Karantena. Rim.

Karantena. Rim.

Za določene knjige se zdi, da so brezčasne. Druge so dolgočasne. Nekatere vkovane v čas. Zadnje leto se svet vrti okrog epidemije covid-19 in čeprav bi želeli to obdobje vsi čimprej ne le prebroditi, ampak tudi pozabiti, bo pač ostal zapisan v kolektivnem spominu. O tem času se pišejo knjige – ene boljše in druge slabše.

Janko Petrovec sodi zagotovo med naše najbolj objektivne in pronicljive novinarje in komentatorje. Njegova razmišljanja imajo smisel, njegove besede pomen. Gre vsekakor za enega tistih ljudi, ki mu z veseljem prisluhneš, pa čeprav se z njim morda ne strinjaš vedno. Tudi med branjem knjige Karantena. Rim. utegnete imete kakšen pomislek. Kar je, sploh glede na temo, nekaj povsem običajnega. Epidemija covid-19 in domala vse, kar je povezano z njo, razdvaja in razkraja. Upoštevati ukrepe ali se nanje malo požvižgati, maske da ali ne, razkuževanje mogoče ali sploh ne, vzdrževanje razdalje, prehajanje občin in regij, druženje, cepljenje … vsak je strokovnjak za vse in vsak zase najboljše ve.

No, Janko Petrovec je dopisnik nacionalnega RTV-ja iz Italije, torej je bil lani v Rimu oz. v deželi, ki jo je prvi val prizadel najprej in tudi najhuje. Tam so okužene hitro začeli šteti v stotinah in tisočih, kaj hitro tudi mrtve in kjer država prav veliko ni oklevala, kaj jim je storiti. Seveda so se zavedali takšnih in drugačnih žrtev, ki jih bo to prineslo, a so se po drugi strani zavedali tudi, da bo žrtev, vsaj človeških, zagotovo manj.

Knjiga, ki jo lahko beremo kot dnevnik, se začne 20. februarja, ko so izvedeli za prvega okuženega Italijana. Konča se 31. maja, tri dni pred koncem omejitve gibanja, ko se je prvi val epidemije po Evropi bolj ali manj zaključil. V Italiji so imeli do tega dne 233.019 okuženih in 33.415 mrtvih. Grozljiva statistika.

Petrovec v knjigi ne zapisuje statistike. Ljudje, ki so zaprli lokale in trgovine oziroma ostali brez dela, imajo imena. Opustele ulice, ponavadi polne vrveža in turistov, so ulice, po katerih se sprehaja in teče. Skozi njegove oči spoznamo nek drugi Rim, prepletene z legendami, zgodovino, tisočletji preizkušenj. Utrip sicer živahnega večnega mesta komaj zaznamo, saj je tako zelo umirjen in upočasnjen, prazen tiste tipične italijanske živahnosti in glasnosti. Morda bomo o koroni čez nekaj časa govorili kot o kugi 21. stoletja in prav neverjetno je, v kako kratkem času nam je povzročila toliko skrbi.

In tu gre Petrovec korak dalje. Covid-19 in svoje doživljanje in poročanje na veliki petek postavi ob bok štirim drugim pretresljivim in nepredstavljivim dogodkom – terorističnemu napadu v Nici, rušilnemu potresu v Amatriceju, spremljanju sredozemskih migracij na ladji Aquarius in zrušenju viadukta v Genovi. Nekaj deset mrtvih, skoraj z zemljo zravnano mesto ter vsi in vse, na stotine nesrečnih ljudi, ki so dali in prodali vse za vstopnico v boljše življenje in če so premagali Saharo, so Sredozemlje veliko težje in nato še zrušenje viadukta. Nekdo nesrečo meri po številu smrti in tu covid-19 vsekakor zmaga, drugi po gospodarskem ali ekonomskem vplivu in tudi tu lahko rečemo, da imamo jasnega zmagovalca. Seveda pogledaš širšo sliko in nikakor ne moreš trditi, da gre »samo« za epidemijo, ker je posredno ali neposredno terjala na milijone življenj in jo lahko postavimo ob bok najhujšim vojnam. Ampak zame osebno so te male lokalne katastrofe ali nesreče mnogo hujše. Samo pomislimo na nedavne uničujoče potrese na Hrvaškem – covid-19 je bil v trenutku pozabljen. Tudi, ko je bilo treba pomagati, ni nihče kaj veliko pomišljal, ali ima kdo masko, kdo kašlja in ali ima razkužene roke.

Občutek sem dobil, da je tudi Petrovec želel vse te »križe« osvetliti in predstaviti z drugega zornega kota in prav je tako. V preteklosti smo se soočali s takšnimi in drugačnimi vojnami, epidemijami, lokalnimi in globalnimi katastrofami in nekatere se nas dotaknejo bolj in druge manj. Ponavadi je zelo odvisno od tega, kako daleč s(m)o ali kako vplivajo na naša življenja. Ampak kaj je pomembno – da ostanemo ljudje, da nas ne zapusti empatija in žal tudi, da nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Pandorina skrinjica nesreč in tegob se zdi vse bolj na široko odprta, zelo skrbno pa jo zapirajo in pripirajo tisti, ki s svojimi dejanji odlično služijo. Na svet je potrebno gledati z vso potrebno širino in zavedanjem, da nismo sami. Vedno je nekje blizu nekdo, ki (morda) potrebuje našo pomoč ali bo pomagal nam, ko bomo to potrebovali. Ali če si sposodim verz slovenskega glasbenika – »ker če daš, nekdo ima«.

Karantena, ki smo jo, tako in drugače doživeli in preživeli, pač ni najhujše, kar se nam lahko zgodi. Ampak dokler se tega ne zavemo, dokler ne spoznamo še marsičesa drugega, tega pač ne vemo in po mučeniško vijemo roke v zrak in se sprašujemo »Zakaj jaz, zakaj prav jaz?« Vse se zgodi z razlogom.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Zgodovina

Zgodovina

Prva knjiga iz serije Jasno & jedrnato (druge tri so Psihologija, Umetnost in Znanost) in meni najljubša tema – zgodovina. Lahko rečem, da si želim, da bi imeli takšne knjige na voljo, ko sem sam obiskoval osnovno šolo, tako pa smo bili prepuščeni zahtevnim in suhoparnim enciklopedijam, učbenikom in seveda kakšnim zgodovinskim romanom, ki pa niso ravno najbolj verodostojen vir.

Za zgodovino je nekdaj veljalo, da jo pišejo zmagovalci. Zadnja leta pa lahko rečemo, da je »moderno«, da zgodovino pišejo, pogosto potvarjajo, vladajoči. Seveda tako ni povsod – Barrack Obama recimo ni šel na novo pisat zgodovine, pri Donaldu Trumpu pa nas kaj takega ne bi smelo presenetiti, če bi na položaju ostal še en mandat. Novo pisanje zgodovine seveda ni stvar vladajočih, ampak dejstev. Preverjenih dejstev seveda, ki jih zgodovinarji in drugi raziskovalci zberejo na podlagi dokazov.

In kaj to enciklopedijo loči od drugih, sploh pa tistih starih? Predvsem to, da je pisana na zelo poljuden način, da je polna ilustracij in grafičnih prikazov in kar me je osebno najbolj navdušilo – zanimivih citatov pomembnih osebnosti. Že obe platnici postrežeta z nekaj zanimivimi, npr. »Dajmo soncu piti kri sovražnikov«, »Za neizpodbitno resnico imamo dejstvo, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki«, »V vojno se ne podaš v imenu pravičnosti, temveč zaradi zmage« in še bi jih lahko našteval. Mogoče veste, kdo in v kakšnem kontekstu je izrekel »Ne bomo mogli vseh pokuriti.«? (odgovor najdete na koncu članka)

Kdo so ljudje, ki so knjigo ustvarili? Vojaški in splošni zgodovinarji, strokovnjaki za arheologijo in antropologijo, mojstri zgodovine znanosti, pa takšni, ki obvladajo antični in srednjeveški svet, umetnost in kot taki seveda razumejo širši pomen zgodovine. Sama knjiga je razdeljena na posamezna časovna obdobja, začenši z izvorom človeka in nato starimi civilizacijami, nadaljuje se s srednjeveškim svetom, ki se zaključi s Kolumbovim »odkritjem« Amerike, nadaljuje z zgodnjim novim vekom, zanimivo analizo spreminjajočih se družb z vsemi revolucijami in izumi 18., 19. in začetka 20. stoletja in se zaključi v sodobnem svetu, obdobju (zaenkrat) obeh svetovnih vojn, neslutenega razvoja tehnologije in lahko rečemo tudi ponavljanja nekaterih starih napak. 

Posamezna časovna obdobja so razdeljena na smiselna in zaokrožena poglavja, ki se seveda prepletajo in znotraj katerih so nanizane številne zanimive povezave za mnogo dogodkov, ki se še imajo zgoditi, pa primerjave, na katere mlajši (ki jim je knjiga v prvi vrsti namenjena in ki bi jo res toplo priporočil učencem zadnje triade v osnovni šoli) sami od sebe niti pomislijo ne. In to je še ena od pozitivnih plati knjige – sprašuje in odgovarja, usmerja in povezuje, od bralca zahteva razmišljanje in morda še dodatno raziskovanje. In kaj je lepšega kot nadaljnje raziskovanje? V knjigi recimo ne boste našli prav veliko zgodovinskih dogodkov, ki so se odvili na področju Slovenije – npr. najstarejše kolo, piščal iz kosti jamskega medveda ipd. Res je, da smo majhni in v očeh mnogih tujih raziskovalcev nepomembni, tako zelo pa spet ne. To je pravzaprav tudi edini minus, ki ga sam najdem v tej knjigi, sem pa zato izvedel veliko zanimivega in novega, tudi osvežil sem znanje. Tuji strokovnjaki so pač pisali o zgodovini sveta in vemo, da smo Slovenci le majhna pikica na zemljevidu sveta in prepričan sem, da bi to pomanjkljivost odkrili tudi v drugih prevodih.  

Tako pa se boste recimo spomnili na Veliko listino svoboščin, izvedeli kaj več o pojavu demokracije, šogunih in številnih kitajskih dinastijah, zakaj je bila pomembna ustanovitev Bagdada, kdo je bil Hamurabi in zakaj Angleži vikinški napad na Lindisfarne označujejo kot enega najhujših terorjev. Angkor Wat, Tenochtitlan, hangulška abeceda, Tordesiljska pogodba, Akbar Veliki, Kraljeva afriška družba, Amsterdamska borza in še in še in še. Mislite, da veste veliko o zgodovini, pa ste se že znašli v zadregi? Hvala enako.

Tudi Zgodovina ima, kot skoraj vsaka enciklopedija, časovni trak, letnice oziroma datume tistih najpomembnejših dogodkov in odkritij, fotografije oz. ilustracije, poudarke in že omenjene misli in modrosti (ali pa neumnosti).

»Verujem le v eno stvar, v moč človeške volje.« je izjava, ki bi jo pripisali modrecu. Stalinu? »Nekateri vam pravijo, da preveč hitimo s tem vprašanjem državljanskih pravic. Jaz pravim, da smo 172 let prepozni!« je že leta 1948 izjavil župan Minneapolisa, »Smrt ljubimo bolj, kot vi ljubite življenje.« pa je geslo organizacije, ki je dolgo časa predstavljala strah in trepet sodobnega, demokratičnega sveta – Al Kaide.

Knjiga Zgodovina je točno tisto, kar zbirka obljublja – jasen in jedrnat, hkrati pa natančen, celovit in pregleden pregled in vpogled v vsa ključna obdobja in dogodke zgodovine človeštva. Kratke ali dolge, je seveda stvar posameznika. No, in če je tista filozofska misel presenetljivo Stalinova, naj razodenem še avtorja tiste »kurjaške«. Adolf Hitler? Himmler? Ne, ampak Barrack Obama in sicer na temo fosilnih goriv.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Hribovske balade

Hribovske balade

Uršulo Ramoveš in njena dela poznajo vsi tisti, ki jim glasba ni zgolj sprostitev in »šum nekje v ozadju«. Interpretacije poezije njenega življenjskega sopotnika Janeza so posebne, drugačne – čeprav gre za avtorsko poezijo, zveni ljudsko, starodobno. Nova plošča Hribovske balade od njenih prejšnjih del sicer nekoliko izstopa, saj je predvsem instrumentalno mnogo bolj razkošna in žanrsko raznolika.

Posebnost poezije Janeza Ramoveša je seveda v tem, da ima korenine v Poljanski dolini, takšna pa je tudi vsebina teh uglasbenih podob časa in prostora, ki je ljudska, vaška, pogosto črna ali vsaj navdana z mrakobnostjo, drugačnostjo oziroma čudnostjo. Samosvoja glasovna interpretacija doda k dramatičnosti in od poslušalca zahteva stalno pozornost in čuječnost. To pač niso tiste tipične interpretacije ljudskih pesmi, ki jih imamo nekje v podzavesti, ampak kot je zadnje čase značilno, gre za avtorsko podajanje ljudskega izročila.

In tako kot je pri Uršuli Ramoveš ob njenem glasu in načinu interpretacije zvezda stalnica poezija Janeza Ramoveša, je tretji neizogibni člen Joži Šalej. On je tisti, ki poskrbi za glasbene aranžmaje, odigra klavir in tudi harmoniko ter po potrebi zapoje. Uvodi v skladbe, kjer ne vemo, lahko pa slutimo, ali bomo odšli na kakšna mehiška brezpotja, med domače hribe in gore, v neznano grozo, neskončno planjavo človeških čustvovanj, dramatičnost in le redko (lažna) spokojnost, so njegovo delo. Tudi to, da včasih ne slišimo ničesar razen glasu, ki buči in odmeva, nas strese kot električni tok in se zažre v možgane, je posledica njegovega razumevanja in slišanja, čutenja teh besedil in Uršulinih glasbenih idej.

In čeprav so Fantje z Jazbecove grape že sodelovali na njenem prejšnjem albumu – Talisman, se je v osmih letih seveda spremenilo marsikaj. Tisto glavnino sestavljajo člani Martin Ramoveš Banda (ki sem jo omenil pri interpretaciji pesmi Ivana Roba), najbolj izrazit je seveda prav kitarist Martin Ramoveš, tokrat pa svoje doda še cvetober glasbenikov, ki so v poldrugem desetletju vsekakor prispevali k oživitvi in razumevanju slovenske in svetovne ljudske glasbe – Jelena Ždrale, Nino de Gleria, Blaž Celarec in Boštjan Gombač. Ne gre pa pozabiti niti na izrednega vokalista Metoda Banka, za katerega osebno že nekaj časa čakam, da ga prepozna tudi širša slovenska javnost, saj gre za odličnega in zelo raznovrstnega pevca. Vse imamo – od tenkočutnih balad, srce parajočega bluesa, (pogrebnih) koračnic in razigranega ljudskega veseljačenja (ki to seveda ni!) do jazzovskega minimalizma in posameznih virtuoznih bravur, ki pa prav nikoli ne silijo v ospredje.

Ob 11 avtorskih ne gre spregledati tudi zelo zanimive priredbe Biv je vesele, v izvirniku Bang Bang Sonnyja Bona. Dokaz, kako izvirna, nepredvidljiva in močno drugačna je lahko priredba, ne zgolj slepo posnemanje. Pesem, ki je doživela že nemalo imenitnih predelav, pa lahko za Uršulino rečemo, da sodi med tiste najboljše.

Kaj reči za Hribovske balade? Plošča, ki jo je vredno poslušati. Plošča, ki jo je dobro imeti. (v takih primerih se človek zave, kako super so fizične izdaje, ki poslušalcu ponudijo še knjižico z besedili, ki jih je potem lažje razumet in postavit v kontekst). Ena tistih plošč, ki se je zlepa ne naveličaš in ob vsakem poslušanju odkriješ in slišiš kaj novega.     

Rating: 5 out of 5.

Celinka, 2020

Zgodovina Slovenije v stripu

Zgodovina Slovenije v stripu

Zagotovo se vam je že velikokrat zgodilo, da so vas otroci vprašali (presenetili) s kakšnim zgodovinskim vprašanjem, vi pa preprosto niste imeli odgovora, ker bodisi ne veste ali pa vas je vprašanje presenetilo. No, potem je pred vami knjiga, ki bo v veliko pomoč vam, še posebej pa bo potešila zgodovinsko radovednost mladih nadobudnežev.

Žiga X. Gombač je eden tistih slovenskih ustvarjalcev, ki zna poiskati točko zanimanja in mlade navdušiti za branje. Naj so to slikanice za najmlajše, napete kriminalke za malo starejše in zanimivi zgodovinsko-raziskovalni stripi za pravzaprav vse. Ustvaril je lik Žive, radovedne deklice, ki raziskuje zanimivo in razgibano zgodovino Slovenije in ki smo jo najprej spoznali v knjigah Živa in praBled ter Živa in skrivnost mumije, tokrat pa se nam predstavlja v tej zanimivi stripovski zgodovinski upodobitvi Slovenije.

Strip je nastal v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije, ki hrani predstavljene artefakte v stripu, svoj pečat pa je vtisnil stripovski avtor Ivan Mitrevski, ki je imel nemalo dela. Osebno moram priznati, da mi njegov dvodimenzionalni stripovski izraz ni preveč pri srcu in čisto preveč spominja na sicer kultni Jokerjev Crtič, a je to čisto stvar osebnega okusa. Moram priznati, da sta oba z Žigo pripravila odličen in nazoren prikaz zgodovine in predvsem vseh teh res zanimivih artefaktov s področja Slovenije.

Strip je sicer neke vrste pustolovščina, saj je Živa tista, ki mora obvarovati dragocene oz. pogosto kar neprecenljive predmete pred Razpoko, lumpom, ki išče (in najde) domiselne načine, kako bi hitro obogatel. Živa se preprosto dotakne pomembnega predmeta in odide v zgodovino (čas oz. kraj nastanka ali odkritja), kjer Razpoka že kuje, snuje in izvršuje svoje zle načrte, sam pa v zgodovino potuje s pomočjo časovnega stroja Razpoka 2000.

Neverjetno pri vsem skupaj je, kako veliko človek izve na vsega dveh straneh, kolikor je namenjeno posamezni zgodbi. Predstavitev artefakta, Razpokin zli načrt ter seveda razplet. Na dnu strani pa še časovni trak, ki bralcem pokaže, v katerem časovnem obdobju sta junaka in tudi, kako je vse skupaj vplivalo na prihodnost. Seveda spoznamo in izvemo marsikaj o Vaški situli (tudi kako in zakaj je to na nek način strip), koliščarjih in sloviti piščali iz jame Divje babe, zlatem našivku, mnogih ostankih rimske Emone (posode, steklo, …), najdbah železne in bakrene dobe, izvedeli, kaj so ušetbiji, se poučili tudi o moderni zgodovini (Prešern in drugi literati, kovnica slovenskih tolarjev, olimpijska medalja, avtor prvega selfieja, vzpon na Triglav, prva svetovna vojna in Soška fronta), različnih načinih dvobojevanja in oblačenja skozi stoletja in še kaj sem pozabil.

Priznam, da sem se nekajkrat vprašal, ali mora biti Razpoka res tako neotesan, pretkan, sebičen, nesramen in nemogoč. Popoln negativec, pravzaprav. Le posebej bister ni, oziroma daleč od tega. Edinokrat, ko sta mu avtorja »dovolila« biti pozitiven, je v poglavju o Soški fronti. Sicer je brez izjeme razkrit, razgaljen, osmešen in tudi ponižan. Sočnih in pristno slovenskih kletvic ne manjka, tako da utegnete imeti starši tudi tu nekaj dela z razlaganjem in muzanjem ob kakšni neverjetni skovanki. Prepričan sem, da ga bodo otroci vzljubili.

Ideja, ki se mi je utrnila ob branju in predvsem ob Živinem izhodišču, da ona odpotuje v želeni čas z dotikom izbrane najdbe – dandanes bi bila tam lahko QR koda, ki bi nas popeljala na spletno stran Narodnega muzeja, kjer bi lahko izvedeli še več. Tako je seveda knjiga tudi imenitno vabilo, da Narodni muzej Slovenije obiščete in vse vidite na lastne oči.

Zgodovina Slovenije v stripu je še ena v nizu tistih knjig, ki jih lahko priporočim tako otrokom kot staršem. Zabavna in poučna. In čeprav se sliši in morda celo zdi preprosto, je nekaj takega res težko ustvarit.  

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2017

Naj me kdo zbudi

Naj me kdo zbudi

Roman Lucije Stepančič je vrtoglava bralna izkušnja, ki bralca posrka v Firence, na skoraj nobeni točki pa pravzaprav ne ve, kaj se dogaja. Kaj je res, kaj so sanje, kaj domišljija? 

Branje, ki ti ne da miru. Zanima te, kaj se bo zgodilo na naslednji strani. Kot najbolj napeta kriminalka, do zadnjega ločila nepredvidljiv triler, preplet groteske in fantazije. Alica v Čudežni deželi, Goli obed, Divji potep skozi noč in še bi lahko naštevali literarna dela, kjer se prepleta vse mogoče in dolgo, dolgo ne vemo, kje smo in čigavo zgodbo spremljamo.

Dobro, slednje vemo – mlada Slovenka (brez namigov, seveda, čeprav jih zgodba ponuja sama od sebe) pride v Firence, kjer želi na temo za Firence netipičnega baročnega slikarstva napisati magistrsko nalogo. Odide na otvoritev razstave, na namige prikupnega natakarja podleže sicer prikritim čarom lepega aristokrata, z njim odide v njegovo fantastično prebivališče in se preda strasti. In potem? Potem sem se na trenutke počutil, kot bi vstopil v kak Tarantinovski film, kjer z izdatno pomočjo iz varno nevarne razdalje spremljam nočno moro.

Čudoviti Alessandro je eden najslavnejših firenških prostitutov, ki je že nekaj sto let mrtev. Mrtev, a preklet. Med ljubljenjem naši junakinji ukrade dušo in ona postane nič. Nihče več je ne pozna ali vidi. Prekleta duša v krvavo rdečih louboutinkah začne raziskovati Firence – nekoč, danes, čez več sto let, pravzaprav ne vemo. Na tej poti trči ob eksorciste, še enkrat več in mnogokrat ob natakarja Francesca oziroma Giuseppeja, ki je tudi specialec, fotograf, slikar in še kaj. Izkaže se, da je on nek duh iz steklenice in njena največja želja. Prav on je bil tisti, ki je naslikal kopico Alessandrovih portretov, bil tudi njegov ljubimec in – rabelj.

Naša junakinja pa si seveda želi, da bi se zbudila iz tega nenavadnega sna, čeprav ni na nobeni točki prepričani, ali morda NE sanja. Nekaj časa v razkošnem življenju zabav in spolnosti ter umetnosti nepopisno uživa. Iz grdega račka se prelevi v laboda. Razen tega, da ne ve točno, ali je živa (najbrž ni) in v katerem letu sploh je, so to še vedno Firence, ob sebi ima čudovitega moškega in enkratnega ljubimca in življenje na veliki nogi oz. visokih petah, je nič ne stane. Sledi nenavaden izlet domov, kjer se mora na pokopališču spopasti s kadavri svojih bivših sošolk, se soočiti z bivšim fantom in potem županom Miranom, za nameček pa je tu še odtujeni harekrišnovski brat Tomaž, ki se nato pojavi celo v Firencah. Zaplet in pol. Aha, pa še na nekaj ne smem pozabiti – na prav poseben stranski “lik” – Glas vpijočega v puščavi.

Zapisano odlikujejo fantastični dialogi, zvrhana mera precej obešenjaškega humorja, nepozabna je komunikacija z Miranom, ki v istem času, ko ona odide v Firence, odpotuje na Tajsko, poznavanje in komentiranje številnih umetniških del pa potrjuje, kako vsestranska ustvarjalka in poznavalka je avtorica Lucija Stepančič. Pripovedni tempo je zavidljiv in knjigo boste res težko odložili pred zadnjo stranjo. Razpleta vam seveda ne izdam …     

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Lubezen

Lubezen

Glasba in poezija. Besedila v glasbi, sploh v sodobni, da ne rečem moderni ali popularni, so ponavadi postranska stvar. Sicer hitro zapomnljiva, ampak brez posebne vrednosti ali vsebine. Pogosto tudi zato, ker jih ne pišejo izvajalci sami, ampak za njimi stoji ogromna mašinerija. Obstajajo seveda tudi izjeme …

Pustimo ob strani nekoč in danes, pustimo tudi žanre. Popevka petdeset let nazaj ni enako popevka v 21. stoletju. Izpovedna besedila, besedila, navdahnjena s pomočjo različnih (opojnih) substanc, uglasbena fantazija ali pač izražanje upora … lahko bi rekli, da je pisanje kvalitetnih in sporočilnih besedil umrlo takrat, ko je še hip-hop, zadnji glasbeni steber upora, postal popularen in moderen. Glasbena zvrst, ki so jo vedno krasila razmeroma preprosta besedila, a pomensko močna, je bil blues. Glasba zatiranih, zasužnjenih, izgubljenih, spregledanih, zavrženih … glasba tistih iz obrobja in z dna. Glasba bolečine, čustev in upanja.

Slovenci smo imeli kar nekaj liričnih mojstrov – Pengova, Mežka, Kreslina, Predina, Gučka in seveda bi lahko še našteval vse do klasikov, se dotaknil odličnih kompilacij Rockerji pojejo pesnike, se dotaknil izvrstnih pripovedovalcev kot je Zoran Benčič in tudi med mlajšo generacijo se najdejo takšni, ki vedo, da so v prvi vrsti besedila tista, ki pritegnejo in prepričajo ter ostanejo v spominu, da ne rečem kar kolektivni zavesti.

Avtorja knjige Lubezen sem med naštevanjem seveda namerno izpustil. Matevža Šaleharja – Hamota smo spoznali kot člana kolektiva Babewatch, ki so zabavali z nagajivimi in hudomušnimi besedili, ga potem občudovali kot izjemnega kitarista v Mojo Hand in včasih zmedeno dvigovali obrv ob kakšnih sodelovanjih. Nekaj let kasneje in z neke zdrave distance sicer potem človek ugotovi, da lahko celo tako banalna popevčica kot je Naj pada zdaj dež, ki so jo v izvirniku izvajale Foxy Teens, v njegovi interpretaciji zveni čutno, doživeto in poslušljivo. In ko človek prisluhne še nekaj njegovim priredbam in interpretacijam, se zgolj potrdi tisto, kar sem nekoč že zapisal – Hamo je kot Johnny Cash. V trenutku, ko on naredi predelavo, pesem postane njegova.

Zadnja leta navdušuje kot alfa, beta in omega zasedbe Hamo & Tribute 2 Love, njegove zasedbe. Zasedbe, v kateri ni sam in kjer prav vsak član doprinese svoj košček, predvsem h koncertni izkušnji. Tisti, ki ste bili na koncertu, veste, da ne manjka prepevanja – pa ne le refrenov, ampak kar celih besedil. Poslušalci (no, če smo pošteni, gre predvsem za poslušalke) poslušajo, slišijo, razumejo, se poistovetijo.

Lubezen prinaša izbor Hamotovih besedil – znanih in manj znanih. Morda boste šele sedaj dojeli kakšno zanimivo besedno zvezo ali pomen, ko vas ne bo ponesla še glasba. Verjetno boste presenečeni med prebiranjem besedil, kot so Da me ujameš, kadar padem, Nekoč, Lažnivec, Muzika za ples, Uveli narcis, Oktober, Odgovornost, Ti prihajaš in Za ukradeno kitaro. Hitov (ki jih ni malo) rajši ne omenjam, pa vemo, koliko biserov, malih življenjskih modrosti in tudi norosti se skriva v njih. Odličnih, razmišljujočih besedil z zadnje plošče 4K sploh ni. Pa tudi mnogih angleških ne. Piko na i knjigi postavijo odlične fotografije Marka Alpnerja – z odra, izza odra, iz studia ali prostorov za vaje, tiste pozirane, spontane, vsekakor pa ujete v ravno pravem trenutku.      

Upam, da Lubezni kmalu sledi Še več lubezni. Glasba, ki jo je vredno poslušati. Poslušati in slišati. Slišati besedila, za katera ni nujno, da jih boste slišali enako.

Rating: 5 out of 5.

Mladika, 2017

Osamosvojitev

Osamosvojitev

Letos mineva 30 let, odkar je naša država postala samostojna. Neverjetno je, ko pomislim, kako blizu se mi zdi 27. junij 1991, čisto na začetku poletnih počitnic, ko se je življenje ustavilo. Napetost v zraku, vseprisoten strah, ki je že zamenjal ponos in veselje …

Leta 1991 sem imel enajst let in priznam, da se 10-dnevne vojne dobro spominjam. Vojakov in policistov, ki so patruljirali po naši ulici, zavijajočih siren in bežanja v zaklonišče, opazovanja lovskih letal, iz katerih so izstrelki švigali proti oddajniku na Krvavcu in še bi lahko našteval. Na srečo se je tako hitro končalo kot se je tudi začelo, pa čeprav je bilo tisto poletje podobno negotovo kot minulo. Nismo vedeli, ali bomo lahko kam šli, kakšno bo stanje na cestah in ali se bo življenje še kdaj vrnilo v normalne tire. Zanimivo, kako se stvari spremenijo v tridesetih letih?! Le da sem bil takrat jaz najstnik, ki je z radovednimi očmi spremljal dogajanje in nisem razumel napetosti staršev, zdaj pa sem tudi sam napet starš, ki mora marsikaj potrpežljivo razlagati svojim otrokom. Morda bodo čez trideset let moji otroci svojim razlagali o covid-19 času …

In če je spomin na osamosvojitev in vojno, vse posebne izdaje dnevnih časopisov ter tiskovne konference, še kako živ, pa je veliko bolj bled ali celo neznano vse, kar se je dogajalo desetletje pred tem. Bila je Jugoslavija in seveda je bil Tito ter kup praznikov, bil sem Titov pionir, nikoli pa mladinec, imeli smo mogočno JLA (Jugoslovanska ljudska armada), v Italijo ali Avstrijo smo hodili po kavbojke, pralne praške, čokolado, orodje in drugo tehnično opremo. Avtocest je bilo bore malo, po njih smo se vozili z avtomobili brez klim in tudi z varnostnim pasom nismo bili pripeti. Nakupovalnih centrov takorekoč ni bilo, pa še tisti, ki bi jim lahko tako rekli, so se imenovali veleblagovnice (npr. Maximarket in Nama v Ljubljani, Vele v Domžalah). Nek bled spomin so boni, s katerimi se je kupovalo gorivo, pa štafeta mladosti in seveda zimske olimpijske igre v Sarajevu, zmedeni Bojan Križaj med prisego, presrečni Jure Franko z medaljo, maskota Vučko, akcija Podarim-dobim in seveda dinarji. Pa v drugi polovici osemdesetih skoraj najbolj grozna beseda – inflacija, ki je povzročila, da so imeli bankovci kmalu ogromno ničel, kovanci pa skoraj nobenega smisla. In veste, česa se še spominjam? Tistega odpadlega »mitinga resnice«, za katerega je oče takrat dejal, da je začetek vojne, če se bo zgodil, zdaj že pokojni dedek pa je rekel, da jih bo na stopnišču čakal kar s pištolo. Od afere JBTZ pa so mi v spominu ostali zgolj grafiti Triglava s črkama JJ in pa na eni kaseti Pankrtov njihova predelava pesmi Janez Kranjski Janez

Mojim trem otrokom, osnovnošolcem, vse to ne pomeni (skoraj) nič. Zgolj potrjuje njihovo prepričanje, da sem star. Tudi zato me je knjiga Osamosvojitev, skoraj vse poti k lastni državi, navdušila. Nataša Strlič, kustosinja v Muzeju novejše zgodovine in zgodovinarka ter eden najbolj prepoznavnih ilustratorjev, Damijan Stepančič, sta opravila odlično delo. Ona z besedili in izborom dogodkov, ki so začrtali in tlakovali pot od konca sedemdesetih in vse do začetka devetdesetih oz. do osamosvojitve. Seveda se bodo mnogi pritoževali, da manjka to in ono, ampak vseeno gre v prvi vrsti za knjigo, ki je namenjena otrokom. Tudi zato so besedila kratka in razumljiva. Za mnoge bo že tako preveč kratic in zelo podobnih si izrazov – saj veste, vse mogoče zveze, organizacije, pa demokratsko, ljudsko, mladinsko in še kaj; zato je kar priporočljivo, da knjigo berejo s starši ali celo s starimi starši. Stepančič pa je zelo slikovito in povedno obogatil in popestril besedilo ter obudil marsikateri spomin. Tudi naslovna “reprodukcija” slovite fotografije Joca Žnidaršiča z vrha Triglava. Ravno prav in brez karkšnegakoli malikovanja so izpostavljeni najpomembnejši posamezniki in tudi organizacije, prelomni dogodki in mejniki.

Priznam, mnogi koščki sestavljanke so se mi sestavili šele sedaj. Takrat se z njimi nisem obremenjeval, ker se mi je zdelo, da se dovolj ali preveč starši in tako se mi tudi dandanes se mi še vedno zdi, da glede celotne osamosvojitvene poti poslušamo dve zgodbi. Še desetletja bomo poslušali o naših in vaših. V knjigi se mi zdi, da je opisana in orisana ter razložena tista sredinska, ki jo otroci morajo poznati. Menim tudi, da je pametno, da so kakšnega okostnjaka, ki vsake toliko pokuka iz omare, pustili zaprtega. Nima smisla.

Veliko več smisla pa ima seveda ta knjiga, ki jo toplo priporočam. Starejšim (khm, khm) oziroma tistim, ki so recimo Jugoslavijo in osamosvojitev Slovenije doživeli in se je spominjajo, pa seveda tudi otrokom, ki se jim samostojna država in vse kar imamo danes, zdi tako zelo samoumevno. Nekdaj ni bilo in pot od tod do tja, pa še naprej, je bila vse prej kot preprosta.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2020

Repki

Repki

Najprej je bila knjiga Kla-kla-klasiki, s katero sta Igor Saksida in Rok Terkaj – Trkaj na drugačen način predstavila in poustvarila poezijo najboljših slovenskih pesnikov ter številne mlade spodbudila k prvim začetkom klepanja rim. Zdaj so tu Repki, namenjeni (naj)mlajšim …

Starši, vzgojitelji in učitelji so si enotni, da je za otrokov razvoj enako pomembno tako branje kot poslušanje, zgodbic ali pesmic. Seveda je stvar okusa vseh prej naštetih, v kakšnih zgodbah in glasbi otrok odrašča, katera je bolj primerna in zakaj. Vsi seveda vemo tudi, da je veliko otroških pesmi vse prej kot otroških in da se v njih skrivajo ne tako zelo nedolžni podtoni.

Knjiga Repki je odlično izhodišče za vse, ki želijo spoznati kvalitetno otroško poezijo – od številnih ljudskih pesmi, prek Lile Prap, Nika Grafenauerja, Miroslava Košute, Ferija Lainščka, Daneta Zajca, Milana Dekleve, Andreja Rozmana – Roze, Anje Štefan, Oton Zupančiča, Toneta Pavčka in mnogih drugih. Za izbor je poskrbel Igor Saksida (Saxida), Trkaj pa je bil tisti, ki jih je predrugačil, posodobil, osvežil ali če rečem v skladu z naslovom knjige – »porepil«.

Knjigi je priložena tudi zgoščenka s 12 pesmimi, ki jih izvajajo Repki (Trkaj, producent Damjan Jović in Igor Saksida), ki imajo v nekaj pesmih nadvse imenitne goste – Neco Falk, Ditko ter slovenski hip-hop cvetober (Emkej, Pižama, Nipke, Jose, Zlatko), v eni pesmi pa se kot solist predstavi Igor Saksida oz. Saxida. Pogosto pesmi (ali vsaj verzi), ki jih vsi poznamo in ob katerih se bodo predvsem otroci začeli začudeno spogledovati, ko bo Trkaj pesem odpeljal v povsem drugo smer. Poleg zgoščenke lahko vsaki od teh pesmi prisluhnete tudi med listanjem knjige in prebiranjem besedil, saj je knjiga opremljena s QR kodami. Trkaj seveda ni mogel iz svoje kože, v kateri je tako hudomušen kot nagajiv, predvsem pa iskren in človeški. Prisluhnite samo pesmima Tako rad in Zakaj, pa vam bo jasno. In tako spretno, kot so v Novice vpletli številne verze iz zbirk Enci benci, so s to pogosto nesmiselno, a ritmično izvrstno zbirko opravili samo še Katalena.  

Sama knjiga je sicer razdeljena na posamezna poglavja: Mika me zven jezika, Čarovnija poezija ter Svet dvojine in množine. Vsak je po svoje vsebinsko drugačen, otrokom pa odpira prostrani svet jezikovnih iger, misli, na stežaj odpira duri domišljije in na zares poseben način dokazuje in potrjuje, kako čudovit in bogat je slovenski jezik. Vsako poglavje ima tudi pomemben del, ki ga ni mogoče spregledati in ima tipično »trkajevski« naslov – Hip-hop! Misli, v galop! Če v glavi te zvija: Na pomoč, domišljija!. Razmišljali in tuhtali bodo otroci, sive celice bodo uporabljali starši in iz lastne izkušnje povem, da lahko nastane zelo zanimiv dialog, ideja za pravljico ali pa vas otrok stisne v kot s toliko novimi vprašanji, da si težko predstavljate. Priznajte, razlika med odraslo in otroško domišljijo je velika, odrasli možgani so pogosto ujeti v bolj ali manj predvidljive vzorce, ki jih morajo otroci šele odkriti, povezati in interpretirati. Tudi preprostih in povsem nedolžnih otroških pesmic ne boste dojeli in razumeli enako. Morda pa v vaših mladih nadobudnežih odkrijete kakšen skrit talent …

Tako slovenski jezik kot glasbena vzgoja (oziroma glasbena umetnost, kot se zdaj imenuje) sta lahko zelo duhomorna šolska predmeta in na otroke delujeta prej odbijajoče kot spodbujajoče. S pomočjo takšnih knjig oz. lahko rečemo že kar interaktivnih priročnikov, bo lažje. Ker bo drugače, zabavno, nepredvidljivo in ker prav vsakemu dopušča možnost samosvojega izraza.

Knjiga, ki bo spodbudila druženje. Knjiga, zaradi katere bodo otroci rajši brali. Besedila so v dandanašnjem instant glasbenem svetu vse bolj nepomembna, tu pa jih bodo pesmi prisilile, da bodo poslušali. Poslušali in razmišljali. In kaj več si še lahko želite?

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Nove definicije ljubezni

Nove definicije ljubezni

Sveža zbirka kratkih zgodb Brine Svit, naše ustvarjalke, ki že desetletja uspešno ustvarja v Parizu, prinaša deset različno dolgih kratkih, svetovljanskih zgodb o dojemanju ljubezni. Ali kot je jasno že iz naslova, o novih definicijah ljubezni.

Priznam, da del Brine Svit še nisem bral. Pa čeprav gre za priznano ustvarjalko, tako doma (kar je v njenem primeru lahko kar Pariz) kot tudi v rodni domovini (torej Sloveniji), prejemnico številnih nagrad in celo nominiranko za slovitega gouncourta. No, pa so mi v roke prišle Nove definicije ljubezni in po nekaj namigih, da gre za zelo zanimivo branje, sem knjigo vendarle vzel v roke.

Kaj je definicija ljubezni? Med brskanjem po spletu pridemo do zanimive definicije: »Ljubezen je čustvena navezanost in naklonjenost drugim osebam …« Recimo klasika temu – dve osebi (pustimo spol), ki čutita nekaj več, sta intimni, se spoštujeta, nekdaj so v to definicijo sodili tudi otroci in seveda tako do smrti. Časi se spreminjajo. Par pač nista le ona in on, otroci niso nujni, kot tudi ne stanovanje/hiša (s pripadajočo hipoteko oz. norim kreditom) s hišnim ljubljenčkom in ne, niti pod razno ljubezen ne traja nujno do smrti. Vsak par, ki je skupaj desetletja, vam bo priznal, da je od ljubezni ostalo bore malo, pa čeprav se imata še vedno rada. Ločitev je vedno več. Vedno več je tudi odprtih razmerij, ko se en ali oba partnerja (sporazumno) dogovorita, da bosta predvsem intimne trenutke preživljala še s tretjo osebo in pa tista bolj groba oblika opisanega – varanje ali skakanje čez plot.

In kje v vsem tem najdemo Brino Svit oz. njene zgodbe? Pravzaprav povsod. V desetih zgodbah slika zgodbe odraslih in zrelih posameznikov, ki imajo za seboj številne življenjske preizkušnje, (pogosto) odrasle otroke, nato pa njihovo dojemanje in pojmovanje ljubezni nekaj pretrese. Že v uvodni, Vrt moje žene, avtorica preseneti, ko glavni junak Claude med obiskom ženinega vrta ugotovi, da ljubljena Suzanne ni bila le njegova žena. Kar nekaj let si jo je delil s Theom. Kako in zakaj? Pa V tunelu, kjer spoznamo Alice in Garyja, ona poročena s hudo bolnim možem, on mlajši in odprt za možnosti in priložnosti, njuno spogledovanje pa hitro preraste v nekaj več. Ljubezen, strast, užitek? Ali kot je lepo zapisano na koncu »Na tunel. Na svetlobo na drugi strani, ki ni izhod iz tunela, ampak sprednja luč vlaka, ki drvi z vso hitrostjo proti meni.«

Nove definicije ljubezni niso vedno popolne in imajo ravno tako napake. Stvar posameznika je, kako jih dojema. Naslednja, Poletje s Sonjo, je točno takšna. Paulu se najprej zamaje svet, ko mu žena Maude sporoči, da ga zapušča. Sledi nov pretres, ko se povsem spontano in nenadejano zagleda v simpatično blagajničarko Sonjo v lokalnem supermarketu. Sledi čudovito poletje, polno nepozabnih trenutkov in tudi oklevanja, vse dokler avtorica še tretjič ostro ne zareže v Paulov svet. Zrno norosti o ljubezni, ki se zlepa ne razvije. O življenju, ki zaide v nekaj slepih ulic, da znova najde smisel in pravo pot.  

»Midva sva par, ki je povezan v svojih prepadih« je uvodni stavek zgodbe Prepad. Rudi Thomas in Alma Larsen, uspešen in »popoln« par, ki je vse prej kot to. Blišč odnosa se spremeni v bedo vsakdana, razkrije pa se v eni sami vožnji. Kakršnakoli je barva njene vode je izredno duhovna, v njej se prepleteta Francija in Indija, uresničijo se neke pretekle, skoraj pozabljene sanje in izkušnje, hkrati se v njej prepleta teža neurejenih odnosov med starši in otroci. Težava na relaciji oče-sin je pravzaprav tudi izhodišče za Napisano zgodbo, kjer spremljamo zgodbo Lilje in Trubarja (vzdevek) ter Pie in Nina in gre za eno redkih zgodb, ki se ne dogaja v Franciji, ampak na relaciji Ljubljana – Trst. Trubar je že malce naveličan novinar, ki se raje sprijazni z očitnim kot zaplete v prepir, Lilja pa njegova mlada, na trenutek zelo idealistična kolegica. Pia je Trubarjev varen in zanesljiv pristan, Nino pa njegov otrok iz propadle zveze. Odtujen otrok, ki z očetom ne želi imeti nič. Lilja je tista, ki njuni zgodbi znova poveže, meni osebno ena najboljših zgodb v knjigi pa je zaznamovana z zanimivo korespondenco med novinarskima kolegoma, ki na svoj način piše eno od novih definicij. Moški in ženska, ki si skozi redna sporočila, pogosto poslana v poznih nočnih urah in si zaupata takorekoč vse, najbolj intimno in zaupno, se v resničnem življenju komaj da pozdravita, kaj šele, da bi drug z drugim spregovorila nekaj besed. Tujca, ki se zlahka prezreta, tudi če se srečata na ulici. Prijateljstvo, ljubezen, kakorkoli to imenujete, nekdaj ne bi veljalo počenega groša ali bi bilo zgolj plod fantazije, dandanes pa je dejstvo. Taka so postala naša življenja …

Druga Saturnova revolucija nas popelje v Argentino, med plesalce tanga, povsem drugačen način življenja in razmišljanja, hrepenenje in strast. Atlantski viharnik in mala modra taščica je še ena zgodba o platonski ljubezni, piko na i pa postavi Praznična miza, ob kateri se bralec zamisli, kaj je prava ljubezen in kako prava je v resnici?

Ljubezen. Sami dobro veste, da je najtežje odgovoriti na vprašanje, zakaj imate nekoga radi, zakaj ga ljubite. In drugi vam bodo rekli, da če ne znate opisati, potem je to prava ljubezen. Tista z velikim L. Vsak naj sodi sam, kaj ima in česa si želi. Knjiga Brine Svit bo vsem tistim tradicionalnim vsekakor odprla oči, na zelo nevsiljiv in iskren način odkrila, razkrila in tudi razložila, kako različne in drugačne ljubezni obstajajo.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Janez Dovč & Sounds of Slovenia – Sozvočja

Janez Dovč & Sounds of Slovenia – Sozvočja

Janeza Dovča poznam zdaj že kar nekaj let. Najprej sem ga spoznal kot glasbenika, potem sva občasno sodelovala na nekaj projektih in lahko rečem, da se najine poti redno srečujejo. Priznam – občudujem njegovo delo. Predvsem njegovo voljo, da tudi v teh časih želi ustvariti in ponuditi najboljše.

Janeza sem spoznal, ko je še igral harmoniko v zasedbi TerraFolk. Spoznal sem ga, ko je s skupino, v kateri so bili takrat še Bojan Cvetrežnik, Danijel Černe in Marko Hatlak, počasi zaključeval sodelovanje. Že takrat je imel tudi zasedbo JaraRaja, s katero so igrali predvsem slovensko ljudsko glasbo. Založba Celinka in festival GodiBodi, s katerima je odpiral vrata številnim glasbenikom, v katerih je sam prepoznal nekaj več. Projekt s slovenskim česnom, pa Tesla, glasbeni in vizualni poklon enkratnemu geniju, projekt Baraka, ki predstavlja spoj moderne in tradicionalne glasbe, pa seveda sodelovanja s številnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki, odlični koncerti z Boštjanom Gombačem in Sozvočja Slovenije.

Čudovit projekt, znotraj katerega je Janez potoval po slovenskih pokrajinah in ljudsko glasbo snemal tam, kjer je nastala. Posnetki, ki predstavljajo imenitno knjižnico pestrosti in raznolikosti slovenske ljudske glasbe in ki bi morala postati obvezen del slovenske glasbene vzgoje. Ljudi, kot je Janez (in v Sloveniji jih ni malo) kje drugje kujejo v zvezde, pri nas pa komaj, da se jih omenja, kaj šele izpostavlja. Pa tu ne gre za egotrip, da bi si oni želeli izpostavljanja, ampak predvsem za delo, ki ga opravljajo in ki bi moralo biti izpostavljeno.

Sozvočja je nova plošča, ki je izšla kot del glasbene popotovanja in druženja Sounds of Slovenia. Janez je k sodelovanju pritegnil smetano slovenske glasbe in stalne soborce – Metoda Banka, Boštjana Gombača, Roberta Pikla, Klemna Kotarja, Kristijana Kranjčana, Marina Kranjca, Gorana Krmaca, Petro Vidmar, Gregorja Volka in pevsko skupino Maroltovke. Samo ploščo pa je najboljše opisal kar Janez z besedami: »Ljudska glasba je spomin iz davnine, odmev prostora, ki v sebi nosi različnost slovenskih pokrajin, avtorska pesem je »vzmet duha«, ki to raznolikost povezuje.«  

Besedila so prispevali največji mojstri slovenske besede – Oton Zupančič, Srečko Kosovel, France Prešern, Ivan Cankar, Josip Murn – Aleksandrov, Dragotin Kette, Simon Jenko, nekaj je tudi tradicionalnih ljudskih motivov. Glasba je v večji meri avtorska, Janezova, zelo tradicionalna in na trenutke tudi moderna, kot smo pri njem že vajeni. Kaj je torej ljudskega? Lahko bi rekli, da je uporabljen podoben recept, kot ga na zadnjih ploščah prakticirajo Katalena – ljudskost vzamejo za samo izhodišče, za stik s starim, kot poklon veličastnemu in pogosto enkratnemu.  

Med poslušanjem plošče namreč ne boste imeli občutka, da poslušate zmes največjih slovenskih poetov in avtorske glasbe, temveč avtohtono slovensko ljudsko glasbo, v kateri so se sicer prikradli posamezni zvočni utrinki s celega sveta. Ne, električna kitara ali pa saksofon, tudi različna elektronska pomagala niso del ljudske zapuščine, a se tako organsko spojijo z bogato zvočno kuliso, da bodo tudi največji dlakocepci lahko le zadovoljno kimali in se zibali v razgibanih ritmih. Nemogoče je preslišati fantastično zborovsko petje, ki je pogosto izstopajoče, nekajkrat pa imenitno dopolnjuje moški glas in je tisto, ki poslušalca popelje na prostrane livade, ob ogenj, na lesene klopi ali pa na gozdne jase.

Čutili boste vsako noto. Podoživeli kakšen spomin, morda iz otroštva ali pa raziskovanja prelepe Slovenije, ko ste med pohajkovanjem od nekje daleč slišali vesele zvoke muziciranja in prepevanja. Sozvočja so naraven in zelo tesen preplet ljudskega, umetniškega in sodobnega. Kaj drugega, kot priporočat, ne morem. No, lahko vam še namignem, da digitalno različico lahko tudi že kupite. In tako podprete odlično delo, ki ga opravlja Janez Dovč in ki je prevečkrat spregledano.

Rating: 5 out of 5.

Celinka, 2021