(brez naslova)

Batman: Damned

Kmalu po prebranem Jokerju, ki sta ga zakrivila Azzarello in Bermejo, sem na policah opazil zanimivo naslovnico – Batman: Damned. Oba ustvarjalca sta me s predhodnimi deli navdušila in seveda nisem odlašal – poleg tega gre za nekakšno (pričakovano) nadaljevanje Jokerja.

In čeprav je tokrat v igri Batman – in ne njegov najljubši sovražnik; me je nemudoma prepričala grafika – ne le slike, ampak tudi zanimiva izbira fontov, ki se spreminjajo – oblikovno in po velikosti in dodajo k razgibani zgodbi. Zelo zelo temačno, nepričakovano fantazijsko, razbito in lahko bi rekel celo shizofreno. Strip ima nekaj elementov oz. predvsem likov, ki so me presenetili in zbegali, saj nisem tako zelo domač v DC vesolju – zgodbo pripoveduje John Constantine (iz serije Hellblazer), svojo vlogo odigrajo Spectre, Deadman in Zatanna, pečat pa vtisneta tudi Etrigan in Swamp Thing. Predvsem vključitev slednjega me je presenetila, ampak je spretno vpleten v zgodbo, sploh pa je navdušil njegov vstop v zgodbo. Tudi Etrigan je zanimiv, bolj stranski lik v številnih Justice League stripih, bolj demonski lik, ki sicer pogosto sodeluje z dobrimi, tokrat se odlično znajde v podzemlju Gothama kot besneči, pridigarski in napol zblazneli hip-hoper, za katerega pa je težko biti prepričan, ali bo Batmanu pomagal ali ga zgolj zavedel na stransko pot.

Batman: Damned se torej nadaljuje nekje tam, kjer se je Joker končal. Batman in Joker padeta z mostu in v reki najdejo truplo. Jokerjevo? Batmanovo? Slednji preživi, čeprav s hudimi ranami, pobegne reševalcem in policistom in pristane v oskrbi Johna Constantina. Sledi seveda iskanje Jokerja, saj ni povsem prepričan, ali ga je ubil ali ne. Bruce Wayne oz. Batman je zmeden in izgubljen kot že dolgo ni, lahko pa seveda rečem tudi – preklet. Ne ve, komu zaupati in kar je najbolj ključno – zaupati ne more niti sebi. Veliko se spominja, še več halucinira, je ranljiv in strt, zgolj na trenutke tisti pravi, vsemogočni Batman.

Nanj še kako vpliva preplet spominov na otroštvo – mame in očeta, očetovih ljubimk, nesrečnih dogodkov, potem na sceno stopi še ena nebatmanovska junakinja Enchantress (v prvem filmu Suicide Squad jo je imenitno upodobila Cara Delevigne) in se na trenutke kaže kot nekakšna Bruceova vodnica v drugačen svet ali pač nekakšno prekletstvo, v svet teme in netopirjev, svet, kjer je on lahko res on. Ko se starša spreta, Bruce ustreli mamo s pištolo-igračko … in na koncu se pokaže še dodaten pogled na smrt njegovih staršev.

Za norim dogajanjem v Gothamu pa medtem ne stoji Joker, ampak ona, tista, ki ji njegova smrt ne da miru – Harley Quinn. In tu se zgodba začne zares zapletati in prepletati, predvsem s prisotnostjo uvodoma omenjenih stranskih likov in junakov. Seveda tudi tokrat ne želim izdati preveč, boste pa presenečeni, saj sta šla ustvarjalca kar nekajkrat pošteno (in pogumno) izven okvirjev. Še enkrat več se pojavi tudi Joe Chill, morilec Bruceovih staršev, tu sta potem še (na videz nori) brezdomec, ki od začetka želi povedati resnico, pa Spectre in … kaj se bo oziroma je zgodilo.

Kdo je umrl in preživel? Kaj se je zgodilo z Batmanom in kaj z Jokerjem? John Constantine pripoved zaključi s stavkom, da je to začetek novega poglavja. Pustimo se presenetiti …

DC Black Label, 2019

Vernon Subutex (prva knjiga)

Prvi del trilogije o nenavadnem liku Vernonu Subutexu je zanimivo branje za vse, ki smo na tisti življenjski prelomnici, ko se nam zdi, da nas je (morda) povozil čas. In čeprav se dogaja v Franciji, bi zgodbo in dogajanje zlahka prenesli tudi na kakšen bolj domač lik.

Moje prvo presenečenje glede knjige (trilogije – baje bosta drugi in zadnji del v slovenskem prevodu izšli letos in drugo leto) Vernon Subutex je vsekakor to, da jo je napisala ženska. Virginie Despentes, ki je v Franciji kar nekaj prah dvignila že pred tridesetimi leti s prvencem Baise-moi, se je res odlično postavila v na trenutke kar stereotipen moški lik in šla v tem brkljanju po moški psihi precej globoko.

Drugo presenečenje je vsekakor neposrednost zapisanega – zlahka si predstavljam, da kaj od prebranega preberem na Facebook ali Twitter profilu kakšnega dežurnega nergača ali za zastavico, številko in domoljubnim vzdevkom skritega trola (v Franciji ali pri nas, saj je »mondus operandi« najbrž podoben). Ostrina in strupena kislina kar brizgata iz vrstic – desničarji, lažni, pokvarjeni in izumetničeni levičarji, nacionalisti, rasisti, homofobi, (pre)prodajalci svetega, pokvarjeni gospodarstveniki, politiki, na državno joško in gore drog priklopljeni kulturniki, med njimi tudi tisti, ki jih je že davno povozil čas in še bi lahko našteval. Toliko gneva in razočaranja, na trenutke celo sovraštva, ki pa je še kako realno, si v kakšnem našem delu ne znam predstavljati. In seveda, da je še vedno na tako visokem nivoju – vsebinsko in jezikovno. Znova je treba izpostaviti prevajalko, ki je tole spravila v slovenski jezik in mislim si, da ni bilo preprosto – Jedrt Maležič je vsaj po mojem mnenju ohranila ves »žmoht«, ki je potreben za dinamiko zgodbe.

Vernon Subutex je zanimiv lik. Lastnik ploščarne Revolver, ki je bila gibalo njegovega življenja, tako poslovnega kot zasebnega. In čeprav je jasno, da so sedaj vinilne plošče (spet) na pohodu in butične ploščarne vroča roba, se naša zgodba dogaja v času, ko je glasbo (pa ne le glasbo, da ne bo pomote!) dobesedno požrla digitalizacija. Plošče – vinilne ali CD, pač fizične; je povozil čas in le še malokdo jih je kupoval. Tisti, ki so jih, so bili pač redki oz. jih ni bilo dovolj. Vernonu je nekaj časa uspelo držati glavo nad gladino s prodajo prek spleta, predvsem pa je bil njegov rešilni jopič glasbenik (in prijatelj, čeprav je to kar vprašljivo) Alex Bleach.

Bleach, ki mu je tako po zaslugi videza, še bolj pa seveda po zaslugi nekaj popevkarskih uspešnic uspelo ohraniti status, je prijatelju Vernonu, ki ga je – če nič drugega, vedno poslušal; pomagal. Plačilo najemnine je bilo še najmanj, kar je lahko storil. A potem Alex umre in Vernon nepričakovano pade v vrtinec izterjevalcev, spominov in negotove ne le prihodnosti, ampak kar sedanjosti. Denarja nima niti za – no, ne burek, ampak za kebab; nima strehe nad glavo in vse svoje borno premoženje lahko spravi v nahrbtnik. Med njimi tudi video posnetke Alexa Bleacha, zadnji izliv velikega umetnika, ki je bil med snemanjem tako zadet od kokaina, da je seveda vse zelo vprašljive kvalitete. Vernon se spominja, a se ne spomni prav nič.

Govorice o teh posnetkih pridejo na ušesa mnogih in Vernon Subutex, ki išče svoj prostor pod pariškim nebom, postane najbolj iskana oseba. In na plano pridejo zanimivi in drugačni stranski liki, ki vse skupaj držijo pokonci, predvsem pa so posredno ali neposredno del Vernonove preteklosti, zgolj bežno pa sedanjosti in v nobenem primeru (najbrž) prihodnosti. Lydia Bazooka, Pamela Kant in Vodka Satana so že tri takšne. Novinarka, vplivnica, ex-porno zvezda in še kaj. Ne nujno v tem vrstnem redu, morda samo eno od naštetega ali pač vse.

Potem so tu producenti, režiserji in scenaristi, ki med seboj tekmujejo za to, kdo bo prej prišel do posnetkov velikega Alexa Bleacha, posnel dokumentarni ali kar celovečerni film o velikem, nepričakovano umrlem umetniku. Vernonovi otroški oz. mladostni prijatelji, s katerimi se ga je skupaj zadeval, potoval, odkrival glasbo in obiskoval koncerte. Pozabljene ali neuresničene ljubezni, ki propadajočemu Vernonu vsaj za nekaj dni ponudijo streho nad glavo. Klošarji, policisti, preprodajalci drog in prodajalci ljubezni. Geji, trans-osebe, prostitutke. Poročeni in ločeni, tisti v odprtih razmerjih, z otroki in hišnimi ljubljenčki. Prerez pariške družbe, ki morda ni tako očitno vidna, je pa še kako prisotna in aktivna.

Zaključek prvega dela je neobičajen – Vernon Subutex po tednih seljenja iz stanovanja v stanovanja znancev, prijateljev ter znancev znancev in »izkoriščanja« njihove dobrote pristane na ulici. Brezdomec, klošar. Spoznava druga pravila in način življenja. Predvsem spoznava svoje meje, meje ponosa in sramu. Podira zidove, požiga mostove in nima prav ničesar, s čimer bi zgradil karkoli novega. Razen, morda, posnetkov Alexa Bleacha. Bomo videli v nadaljevanjih.

Presenetil in navdušil me je tudi zaključek, slabi dve strani. Opis oseb, za katere bi upal reči, da so pravzaprav navdihnile celotno trilogijo. Tiste in tisti, ki jih vsak gledamo, pa v resnici nikoli ne vidimo takšnih, kot so. Nimam pojma, kam bo šla zgodba o Vernonu v naslednjih dveh knjigah in nisem šel niti raziskovat. Želim, da me preseneti. Branje je na trenutke težko, celo naporno, saj se mi je nemalokrat zazdelo, da sem jaz tista boksarska vreča, ki jo mlati težka pest posledic odločitev Vernona Subutexa. Hote ali nehote se med branjem zazreš v lastno preteklost in razmišljaš …

Cankarjeva založba, 2022

Tesnoba je res čudna reč

Tesnoba je res ena čudna reč, o kateri se je težko pogovarjati, ni je najbolj preprosto razumeti in za nameček so o tej zelo široki temi bolj ali manj na voljo same strokovne knjige, ki jih je še težje razumeti kot tesnobo samo.

In sedaj smo dobili knjigo, lahko bi rekli slikanico ali celo strip, priročnik. Take vrste, ki ga bodo zlahka prebrali in razumeli tudi najstniki, ki se s tesnobo srečujejo vse pogosteje kot tudi njihovi starši, učitelji in še kdo. Steve Haines, avtor knjige, je terapevt, ki se osredotoča na telo, na njegov način zdravljenja pa pomembno vplival razumevanje ozadja travme in bolečine. Sophie Standing je ilustratorka in oblikovalka, ki je pri svojem delu specializirana za vede o človeku. Treba pa je omeniti tudi prevajalca, ki ni imel preprostega dela ohraniti to enostavno formo, razumljivo laiku – Aleksander Koroša je specialist otroške in mladostniške psihologije.

Podrobno opisovanje knjige Tesnoba je res čudna reč bi bilo pravzaprav trapasto. Potem knjige ne potrebujete, ampak verjemite, ko vam rečem, da je to ena tistih knjig, ki jih je vredno imeti na svoji polici.

Tesnoba in panični napad ter razlika med njima, simptomi in mogoči vzroki, različne oblike tesnobe (generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, socialna anksioznost in druge fobije ter posttravmatska stresna motnja), ugotovitve in izzivi, zakaj je tesnoba tako tesno povezana s pomenom »biti človek« in seveda tudi, kako se s tem po najboljših močeh spopasti oz. za začetek tesnobo sprejeti.

Izvedeli boste tudi nekaj o čustvih, občutju, čustvovanju in razumskosti, pomenu možganov, kvalitetnemu spancu in počitku, zanimiva pa je tudi hierarhija »telo-čustva-misli«, raznolikost načinov izražanja čustev in zakaj tesnoba ni samo slaba. Spoznali se boste s pojmi »Schadenfreude«, »Hygge«, »Firgun« in »Liget«. Gre za različna čustva različnih kultur, ki so ponekod samoumevna, drugje pa neznana in jih zato ne poznamo, niti razumemo.

Zadnji del tega priročnika nam ponuja nekaj načinov, kako se s tesnobo spoprijeti – to je lahko prizemljitev, lahko je metoda s področja zdravljenja odvisnosti, ki je označena s kratico J.O.U.L., potem so tu še zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb (v duhu boja s tesnobo), pogled na videz nenadzorovane situacije z druge perspektive, tu sta še metoda »preoblikovanj«, prekinitev toka pretiranega razmišljanja in še in še in še.

Glavnina strani je stripovska, z zelo slikovitimi in ploščatimi ilustracijami, na dnu strani pa nas v morda predrobnem tisku čaka nekoliko podrobnejša razlaga, v zaključku knjige pa viri in številne koristne povezave (mogoče bi lahko uporabili QR kode za lažji in hitrejši dostop, da ne rabimo vpisovat spletnih naslovov?). Kratki stavki, jasni in razumljivi, marsikaterega bi si človek lahko zapisal in imel kot »plonk listek« v primeru napada tesnobe.

Tesnoba je res čudna reč ni knjiga, ki bi vam ponudila odgovore na vsa vprašanja, ker je to – vsaj pri tesnobi, takorekoč nemogoče. Vsak človek jo doživlja drugače in tudi to je pomembno zavedanje. Vsekakor vam bo pomagala tesnobo razumeti z veliko različnih kotov in vam razširila obzorja, kako se s tesnobo spoprijeti. In če je breme pretežko – ne odlašajte!, poiščite pomoč strokovnjaka.

Mladinska knjiga, 2023

Supervid – Past v razredu

Supervid pisatelja Žige Valetiča in ilustratorja Jake Vukotiča bo z navihanostjo, humorjem in iskrenostjo navdušil mlajše bralce, zagotovo tiste v prvi triadi in morda tudi malce starejše. In ker gre za prvo knjigo (oz. 1. epizodo) iz zbirke, se lahko veselimo nadaljevanj.

Vid je dokaj običajen osnovnošolec, a s to razliko, da zelo slabo vidi in potrebuje spremljevalca Bojana, da mu pri pouku pomaga. In ker res slabo vidi, je njegov dedi (ki je v sebi ohranil hipijevski duh in je poln življenjskih modrosti) prepričan, da ima toliko bolj izrazito tretje oko. Obiskuje osnovno šolo in se srečuje z zelo običajnimi težavami – zoprnim sošolcem Markom, razrednim šaljivcem Miho, razumevajočo razredničarko Brino, klepetavima sošolkama Najo in Rubi, ima pa tudi najboljšega prijatelja Lubanzija. Kakšno ime je to, se boste vprašali? No, to boste izvedeli v zaključku knjige.

Mark je tisti, ki sošolko Najo okliče za Prduljčico in s tem sproži cel zaplet. Nekega dne, ko je ulice prekril prvi sneg, otroci ob prihodu v šolo spoznajo, da je nekdo skozi okno pometal njihove risalne mape v sneg. Ne risalne mape vseh, ampak bolj ali manj so vsi prepričani, da je glavni krivec seveda Mark, ki pa vse zanika. Vid v sanjah postane Supervid in s pomočjo tretjega očesa reši zagato ter naslednjega dne nepričakovano razkrije presenetljivega krivca.

Knjiga, ki opozarja na drugačnost in sprejemanje. Tako Vidova ekstremna slabovidnost kot Najine težave z vetrovi, predvidevam pa, da bo v bližnji prihodnosti na vrsto prišel tudi Lubanzi. Prijateljstvo, spori, nerazumevanje, zaljubljenost, zarotništvo in nedolžno spletkarjenje. Vsi starši osnovnošolskih otrok prav gotovo dobro veste, da se vse to v šolskih klopeh dogaja in da se največkrat vse v šolskih klopeh oz. šolskih prostorih tudi reši. Duhoviti dialogi, nekaj notranjih bojev glavnega junaka in simpatične ilustracije so vse tisto, kar bo k branju pritegnilo, upam, da kar največje število otrok.

Miš, 2022

Kje je Jan?

Potopise sem od nekdaj rad bral in si (mogoče) tudi zato vedno želel tudi sam potovati po svetu. Do sedaj še nisem zbral potrebnega poguma, sem pa z zanimanjem v roke vzel knjigo Jana Konečnika, ki se je za dopolnjenih trideset let odločil eno leto potovati po svetu – Latinski Ameriki, Aziji in Afriki.

Nimam sicer v spominu, da bi redno bral njegove bloge na MMC-ju RTV SLO, sem pa morda občasno prebral kakšnega. Jan je bil novinar, a je na neki točki – in trideset let se zdi kar lepa prelomnica; začutil, da mora svet videti, začutiti, biti del njega. In je šel. Najprej v Srednjo Ameriko, nato v Južno Ameriko, se izogibal tistim najbolj turističnim področjem, odšel na Japonsko in v Južno Korejo, se potepal po jugovzhodni Aziji, odšel prek Indije v centralno Afriko in nazaj, domov.

Spisek držav, ki jih je obiskal in v vsaj nekaj dneh (ali dlje) začutil je res impresiven: Mehika, Belize, Gvatemala, Salvador, Honduras, Nikaragva, Kostarika, Panama, Kolumbija, Venezuela, Ekvador, Peru, Argentina, Urugvaj, Japonska, Južna Koreja, Vietnam, Laos, Kambodža, Tajska, Indija, Uganda in Kenija. Mimogrede – za koliko od teh držav poznate glavna mesta, mogoče zastavo in bi jih znali na nemi karti sveta pravilno pokazati?

Vsaka država ima svoje navade, običaje, valute, pravila, stopnjo koruptivnosti, bolj ali manj stroge mejne organe, policiste, (prosto) trgovino z drogami, prostitucijo, dostop do alkohola, zanimivo (beri: nenavadno) hrano, (ne)urejene hotele in seveda tisto ključno – urejen transport po državi. No, lahko bi dodal tudi dostopnost do interneta, ker po prebranem sem dobil občutek, da je šel Jan po svetu potovat s tisto kar znano mantro »seks, droge in rock’n’roll«. Kaj ima internet s tem, se sprašujete? No, kar težko sem verjel, ampak očitno je slavna aplikacija za zmenke res priljubljena po vsem svetu in v Janovem primeru tudi učinkovita. Droge je poskušal, kjer mu je bilo to dano oz. ponujeno, se znašel tudi v težavah, na potovanju pa je srečal nekaj artefaktov (v podobi ljudi ali kot prostorov), ki so sodili v zlata leta rock’n’rolla.

Težko rečem, da me je zbirka teh potopisnih kolumn zelo navdušila. Glede na to, da je Jan preživel leto dni po svetu, bi vsaj za moj okus lahko zapisal veliko več. Prišel-začutil-odšel. Pod »prišel« je pogosto, kako je tja prišel in če je imel težave na meji, podobno velja tudi za »odšel«. Pod »začutil« pa je čutiti veliko premalo pristnega in tega, kar je on iskal in najbrž tudi našel, a bralcem, no, vsaj meni; tega vsekakor ni zaupal. Izogibal se je turističnim znamenitostim, da bi določeno državo ali mesto začutil približno tako, kot to počnejo domačini. Kaj je jedel in kaj je pil, a brez tistega ščemenja v brbončicah. Spoznaval je popotnike, domačine (oziroma predvsem domačinke), celo kakšnega Slovenca in to je to.

Vsekakor to ni eden tistih potopisov, po katerem bi človeka zgrabilo, da bi šel gledat po zemljevidu, guglat in že razmišljat, kam bi odpotoval. Nič vznemirljivega ni v njem. Nič, da bi človeka zgrabila potovalna mrzlica in bi se za začetek usedel na prvi vlak in odpeljal v Italijo ali Avstrijo ter se avanturistično prepustil prvemu mestu na poti za nekaj dni.

Mogoče je bila pot njegova terapija in je z njo uspešno opravil, ampak – tudi tega dela se v knjigi žal ne čuti. Pravzaprav razen hvalisanja in skoraj postavljanja v stilu »kakšen frajer sem, ker sem si pri tridesetih upal spakirat in iti za eno leto po svetu, vi ste mi pa fovš!« nisem v prebranem začutil prav nič. Škoda.

Didakta, 2021

Življenje v sivi coni

David Zupančič je s svojimi »prizori iz življenja mladega zdravnika« požel veliko zanimanja, pohval in odnesel nagrado za knjigo leto 2022. Čisto nekje na začetku se spomnim tudi oznak »slovenski Adam Kay«, kar mu prav posebej najbrž ni koristilo.

Osebno z Adamom Kayjem posebnih težav nisem imel – ob branju Tole bo bolelo ter Sveta noč, zgaran na moč, sem se čudil, držal za glavo, zgražal, a se tudi smejal in razmišljal, če je vse to v državi, kot je Velika Britanija sploh mogoče. Serija po drugi strani me ni navdušila, saj se mi je zdela zelo temačna in čisto nič zabavna. In če po drugi strani pomislimo na Našo malo kliniko, za katero je scenarij pisal Marko Pokorn (ki je v teh mesecih tudi pristavil svoj lonček s knjigo Smešno, ma non troppo) in ki je bila seveda smešna, ker je bila tako zelo neverjetna, potem pa … potem pa spoznaš nekaj zdravnikov, medicinskih sester in kakšnega vzdrževalca, hišnika, ki ti pove, da je včasih še huje.

In če se še enkrat navežem na Kaya in Veliko Britanijo ter skočim na konec Zupančičeve knjige, kjer piše o kratkem obdobju, ki ga je preživel v ameriškem Houstonu, na tamkajšnji bolnišnici. Tam je zgodba vsekakor povsem drugačna, zato ker vse vodi kapital, kjer za morebitno tveganimi odločitvami zdravnikov stojijo močne odvetniške službe, dogajanje pa niti približno ni podobno tistim, ki ga gledamo v zdravniških TV-serijah. Nek zdravnik, ki na prvo mesto postavlja zdravje in pacienta, tam ne bi želel delat. David Zupančič je očitno tak.

David Zupančič seveda ni pisatelj, ampak doktorand, ki opravlja specializacijo iz infektologije na UKC Ljubljana, avtor podcasta Umetnost Lenarjenja in eden tistih, ki je epidemijo covida-19 doživljal v prvi bojni vrsti – na urgenci in intenzivni vlogi. In če je bila Kayjeva glavna naloga (vsaj tako se zdi), da prebivalstvo v Veliki Britaniji seznani z realnim in žalostnim stanjem zdravstva ter odgovorne »prisili« k določenim spremembam, Zupančič ne počne tega. Zdi se, da je njegovo glavno poslanstvo to, da ljudem predstavi res zahteven poklic zdravnikov (in ostalih v zdravstvu, ki jih ne pozabi omenit in izpostavit!), odločitve, ki jih morajo sprejemati in ja, tudi pogoje, v katerih delajo.

Predvsem se osredotoči na delo, ki so ga opravljali v času epidemije covida-19 – razmere, na katere ni bil nihče pripravljen, za katere se niso šolali in kjer so se tudi oni sproti učili. Namen njegovega pisanja tudi ni, da bi odpiral nova debatna polja glede covida-19 – tisto, kar je videl in doživel on, ni bilo podobni nobeni drugi stvari (bolezni, okužbi, infektu), ni bilo lažno, izmišljeno in je terjalo veliko življenj, pri mnogih pustilo zaenkrat neznane posledice in je vplivalo na naša življenja bolj kot katerakoli bolezen zadnjih desetletij.

Zupančič vse skupaj obogati z izkušnjami, ki jih je nabral v Afriki, obdobjem v ZDA, seveda vsem tistim, kar je še študiral, stažiral in se ves čas učil. Tu je še njegovo zasebno življenje, ki ga sicer drži na varnostni razdalji, a biti mlad očka, mož in imeti tako službo, ni preprosto. Ni preprosto, pa tudi ne z rožicami postlano. Pa seveda ni edini. In nas ni bilo malo, ki smo se iz varnega zavetja pisarn med covidom-19 po sili razmer prestavili med stene domov, kjer smo skrbeli za službo dom in pomagali otrokom pri šolanju, vmes pa smo postali strokovnjaki za vsa mogoča spletna orodja, AVK, vtičnike ter seveda ponovili nekaj razredov osnovne šole in mogoče še kakšen letnik srednje. In ni nam bilo lahko, nikomur. Potem pa so tu še ljudje, ki so v tem istem obdobju delali v zdravstvu, ki je bilo pod res najhujšim udarom in je davek terjalo tako po fizični kot psihični ter socialni plati. In ko so opravili s svojimi službami, dežurstvi, nenehnimi spremembami, odloki, nezadovoljstvom ljudi, so prišli domov …

Kar me je pri knjigi najbolj »zmotilo«, je strokovnost. Sodim med tiste ljudi, ki zdravnika, ko mu slednji enkrat pove diagnozo in vse podpre z dokazi, prosim, če mi lahko vse skupaj pove še tako, da bom razumel. Ne razumem se na medicino, tudi ne na zapletene medicinske izraze, ki so nemalokrat povezani z latinščino (tudi te ne znam govorit!) in tudi, če jih preberem, ni čisto nič drugače. Tega v knjigi ni malo in mi je malo »odnašalo« pozornost pri branju. In pa še en mogoče koristen podatek – zdi se, da so najbolj iskrene avtorjeve misli, pomisleki in tisto, kar bi kje drugje označili z debelim rdečim ali živo rumenim flomastrom, zapisano v oklepajih.

Tisto, kar se mi zdi kot nekakšen enačaj med Kayjem, Pokornom, Zupančičem in še kom (knjigo, kjer je vsaj covid-19 rdeča nit, je izdal tudi dr. Alojz Ihan), je spoznanje, da je zdravstvo povsod po svetu v res slabem stanju. V Sloveniji se mu sploh ne obeta nič dobrega, nam (torej potencialnim bolnikom) pa tudi ne. Ali kot napiše Zupančič: »Zdravniki in bolniki smo na isti strani. Mesto zdravnika je ob bolniku, in če je to mesto neurejeno, bosta nastradala oba.«

Življenje v sivi coni ni ravno knjiga, h kateri bi se človek z veseljem vračal. Vsekakor je knjiga, ki jo je vredno prebrati, saj nam omogoča vpogled v zakulisje slovenskega zdravstva v izrednih razmerah in za nameček na oddelek, ki je bil v teh izrednih razmerah pod največjim udarom in pritiskom. Iskrena, resnična, neprizanesljiva, kruta. Covid-19 je obdobje, ki ga želimo čimprej pozabiti, pa ga najbrž nikoli ne bomo. Zupančičeva knjiga nam bo ostala kot še en opomnik tega obdobja, iz katerega bi se morali predvsem veliko naučiti – da stvari niso samoumevne, še prav posebej pa ne zdravje, zdravstvo pa bi moralo biti v službi zdravja in človeka, nikakor pa kapitala in/ali politike.

Mladinska knjiga, 2022

Vaške ptice

Gašper Krajnc me je z Mestnimi pticami prijetno presenetil in nestrpno sem pričakoval nadaljevanje – Vaške ptice, ki so izšle prav v času knjižnega sejma. Seveda nisem čakal, saj sem bil radoveden, v katero smer bo avtor zapeljal zgodbo o risarju Ambrožu.

Mestne ptice so bile zanimiv poklon Ljubljani, številnim prebivalcem in njihovim zgodbam, seveda pa z rdečo nitjo – Ambroževo ustvarjalsko blokado, delom za oglaševalsko agencijo, iskanjem samega sebe in varnim zavetjem na Koroškem. Logičen naslednji korak je bila sprememba okolja – iz mesta na vas, iz Ljubljane na Koroško, mestne ptice zamenjajo vaške.

Ambrož ima še vedno težavo – ustvarja risoroman, a založniki želijo, da to ni le zgodba o pticah, potrebuje še neko spremljajočo zgodbo, širši okvir, kontekst. Tokrat ne le, da lahko pričakujete veliko dialogov v koroščini, ampak bo veliko tudi nemškega. Ambrož v okvirju najde risbo ptice, za katero se zdi, da predstavlja družinsko zapuščino in odpravi se na pot raziskovanja. Domov, na Koroško. Jasno je, da risba ni dedkova, čeprav je celo življenje risal prav ptice. Čigava je?

Skozi pogovore z domačini in sorodniki Ambrož počasi spoznava tudi prikrite in zamolčane dele družinske zgodovine, ki segajo v čas druge svetovne vojne ter nemške okupacije. Seveda so tu tudi partizani in vsakdanji boj za preživetje – kaj bodo zahtevali Nemci in kako jim ne ugajati preveč, da se ne boš znašel pod drobnogledom ponosnih Korošcev in partizanov, ki te utegnejo (upravičeno) razglasiti za nacističnega kolaboranta, obenem pa poskrbeti za dom in družino in ne končati v nemški uniformi ali pač v taborišču? Hkrati želiš ostati zvest sam sebi, svojim načelom in svojemu rodu.

Zgodba o pradedku Ambrožu, ki je skrbel za domačijo in otroke. Pa o njegovem sinu, Ambroževemu dedku Avgustu (oziroma Gustiju) in njegovemu starejšemu bratu Ivanu. Nezgrešljiva vloga pripade nemškemu majorju Pabstu, ki mladega Avgusta izbere za raznašanje pisem iz Vindišgradca do Guštanja in ga za delo nagradi – s čudovito risbo. Partizanom kurirsko delo mladega Avgusta seveda ne uide, a ko vmes poseže starejši brat Ivan, pride do nesreče. Sosed Pobržnik je še kako presenečen, ko vidi slovito risbo slavčka, ki je Avgustu predstavljala svetinjo in prav on je tisti, ki Ambrožu osvetli družinsko dogajanje med vojno.

Dve zanimivi sporočili … prvo iz ust majorja Pabsta, ko mlademu Avgustu izroči risbo slavčka in mu reče, da ptica res ni resnična, je pa svobodna in naj mu prinese srečo. Polno simbolike. In ko se ob nesrečni bratovi smrti Avgust odloči, da bo risbo vrgel v peč, mu babica pove, da bo bolečina ostala vse dokler bodo ptice pele. Ptice ne bodo pozabile in tudi ne bodo nehale peti.

Moram priznati, da sem Mestne ptice prebral lažje in tudi sporočilo – čeprav večplastno; je bilo nekoliko bolj na dlani. Vaške ptice sem bral večkrat, iskal, razmišljal … druga svetovna vojna je v ogromno – lahko najbrž rečem kar vsaki; slovenskih družinah pustila sledi, ki jih ni mogoče izbrisati. Delale so se napake, ki jih osemdeset let kasneje pač ni mogoče popraviti. Naslednjim generacijam je bilo marsikaj zamolčano, ostali so grdi pogledi, stisnjena usta in zamere, ki so jih mnogi nesli s seboj v grob. Sledi, ki ne izginejo in rane, ki ne nehajo boleti.

Vaške ptice se zdijo risoroman o soočanju s prav takšnimi sledmi in ranami. Stranskih zgodb in nekakšnih vinjet tokrat ni. Ambroževa zgodba danes in predvsem zgodba njegovega dedka Avgusta v času druge svetovne vojne. Neprijetne zgodbe, ki jih je težko poslušati, še težje razumeti in predvsem najtežje jih je sprejeti. Težko rečem, da je Ambrož našel mir, nenazadnje gre za drugi del trilogije. Kakšne ptice še lahko pričakujemo? Morske, tuje?

VigeVageKnjige, 2022

Postaja Enajst

Kanadsko-ameriška avtorica Emily St. John Mandel je napisala zanimiv in preroški roman, ki utegne koga spomniti na Pandemijo Jane Vagner – začetek 21. stoletja, nenavaden virus, ki pogubi, hja, okrog 99 % svetovnega prebivalstva in človeštvo prisili v povsem drugačen način razmišljanja in obstajanja.

Ob vseh knjigah, ki se v zadnjih letih pojavljajo in so tako ali drugače povezane z epidemijo covida-19, obstajajo tudi knjige, ki so o kakšni uničujoči pandemiji ali pretresu sveta pisale že pred mnogimi leti, a so nenadoma postale aktualne. Oči teme Deana Koontza in sredine osemdesetih, enako velja za Deklino zgodbo Margaret Atwood, seveda Orwellovi klasiki 1984 in Živalska farma in že omenjeno Pandemijo, če jih omenim zgolj nekaj. Postaja Enajst je bila ustvarjena leta 2014, ko se nam o covidu-19 niti sanjalo še ni, s tem, da v knjigi med prebivalstvom bliskovito kosi gruzijska gripa in ob kateri se covid-19 zdi kot šala – dva dneva umiranja in tretji dan smrt. Zdravila, cepiva, zaščite ni. Če nisi imun oz. nimaš neznanske sreče, umreš.

Ampak kar je pri Postaji Enajst najbolj zanimivo – pandemija gruzijske gripe ni glavna zgodba. Pravzaprav zgolj stranska. Zgodb je več, dogajajo se v preteklosti in sedanjosti in seveda se na koncu domiselno povežejo. Tu je igralec Arthur Leander, ki se uvodoma zgrudi med uprizoritvijo Kralja Leara in pravzaprav napove pohod gruzijske gripe. Z njim v zaodrju je deklica Kirsten Raymonde, ki nemo spremlja igralčevo umiranje na odru, v njenem nahrbtniku pa se skriva eden od le desetih izvodov prvih dveh delov Postaje Enajst, ki ji ga je Arthur podaril. Njegova druga žena Elizabeth s sinom Tylerjem je na poti iz Jeruzalema v New York, pomembno vlogo bosta oba igrala v prihodnje. Tu je še Clark Thompson, Arthurjev dolgoletni prijatelj in zaveznik, ki se zadnji dna pred velikim izbruhom z letalom odpravi v Toronto, a tja ne prispe. Letalo prizemljijo v kraju Severn, na tamkajšnjem letališču. Seveda to ni edino letalo …

Pomembna (lahko bi rekli kar naslovna) zgodba je že omenjena Postaja Enajst. Kaj je sploh to? Risoroman (in vsekakor odlična ideja za stransko izdajo), ki ga ustvarja ena (prva) od Arthurjevih žena, Miranda Carroll in kjer pripoveduje nenavadno zgodbo o vesoljski ladji (Postaja Enajst), ki je ušla skozi črvino, a je poškodovana in na kateri se odvijajo boji med tistimi, ki se želijo vrniti na Zemljo (ki so jo zavzeli »nezemljani«) in tistimi, ki iščejo drugačno rešitev, pomembno vlogo pri vsem skupaj pa ima Podmorje. Osebno si vsekakor želim, da bi bilo o samem risoromanu v romanu še več.

Vse omenjeno se odvije nekje v začetku 21. stoletja, večina dogajanja pa se odvija dvajset let kasneje. Pripovedi posameznih junakov in junakinj sicer spremljamo tako v obdobju pred pandemijo kot potem v letih, ko se je štetje začelo dobesedno iz nič. Glavna junakinja postane Kirsten, s tetoviranima dvema nožema (dva ubita človeka) in članica Potujoče simfonije, ki z vozovi in konji potuje po severovzhodu ZDA (Velika jezera), uprizarjajo različna Shakespearova dela, igrajo klasično glasbo in se predvsem trudijo preživeti. Umetnost je tista, ki jim nudi zaščito, zatočišče in navdih za naprej.

Potem imamo tu letališče v Severnu, kjer so tam prisotni (v času izbruha dobesedno ujeti) potniki, zaposleni, piloti in drugo osebje osnovali nekakšno kolonijo. Med glavnimi je Clark Thompson, ki ustanovi Muzej civilizacije, v katerem je shranjeno in predstavljeno vse tisto, brez česar si dandanes naših življenj ne znamo predstavljati, zanje pa je vse postalo neuporabno – pametni telefoni in druge pametne naprave, čevlji z visoko petko, časopisi in knjige, potni listi, kreditne kartice ipd. Tistim, ki so bili v času izbruha otroci ali celo dojenčki in so izbruh gruzijske gripe preživeli, je vse to seveda ostanek nekih minulih, praviloma pozabljenih časov. Za tiste, ki so se na letališču rojevali v času po izbruhu in tam odraščali, pa dobesedno muzejski artefakti, katerih delovanja in pomembnosti si ne znajo predstavljati. Še kako pomembno vlogo igrata tudi Elizabeth, versko vse bolj obremenjena Arthurjeva bivša žena in njun sin Tyler, ki po mamini smrti odide neznano kam. In postane vodja verskega kulta, ki prinaša luč, strah, uničenje in smrt. Odnaša otroke (deklice) in ženske ter jih spreminja v žene. Vodja, ki samega sebe poimenuje Prerok.

Nekateri se spominjajo, drugi so pozabili, tretji se želijo spomniti in skoraj vsi želijo pozabiti. Grozo in strah na obrazih tistih, ki so umirali – staršev, bratov in sester, žena, otrok, prijateljev. Zgodbe se prepletajo in knjigo boste težko odložili iz rok, dokler ne prideta do konca. Osebno bi si od konca sicer želel nekaj več, saj se mi vse skupaj zdi kar preveč odprto in nastavljeno za nadaljevanje. Tri pikice namesto pike.

Knjiga sama po sebi nas pahne v povsem drugačen način razmišljanja in je tu zelo podobno Pandemiji. Svet se dobesedno ustavi – vse oblike transporta, trgovine, ni elektrike, tekoče vode, telefonskih linij, interneta, ničesar. Ne le svet, življenje se ustavi. Kar je ostalo, je porabljeno. Ni ljudi, ni ničesar, kar bi omogočalo neko »normalno« življenje. In ko ljudje spoznajo, da to ni stvar tednov, mesecev ali recimo leta, ampak bo odslej pač tako. Tisti starejši se spominjajo marsičesa. Za nameček je tudi svetovno prebivalstvo takorekoč na minimumu in ker ni pretoka informacij (ki nam je danes tako samoumeven), nihče ne ve, kaj se dogaja. Brali in gledali smo Deklino zgodbo in si takega življenja nismo predstavljali, pa nismo bili daleč. In ko beremo (ter da, tudi gledamo, Postaja Enajst je HBO-jeva serija) tole postapokaliptično pripoved, si ne znamo predstavljati takšnega uničenja. Pa se nam je covid-19 zdel (in je tudi bil) nekaj najbolj groznega, kar se je zgodilo naši generaciji in kar lahko postavimo ob bok katerikoli resni (vem, nobena ni smešna) vojni z mnogo žrtvami, ponesrečenci in vsemi tistimi, ki trpijo posledice.

Želim pa si, da bi se po prebranem zavedli, koliko imamo. Veliko in preveč. Kako zelo samoumevne si jemljemo nekatere stvari, pa lahko kaj hitro ostanemo brez. Bi znali živeti brez njih? Naši otroci ali pa recimo tisti, mlajši od 25 let? Brez mobilnih telefonov, (skoraj zastonj) interneta, plačilnih kartic in dosegljivosti skoraj vseh živil vsak dan v letu? Brez medijev, filmov, glasbe, knjig? Postaja Enajst, kjer da že sam naslov, ki je naslov risoromana, vedeti, kako pomembna je umetnost, v vseh oblikah. Treba jo je spoštovati, gojiti, širiti, vzdrževati, ustvarjati. O njej pisati in se pogovarjati, jo priporočati, deliti. Utegne zveneti nenavadno, ampak jo imeti z vsem srcem rad.

Sanje, 2022

Navijaj v sebi

Druga zbirka esejev Esada Babačića nadaljuje tam, kjer je prva – Veš, mašina, svoj dolg, končala. Košarka, glasba, Vodmat, proleterstvo, obujanje spominov na kolege pisatelje in pesnike, negotovost in še kaj. Vse v mojstrskem besedoslovju, nekajkrat pa še dopolnjeno z udarnimi verzi.

O Esadu Babačiću napisati kaj, kar še nisem … ne, to ni nekrolog in bom na tej točki nehal. V času, ko smo čakali tole zbirko, je Esad poskrbel za tri, takorekoč spregledane – Zamenite mi glavo, antologijo slovenske punk poezije, uredil in izdal je zbirko pesmi in zapisov prijatelja Braneta Bitenca z naslovom Kri in pred kratkim izdal še antologijo slovenske športne poezije z naslovom Vsak boksar boksa svoj boks. Priznam pa, da vse tri berem nekoliko težje, pa čeprav gre pogosto za dela vrhunskih pesnikov, pisateljev, športnikov, modrecev … Esadova dela berem z lahkoto (čeprav mi dajo vedno znova misliti) in užitkom (čeprav sem mu, Hercegovcu, kar malo slovensko »fovš«, ker moj materni jezik obvlada veliko boljše od mene). Vesel in ponosen pa sem, da ko ga srečam na ulici, noben od naju ne rabi umikati pogleda, ampak si seževa v roko in padeva v debato, ki bi jo mogla, pa je še vedno nisva uspela zaključiti ob pivu.

Krog se je vsekakor zanimivo sklenil, ko je Esad Babačić za zbirko Veš, mašina, svoj dolg, prejel Rožančevo nagrado za najbolj esejistično zbirko. Prav Rožanc je bil tisti, ki ga je Esad občudoval – na igrišču, med pogovori, ustvarjanjem in seveda je z veliko mero zanimanja prebiral njegova dela. Če hočeš obvladati jezik, potem se uči od največjih, kajne? No, o Rožancu je tudi tokrat zapisanega veliko. Malo manj se tokrat posveča Branetu Bitencu, kultnemu ustvarjalcu številnih slovenskih punk klasik, ki je bil v svojih delih še kako preroški. Precej pozornosti gre še enemu prekmalu izgubljenemu mojstru slovenske besede – Alešu Debeljaku. Mogoče mi je o njih težko pisati – nisem jih poznal, brati sem jih začel sedaj, zaradi Esadovega pisanja, ki je polno občudovanja in spoštovanja. Veliko tega, kar dandanes tudi v kulturi, v družbi pa sploh, manjka.

Tisti, ki mu – vsaj meni se tako zdi, tokrat odmeri največ prostora, je Branimir Johnny Štulić. (Razmišljal sem – dati v oklepaj njegovo ime ali njegov vzdevek? Rojen kot Branimir, Jugoslavija ga pozna kot Johnnyja. Naj bo brez oklepajev in naj bo v oklepaju ta tok misli) Glasbenik, pesnik, kitarist, za katerega mi je znanka nekoč rekla, da je »bruhal svoje verze« in ni mislila na bruhanje v smislu izločanja neželenega v telesu, ampak o bruhanju v vsej svoji silovitosti in kako to dejanje razgali človeka. In ko sem imel srečo, da sem prišel do trojnega koncertnega vinila Ravno do dna Štulićeve Azre, so se mi te besede zgolj potrdile. Štulić je bil res genij, v tri minute trajajočih pesmih (današnji radijski format) je povedal toliko enih modrosti, pustil kopico neprekosljivih verzov, energijo in sebe. Kdo ve, kaj vse bi imel za povedat, če se ne bi v začetku devetdesetih odločil, da ima glasbe in razpadajoče Jugoslavije dovolj in odšel na Nizozemsko. Kaj bi imel o bratomorni vojni in vseh spremljajočih nesmislih za povedat v Skopju rojeni Štulić, sin očeta vojaka JLA? Mnogo tega je povedal v svojih literarnih delih, a glasbeno je Johnny umolknil. Azra ne bo nikoli. Esad s številnimi verzi in mislimi skrbi za to tudi v Navijaj v sebi in tudi sami se boste lahko prepričali, koliko ene globine in širine je v Štulićevih besedilih.

Esad seveda ne more mimo domačega in ljubega Vodmata, odnosa z očetom, dela v pekarni Žita, kjer je nastalo besedilo njegove znane pesmi Proleter, Slovana, Kodeljevega in številnih obrazov z ulic ter seveda, mimo košarke. Čakam, da se bo Esad odločil zapisati zgodbe ljubljanskih neznancev, košarkarjev, ki so igrali na ulici, igrali kot Čosić, Kičanović, Daneu, Dalipagić, Žorga, Polanc, brata Petrović, Čutura, Paspalj, Bodiroga in drugi. A s to razliko, da so košarko igrali na ulici in da jih razen ustnih statistih in spoštovanja po vseh teh desetletjih, ne pozna nihče več. Vsi, ki smo kdaj igrali ulično košarko (in ne le v Ljubljani) vemo, kaj pomeni lokalno igrišče, čast in spoštovanje, kje so se kalili najboljši »trash-talkerji« in kje si se naučil pobrati po padcu ali udarcu.

In ko enkrat pridemo do košarke, ne moremo mimo nesmrtnega Dražena Petrovića, nepozabnih jugoslovanskih generacij, ne moremo mimo Eurobasketa 2017, borb naših košarkarjev za olimpijske igre v Tokiu in nikakor ne moremo mimo Luke Dončića. »On se igra košarko« zapiše Esad in način, kako piše o Luki, je čista poezija. Mogoče bi LeBrona Jamesa, najboljšega igralca zadnjih let, lahko primerjali z odlično naoljenim strojem, ki večer za večerom surovo prikazuje moč (in znanje). Mehaničnost Laibacha, udarnost in ognjevitost Rammsteinov in natančnost Siddharte. Luko bi jaz osebno primerjal recimo z dvema mojstrskima pesmima – Bohemian Rhapsody ali pa Stairway to Heaven. Že ko ga vidiš stopiti na igrišče, veš, da je na njem nekaj več in da boš priča mojstrstvu. Občasno zastrižeš z ušesi, ker se je zgodilo kaj nepričakovanega in nenavadnega, ampak vse skupaj se razvija in nima le enega, ampak kar več vrhuncev in ko je vsega skupaj enkrat konec, si brez besed. V tebi vrvi od občutenj, ki jih niti opisati ne znaš. Na nek način se ti zdi enkratno in neponovljivo, a hkrati komaj čakaš, da bo poslušal/gledal znova, ker boš spet odkril nekaj novega.

In zgoraj opisano na nek način velja tudi za zgodbe, eseje Esada Babačića. (v enem od zapisu se domiselno – kako pa drugače?!; igra z besedami, čeprav predmeta besedotvorje na fakulteti še ni opravil, ampak nekam bo moral prej ali slej zapisati tudi zvezo »Esad, ki piše, je esejist«) Vsakič, ko jih bereš, opaziš nekaj novega, zanimivega, drugačnega. Ko jih bereš z določeno časovno distanco in se spominjaš določenih stvari, jih boš znova videl drugače. Morda, ampak res morda, se tokrat v pisanju določene tematike sicer ponavljajo in nadaljujejo iz Veš, mašina, svoj dolg, kar se bo čez čas najbrž izkazalo za zanimivo, ampak … Esad ima v sebi toliko zgodb, modrosti, filozofij, vedenja in dojemanja družbe in okolice, da bi v zapisih zlahka izstopil iz nekih pričakovanih okvirjev. In kot mu vedno zapišem – »veselim se nadaljnjega branja«.

Cankarjeva založba, 2022

Osebno

Miha Mazzini je pisatelj, kolumnist, scenarist, oče, popotnik in še kaj. V njegovih delih lahko pogosto zaznamo avtobiografske elemente, predvsem pa zna dobro presojati in včasih že analitično secirati družbo, nekoč in danes. A tako oseben in avtobiografski kot je v knjigi Osebno, še ni bil.

Z Miho Mazzinijem sem se prvič srečal po zaslugi filma Sladke sanje, za katerega je napisal scenarij (in kasneje po scenariju roman Kralj ropotajočih duhov) in kjer sem bil osupel nad pristnim prikazom nenavadnega otroštva malega Egona, ki si najbolj od vsega želi gramofon. Njegova mati se zdi obsedena z marsičim, le za vzgojo ji ni kaj veliko mar, v spomin se je vtisnili sosed hipi, pa stric Vinko in seveda prodajalec plošč. Oglejte si film in v res odlično odigranih vlogah boste videli zelo zanimive igralce. No, in kmalu po začetku branja Osebno so se mi začeli sestavljati posamezni koščki – pogosto sam sebi prepuščen deček, ki živi z mamo in babico, svobodomiselni stric Vinko, Jesenice (v Sladkih sanjah se zgodba odvija v Idriji) in veliko hrepenenja po svobodi in življenju, ljubezni.

V Osebno se Mazzini veliko ukvarja s svojim otroštvom – odnosom do mame in babice (oziroma none), ki je skrbela zanj oz. on zanjo ter bila versko fanatična in kronično nezaupljiva. Lastni mami je bil v napoto in zaradi njega ni mogla živeti, zdi pa se, da so njega vsi ti demoni otroštva preganjali še dolgo potem, vse do pisanja te knjige. Zakaj je bila mama do njega takšna, kakšen je bil v resnici njegov odnos do babice, s kakšnimi očmi je gledal svoje strice, predvsem strica Vinkota in kako je naj vplivala mamina napoved, da bo odšla v Avstralijo, kjer jo čaka življenje z veliko začetnico. Tisto, ki ga zaradi njega ni mogla nikoli imeti.

Druga nosilna tema je avtorjevo intimno življenje oz. odnos z Lenko (ime je izmišljeno) – Slovakinjo, s katero sta bila kot dva nenavadna planeta, ki krožita drug okrog drugega, se občasno srečata in takrat je vesolje v ravnovesju, ampak to nikoli ne traja prav dolgo in posledice trajajo še lep čas. Tu so posamezna obrobna razmerja – s Saro, Divo, …, za katera se zdi, da so pravzaprav zgolj mašila. Zakaj?

Naslovi poglavij imajo pomen in vodijo zgodbo – zataknjen, predrojen, zadet, prebran, zažgan, okruten, šamaniziran, fengshuiziran, meditiran, fokusiran in sprehojen; saj pripovedujejo o metodah, ki se jih je avtor loteval, da bi prišel do bistva, jedra, do odgovorov na svoja vprašanja. Poskusil je z drogami, iskal odgovore v takšni in drugačni literaturi, hodil po žerjavici, izpadel okruten, se povezal s šamanom in mojstrom fengshuija (kjer ima pomembno vlogo bendžo!), se za 10 dni podal na meditacijo v Italijo, postal je mojster čuječnosti, fokusa in obvladovanja ter za piko na v času covida-19 opravil s slovito romarsko potjo Camino oz. v Santiago de Compostela. Našel svoj mir z nono in mamo. Z Lenko in nenazadnje s samim seboj.

Samoterapija, psihoterapija, analiza, preiskovanje najglobljih čustvenih vezi, duhovnost, travmatiziranost, strah, ljubezen, bližina, izguba, navezanost. Poplava zanimivih misli, modrosti, osti in refleksij. Osebno je spet ena tistih knjig, ki me je našla v očitno pravem trenutku. Knjiga mi je bila (samo)terapija, ponovno izpraševanje in analiziranje.

Mazzini se namreč v knjigi spopada s številnimi vprašanji in spopada z mnogimi očitki, ki jih je bil deležen skozi življenje – tako s strani mame in babice kot potem od bolj ali manj trajnih razmerij oz. ljubimk. Sam sem namreč potem, ko se je po četrt stoletja (!) končala moja zveza in zakon, hitro zajadral v drugo razmerje, v katerem sem se v zadnjem obdobju veliko spraševal, zakaj še vztrajam. Grdo bi bilo reči, da sem iskal razloge, zakaj oditi iz razmerja, v katerem nisem imel več rad in se nisem počutil več dobro, niti jaz, saj sem se resnično trudil najti razloge, zakaj še vztrajati. In prišel do točke, ko sem videl, da zaradi samega sebe ne morem vztrajati v nečem, kjer se ne prepoznam več. In sem šel. Strl srce, dobesedno požgal mostove in ladje ter še kakšno mesto za povrh. Sem se počutil dobro? Nikakor! Se mi je zdelo, da sem storil edino pravilno? Vsak dan sem bolj prepričan v to.

Sprva se mi je zdelo, da bo mnenje o tej knjigi pravzaprav moja osebna izpoved, kako sem skozi Mazzinijevo brezkompromisno izpoved doživljal sebe, moje videnje in občutenja covida-19, ko se mi je svet začel sesuvati, pa obdobje ločevanja in ločitev ter nato novo razmerje, ki je bilo sprva oh in sploh krasno, potem pa vse manj in je sčasoma postalo polno dvomov in nelagodja. Predvsem na moji strani. Jaz sem bil tisti, ki je delal napake, jaz sem storil usodni korak in jaz sem tisti, ki je zanetil ogenj in gledal, kako gori. Po prebrani knjigi lahko še enkrat več rečem, da sem se odločil prav. Najbrž pa ni bilo najbolj prav, kako sem to storil.

Mi je bila knjiga Osebno všeč? Bila. Ali jo priporočam v branje? Vsekakor. Tako kot (najbrž) avtor pa tudi jaz ne odgovarjam za posledice. Knjiga, kjer sem manj razmišljal o tem, kaj je doživljal avtor in veliko več o tem, kaj sem v zelo podobnih situacijah doživljal sam in kako sem se odzival. In ne, vse, kar sem prebral, mi ni bilo všeč. Že iz ust bivše partnerke sem slišal marsikaj grdega (in žal tudi resničnega) in ušesom ne najbolj prijaznega, kar je ta knjiga pravzaprav potrdila. Več kot očitno sem zelo zahteven človek, s katerim ni preprosto biti ali živeti. No, pa saj ne, da ne bi tega že vedel, sem pa v zadnjih mesecih dobil potrditev. Pa ne le eno.

Goga, 2022