(brez naslova)

Hard land

Benedict Wells orihaja na seznam avtorjev, ki ne razočarajo. Po fantastičnem O koncu žalosti sem takorekoč na dah, predvsem pa z užitkom prebral še Hard land, pripoved o odraščanju v majhnem ameriškem mestu sredi osemdesetih.

Hard land sicer nosi naslov po pesnitvi Williama Morrisa, ki je na nek način rdeča nit, ena od 49 velikih skrivnosti mesteca Grady, kjer se roman odvija. Kaj je bistvo, kaj je sporočilo Hard landa, kot ga morajo v eseju prepoznati in odkriti vrli najstniki v Gradyju? Morda boste prišli do spoznanja, da je enako, kot je tudi sporočilo romana Hard land, čeprav se osebno s tem ne strinjam. Wells je pač še enkrat izvrstno dokazal, kako lepo zna peljati zgodbo in jo tudi smiselno zaključiti.

In če se je v O koncu žalosti osredotočil predvsem na odnose znotraj družine ter tragično smrt staršev in žalovanje, se v Hard land najbolj ukvarja s tegobami odraščanja. Sredina osemdesetih in neko majhno mestece me sicer najprej odpelje Stephenu Kingu naproti, moja najstniška hči je pomislila na priljubljeno serijo Stranger Things, sam sem najprej pomislil na še eno TV-serijo, in sicer Happy Days ter prišel do zaključka, da je v marsičem podobna filmu, ki je v osemdesetih kar pošteno pretresel to kulturo – Nazaj v prihodnost (Back to the Future), ki je tudi v sami knjigi kar nekajkrat izpostavljen. Najbrž si ni težko predstavljati, da je želel biti v osemdesetih marsikateri najstnik, sploh če je veljal za malo čudaka, piflarja oz. je bil potisnjen na rob, na neki točki postati tako »kul« kot Marty McFly. In pa še ena močna referenca, ki se mi je začela slikati šele ob koncu branja – John Green. Torej nič okultnega, tudi strašljivega ne, nič fantazijskega, pa čeprav – mar ni najstništvo po drugi strani vse to?

Hard land pripoveduje o letu življenja na začetku 15-letnega Sama, izobčenca. Ne le, da je v zadnjem poletju ostal brez prijatelja Stevieja, ki se je odselil, najhuje je to, da se je mamina bolezen (rak) vrnila, da zdravljenje ne poteka najboljše in Sam ve, da bosta na neki točki ostala sama z očetom. Njun odnos bi najlažje opisali tako, da ga ni. Ker ga ni. Starejša sestra Jane je odšla v Los Angeles, kjer je scenaristka uspešne TV-serije in je domov ni veliko, ali spet kar nič. In v stanju, ko se mamino stanje spet slabša, želita starša Sama poslati k teti Eileen v Kansas, kamor pa on niti pod razno ne želi, saj ve, da ga bosta tam trpinčila bratranca. Če že, potem je rajši trpinčen doma. V mestu Grady, v zvezni državi Missouri in ob jezeru Virgin, kjer bo moral v naslednjem šolskem letu profesorju Inspectorju (še en zabaven vzdevek in poklon)oddati esej o pesnitvi Hard land. V vsej zgodovini Gradyja je bil le en esej doslej ocenjen s petico, ali je to resnica ali urbana legenda oziroma povedano drugače, kdo, če sploh, je petico dobil; je tudi ena od 49 skrivnosti Gradyja. Sam se trudi z igranjem kitare, obožuje matematiko in mir največkrat najde na bližnjem pokopališču. (Dobesedno recept, da si prislužiš oznako čudaka).

Do spremembe pride, ko se Sam odloči, da se bo zaposlil v lokalnem, propadajočem in kmalu-se-zapirajočem kinu Metropolis. Prodajal bo karte, kokice, pijačo, čistil, menjaval filmske role na projektorju in tako naprej. Glede na pravzaprav porazen obisk kina veliko dela, kaj šele težkega, ne bo imel. Tam pa spozna trojico, ki bo njegov svet kaj kmalu obrnila na glavo – nepredvidljiva in neobrzdana Kirstie Andretti (hči lastnika kina), temnopolti Brandon James, v svoji družbi dobrodušni nogometaš z vzdevkom Hightower(namig: Policijska akademija) in pa Cameron Leithauser, sin nesramno bogatega očeta, ki pa v življenju ne želi hoditi po očetovih stopinjah, obenem je prikrit homoseksualec in tisti, ki se praviloma prvi pridruži Kirstiejenim še tako prismuknjenim ali divjim idejam. Velja omeniti še Chucka Bannisterja, lokalnega »bullyja«, katerega tarča zna biti seveda tudi Sam in pa priljubljeni lokal Larry, v katerem se zbirajo vsi, ki jim je to dovoljeno.

Sama, čeprav sprva iz te starejše in izoblikovane druščine izpade, počasi začnejo vendarle spuščati medse, tudi skozi vrsto nepredvidljivih iniciacijskih obredov, ponočevanj in popivanj ter recimo tipičnega najstniškega druženja. Delamo, se zabavamo, se vozimo do neke točke, se zabavamo vmes in tam ter tako iz dneva v dan, od jutra do noči. Samu dejansko v vsem tem času uspe pozabiti na vse hujše mamine zdravstvene težave, predvsem pa vse bolj spoznava, kdo je on sam, seveda se vmes uspe tudi zaljubiti v Kirstie, pa čeprav je jasno, da bo šlo za nesrečno ali neuresničljivo ljubezen in tke prijateljske vezi z vsemi tremi.

Zgodba pripovedno spretno pluje po valovih in trči v visok val na Samov 16. rojstni dan ter se na tej točki tudi zlomi s smrtjo njegove mame. Neizmerna sreča in ponos se v trenutku spremenita v veliko izgubo, globoko žalost. A Wells ne zapade v neko ceneno ali predvidljivo patetiko, ampak zgodbo spretno pelje naprej. Če celo zgodbo primerjam s čudovito, a krhko pajčevino, v katero se je tokrat zaletel besen vihar, uspe avtor spretno potegniti niti skupaj in plesti naprej. Odlično razvija like, njihove medsebojne odnose, soočanja s težkimi vprašanji – naj bo to smrt, spolna usmerjenost, zlorabe, nadaljevanje šolanja ali kaj drugega podobno perečega; spremembami, vse skupaj pa nadgradi še z odlično debato med Samom, ki je v tistem obdobju precej na dnu in Inspectorjem (profesorjem, pri katerem oddajajo seminar o pesnitvi Hard land).

Hard land je roman o odraščanju. Prijateljstvu, ljubezni, družini, skrivnostih. Predvsem pa je to roman o spopadanju z odraščanjem in izzivi, ki te čakajo, ko enkrat prideš do točke, ko moraš postati (še) bolj samostojen, odgovoren in se moraš odločiti. Včasih pravilno, včasih napačno, ampak vedno ti. Že res, da se zgodba odvija v ZDA, sredi osemdesetih (ni mobilnih telefonov in družbenih omrežij), ampak težko bi rekel, da je z vidika najstnikov neaktualna ali celo nezanimiva. Ne, ker vprašanja in dvomi, s katerimi se spopadajo Sam in prijatelji v Gradyju, so generacijska vprašanja. Kaj, kako, s kom, kam … naprej. Hard land seveda ne more ponuditi odgovorov, pokaže pa način, idejo, kako se spopasti s temi vprašanji.

2022, Cankarjeva založba

Nikar tako resno

Po kar dveh biografijah Luke Dončića je v moje roke prišla še biografija njegovega NBA sotrpina in (menda) velikega prijatelja, Nikole Jokića, s pomenljivim naslovom Nikar tako resno.

Nikar tako resno je seveda prevod slavne Jokerjeve (ne Jokića kot Jokerja, ampak stripovskega Jokerja iz serije o Batmanu) izjave »Why so serious?«, Nikolo Jokića pa v NBA (in širše) poznajo po vzdevku Joker. Pa ne zato, ker bi bil psihopatski morilec, ampak predvsem zato, ker je velik šaljivec. In ker mu na nek način ta stavek zelo pritiče (čeprav kot razberemo iz knjige, po drugi strani spet ne) – Jokić na košarko gleda predvsem kot na službo, v življenju so sploh zanj druge stvari mnogo bolj pomembne. Družina, konji, mir.

Tudi Dončićevih biografij niso pisali Slovenci – ena je delo španskega, druga pa ameriškega novinarja in podobno velja tudi za Jokića, saj je Nikar tako resno delo ameriškega novinarja Mikea Singerja, ki je Jokića spremljal predvsem kot novinar Denver Posta. Tudi to biografijo težko opišem kot popolno, je pa vsekakor mnogo bolj zabavno in zanimivo branje kot obe Dončićevi. Morda Jokić manj skriva in je mnogo bolj odprt ali pa se je Singer zadeve pač lotil drugače. Upam si trditi, da oboje.

Nikola Jokić je bržčas eden največjih fenomenov v svetu košarke 21. stoletja. Sam košarko spremljam takorekoč celo življenje, odraščal sem s fantastično jugoslovansko košarko poznih osemdesetih in prve polovice devetdesetih, Jordanom in Magicem, razumem neke značilnosti in se držim za glavo ob razvoju košarke, ki je vse manj podobna košarki. Za marsikaterega igralca, ki ga kujejo v zvezde, znam predvidet, da morda ne bo tako zelo dober in da gre pač za brezsramen ameriški šov. Obstajajo seveda igralci, ki presenetijo. In če smo za Luko Dončića po košarki in zrelosti, ki jo je kazal v zahtevnih evropskih razmerah, vedeli, da mu bo uspelo – in se je zdaj znašel na točki, ko bo moral spremeniti marsikaj, da ne bo prehitro utonil v pozabo oz. se znašel v kakšnih zasmehovanih kategorijah, Nikoli Jokiću posebej bleščeče kariere, sploh pa ne v NBA, ni napovedal nihče.

V svetu hitrosti, agresivnosti, skočnosti in spektakla, se je on izkazal in postal zvezda zaradi neizmerne košarkarske inteligence, ki jo ima. Upam si trditi, da bi bil sijajni Litovec Arvydas Sabonis na tem nivoju, če bi šel v ZDA deset let prej in ko so ga kolena še ubogala (pa že tako je ob zaključku svoje kariere, vsem poškodbam navkljub, pokazal, dokazal kako odličen igralec je). Vlade Divac je bil podoben tip igralca. Trije Evropejci, torej. V Sloveniji smo imeli dva igralca s tem potencialom – Matjaža Smodiša in Erazma Lorbka. Oba sta zaznamovala evropsko košarko, predvsem pa so oba zaznamovale poškodbe. Žal. V NBA nista odšla, čeprav se je Lorbek v zatonu kariere trudil prepričati kakšen klub, a so kronične poškodbe naredile svoje.

Košarka je danes pač nekaj drugega. Bodisi neskočni meti izza črte za tri točke (ali pa s sredine igrišča, če je priložnost) ali pač prodori pod koš, z grobo silo in močjo ter zabijanja. Metov s polsredine, kombinatorike, domiselnosti, nekih iskric genialnosti … ni več. In v teh časih se je pojavil nek Nikola Jokić. Celo v drugem izboru nabora izbran pozno. Debelušen, na prvi pogled len, nezainteresiran za trening, taktiko in košarko kot tako. Visok, v nekih drugih časih bi bil pač klasičen center. Z neverjetnim pregledom na igro, odličnim delom nog, branjem in razumevanjem igre, podajami največjih mojstrov, ki ga ni strah igrati pod košem ena na ena, vreči iz polrazdalje (kot so to v »mojih« časih počeli recimo Kareem-Abdul Jabbar, Patrick Ewing, pa David Robinson, Hakeem Olajuwon, potem tudi Tim Duncan, pa seveda omenjenaSabonis in Divac, ne gre pozabiti niti Nemca Nowitzkega ipd.) ali se potegniti za danes čisto običajno črto (7,25 metra v NBA, v Evropi pa pol metra bližje) meta za tri točke in zadeti. Igralec, ki lahko igra in gara celo tekmo ali pa se na neki točki preprosto usede na klop, ker ne vidi več smisla – bodisi, ker njegova ekipa preveč izgublja ali zmaguje. Igralec, ki je doslej dvakrat osvojil naziv najboljšega v ligi (MVP) in bi ga najbrž lahko še kdaj (in ga najbrž tudi bo) in ki je osvojil tudi naslov prvaka lige NBA. Igralec, ki je klub neki navidezni neperspektivnosti postal temelj uspeha kluba Denver Nuggets.

Jokićev razvoj, osebni in košarkarski, knjiga Nikar tako resno, opisuje zelo dobro. Tudi zato, ker se je avtor odločil iti v Srbijo, v Jokićev rodni Sombor, njegovo oazo miru, spoznati družino Jokić (predvsem brata Nemanjo in Strahinjo), trenerje in soigralce, z njimi jesti, se zabavati in popivati. Jokić tega ne skriva. Kot izvemo, so bili tudi številni njegovi soigralci in trenerji oz. vodstvo kluba nemalokrat žrtve »nekega srbskega žganja – rakije«. Predvsem pa je Singer tako lahko opazoval Jokića v domačem okolju in med ljudmi, ki ga poznajo. Ki so ga videli jokati in se veseliti, obupati nad vsem in ki so ga iskali, ko bi moral biti na treningu, on pa je delal v konjskem hlevu ali bil na konjskih dirkah. Konji, ja … za mnoge najbolj terapevtske živali, za Nikolo spremljevalci od malih nog in bržčas tisto nekaj, s čimer se bo ukvarjal, ko se bo na neki točki naveličal košarke in bleščečih luči Amerike. Izvedeli boste, kako in zakaj je razvijal svojo tehniko, koga je občudoval in kako zelo mu je do košarke mar, pa čeprav pogosto daje občutek, da mu je to zadnja skrb na svetu. (Zato tisti uvodni stavek, da mu fraza Nikar tako resno zelo ali pa čisto nič ne pritiče).

Singer dobro opisuje potek Jokićeve kariere – tako od Mege (in menedžerja Miška Ražnatovića, kjer se dotakne tudi očitkov, da Ražnatović ne skrbi za košarko, ampak predvsem razvija košarkarje, ki jih bo lahko prodal), srbske reprezentance, predvsem vpliva obeh bratov na njegov razvoj in poslovno plat njegove kariere ter potem prek NBA nabora in vse do kariere pri Denver Nuggetsih, ki je bila polna padcev, padcev, padcev in vzponov. Seveda, ni bilo lahko. Ničkoliko menjav in sprememb (na neki točki so imeli možnost, da v klub pripeljejo aktualnega MVP-ja in trenutnega finalista, Shaija Gilgeousa Alexandra ali pa celo Luko Dončića), velikih povratkov in nesrečnih porazov ter seveda vse do krone, naslova prvakov lige NBA. Nikola Jokić, Jamal Murray, Aaron Gordon, trener Mike Malone (ki so ga letos tik pred konec sezone odslovili) in mnogi drugi igralci ter predvsem ogromno ljudi iz ozadje (in lepo je, ko vidiš, kako zelo nekdo ceni vse tiste ljudi zadaj, ki skrbijo, da on lahko trenira in oz. igra), ki so prispevali svoj košček v mozaik uspeha in bili del Jokićeve igralske genialnosti. Tu so zabavne anekdote, šale, nepredvideni dogodki, obup in nepopisna sreča.

In predvsem tu se mi zdi bistvena razlika med Dončićem in Jokićem. Nobenemu ne moremo očitati izredne košarkarske inteligence, sposobnosti igrivosti in razumevanja košarke, a na to gledata drugače. Za Jokića je to služba, za Luko pa življenje, zato je s tem mnogo bolj obremenjen, več razmišlja in ima tudi zato več težav. Nikola vlaga v konje, Luka pa v avte. Nihče od njiju se ne znajde v okolju, ko je košarka zgolj šov (npr. All Stars tekma, čeprav se na prvi pogled zdi, da sta s svojo genialnostjo ustvarjena tudi za tja), nima pa ta šov nekega pravega tekmovalnega naboja. Izgubljati ne mara nihče od njiju. Oba rada dobro jesta in pijeta (čeprav Luka tega javno ne bo priznal) in jima blišč in slava ne pomenita veliko, je pa Luka s tem spet mnogo bolj obremenjen kot Nikola. Sta prijatelja? Iz knjige je to težko razbrati. Vsekakor so »Jugoslovani« tudi v ligi NBA povezani, se družijo in zabavajo, drug drugemu pomagajo (morda je Vlatko Čančar, zaenkrat še član Nuggetsov, v knjigi bolj in večkrat izpostavljen kot Dončić, Dragića pa takorekoč ni) in si stojijo ob strani. Vseeno pa se mi zdi, da so vsaj med Luko in Nikolo neke zelo očitne razlike, iz kakšnega okolja prihajata in kako gledata na življenje, tako da si upam trditi, da je med njima vsekakor več kemije na igrišču kot pa izven njega.

Singer ne »ubija« s statistiko kot je to pri Luki počel MacMahon in ravno tako občasno skače sem ter tja, za kakšno poglavje se zdi, da je vrženo notri »kot nevihta sredi jasnega dneva«, a se knjiga vsekakor odlično bere. Več je zanimivih zgodb, doživetih opisov in izpovedi, opažanj in prvoosebnih opažanj kot pa golega citiranja in navajanja. Predvsem pa je Nikar tako resno jasen in zgovoren dokaz, da ti lahko uspe, če verjameš vase in v svoje sposobnosti. Ostaneš prizemljen in skromen. Osebnostno se zdi, da je Jokić bolj podoben Dragiću kot Dončiću, ne glede na vse pa absoluten košarkarski unikum. Nikola Jokić se še ni pozabil igrati košarke, to pa predvsem zato, ker je zanj to zgolj in predvsem igra.

Beletrina, 2025

Knjigica

Zakaj pomanjševalnica? Ali ni Ternovšek Aljoša in ne Peter? In zakaj ima na naslovnici čudne modrikasto sive lase, da je videti kot kakšen grški filozof? Ta in druga vprašanja so mi rojila po glavi, ko sem v roke dobil Knjigico.

Priznanje – ne vem veliko o gledališču. Žal ga tudi obiskujem preredko in ko sem se prebijal čez Knjigico, sem bil posledično izgubljen v gledališki latovščini oz. morda še bolje rečeno v latovščini gledaliških kritikov in poznavalcev.

Hitro mi je postalo jasno, kaj in kako. Peter Ternovšek je oče Aljoše Ternovška, takorekoč legenda mariborske Drame, čislan gledališki igralec s številnimi nagradami, med drugim tudi Borštnikovim prstanom, ena tistih ključnih, da ne rečem monumentalnih vlog pa je bila monodrama Sokratov zagovor, s katero je proslavil 40 let svojega delovanja na gledaliških odrih.

Tak človek si vsekakor zasluži kaj več kot »knjigico«, a po drugi strani ga Knjigica slika v pristni luči. Skromen, delaven in eden tistih, ki ni rinil v ospredje, kaj šele pod slepeče luči slave. Hudomušno se opiše v Klicajčkihin Zakajčkih ter Vprašajčkih, predvsem svojo bogato gledališko (in še kakšno stran) pot pa v Teatrčkih. Avtor se nato posveti Sokratovemu zagovoru in z nami deli misli, ki so se mu po glavi podile ob pripravi govorov za prejem Borštnikovega prstana in Glazerjeve nagrade.

Potem pride pa del, kjer bi potreboval nek gledališko-laični slovar. Zapisi Vasje Predana, Blaža Lukana in Petre Vidali so tako specifični, sicer polni spoštovanja, celo občudovanja in naklonjenosti, a vseeno na nek način hermetični, nedostopni in celo nerazumljivi. Tista prej omenjena skromnost glavnega junaka »knjigice« zbledi in vsaj po mojem mnenju, ta tri besedila vse prej zapisano zabrišejo in razvrednotijo. Mogoče sem pa samo jaz … Vse skupaj »reši« Vinko Moderndorfer z zaključnim zapisom, spet vezanim na podelitev Borštnikovega prstana – ljudsko, razumljivo, človeško, spoštljivo. Lepo.

In kot sem zapisal uvodoma – ne hodim v gledališče in ko že grem, mi je pomembno, da od predstave nekaj odnesem, da v meni prebudi neka čustva. Zgodi se mi – in podobno velja tudi za kakšen koncert, sploh resne glasbe (ta izraz resna glasba mi je sicer precej odbijajoč), da kje slišim kritiko, preberem recenzijo in se sprašujem, če sem res tako neumen, da nimam pojma, o čem ljudje (tj. profesionalni gledališki/glasbeni/filmski kritiki) govorijo. Včasih se celo vprašam, če sem bil na istem dogodku? Ali to potem pomeni, da so nekatere zvrsti kulture namenjene nadpovprečno inteligentnim, visoko izobraženim in pogosto bogatim? In to troje se ne dopolnjuje, pogosto celo izključuje. Denar ti lahko kupi marsikaj, okusa in občutka pa še vedno ne. Ali ga imaš ali pa ne? In ni pomembno, ali daš za vstopnico za nek dogodek 5, 50 ali pa 500 evrov. Bodo vsi enako uživali na vseh dogodkih? In seveda se potem čudijo, da so sedeži na dogodkih prazni? Da gredo (gremo) ljudje, tisti običajni, ki kljub vsemu ločimo seme od plev, pač uživat v nečem bolj »našem«. Saj vsi vemo, da je (slovenska) kultura razdeljena in temu smo priče vsak dan.

Malo me je zaneslo. Ker vse to nima veze s Knjigico Petra Ternovška. Knjigica je prijetno in zanimivo branje, ima všečen format, drugačno zasnovo in izstopajoče oblikovanje. Vsebinsko kratko in zgoščeno pove veliko o še večjem igralcu. Knjigica je bogata kariera Petra Ternovška in lep poklon enemu največjih dramskih igralcev zadnjih desetletij.

Pivec, 2024

Smrt v rezidenci

Drug roman Karmen Petric (po lanskoletnem ljubezenskem Prste stran) je bil zame precejšnje presenečenje. Smrt v rezidenci je namreč prvovrstna kriminalka, ki sprva deluje skoraj klišejsko, a se iz strani v stran razvije in te le izjemoma spusti iz oprijema.

Pisanje kriminalk je zahtevno. Najbrž podobno zahtevno kot pisanje ljubezenskega romana – oba z določenimi žanrskimi posebnostmi in značilnostmi, pa tudi omejitvami in pravili. In tudi v Sloveniji smo videli primere, ko sicer odličen avtor (ali avtorica), za katerega veš, da obvlada jezik, zgradbo, zgodbe, v nekem žanru pač spodrsne. Primer, na katerega pomislim, je recimo Agata Tomažič in njen Čmrljev žleb.

Priznam, da sem bil tudi pri Smrti v rezidenci malce rezerviran. Kriminalke so mi vseeno najljubši žanr in vem, da kar vsaka ni dobra ter da je pomembno tudi, v katero smer zaviješ. Avtorica se je poslužila zanimivega izhodišča – delavnica pisanja kriminalk s priznanim avtorjem tega žanra. Na delavnici so zbrani bolj ali manj zanimivi udeleženci, tu je seveda še vse podporno osebje, sam objekt (ki je v slabem stanju) in seveda – smrt. Smrt glavne zvezde, takorekoč gostitelja, pisatelja Vatroslava Lazarevića. Prva asociacija? Priljubljena namizna igra Cluedo. Poleg bralcev, ki bodo sklepali in povezovali, izločali ter razmišljali, je tisti glavni policist Danilo Toporišič. Razen tega, kje je umrl, ni znano nič. Črna packa v njegovi zgledni karieri je povezana – kako presenetljivo; prav z Lazarevićem oz. njegovo hčerko Heleno, ki je izginila pred sedemnajstimi leti. Niso je našli, ne žive, ne mrtve in tisto prvo vprašanje, ki bo bralca spremljalo ves čas – kdo je pravzaprav v središču?

No, naj vam izdam, da je v središču Krog. (To zveni bolj filozofsko kot sem mislil, saj so ponavadi krogi tisti, ki imajo središča in ne obratno) Krog je kriminalna združba, ki se ukvarja s prodajo embalaže in s preprodajo marsičesa belega. Precej skrivnostno vodena kriminalna združba, ki izvira iz BiH in za katero Toporišič pravzaprav ne ve, njeno vlogo in početja pa spremljamo skozi stransko pripoved Natali Vuga, tistega usodnega poletja 2008, ko je izginila Helena Lazarević, ko je izginila Natalijina najboljša prijateljica Sabina in ko je nenazadnje izginila tudi Natali.

Natali Vuga je med osumljenimi umora v rezidenci. K njej se vrnemo kasneje. Drugi sodleujoči, potencialni pisci kriminalnih uspešnic, so Jonatan Miškovič, radijski voditelj, ki rad veliko govori in malo pove, zelo rad pa tudi povleče kaj belega. Ajša Manevska je obogatela s kriptovalutami, sicer pa mati Isaka, Natalijenega vrstnika, ki je bil poleg v noči, ko je izginila Helena. Nadica Kavka je starejša gospa, z vijolično pobarvanimi lasmi in precej nadležna starka, a velika Lazarevićeva oboževalka, ki ustvarja t.i. »fan-fiction«. Rahman Ilić je tiha voda te nenavadne združbe. Silvester, katerega priimek dolgo časa ostaja neznanka, na kar pa bralec sprva sploh ni pozoren, je kljub obilni postavi izredno samozavesten in načitan človek. In še Flavia Rosa, ali pač Natali Vuga, uradno publicistka, ki želi biti avtorica in je tihi motor v ozadju tega nenavadnega dogodka. No, pa še oskrbnica, gospa Cvetana, kuharica Irma in pa recimo mu hišnik oz. dečko za vse, Mičo. Tudi ta z nenavadno povezavo z ostalimi in črno packo v kartoteki. Seveda se vsaj na prvi pogled zdi, da ti ljudje drugače kot po zanimanju za pisanje ne sodijo skupaj in da so zbrani resnično po naključju in glede na svoje prijave na delavnico, a temu ni tako. Saj veste, Krog. Kdo je s kom in kdo bi koga se lahko sprašujete ves čas in se tudi boste. Čigav alibi so pisateljeve solze preveč otopile?

Njena izpostavljena vloga – v bistvu se že na prvih straneh razkrije, da gre za isto Natali, ki je leta 2008 zašla v težave in izginila in to Natali zdaj, ki se pisateljem in ostalim uradnim osebam izdaja kot Flavia Rosa. Ključno pri vsem skupaj je, kdo in kako je umoril Lazarevića. Tisto, kar Toporišiča še malo bolj žre, pa seveda vprašanje, ali je ta umor kakorkoli povezan z izginotjem njegove hčerke Helene.

Časa, preden bo moral osumljence brezpogojno izpustiti, ima Toporišič natanko 48 ur. Veliko in malo. Sploh, če se ti razkritja sesuvajo vase in se na neki točki znajdeš v začaranem krogu slepih ulic in nisi nič bližje rešitvi. Sprva sem se bal, da bo šlo vse skupaj preveč v smer Christiejeve ali Demšarja, ampak ne. Daleč je tudi od Goloba ali recimo Nesboja, če naštejem zadnje čase najbolj znane in izpostavljene. Pravzaprav je Karmen Petric uspelo ustvariti zanimiv hibrid, moderen »krimič« s popolno kombinacijo številnih stereotipnih žanrskih elementov, ki pa funkcionirajo do popolnosti. Zaman boste iskali pretirano okrutnost, strokovnost (z izjemo kriminalističnega dela, ki je opisano natančno in zanimivo) ali kakršenkoli balast, kar knjigo dela tako zelo napeto in berljivo.

In seveda veste, da vam konca ne bom izdal. Ali Toporišič odkrije morilca Lazarevića in kaj se je zgodilo s Heleno? Da in ne. Ali se razkrije resnična vloga Natalie Vuga? Da. Pa Krog? Izvedeli boste marsikaj, kar bi lahko prenesli tudi na resnično stanje v naši družbi. In tisto najboljše? Glede na presenetljiv končni preobrat in zanimivo razkritje ter zaključek, menim, da lahko pričakujemo nadaljevanje. Ker ne, na vse ne dobimo odgovorov, a je tudi to izpeljano na zelo prefinjen (da ne rečem kar mojstrski) način, ko si rečeš samo »Hočem še.« In če bo Karmen Petric nadaljevala v tem tempu, potem imamo dejansko novo literarno zvezdo in naj sije čim dlje.

Cankarjeva založba, 2025

Drvo

Priče o pjesmam piše na spodnjem robu zanimive naslovnice. Čigave zgodbe in o katerih pesmih? Zgodbe 26-ih ustvarjalk in ustvarjalcev iz različnih področij ustvarjanja, ki so jih tako ali drugače navdahnile pesmi enega največjih pesnikov tega področja, Zlatana Stipišića, bolj znanega kot Gibonni.

Na knjigo me je – kot še na kaj drugega zanimivega lansko leto; opozoril Zoran Predin, ki je edini Slovenec, ki je prispeval zapis v knjigi Drvo, kar me na nek način ne preseneča. Malo je tovrstnih pripovedovalcev zgodb, v podobnem pripovednem slogu, za katere lahko rečemo, da so sorodni Gibonniju. Seveda mi na pamet pade le še Vlado Kreslin, a je njegova pripovedna lirika nekoliko drugačna, morda pisateljsko najbolj izpopolnjen, ki zna imenitno ubesediti pogosto skrita čustva – Esad Babačić, če bi bil bolj izpostavljen, bi lahko bil zanimiv tudi Andrej Guček, Tomaža Pengova pa žal ni več med nami. Kot tudi ne Đorđa Balaševića in pa Arsena Dedića ter seveda Oliverja Dragojevića, za katere bi si upal trditi, da so na Gibonnija močno vplivali in bi zagotovo lahko zapisali marsikatero zanimivo zgodbo.

Gibonnijeva zgodba (je in ni) in obenem naslovna zgodba zbirke, je njegova »zadnja« (morda bi moral zapisati aktualna) pesem Drvo. Epska pesnitev, o kateri ne želim izgubljati besed. Poslušajte jo enkrat, dvakrat, petkrat, desetkrat in potem jo še poslušajte. Tisto posebno pri Gibonniju – in tu lahko vlečem vzporednice tako z Balaševićem kot tudi z drugimi prej naštetimi slovenskimi avtorji; je dejstvo, da vsakič odkriješ nekaj novega. Nov verz, nov pomen, novo obzorje. In dejstvo, da pesmi, ki so stare po deset, dvajset, trideset let, še vedno »stojijo« in bodo tudi obstale. In če omenjam Balaševića – Drvo lahko postavim ob bok Jednom su sadili lipu.

Zaključni Balaševićev verz »Ko nije drvo razumeo prvo pa tek onda sadio / Taj nije ništa uradio / I shvatiće, kad-tad, da ne zna šta je hlad« in Gibonnijev »Drvo u tišini šume / jer me šume sve razume / mogu biti to što jesam / zabludama svojim tesan / živo drvo ispod kore / čekam da me ruke stvore.« Poezija, pa recite, kar hočete.

Morda bi moral vse skupaj zapisati kot mojo zgodbo, a bi s tem delal krivico drugim avtorjem. Z Gibonnijem sem se podrobneje spoznal med svojim službovanjem na založbi Dallas pred dvajsetimi leti, čeprav priznam, da z njim pravzaprav nisem delal. Bil je, upravičeno, kronski dragulj založbe, zanj je skrbela najbolj izkušena sodelavka (ki z njim sodeluje še danes) in ostali smo zgolj pomagali, če je bilo treba. V tem obdobju sem bil najbrž na njegovem edinem koncertu doslej, in sicer v dvorani Predjamskega gradu v Postojni. Majhno prizorišče, temu smo takrat rekli »intimno ozračjuo«, niti spomnim se ne, kako in zakaj je tisti koncert bil, bil sem pa vesel, da sem imel priložnost Gibonnija v akciji videti prav na takem koncertu. Brez zvezdniške spremljevalne zasedbe (to je bilo še vedno obdobje, po mojem mnenju njegove najboljše plošče Mirakul), brez gostov in showa, ampak – za Gibonnija to ni bilo pomembno. On je dal vsak atom energije, vsak gram svoje duše in sebe v ta koncert. Ni se obnašal prav nič drugače kot če bi nas bilo tam tisoč, deset tisoč ali pa sto tisoč. On je bil preprosto Gibonni. Takrat sem tudi videl, kako težko je držati linijo med patetičnim in iskreno čustvenim – ampak on to zmore in zna. Z vidika poslušalca koncerta sem se podobno počutil le še na koncertih Parnog valjka sredi devetdesetih, ko so promovirali svoj sloviti akustični album Live in ZeKaEm in je občinstvo pelo namesto njih, Aki in fantje pa so uživali v energiji občinstva. Za glasbenika na odru je to najbrž nekaj najlepšega – dajati in prejemati z enako silovitostjo, čutnostjo in iskrenostjo. In priznam, da po tistem nisem imel več nobene posebne potrebe videti Gibonnija na kakšnem večjem koncertu, tisto takrat je bilo takorekoč najbližje popolnosti. In ja, ni nemogoče, da bi kakšen drug koncert, v drugem okolju, prinesel neko razočaranje, ko bi koncerte primerjal. Vedno pač obstaja »tisti« koncert, »tisto« doživetje, prek katerega ne gre.

Moja zgodba z Gibonnijem ima tudi svojo predzgodbo, ki sega trideset let nazaj. In priznam, med prebiranjem knjige Drvo in vzporednem poslušanju njegove glasbe (enako počnem tudi zdaj) so se prebudili številni potlačeni spomini in ena – kot bi rekel Đole »sve su prave ljubavi tužne«; nesrečna ljubezen. Nekega dne bo to zgodba, kriva pa je Cesarica. Saj veste, tista, ki je rešila in oživila kariero Oliverja Dragojevića, napisal pa jo je Gibonni. »Svitlo nek joj ljubi lice / Lipo ka u cesarice / Kad je ja ne mogu jubiti.«

Knjiga Drvo prinaša 26 zgodb (in pesmi) in nemogoče je reči, da so vse enako dobre, odlične in čudovite. Niso. Vseeno bo vsak, ki spremlja recimo bivšo jugoslovansko literaturo, drugače bral besedila Julijane Matanović, Magdalene Blažević, Miljenka Jergovića, Anđela Jurkasa, Kristiana Novaka, Marine Vujčić in nenazadnje Zorana Predina kot pa nekaterih drugih. Pogrešam eno ime, pogrešam Damirja Urbana, Gibonnijevega vrstnika. Pesnika, interpreta, pisatelja, ki – čeprav popolnoma drugače in tudi v drugačnem žanru, podobno, da ne rečem enako in z enako pristnostjo; razdaja sebe skozi verze in pripovedi. Potrebujete dokaz? Poiščite živo izvedbo pesmi Posoljeni zrak i razlivena tinta teh dveh vrhunskih interpretov in vedeli boste, zakaj bi moral tudi Damir kaj napisati za to knjigo.

Nekatere sodelujoče v knjigi Drvo so Gibonnijeve pesmi navdahnile, da so napisali svoje. Kakšen zapis je zelo esejističen. Potem so tisti, za katere se zdi, da so bili kar preveč obremenjeni s tem, kako vključiti pač neko pesem in se morda kar preveč vrtijo okrog nje. In potem so takšni, kjer pravzaprav dolgo ne veš, kje sploh je povezava, mogoče vse do zadnjega stavka ali pa do popolnega trenutka, ko bereš in poslušaš, slišiš ter razumeš. Iskreno, to je umetnost. Ničkoliko pesmi me je osebno navdušilo, navdahnilo, ampak – napisati zgodbo?

Katere so tiste, ki so name pustile res globok vtis? Marino del mare Korane Svilar (navdahnjena s Cesarico), Lažu fotografije (istoimenske pesmi) Kristijana Vujičića, Don’t give up, sister Iva Anića (navdahnjena s pesmijo Anđeo u tebi), Činim pravu stvar – ne spominjem te ja … Julijane Matanović, Jastuk viška Marine Vujčić (navdih: pesem Nisi više moja bol), pa »Budalice, mene ne trebaš ničim kupovat« Ivana Bečkovića (za navdih sta mu služili tako Libar kot Ovo mi je škola), Crni irisi Magdalene Blažević (navdih: Dvije duše), ne vem, če najboljša, vsekakor pa meni osebno najbolj prepričljiva Pjesak nošen vjetrom Kristiana Novaka, Mali zeko Staše Aras (navdih: Vesla na vodi), Kiša Dejana Stojiljkovića, Rašpa Muharema Buzdulja (navdih: Divji cvit), 1:1 Anđela Jurkasa (navdih: Zamoli me in Posoljeni zrak i razlivena tinta), Ljepotom me ukrasi, snagom me postidi Lidije Deduš (navdih Ko si da si), esej Miljenka Jergovića »More pusti vojsku neka spava, to su samo dica daleko od kuće« (po Udici), Kajinov pečat Dorte Jagić (po Mi svijetlimo) in Lažu fotografije Zorana Predina. Ne, niso vse, jih je pa veliko in morda bom ob naslednjem branju katero razumel in doumel drugače. In kot sem rekel hčerki, ko sem knjigo bral – včasih je dovolj zgolj en stavek (ali pač en verz), pa ti zadevo postavi na glavo, te pusti široko odprtih ust in ti prebudi neko novo staro bolečino.

Vse zgodbe tvorijo neko skupno zgodbo, veličastno drevo, naše življenje – od korenin, kakršnekoli že so, prek debla, vej, sramežljivih poganjkov in spet, do kakršnekoli krošnje že. Ampak pomembno je zavedanje, da je to naše drevo, naša zgodba.

Ne bom razlagal, o čem zgodbe pripovedujejo in kako so povezane s pesmimi. Preberite jih in se pustite presenetiti. Vsekakor pa en res dobronameren nasvet – bodite odprtega srca in duha. Tako kot v Gibonnijevih pesmi, se boste podali na potovanje po zemljevidu razgaljene človeške duše – od ljubezni do pozabe, od veselja do razočaranja, od spominov do upov, od lepote do najgršega in vrednega pozabe ter tako naprej. Vsekakor pa je Drvo knjiga, zbirka zgodb, ki se vas bo dotaknila. Morda celo premaknila, da boste dvignili telefon in poklicali koga, ki bi ga morali že davno tega, mu/ji rekli »Oprosti«, »Rad te imam« ali pa vsaj »Pogrešam te«.

Ali kot pravi Gibonni »Ko paučina ispletena / sva su lica, sva imena / samo svjetla noćnih brodova.«

Ljevak, 2024

Tako zelo vas imam rada

(Avto)biografija Anite Ogulin, ženske, ki je zaznamovala humanitarnost v Sloveniji bolj kot kdorkoli drug, je vsekakor pretresljivo branje. Iskreno, polno življenja in bridkih usod ter oči (in upam, da srca) odpirajoče.

Najbrž (in obenem žal) je v Sloveniji malo ljudi, ki se z Anito Ogulin niso tako ali drugače srečali. Zase lahko rečem, da sem imel srečo in sem se z njo dvakrat srečal kot nekdo, ki je želel pomagati in nisem potreboval pomoči. Vem, da so nas dvakrat zgodbe Botrstva na Valu 202 tako zelo pretresle, da so bili otroci tisti, ki so rekli »Dajmo pomagat!«. Pa čeprav je bilo to obdobje, ko tudi mi nismo živeli v razkošju (kar nismo sicer nikoli) in smo bili prej bližje meji, ko bi dejansko tudi sami potrebovali pomoč. A nama je takrat še z ženo uspelo vse tiste nemirne čase (kredite, hipoteke, negotove službe, nezanesljive in neredne plače, stečaje itn.) prepluti in tudi tako, da otroci niso nikoli trpeli kakršnegakoli pomanjkanja. Ne, želeli so pomagati drugim. In smo. Pripravili paket – z živili, kakšno sladkarijo (spomnim se teh zgodb, otrok, ki niso nikoli jedli čokolade, čokolina, lizik, niso imeli nobene igrače ali knjige ipd.), vsak je prispeval kakšno knjigo, kakšno igračo. In sem to peljal v Moste, škatlo nesel v tisti dolgi hodnik, seveda ostrmel koliko je bilo teh družin, ki so potrebovale pomoč, ki same niso zmogle čez mesec (danes recimo vem, da samo pri Rdečem križu Slovenije tako ali drugače pomagamo 120 tisoč ljudem letno, ki po pomoč prihajajo redno in da seveda nismo edina humanitarna organizacija, ki pomaga) in … in prišel tudi do njene pisarne.

Anita Ogulin je bila ob sedmi uri zjutraj že tam, med prvimi. S širokim nasmehom, a vseeno bolečino in žalostjo v očeh. Kratek klepet je bil to, mimogrede sem ji takrat še povedal, da imamo nekaj pohištva, ki bi ga želeli oddati in je iz glave vedela, koga poklicati in ponuditi (gospod je še isti dan prišel po mizo in stole in bil neizmerno vesel), ampak povedala mi je, kar se je takrat zdelo kot puhlica, ampak je dejstvo – dobro se z dobrim vrača. Niti sanjalo se mi ni, da bom nekaj let kasneje tudi sam delal v humanitarni organizaciji, predvsem bližnjim razlagal, da narava našega dela ne pozna urnikov, ker je vedno nekdo, ki potrebuje pomoč. Nisem vedel, da bom vesel in ponosen, da grem iz službe domov lahko tudi z zavedanjem, da smo storili nekaj dobrega, za vse.

Obstaja tudi neka plat vseh nas, vseh tistih, ki se ukvarjamo s humanitarnim delom in to je, da se ponavadi bolj razdajamo, celo žrtvujemo, za druge kot za svoje, ali zase. Anita Ogulin je bila taka oseba, česar se je – sodeč po prebranem; še kako dobro zavedala. Težko je reči, če ji je bilo zato tudi žal, ker mislim, da je težko občutiti obžalovanje, če nekomu pomagaš. Najbrž pa lahko zapišem, da je gospa Anita zbolela tudi zato, ker se je preveč razdajala (drugim). In da je vse nekako prišlo »za njo«. In preden se lotim same vsebine knjige, še eno osebno mnenje. Anito Ogulin sem spoznal kot prizemljeno in skromno žensko, ki je na prvo mesto vedno postavljala druge. In to, kar se je dogajalo v času njene smrti in sedaj, se mi na nek način zdi pretiravanje. Postavljena nekje med svetnico in mučenico, čeprav gre to pogosto z roko v roki, ona pa to ni želela biti. Želela je širiti dobroto in ljubezen. In ja, zagotovo obstaja tudi tista druga plat, o njej smo lahko brali in poslušali, vseeno pa je razlika med tistim, kar vemo in tistim, kar smo slišali od nekoga, ki je slišal od nekoga, ki je menda slišal od nekoga. Osebno nekaj vem – Anita Ogulin je od vseh drugih želela pristop, srčnost in prednost, kot jih je izkazovala tudi ona sama. Kar pa je vse prej kot preprosto, da ne rečem celo nemogoče.

Pojdimo h knjigi … dobršen del je napisala Anita Ogulin sama in kot prizna, se je tega lotila (pre)pozno, saj prej ni bilo časa. Reševala je svet, dodajam jaz. Otroke, ženske, starejše, družine, tisoče posameznic in posameznikov, ki jih je včasih reševala z roba, drugič blažila njihove padce in jih pogosto pobirala z dna ter jih sestavljala. Zaključen del knjige in morda še kaj je prispeval novinar Vasja Jager, ki je zapisan kot soavtor. Knjiga je bila napisana morda desetletje prepozno, saj menim, da bi se rešilo kakšno življenje več in da bi bila kakšna usoda manj žalostna, da ne rečem tragična. Ampak nujno in prav je, da ta knjiga pride med ljudi in da jo prebere kar največ ljudi. Morda se bo v naših glavah, naših srcih še bolj, kaj premaknilo, spremenilo …

Anita Ogulin ni imela lahkega otroštva. Pa ne samo otroštva, življenja. Prvih dvajset let življenja je bilo eno samo mučenje in trpljenje. Oče je bil slep, mama slabovidna, živeli so v uborni hiši in z bratom sta od majhnega skrbela za starša ter še za koga. Ljubezen … kaj je to ljubezen? Starševske ljubezni ni bilo, bližine, topline, nič od tega. Po obeh je pogosto »padalo«, praviloma brez konkretnega vzroka, ampak pač zato, ker je lahko. Anita Ogulin je bila od malega vajena pomagati – njena mama je bila ustanoviteljica ZPM Moste; in je rasla z vrednotami empatije, solidarnosti in prostovoljstva. Ne, ko spoznaš njeno pot, te ne preseneti, da je svoje življenje posvetila in zapisala pomoči potrebnim. Njen prvi zakon je bil ne polomija, ampak katastrofa – takorekoč vsiljen, napolnjen izključno z nasiljem in ustrahovanjem, edina svetla točka je bila hči Karmen, ki je bila sicer sad ne ravno sporazumnega spolnega odnosa. In to v najstniških letih in predvsem v časih, ko pravice žensk niso obstajale niti na papirju, kaj šele v praksi. Ločiti se od takšnega človeka je bilo nemogoče. Anita Ogulin je smrti v oči gledala več kot enkrat. Kot njastnica, kot mlada ženska, kot mamica. Najbrž jo je to zaznamovalo, da se je s tem srečevala in spopadala potem še preostanek svojega življenja, a ne več kot žrtev, ampak kot rešiteljica oz. v vlogi tistega, ki pomaga.

Piše in priznava, da je pomagala – hotela, želela, morala; ker je bila tudi sama na oni strani. Bila je pretepena, posiljena, zlorabljena, pozabljena, ustrahovana, potisnjena na rob, spregledana, zavržena, zavrnjena in zasmehovana, ponižana. Bila je vse tisto, proti čemur se je desetletja kasneje borila. Pomagala je vsem, s katerimi je delila svojo žalostno usodo. Tudi zato, ker je vedela, da se lahko življenje obrne na boljše.

Uspelo se ji je ločiti, zaživeti in potem v trenutku, ko niti ni pričakovala, spoznati moškega, s katerim je preživela preostanek svojega življenja in mu po nekaj letih povila tudi sina, Simona. Iskreno in odkrito piše o vseh teh miselnih preprekah, ki so bile posledice (predvsem njenih) slabih izkušenj, vseh mogočih preizkušenj v zvezi in zakonu, ki sta jih imela – tudi zaradi drugačnega pristopa k življenju in karakternih razlik; ampak jima je uspelo in uspevalo. Odkrito spregovori tudi o morda največji preizkušnji za zakon in družino na splošno, ko so takrat že najstniškega sina Simona surovo pretepli ljubljanski obritoglavci in je komaj ostal živ. Zakaj so ga pretepli? Ker je hotel pomagati drugim.

In recimo, da je prvih sto strani knjige zaznamovanih z nesrečo in žalostjo, bridkostjo in dobesedno iskanjem bilke nečesa pozitivnega in oprijemljivega, da bi se glavna akterka lahko oprijela in živela, je potem kakšnih 20 strani sreče. Urejenega in srečnega družinskega življenja, dela na Zvezi prijateljev mladine Moste – Polje, razvijanja projektov, žal tudi tega nesrečnega dogodka s sinom, potem … potem pa pride zadnjih 40 strani recimo, ko … iskreno povem, da boste težko brali brez cmoka v grlu in predvsem solza. Zgodbe, kot jih poslušamo zdaj dobro desetletje v sklopu Botrstva in drugih humanitarnih projektov in za katere je kar težko verjeti, da so resnične. Ampak so. Poznamo jih, vsak pozna vsaj eno. Alkohol, droge, nasilje, dolgovi, posilstva, orožje, prešuštvo, ljubosumje, krediti, bolezni, propadanje podjetij, nerazumevanje institucij in tako v nedogled. Trpljenje. Propadanje. Ne le posameznikov, družin, ampak propadanje družbe.

V treh letih, kar tudi sam delam v humanitarni organizaciji, na vsaj tedenski osnovi vidim, kako in tudi zakaj sistem ne deluje. Kako ljudje trpijo, sploh otroci. Kako doma ni za hrano, je pa za cigarete, alkohol, morda celo droge in stave. Slišim bridke zgodbe otrok, ki niso bili nikoli obdarovani za rojstni dan in ne vedo, kaj je to rojstnodnevna torta, praznovanje. Ki na letovanje pridejo z imetjem v plastični vrečki, ker je to vse, kar imajo. In tisto je premajhno, skoraj uničeno, mogoče plesnivo, zatohlo in so vsi še dodatno stigmatizirani. Ko vzgojitelji in vzgojiteljice opazijo modrice, rane ali pa nenazadnje, kot lepo zapiše Anita Ogulin – volčje oči. Prestrašenih, ranjenih, previdnih, potisnjenih na rob. In verjemite, težko, zares neverjetno težko, je vsem, ki z njimi delajo in jim skušajo pomagati. Ker to ni eno življenja, ena usoda, ampak jih je na desetine, stotine … vedno več.

Sistem ne deluje. Tudi vsi humanitarni in nevladni sistemi žal ne delujejo optimalno. Ljudje najdejo bližnjice, obvode in izkoriščajo. Spet, tudi te primere (žal) poznamo, vsi mi. Ljudi, družine, ki izkoriščajo – žal na račun drugih, mnogih, ki potem dobijo manj; vse nas – ljudi, ki pomagajo/pomagamo in organizacije, ki se trudijo/trudimo pomagati sto tisočim, ki pomoč potrebujejo. Smo kot don Kihoti in se borimo z mlini na veter? Mogoče. Ampak vsak posameznik, vsaka družina, ki ji pomagaš splavati na površje, priti na breg in jim tam ponuditi roko ali pa ramo, vsak ti da upanje. Upanje v boljši svet in lepši jutri. Ali kot pravijo Beatli »All you need is love« in kot pravi tudi naslov knjige – Tako zelo vas imam rada.

Iskreno vam povem, če se vas ta knjiga ne bo dotaknila, če se (tudi) zaradi te knjige ne bo v vas nič premaknilo, potem resno razmislite, ali ste ljudje. Poglejte se v ogledalo in dobro razmislite. In če greste lahko po svetu, skozi življenje in se pretvarjate, da je vse v najlepšem redu, potem je mogoče čas, da snamete rožnata očala in vidite svet, kakršen je, preden bo nekdo ali pa nekaj ta očala kruto in surovo zbil z vašega obraza in boste naenkrat vi tisti, ki boste potrebovali pomoč. In boste sami, ker ste se tudi vi vedno obračali proč. Saj je življenje lahko dobro in z nami prijazno, ampak nismo sami in ne si zatiskat oči in ušes ter obračat glave.

Tako Anita Ogulin kot Vasja Jager pišeta lepo in se resnično trudita osvetliti vso črnino, v katero plujeta naša družba in cel svet. Lepo je brati knjigo Tako zelo vas imam rada. Lepo in težko. Prav tako, kot je življenje. Predvsem od vseh nas pa je odvisno, kakšno bo to življenje – naše, vaše in tistega nekoga, za katerega ne vemo, pa mu lahko pomagamo z najbolj preprosto gesto pomoči. In naj tale na trenutek že kar preveč oseben zapis zaključim z mislijo, modrostjo, ki mi jo je nekoč davno rekel oče – »Iz zaprte dlani ne gre nič ven, ampak tudi notri nič ne pride.« In naj bo to vaše vodilo skozi življenje …

Mladinska knjiga, 2025

Minister Gregor pa nič

Še ena biografija, ki sem jo nestrpno pričakoval in se je veselil. Še ena, ki me je razočarala. Andrej Stare, legendarni TV-reporter, ki je 45 let poročal za nacionalno televizijo s praktično vseh mogočih športnih dogodkov in se vsekakor naselil v srca vseh športnih navdušencev, je napisal knjigo …

Mogoče bi bilo boljše, da je ne bi. Še boljše bi bilo, če bi jo namesto njega napisal kdo drug. Žal je Minister Gregor pa nič še ena dolgočasna slovenska biografija, v kateri ne izvemo skoraj nič zanimivega. Dobro, sem ter tja kapne kaj zanimivega, ampak Stare tega ne razdela in se vse skupaj zaključi v nekaj stavkih. Zadnjič sem v nekem pogovoru podal primer, kako je ta knjiga bolj ali manj napisana – »Nisem maral tega človeka. Ubil sem ga. Šel sem v zapor, kjer sem odsedel petnajst let. Sedaj sem svoboden.« Priznam, da res težko razumem, kako lahko ljudje s tako zanimivimi življenji napišejo tako dolgočasne knjige.

Andrej Stare je za nacionalno televizijo poročal z največjih športnih dogodkov – naj so bile to poletne ali zimske olimpijske igre, največji atletski dogodki, v spominu ga imamo po nepozabnih prenosih hokejskih tekem (tiste slovite Kakor vihar sploh nikjer ne omeni) ter seveda smučarskih skokov oz. poletov. Andrej Stare je človek, ki je recimo videl svetovne rekorde v (danes bi rekli skokih) smučarskih poletih, ko so bile to dolžine po 180 metrov in se družil ter pogovarjal z vsemi legendami tega športa. Pa ne le tega, vseh športov. Podobno velja za atletiko, kjer sta bila v zadnjih letih sploh s Petrom Kavčičem odličen komentatorski par. Tudi tukaj je videl in doživel marsikaj, da ne govorimo o nogometu ali hokeju. 45 let spremljanja športa iz (skoraj) prve vrste.

Razumem, da v biografiji ob koncu kariere (zaključku pravzaprav nameni še največ prostora) ne boš šel razlagat o čisto vsem, kar se ti je zgodilo. Kaj si videl, kaj si slišal, s kom si se zabaval in kako, ker bi na ta način zagotovo očrnil ali razbil mariskateri mit popolnosti športnikov in drugih sodelujočih. Pa saj vemo, da niso angelčki, ne tuji in niti naši. Pogrešam več čustev, več pristnosti in iskrenosti v zapisih, ker tako se na trenutke zdi, kot da je vse skupaj pisal nekdo, ki je vse te zadeve doživljal iz nekega varnega zavetja domačega (s tem je mišljeno, da ni bil na prizorišču v komentatorski kabini) studia, brez posebnih čustev, morda celo osebne ali vsaj nacionalne vpletenosti v vse skupaj.

Stare se v tej knjigi tako bolj posveča svojemu odraščanju, težkim novinarskim začetkom in potem svoji brezpogojni predanosti nacionalni televiziji, ne pozabi na številne kolege (Milovanovič, Lajevec, Lah, Strehovec, Kavčič) in se ogromno časa posveča tudi svoji zdravniški izobrazbi in praksi oz. delu ter tu pa tam navrže kakšno zanimivost ali anekdoto. Srčike pa ni. To, kar je v prenosih pogosto znal storiti in smo ga imeli tudi zaradi tega tako radi.

Zakaj je Andrej Stare to knjigo pisal sam? Zakaj človek, ki je živa enciklopedija statistik za cela desetletja svetovnega športa in ki se je za vsak nastop skrbno pripravljal, napisal nekaj tako zelo površnega? Odgovor na prvo vprašanje bi najbrž bil, če bi jo pisal kdo drug, da bi šel najbrž raziskovat, se pogovarjat s kom in bi skoraj zagotovo izvedel kaj tudi o tistem, o čemer avtor tako pač molči. Odgovor na drugo vprašanje bi lahko bil, ker se morda vsega ne spomni – glede na časovni razmik je to dokaj logično. Po drugi strani glede na vse statistike, ki jih je sam ustvarjal in beležil, zanimivih spominov zagotovo ne manjka. A že če bi nam – ki smo ga poslušali in tistim, ki morda želijo postati komentatorji; ponudil vpogled v svojo pripravo, način beleženja, usklajevanja in potem primerjanja podatkov, bi bilo nekaj fantastičnega. Osebno vem tako zanj kot recimo tudi za Iva Milovanoviča (saj veste, »Po moji uri …«), da sta beležila takorekoč vse in da so te beležke, zapiski, zvezki in še kaj resnično bogastvo in da zanju nobena tekma ni pomenila priti bodisi na prizorišče ali v studio in pač komentirati, ampak je bilo zadaj veliko priprav in raziskav. In tega, recimo novinarskega »žmohta«, tukaj ni.

In še nekaj je treba omenit, kar je privedlo tako do Staretovega konca kariere in kar je morda lahko tudi razlog, da je vse skupaj precej dolgočasno. Spomnim se tistega nesrečnega prenosa smučarskih poletov na Kulmu, ko smo se gledalci najbrž od prvih minut dalje spraševali, kaj se dogaja. Tisto značilno pokašljevanje, iskanje besed, napake in slišna zmedenost sta bila takrat mnogo bolj očitni kot kadarkoli v preteklosti. In ja, opazili smo jih tudi v preteklosti, ko se je znal dr. Stare v komentiranju kar malo preveč spustiti z verige. Seveda je velika razlika in na neko javno mnenje ne bi smelo vplivati, kaj šele odločati o njegovi zaposlitvi, kaj človek počne v prostem času. Andrej Stare v prostem času (nekajkrat videno tudi na lastne oči) rad pogleda v kozarec in to je dejstvo. In žal smo se gledalci in poslušalci nekajkrat lahko prepričali, da se zna to zgoditi tudi na delovnem mestu. Čakanje, stres, slabo vreme, nepredvidljivost in še kaj so pravzaprav zgolj izgovori – takšna neprofesionalnost pač ne sme biti dovoljena.

In na nek način se mi je zdelo tedaj kar čudno, ampak zelo slovensko. Med samim prenosom (poletov v Kulmu) je bilo sploh na družbenih omrežjih ogromno nekih komentarjev in različnih domislic na račun njegovega stanja. Potem je na TV Slovenija padla odločitev, da je bila to očitno kaplja čez rob in – čeprav so mu dovolili še poslovilno komentiranje ene tekme v Planici; da je to konec sodelovanja in s tem tudi kariere Andreja Stareta. In so bili ljudje spet ogorčeni. Zakaj, kako, on je pa ja zaščitni znak in ga bomo pogrešali. Nenadoma je iz zasmehovanega pijančka postal žrtev, v očeh mnogih celo žrtveno jagnje. Ja, kot je Miha Šalehar lepo zapisal, Slovenija je mokra država in pri nas lažje odpuščamo to, da kdorkoli rad pogleda v kozarec kot pa karkoli drugega. In da ne bo pomote – Andrej Stare si je zaslužil veličastno slovo, ker je dal ogromno slovenskemu športu in novinarstvu, moti pa me ta (dvoličen) odnos, ki smo ga pokazali do njega.

Skozi branje mi je šlo lep čas na živce nenehno primerjanje z junakom Martinom Krpanom (s katerim se Andrej Stare rad poistoveti), njegovim nasprotnikom Brdavsom (vsi drugi, ki so mu radi metali polena pod noge) in tisto znamenito Levstikovo frazo »Minister Gregor pa nič.« Ta naslovni minister Gregor mi pravzaprav vse do zaključka ni šel v račun – dokler se Staretova kariera in zgodba ne zaključita. (Minister) Gregor oz. odgovorni urednik športnega programa TV Slovenija, Gregor Peternel je na neki točki vseeno nekaj rekel, storil … legendi, ki je imela takorekoč več let delovne dobe kot on dejansko let, se je zahvalil za sodelovanje in mu pokazal vrata. Žal – po zapisih sodeč; z veliko manj spoštovanja in dostojanstva do dela in lika Andreja Stareta, kot si ga slednji zasluži.

Pa sem mislil, da bo to kratek zapis. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem zbral misli, saj sprva nisem vedel, kaj naj o tej knjigi sploh pišem. Dolgočasna je. Ampak zakaj? Nazadnje sem se tako počutil, ko sem pisal o biografiji skupine Niet – Pa tako lep dan je bil. 40 let kariere, veliko vsega, ogromno zanimivega in najbrž tudi res veliko neznanega, zamolčanega, ampak tega v knjigi ni. Tam sem bil seveda toliko bolj razočaran, ker mi Niet nekaj pomenijo. Ni čustev in glasba so čustva. Enako kot so v športu. In ja, tudi šport mi je ljub in morda bo zvenelo nenavadno, a to so bile moje sanje. Kot otrok sem v dnevni sobi čez gugalnik poveznil odejo, da sem videl zgolj TV-ekran in potem se se pretvarjal, da sem snemalec. Obenem sem si na liste pisal rezultate, sešteval (nisem imel pojma o seštevanju decimalk!) in si zapisoval rezultate, uvrstitve, tako kot sem si kasneje med spremljanjem nogometnih prvenstev pisal opombe o igralcih »eksotičnih« reprezentanc, za katere nisem prej nikoli slišal, a so me pritegnili z igro. Bil sem celo na nekaj usposabljanjih za TV-komentatorja, a sem se prepričal, da to ni moj svet. Še danes pa ostaja moja velika želja, da bi kdaj lahko upravljal s kamero – žerjavom. Ampak če bi kot otrok recimo bral to knjigo, ne bi nikoli sanjal o tem. Ker je to dolgočasno – od hotela do hotela, od prizorišča do prizorišča, podobno kot športniki. Dolgočasno. Tako kot po prebrani knjigi o Nietih ne bi nikoli sanjal, da bi igral kitaro. Mar naj ne bi bile takšne knjige, torej (avto)biografije tudi navdihujoče?

In seveda razmišljam, katere res so tiste domače biografije, ki so nekaj povedale in ko sem si rekel Vau, ko sem knjigo odložil. Cavazza Vesne Milek. Rac Petre Pogorevc. Odlični sta tudi biografiji o Tomažu Humarju in Dušanu Mravljetu, malo manj (odlična) tista o Juretu Robiču. Priporočim lahko tudi Zgodbo iz prve roka Tadeja Goloba o Zoranu Predinu, Glej ga, Součka!, Samohodca o Igorju Vidmarju in potem se počasi neha. Vse ostalo je pravzaprav en velik, pogosto prazen piar. Moram priznati, da sem radoveden, kaj bom prebral in izvedel v biografijah Anite Ogulin in Aljoše Žorge, ki me čakata … In kakorkoli si vedno znova želim, da bom nekega dne lahko bral biografije o Breclju, Benču, Kreslinu, Pengovu, Buldožerjih, Big Foot Mami, Domicelju, Siddharti, Sepetu oz. Sepetih, Neci Falk in tako naprej, me je obenem strah. Če jih bodo pisali sami, bodo seveda prijazni in popolni. Če jih bodo (po njihovem naročilu) pisali drugi, bodo še prijaznejši in popolnejši. V primeru tretje možnosti pa bo knjiga prazna, ker bo nemogoče priti do zanimivih informacij in sogovornikov. Slovenci smo res čudni. Pohlevni, prijazni in ker smo tako majhni, se nihče ne upa nikomur povedati resnice in se zameriti. Andrej Stare je bil na obeh straneh tega kovanca, ampak v svoji knjigi Minister Gregor pa nič je povedal veliko premalo.

Beletrina, 2025

Vernon Subutex (tretja knjiga)

Veliki finale ali kakorkoli že bi temu rekli po francosko. Vernon Subutex, tretjič in zadnjič. Veliko razodetje ali veliki pok? Težko pričakovan zaključek, ki pa, vsaj mene osebno, v marsičem razočara.

Kdo je Vernon Subutex, kakšna je sodobna Francija in s kakšnii težavami se ubada, smo lahko brali v prvih dveh knjigah Virginie Despentes in v fantastičnih prevodih Jedrt Maležič. In na tej točki lahko izpostavim, da je tudi v tretje to vsekakor eden najboljših in najbolj prepričljivih delov – prevod. Toliko strasti, »žmohta«, sodobnosti in pristnosti ter občutka za doživeto dojemanje jezika, časa in prostora, v katerem se uporablja, je danes redko zaslediti v prevodih. Poklon, vsekakor. Prvi del me je navdušil, drugi je na trenutke pešal in pojenjal, v tretje pa … čisto preveč trenutkov je, ko se zdi, kot da manjkajo celotna poglavja, ko je spet vprašanj več kot odgovorov, o samem zaključku pa rajši (še) ne bi. Med brskanjem po bralnem spominu sem se spomnil na našo Ireno Svetek in njeno krimi trilogijo Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ, kjer sem pričakoval zaključni bralni »orgazem«, ostal pa nepotešen.

Vernon Subutex je dobršen del tretje knjige sicer izredno vznemirljiv. Njihovi potujoči glasbeni dogodki, kjer Vernon spretno čara z mešanico glasbe in govori Alexa Bleacha, da čez čas vse skupaj pripelje do skupinske čarovnije, ki je nihče pravzaprav ne zna založit. Konvergence. Glasbena čarovnija, Vernon Subutex pa šaman, ki se pusti razvajati in ima okrog sebe zvesto ekipo ljudi, ki jim lahko zaupa. A le do točke preloma, ko med naključnim obiskom Pariza izve, da jim po prijatelju Charlesu pripade polovica njegovega zajetnega bogastva, približno pol milijona evrov. Kaj s tem denarjem, za kaj ga nameniti? Dejstvo je, da Charlesova vdova, Vero, ni posebej naklonjena deljenju bogastva s potepuhi in ničvredneži, narkomani in brezdomci.

V Vernonovem taboru tako pride do razhajanj in razkolov, sumničenj, obtoževanj in sporov. Vse skupaj privede do točke, ko ima Vernon vsega dovolj in odide. Recimo temu na svoje. Potuje po Evropi, s spremljevalko/managerko Mariano,ki ga spretno trži številnim organizatorjem plesnih dogodkov, Vernon pa dela tisto, v čemer je dober in v čemer nenazadnje uživa – vrti glasbo. To niso več konvergence, tisto je bilo vseeno neka višja, na trenutke celo nadnaravna stopnja doživljanja glasbe, ampak preprosto plesne zabave.

Mnogo bolj zanimivo je tisto obstransko dogajanje, ki ga vodi producent Dopalet, glavni negativec, ki je sploh v drugem delu doživel bridko kazen in se želi na vsak način maščevat. Maščevat tistima dvema, ki sta vdrli v njegov zasbni prostor, ga ponižali, kazensko tetovirali in odšli neznano kam. Izginili. Aicha in Celeste živita v prostovoljnem izgnanstvu, saj tisti, ki Dopaleta poznajo, vedo, da ne bo odnehal. Ponos mu tega ne da. Aichina krinka je mnogo bolj prepričljiva, tudi ona se mnogo bolj drži zapovedanih pravil in Hijeninih ukazov. Pri vsem skupaj ji je v pomoč tudi njena muslimanska vera, a spet le do neke točke, do točke zloma. Celeste je po drugi strani mnogo bolj lahkomiselna, njena krinka je hitreje razkrita, kazen pa strašna. Vezni člen je Max, ki po dogovoru z Dopaletom in v veliki želji postati »nekdo«, poišče enega za drugim, razkrije njihove vloge in čeprav se zdi, da bomo dočakali srečen, morda vzvišen konec, dobimo pokol.

Pokol, ki na nek način zaokroži omenjeni napad tako na Charlie Hebdo kot tudi na nočni klub Bataclan. Pokol, ki pravzaprav zelo pristno odraža stanje duha v današnji (lahko tako rečemo, saj so spomini na omenjene dogodke še kako živi tudi nekaj let kasneje) Franciji, stanje duha, sovraštvo, paniko in vseprisotno nastrojenost proti vsemu in vsem drugačnim. Sploh ni pomembno, kakšna je zgodba teh ljudi – za bregom imajo nekaj slabega. Pika. Svet v malem – poln sovraštva, nestrpnosti in pokolov. Ker smo si ljudje različni. Pokol kot tak je vseeno nepričakovan in bralca vsekakor preseneti. Tisto kar sledi, pa še toliko bolj.

Koncu sledi še en konec – ali pač skok v prihodnost?; kjer avtorica zabrede v neko čudno (znanstveno) fantastiko in kjer ob koncu izpadeš kot totalen nevednež, ki se sprašuje, kaj je vendarle zgrešil, ker ti ni pač nič jasno.

Vernon Subutex v zaključku pusti res mešane občutke. Imenitna zgodba, pristen prikaz (razkroja) francoske družbe, zanimivi liki in njihova povezanost, a namesto, da bi bilo zaključno delo vrhunec, je pravzaprav padec.

Cankarjeva založba, 2024

To nisva midva

Mladinski roman, ki mi ga je dolgo časa na kup bralnega kupa odlagal najmlajši sin Adam, a ni bil čas. Potem sem knjigo kar malo »lahkomiselno« vzel v roke, da se malo sprostim z branjem nečesa bolj lahkotnega. A To nisva midva ni lahkotno branje, polno čustev in izpraševanj, dvomov in predvsem vsebinsko bogato.

Saj bi moralo biti jasno, da so knjige v zbirki Z(o)renja ne le zanimive, ampak se lotevajo tudi tematik, na katere praviloma ne pomislimo, dokler se ne zgodijo. Avtorica Neda Alaei, ki je po poklicu socialna delavka, si je za rdečo nit izbrala soočanje s smrtjo družinskega člana, v konkretnem primeru mame. Smrt je vsekakor eden tistih dogodkov, za katerega vsi vemo, da je na neki točki v življenju neizogibenm a celo takrat ko ga morda v primeru kakšne hujše bolezni pričakujemo, nepričakovan. Upam si reči, da nisi na smrt nikoli dovolj pripravljen, da se boš s tem soočil. In če damo na stran smrt otroka, je smrt mame (najbrž) za večino otrok veliko hujša in bolj boleča kot smrt očeta. Mame so praviloma vseeno bolj prisotne, vpete, radodarne s čustvi, časom, lahko rečem tudi z izkazovanjem ljubezni. In iz tega vidika bi lahko sklepali, da so očetje potemtakem trdne skale, ki kljubujejo najhujšim viharjem in se nikoli ne strejo.

No, kaj pa, če se? To nisva midva govori prav o tem. Najstnica Sanna po mamini smrti ostane sama z očetom. Oče je izgubljen. Ni več ne oče, niti moški, če rečemo malo grobo, ampak zgolj še lupina človeka, ki se bo pod prvim večjim pritiskom strla in jo bo zelo težko sestaviti nazaj. Tako je v marsičem skrb za dom – in predvsem za očeta; na Sanni. In ne le to, oče ji pogosto celo očita, da bi mu morala ona bolj oz. vsaj malo pomagati. Da mu je težko zaradi dogodka, ki mu kar ne gre z jezika – da sta ostala sama, da je žena/Sannina mama mrtva. Pogosti so trenutki, ko misli, da je žena živa oziroma, da je Sanna živa. Celo zaspi in spi najboljše in najlepše takrat, ko zaspi v hčerkinem objemu. (Priznam lahko, da sem imel v teh prizorih grenka pričakovanja, da se zna iti avtorica še korak dlje v očetovi naklonjenosti do hčerke/žene, a temu na srečo ni bilo tako.)

Sanna pa ne more. Ne zmore. Izgubila je najboljšo prijateljico Mie, ki ji jo je dobesedno speljala »popolna« Miete.Simpatični Yousef, ki pride v njihov razred in v Sanni prebudi navdušenje nad fotografijo, se zdi ujet in razpet med lastne želje in tisto, kar odreja glavna oseba, da ne rečem vplivnica razreda, Miete. S Sanno imata veliko skupnih trenutkov, povezanih s fotografijo, kjer se zdi, da sta oba resnično tisto, kar želita biti, kar odpre tudi številne rane, ki jih skrivata pred drugimi. Intimnost na mnogo višji ravni od nerodnih poljubov in ponorelega dopisovanja prek aplikacij.

In tu je še Trine, Sannina učiteljica norveščine, ki več kot očitno čuti, da je v Sannini odsotnosti, izgledu, zmedenosti, večni utrujenosti in nepripravljenosti nekaj mnogo več. Želi pomagati. Vidi jo, kot ji na neki točki reče, a Sanna pravzaprav noče, da bi jo kdo videl. Krhko, takorekoč strto, prav tako, kot je njen oče. Lahko bi rekli celo nevredno. Ne pomaga niti sosedov »terapevt«, maček Sven, niti glasba »depresivne« zasedbe Kent, ki sta jo oboževala njena starša in ki jo Sanna lepo opiše kot glasba, ob kateri je lahko vedno tisto, kar želi biti.

In tako se sklene krog in pridemo do bistva naslova – Sanna in njen oče nista, kar bi morala biti. On ni oče, ona nikakor ni žena, a tudi hči ne več. Drug drugemu sta v oporo na napačen, celo neprimeren način, preprosto zato, ker nista znala, mogoče celo hotela, ustrezno žalovati za mamo/ženo in predelati njeno smrt. Tako pomembni dogodki zahtevajo svoj čas. (In kot že tolikokrat, govorim tudi iz lastne izkušnje ob ločitvi, ko sem prehitro mislil, da sem »predelal« petindvajset let skupnega življenja. Ne gre tako hitro, ne gre čez noč.) Čas celo rane pravi star pregovor in drži.

Zgodba v To nisva midva se na tej točki ne konča, saj se oba junaka dejansko raztreščita na številne drobne kosce, ki ju bo težko sestaviti. Kako in zakaj, boste izvedeli med branjem kot seveda tudi, kako se zgodba zaključi. Lahko vas vsaj malo potolažim in rečem, da je konec srečen, čeprav bi težko rekli, da je popoln, predvsem pa – v resničnem življenju pogosto ni tako. Starši v takih primerih pogosto pozabimo na otroke, za katere sicer ves čas skrbimo – naj je to smrt, rojstvo, ločitev, selitev. Lahko rečemo, da so to najbrž najbolj stresni dogodki v naših življenjih – pri otrocih pa lahko dodamo mogoče še prehod v srednjo šolo, prvo res zlomljeno srce, prvi spolni odnos in še kaj bi našli. Tudi tu se zadeve spreminjajo in tisto, kar je za nas, odrasle, na nek način lahko vsakdanje, za otroke, sploh pa mladostnike, nikakor ni. Zato, kot že tolikokrat – prisluhnimo jim, vzemimo si čas zanje.

To nisva midva bi lahko bil seveda povsem drugačen, če bi si Sannin oče vzel čas za hči. Konec koncev, če bi se kdaj zgolj ozrl naokrog in na svoje življenje, si resnično vzel čas za hči in se sprijaznil s sedanjostjo in dejstvom, da sta ostala sama. In da je žalovanje seveda nujno potrebno, ampak da je treba naprej. On in še bolj hči in kot je težko njemu, je še tolikokrat težje njej. Dejstvo, da se je Sanna našla v fotografiranju, pa čeprav skozi ta hobi ni mogla ravno izkazati čustev in bolečine, je bil to vseeno beg, nekakšna uteha, v drug svet, kaže na to, kako se še lahko soočimo z nečim takim. Tečeš, plezaš, kuhaš, boksaš, slikaš, pišeš, igraš glasbo, fotografiraš … najslabše in obenem najlažje se je zapreti vse, se delati, da svet ne obstaja in čakati, da mine. Ne mine, ne kar tako. Najti moraš sebe in postati ti.

Kot že tolikokrat v takem primeru – obvezno branje. Za najstnike oz. mladostnike, za starše, socialne delavke, psihologe, učitelje. Branje za na seznam priporočljivega, da ne rečem kar obveznega branja za mladino, ki se dandanes sploh ne zna soočati niti z lepimi čustvi, kaj šele z negativnimi. Tudi to je ena od zadev, na katere odrasli pozabljamo – današnja mladina (pa s tem mislim kar vse, mlajše od 18) je drugačna. Globoko v sebi pa so to še vedno otroci, otroci, ki predvsem potrebujejo starše.

Miš, 2022

Magi – Kao da je bila nekad

Margita Stefanović – Magi, ena prvih rock heroinj s področja bivše Jugoslavije, femme fatale, genialna pianistka in vsekakor zaznamovana s prekletstvom skupine EKV oz. Ekatarina Velika. To je njena biografija in bržčas ena (naj)boljših biografij s tega področja in iz tega časa.

Nekaj moram zapisati v uvod, da ne bo spet vse skupaj izpadlo preveč »navijaško«, pristransko in morda celo poznavalsko. Skupine EKV (uporabljal bom krajšo različico njihovega imena) nisem nikoli poslušal, imel sem jih celo za precenjene, z zateženimi besedili (glede česa se pravzaprav nisem motil) in nenavadnim novovalovskim zvokom, ki mi ni šel nikakor v uho. Razlog – predvsem klaviature. Z le redkimi izjemami sprejemam zvok klaviatur v rock glasbi, ampak EKV niso bili med temi izjemami. (Danes bi tudi težko rekel, da so rock skupina). Recimo temu prelom se je zgodil, ko sem poslušal dvojno koncertno ploščo Iznad grada. Težko je reči, da je bila skupina na vrhuncu, čeprav zvenijo odlično, plošča je toliko bolj zanimiva, ker gre pravzaprav za posnetek njihovega zadnjega koncerta, 12. novembra 1993 v slovitem Sava Centru. Lahko rečem, da sem bil do tistega trenutka mladostno zaletav, glasbeno in poslušalsko nezrel in da so bili EKV pred (mojim) časom. Pa še danes – sploh po prebrani Magijini biografiji; vidim, da nimam pojma.

Poleg tega lahko rečem tudi, da njihove prve plošče niso bile najboljše posnete, zmiskane in producirane. Zvok je pač slab in neprepričljiv. Glasba pač ne pride do tistega izraza, kot si ga zasluži. Obenem se moram zahvaliti dragemu kolegu Esadu Babačiću, ki v številnih svojih besedilih spomni in izpostavi neverjetno poetično moč in sporočilnost Milana Mladenovića, pevca, kitarista, glavnega tekstopisca EKV, ki je kot neustavljiv vulkan bljuval besedila in verze … Nikoli – morda tudi zato, ker me to ni obremenjevalo in so se s podobnimi težavami ubadali tudi moji drugi glasbeni heroji; skupine EKV nisem zavračal, ker bi bili »narkomanska skupina«, kot so svojčas sloveli.

Novi val, ki se nastal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na področju bivše Jugoslavije, je bil specifičen in celo nenavaden glasbeni pojav, ki se je razlikoval od mesta do mesta. Ljubljana (Videosex), Maribor (Lačni Franz), pogojno celo Trbovlje z Laibachi, Zagreb (precej različen nabor skupin, vse od Azre prek Prljavog Kazališta, do skupine Film, Haustor, nekateri tu poleg uvrščajo tudi Parni Valjak), kuhalo se je na Rijeki (Paraf, Termiti) in potem je bil tu seveda Beograd, kjer so bili glavni najprej Šarlo Akrobata in Idoli ter Električni orgazam, pa potem Disciplina Kičme in EKV. Če vas to poglavje glasbene zgodovine zanima, vam v branje priporočam recimo Yu Rock enciklopedijo Petra Janjatovića, velikega in odličnega poznavalca in spremljevalca glasbene scene na področju bivše Jugoslavije, v poslušanje pa kultno ploščo Paket Aranžman.

In še en pomemben opomnik – to ni biografija skupine EKV ali pač njihovega frontmana, Milana Mladenovića. Ne, to je biografija o Margiti Stefanović – Magi, njenem odraščanju, demonih, odvisnostih, iskanju in izgubljanju, ustvarjanju in bivanju v nenavadnem času in v edinem mestu, kjer je bilo to in tako mogoče – Beogradu. Ali kot ga je Magi kasneje rada imenovala – strašnem Beogradu.

Dušan Vesić nas uvodoma popelje v povojni (po drugi svetovni vojni) Beograd, kjer so nastajale nove elite, kjer so se dogajali številni povojni pretresi in je Beograd postajal vse bolj podoben kakšnemu Londonu ali celo New Yorku. Bilo je vsega in vseh. Magi je prihajala iz nenavadne družine, oba starša sta bila po rodu Srba (in že naslednje bo pač zvenelo kot bo), oče iz Črne Gore in mama s Kosova. Oče je bil TV-urednik in režiser, veliko časa odsoten in na neki točki seveda tudi z vzporednim življenjem (beri: ljubico), mama je bila gospodinja, ki pa je Margito bolesno priklepala nase in jo usmerjala v glasbo. Razlog je bil preprost – Magi je imela namreč popoln posluh, kar je lahko blagoslov ali prekletstvo. Glasbo je čutila, slutila razvoj pesmi in igrala brez posebnega truda, kaj šele naprezanja. Vse dokler ni bila njena mati Desa soočeno z moževo prevaro in je bolj iz maščevanja kot iz ljubečega materinskega instinkta Magi takorekoč prepovedala ukvarjanje z glasbo. Magi bi šla lahko kot ena najbolj nadarjenih in že takrat potrjeno odličnih klasičnih pianistk na katerokoli svetovno glasbeno akademijo (glavni in najbolj realni cilj je bila tedaj Moskva) in najbrž tam blestela. Tako kot recimo Ivo Pogorelić, njen vrstnik in tisti čas glasbeni sopotnik, da ne rečemo kar sorodna glasbena duša. Magi se je nato odločila za študij arhitekture, v katerem je vse prej kot uživala, pa čeprav je med glasbo in arhitekturo našla kar nekaj stičnih točk.

Prav v tem obdobju je pravzaprav prišlo do prelomnega trenutka v njenem življenju, ki je vplival na njeno prihodnost – odšel je Pogorelić, v Venezuelo je odšel tudi tedanji fant in še ta spor z materjo, s katero nista imeli nikoli posebej zglednega odnosa, kar je Magi kasneje preslikala na vse svoje odnose in tudi svoje življenje. Danes bi rekli, da je bila Magi kot otrok zlorabljena – njene zdravstvene težave so bile skrivnost, mama jo je pogosto pretepala in drugače fizično kaznovala ter psihično ustrahovala. In če je zaradi hudih glavobolov in občasnih epileptičnih napadov kmalu zaužila morfij, je kaj kmalu posegla tudi po heroinu, ki je ravno tako zaznamoval njeno življenje, saj je bila »čista« res kratko obdobje preostalih desetletij.

Magi se je kmalu znašla v krogih takrat vzhajajočih beogradskih glasbenih zvezd in če je bil Pogorelić njena sorodna duša klasične glasbe, je v tem drugem, recimo rock’n’roll svetu, vlogo sorodne duše zasedel Milan Mladenović. Čeprav je bila v glasbenem izrazu EKV pravzaprav najbolj povezana z basistom Bojanom Pečarjem, s katerim sta bila glavna tvorca glasbe, sicer pa se je rada zapletala v vihrava, posesivna razmerja (tudi s člani skupine). Zgodba EKV si seveda zasluži svojo knjigo in veliko pisati o tej kultni zasedbi, pravzaprav nima smisla. Dolgo časa so se prebijali, niso pristajali na kompromise in niso želeli delati popularne in sprejete glasbe ter hite, ampak so vztrajali pri svojem glasbenem izrazu in ga skozi plošče razvijali. Vse od prvenca Katarina II (kot so se sprva tudi imenovali) in nato S vetrom uz lice (obe so izdali pri tedaj ZKP RTV Ljubljana) ter prebojnih Ljubav in Samo par godina za nas, s katerimi so začeli počasi osvajati bivšo Jugoslavijo. Besedila so izrazito večplastna – naj si bodo o življenju, ljubezni, smrti, svetobolju, so pravzaprav vedno o drogi. Pravzaprav so bili vsi odvisni od heroina, za nameček sledilci okultnega (v Beogradu so v osemdesetih častili Aleisterja Crowleyja) in ker so se v skladu z usmeritvami kulta predajali tudi svobodnemu seksu (različnim oblikam orgij), je v njihovo družbo prišel tudi še en sovražnik glasbenikov tistega časa – aids.

Seveda pa konec osemdesetih in začetek devetdesetih niso bile le droge in aids tiste, ki so ogrožale glasbenike in nasploh celo Jugoslavijo. Bilo je tedaj obvezno služenje vojaškega roka, ki je poskrbelo za težave številnih glasbenih skupin širom Jugoslavije, predvsem pa je bil naraščajoč nacionalizem, ki je bil toliko bolj izrazit in opazen sploh v Srbiji. Za skupino, ki se je otepala kakršnegakoli političnega naboja in je bila sprejeta v vseh državah bivše Jugoslavije, tudi to ni bilo preprosto. No, in poleg tega seveda ne smemo pozabiti na inflacijo – ta je v Srbiji še toliko bolj do izraza prišla v drugi polovici devetdesetih, ko je denar dobesedno sproti izgubljal vrednost; zaradi katerih se je tudi skupini EKV nemalokrat pripetilo, da je pred koncertom dogovorjen honorar po koncertu pomenil minus. V knjigi je tudi njihov menedžer, (eden od mnogih, sicer) Dušan Ercegovac, predstavljen kot precej sumljiv lik, za katerega bi si upal trditi, da je skupino redno goljufal oz. izkoriščal. In če je tvoje življenje zaznamovano z odvisnostjo od drog, ki jim vrednost ni padala, si bil v toliko večjih težavah.

In Magi je bila … vedno v dolgovih, brez pravega imetja, na neki točki je prodala vse od stanovanja do klavirja. Kajti, heroin je bil tisto, kar je potrebovala, vedno. Kot Vasić večkrat napiše – ni bil heroin tisti, zaradi katerega je bila tako genijalna, ampak je bil to njen način, da je pravzaprav ostala normalna. Da se je uspela soočati in spopadati z vsem, kar ji je življenje serviralo – od maminega nasilja, očetove neprisotnosti, odhajajočih fantov, nerazumevanja občinstva, iskanja lastnega jaza, izkoriščanja, nacionalizma in, smrti. V tej vlogi tolažnice bi lahko bila glasba, a je bil heroin. Heroin, ki ima to »čudovito« lastnost, da ne omeji tvojih kreativnih sposobnosti in so ga prav zato uživali mnogi, da ne rečemo kar vsi.

In seveda, ko smo pri smrtih … tisti dve smrti, ki sta Magi resnično potolkli, sta bila Milanova (novembra 1994) in potem še očetova (februarja 1996). Z mamo dolgo časa nista govorili in čeprav je Magi trdila, da sta tik pred mamino smrtjo zakopali bojno sekiro, temu menda ni bilo tako. Magi je bila za njeno mater veliko razočaranje in ji ni oprostila. Milanova smrt je seveda pomenila konec EKV, očetova pa konec nekega navideznega lagodja in varnosti. Magi je ostala sama. Bili so neki projekti, tako ali drugače povezani z EKV, a brez pravega uspeha, prepoznavnosti ali sprejetosti pri širši publiki. Ivica Vdović – Vd je zaradi aidsa umrl že leta 1992, Bojan Pečar je v Londonu umrl leta 1998, Dušan Dejanović zaradi aidsa leta 2000, mnogi so odšli že prej. In ne le, da je ostala sama, sama s svojimi dolgovi in le redkimi, ki so ji skušali pomagati, ostala je dobesedno brez vsega. Epileptični napadi so se stopnjevali, vse slabše je videla, v rokah ni imela več nobenega občutka in pristala je v centru za brezdomce, nato v bolnišnici. Izgubljena. In če je bila Milanova smrt skoraj filmska, je bila njena zares tragična – umrla je 32 let za Jimijem Hendrixom, 18. septembra 2022, za posledicami aidsa. Morda ne ravno pozabljena od vseh, ampak pozabljena. Senca. »Kao da je bila nekad« naj prevedemo v »Kot je bila nekoč« ali »Kot da je nekoč bila«?

Prebral sem mnogo biografij in poznam mnogo usod glasbenikov. Magi (po letih) sicer ne sodi v sloviti »klub 27«, ampak ali jo je kaj delalo bistveno drugačno od Hendrixa, Morissona, Cobaina, Joplinove, Jonesa in še koga? Bila je (glasbeni) genij, revolucionar, močno pred časom, a tako zelo zaznamovana z nekimi travmami in nezmožnostjo soočanja s tukaj in zdaj, da preprosto ni šlo več. Vsekakor pred časom. Kajti čas, v katerem je živela in delovala, je ni razumel, je ni sprejemal. Kot se sprašuje Vasić – če bi jo pošteno plačevali, predvsem v knjigi obtoži založbo in RTV Beograd, pa tudi že omenjeni Ercegovac ni nedolžen; bi si lahko kupovala boljši heroin, bi jo to mogoče rešilo. A ob kopici »če-jev« je vsakemu jasno, da je bil njen življenjski stil pač samodestruktiven. Vsak dan je bil dar. Vsak »šus« bi lahko bil zadnji … vsaka odigrana nota zadnji zven. In tako je tudi bilo. Margita Stefanović – Magi je bila (poleg bobnarja Ipeta Ivandića, ki je zaslovel pri Bijelo Dugme) bržčas najbolj tragičen lik jugoslovanske rock oz. sploh glasbene scene. Preprosto žalostno.

Knjigo zaključi še nekaj zanimivih prilog, med drugim dve zgodbi, ki ju je Magi zapisala in ki bi ju lahko primerjal z deli Williama S. Burroughsa. Dobesedno noro. In potem še fantastičen esej filmske režiserke Jelene Marković: EKV – Kultura droge, sloboda i identitet, kjer se strokovno, da ne rečem kar znanstveno spopade z delom in mitom EKV in ki vam da misliti. Še en dokaz več, da je Dusan Vesić odlično opravil svoje delo, pri čemer je svoje zagotovo prispeval tudi eden od urednikov izdaje, ravno tako odlični pisec Ivan Ivačković.

In še nekaj je treba napisati – ta knjiga je odličen, takorekoč vzorčen primer, kako napisati zanimivo in berljivo biografijo. Dokument časa z duhom in kritiko časa. Zgrajeno na lastnih opažanjih in spominih, z veliko raziskovanja in kopanja po tiskanih, radijskih in televizijskih arhivih, pogovorov z »očividci« dogajanja in posledično izjavami ter opažanji. Med branjem Magi – Kao da je bila danas veste in čutite, da je bil avtor (Dušan Vesić) tam, z dušo in srcem, verodostojen in prepričljiv zapisovalec, ki zna biti obenem tudi oster in na trenutke celo neprizanesljiv. Vse našteto knjigo pač dvigne nad nivo nekega knjižnega PR zapisa, ki ga brez večjih naporov ustvari katerikoli novinar, ki ne premore zdrave (ali pač nobene) mere kritičnosti in je vajen, da je vedno znova postrežen od spredaj in od zadaj. Čakam in se veselim, ko bomo kakšno tako knjigo dobili tudi pri nas – Kreslin, Predin, Brecelj, Buldožer, Pengov, Sepe, Benč, Laibach (o njih sicer pišejo tujci) in še kdo so lahko med naslovnimi junaki. Ne vem pa, kdo bo junak, ki bo to zapisal na način, kot si ga omenjeni zaslužijo.

2022, Laguna