se zgodi med Markom in Jorgom, Kemi pa vse skupaj zamudi oz. ne more preprečiti, pa čeprav je po dolgem molku začel med vrsticami opozarjati, da se nekaj pripravlja. Za samo zgodbo in mogoče tudi razumevanje je slabo, ker v bistvu ne izvemo, kaj se je zgodilo. Volk je še vedno nekje blizu in preži … na koga in zakaj?

Cela zgodba je res na zanimiv način obogatena z ilustracijami ter tudi drugačno barvo strani, vse skupaj pa odlično prikazuje, nadgrajuje in bogati pripoved kot tako. Lahko bi rekli, da je nauk seveda jasen – ustrahovanje, nasilništvo in nadlegovanje so slabi in če za kaj takega vemo, moramo ukrepati. Povedati, opozoriti, stopiti v bran. Najslabše je molčati in ne storiti nič. Sporočilnost Volka je zares močna, osebno pa se mi je zdelo, da je pač nekaj sivih lis, ki pa po drugi strani dopuščajo možnost za razmislek in pogovor.

Mladinska knjiga, 2024