Batman: The Curse of White Knight

Batman: The Curse of White Knight

Zadnji strip o Batmanu? Dvomim, pa čeprav bi lahko bil. Sean Murphy je najbrž presegel samega sebe in še nadgradil zgodbo iz Batman: White Knight. Šel je do konca – z Batmanom, Gothamom, Jokerjem, Harley Quinn in razkritji.

Joker je nazaj za zapahi, Neo Joker in večina super kriminalcev v Arkhamu, Jim Gordon tudi po zaslugi nove superpolicijske enote, v kateri sta še vedno Batgirl in Nightwing, vzdržuje red in zakon v Gothamu, Batman pa … še vedno ni prepričan, ali naj izda svojo resnično identiteto in niti sanja se mu ne, da se bo kaj kmalu znašel pred največjo preizkušnjo.

Murphy, ki zaradi ločevanja vsebine od splošnega stripovskega okolja pod okriljem založbe DC, svoja dela označuje z oznako Murphyverse, je šel tokrat kopat daleč v zgodovino – v 17. stoletje, ko so še poseljevali Gotham in ko so, kot vedno, med prišleki vladala številna nesoglasja. Spoznamo kopico zanimivih likov – od družine Arkham, pa starega vampirja, ki pozna vse skrivnosti mesta in seveda do družine Wayne in pohlepnega Edmonda in potem je tu še red svetega Dumasa, starodavna templjarska loža s svojimi načrti in vodjo, Bakkarjem. Skozi zgodbo izvemo, da povezanost družine Wayne z netopirji ni od včeraj in da je tudi prvi Joker Gotham teroriziral že mnogo predtem.

Aktualni Joker, ki je za zapahi Arkhama, uspe še enkrat več zbežati in uresničevati načrt – uničiti Batmana. Znova v tisti blazni podobi, ko se zdi, noseča Harley Quinn da mu niti ne more pomagati in znova priklicati Jacka Napierja nazaj v realnost. Pomoč Joker poišče v podobi Jean-Paula Valleyja, bivšega vojaškega specialca s PTS-jem in rakom v zadnjem stadiju, ki je pravzaprav reinkarnacija Azraela, nadangela smrti, vihti ognjeni moč, bolj ali manj odgovarja prek svetopisemskih izrekov in naukov in je domala neuničljiv. Slednjega ne zanimajo toliko Joker in Batman, kot to, da želi dobiti tisto, kar mu je pripadalo oz. njegovi družini. Naj vam namignem, da vas čaka na koncu preobrat, ki se ga ne bi sramovali niti pisci najbolj napetih kriminalnih romanov.

Batman mora ne le plast za plastjo, skrivnost za skrivnostjo odkrivati svojo družinsko zgodovino, ampak se plast za plastjo lušči in razgalja on sam. Azrael ubije Jima Gordona in skoraj prelomi na pol Batgirl, katere identiteta je predtem razkrita, da gre za Gordonovo hči. Gothamska policija še vedno ni povsem prepričana, ali zaupati Batmanu in koliko od tistega, kar je govoril Napier, je res. Izkaže se, da ogromno!

V ospredje pa vse bolj stopa Harley Quinn oziroma Harleen Quinzel, saj je moč čutiti vse večjo privlačnost med njo in Batmanom oz. Bruceom Wayneom, hkrati jo nekaj močno vleče nazaj k Jokerju. Tisto, za kar sama meni, da bo pomagalo prebuditi ljubljenega Jacka Napierja, sta seveda dvojčka, ki ju nosi (novica, ki jo Joker pospremi z izjavo, da bo morala splaviti tistega, ki ga je spočela z Jackom), ampak ne gre vse po načrtu … vsekakor pa je ona tista, ki močno drži zgodbo in skrbi za ravnovesje.

Vse bolj se zdi, da Bruce Wayne o družinski zgodovini ve še najmanj, manj tudi od pokojnega Alfreda ter celo od pretkanega Jokerja, ki je znova korak pred njim. Koščki se počasi postavijo na svoje mesto, z razkritji in presenečenji, ki vam bodo dalo misliti, zaključni dvoboj med Azraelom in Batmanom pa je, z eno besedo – epski. Zaključek ravno tako.

In pa, vsaj v tej izdaji, še presenečenje – enkratna izdaja Von Freeze, ki ga je Murphy izjemoma ustvaril z drugim risarjem, sicer svojim vzornikom, ki je res močno vplival na njegov slog, Klausom Jansonom. Von Freeze se vsebinsko sicer navezuje na prvo zbirko, The White Knight in pripoveduje osupljivo zgodbo o prijateljstvu med nemško in židovsko družino za čas druge svetovne vojne ter eksperimente, ki so jih Nemci izvajali na področju orožarskega razvoja. Vredno branja, seveda.

Batman presents: The White Knight je sicer ena najnovejših Batmanovih serij, znotraj katere je že izšla Batman: White Knight Presents – Harley Quinn, ki jo je Murphy ustvaril skupaj s svojo ženo. Zgodba se odvija dve leti po dogodkih te zbirke in se osredotočajo na Harley Quinn, mamo samohranilko z dvojčkoma, ki raziskuje serijo umorov v Gothamu. Murphy je sicer za letošnje leto že napovedal še peti cikel, Beyond the White Knight, ko bomo spoznali novega, maščevalnega Batmana, seveda pa tudi v Arkhamu zaprti Bruce Wayne ne bo stal križem rok.

Sean Murphy z Murphyverse vsekakor ustvarja novo vznemirljivo serijo, ki bo spremenila percepcijo dela in lika Batmana iz preteklosti in vam jo toplo priporočam, saj so zgodbe res izbrušene, liki pa tako večplastni in nepredvidljivi, da je obračanje sleherne strani eno samo pričakovanje.

Rating: 5 out of 5.

DC Black Label, 2020

Kako ostati priseben v dobi delitev

Kako ostati priseben v času delitev

Elif Shafak ni bila ena tistih avtoric, katerih dela bi bral ali z nestrpnostjo pričakoval nove izdaje. Vse dokler nisem prebral njenega fantastičnega romana 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, s katerim me je prevzela.

Kako ostati priseben v dobi delitev ni roman, bolj zbirka razmišljanj, esejev, opazovanj in poglabljanj. V vse tisto, kar bi lahko z eno besedo označili kot stanje duha. In kot vemo, je stanje duha slabo in zdi se, da še slabša – covid-19 je zarezal v našo družbo in jo razklal mnogo bolj, kot je kdorkoli pričakoval in v trenutkih, ko zapisujem te vrstice, z enim očesom vsi spremljamo dogajanje v Ukrajini in se sprašujemo, ali se res začenja 3. svetovna vojna?

Kot v enem od poglavij lepo napiše avtorica – »Živimo v dobi, v kateri je preveč informacij, manj znanja in še manj modrosti. Razmerje med njimi je treba postaviti na glavo. Vsekakor potrebujemo manj informacij, več znanja in veliko več modrosti.«

V uvodnem sestavku se Shafak loti svojega življenja in položaja v svetu – od malih nog, otroštva, selitev, raznolikih spominov, ustvarjanja, spopadanja z različnimi (ne)vsakdanjostmi, stereotipnimi predsodki in seveda nenehnim bojem. Bojem, da bi se sama znašla v tem vse bolj nenavadnem svetu, kjer je kakršnokoli odstopanje ali izstopanje nemudoma obravnavano kot napačno in slabo. Navaja številne zanimive avtorje, filozofe, raziskovalce in znanstvenike, ki jo navdihujejo in ženejo naprej po poljih ustvarjanja in raziskovanja nečesa lepšega, boljšega …

V nadaljevanju in posameznih sklopov se loteva zanimivih tem. Razočaranje in izgubljenost tako govorita o splošnem razočaranju, ko bi vendarle morali živi v svetu, kjer bi bilo dovolj za vse, pa smo še vedno priče neenakosti in celo vse večji razslojenosti. Opravka imamo s kolektivnim  in verskim narcisizmom, vedno nevarnim nacionalizmom in kako imamo vedno težavo s tem, kaj je »naše« in kaj »njihovo« in ko te enkrat ne zanima več »njihovo«, tudi »naše« nima več prave vrednosti in pomena, saj obtičimo v – še ena dobro znana beseda – mehurčku, v katerem nam je prijetno in udobno, a nič več kot to. Sledi raziskovanje novih pomenov številnih dobro znanih besed, kot so eksil, demokracija, normalnost, sreča, sebičnost, svoboda, pravice, dolžnosti, človekova identiteta.

In morda še en citat: »Danes vere v to, da bo jutrišnji dan boljši od včerajšnjega, preprosto ni več.«

Tesnoba je še eden od pojmov, s katerim bi lahko opisalo trenutno stanje duha na svetu. Zaskrbljeni smo, spričo vseh kriz, ki se odvijajo in nas obdajajo, kako zelo nalezljiva je ta tesnoba, a po drugi strani nam ne bi smelo biti prepovedani govoriti ali pisati o njej. Tukaj je in z njo se je treba spopasti. Ampak, če je ne priznamo, ker »ne obstaja« – kaj potem? Potem imamo opravka z nečim, v kar tesnoba prej ali slej preide – jezo. Pa tudi jeza seveda ni slaba – sploh, če je utemeljena, konstruktivna in jo znamo pravilno izraziti. Jeza in njeno izražanje je tisto, kar pogosto požene spremembe, razvoj, (r)evolucijo. Individualno in kolektivno jezo je pač treba spremeniti v gonilno silo dobrega, a biti pri tem zelo previden, da ne postana ponavljajoča, nespravljiva, razdiralna, hromeča in nenazadnje uničujoča.

Apatičnost je tisto, česar smo dandanes deležni v preveliki meri. Toliko dela imamo z vsem ostalim, da pozabljamo na živost. Shafak apatičnost označi kot »bržkone najbolj pogubno čustveno stanje«. Kaj bomo, ko nam bo za vse vseeno? Ključno vprašanje, ki si ga ta z mnogimi nagradami ovenčana pisateljica in aktivistka zastavlja je, »kako ostati angažiran in obenem ohraniti razum?«.     

In krog sklenemo pri uvodnem citatu – zadnje poglavje nosi naslov Informacije, znanost, modrost. »Znanje zahteva branje. Knjige. Poglobljeno analiziranje. Preiskovalno novinarstvo. Potem je tu še modrost, ki povezuje um in srce, aktivira čustveno inteligenco, krepi empatijo. Za to potrebujemo zgodbe in pripovedovanje.« Najbrž še v nobenem svojem članku nisem uporabil toliko citatov, a je vsebina te sicer kratke knjige tako zelo polna, domišljena, preudarna in modra, da vam jo morda najlažje predstavim tudi skozi nekaj citatov. Pa to so zgolj drobci. Kako ostati priseben v dobi delitev je pač zbirka zapisov, ki odlično in predvsem zelo celovito slika čas in stanje duha danes in nam nakaže, kam in v kaj se utegne svet spremeniti, če se ne bomo spremenili mi in naš način razmišljanja. Začeti pa treba pri sebi, ne čakati na druge in predvsem ne prelagati na jutri. Mogoče je bilo že včeraj prepozno …

Rating: 5 out of 5.

Sanje, 2022

Kostja Veselko: Igra z ognjem

Kostja Veselko: Igra z ognjem

Kostja Veselko je nazaj, z njim pa seveda tudi takorekoč nič več Stephanie Edgely, ampak Valkira Vihar. Leto dni po koncu prve zgodbe se temne sile znova zbirajo, grozijo Dublinu in morda malce pretirano, ampak usoda je v rokah mrtvega detektiva in samotarske najstnice, ki se je komaj zavedla svojih čarobnih moči.

V prvem naslovnem delu smo spoznali oba glavna akterja, bili navdušeni nad duhovitimi in iskrivimi dialogi ter njunem imenitnem dopolnjevanju pri razreševanju ugank in premagovanju nasprotnikov. A kaj ko se zdi, da so v drugem delu nasprotniki še bolj pretkani, s kančkom več maščevalnosti in nepopustljivosti. Nenazadnje – ena prvih stvari, ki se jo odločijo storiti, je kar ugrabitev Valkire Vihar – nalogo dodelijo Lakoti Grehoslavu in ni najbolj uspešen..

No, glavni bo tokrat baron Maščevalski, vojni zločinec in eden treh Zlohotarjevih generalov, ki ima ob prekaljeno druščino nenavadnih pajdašev – Žarka Krvavca, specialistom za podzemne rove (in še kaj), vampirja Mraka in Jako Brzohopa, ki je sicer spreten in res hiter govorec, ampak se s Kostjo in Valkiro ne more kosati. Nosilna ideja in glavna grožnja je na prvi pogled nora ideja Maščevalskega in sicer obuditi Brezlike, predvsem vodjo zveriženega Zverižarja, ki je – pozor, pozor! – ukrojen iz kosov mračnih poganskih bogov.

A tudi Kostja in Valkira imata ob sebi zanimivo druščino – seveda Žalno Moder, vsestranskega gospoda Blaža, odlično maščevalko Tanito Mala, občasno se jim kot duh pridruži celo Gordon Edgely in postreže s kakšnim zanimivim ter uporabnim nasvetom ali namigom. Oh ja, naokrog se vozijo v čudovitem bentleyju, Valkira pa se je naučila metati ognjene krogle in živeti s svojo dvojnico, ki namesto nje hodi v šoli in živi njeno precej samotarsko, najstniško življenje.

Valkira mora nenazadnje reševati svet! Prav veliko se torej od prve knjige ni spremenilo – nemalokrat se boste ob hitrostrelskih dialogih od smeha držali za trebuh, drugič boste potrebovali nekaj časa, da boste razvozlali vse besedne igre in duhovitosti. Pregonov ne manjka, enako tudi zahrbtnih zased in nepričakovanih ter neprijetnih presenečenj, obračunov na najbolj nenavadnih mestih in krajih ter seveda še enkrat več neverjetnih besednih dvobojev. Najboljše bo, da se priveže in primete (z drugimi besedami: prepustite branju) in uživate v divji vožnji po vse bolj mračnih in s čudnimi uroki prepredenimi ulicami Dublina.

Seveda bi lahko napisal še veliko, veliko več in vam tako popolnoma pokvaril bralski užitek. Tako lahko zgolj napovem tretji del – Brezliki, čez mesec dni.

Rating: 5 out of 5.

MorfemPlus, 2020

Sam

Sam

Risoroman francoskega ustvarjalca Christopheja Chabouteja Sam velja za njegovo najboljše in najbolj dodelano delo. Težko je soditi, lahko pa priznam, da me je navdušil in da Sam ni njegovo zadnje delo, ki sem ga prebral.

Chaboute je med drugim ustvaril življenjepis serijskega morilca v risoromanu in adaptacijo romana Moby Dick. Njegov slog je sicer zelo preprost, na trenutke minimalističen, pa hkrati razkošen, nikakor pa ne gre v podrobnosti. S podobami stopnjuje pripoved, skozi slike približuje ali oddaljuje, ponavlja motive in bralca sili v razmišljanje in ustvarjanje neke lastne zgodbe.

Priznam, da me je navdušil že minimalističen zapis na ovitku, ki pravi takole: »To je tiha knjiga. Morje neskončne miline. Brutalnost obsodbe na samoto. Knjiga o pogumu. Slovar sveta. Himna domišljiji. Hvalnica besedi. Alegorija življenja. Čista poezija.« Pričaka nas slovarski zapis oz. razlaga domišljije in nato krenemo na pot …

Morje, galebi, valovi, še več morje in naposled skale. Ograja, stopnice. Svetilnik. Kamenje se svetilniku približuje ladja Dalija z le dvema potnikoma – izkušenim in na pogled malce zoprnim mornarjem ter mladim vajencem. Odložita dve škatli in se odpeljeta. In potem izvemo – da v nedelujočem svetilniku prebiva en sam, samcat prebivalec. Že rodil se je tako grozno deformiran, da drugega sveta kot tega svetilnika ne pozna, saj sta ga starša želela zaščititi pred resničnimi grozotami sveta. Oče je ob smrti mornarja prosil, naj sinu vsak teden pripelje vse potrebno za življenje – hrano in ribiške pripomočke. Brez besed, brez vprašanj.

Samotar tako vsak dan lovi ribe. Dopoldan lovi, kasneje nekaj poje, popoldan lovi in zvečer se umakne v samoto svetilnika. In iz svetilnika je redno slišati zvok BUM!. Bralec se bo seveda vprašal, kaj se v svetilniku dogaja … in BUM! je zvok težkega slovarja, ki ga samotar vsak dan vrže na mizi in na odprti strani izbere naključno besedo. Ali je naključna ali ne, vsekakor ima v tistem trenutku svoj pomen in samotarju odpre vrata v razmišljanje in svet domišljije. Nekatere stvari, pojme, … si razlaga in razume po svoje, druge so najbrž neki spomini ali podobe iz podzavesti.

Lahko bi rekli, da življenje v svetilniku poteka spokojno, a vseeno prihaja do posameznih odklonov, ki nam prebivalca svetilnika kažejo v zelo zanimivi luči. Recimo, ko si za kosilo pripravi ribo in se zagleda v akvarij, v katerem plava njegova ribica, pa ji zastre pogled z odprto knjigo. Ali pa, ko do svetilnika prijadra sprt par in besni Kevin svojo izbranko pusti na stopnišču – kasneje pride ponjo, za njo pa ostane revija rumenega tiska, ki jo naš samotnež radovedno prebira, saj je nekaj povsem drugačnega od slovarja. Med lovljenjem rib občasno ujame tudi kaj drugega in predmete vestno spravlja na okenski polici. Med branjem o vilinih sebe v ogledalu vidi povsem običajnega, vsakdanjega, a kaj, ko se podoba hitro razblini.

In seveda, ko mu mladi mornar na škatli nekega dne pusti sporočilo, če bi morda želel še kaj poleg običajna in mu samotar odgovori – podobe sveta. Mladi mornar mimo vednosti starejšega kolega pripravi paket, poln razglednic z različnimi podobami sveta. Zavedanje, da obstaja zanimiv svet onkraj sten, hodnikov in stopnišča svetilnika, pa nekaj zanimivih pojmov iz slovarja, poskrbijo, da samotar sprejme nepričakovano odločitev …

Risoroman z bore malo besedila in zares širokim poljem razumevanja in dojemanja. Samota se nam tukaj slika v več podobah – ni le galeb tisti, ki je osamljen in seveda tudi ni samotar v svetilniku sam samcat. Vsak od nas je osamljen na svoj način. Izkušeni mornar, ujet v spone rutine. Mladi mornar, ki ima na plečih breme ječe. Ribica v majhnem akvariju. List na veji. Par na jadrnici, vsak s svojo zgodbo in njuno zgodbo, za katero se zdi, da ni skupna. Slovar kot edina knjiga. Zgodbe slavnih, ki jih lahko razbiramo iz naslovnice trač revije.

Samota, tišina. Hrup vetra, bučanje valov, glasno oglašanje galebov, dizelski ropot ladje. BUM! slovarja, ki pade na mizo. Tišina misli in hrup domišljije. Življenje, ki je samotno toliko, kot se sami odločimo, da bo.

Rating: 4 out of 5.

VigeVageKnjige, 2018

Vsi me kličejo Tona

Vsi me kličejo Tona

Avtobiografija Toneta Vogrinca, enega najpomembnejših in najzaslužnejših ljudi ne le v slovenskem smučanju, ampak tudi športu. Za nekoga, ki ima med najbolj živimi spomini na otroštvo stiroporastega Vučka in akcijo Podarim – dobim, seveda obvezno branje.

Pisati o Tonetu Vogrincu je nekaj, kar lahko stori Tone Vogrinec sam. In to je tudi storil, s pomočjo Marka Radmiloviča, bivših sopotnikov, prijateljev in seveda tudi s pomočjo statistike. Po aktivnih petdesetih letih v smučanju in štiridesetih v smučarskem »poslu« ter vsem, kar je doživel in preživel, spomin pač tu pa tam odpove. Pa še vedno – koliko enih zanimivih podatkov, anekdot in še česa se skriva na skoraj 500 straneh … podobno sem užival, ko sem bral Racevo biografijo, pa čeprav o povsem drugih stvareh in ljudeh. A ena stvar je obema glavnim akterjema v krvi – 101-odstotna predanost početju, iskrenost in prepričanje, da je treba iti včasih tudi »na glavo« ali pa »na nož«, kakor vam je ljubše. Tone Vogrinec je širokemu nasmehu in štajerskemu pregovorno veseljaškemu duhu znal veljati za ostrega, zoprnega, ampak – in to je pomembno, načelnega. Tudi sam priznava, da ni bil popoln, a se je vedno trudil maksimalno in to najprej za druge, šele potem zase.

V avtobiografiji opisuje svojo pot od rokometaša do smučarja, tenisača, nato smučarskega trenerja in kasneje vse drugo. Marsikaj, tudi naključja in pogosto sreča, so pripomogla k temu, da je začel postavljati na noge sistem, zaradi katerega smo v osemdesetih vsaj v bivši Jugoslaviji veljali za »smučarski narod«, potem v devetdesetih stiskali pesti za vražje Slovenke in brez katerega nenazadnje ne bi imeli Tine Maze, Ilke Štuhec, Žana Koširja in mnogih drugih uspešnih športnikov, s katerimi smo se, se še in se bomo veselili tudi v 21. stoletju.

Ni manjkalo veliko, pa bi na olimpijskih igrah nastopil celo kot tekmovalec, zato pa je bil v takšni ali drugačni vlogi na kar devetih olimpijskih igrah, o svetovnih prvenstvih, sploh pa tekmah svetovnega pokala ne gre izgubljati besed. Olimpijske igre v Sarajevu so bile uspešne in posebne tudi zaradi njega, pa tudi kultnih Pokala Vitranc in mariborske Zlate lisice najverjetneje brez njegove volje, truda in želje pomagati, ne bi bilo.

Tone Vogrinec je gradil in vzgajal. Gradil sistem, včasih prenaglo, nato z več potrpežljivosti. Sistem ski poola, ki mu ga mnogi še vedno očitajo kot sistem, v katerem je obogatel predvsem on sam, a v knjigi vse te očitke spretno in z razlagami zavrne. Ski pool je deloval, ker so ljudje verjeli vanj. Ljudje pa so vanj verjeli zato, ker je prinašal uspehe in iz neznane državice naredil smučarsko velesilo. Vanj so verjeli ljudje, ki so vsako soboto in nedeljo pred TV in radijskimi sprejemniki stiskali pesti, v osemdesetih kupovali in podpirali akcijo Podarim-dobim in vanj so verjeli ljudje v številnih podjetjih, ki so skrbeli, da so imeli kvalitetne pogoje za trening vsi – od tistih najmlajših do članske A-reprezentance. Knjiga se po eni strani lahko bere kot priročnik, kako preprosto je lahko vse skupaj, a hkrati opomnik, kako preprosto je bilo. Pa ni več, ker se je spremenil svet in spremenili so se ljudje. Sploh se je spremenil šport in seveda z njim tudi športniki. Tudi s tem se je celo kariero spopadal in soočal, gasil in reševal Tone Vogrinec. Prizna napake in zagovarja občasno togost. In treba mu je prikimati.

Pa že tedaj, v osemdesetih – čeprav se je slovenska oz. tedaj jugoslovanska smučarija začela vzpenjati že v drugi polovici sedemdesetih; so bili različni vplivi. Managerjev takrat še ni bilo, bili pa so posamezni starši, kakšen svetovalec in prišepetovalec, ni bilo družbenih omrežij, bili pa so ljudje s takšnimi ali drugačnimi povezavami, na srečo so se lahko izogibali politiki. Seveda so se znali posamezniki že takrat kititi s tujim perjem, a je bilo smučanje najbrž v Jugoslaviji res preveč slovensko, da bi kaj bolj zanimalo ali vznemirjalo oblasti v Beogradu.

Zanimivo je brati, kako je Vogrinec gradil in tkal svoj odnos s posameznimi tekmovalci in kasneje tekmovalkami, trenerji, funkcionarji, direktorji, drugimi športniki ali pa povsem običajnimi ljudmi, ki jim je zaradi nekega naravnega vzgiba pomagal. Bojan Križaj, Jure Franko, Rok Petrovič, Boris Strel, Mateja Svet, Nataša Bokal, Grega Benedik, Jure Košir, vražje Slovenke – Urška Hrovat, Špela Pretnar, Katja Koren, Alenka Dovžan, Mojca Suhadolc, Špela Bračun, pa Mitja Kunc, Andrej Miklavc in še mnogi drugi vse tja do Tine Maze. Od stotink, odtrganih vezi, »pojahanih« količkov, neverjetnih borb in mojstrskih voženj, težkih porazov, nemoči, poškodb in žal tudi smrti pa seveda vse do medalj, naslovov, kristalnih globusov, olimpijskih medalj in vse do naslova olimpijske prvakinje. Elan, Tyrolia, Mizuno, Toper, Alpina, Subaru, Jaro Kalan, Janez Kocijančič, Janez Šmitek, Klemen Bergant, Vedran Pavlek in dinastija Kostelić, veliki Ingemar Stenmark, kaj je v Sarajevu počel John Denver, zakaj je našim olimpijcem svoj vikend posodil Vlade Divac, kje so našim smučarjem pele The Supremes in kje so si smučišče delili s ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, kdaj je polil sok po Milanu Kučanu in kdaj po Borutu Pahorju ter kakšne so bile njune reakcije, ozadje številnih sedaj že zimzelenih stav, dva neuspešna zakona, kupovanje jadrnic, tihotapljenje marsičesa in še bi lahko našteval.

Izvemo za marsikateri prepir in nesoglasje, tudi za tistega, kako je Jure Franko protestno zapustil reprezentanco, še vedno pa ne vemo, kaj se je zgodilo okrog Mateje Svet, da se je pravzaprav še pred vrhuncem odločila prenehati smučati. Vogrinec je v knjigi sicer podal svoj pogled, neko ozadje in zakulisje, a da bi kdaj dopolnili ta košček sestavljanke, bo morala svojo plat najbrž povedati tudi Mateja Svet. A tega dne najbrž ne bomo dočakali.

Prepričan sem, da bi Američani po taki knjigi in o takem človeku, kot je Tone Vogrinec, posneli film. Vsi me kličejo Tona je pravzaprav zgodovina slovenskega smučanja – z lepimi in grdimi platmi, lesenimi, olimpijskimi medaljami, velikimi in malimi kristalnimi globusi, ločitvami, porokami, rojstvi in smrtmi. In če ste vsaj enkrat v življenju gledali (ali celo obiskali) kakšno smučarsko tekmo, stiskali pesti, si grizli nohte in vriskali ter kam zapisali »Pa imamo novo medaljo, bravo ta in ta.« (česar ne odobravam, saj medalj nimamo mi, ampak jih imajo oni – ki so dolga leta trenirali in se odrekali, bili pogosto poraženi itn.), potem morate to knjigo pač prebrati.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2022

Dubioza Kolektiv i čarobna kokoš

Dubioza Kolektiv i čarobna kokoš

Skupino Dubioza Kolektiv zagotovo poznate, saj gre za enega najbolj zabavnih, pronicljivih, socialno angažiranih in tudi izvirnih glasbenih skupin, ki že poldrugo desetletje navdušuje takorekoč po celem svetu.

Moja zgodba s skupino Dubioza Kolektiv ima že kar dolgo brado … bilo je tam nekje 2008. (ali morda leto dni kasneje), ko sem delal na MTV Adrii in smo pripravljali zanimiv regionalni (regija so bile države bivše Jugoslavije) natečaj New Sounds of Europe. Dubioza Kolektiv so takrat predstavljali Bosno in Hercegovino, njihovo matično državo, za seboj so imeli ploščo Dubnamite in v pripravi Firmo Ilegal in takrat sem jih prvič slišal v živo na koncertu v res skromno obiskanem zagrebškem klubu pozabljenega imena. Ne glede na vse nastopajoče mi je takrat postalo jasno, da gledam nekaj več – nekaj, kar bo izstopalo in ne bo utonilo v pozabo, tako kot mnoge skupine, ki so si z njimi takrat delile oder. Nisem se motil. Plošča za ploščo, stotine koncertov, menjave članov, nadgradnja glasbenega izraza, vse večja angažiranost v takorekoč vseh porah javnega življenja in Dubioza Kolektiv so postali velika mednarodna družina. Navduševali so tiste, ki niso razumeli njihovega jezika, a so čutili glasbo. Prepričali so tiste, ki jim takšna zvrst glasbe ni bila všeč, a je sporočilnost tako mo(go)čna, da je ni mogoče prezreti. Ne bom pozabil niti njihovega nastopa na Rock Otočcu v Ljubljani, ko smo doživljali redne izpade električnega toka in so le redke skupine nastop lahko speljale v skladu z željami in pričakovanji. Njih tudi to ni ustavilo. Igrali so na suho – akustične kitare, boben, saksofon in podpora občinstva. To so trenutki, ko se zaveš, da gledaš nekaj več. 

No, pa je prišel covid-19 in niz njihovih spletnih koncertov, ko so ob ponedeljkih redno povezovali ne le skupino, saj so člani takorekoč iz celotne regije, ampak občinstvo držav bivše Jugoslavije, Evrope in sveta. Zabavne predelave, presenetljivi in zanimivi gosti in le en dokaz več, da ima Dubioza Kolektiv, kot bi rekli kje drugje, »X faktor«. Pač znajo.

In ko sem na družbenih omrežjih zasledil, da so izdali strip – Dubioza Kolektiv i čarobna kokoš, sem ga pač naročil. Če nas razveseljujejo z zastonj glasbo, se jim lahko oddolžim tako, da naročim njihov strip. Žal mi je le, da sem za poštnino (Pošti Slovenije) plačal več. Pohlep kapitala.

Za scenarij stripa sta poskrbela Branko Jakubović (DJ skupine) in Vedran Mujagić (basist), za ilustracije je poskrbel Filip Andronik (ne le ilustrator, ampak tudi stand-up komik). Torej spet v veliki meri, kot smo pri njih že vajeni, DIY izdelek. In seveda priložnost za kakšnega dodatnega ustvarjalca, da se predstavi, pa čeprav vam bo hitro jasno, da Filip v tej zgodbi ni novinec, saj je strip ustvarjen v slogu, ki krasi številne videe Dubioze. Mimogrede – Filip je zapisan tudi v Guinnessovo knjigo rekordov, saj je v času vojne zbral kar 2000 kosovo embalaže humanitarne pomoči, ki jo je zbiral med vojno v obkoljenem Sarajevu.

Strip torej … zabave je, kaj naj rečem. Poln verzov njihovih pesmi, njihovih značilnih duhovitosti in prežet s potezami članov skupine (konkretno je na tapeti tudi naš Jernej Šavel). Člani skupine čas preživljajo v baru Apsurdistan in čakajo na boljše čase – ni koncertov, ni denarja, ni ničesar. Odločijo se prodati kombi in inštrumente, v zameno pa dobijo samo 5 gramov marihuane. No, ampak to ni navadna marihuana, saj iz semen zraste velikansko steblo, ki jih odpelje v Zion. Na vhodu jih pričaka Bong Marely in jim hitro razloži »pravila« brezskrbnega življenja, številne pokojne glasbenike, športnike in celo politike, ki so našli svoj prostor pod soncem ter jim pokaže skrivnost – čarobno kokoš. Zaplet, veliki koncert Dubioze Kolektiv in razplet pa naj ostanejo na straneh stripa. (ja, to je namig – kupite ga!).

Rating: 5 out of 5.

AI Tempo, 2021

Izbris

Izbris

Prvi del trilogije v štirih knjigah avtorice Tery Terry, ki ne mara brokolija, vas bo pritegnil že z naslovnico, s katere v vas zrejo prodorne zelene oči. Deklina zgodba je očitno naredila svoje, brexit in covid-19 sta pomagala in v prihodnje lahko pričakujemo še več tovrstnih, distopičnih romanov.

Morda najprej pojasnim zmeden zapis o trilogiji v štirih delih … zbirko Izbris sestavljajo tri knjige – Izbris, Zlom in Pretres, zgodba vseh treh se dogaja v ne tako daljni prihodnosti (okrog leta 2044), na voljo pa je še knjiga Usojeno, predzgodba, kjer bomo izvedeli, kako je sploh prišlo do nenavadnega zloma sveta. Zbirka je sicer bolj namenjena najstnikom (tudi glavni junaki so v najstniških letih), ampak prepričan sem, da jo bodo z veseljem prebrali tudi odrasli.

Velika Britanija okrog leta 2044 je namreč precej drugačne od Velike Britanije danes – na oblasti je Zakon in red, stroga politična organizacija, ki nadzira pravzaprav vse in drugače misleče kaj hitro odstrani – bodisi jim izbriše spomin ali pa jih ubije. V obdobju med 2020 in 2030 so mlajšim od 21. let prepovedali uporabo mobilnih telefonov, da bi preprečili organizacijo terorističnih napadov, s katerimi so predvsem mladi sporočali, da njihova država potrebuje spremembe. Velika Britanija je izstopila iz EU in zaprla meje. Mladi teroristi, ki se upirajo in ki jih ujamejo, jim izbrišejo spomin in jih vrnejo nazaj v »normalno« okolje – k novim družinam, s čipom v možganih in posebno zapestnico, imenovano levo, ki jih pravzaprav nadzoruje – meri njihovo počutje in možganom sporoča, kaj storiti  ob določenih ravneh. Za red in disciplino skrbijo zaredarji, stroga in nepopustljiva policija/vojska/kriminalisti/vohuni, ki ne poznajo milosti. Napačen stavek, pogled ali dotik so dovolj, da danes si in te jutri ni več.

Glavna junakinja, ki se znajde v svetu, ki je sicer poznan, a vseeno nov, je 16-letna Kyla Davis, ki jo po dolgem obdobju opazovanja v bolnišnici pošljejo k družini. Novi družini, seveda. Mamo in očeta mora sprejeti kot svoja prava starša, enako velja za sestro Amy (ki je podobno kot ona sama, izbrisana) in prilagajanje na novo življenje je težavno. Levo ves čas vibrira, prebuja se v groznih nočnih morah, kjer se ji odkrivajo koščki njenega prejšnjega življenja in se trudi vklopiti v šolo, kjer so ravno tako nadzorovani.

Kyla kmalu ugotovi, da zna odlično risati, pri čemer ji je nenavadno to, da ji je risanje z levo roko veliko bolj naravno kot z desno, pa čeprav je desničarka. Vsi nad izbrisanimi seveda niso navdušeni in nanje gledajo kot na nebodijihtreba, vladne vohune ali zgolj izmečke. Ena takšnih je tudi Phoebe West, s katero se Kyla ne razume najboljše, še več težav pa ima pri različnih profesorjih in svetovalcih ter celo pri starših, saj nikakor ne more priti do dna, komu je res mar zanjo in za koga je zgolj številka, še ena izbrisana. V veliko pomoč ji je Ben Nix, simpatičen fant, s katerim ju povezuje ljubezen do teka, sčasoma pa se med njima začnejo razvijati tudi druga, prepovedana čustva.

Počasi se začnejo stvari razpletati – Kyla začne odkrivati zgodovino svoje družine (mamina starša sta bila pomembna pri reformi države, oče je eden tistih, ki skrbi za brezhiben informacijski nadzor, izve za razlog sestrinega izbrisa), po zaslugi Amyjinega fanta Jazza spozna najprej uporniška Maca in potem še Aidna ter ugotovi svoje pravo ime – Lucy Connor. V mladem dekletu to seveda sproži poplavo novih vprašanj in dvomov, vmes izginjajo ljudje, na rednem pregledu v bolnišnici (tu ne gre spregledati zanimivega lika doktor Lysander) doživi in preživi teroristični napad, še vedno pa ne ve, zakaj je bila izbrisana. Ve pa, da vedo drugi, ki vedo tudi, kaj počne in da je nevarno radovedna. Aidan ji pove, da je mogoče levo odstraniti in da obstajajo posebne tabletke sreče, ki goljufajo levo. In tu se z eno usodno odločitvijo vse skupaj postavi na glavo …

Razpletati ali zapletati? Zaključek je zelo dinamičen in bo poskrbel za nova vprašanje ter predvsem za napeto branje naslednjih dveh delov. Kaj bo storila Kyla – se bo zlila z množico in se skrivaj upirala ali bo morda odšla k teroristom? Kakšna kazen jo utegne doleteti in kako bo na njeno življenje vplivala družina? Bo prišla resnici na dan in kako šokantna bo zanjo in za bralca, saj (vsaj zaenkrat) Kylo dojemamo kot pozitiven lik. Kylo na nek način lahko primerjamo z June iz Dekline zgodbe, njeno željo, bojem, upom in brezupom. Sprva nisem vedel, ali najprej prebrati še drugi dve knjigi ali se takoj lotiti predzgodbe, ki je opisana v knjigi Usojeno? Glede na to, da je najprej izšla trilogija in šele potem predzgodba, boste naslednji mesec lahko brali o drugem delu, knjigi Zlom. Vsekakor neprebrana ne bo ostala nobena.

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2022

Luthor

Luthor

Prvi superjunak, s katerim sem v otroštvu stopil v stik, je bil seveda Superman. Povsem običajni novinar Clark Kent se je skrivaj preoblačil v Supermana in reševal svet. Včasih in če so bile to bolj risanke, predvsem pred različnimi nesrečami in (naravnimi) katastrofami, vsaj v tistih filmih iz osemdesetih pa mu je nasproti stal Lex Luthor (odigral ga je odlični Gene Hackman), ki je odkril tudi Supermanovo šibko točko – to ni bila le Lois Lane, ampak predvsem kriptonit.

Navdušenje nad Supermanom je z leti zamrlo, kot tudi za ostale superjunake, ki sem jih začel znova in na novo odkrivati v zadnjem obdobju. Superman je bil pač preveč površinski, običajen, celo človeški in na drugi strani ni imel res zanimivega in močnega nasprotnika. Batman z vso svojo temačnostjo in enigmatičnostjo, pa seveda Joker in kopica drugih zanimivih negativnih likov, kjer vsaj v stripovskih podobah izstopa predvsem Harley Quinn. Pa pustimo tu ob strani zanimive (superjunaške) stripe kot so The Boys, Watchmen, Swamp Thing in druge. Potem pa med brskanjem po stripovskih policah naletim na prodoren pogled in naslov Luthor. Ne, nisem potreboval dolgo … In tako kot smo imeli priložnost spoznati Gotham skozi Jokerjeve oči, sedaj lahko Metropolis in Supermana vidimo drugače – skozi oči Lexa Luthorja, vplivnega gospodarstvenika in filantropa, ki želi ustvariti boljši svet. A mu na tej poti stoji nasproti on – ne človek, niti ne pošast, ampak Superman.

Brian Azzarello je s pomočjo Leeja Bermeja ustvaril kompleksen in prepričljiv lik, ki nam mitskega Supermana pokaže v povsem drugačni luči, zlobni. Luthor v Metropolisu gradi veličastno stavbo, Science Spire kot poklon vsem dosežkom, preteklim in prihodnjim, ki jih je človeštvo doseglo, hkrati je jasno, da se zadaj skriva nekaj več. Uničenje Supermana, čeprav ni povsem jasno, kako. Preseneti povezava z Bruceom Wayneom oz. Batmanom in kup zanimivih stranskih likov – Luthorjev pribočnik Elias Orr, pedofil Winslow Schott oz. Toyman, ruski znanstvenik Sasha, pa seveda Luthorjeva tajnica Mona in nenazadnje Hope, Luthorjeva superjunakinja …

Luthor sestavi peklenski načrt, kako Supermana uničiti (Batmanu za uspešen boj npr. izroči kriptonit) ali ga vsaj očrniti. Science Spire kot neprofitabilna ustanova in čudovita ter zapeljiva, čeprav umetno in s pomočjo Waynea ustvarjenja superjunakinja Hope, ki jo ljudstvo Metropolisa hitro vzame za svojo in ki svojo vlogo jemlje zelo resno ter pravzaprav nadomesti Supermana. Ampak … stvari se zapletejo, ko pride do bombne eksplozije v vzgojno-varstvenem centru, kjer umrejo tako otroci kot odrasli. Krivec je Toyman in s spretno Luthorjevo manipulacijo ga Hope reši in (skoraj) kaznuje, saj ga tik pred gotovo smrtjo reši – seveda Superman. V zaključku nas čaka še spopad med Hope in Supermanom ter veličastni verbalni finale med Luthorjem in Supermanom.

Tisto, kar me je navdušilo, je seveda podobna povezava, kot jo imata Joker in Batman. Dva močna in večplastna lika, ki svet vodita in rešujeta po svoje, z vizijo izboljšanja. Luthorja spoznamo kot genialnega stratega, ki je za dosego cilja pripravljen na kocko postaviti vse (uničenje življenjskega projekta kot je Science Spire, smrt ljubljene Hope, …), a spozna, da je zgolj človek. Človek z upanjem. (ja, besednih iger ne gre prezreti) Superman to pač ni. In tako kot Joker ponavadi postreže s kopico modrosti in norosti, tudi Luthor ne zaostaja veliko z genialnostmi, ki jih niza eno za drugim. A ta nemoč tako (vse)mogočnega preseneti, prepriča in postavi Luthorja visoko na vrh odličnih negativcev. In nas še enkrat več prisili v razmislek, kako super so res superjunaki …

Rating: 5 out of 5.

DC Black Label, 2015

Po sledeh velikanov

Po sledeh veliknov

Pride trenutek, ko v roke dobiš knjigo, za katero zelo dobro veš, da bo bolj zanimala otroke. Ampak si radoveden in pogledaš, prelistaš. Spoznaš, kako neveden pravzaprav si. In kot je lepo napisano – dinozavre poznamo takorekoč vsi, saj so postali popkulturni fenomen, kaj pa se je zgodilo po njihovem izumrtju?

Avtorica knjige Maša P. Žmitek se je tega na prvi pogled preprostega izdelka po predgovoru sodeč lotila nadvse raziskovalno in resno. In ne samo, da je pripravila zanimiv izbor megafavne, ampak se je odločila predstavljene živali, velikane, še oživiti. Statične risbe posameznih živali s pomočjo predkinematografske tehnike ombro oživijo. Knjigi je priložena posebna mreža, ki poskrbi za »premikanje« slik. Na zelo preprost in osnoven, ampak ravno prav zgovoren način, da bo navdušil tudi otroke.

Kaj je torej megafavna – obseg živalske vrste oz. združba vrst, katerih telesna masa presega 45 kg. Obdobje, ki je pod drobnogledom, je kenozoik. Sesalci, ki so se v tem času hitro razvijali, saj je bila klima zanje zelo ugodna, temperature visoke, velikih sovražnikov pa ni bilo. Nekateri so prevladovali na kopnem, drugi v vodi, tretji pa so se specializirali za življenje v zraku. Okostja ali pa fosilne ostanke nekaterih od teh živali so našli celo pri nas.

Odlično je, da je pri vsaki živali primerjava s človekom in psom, napisano je, kdaj in kje so živeli ter kakšna je bila njihova velikost in teža, da si bodo predvsem mlajši bralci vse skupaj lažje predstavljali. Med predstavljenimi velikani boste seveda prepoznali dlakavega mamuta, morda še Stellerjevo morsko kravo (izumrla v 18. stoletju), vse ostale vam bodo najbrž neznanka oz. nekaj novega. Korifodon, ambulocet (ali hodeči kit), rodocetus (za katerega bi človek lahko potegnil kakšno vzporednico z delfinom, čeprav ima plavuti), basilozaver ali kraljevski kuščar (ki je lahko meril do 20 metrov in tehtal do 7 ton!), pa emboloterij (malo podoben nosorogu), paraceraterij (največji živeči rastlinojedi sesalec vseh časov, z višino do 8 metrov in enako dolžino ter težo vse do 15 ton!), prolibiterij (sorodnik starodavnih jelenov), nenavadni halikoterij (kot križanec med konjem, gorilo, zebro in medvedom), zanimivi deinoterij (s kratkim rilcem in oklom, ki je bil obrnjen navzdol), makrauhenia (ki čisto malo spominja na kamele), sivaterij (starodavni sorodnik žirafe s krznenimi rogovi in sodi med največje prežvekovalce vseh časov), odobenocetop (kombinacija kita in mroža), sorodnik lenivcev megaterij z zelo močnim repom, orjaški pasavec z močnim, buzdovanu podobnim bodičastim repom, smilodon (prednik tigra, ki je čeljust lahko razprl vse do 120 stopinj!), tilakoleo (lev vrečar!) in vombatu podoben diprotodon.

Priznajte, da se vam niti sanjalo ni, da je po dinozavrih živelo toliko zanimivih in tudi dominantnih sesalcev (dinozavri to seveda niso bili!), ki jih v neki sodobnejši obliki lahko vidimo in občudujemo še danes. Pohvaliti je treba tudi predgovor in spremno besedo, v kateri je jasno razloženo, kaj se je v bistvu dogajalo v teh pradavnih časih – vse od tistega zloglasnega meteorita do številnih podnebnih in zemeljskih sprememb deset in sto tisoče let kasneje. Zanimivo branje, ki bo navdušilo in presenetilo otroke, starše pa seveda dodatno izobrazilo.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2021

Batman: White Knight

Batman: White Knight

Ne spomnim se več, kdo me je opozoril na dva stripa iz serije o Batmanu, ki jih je vredno oz. kar nujno prebrati. Kdorkoli že – hvala. White Knight Seana Murphyja je vsekakor eden tistih stripov, ki Gotham, Batmana, Jokerja in mnoge druge junake prikažejo v drugačni luči. Kot piše na zadnji strani – »The Joker goes sane!«.

Sean Murphy seveda ni neznano ime, saj ima za pasom kar nekaj stripov, ki jih ne gre spregledati – Teen Titans, Hellblazer, American Vampire in Punk Rock Jesus, ob tem je treba izpostaviti, da ne le piše, ampak tudi riše, kar da končnemu delu še večjo težo. Pečat izdaji je vsekakor dal tudi Matt Hollingsworth z barvanjem in ustvarjanjem vzdušja, ki mora v Gothamu seveda biti temačno, a je moral tokrat prepletati obe plati – svetlo in temno, tisto razdvojeno in še kakšen nepričakovan sunek se zgodi.

Zgodba? Joker ni več Joker, ampak postane tisti običajni, vsakdanji Jack Napier. Ustrezna doza tablet neznanega izvora poskrbi za ozdravljenje in prebujenje ter zavedanje, da je največja grožnja in nevarnost Gothama – Batman. Napier s pomočjo Harley Quinn (ki prav tako spet postane Harleen Quinzel) počasi prevzema oblast nad Gothamom, saj najprej izbojuje sodno bitko, postane ljudski junak prebivalcev Gothama, k sodelovanju pritegne vedno pozabljene prebivalce Backporta in naposled celo policijo z Jimom Gordonom na čelu. Beli vitez v bleščeči opravi filantropa in človekoljuba. A je ves čas prisotna zla slutnja …

Batman oz. Bruce Wayne sluti, da je zadaj nekaj več. Jokerjeva oz. Napierjeva človeška plat še bolj skrbi oz. spravi ob živce novo Harley Quinn oz. kot se kasneje poimenuje, Neo-Jokerja, ki okoli sebe zbere staro tolpo super-zločincev in jih upravlja s pomočjo misli in kartic Mad Hatterja (vsekakor še en zanimiv lik, ki sloni na Norem Klobučarju iz Alice v Čudežni deželi, ki ga bo vredno raziskat) ter želi iz Napierja znova »potegniti« svojo veliko ljubezen – Jokerja. In na tej poti ne izbira sredstev ter spotoma izbrska veliko skrivnost Gothama in družine Wayne.

Strip je poln prepletanja preteklih dogodkov – kako je Napier uspel spraviti Batmana v Arkham, prepričati Gotham s svojo novo podobo (še vedno je odličen, ne pa več tako nor, retorik), kaj se je zgodilo z Jasonom Toddom (Robinom), nenavadno in vsaj meni doslej neznan odnos med Batmanom in Harley Quinn ter veliko okostnjakov, ki padajo iz omar Jima Gordona in policije. Na drugi strani imamo aktualno dogajanje – Napier, ki vse težje ostaja to, kar pravi, da je in ne (spet) Joker in tisto nesluteno – da bi rešila Gotham, morata Joker in Batman združiti moči.

Poleg te zgodbe je vsekakor najmočnejša plat to raziskovanje in kopanje po preteklosti in sami sebi vseh glavnih akterjev ter njihovo spopadanje z vlogo, v kateri so se znašli in v kateri se v bistvu ne znajdejo najbolje. Batman, ki si mora priznati, da ni tako pozitiven lik in odrešitelj Gothama. Tu je seveda še njegov vse bolj intenziven odnos z Batgirl in Nightwingom, umirajočim Alfredom, ki pozna marsikatero (družinsko) skrivnost n tudi Jimom Gordonom ter seveda tudi Jokerjem. Jack Napier / Joker, ki spozna in prizna, kako pomemben je zanj v bistvu Batmana ter ga še enkrat več prevzame ljubezen do Harley Quinn. Vprašanje je seveda, do katere Harley Quinn. Tudi Harleen Quinzel / Harley Quinn se prikaže v pomembni, celo odločilni vlogi v celotni zgodbi …

Murphyju je vsekakor uspelo odlično zajeti in naslikati vsa ta zapletena razmerja in odnose ter pustiti marsikaj odprtega … nekaj se mi zdi, da bom kmalu posegel tudi po The Curse of White Knight in raziskoval dalje. Batman oz. Gotham kot tak se po vsakem prebranem stripu in novi zgodbi kažeta kot res kompleksno delo, da ne rečem celo najpopolnejša stripovska zgodba, kjer različni avtorji sicer občasno poskrbijo za kakšen ovinek ali nepričakovan zasuk, a jim tega ne gre očitati. Vsekakor pa je Batman: White Knight eden tistih stripov (o Batmanu), ki ga preprosto morate prebrati.

Rating: 5 out of 5.

DC Black Label, 2018