(brez naslova)

Kralj z gora

Tale knjiga me je v angleškem prevodu kar lep čas čakala in vabila in podobno sem kar predolgo odlašal z zapisom, ko sem enkrat prebral nadaljevanje Kraljestva. Prebral sem jo hitro, a me je medtem nekaj drugega tako zelo posrkalo, da je večina misli pobegnila.

Ste brali Kraljestvo Joja Nesboja? Napet roman, poln preobratov in razkritij o bratih Opgard, lokalnih vladarjih mesteca Os. No, če ga niste, ga preberite in te knjige prej ne vzemite v roke, potem pa najboljše, da kar najhitreje. Zgodba je postavljena nekaj let naprej, po tragičnih dogodkih prve knjige, a nikar ne mislite, da ima Nesbo dovolj. No, ali pač brata Opgard.

Roy je še vedno tisti, ki opravlja vse umazano delo. Carl je vase zagledani, naduti in »dobim lahko vse, kar želim, če ne dobim, si pa vzamem« brat. Oblasti želijo mimo Osa zgraditi nov avtocestni krak, ki bi Os dokončno osamil in odrezal od sveta, medtem, ko želita brata Opgard ob razkošnem hotelu postaviti še zabaviščni park, z najvišjim in najnevarnejšim lesenim vlakcem smrti na svetu. Dolgovi naraščajo, upniki postajajo nestrpni, predvsem pa imata Roy in Carl še vedno istega, starega sovražnika – šerifa Kurta Olsena, ki mu umor očeta pač ne da miru in je prepričan, da sta zanj odgovorna (in kriva) prav brata Opgard. Pa najbrž ne le za tega.

A kljub vsemu imata Roy in Carl še enega hujšega sovražnika od vseh, ki sta se jim tako ali drugače zamerila, jih ogoljufala, izsiljevala ali naredila karkoli slabega. Drug drugega. Drug drugemu postajata vedno hujša in nevarnejša sovražnika. Čeprav, saj se spomnite iz prve knjige – Opgardi ne barantajo in družina je nad vsem.

Roy, ki je bil zaljubljen (in imel z njo otroka) v bratovo ženo Shannon, ki je umrla v sumljivih (khm, niti ne) okoliščinah, tolažbo najde v Natalie. Priznam, da se Natalie iz prve knjige ne spomnim, pa bi se jo najbrž moral – Roy Opgard je bil tisti, ki jo je takrat rešil iz krempljev očeta, ki jo je spolno zlorabljal. In sedaj ju usoda znova pripelje skupaj, pa oddalji, znova zbliža, nato se vmeša še Carl in zmeda je popolna. Mera gneva in sovraštva pa polna, s kupčkom.

In če se mi je v prvem delu zdelo, da Nesbo že kar pretirava z vsem zapleti, prepleti, čudežnimi rešitvami in prav noro iznajdljivostjo, pogosto srečo in naključji, ki sploh glavna junaka nekako vedno izvlečejo iz še tako brezizhodnih zagat. No, tokrat je tega še več. Preteklost in sedanjost, šerifi, upniki, izterjevalci, preiskovalci, domačini, prevarani možje in prešuštne žene, droge in alkohol, slabe odločitve in nepremišljene poteze, tvegane naložbe in katastrofalni obeti.

A na neki točki in za nekoga se vrata zaprejo in igre – iger, pravzaprav; je konec.

In kakorkoli sem bil na določenih mestih razočaranih, nekatere stvari se čisto preveč ponavljajo in spominjajo na Kraljestvo, je Nesbo kljub vsemu še enkrat dokazal svoje mojstrstvo, kako pripovedne niti povezati v smiseln in zanimiv konec. Vsem vozlom navkljub. Vam pa polagam na srce – da te knjige ne berite, če niste prebrali prvega dela, ker vam čisto preveč stvari ne bo jasnih.

Mladinska knjiga, 2025

Tujec

Tujec Stephena Kinga je ena tistih precej zajetnih knjig, ki od bralca zahteva prav posebno bralno disciplino in predanost ter tudi vztrajnost. Najbolj nenavadno je to, da sprva – pač za Kinga; ni nič posebej nenavadnega. Umor, brutalen umor in več kot očiten krivec. Žrtev enajstletni deček in morilec priljubljeni in spoštovani trener mladinske bejzbolske ekipe.

King seveda ne bi bil King in njegove knjige ne bi bile tako zanimive (pa tudi debele ne!), če ne bi znal stvari odlično zakomplicirati in dodati ščepec nenavadnega in recimo celo nenormalnega. Za Ralpha Andersona, policista, kriminalista v Flint Cityju, so dokazi zgovorni. Priče so povedale in potrdile svoje izjave, prstni odtisi in celo DNK preiskave kažejo na enega samega človeka. V ovco preoblečenega volka. Na Terryja Maitlanda, ljubečega moža in očeta dveh deklic ter trenerja, ki je predano poučeval in treniral generacije otrok Flint Cityja. Zdi se nemogoče, kot je v takih primerih dejansko res, a mimo dokazov ne gre. Odmevna javna aretacija ob koncu tekme in pričakovan pogrom nad družino Maitland, z vso novinarsko gonjo in seveda vse bolj divjo lokalno skupnostjo, ki v trenutku pozabi na vse dobro, kar je priljubljeni trener storil.

In preobrat – Terry Maitland ima zelo čvrst alibi. V Howardu Goldu tudi odličnega odvetnika, ki želi dokazati nedolžnost svoje stranke in za pomoč najame neodvisnega preiskovalca Aleca Pellyja. Imajo pričevanja učiteljskih kolegov, s katerimi je bil na konferenci nekaj sto kilometrov stran, prstni odtis v tamkajšnji knjigarni in celo video posnetek, kako sodeluje na predstavitvi še enega zanimivega ameriškega avtorja, Harlana Cobena. Kako je bil lahko na dveh mestih takorekoč hkrati? Nobene smiselne, niti logične možnosti ni.

In tu se mi je v knjigi dobesedno ustavilo. Zazdelo se mi je, da se je na nek način ustavilo tudi Kingu. Kako naprej? Sledi kaos na sodišču oziroma pred sodiščem, kamor pripeljejo Maitlanda, da bi mu sodili in kjer glavni osumljenec podleže strelom, njegove zadnje besede pa so, da je nedolžen. Frank Peterson namreč ni bil zgolj umorjen, ampak je bil tudi grobo posiljen in deloma pojeden. Brutalen, grozljiv zločin, katerega posledica je logično in pričakovano sovraštvo, ki se je prebudilo v lokalnem okolju, kjer takorekoč vsi poznajo vse.

Pa spet, kako naprej? Glavni osumljenec je umorjen, tudi njegovega morilca primejo, primer je takorekoč zaključen, ampak predvsem glavnemu, torej Ralphu Andersonu, vse skupaj ne da miru. Ni logičnega zaključka in predvsem ni smiselne razlage za vse skupaj. In kot kriminalistu, ki desetletja razrešuje zločine, to preprosto ni dovolj. Želi odgovore in odločen jih je najti. In začnejo se dogajati nenavadne stvari – nenavadne privide imata Maitlandovi hčerki Grace in Sarah, zelo neprijetno izkušnjo Andersonova razumevajoča in razumna žena Jeannie, med preiskavo naletijo na še nekaj nenavadnih dokazov, povezav in celo podobno nenavadnih zločinov.

V zgodbo se vključi še neobičajna Holly Gibney (takorekoč stalen stranski Kingov lik v kar nekaj knjigah, ki me sicer še čakajo) z nekoliko drugačnim načinom raziskovanja, razmišljanja in povezovanja, svoje doda še Andersonov kolega Yunel Sablo, vse skupaj pa vodi do starih mehiških pripovedi, bajk, legend, strašnih zgodb za otroke in naposled do tujca. Svojo pomembno vlogo imata tudi Claude Bolton, varnostnik in bivši odvisnik ter vse bolj alkoholu podvrženi policist Jack Hoskins, oba takorekoč gostitelja Tujcu. Nekomu – ali pač nečemu?; brezobličnemu, ki se hrani s krvjo, sovraštvom in prevzema podobe bolj ali manj naključnih ljudi.Tu moram priznati, da mi je vse skupaj malce klecnilo, saj v bistvu ne izvemo čisto točno, zakaj je Tujec izbiral, kogar je izbral, kakšen je bil ta »ključ« … Po eni strani je tudi to prav poseben draž, ker ta okrutni Tujec lahko prevzame telo in obraz kogarkoli, tudi najbolj krepostnih in poštenih. Kot recimo Terryja Maitlanda, morda celo Ralpha Andersona. Stori zločin – ne v njihovem imenu, ampak z njihovim imenom.

Tujec, ki se začne kot kakšna klasična kriminalka, ki bi jo lahko pripisali tudi Nesboju in se potem prelevi v tisto neobičajno kriminalistično raziskovanja in razkrivanje naključij, po katerem slovi prej in v knjigi omenjeni Coben; je na koncu takorekoč klasično Kingovo delo. Z izstopajočimi glavnimi liki, nečim praviloma nečloveškim v samem središču in pa kopico imenitnih stranskih likov, ki pa pravzaprav nosijo zgodbo. Lokalno, paranormalno, močno povezano s krhko in ranljivo človeško psiho ter nečim iz preteklosti.Težko bi rekel, da Tujec sodi med njegova najboljša dela, vsekakor pa je blizu in ga priporočam v branje.

Hiša knjig, 2022

Po vsej sili živ

Knjiga, ki sem jo hitro prebral, o njej kar dolgo premišljeval in pravzaprav nimam pojma, kaj pisati. Nataša Kramberger v njej piše o velikem življenjskem izzivu – življenju na biodinamični kmetiji, kjer dela nikoli ne zmanjka in kjer se za marsikaj zdi, da je veliko lažje kot v resnici je.

Po vsej sili živ je pač ena tistih knjig, za katero sprva nimaš pojma, o čem pripoveduje. In tudi, ko jo že lep čas bereš in ti je jasno, o čem avtorica piše, ti še vedno ni povsem jasno, kaj pravzaprav bereš. Kmetija, drevesa, poljščine, trte, voda, suša, požar, škodljivci, sosedje, živali, gnojila, ekološko, biološko, naravno, dolgovi, zapuščina in tako naprej. Vse to so prijazne in vsem nam razumljive besede. Ko avtorica pride do nekoliko podrobnejših razlag, s katerimi se je morala soočiti in spopasti tudi sama, pa nimaš več pojma. Čeprav moram priznati, da sem nekajkrat pomislil na naslove raziskovalnih nalog na osnovnošolskem nivoju, kjer sem bil izgubljen že pri naslovu in sem si večkrat zaželel, da bi katerega od otrok, domnevnih avtorjev in mladih raziskovalcev, povprašal in poprosil, če mi lahko vse skupaj razložijo po človeško. Ker, Nataša Kramberger počne prav to – nekaj tako zelo zapletenega in tudi tujega, kot je biodinamično kmetovanje, se zelo potrudi razložiti na vsem jasen in razumljiv način. Tako jasen, da ti je kot bralcu jasno, da je to neverjetno težko.

Tisto, kar mi je knjigo pravzaprav naredilo zares zanimivo in berljivo, so bile posamezne zgodbe, vezane na modrosti nekih (skoraj) pozabljenih časov, ki pa v marsičem še vedno držijo in kljubujejo zobu časa. Pa čeprav se časi spreminjajo in se je predvsem zelo spremenilo podnebje in z njim vreme. Setveni koledarji in pratike niso več, kar so bile, naravo je treba opazovati, gledati, poslušati, čutiti in živeti z njo.

Potem nekoliko drugače razumeš oreh in češnjo ter druga drevesa, njihove krošnje, veje, korenine in sadove, trto, voluharje, krte in kobilice, pa mravlje in kače, osat, vsak kapljo vode, smer, moč in vonj vetra ter tako v nedogled. Knjiga na nekaterih mestih zaplava v skoraj vilinske pripovedi in čudeže o vsemogočnosti matere Narave, njenih nagradah in kaznih ter predvsem ponižnosti, ki nas jo uči. Sploh, če smo – tako kot avtorica; odvisni od življenja na takšnih kmetiji, ki je obenem majhna in hkrati neznansko velika. Sploh, če na neki točki, ko si res na tleh in obupan, kot privid pride sosed in zahtevo poplačilo starih dolgov. In se v tebi prebudi iskrica upora, da zravnaše sklonjen in skrivljen hrbet ter – plačaš. Mogoče je pa to tista cena, ki jo moraš plačati, da boš zemljo res začutil. Morda pa ni in te čaka še kakšna preizkušnja … toča, stoletne poplave ali kaj podobnega.

Nataša Kramberger je pisateljica in ekološka kmetovalka oz. kmetica in ve, kaj in o čem piše ter tudi kako pisati, da bo berljivo in zanimivo. V Po vsej sili živ ji vsekakor uspe, na vseh nas je pa predvsem, kako bomo v prihodnje gledali na naravo, njene plodove, sadove in darove, brazde in poti. Vsekakor prihaja čas, da začnemo vse to veliko bolj ceniti, predvsem pa spoštovati.

Goga, 2024

Prepo-parki

Prvenec naše priznane dramske igralke Nine Valič me je pritegnil zaradi zanimivega naslova, moram pa priznati, da sem bil nekajkrat na tem, da knjigo odložim. Bilo bi mi žal.

Po Barbari Cerar se je za korak v literarni svet odločila še ena igralka – Nina Valič. Njena stanovska kolegica je napisala dva zanimiva romana za odrasle, Valičeva pa je svoj prvenec namenila predvsem najstnikom (in seveda, kot praviloma pritiče v takih primerih, tudi njihovim staršem). V glavni vlogi nastopata 13-letna prijatelja Butl in Nonč (na nenavadna imena ali še bolj vzdevke se je treba kar navaditi), ki sta kot dan in noč – težko bi si bila bolj različna, a en brez drugega ne moreta.

In poleg vsega, kar ju druži, je tu ograjeno zapuščeno gradbišče, za ograjo katerega svoje grafite ustvarja ekipa (ali se temu morda reče »crew«?) SkLJ8, kar pove, da ne gre le za grafitarje, ampak tudi skejtarje. Zaprt, skrit krog, ki se ukvarja z nečim prepovedanim. Prijateljema se nasmehne sreče, ko Butl na sprehodu s svojo psičko Pupiko spozna simpatično Cejo in nato še njenega fanta Pinka, takorekoč starega Butlovega znanca s košarkarskih igrišč. Končno ju (Butla in Nonča) odpeljeta (s prevezami čez oči) v grafitarsko-skejtarski raj, poln presenečenj.

Od te točke dalje zgodba pravzaprav postane res zanimiva in če napišem karkoli več, bom napisal preveč. A verjemite – vztrajajte vsaj do te točke, da vam ne bo žal. Zgodba namreč kmalu zatem doživi nepričakovan preobrat in vrhunec ter potem vodi do čudovitega konca. Tako kot v zaključku beremo misli Butlove mame o razparanih nitih puloverja, prepletanju, iskanju in končno tudi vozlanju – nekako tak je tudi ta roman.

Prepo-parki je na nak način hvalnica družini, zaupanju, prijateljstvu, ljubezni, ustvarjanju … življenju.Lahko bi omenil Greena, Wellsa ali pa mogoče celo Doerrja, vsakega na svoj pretresljivo lep način.

Kljub vsemu me je med branjem precej stvari zmotilo. Vse skupaj je – do neke mere; kar preveč idilično in skoraj popolno. Najstniki, ki se odlično razumejo s svojimi starši. Starši, ki si vedno vzamejo čas za svoje otroke in svoja življenja ter kariere podredijo njim. Učitelji, ki želijo krepiti ustvarjalnost učencev. Dvajsetletniki, ki se želijo družiti s trinajstletniki in jih spustiti v neke zaprte kroge. Način govora s kopico pomanjševalnic ter potem bodisi res otročje ali pa neverjetno zrelo obnašanje in razmišljanje. Saj najbrž obstajajo tudi taki najstniki, ampak … res si težko predstavljam, da se bo današnja najstniška generacija poistovetila z zapisanim, se mogoče celo prepoznala. V obsedenem treniranju nogometa že še, v poslušanju glasbe svojih staršev, splošnega veselja do likovnega ustvarjanja in podobnem pa zagotovo ne. Ker se jim ne da, ker je to bedno in kr’ neki. Oziroma bi moral najbrž zapisati »lame« ali pa »cringe«, če ni tudi to že popolnoma za časom.

Zgodba kot zgodba pa – čestitke avtorici. Mogoče je vse skupaj za malenkost prepoči tempirano, pa čeprav se potem izkaže, da je tudi to z razlogom. Prepo-parki je vsekakor knjiga, ki bi jo mladi morali prebrati, vztrajati z njo do konca in se potem o njej – in vsem drugem, kar se jim podi po glavi; pogovoriti s svojimi s starši. In svet bi bil za vse lepši. In konec koncev je to namen dobrih zgodb, kajne?

Mladinska knjiga, 2025

Mojih pedeset

Tale knjiga, recimo avtobiografski dnevnik Branka Đurića – Đura, je bil na moji polici kar lep čas, pa tudi Đuro je vmes obeležil novo desetletnico življenja, pa vseeno … tisti, ki vas zanima, kakšno je videti življenje enega najbolj znanih v Sloveniji živečih Bosancev …

Branko Đurić – Đuro, ki sem ga sam spoznal kot enega številnih likov v neprekosljivi Top Listi Nadrealista, je 28. maja 2012 praznoval svoj 50. rojstni dan. In prišel na idejo, da bi pa mogoče lahko začel pisati dnevnik – kaj počne, razmišlja, kaj se mu dogaja, njegovi soprogi (če ne veste, Tanji Ribič), hčerkama Zali in Eli, hišnim ljubljencem (psu, mački in pujsu) in še komu. Dnevnik, pač. Morda bo kdo pomislil na krizo srednjih let, če gre moški pri 50 letih pisati dnevnik, ampak bi prej rekel, da si v krizi srednjih let omisliš ljubico, nek adrenalinski hobi ali kaj podobnega.

No, upam si reči, da je Đurotovo življenje precej adrenalinsko in dodatnega adrenalina ne potrebuje. Iz zapisov je več kot jasno, da neizmerno obožuje in ljubi Tanjo ter otroke, tako da tudi ljubice ne potrebuje. Me pa ne preseneča, da se je odločil postati vegetarijanec, da ima tudi pri alkoholu kar zelo človeško mero in da prisega na meditacijo. Ne vem, če še teče, v času pisanja tega dnevnika je.

Mojih pedeset (ne, ni zatipk ali napaka, ta knjiga ni v slovenskem jeziku) tako zelo doživeto, pristno in iskreno opisuje petdeset dni od Đurotovega 50. rojstnega dne dalje. Najbrž bi lahko pisal še dlje in še več. (Mogoče dnevnik piše redno, ne vem?) Kaj se je Đurotu dogajalo teh petdeset dni v letu 2012 – začel in končal je s snemanjem TV-serije Čista desetka, snemal je film Montevideo, vidimo se! (nadaljevanje kultnega in priljubljenega Montevideo, bog te video!) z Draganom Bjelogrlićem, imel nekaj projektov v Italiji, se pripravljal na veliki koncert Bombaj Štampe v Sarajevu ter ves čas žongliral med poslom in družino. Kot vsi mi, le da je to Đuro.

Ker preprosto ne vem, če še kdo od nas lahko za abrahama pričakuje Stratocaster ’72 s posvetilom Angeline Jolie ali pa priporoči slovenska vina Bradu Pittu ter s tem omogoči najbrž nekaj stoodstoten obseg povpraševanja po prav teh vinih (Kabaj, če koga zanima). Sicer pa s scene na sceno, včasih za kamero in drugič pred njo, pa na kakšen festival, sestanek … marsikdo si najbrž misli, kako lepo mu je v življenju, ker je znan, slaven in bogat in so mu vsa vrata odprta (njemu, njegovi ženi in otrokom), pa vseeno ne vem, če je to način življenja, s katerim bi se vsak strinjal in ki bi vsakemu ustrezal. Meni osebno ne.

Mojih pedeset boste prebrali hitro, mogoče podobno hitro tudi pozabili. Anekdot je nekaj, vsekakor manj, kot bi jih kdo pričakovali ali si želel in vsekakor veliko manj, kot bi jih Đuro lahko zapisal. Ponuja pa na trenutek res zelo oseben vpogled v življenje družine Đurić – breme, stres, odgovornost in morda na trenutke celo željo, da bi bil tudi Đuro samo »en Bosanc«, ne pa prav en in edini Đuro.

Laguna, 2018

Potopimo Islandijo!

Knjiga, ki mi je bila predstavljena kot zabavna in nepredvidljiva. Slovenskega avtorja, kar je že lahko nekaj prav posebnega. Ampak Boris Kolar je z romanom Potopimo Islandijo! res uspel ustvariti nekaj za naš prostor prav posebnega. Nekaj, kar lahko primerjamo s skandinavskim mojstrom humornega in nepredvidljivega, Jonasom Jonassonom.

In če mislite, da je naslov Potopimo Islandijo! kakšna prispodoba, neslana šala (dobro, to že mogoče), naj vam kar takoj povem, da gre za čisto resno, dodelano (in skoraj izvedeno) idejo potopa Islandije, skrajno severnega evropskega otoka. Seveda se sprašujete, le kdo bi prišel na tako noro idejo, kar tako potopiti otok. Ne otoček, ampak otok. Na Nizozemskem, v okrožju Groningen (mislim, da je za njihov nogometni klub svoj čas igral občasni slovenski reprezentant Tim Matavž), je majhno mesto Zwarteburen. Kot mnoga druga tovrstna mesta kjerkoli po svetu imajo oni svojega župana, mestni svet, koalicijo, opozozcijo, nekaj neodvisnih, nekaj uspešnih poslovnežev in kakšnega posebneža.

Finančna kriza skoraj daljnega 2008 (in malo kasneje), ki se zdi nek pozabljen, čeprav grenak spomin (bojim pa se, da nas kmalu čaka nekaj podobnega), ni zaobšla niti takšnih majhnih mestec. Mogoče se ne spomnite, a sploh za Evropo – kakorkoli daleč od Islandije že smo; je bilo takrat pomembno tudi dogajanje na Islandiji, še posebej v njihovih bankah, kjer so tveganja sicer bila, a naj bi bile naložbe kljub temu varne. Samo da niso bile. In ko so v Zwarteburenu iskali grešnega kozla za skorajšnji bankrot njihovega čudovitega mesteca, je nekdo v medijih zasledil težave islandskih bank. Torej – večno politično izogibanje odgovornosti in kazanje s prstom na nekoga drugega. Ja, kot v mnogih drugih tovrstnih mestih, manjših ali večjih, kjerkoli po Evropi.

In ob domala absurdni domislici – dajmo potopit Islandijo; sem najprej pomislil na Jonassona. Slednji tovrstne domislice, zaplete, razplete, duhovite dialoge in nepričakovane preobrate ter konce, res obvlada. Boris Kolar ni daleč, res ne. Priti na popolnoma absurdno idejo, da ima nekdo nekje v kleti nemški torpedo iz druge svetovne vojne in da bi z nekim reševalnim čolnom lahko odplul na zeeelooo dolgo pomorsko pot do Islandije ter jo potopil … kot pisec vam povem, da moraš biti nekaj res posebnega, da prideš na tako idejo.

Zanimivi liki, stranska zgodba – ali več njih; imenitni in predvsem zabavni dialogi, nepredvidljiva plovba ob obalah Velike Britanije, ščepec ljubezni, drugačnosti in sprejemanja, seveda en Balkanec ter za nameček sloviti (in siloviti) islandski vulkan Eyjafjallajokull so garancija za knjigo, ki jo boste z veseljem prebrali.

Potopimo Islandijo! je daleč od popolne, seveda je privlečena za lase, ampak se imenitno bere in vas bo razvedrila. Pač, kot sem nekajkrat že priznal, včasih potrebuješ prebrati tudi takšno ali pač točno takšno knjigo.

Goga, 2021

Pot

Po letih branja odlomkov in občudovanja poetičnosti, lahko rečem enega in edinega, Nejca Zaplotnika, sem si vendarle vzel čas in prebral njegovo Pot. Sem potreboval veliko časa? Ne. A vendarle gre za knjigo, ki ostane v večnem spominu …

Nejc Zaplotnik je eden tistih tragičnih slovenskih (športnih) junakov, za katerega smo vsi mnenja, da je bilo pred njimi še tako veliko, pa je že tako dosegel marsikaj. V svetu alpinizma ga vsekakor postavimo ob bok ravno (prezgodaj) tragičnemu preminulemu Stanetu Belaku – Šraufu in nekoliko starejšemu Tomažu Humarju, v smučanju Roku Petroviču in Jožetu Kuraltu, pa še bi lahko naštevali … vsaka smrt je seveda tragična, ne glede na to, ali je človek mlad ali star, kar me je v dneh, ko sem pisal tole, opozorila nenadna smrt Marka Dolesa, člana zasedbe Ana Pupedan.

Nejc Zaplotnik je odšel na svoji poti, tam, kjer se je počutil najbolj svoj, najbolj doma … v Himalaji. Pod južno steno Manasluja, pri 31. letih. Doma, v Sloveniji, ga je čakala soproga Mojca in trije sinovi. V svojih zapisih ga rad omenim kot tistega poetičnega zapisovalca doživetij v hribih in planinah, ki mu Viki Grošelj, Reinhold Messner, pa niti Tomaž Humar, ne sežejo do kolen. Fatalistični Tomaž Humar, ki je v gorah iskal višjo silo, mu je bil morda še najbližje. Tako Grošelj kot Messner sta mnogo bolj prizemljena, realna, hvaležna in – morda tudi zato, še vedno živa. Upam si reči, da moraš v hribih, v Himalaji najbrž še toliko bolj, seveda slediti čustvom, srcu in duši, a na neki točki mora prevladati razum. No, pri Zaplotniku je vse skupaj še toliko bolj tragično, saj ni imel kaj storiti – vračali so se v enega od taborov, ko se je sprožil ledeni plaz.

Morda bi za Zaplotnika lahko rekli, da je bil najprej pesnik in šele potem hribolazec, alpinist, avanturist … seveda bi lahko rekel tudi, da je bil v prvi vrsti človek, razmišljujoče in izredno čuteče bitje, v neprestanem iskanju in raziskovanju. Ne tako dolgo preden sem bral Zaplotnikovo Pot, sem prebral Grošljevo Mojih 33 odprav – njune poti so se nekajkrat prekrižale, saj sta bila isti letnik in če nič drugega, sta bila del tiste legendarne jugoslovanske odprave na Everest 1979, po Zahodnem grebenu, ki še danes velja za eno najtežjih in najzahtevnejših poti na streho sveta. Bila sta tudi del nesrečne odprave na Manaslu, ki je bila tudi zadnja Zaplotnikova, sicer pa so v Kranju rojenega plezalca konec sedemdesetih zaradi drznih (prvenstvenih) smeri v Himalaji primerjali s samim Messnerjem.

Pot je … hja, vrtiljak čustev. Zaplotnik se posveti tako svojemu res težkemu otroštvu, ko je bil bližje smrti kot življenju, pa potem odkritju hribov in planin ter začetku iskanja poti. Njegovo pisanje ne potrebuje fotografij – njegovi opisi so neprekosljivi. Pa naj gre za opisovanje tistega, kar vidijo oči ali vsega, kar (vidi in) čuti srce. Prav tisto, kar pogosto pogrešam pri Grošlju, pri Zaplotniku vsekakor najdem. Eksplozijo čustev. Ob vseh tegobah in stiskah, nesrečah in tudi smrtih, nevarnostih in krhkih rešilnih bitkah, je v njegovih besedah ne le toliko vsega lepega, ampak naravnost čudovitega. Tako prelestnega, da moraš pogled usmeriti stran od knjige in nenadoma se ti začnejo pred očmi slikati vsi ti neverjetni prizori … Nejc Zaplotnik jih ne videl le z očmi, ampak tudi z dušo in srcem. In mojster besede, kot je bil, je znal z besedami vse tudi naslikati.

Zaplotnik v svoji pripovedi sicer rad skače – iz otroštva pod zasnežene in smrtno nevarne vršace, vmes prepleta občutenja, poezijo, hrepenenje. Iz zapisanega sodeč je kristalno jasno, da njemu cilj res ni bil niti približno tako pomemben kot sama pot. Pot in kaj vse je med potjo doživljal – pred kakšne preizkušnje je bil postavljen, psihične in fizične, celo izventelesne …

Sprehajali in plezali bomo z njim po slovenskih vrhovih in škrbinah, šli na sloviti El Capitan in v Himalajo oz. Nepal, videli bomo, kar vidi običajen človek, a vseeno skozi oči nekoga, ki vidi še mnogo, mnogo več. Upam si tudi trditi – vsaj po prebranem; da je bil Nejc Zaplotnik zelo zahteven soplezalec oz. sopotnik, po domače povedano »težek« človek, ki je že od sebe zahteval vse in še več, od drugih pa ravno tako. Trmast, neučakan, predan, impulziven, a hkrati tako neverjetno skromen in ponižen. Sodil je tja v Himalajo, med vse tiste osemtisočake, saj jim je bil na nek način zelo podoben.

Tisto, kar se v pisanju seveda tudi čuti, je njegova razdvojenost med to svobodo in ljubeznijo do gora, plezanja ali če rečem drugače – do poti, na drugi strani pa med domom, soprogo in tremi otroci, sinovi, ki so čakali, da se oče vrne domov. Za vsako odpravo se je zdelo kot da je zadnja, iskal je načine, kako ostati na poti, a živeti in uživati na njej na drugačen način. Morda bi bilo to skozi poučevanje, vsekakor skozi pisanje – pisal je že drugo knjigo, a je ni nikoli končal, žal je ostalo toliko enih »če-jev«. Ledeni plaz, Himalaja, Manaslu so končali pot enega najprodornejših, največjih in najbrž tudi najbolj posebnih slovenskih alpinistov in plezalcev.

Za Nejcem Zaplotnikom je med drugim ostala Pot. Pot, ki je napisana tako iskreno, vešče, polno in prepričljivo, da jo lahko večina zavida. Še bolj kot zavidajo pa si lahko želijo, da bi tudi sami zmogli toliko poguma in šli, na pot. No, na Pot.

Mladinska knjiga, 2022

Žorga Aljoša osebno

Biografija enega naših največjih (tako in drugače) košarkarjev me je zanimala, še preden je izšla. Nestrpno sem jo pričakoval in se skoraj takoj lotil branja, težko pa rečem, da me je navdušila. Pa čeprav ima odlične nastavke …

Najbrž nekaj tednov pred uradnim izidom in predstavitvijo avtobiografije sem bil na dogodku, kjer je imel Aljoša Žorga ob sebi še svojega starejšega soigralca in enega najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov, Iva Daneua ter legendarnega trenerja, Zmaga Sagadina. Ob kopici zanimivih anekdot in razmišljanj ter sproščenem pogovoru sem prišel do dveh zaključkov: biografija Aljoše Žorge bo zelo razgibano in večplastno branje ter kdaj bosta biografiji izdala tudi Daneu in Sagadin?

Nemalokrat se mi je med branjem v misli prikradla nesrečna biografija Andreja Stareta – Minister Gregor pa nič; za katero sem vedel, da ima ogromno potenciala, ki pa je ostal popolnoma neizkoriščen. Vsebinsko in pripovedno je Žorga Aljoša osebno veliko bolj zanimiva in razgibana, a Aljoša Žorga ni pisatelj. Upam si trditi, da zanimiv sogovornik, odličen pripovedovalec, ni pa pisatelj.

Otroštvo in mladost, njegovi začetki in prvi košarkarski koraki ter seveda odrekanje za kakršenkoli napredek. Veliko odrekanja. In to v časih, ko niti članski igralci za svoje delo (torej igranje košarke) niso bili plačani oziroma z drugimi besedami – so to počeli amatersko. Statusov športnikov ni bilo. Tisti, ki so imeli službe, so morali jemati dopust, da so lahko hodili na priprave, tekme in tekmovanja, trenirali so pa zvečer, v prostem času.

In še vedno so bili to časi, ko je imela Ljubljana tisto pravo, svojo Olimpijo. Niti Hale Tivoli takrat še ni bilo, ampak so tekme igrali kar na zunanjih igriščih, o opremi rajši ne bi. Olimpijo, ki je bila predvsem po zaslugi genialnega Iva Danuea med najboljšimi v tedanji Jugoslaviji. Jugoslavija, katere trenerska filozofija in igralska šola je bila med najboljšimi v Evropi in svetu. In če sem pred časom pisal o trenerju Pešiću in njegovi karieri – tako igralski kot trenerski; ter vseh tedanjih in večnih velikanih košarke – morda sem med njimi po krivici izpustil Žorgo. Biti pod drobnogledom Žeravice, igrati skupaj s Koračem, Plečašem, Jelovcem, seveda Danueom in tisto generacijo, ki je bila takrat v evropskem in svetovnem vrhu, ni bil mačji kašelj.

In Žorga to v svoji avtobiografiji opisuje in razlaga. Kako in zakaj, s kom ter na kakšen način. Zabavnih anekdot ne zmanjka, pa zagotovo ni vključil vseh. Še enkrat – to so bili časi amaterizma ali pa recimo polprofesionalizma, ko so si košarkaji sami kupovali opremo, ko ni bilo sponzorskih vozil in klubskih stanovanj ter plač. Pa so kljub temu igrali, ker so to želeli. In prav spomnim se, kako je Zmago Sagadin na tistem pogovoru bruhal žolč nad trenutnim stanjem košarke in še enkrat več pogoltnimi Američani, ki želijo vse in ker očitno nimajo več dovolj talenta, mogoče niti znanja, so že na univerzitetni ravni začeli ponujati neverjetne pogodbe mladim evropskim igralcem (vprašanje pa je, kako se bo to spremenilo s prihodom Trumpa na oblast in njegovim odnosom do »priseljencev«). Mi se čudimo, zakaj vsi bežijo v ZDA, na univerze, ki jim bodo dale najbrž boljšo izobrazbo kot pa športno znanje, v ozadju pa so lahko milijonski zneski! Milijon ali pa nekaj sto tisoč dolarjev, ki jih recimo ponudijo 18-letniku, da pride na njihovo univerzo. Znesek, ki ga kot igralec skoraj zagotovo ne bo nikoli dobil. Načrtno uničevanje konkurentov. Dejstvo je, da z ameriških univerz še noben – vsaj ne Slovenec; ni prišel boljši in pustil pečata. (Pa ne govorim le o košarki, saj se lahko spomnimo tudi sester Kejžar, Sare Isaković, najbrž tudi kakšnega odbojkarja, mogoče celo smučarja.) Tedaj, v šestdesetih in sedemdesetih, da potem o osemdesetih (projekt Bormio) sploh ne izgubljam besed; so igralci ostajali v svoji državi, v največjih klubih (ponavadi domačih), trenirali in igrali in tudi zato je bila jugoslovanska klubska in reprezentančna košarka na takorekoč nedosegljivem nivoju.

Nazaj h knjigi. Avtorja razumem, da je želel predstaviti in osvetliti tudi svojo poklicno pot, ko se je košarkarska enkrat zaključila. Nenazadnje je bila povezana tudi s košarko, sploh z Olimpijo. Ampak je tega morda preveč. Ali je v taki knjigi potreben skoraj preveč domač pogovor z Goranom Dragićem in razmišljanje o Luki Dončiću? Najbrž ne. Bi bilo veliko bolj zanimivo, če bi vključil koga iz svoje generacije.

Tisto, ob kar sem se skozi branje ves čas spotikal, je bilo, hm … Ogromno pravopisnih napak – pa to niso le dvojni presledki, zatipki, ampak izpuščene črke v priimkih, celo površno zapisani priimki košarkarjev in stavki, ki nimajo ne repa, ne glave. Košarkarska žoga, ki krasi naslovnico, je vsaj za moj okus povsem nepotrebna med besedilom. Citati, za katere se zdi, da so vzeti kar s spleta, ravno tako ne. Vsaj za eno fotografijo je jasno videti, da je zrcaljena, podpis pod njo je obupen. In tudi pri samem zapisovanju se vidi, da Žorga nima teh znanj in veščin, saj je skoraj vsak stavek svoj odstavek in … lektor, korektor, oblikovalec in še kdo so sicer zapisani, a nimam občutka, da so opravili svoje delo. Urednik bi bil več kot potreben, da bi usmeril vse skupaj in postavil v nek bolj privlačen in berljiv kontekst. V tem, tehničnem delu, je svoje delo pravzaprav še najbolj celotno opravil ilustrator Franci Nemec, saj so njegove ilustracije, mestoma karikature, prav zanimiva poživitev in osvežitev.

Žorga Aljoša osebno je avtobiografija, ki jo bodo ljubitelji klasične (jugoslovanske) košarke z veseljem brali. Seveda vem, da mnogi bralci nimajo te skoraj poklicne deformacije in večine v prejšnjem odstavku omenjenega ne bodo niti opazili, mene pa je zmotilo in mi nemalokrat odvrnilo pozornost od branja. Ne glede na to, pa gre za zanimivo in vsebinsko polno branje, ki bo tiste starejše (to pomeni štirideset let in navzgor) spomnilo na zlate čase košarke.

Buča, 2025

Tok ljubezni

Tok ljubezni Alaina de Bottona je najbrž še ena tistih knjig, ki je v moje roke prišla v nekem od višje sile danem trenutku. Ljubezenska oz. kar življenjska zgodba o Rabihu in Kirsten, dveh zelo različnih posameznikih, ki pa se trudita skupaj pluti skozi življenje.

Star sem 45 let, skoraj dve leti sem samski (čeprav kot oče treh najstnikov težko trdim, da sem kadarkoli sam in če k temu dodam še vedno pestro in predvsem kreativno dogajanje v glavi, toliko manj), pred tem sem bil dobro leto v dveh nenavadnih in ponesrečenih razmerjih, skozi katera sem predvsem celil rane po ločitvi (in koncu skoraj četrt stoletja trajajočega razmerja) in iskal samega sebe. Nisem prepričan, če sem se že povsem našel, vsekakor pa mnogo boljše vem, česa in koga si želim ter česa in koga ne. V tem času sem si zastavil ničkoliko vprašanj – od tega, kaj je šlo narobe do seveda tistih, kaj je narobe z mano. Nehal sem se spraševati, kaj je narobe z drugimi, ker sem se skozi leta naučil, da človeka sprejemaš z vsemi napakami in so ponavadi prav napake in različnosti tiste, ki dva pravzaprav zbližujejo in združujejo. Do neke točke, seveda, ko postanejo preveč in povzročijo razhod.

V knjigi Tok ljubezni sta glavna junaka stara trideset let – torej sta dala čez določeno mero življenjskih (pre)izkušenj, partnerjev, bila opita od sladke ljubezni, zaužila pa sta tudi nekaj grenkih pilul razočaranja in razhodov. Iskrica med njima preskoči bolj ali manj naključno. Previdnemu tipanju sledi prvi zmenek, pa kmalu prvi spolni odnos, skupno življenje, spoznavanje staršev, prijateljev, usklajevanje službenih obveznosti, pa poroka, otroci in recimo življenjske preizkušnje v zrelih letih. Ali jima je vedno krasno in lepo? Ne, nikakor. Še tako lepa in trdna ljubezen je težko takšna, življenje pa sploh ne. Vsak dan je pravzaprav bitka.

Pridejo trenutki, ko se vprašaš, kaj si videl oz. vidiš pri partnerju? Ali je to res oseba, s katero (recimo) želiš preživeti preostanek življenja? Pomisliš na vse napake – vedno so najprej napake!; in šele potem na tiste dobre stvari. Tehtaš. Ko oziroma če enkrat v razmerje pridejo otroci, to pomeni nove izzive. Nove osebe, nenavadna mešanica genov in osebnosti, ki te v slabih trenutkih lahko spomnijo na vse izstopajoče napake partnerja – ja, spet najprej opaziš napake in le s težavo priznaš, da je polovica kromosomov tvojih! Otroci odraščajo, postajajo vse bolj samosvoji, vse bolj ti gredo na živce, da o partnerju ne izgubljamo besed. Postaneta tujca. Spolno življenje postane dolgočasno – če sploh je, ker sta vmes seveda pozabila na te potrebe; zgodi se »napaka«, skok čez plot, grize slaba vest in … potem pridejo na vrsto zakonski svetovalci, psihoterapevti in ostale psiho- osebe, ločitev se zdi neizbežna. Včasih se zgodi, drugič partnerjema uspe zakopati bojne sekire, skupaj si ližeta bojne rane in življenje gre dalje.

In ne, ne govorim več o sebi, pa čeprav – najbrž ste se prepoznali, kane? Morda ne v vseh točkah, v nekaterih pa. Ampak to je zgodba te knjige, to je zgodba Rabiha in Kirsten. To je pravzaprav zgodba Toka ljubezni, zgodba ljubezni in življenja.

Moram sicer priznati, da mi je bila knjiga sama po sebi na trenutke preveč pokroviteljska, nekakšen priročnik za psihoanalizo in psihoterapijo, vse skupaj pa vešče zavito v ljubezensko zgodbo. Dejstvo je, da avtor skozi zgodbo zelo spretno prikaže najpogostejše zmote, s katerimi se v razmerju soočamo in spopadamo. Napačne odzive, čeprav me je tukaj pravzaprav najbolj zmotil pokroviteljski ton v stilu »Rabih bi pravzaprav moral storiti to in to …« ali »Kako drugače bi bilo, če Kirsten namesto tega in tega rekla to in to …«. Podobno kot pri še tako zanimivih priročnikih za npr. vzgojo otrok ali psov, se pač vsi zavedamo, da si niti dva otroka (ali dva psa) nista enaka, pa čeprav sta lahko od istih staršev. Še tako dobronameren stavek, ki je zapisan v knjigi kot priporočljiv ali primernejši, bo pri vašem partnerju morda izzval samo še več nejevolje oz. nek slab odziv.

Kaj sem se iz Toka ljubezni naučil sam? Ljubezen se zgodi. Pogosto, kjer, ko in s komer to najmanj pričakuješ. Kaj bo sledilo, pa je odvisno od številnih drugih dejavnikov – preteklih zgodb in tegob oz. križev, okolja, vzgoje, vzorcev, družbe … in sploh ni pomembno, ali sta osebi stari 18, 25, 30, 40 ali več let. Ljudje smo in vsi smo krvavi pod kožo. Avtor se tudi na tem področju sicer spusti na za nekatere zelo spolzek teren, a v današnjem času ne več tako nenavaden – monogamija, zvestoba, odprtost, poželenja in sanjarjenja, razvade … meje med normalnim, sprejetim in običajnim oz. vsakdanjim so vse tanjše. Knjiga je vsekakor zanimiva in jo je vredno prebrat, saj odpira oči, srca in misli.

Mladinska knjiga, 2022

Moje dubioze

Brana Jakubovića poznamo predvsem kot nepogrešljivega člana zasedbe Dubioza Kolektiv, občasno mi katero od družbenih omrežij predlaga (včasih pa, grobo rečeno, izvrže) kakšnega od njegovih pronicljivih zapisov …

Brano Jakubović je tisti, ki smo ga spoznali kot MC-ja med karantenskimi (še pomnite covid19?) koncerti Dubioze Kolektiv, vsekakor pa gonilna sila skupine. O Dubiozi Kolektiv sem nekajkrat že pisal in jim do tega dne ne morem očitati nič. Hvaležen in vesel sem, da živim v času, ko lahko uživam v njihovi glasbi. Videl sem jih takorekoč na njihovih začetkih in še vedno lahko uživam v njihovi novi glasbi in koncertih. Ne glede na okoliščine gre za odlične glasbenike, sposobne improvizacije kadarkoli in kjerkoli (pač ne bom pozabil njihovega nastopa na neslavnem zadnjem Rock Otočcu na Kopališču Laguna, ko je zmanjkalo elektrike ali pa njihovega fantastičnega nastopa v sklopu projekta New Sounds of Europe pod okriljem MTV-ja in MTV Adrie v Zagrebu pred le nekaj deset nastopajočimi, ko mi je postalo jasno, da gledam »nekaj velikega«), družbeno angažirani, vedno pripravljeni se postaviti na stran »malega človeka«, z izvrstnimi besedili in nastopi, kjer te glasba preprosto mora prepričati, sicer glasbe in moči sporočilnosti ne razumeš.

Tudi dejstvo, da so prisotni že dve desetletji, je zgolj potrditev, da vedo, kaj delajo. In čeprav se pogosto zdi, da je veliko tega gverilskega in spontanega (ob čemer se nehote spomnim na naše genijalce TerraFolk), pravzaprav ni, kar je pravzaprav predvsem potrditev, kako odlični, odločni in prepričani so v svoje delo, da ne rečem kar poslanstvo. Ni vse popolno, kar ponudijo, ima pa vsekakor svoj namen in pomen. Svojevrsten dokument časa. In v času, ko mnogi delajo samo zato, da delajo, je to vrlina in redkost.

Moje dubioze so – najbrž; izbor zapisov, ki jih je Brano objavljal na portalu Nomad.ba med marcem 2021 in avgustom 2024 in v katerih se lahkotno, predvsem z zdravo mero tipičnega bosanskega optimizma in humorja sprehaja skozi svoje odraščanje in mladost (v času vojne v BiH), razgibano doživljanje in preživljanje grozljivega vojnega obdobja, pa potem skozi glasbene začetke in vse do velike zgodbe, imenovane Dubioza Kolektiv.

Nemalokrat se boste pošteno nasmejali. Nekajkrat najbrž tudi bridko nasmehnili ali pač zamislili, ko vam bo Brano razgalil stanje duha, ki vlada predvsem v Bosni in Hercegovini. Plošča Firma ilegal se še vedno zdi tako neverjetno resnična. (Opomba: knjigo sem si kupil in jo prebral na en dah med dopustovanjem v BiH.)

In glede na to, da je Brano Jakubović ne le gonilna sila in takorekoč ustanovitelj skupine Dubioza Kolektiv (morda bi bil enako uspešen in prepoznan ter spoštovan tudi kje drugje), so Moje dubioze zanimivo in pomembno branje, ker odstirajo način razmišljanja, prilagodljivost ter voljo in moč spreminjati svet. Vse od tega, kako so med vojno in redukcijo elektrike našli način, da so bili za nekaj ur samooskrbni z elektriko, da so lahko poslušali plošči (pravzaprav kaseti) Nevermind in BloodSugarSexMagik, kaj se je dogajalo okrog slavnega U2 koncerta v Sarajevu, pa srečanja z Billyjem Gouldom (Faith No More), Chuckom D-jem (Public Enemy) in mnogimi drugimi, premikanja meja v glasbenem in dejanskem svetu, ko so se s kombijem vozili takorekoč po celem svetu in sporočali, da je glasba univerzalni jezik. Ustvarjalnosti, sprememb, upora, ljubezni, prijateljstva, revolucije. Enotnosti, povezanosti. Ja, kot zapisano – z eno besedo, univerzalnosti.

Seveda se boste zabavali in smejali ob zapisih o prevajanju iz bosanskega v hrvaški jezik ter nazaj, slovitih činč kablih (niso zgolj »debilni Bosanci« tisti, ki jih uporabljajo), zanimivih dogodkih na poljsko-ruski meji (Laibach bi znali kaj dodati), t. i. »misheard lyrics« v pesmi Bosnian Rastafaria, ki so (mogoče) poskrbela za njihovo hitro priljubljenost in sprejetost v hrvaški Istri, izvedeli boste tudi, kako je Slovenec Jernej Šavel (kitarist DK že kar nekaj časa) poskrbel za novo versko ločino – jernejce; ter še marsikaj zanimivega, zabavnega, nepredvidljivega … kaj naj rečem, dubioze pač.

Bojim se, da knjiga Moje dubioze ne bo kar tako prišla do slovenskega bralstva, kot bi vsekakor morala in bi si to zaslužila. Čeprav je skupina tudi pri nas izredno priljubljena in bi si knjiga zaslužila vsaj to, da jo je pri nas moč kupiti, o prevodu pa lahko zgolj sanjamo. Pri čemer se je treba zavedati, da bi sami zapisi skoraj zagotovo izgubili dobršen del izvirnega »žmohta«. Mogoče bi moral zapisati »šmeka«? Ampak, kot opozorilo in zavedanje – knjiga Moje dubioze je odlična in če imate priložnost, jo preberite. Ne bo vam žal.

Nomad, 2025