(brez naslova)

Haaška priča

O knjigi Haaška priča in njenem glavnem avtorju, Nedžadu Avdiću, je bilo povedanega že marsikaj, saj je knjiga izšla tik pred letošnjim Slovenskim knjižnim sejmom, ki ga je avtor tudi obiskal. Žal mi je, da ga nisem uspel slišati tudi v živo, kajti knjiga človeka pusti brez besed.

Nedžad Avdić je eden redkih – iz knjige gre razumeti, da eden od zgolj dveh!; ki je preživel, žal moram zapisati znameniti pokol v Srebrenici leta 1995. Zakaj znameniti? Ker je Vojska Republike Srbske takrat v vsega skupaj dveh dneh uspela mučiti ter na grozljiv način pomoriti 8372 Bošnjakov. In kot je zapisano v knjigah, niso pomorili le njih, ampak so na tak ali drugačen način ubili tudi njihove sorodnike, ki so preživeli vojno v Bosno in Hercegovini. In če bi malo parafraziral Boštjan Videmška, ki v svoji aktualni knjigi Dolga pot do miru piše tudi o Srebrenici – ubili so človeštvo.

Nedžad Avdić je bil dolga leta zaščitena priča Haaškega sodišča in se je tam soočil z možgani, ideologi, klavci in izvrševalci ukazov za dogajanje v Srebrenici (in tudi drugje). Skrajno mučen je odlomek njegovega soočenja s Slobodanom Miloševićem. Pa niti približno ne tako mučen kot opisovanje pravnih bitk zoper Republiko Srbsko za zločine, ki so jih konkretno storili njemu (Avdić je bil v streljanju na Jezu rdečega mulja huje ranjen in je preživel bolj kot ne po čudežu ter po zaslugi vztrajnosti tistega drugega preživelega, ki ga ob koncu knjige imenuje Ibrahim) in njegovi družini (njegov oče je bil umorjen z natančnim strelom v zatilje iz neposredne bližine, umorjenih pa je bilo še mnogo njegovih sorodnikov).

Tožba je bila zavrnjena. Vse tožbe družin vseh žrtev so bile zavrnjene. In ko boste prebrali obrazložitev, se boste najbrž zjokali. Dobesedno. Na nek način je težko verjeti, da se kaj takega sploh lahko zgodi. A po drugi strani gledamo in se čudimo ukazom in odločitvam predsednika na oni strani Atlantika, poslušamo in se čudimo izjavam (skrajno) desničarskih ali pa da rečem klero-fašističnih politikov pri nas in drugje po svetu. In seveda, če se znova vrnem k Boštjanu Videmšku – v živo spremljamo genocid, ki se ta hip izvaja v Gazi.

Haaško pričo sem šel prav načrtno brat po tistem, ko sem prebral Dolgo pot do miru, saj sem želel nekako skleniti ta krog res mučne, boleče in pretresljive zgodovine meni ljube Bosne in Hercegovine. Pa seveda ob branju ni šlo niti mimo obujanja spominov letošnjega obiska sarajevskega muzeja genocida in zločinov proti človečnosti (poleg tega smo bili v Sarajevu ravno v času obletnice pokola v Srebrenici) ter lanskega obiska pretresljive razstave o Srebrenici. In žal, Srebrenica se je zgodila petdeset let po Auschwitzu in drugih taboriščih druge svetovne vojne in trideset let kasneje se dogaja Gaza. In kot je v knjigi zapisana misel, ki pretrese do kosti – če se bomo iz Srebrenice česa naučili, je to, kako bolj spretno prikriti in zanikati zločin. Pa dajmo še enkrat – zločin proti človeštvu. Velesile si zatiskajo oči, mižijo, si mečejo pesek v oči, mednarodna skupnost žuga s prstom in govori, da to ni prav, ampak ne stori popolnoma nič. Tudi to se skozi desetletja žal ni spremenilo.

Tisto, kar je v Haaški priči tudi dokaj jasno napisano, je vloga UNPROFOR-ja, znamenitih modrih čelad. Tam so bili, da bi skrbeli za mir, nudili zaščito. Že Saccov risoroman o Goraždu, še enem nesrečnem poglavju vojne v devetdesetih, o katerem se ravno tako ve premalo; je ponudil določen vpogled v njihovo aktivnost na področju Bosne in Hercegovine. V Srebrenici in okoliških vaseh je bilo vsaj podobno, da ne rečem enako ali še huje. Modre čelade so bili prej v podporo in pomoč Vojski Republike Srbske, četnikom in še komu, saj so jim dobesedno puščali prosto pot do izvajanja zločinov. Oni, ki naj bi skrbeli za mir. Ne preseneča, da je moralo nekaj poveljnikov ravno tako sesti v zatožno klop in prav je tako.

In da se za trenutek – pa sem si mislil, da bom napisal nekaj kratkega!; vrnem h knjigi. Poleg Nedžada Avdića, priče in glavnega avtorja, je kot (so)avtorica podpisana tudi njegova sestra, Amela Avdić Unkić, posamezne dele – žalostne in bridke; pa je zapisala tudi njuna mati. Poglavja in pričevanja, spomini in zapisi segajo v čas pred vojno in potem seveda sam začetek morije in norije, ki je bila daleč najbolj izrazita prav v Bosni in Hercegovini ter vse do skoraj današnjih dni, pričanj na sodiščih, pravnih bitkah za pravico, ki je ni. In skozi vse te zapise je toliko bolj jasno, kako zelo načrtno, skrbno pripravljeno – tudi prikrivanje!; in izvedeno je bilo vse skupaj. Genocid? Nedvomno.

In naj se dotaknem še dela, na katerega opozori tako avtor – in kar je povedal tudi med zaslišanjem na Haaškem sodišču ter bil nato predvsem s strani lastne družine zaradi tega grajan. Odpuščanje. Nekaj, kar se mi zdi, da učijo takorekoč vse vere. Ampak vprašanje, ki se tukaj odpira, je, zakaj in po kakšni neverjetni logiki (mogoče ni najboljša beseda) so žrtve pripravljene odpuščati, krvniki in morilci pa odpuščanja niti ne prosijo, ampak celo vztrajajo, da so bodisi nedolžni ali da je bilo vse, kar so počeli, prav. In sem razmišljal, tudi o tem.

V zadnjih treh letih sem spoznal veliko ljudi, v Bosni in Hercegovini, tudi Republiki Srbski in nenazadnje v Srbiji. Različnih let, različnih narodnosti in ver, prepričanj in tudi vsak s svojo zgodovino. Obstajajo razlike in najbrž bodo za vedno obstajala nesoglasja, nekje bolj in drugje manj izrazita. Tisti, ki sem jih spoznal v Bosni in Hercegovini, odpuščajo. Tisti, ki sem jih spoznal v Republiki Srbski – in praviloma so to ljudje, ki so bili med vojno mogoče rojeni ali pa niti to ne; so veseli, da jim (njihovemu narodu, mogoče sorodnikom) je bilo odpuščeno in jih je sram. In tisti, ki sem jih spoznal v Srbiji – pa lahko rečem, da gre za inteligentne, razumne in čuteče ljudi; se čudijo. Čudijo, da jim je bilo odpuščeno, ker jih je – tudi če niso oni ali njihovi sorodniki in znanci, storili čisto nič; sram. Sram jih je v dno dušo, da so bili del nečesa tega. In si želijo, da bi bili sposobni odpustiti sami sebi. Svojemu narodu. Ker ne razumejo. Ampak seveda, to je moj krog znancev in vem, da so – tako kot povsod, v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Srbiji ali Sloveniji; tudi takšni, v katerih tli sovraštvo.

In potem se seveda vprašam, kaj to pomeni za Gazo? Palestino, tudi Izrael, pa Jemen, Sirijo, Sudan in številne druge države, kjer se nad določeno skupino ljudstva izvaja genocid. Ker, nekateri bodo preživeli. In na neki točki bodo spoznali, kaj se je zgodilo in kdo je kriv. Kriv, ni pa odgovarjal. In to je ta začarani krog večnega nasilja.

Dajmo si samo predstavljat ta grozni scenarij, čez npr. petdeset let. “Bosna in Hercegovina po nekem naključju, morda pa z izdatno finančno podporo muslimanskih držav, postane velesila na Balkanu. Storjena nam je bila krivica, odvzeta ozemlja, pobito toliko in toliko ljudi, zdaj si bomo pa to vzeli nazaj. In še kaj. Začnejo z nekimi operacijami, ki jih vidi cel svet. Mogoče jih bo takrat umetna inteligenca predvidela, napovedala in celo izvajala, kdo ve. In mednarodna skupnost bo molčala, saj se bodo spomnili, da se je njim nekaj groznega zgodilo sredi devetdesetih. In da so bili takrat žrtve genocida, kaznovani na najokrutnejši možen način in jih sedaj ne morejo kaznovati za to, kar počnejo, ker … pa saj ni tako hudo in slabo. Vsaj ne tako hudo in slabo kot je bilo npr. v Srebrenici.” Jaz si tega nočem predstavljat. Pa možnosti za take scenarije je kar nekaj, tisti znova in znova ponavljajoči v Palestini.

Ali se rabimo bati tretje svetovne vojne? Saj je že tukaj, dogaja se, izvaja, prav zdaj, pred našimi očmi. Samo mi ne vidimo ali pa se pretvarjamo, da ne vidimo.

Toplo priporočam tudi spremno besedo prof. dr. Vasilke Sancin, s katero sem imel priložnost (in čast) lani preživeti nekaj časa v Ženevi in ki mi je glede marsičesa na področju mednarodnega humanitarnega prava, sodišč, ukrepanj in tudi “mižanja”, odprla oči. In si kljub vsemu ne morem pomagati, da ne bi razmišljal, da mednarodna skupnost včasih sama sebi vnaprej piše opravičila. “Nič ne moremo, nič ne smemo.” Potem je treba to pač spremeniti. Ker dogaja se naslednja Srebrenica in najbrž se bo prej ali slej zgodila tudi naslednja Gaza. In nikoli ne vemo, kdo bo naslednji.

Tudi zato sem vesel knjige Haaška priča, saj je o teh stvareh treba pisati in govoriti, se pogovarjati in razmišljati. Se iz vsega tega naučiti, da je to narobe in da se res ne sme nikoli več ponoviti. Nikoli, nikjer. Odpuščati.

Mladinska knjiga, 2025

Dolga pot do miru

Dvojno branje z enotnim naslovom in tudi sporočilom – pot do miru je dolga, celo neskončno dolga. Knjiga dveh avtorjev – vsestranske italijanske ustvarjalke Abhe Valentine Lo Surdo in slovenskega zapisovalca bridke resnice sedanjosti – Boštjana Videmška.

Knjiga Dolga pot do miru je razdeljena na dva dela – tistega, ki ga je napisala Lo Surdo in ima podnaslov Soška fronta in drugega, pod katerega je podpisan Videmšek in katerega naslov je daljši in v bralcu že kar takoj lahko prebudi določeno tesnobo – Srebrenica, Galicija in Ukrajina, Auschwitz, Gaza. A če sem se pri Boštjanu in njegovih knjigah česa naučil, je to dejstvo, da so to knjige, ki jih pač potrebno prebrat. Potrebno, nujno.

Najprej sem šel brat polovico knjige Abhe Valentine Lo Surdo. Zdaj mi je jasno, da sem Soško fronto vzel preveč preprosto in z neko miselnostjo, da o strašnih bitkah prve svetovne vojne, ki so potekale ob naši smaragdni kraljici, vem dovolj. Nimam pojma, če sem iskren. Tudi nisem vedel, da po področju, kjer je med leti 1914 in 1918 potekala fronta, sedaj vodi Pot miru, kot jo preprosto opiše avtorica “500 kilometrov gora in jarkov vse do morja, trideset dni hoje po Sloveniji in Furlaniji – Julijski krajini.” Njeno pot in raziskovanje ter razmišljanje po Poti miru je skoraj preprečila huda poškodba na smučanju, a je po športno stisnila zobe in opravilo s potjo, ki ni bila samo pot, niti ne Pot, ampak kar popotovanje.

Zgodbe z ene ali druge strani meje, torej slovenske ali italijanske, z ene in druge strani reke Soče, fronte. Pripovedi in izpovedi Italijanov, Slovencev, tistih iz “mešanih” družin in seveda vseh raziskovalcev zgodovine, ki pač ni zgolj črno-bela, ampak zapisana v nepreglednem številu barvnih odtenkov. Prav posebno težo zapisom dajejo pesmi, ki jih je zapisal avtoričin praded, Arturo Mencuccini, ki se je boril na Soški fronti. Trenutki, ki zarežejo v srce, v globino.

In potem drugi del. Del Boštjana Videmška, katerega vsaka knjiga me pretrese in strezni, da je svet, v katerem živimo, še slabši in hujši, kot smo mislili. Njegov uvodni zapis Privilegij miru: kdo lahko govori o vojni nastavi ton pisanja. Ne, ne bo olepševanja, romantike, ampak kruta resnica, ki bo po nas udarjala kot težko kladivo. Pa to ne pomeni, da vas želim od branja odvrniti, daleč od tega. Preberite, razmislite! Kolikokrat ste bili mogoče tudi sami v vlogi “kavč komentatorjev” o migrantih, o vojni, orožju, odločitvah, taboriščih, o genocidu nekoč in danes, o vprašanjih, na katere ni človeškega odgovora.

Kaj, potem boste vstopili v grozo, imenovano Srebrenica. Trideset let po dogodkih. Ko smo lansko leto z otroci odšli v Sarajevu na razstavo o tej veliki katastrofi človečnosti, sem jim med drugim povedal tudi, kako malo smo se naučili – kako se je Srebrenica zgodila približno petdeset let po Auschwitzu in vseh drugih nezaslišanih taboriščih smrti, pa je svet mižal in molčal ter kako se danes, tukaj in zdaj, trideset let po Srebrenici, v Gazi dogaja ne le podobno, ampak hujše (ne, zgodovina nas ne (iz)uči) in spet mižimo in molčimo. Pa, kot zapiše Boštjan, to je najbrž prvi genocid, ki ga lahko dobesedno spremljamo v živo, saj se po zaslugi sodobnih tehnoloških orodij odvija na vseh mogočih ekranih, ki jih uporabljamo. Genocid, v živo, pred našimi očmi. In mi?

In potem nas avtor vrne v čas prve svetovne vojne – na frontno linijo Galicije, kjer je umrlo več slovenskih vojakov kot na Soški fronti (!) in približno enako število, kot jih je umrlo med drugo svetovno vojno. Seveda preveč. Ampak koliko o tem dejansko vemo ali če vprašam drugače – zakaj vemo tako malo? Ali zato, ker o tem poglavju vemo tako malo, dovolimo, da se zgodovina ponavlja? Da dobrih sto let kasneje tam vznikajo novi grobovi, tokrat predvsem ukrajinskih vojakov, ki se borijo proti Rusiji?

In pojdimo še k zadnjemu poglavju. Tistemu, za katerega mnogi še danes trdijo, da sodi ne le med najmračnejša, ampak kar najtemnejša poglavja človeštva, v Auschwitz. A pač ni zadnje, niti najtemnejše. Ker dejstvo, da ob vsem, kar se je dogajalo v teh osmih desetletjih, ob vsem razvoju, zakonih, pravu, pretoku informacij in tehnologijah, dovolimo, da se dogajajo “gaze, jemni, sudani”, da ljudje stradajo, da se načrtno pobija otroke, humanitarce in novinarje, da se ustvarjajo nova in nova koncentracijska taborišča in izvaja genocid … Ne le vedno znova dno dna, tudi vsakič bolj temno in nepregledno črnino teme odkrivamo. Prva oseba množine, ja. Vsi mi. Vsi smo krivi in odgovorni. Se vojna kdaj konča, se vpraša Boštjan Videmšek v epilogu. Moj odgovor – ne, žal ne.

Tista bistvena razlika med obema deloma knjige je način zapisovanja, pripovedovanja. Del Lo Surdo, ki pripoveduje predvsem o Soški fronti, je zaznamovan s poezijo in kot tak poetičen, lahko bi rekli skoraj lep, saj iz njega sije neko razumevanje pripovedovalcev in pričevalcev, kako nesmiselna je vojna. Kako smo vsi pravzaprav zgolj in predvsem ljudje in da je življenje najlepše, ko ga živimo v miru in skupaj. Tako neverjetno preprosto in obenem lepo.

Medtem pa je Boštjan, kot sem zapisoval uvodoma, bridek, pretresljiv in celo boleč. Dokumentarističen in neposreden. Del o Srebrenici brez milosti ne le klofuta, ampak nas kar mlati, surovo in krvavo. Trpeče. Galicija in Ukrajina nam ne pustita dihati, ampak nas šokirata s podatki o še eni, takorekoč neznani fronti prve svetovne vojne in tako žalostnem dejstvu, kako se iz zgodovine nič ne naučimo in se ta ponavlja. Pogosto s še hujšimi posledicami. Del o Auschwitzu zada tiste zadnje, da ne rečem kar smrtne udarce in razmišljanja in čeprav sprva “razočaran”, mi je kar odleglo, da je Boštjan del o Gazi “nežno” vključil v ta zaključek in ni zarezal še v to, žal zelo krvavečo rano sedanjosti.

Knjiga, po kateri si na nek način oddahneš, ko jo odložiš, obenem pa se vprašaš, kam smo kot ljudje, kot človeštvo zabredli? Kako nam iz leta v leto uspe najti novo dno dna …

UMco, 2025

Medved Henri in Največja zmaga

Kakorkoli neverjetno in nemogoče se sliši, ampak v začetku letošnjega oktobra sem v enem tednu dočakal izid kar dveh knjig, pod kateri sem podpisan kot avtor in za nameček eno od njih še v angleškem jeziku. Ob izidu sem vam predstavil poučno pravljico Medved Henri in Nesreča na bajerju in tale je že četrta iz zbirke poučnih pravljic …

Tistim, ki našega (pač, sem del Rdečega križa Slovenije in medved Henri je pač naš) Henrija in knjige poznate, boste že po naslovnici opazili, da je nekaj drugače. Resnici na ljubo se je tale knjiga dobesedno »zgodila«. Besedilo sem imel napisano že pred časom, v samem bistvu zgodbe sem šel v svoj rojstni Kamnik, kjer je bila odbojka vedno »in«, fantje smo pa sploh radi hodili na tekme gledat – in seveda v prvi vrsti spodbujat!; sošolke, vrstnice, simpatije in tako naprej. In če smo pošteni, je odbojka, čeprav moška, v Sloveniji zelo »in«. In zakaj ne?

Glavni junakinji, poleg našega Henrija – sta Iza in njena hči Eva, obe predani odbojki. Nekaj malega navdiha sem dobil pri sosedi, kjer je mama bivša odbojkašica, hči pa mislim, da že ne več. Trenerka je Cica, ki je vzdevek dobila po legendarnem trenerju odbojke v Kamniku, pa tudi fizično konstitucijo in spretnost sem ji dodelil kar njegove. Reševalcu sem nadel ime Lado, v prvi vrsti po svojem očetu, ki ni reševalec, je pa vedno in povsod ter vsem pripravljen pomagati.

In sama zgodba je bila napisana, zaključena in tik pred tem, da jo damo v ilustriranje, ko mi je v možgane švignila ideja, da bi lahko mednarodni projekt Prevention in Action (slovensko mu rečemo Aktivni v preventivi), v katerem smo sodelovali, obogatili s poučno pravljico, se dotaknili še druge teme, ki smo jo nagovarjali (kronične nenalezljive bolezni, torej srčno žilne bolezni in sladkorna bolezen, zdrave navade in način življenja) in knjigo predstavili še drugim sodelujočim nacionalnim društvom Rdečega križa, torej Portugalske, Španije, Italije in Madžarske. In smo jo in ker se je projekt zaključeval, je bilo treba zelo pohiteti, potem se je pa dobesedno na zaključnem dogodku zgodil še en preobrat, da smo šli knjigo čez noč prevajat v portugalščino, španščino, italijanščino in madžarščino. Tako da sem še malo bolj ponosen, saj naš medved Henri v teh dneh že potuje tudi po Evropi.

Zgodba – Eva se veseli 1. septembra, ker bo dopolnila 9 let in obenem po dolgih poletnih počitnicah znova videla sošolke in sošolce, obenem se bodo znova začeli treningi odbojke. Oba starša sta zaprisežena odbojki in sta ljubezen prenesla tudi na hči. Rojstni dan, čudovita torta, nova odbojkarska oprema in razveseljiva novica, da se bo pridružila starejši ekipi. Poleg treningov Eva hodi tudi na mamine tekme, kjer pomaga pri pobiranju žog in na eni od prvih tekem jo v glavo zadene izredno močna žoga in Eva pade v nezavest. Njena mami Iza je v paniki, saj se v zmedi zave, da ne zna pomagati lastnemu otroku.

Pade odločitev, da je treba nekaj narediti in tako na predavanje ter delavnico temeljnih postopkov oživljanja ter prve pomoči povabijo bolničarja-reševalca Rdečega križa, Ladota, ki jim razloži vse potrebno. Z Ladom na obisk pride tudi prikupni medved Henri. V odmoru Lado opazuje dogajanje – vrsto pred kavnim avtomatom, gazirane in energijske pijače, različne čokolade in prigrizke; ter sodelujoče izzove z različnimi vprašanji na temo zdravih navad. Mogoče bi moral reči nezdravih, saj se ljudje – sploh pa odrasli; ne zavedamo, kako škodljiv je ves dodan in pogosto skrit sladkor v pijačah in jedeh. Za naše ožilje, srce, tudi možgane in splošno počutje.

No, v nadaljevanju sledi prva tekma sezone za Evo in bridek poraz ter zavedanje trenerke Cice, da so dekleta predvsem fizično res slabo pripravljena. Sledi novost na treningih – tek na bližnji hrib. In če so dekleta presenečena nad Cicino hitrostjo in lastno nemočjo, jih ob sestopu čaka neljub prizor – negibna Cica! In kaj zdaj? Kaj jih je učil Lado, na kaj jih je opozarjal medved Henri in kaj storiti? Nekaj panike, veliko zmede, pa priklic Henrijevih nasvetov in pravilno ukrepanje vse do prihoda reševalcev.

In seveda ni več vprašanje, ali otroci lahko pomagajo, rešijo življenje … odgovor je da. Vsakdo lahko reši življenje. In pomembno je, da se zavedamo znakov, da poznamo temeljne postopke oživljanja in predvsem, da nas ni strah pristopiti. Pa naj človeka poznamo ali ne. Seveda je na prvem mestu varnost, ampak ne sme nas biti strah. Kaj lahko storimo narobe? Najbolj narobe je to, da ne storimo nič. In to je glavni namen naših knjig – ljudi, ne glede na starost in spol, opolnomočiti in ozavestiti, kako pomembna so znanja in veščine prve pomoči ter da pač lahko vsak reši življenje.

In seveda tudi tokrat ne bo šlo mimo zahval. Hvala vodstvu Rdečega križa Slovenije, ki verjame in podpira, kar delamo. Željku Maliću, brez katerega teh knjig sploh ne bi bilo, Strokovnemu centru za prvo pomoč pri RKS, ki knjige strokovno pregleda. Pa Saši Ogrin, ki usklajuje vse potrebne tehnikalije in našim območnim združenjem, ki skrbijo, da knjige na lokalni ravni pridejo do bralcev. Hvala tudi Marti Neves iz portugalskega Rdečega križa, da jo je ideja tako prepričala, da je omogočila financiranje v sklopu projekta.

Prav posebna zahvala pa gre tokrat Moniki Klobčar, ki je pogumno ugriznila v izziv ilustracije in oblikovanja v zelo kratkem času in vse skupaj z veliko potrpljenja in razumevanja ter predvsem kreativnosti izpeljala v dveh mesecih. In seveda hvala vsem tistim, ki knjige berete, se o njih pogovarjate in jih priporočate dalje.

Brez ocene,

Rdeči križ Slovenije, 2025

220 stopinj poševno: Testenine

Urško Fartelj bi lahko označili za slovenskega Jamieja Oliverja (ali pa mogoče Nigello Lawson), saj ji je uspelo iz preproste ideje kuharskega bloga ustvariti pravcato blagovno znamko, tj. 220 stopinj poševno. Testenine je njena šesta knjiga in če ste ljubitelji testenin (tudi, če jih ne pripravljate sami), je to vsekakor knjiga za vas.

Šesta knjiga iz serije 220 stopinj poševno: najprej je bila kar naslovna, torej 220 stopinj poševno, sledila je Preprosto in sveže vse leto, pa Skupaj za mizo, nadvse uporabna Kosila v pol ure in predzadnja Vrt in špajza. Z izjemo slednje sem pisal o vseh, še bolj kot to pa – iz vseh se učim in jih uporabljam, torej kuham. To je bistvo kuharskih knjig, kajne? Ne le, da gledamo lepe slike, cedimo sline in si mislimo »Joj, kako bi sedaj to jedel«, ampak zavihamo rokave in gremo pač kuhat.

Testenine so ena tistih sestavin, za katero priznam, da so pri nas doma pogosto na mizi. Kupljene, priznam tudi to. V različnih oblikah in z različnimi prilogami oziroma omakami. Od doma se spomnim (res so bili tudi časi malce drugačni) zgolj klasičnih špagetov in potem (zavitih) makaronov, priloga pa obvezno in nikoli nič drugače, klasični »bolognese«. No, pa seveda rezanci v goveji juhi, tudi brez tega, vsaj ob nedeljah, ni šlo. (Včasih je bila tudi ribana kaša, res redko kaj drugega). Kasneje so prišli recimo še tortelini, široki rezanci, pa lazanje, ampak to so bile klasike in standardi. Imam sicer tudi en tak nagajiv spomin in sicer je mami domov pogosto prinesla domače rezance kakšne sorodnice, jih razprostrla po beli rjuhi in na mizo, sam pa sem neizmerno užival v (skrivnem) drobljenju rezancev pod prsti … tisto hrskanje rezancev je bilo podobno vznemirljivo kot hoja po prvem snegu, ki škripa pod škornji. Neki drugi časi, ja. Kasneje sem ugotovil, da obstajajo testenine številnih drugih oblik (tudi iz različnih mok) in da so čisto dobre tudi z omakami, ki niso le »bolognese« in da je celo zelenjava zelo dobra, obstajajo pa tudi omake, ki niso paradižnikova.

In to, da je Urška Fartelj za to novo knjigo izbrala več kot 200 receptov za jedi s testeninami, najbrž ni treba posebej poudarjati, kajne? Mogoče zgolj sklopi, favorite si boste izbirali pa kar sami: Testenine v mlečnem zajtrku ali večerji in pod klobukom, Testenine v juhi in jedeh na žlico, Testenine kot samostojna jed(meni takorekoč zmagovalno poglavje), Italijanske klasike (blizu vrha), Testenine iz pečice, Testenine kot priloga, Testenine v solati (odlične ideje sploh za poletje), Testenine kot sladica, Njoki, cmoki, gnudi in svaljki, tu vmes boste potem našli še osnovne recepte za testo za njoke, cmoke … in potem ustrezne recepte za jedi z njoki, cmoki itn., za konec pa še Žganci, štruklji, mlinci. Testenine kar naenkrat dobijo neko novo dimenzijo.

Tisto ključno – tako za tiste, ki se želite (ali pa to že počnete) naučiti testenine izdelovati sami, kot tudi za tiste, ki želite testenine kar najboljše pripraviti, pa je uvodnih 50 strani. Urška Fartelj, ki ji spominov in izkušenj ne manjka (in prizna, da testa z valjarjem ne zna ustrezno in dovolj spretno razvaljati, ampak pač uporablja strojček), se tu posveti recimo kar esenci pripravi testenin. Specifike testa in predvsem posameznih tipov mok ter dodatkov ter tudi samega izdelovanja različnih testenin, sušenja, shranjevanja in kuhanja. Obstajajo neki triki, neke male skrivnosti velikih kuharskih mojstrov, zaradi katerih boste poslej testenine pripravljali še boljše in okusnejše. Našli jih boste (tudi) v tej knjigi. Pa vem, da bodo mnogi rekli, da pri testeninah gre pa res samo za odkrivanje tople vode, ampak se pač ne morem strinjati – mislim, da smo vsi sužnji nekih navad in običajev, ki pa morda niso najbolj pravilne ali ustrezne. Že zgolj to, kako (še blj pravilno bi bilo: s čim) lahko pripravimo neke nadeve ali pač omake, se je v zadnjih nekaj desetletjih spremenilo in čeprav verjamem, da bodo imeli sploh tradicionalisti (Italijani pa sploh) kar nekaj pripomb, je potrebno biti v kuhinji odprtega duha in včasih poskusiti tudi kaj, kar zveni nemogoče. Ker je lahko ne le dobro, ampak kar odlično.

Tako da, če so vas pretekle knjige iz serije 220 stopinj poševno prepričale, če so vam pri srcu Urškina preprostost in tudi navezanost na tradicionalno slovensko kuhinjo (pa čeprav v poveavi z nečim tipično italijanskim); vas tudi Testenine ne bodo razočarale. Nasveti, recepti, veliko uporabnih namigov in še več receptov. Samo pomislite – več kot 200 receptov pomeni, da lahko vsak drugi dan v letu jeste testenine malo drugače. Da ne bo kdo rekel »Joj, danes pa ne vem, kaj naj skuham.« Sedaj veste …

Mladinska knjiga, 2025

77: Osrečenost v času Luke Dončića

To je zagotovo najbolj posebna in drugačna knjiga, ki jo je navdihnil naš košarkarski as, Luka Dončić. Knjiga Primoža Reparja, zapisana v slovenščini in angleščini, ni še ena biografija o Luki, niti ni knjiga o Luki, ampak predvsem o njegovem pomenu, bistvu in tudi sreči, ki jo moramo čutiti, ker živimo v njegovem času.

Se sprašujete, kaj je zdaj to neko čudno filozofiranje, da ne rečem kar nakladanje? Imate prav. 77: Osrečenost v času Luke Dončića, je sila nenavadna, zelo filozofska knjiga, ki je sam prav veliko nisem razumel. Priznam, zanjo nisem dovolj pameten. Uvodne besede legendarnega košarkarskega asa Iva Danuea, ki je vsaj na mednarodni reprezentančni sceni dosegel več kot katerikoli drug Slovenec in za kar si upam trditi, da bo tako tudi ostalo; so jasne. Enako velja tudi za novinarsko legendo, Sergia Tavčarja in nenazadnje za medklic Igorja Đurovića, nekdanjega trenerja. O Luki govorijo kot o izvrstnem košarkarju, človeku, ki se zaveda svojega poslanstva in mu je najpomembnejša košarka. To so dejstva, ki smo jih lahko prebrali tudi v dveh biografijah – Čudežni fant in Luka Dončić – biografija.

Primož Repar je Luko – njegovo bistvo; postavil v povsem drug kontekst. In upam si reči, da v delu, kjer lahko »vstopimo« v Lukovo glavo in misli, brcnil v temo. Luka je preprost fant, to vemo vsi. Rad se zabava, vozi dobre avtomobile, v prostem času igra računalniške igre in je seveda oče ter partner. Duševni monologi, molitve in poezija … ne, to ni Luka. To je bil Kareem Abdul – Jabbar, nikakor pa to ni Luka Dončić.

Avtorju nikakor ne morem očitati, da v eseju ni izpostavil nekaj izredno zanimivih pogledov, a so potem zapleteni v filozofske niti in vsaj osebno, ko enkrat vidim Kierkegaarda, vem, da bodo stvari postale zapletene. Repar pa je Lukovo bit označil prav z izrazom tega slovitega danskega filozofa 19. stoletja, tj. »salighed«. In naj na tem mestu uporabim kar citat iz knjige – »In salighed ni sreča, ampak neizrekljiva, notranja svetloba osebe, ki se razkrije le, ko se je pripravljena odpovedati lastni podobi.« Ja, to so tisti stavki, ki jih boste nekaj časa razčlenjevali in premišljevali o njih, pa še vedno ne boste našli konca, kaj šele smisla. In ni jih malo.

Po drugi strani se ravno v tem opisu skriva marsikaj, česar se Repar dotakne kasneje. Sreča recimo in lahko se vprašamo, kdaj smo v zadnjem obdobju Luko videli srečnega na igrišču. (Priznam, stvari se spreminjajo, čeprav je obenem zanimivo tudi, da je Luka na vseh fotografijah v uniformi slovenske reprezentance, kjer je sploh še najmanj srečen.) Žal so ti trenutki redki, pa nam je vsem jasno, da je na igrišču najboljši, ko je srečen in ko – to se zdaj navezuje tako na Iva Daneua pa tudi na Esada Babačića; se igra košarko. Ni dovolj le, da je razigran, ampak mora biti tudi igriv. Luka pa o košarki čisto preveč razmišlja in razmišlja tudi o vsem ostalem. Med drugim je moral, saj je bil v to prisiljen, veliko razmišljati tudi o lastni podobi. Pa naj so to očitki, da je debel, len, počasen, posledično nagnjen k poškodobam ali pa pravne zadeve, ki jih je moral urejati z lastno mamo glede pravic o upravljanju lastne podobe. In če se dotaknem še notranje svetlobe – Luka je bil, vsaj po mojem mnenju, od februarja dalje v precejšnjem mraku, da ne rečem kar temi. Menjava iz Dallasa v Los Angeles, poškodbe, očitki, potem recimo temu še neuspeh z reprezentanco in to so stvari, ki lahko dotolčejo mladega športnika, ki pa ima vse na dosegu roke.

Nemalokrat sem pomislil na Primoža Peterko in tudi Petra Prevca, dva asa, ki sta se sicer na povsem različne načine na takorekoč vrhuncu kariere znašla v krizi, na dnu in sta morala najti način, kako priti ven, kako priti nazaj na vrh. In ob tem se vedno spomnim na besede mojega očeta, ki je nekoč rekel »Preveč razmišlja. Ne sme razmišljati. On mora to pač naredit, ker je v tem, v tej spontanosti, igrivosti, pač najboljši.« In to lahko postavite v katerikoli kontekst, ki pa pogrne na celi črti, ko se enkrat v vse skupaj vmeša posel in posledično denar, veliko denarja.

Ali se Luka lahko odpove lastni podobi? Menim, da ne ali pač vsaj težko. Lahko bi šel po poteh Cassiusa Clayja, Lewja Alcindorja ali celo Rona Artesta, ki so iz teh ali onih razlogov spremenili ne le ime, religijo, ampak predvsem način razmišljanja. Notranjo in zunanjo podobo, tisto osebno in javno. Luka Dončić je, kar je – razmeroma preprost fant iz Ljubljane, z balkanskimi koreninami, ki rad uživa v življenju in košarki in dajmo se strinjat – res smo lahko veseli, da živimo v njegovem času in uživamo v njegovih predstavah. (Sam, ki sem na svetu že nekaj časa in sem videl kar nekaj obdobij in generacij košarke, bi si ga želel videti igrati v nekem drugem času, ko se ni toliko razmišljalo, ampak predvsem igralo.)

77: Osrečenost v času Luke Dončića ni knjiga za vsakogar. Upam si trditi celo, da je to knjiga za izredno ozko občinstvo. Zelo me zanima, kaj bi na njo porekel glavni junak, Luka Dončić. Ampak če je v vas vsaj malo filozofa, predvsem pa znate razmišljati s svojo glavo in izven varnega in domačnega mehurčka, utegne v vas marsikaj prebuditi in spodbuditi. (Velika verjetnost pa je, da jo bo večina po prvih straneh odložila.)

KUD Apokalipsa, 2025

Makalu, 8481 m

Nazaj k naravi, v prostranstva Himalaje, najbližje neba, kar človek lahko pride, v vso to svobodo, lahko pa tudi poslednji dom. Letos mineva 50 let od prvega uspešnega slovenskega (ali pač tedaj jugoslovanskega) vzpona na osemtisočak in ta knjiga Vikija Grošlja odlično prikazuje čas pred, med in tudi po vzponu na peto najvišjo goro sveta.

Viki Grošelj se Makaluja – kako se ga ne bi, saj je bil njegov prvi; seveda spominja tudi v še vedno svežih in predvsem zanimivih izdajah Križ čez Nepal in Mojih 33 odprav, pa najbrž tudi v kateri od starejših izdaj, se je pa tokrat Makaluju posvetil kar nekako biografsko in predvsem s spominom na okrogle obletnice vzpona in dogajanje v tistem obdobju.

Deset let kasneje se je namreč povzpel na najvišji vrh črne celine, Kilimanjaro, dvajset let kasneje na Anapurno in obenem se je takrat zaključil projekt 14 x 8000 za Slovenijo, kar nas je kot deveti narod na svetu uvrstilo med tiste, ki smo osvojili vseh 14 osemtisočakov. Trideset let kasneje je, vsaj tako lahko razberemo iz pisanja, Grošelj mogoče odkril svoj Shangri-La, ko je šel na Ama Dablam, štiri desetletja po »prvič« se je podal na Manang in letos znova, ob zlatem jubileju, pod Makalu. In vmes so se zgodili vzponi na vse najvišje vrhove vseh celin, smučanje z 0 do 8.000+ metrov, osvojenih deset osemtisočakov, Krona Slovenije, pa potres v Nepalu, Križ čez Nepal in še kaj.

Viki Grošelj nam tokrat v uvodu ponudi nekaj zgodovinskega vpogleda v osvajanje Himalaje in tudi Makaluja, saj je bilo področje Himalaje v prvi polovici dvajsetega stoletja veliko bolj zaprto in nedostopno kot je danes. Vsekakor je zanimivo gledati (in se čuditi) stare fotografije, s kakšno opremo so se takrat ljudje odpravljali na »streho sveta«. Včasih se mi zdi, da so danes ljudje bolj opremljeni (kar pa seveda ni enako usposobljenosti), ko se odpravijo na nedeljski izlet na Veliko planino.

Slovenci oz. Jugoslovani smo Himalajo začeli odkrivati pozno – leta 1960 prvič (sedemtisočak Trisul,katerega vrha niso osvojili), leta 1965 drugič (neosvojeni, 7902 metra visoki Kangbačen, kjer jim ni uspelo priti do vrha), leta 1969 so uspešno osvojili vrhova Anapurne II in Anapurne IV (oba pod osem tisoč metri) in leta 1972 je vizionar slovenskega himalajizma, Aleš Kunaver, zbral odpravo za naskok na Makalu. Cilj je bila južna stena, odpravo so sestavljali takrat najboljši slovenski plezalci (med njim Ažman, legendarni Šrauf, Cedilnik, Marjon, Maležič in drugi), a jim v dveh mesecih tudi zaradi nepričakovano slabega vremena ni uspelo. Na koncu so se morali, kar v Himalaji seveda ni izjema, boriti za preživetje, sta pa takrat Ažman in Maležič kot prva presegla mejo 8000 metrov. Ta južna stena Makaluja je bila prezahtevna tudi za številne druge odprave, med drugim avstrijsko dve leti kasneje, v kateri je bil tudi sam Reinhold Messner. Leta 1974 so naši »himalajci« poravnali dolg in uspešno (kar deset jih je stalo na vrhu) osvojili Kangbačen in potem je prišlo leto 1975.

Šesta jugoslovanska himalajska odprava, na čelu katere je bil znova Aleš Kunaver, v njej pa poleg zdaj že izkušene četverice Ažman, Cedilnik, Belak in Manfreda, ki je Makalu osvajala pred tremi leti, še nekaj drugih izkušenih in preverjenih plezalcev ter deseterica mladih in dokazovanja željnih, med njimi tudi Viki Grošelj in Nejc Zaplotnik. Tistim, ki spremljate slovenski alpinizem, je seveda jasno, da je bila tukaj zbrana takorekoč smetana smetane, a še vedno – v Himalaji se lahko zgodi karkoli, kar se je tudi Grošelj lahko v prihodnjih desetletjih prepričal več kot enkrat.

Grošelj se v besedilu na pot v južno steno poda tako natančno, iskreno, prepričljivo in doživeto, da vam ne bom kvaril bralskih užitkov. Natančen opis dogajanja – od pijavk, do bolečega zoba, vznemirjenja, prepirov in šal, tovarištva in predvsem čudenja nad vsem mogočnim in lepim, kar jih je obdajalo in kar so želeli osvojiti. Zelo jasno vam bo, da je bilo to vse prej kot preprosto in enostavno, da na vse skupaj vpliva na stotine različnih dejavnikov, na katere sami plezalci sploh nimajo vpliva, sam pa bi lahko rekel, da vse skupaj nekako presega meje običajnega (da ne rečem kar normalnega) človeka.

Tokrat moram res pohvaliti tudi odličen izbor fotografij, ki nam pričarajo ne le Makalu, ampak tudi druge himalajske vrhove, posamezna področja, nevarnosti, na videz nemogoče stene in »probleme«, nepredvidljive vremenske razmere in obenem idilo. Seveda je od oči opazovalca odvisno, kaj boste videli … sam zase lahko priznam, da bi si enkrat želel to čudo od Himalaje videti od blizu, da pa me plezanje samo niti malo ne mika. Nisem usposobljen, nisem sposoben in preprosto si ne znam predstavljati vseh teh obremenitev – fizičnih in tudi psihičnih; s katerimi se moraš tam soočiti. Tudi zato je toliko huje brati zgodbe mnogih, ki so tja šli in jim ni uspelo. Nekateri so imeli zgolj eno priložnost, za druge je bila to tudi zadnja preizkušnja, mnogi pa so kljubovali in, dobesedno, preživeli.

Viki Grošelj je eden teh, zato je pri svojih sedemdesetih letih še vedno med nami, pa čeprav je bilo tudi njegovo življenje nekajkrat ogroženo, soočil se je s številnimi poškodbami, videl smrti tovarišev, jih pokopal in se vrnil domov. In kot je že zapisal v eni od knjig – ko se je enkrat začel domov vračati tudi k sinu, je kakšno težko odločitev sprejel veliko lažje.

In prav sin Matija ter žena Cvetka sta bila ob Vikiju in še treh drugih (Stanetu Klemencu, Bojanu Pollaku in Ivču Kotniku) iz odprave Makalu 75, ko so se letos, ob petdesetletnici vzpona, znova odpravili pod Makalu. Kar šestih izjemnih alpinistov iz tiste prve odprave ni več med nami. Čudovito je sicer brati, kako je Grošelj vse skupaj podoživljal petdeset let kasneje in seveda si lahko zgolj predstavljamo, kakšna divja reka spominov je dejansko bučala skozi njegove misli, saj je na papir uspel ujeti zgolj razigran in žuboreč potok, a je seveda dovolj. Ker boste začutili … če ste kadarkoli v življenju s trudom prišli na kakšen vrh (ali pač bili ob nečem posebnem), boste prepoznali to predanost, čutnost in iskrenost.

Makalu, 8481 m, si vsekakor zasluži vašo pozornost in čas. Knjiga se tekoče bere, ima tisti prepoznaven Grošljev slog, ki pa z leti postaja tudi malo bolj pesniški in je kot taka čudovit poklon neverjetni (bi si želel zapisati nesmrtni) generaciji slovenskih alpinistov, ki so meje mogočega premikali višje in višje.

P.S.: In pa še en (samo)promocijski pripis – v torek, 25. novembra 2025, se bom ob 17. uri na Pogovorni postaji v sklopu Slovenskega knjižnega sejma pogovarjal z Vikijem Grošljem. Ne samo o Makaluju, ampak tudi o Makaluju, predvsem pa o tem, kako je strast postala njegov način življenja. Vabljeni.

Buča, 2025

Krasni novi spet

Miha Šalehar, spet. Spet drugače? Pravzaprav ja. Spet podobno kot že trikrat doslej? Tudi to drži. Pa ima še kaj za povedat? Na to vprašanje si boste odgovorili, ko boste prebrali njegovo novo knjigo, pravzaprav zbirko kolumn, ki jih sicer objavlja v Delu.

O čem je Miha Šalehar že pisal? O čem pravzaprav še ni? O lastni krizi srednjih let, (želenem) statusu alfa samca, bil je pronicljiv, zbadljiv, provokativen, nesramen in brez dlake na jeziku. Pa čeprav pogosto na teko zelo zapleten in samosvoj način, ki mu je pravzaprav težko reči kakorkoli drugače kot »šaleharjevski«. Njegovo razpravljanje in razpredanje zna biti težavno – naj bo v radijskem etru, podkastih, kolumnah, knjigah ali pač, ko ga srečaš ob … no, včasih smo rekli ob šanku in na pivu, kar sedaj ne pride več v poštev, kar smo izvedeli v njegovi zadnji knjigi Notranji pir. Poleg tega, da je na odre spravil Notranji pir in nekako vzporedno z izidom te knjige, sta se z bratom Matevžem (ali preprosto Hamotom) odločila pripravit še predstavo Brata. Nisem gledal, ne vem, kako opisati.

Skratka, Krasni novi spet nas že z naslovnice pozdravi z napisom, da gre za šopek teorij zarote, ki so bile objavljene v Delu. Naročniki, kupci ali pač zgolj bralci nekdaj najbolj kredibilnega, največjega in tudi najbolj branega dnevnega časopisa v Sloveniji, lahko Mihijeve (a je ta izraz sploh še aktualen?) kolumne berete enkrat mesečno, v tej knjigi so zbrane od februarja 2022. Še pomnite? Nekako smo se izkopali iz covidne norišnice, pa se je začela neka druga norija (namig: Ukrajina), pred vrati pa so bile tudi volitve. In vsaj prvih nekaj zapisov se bolj ali manj vrti okrog tega in glede na duh časa, v katerem so nastajale, lahko rečem, da so precej duhamorne. Maske, cepljenje in cepiva, potrdila, obljube, grožnje, strah, razdalja, ukrepi, neposobni politiki, zaslužkarji, še več strahu in tako v nedogled.

Saj, mogoče mu delam krivico, ampak seveda je bolj zanimivo brati, ko piše o sebi, svojih bitkah, demonih, preizkušnjah, slabostih ter seveda o uspehih. Naj vas potolažim – pride v tiste tirnice, ko ni le še en nergač, ki mu ni nič prav – pa mogoče se trudimo, da bi na tiste čase vsi malo ali povsem pozabili; ter neha na dolgo in široko razglabljat in pol časa zveni tako kot sem svojčas bral recenzije plošč Miroslava Akrapovića. Na koncu sem se najprej vprašal »kaj sem prebral?« in potem še »kaj mi je hotel povedati?«. Pri Šaleharju in tej njegovi samosvoji lucidnosti pač nikoli ne veš, kdaj misli resno, kdaj zelo resno »zajebava« ljudi in kdaj se samo »zajebava«. No, ustrezen izraz bi lahko bil tudi »spodjebava«.

Ampak je pa nekaj tem in nekaj kolumn, v katerih je vrhunski in kjer se bo lahko marsikdo poistovetil z njim. Od tiste, kako babici pomagat uredit dostop do zdravstvenega portala in vse do tiste, kako težko je dandanes nekaj kupiti. Pa sem mislil, da se to dogaja samo meni, ker pač nisem znan in slaven, pa zdaj vidim, da ima očitno tudi Miha Šalehar te težave. Sem si kar oddahnil. No, tudi o neskončnem klicanju po uradniških birojih in nesmiselnih (da ne rečem kar butalskih) povratnih informacijah, dotakne se umetne inteligence, seveda Trumpa in njegovih prijateljev ter je brutalno iskren, kako majhna razlika je med tistimi, ki si vbrigavajo heroin in tistim, ki si vbrizgavajo botoks. No, pa tudi tista, kjer si je naslov sposodil pri šentviških kolegih, govori pa o greznici, v katero se je spremenilo nekoč res priljubljeno družbeno omrežje in konstruktivna izmenjevalnica mnenj, ni od muh.

Druga polovica 2023 je zelo dobra, 2024 že kar odlična in v kolumnah iz leta 2025 – pa čeprav se nekajkrat v kakšnem izhodišču tudi ponovi (ja, razumemo, Trump, Zelenski, Janša, Golob, X, medijska dieta oz. abstinenca, umetna inteligenca in njen pohod itn.); to zgolj nadaljuje in nadgrajuje. Blesti, na trenutke. Morda pač tudi zato, ker so to zapisi od tukaj in zdaj ali pač o nekih (še vedno) aktualnih temah in kot taki zvenijo prepričljivo in zanimivo, ne pa kot pogrevanje zelo postane juhe, ki že tako ni pustila najboljšega okusa.

Krasni novi spet že v naslovu (poklon Huxleyju) razkrije, da se bomo ukvarjali z nečim, s čimer smo se že. Ali je krasno in novo? Težko reči, če in ko moraš nekaj ponovno »prodati«, da je to novo, kaj šele krasno. Pridemo nazaj do botoksa, lahko pa se vrnemo tudi do prekomernih količin alkohola ali sreče v kriptosvetu, da so nekatere stvari vsaj na videz lepše. Morda pa kot sam avtor zapiše v eni od kolumn – na neki točki je treba mesto prepustiti mlajšim in se sprijazniti z dejstvom, da si svoje povedal. Krasni novi spet je zbirka približno 40 kolumn, teorije zarote gor ali dol, v katerih se Miha Šalehar spopada s tem nenavadnim in nepredvidljivim svetom ali pač – če parafraziram – čudnim starim svetom.

Mladinska knjiga, 2025

Železne stopinje

Knjiga, lahko bi rekli biografija o tem, kako je nastal slovenski heavy metal in ki služi kot nekakšen dodatek istoimenskemu filmu. Pod oboje je podpisan Denis Brnčič in takole vsaj na prvi pogled knjiga prinaša veliko zanimivega …

Heavy metal vsekakor sodi med meni ljubše žanre, ne bom pa rekel, da sem poznavalec žanra, sploh pa ne na Slovenskem. Poznam oz. poznal sem precej ljudi, sploh iz lokalnega, torej kamniškega okolja, ki so bili žanru res predani, da ne rečem kar posvečeni. In zanje ni obstajalo takorekoč nič drugega. Bili so precej občutljivi in še danes vidim, da so hitro užaljeni in zamerljivi, vsekakor pa se bodo za svoj prav (tudi če temu ni tako) borili do zadnjega atoma železa, ki ga imajo v sebi.

Tako me pravzaprav ni presenetilo, da je bilo v knjigi prvo vprašanje za vse, kaj jim pomeni heavy metal, pa potem kako in kdaj so se prvič srečali z njim in za veliko večino je to ne le glasba, ki jo radi poslušajo, ampak način življenja. Kdo so bili sogovorniki? (In če ste morda gledali film, boste to bolj ali manj vedeli). Uvodne besede Aleša Podbrežnika (ustanovitelja in glavno gonilo portala Rockline) in Nejca Zupančiča niso presenečenje, pisatelj Andrej E. Skubic, ki sem ga vedno bolj umeščal v punk sceno, morda že malo bolj. Gre pa za enega boljših zapisov v knjigi, poleg recimo intervjuja z Jadranko Janković, razmišljanjem Andreja Planinšca – Hemija ter predstavitvijo zasedbe YUNK Junaki nočne kronike. Nazaj k zvezdam knjige – člani, ustanovni, bivši, aktualni in tako naprej zasedb Lene kosti, Turbo, Herbie (ja, Vili Resnik), Heavy Company, Mary Rose, Krom (Sergej Pobegajlo in Dejan Došlo, ne pa tudi Klemen Tičar), Rdeči Baron (verjeli ali ne, Saša Einsiedler), seveda Pomaranča (žal pokojni Mijo Popovič ter drugi, sedaj tudi že pokojni soborci), pa genijalna Mark Lemer in Tilen Hudrap, Šank Rock, Odiseja 2000, Brezno zla, Sneguljčica, Sarcasm in Interceptor.

Morda sem kanček več – kritičnosti in iskrenosti na račun medijev in njihove pozornosti do žanra; pričakoval tako od Tamare Pirih kot Jerneja Veneta, tudi žal pokojni Boštjan Vrhovšek – Boc bi imel najbrž povdati še marsikaj več in na tej točki sem se še enkrat več vprašal – ali je knjiga priloga filmu, dopolnilo, uvod, kaj pravzaprav? Ali zgolj delčki tistega, kar v film pač ni šlo in so objavili v knjigi? Toliko enih stvari je, ki se zdijo iztrgane iz konteksta ali pa imajo odličen nastavek, pa se potem kar nekje izgubijo. Največkrat v nekem zmedenem dialogu med dvema akterjema …

Tisti največji minus, ki ga ima knjiga, je zagotovo slabo urednikovanje. Prepisi, prevečkrat dobesedno; intervjujev ali delčkov intervjujev, ne funkcionirajo vedno. Kjer je sogovornik podkovan in ve, kaj želi povedati, absolutno da. Tukaj preseneti celo Vili Resnik z zelo iskrenim vpogledom v stanje duha, ko je bil on še heavy metalec. Zdenko Matoz v z moje strani tako zelo slabo sprejeti biografiji o skupini Niet, je tukaj ubral veliko boljšo in berljivejšo pot, le da je tista knjiga vsebinsko prazna. Kar Železne stopinje vsekakor niso. Sicer spet – morda malo preveč favoriziranja Pomaranče in na trenutke polaganja besed na jezik, iz legendarnega spora punk-heavy metal bi bilo vsekakor odlično dobiti tudi mnenje nekoga tudi z druge strani (npr. Igorja Vidmarja ali pa Igorja Dernovška) in pa ne morem niti mimo dejstva, da manjka nek mogoče antropološki vidik, zakaj se je heavy metal scena razvijala prav tam, kjer se je – Ljubljana, Škofja Loka in Jesenice ter Obala. No, pa Velenje, seveda. In zakaj sploh? Kako je v Sloveniji prišlo do tega, da smo imeli nek pop, rock, progresivo in tudi punk, potem se je pojavil heavy metal. Ki ga na radiih niso vrteli, koncertov ni bilo, da o drugih sodobnih kanalih sploh ne izgubljam besed. Nekje, pri nekom in z nečim se je moralo začeti. Poleg Pomaranče so favorizirani še Šank Rock (čeprav mi je bilo všeč, ko je en od sogovornikov nekje v zaključku omenil »pozerstvo in prepevanje o metuljih«), Tilen Hudrap pa je postavljen na tron naslednjega heavy metal božanstva.

In če smo pri Tilnu, ki recimo, da sodi v neko drugo ali celo tretjo generacijo heavy metala pri nas, kje in zakaj manjkajo npr. Metalsteel, nikjer ni omenjen spletni portal Paranoid (Peter Gregorc), ki je ogromno naredil za promocijo heavy metala z vsemi mogočimi podžanri pri nas, večkrat so omenjeni, a nikoli konkretno predstavljeni recimo Dirty Skunks, ekipa, ki je na noge postavila MetalDays (Ana Lipec, Roman Fileš in drugi – Ana je bila recimo svojčas tudi urednica oddaje Headbanger’s Ball na MTV Adria), svoj prostor bi si vsekakor zaslužili tudi Noctiferia. Povabili bi lahko recimo tudi ustvarjalce oddaje Roka rocka in Videospotnice, ki je tudi za heavy metal in spote naredila marsikaj, Jernej Vene omeni oddajo Težka kronika na Val202, Hemi žal nikjer ne omeni krasne glasbene revije Dr. Musik, ki jo je urejal in izdajal ter v kateri je bilo veliko prostora namenjenega tudi heavy metalu, kasneje smo imeli sicer zelo kratek čas izdajo revijo RockHard v slovenščini. Ni omenjen niti legendarni koncert Metallice na bežigrajskem štadionu (z recimo postojnskimi Skytower kot predskupino), pri nas so bili Iron Maiden in takorekoč vsi drugi legendarni heavy metal bandi razen Black Sabbath, pokusi, da bi Cvetličarna postala prostor za heavy metal in tudi tam je (kot recimo nato v Kino Šiška) gostoval marsikdo in še bi lahko našteval … Po vsej logiki in razmišljanjih bi moral slovenski heavy metal dandanes pravzaprav cveteti bolj kot kadarkoli.

Dejstvo pa je – in mimo tega pač ne moremo; da je pri nas tudi ta scena razdeljena in kot sem zapisal v uvodu, polna nekih zamer, očitanj in še česa. In odvisno od tega, kateremu »klanu« pripadaš, temu boš posvečal več pozornosti, nekatere ljudi/skupine pač izpustil in se delal, da jih ni. Če pustimo ob strani to, da je scena preprosto stara. Ne bom pozabil koncerta Pomaranče v Kino Šiška (junija 2024), ko sem šokirano opazoval občinstvo – to so bili ljudje, ki so bili zadnjič na koncertu najbrž sredi devetdesetih, a so za to priložnost nekje poiskali preozke hlače, od moljev prežrte jeans jakne z našitki, superge in kakšno zanetano zapestnico. In pri svojih 44-ih sem bil tam med (naj)mlajšimi. Pa vem, da so tam zunaj mladi navdušenci in ljubitelji (videl sem jih recimo kasneje na tistem zadnjem koncertu Pomaranče v Ortu (v sklopu OrtoFesta 2025), videvam jih na ljubljanskih ulicah) heavy metala, najbrž tudi glasbeniki in ne le poslušalci, ampak zanje bo treba nekaj storiti. Jim dati priložnost in če tega ne stori neka taka knjiga in ljudje, ki so šli sami čez vse to – v nekih drugih časih, seveda; potem ne bo nihče. Ampak sem spet pri danes in jutri …

Seveda mi je jasno, da knjiga govori o tem, kako je nastal slovenski heavy metal, o zgodovini začetkov (oboje je napisano na naslovnici knjige), a vseeno so vključeni zgolj nekateri sodobniki in to je vsekakor manjko. Ali pač ideja za nadaljevanje? In naj je Denis Brnčič ljubitelj ali ne (seveda je!), bi lahko bil v posameznih delih tudi malo bolj kritičen, z nekaj več zdrave distance in na ta način tudi vpogledom v prihodnost. Vrtenje okrog istih imen, istih ljudi in dogodkov je morda prav ta zanka (ali pa začaran krog), ki je eden od razlogov, da se nič ne spremeni in ne zgodi.

Železne stopinje je, kljub pomanjkljivostim in luknjam, zanimiva in pregledna knjiga o zgodovini heavy metala na Slovenskem, ki predstavi glavne akterje, dobro skrije razhajanja in težave in bi bila z nekaj dodelave in kritičnosti takorekoč blizu popolnosti. Prej ali slej bom s police vzel Murder in the Front Row, pa bom mogoče tudi lažje primerjal …

Brnčič & M Agency, 2024

Sonny Boy

Al Pacino je eden tistih igralcev, za katere si svoj čas vedel, da ne more narediti slabega filma, podobno kot recimo Robert de Niro, Jack Nicholson, pa od »mlajših« recimo Daniel-Day Lewis in Tom Hanks. Kdo je Al Pacino, človek/igralec, ki je upodobil toliko mafijcev, kriminalcev, policistov in karakterjev na robu družbe?

Najbrž je bil prvi Pacinov film, ki sem ga videl in me je osupnil, Carlito’s Way, pa potem kultni Scarface(Brazgotinec), Serpico in šele potem nekje Boter. Pridemo do Vonja po ženski, Donnieja Brasca, Hudičevega advokata, zanimive Insomnie z Robinom Williamsom, pa seveda Vročine (ko sta si z de Nirom prvič dejansko delila kadre), pa Frankie in Johnny, Bilo je nekoč v Hollywoodu, The Irishman, Any Given Sunday, Glengarry Glen Ross in še bi lahko našteval. Al Pacino je bil preprosto tisti igralec, ki sem mu verjel, ne glede na vlogo, tako noro prepričljiv je bil. In seveda niso bili vsi filmi in vse odigrane vloge popolne, ampak če bi moral narediti seznam ne le najljubših, ampak tudi najboljših igralcev, bi bil Al Pacino vsekakor med njimi.

Tole njegovo biografijo – ali pač Spomine, kot je naslovljena, sem si kupil že v angleškem jeziku, pa je (seveda) obtičala na polici. In sem se silno razveselil prevoda v slovenski jezik in se branja lotil hitro po izidu. Ker pač Al Pacino. Jure Šešet je po mojem mnenju opravil odlično delo prevajanja, saj mu je usplo ohraniti tistega imenitnega duha izvirnika, ko si lahko predstavljate Pacina s svojim raskavim glasom, kako se skozi obujanje spominov pogovarja z vami.

Sonny Boy je vzdevek, ki mu ga je dala babica in ja, Al Pacino, ni imel najbolj preprostega otroštva. Potomec italijanskih priseljencev (stari starši so dejansko prihajali iz mesta Corleone), rojen leta 1940 v New Yorku, medkulturnemu kotlu priseljencev iz cele Evrope, v času druge svetovne vojne. Otroštvo, prijateljstva, norčije, težave, otroške sanje in kmalu zatem tudi igra. Če v knjigi kaj pogrešam, potem je to prav kaj več zapisano o času, ki ga je preživel v Actors Studiu in kjer ga je veščin igralstva poučeval sloviti Lee Strasberg. Tako Strasberga kot šolo večkrat omeni, a nič več od tega. Škoda. Ti prijemi, tehnike, vaja in način razmišljanja so me vedno zanimali, saj človeku ob gledanju nekaterih filmov hitro postane jasno, da ne gre le za talent, ampak da je zadaj še nekaj več.

Al Pacino ne skriva svojih težav z alkoholom in drogami, smrtmi najbližjih (od prijateljev do sorodnikov), nespametnim zapravljanjem denarja, samouničevanjem, pogostih dvomov in pomislekov glede lastnih sposobnosti, dodeljenih in kasneje izbranih vlog ter same igre ter kritiškega sprejema (ali pač odklanjanja), nomininacij ter samih nagrad, govori tudi o sodelovanju z režiserji (Coppola, de Palma itn.) ter mnogih pomembnih ljudeh, ki so vplivali nanj in na njegovo kariero. Soigralci, soigralke, navidezna rivalstva, spori, nesporazumi in še kaj. Anekdot ne manjka, zanimivih podrobnosti in vpogledov v zakulisje Hollywooda ravno tako ne. Ne gre pa niti mimo svoje ljubezni do gledališča, klasičnih avtorjev in upodobitev, prepričanosti, da je treba včasih svetu ponuditi nekaj, v kar verjameš in za čemer stojiš, pa tudi do alternativnega filma in festivalov, ki včasih skrivajo tisto, kar je ustvarilo njega – nekaj več. Iskrico norosti, pristnosti, iskrenosti, čutnosti in srčnosti.

Al Pacino ni le igralec, režiser, ampak seveda umetnik. Zahteven, s svojimi muhami in posebnostmi, ampak – kdo pa ni. Mnogi manj slavni, pozabljeni in upravičeno spregledani igralci so bili mnogo bolj muhasti in zahtevni. Dejstvo je, da ko pomislim na film in na prepričljive moške igralce, karakterne igralce, je Al Pacino vsekakor med prvimi, na kogar pomislim.

Sonny Boy je knjiga, ki vam bo to zavedanje okrepila in vas prepričala. Al Pacino je Igralec. Pika.

Beletrina, 2025

Podrobnosti

Štiri kratke zgodbe švedske avtorice Ie Genberg nam kažejo večplastnost in nepredvidljivost življenja, predvsem pa se osredotočajo na pečat, ki ga določene osebe – ali pa tudi dogodki; pustijo v naših življenjih.

Johanna, Niki, Alejandro in Birgitte so imena, osebe, okoli katerih so zgrajene Podrobnosti. Johannapripoveduje o polnem, vznemirljivem, drugačnem, nepredvidljivem ljubezenskem razmerju (tako je, z žensko), o vzponih in padcih in dejstvu, da je bilo zaradi prevelike drugačnosti, ki na neki točki postane moteča in ne več privlačna; vnaprej obsojeno na propad. Pa seveda tudi o tem, kako takšna razmerja zaznamujejo naše nadaljnje življenje, spomini in ostanki, nelagodje in vnovično iskanje tistega, kar si imel, pa sicer ni bilo popolno, a je pomenilo nekaj več. Ker je bilo nekaj več.

Niki po drugi strani je zgodba, ki se na odnos med ženskama osredotoča z vidika prijateljstva. Pri čemer je Niki oseba, ki jo je težko imeti rad. Zagotovo bi si zaslužila oznako vsaj (čustvenega) vampirja. Impulzivna, nepredvidljiva, egoistična in brez dlake na jeziku. Na nek način sicer tiste vrste prijateljica, ki jo v življenju potrebuješ, da te žene naprej in ti zna ob pravem trenutku povedati tudi najbolj boleče stvari, a z eno veliko razliko – ni ob tebi, ko jo najbolj potrebuješ. Rajši odide in se pretvarja, da je ne glede na vse očitne napake, popolna.

Alejandro je nenavadna kombinacija zaljubljenosti, kreativnosti, mogoče tudi prijateljstva, predvsem pa močne in mogočne moške energije, ki jo (najbrž) v življenju išče vsaka ženska. Če bi bila recimo Niki in Alejandro par, bi bilo to najbrž podobno »velikemu poku« ali morda še bolj kakšnemu izbruhu supernove – hitro, bleščeče in svetleče, osupljivo, zapomnljivo, a bi kaj hitro tudi minilo, izgorelo. No, tako se Alejandro zdi bolj podoben nekakšni fatamorgani – želi si ga, prikaže se, včasih dejansko celo je in potem znova izgine in se sploh ne prikaže več. Ima pa okrog sebe nekakšno veličastno avro, a kot človek … kot človek pač ni ravno najboljši.

Najbolj me je pretresla zadnja, Birgitte in čeprav bi moral nekako slutiti, v katero smer bo šla avtorica, o kom ali čem še ni pisala pri življenjsko pomembnih in zaznamujočih osebah in dogodkih, me je način, kako je do tja prišla, resnično osupnil. Molk, bolezen, otopelost, vse to kot posledica splonih zlorab s strani očeta v otroštvu. Razkritje – Birgitte je njena mama. Pogosto napet in tudi boleč odnos hči-mati sklene zbirko kratkih zgodb in sklene krog – v prvi zgodbi naša glavna, a neimenovana junakinja kar nekajkrat omeni tudi lastno hči.

Težko rečem, da so me Podrobnosti navdušile. Pisanje je zgoščeno, polno, ves čas se veliko dogaja in razmišlja, a se mi je vse skupaj zdelo preveč raztrgano, na nek način razdrobljeno in nepovezano.Vidim sicer, da je neka rdeča nit, ki celo zgodbo pelje, več kot jasno mi je tudi sporočilo, pa vseeno se nisem mogel povsem najti v prebranem. Tudi v življenju – v takšnih in drugačnih odnosih, o katerih piše avtorica; se v vseh zgodbah ne (z)najdemo enako pomembno, sprejeto in prisotno. Včasih smo, čeprav nas ni. Bistvo pa se vsekakor skriva v podrobnostih.

Mladinska knjiga, 2025