(brez naslova)

All you need is love

Zgodovina skupine The Beatles skozi še neobjavljene intervjuje je dolg podnaslov, ki pa veliko pove o tej knjigi, za katero bi lahko rekli, da je še ena, ki je želela priti do dna mnenju, da je za razpad Beatlov kriva Yoko Ono ter kako je na vse skupaj vplivala smrt Briana Epsteina, njihovega managerja.

Steve Gaines in Peter Brown, ki sta bila oba pravzaprav tesno vpeta v življenja in kariero Beatlov, sta intervjuje s številnimi sogovorniki izvajala jeseni leta 1980, nekaj tednov pred umorom Johna Lennona (kot zanimivost, v uvodu je napisan 8. avgust 1980, Mark Chapman je Johna Lennona ustrelil štiri mesece kasneje, torej 8. decembra). Z izjemo Yoko Ono, z njo sta se avtorja pogovarjala nekaj mesecev po umoru, a vseeno govorimo o obujanju spominov na dogajanje predvsem v šestdesetih in začetku sedemdesetih, ko so Beatli razpadali in razpadli ter tudi potem skozi sedemdeseta, ko so bila med vsemi štirimi člani (in še kom) huda trenja, očitki in tožbe. Precejšnja časovna distanca in če leta 1980 nekoga sprašuješ, kaj se je dogajalo npr. leta 1968 in si sam opremljen s številnimi podatki, sogovornik pa ne, je lahko vse skupaj precej zmedeno.

In prav taka tudi je knjiga All you need is love. Pogovori so pač neprečiščeni, neurejeni, prevečkrat se zgodi, da se avtorja pogovarjata med seboj in je dejanski intervjuvanec postavljen na stranski tir, ti pa se nekaterih stvari pač ne spomnijo. Mislim, bila so to šestdeseta in Beatli niso bili angelčki.

Poleg tega mora človek res dobro poznati ne le zgodovino Beatlov, ampak tudi zakulisje in številne podrobnosti. Bolj ali manj seveda vsi poznamo vse štiri Beatle, vemo za Yoko Ono, Lindo Eastman, Patty Boyd, Cynthio Lennon, neznanka nista niti Brian Epstein in George Martin, Mahariši je že nek na pol mističen lik, potem pa … Alistair Taylor, Alexis Mardas, Neil Aspinall, Allen Klein, John Eastman, Jane Asher in še nekaj drugih pa so že imena, ko morate o Beatlih vedeti veliko več kot poznati njihovo glasbo, kdaj so nehali nastopati in od kod so prihajali.

Poleg tega, ker so bili izpraševanci pogosto z nasprotnih bregov, so takšne tudi njihove izjave – popolnoma si nasprotujoče in kako sedaj vedeti, kdo ima prav? Vsaka medalja ima seveda dve plati in oseba, ki je za nekoga nepridiprav, pridanič in goljuf, je nekomu drugemu lahko genij in najboljši prijatelj.

Osebno priznam, da so mi Beatli ljubši od Rolling Stonesov, pa po dveh prebranih biografijah, ki odkrivata tudi kanček temnejšo plat, vidim, da je bila pri vseh glasba vse manj pomembna. Glasba kot način sporočanja in spreminjanja sveta. Glasba je postala orodje za služenje denarja. Pa tudi jedro vse hujših medsebojnih sporov, nesoglasij in vsaj v primeru Beatlov, tudi razpada skupine.

Ali je bila za to kriva Yoko Ono? Vsekakor je s svojim odnosom, stalno prisotnostjo in vplivanjem na ustvarjanje prispevala k razpadu. Kako je na četverico vplivala smrt Briana Epsteina, njihovega managerja? Na nek kaotičen način je bil Epstein vsekakor tisti, ki jih je držal skupaj in ravno prav narazen, da je zadeva funkcionirala. Po njegovi tragični smrti se je že tako krhka hišica iz kart začela sesuvati, še posebej, ker so se naenkrat pojavili ljudje, ki so videli predvsem zaslužek. Konkretno Allen Klein. Najbrž ne bi bilo čisto nič drugače, če Epstein ne bi umrl, je pa njegova smrt vse skupaj malo pospešila.

Treba pa se je zavedati, da so bili Beatli skupaj od leta 1958 (Ringo Starr je v zasedbo prišel sicer šele štiri leta kasneje), takorekoč še najstniki, da so leta 1960 začeli intenzivno nastopati in da so skupaj preživeli ogromno časa. In v šestdesetih, desetletju velikih sprememb, so odraščali in se na različne načine spoprijemali s slavo in pritiski, želeli so rasti kot glasbeniki in kot ljudje. Kar pa je bilo vse prej kot preprosto. Upam si trditi, da si te slave pravzaprav ne želi nihče. Drug drugega so se nasitili, zanimala jih je različna glasba, druga miselnost in vse njihove razlike so bile vse bolj očitne … pljusk goriva v podobi Yoko Ono, pa dodaten pljusk s podobo Linde Eastman, nekaj razpihovanja plamenov s strani Maharišija, Magic Alexa in potem še bakla s smrtjo Briana Epsteina. Beatli so razpadali že veliko prej in razpadali so dolgo in dejansko je bilo vprašanje časa …

V All you need is love boste izvedeli marsikaj, mogoče boste kakšno stvar odslej bolje razumeli, bi vam pa v branje vsekakor priporočil kakšno drugo, bolj smiselno napisano in urejeno biografijo. Tale gre pri meni v kategorijo prebranih in pozabljenih.

Učila International, 2024

O Letu ljubezni

Ker smo le nekaj dni pred promocijo oz. uradno predstavitvijo mojega romanesknega prvenca, danes nekaj besed o knjigi, ki je zaznamovala zadnje leto mojega življenja – Leto ljubezni.

Leto ljubezni, ljubezenski roman, spremlja zgodbo 28-letnega kitarista Adama, ki se med obiskom Sarajevazaljubi v domačinko, črnooko Mirno, a se iskrena in srčna ljubezen konča z Adamovim odhodom nazaj v Ljubljano. Razočaran nad rojstnim mestom, kamor se vrne kot prejemnik prestižne nagrade ‘srce Sarajeva’ Sarajevskega filmskega festivala, se odloči oditi. Pot ga – skupaj s kitaro, vodi v London. Tam se zaljubi v zelenooko Londončanko Charlotte, po igranju na kitaro svojega največjega kitarskega vzornika, Jimija Hendrixa, pa se mu kmalu začnejo uresničevati sanje. Ves čas je v njegovih mislih prisoten »kaj pa če« in ko se že zdi, da je poti profesionalnega glasbenika in predanega partnerja uspešno združil, se znajde pred razpotjem – katera ljubezen je bolj prava, iskrena in ima v sebi tisto nekaj, da bo trajala. Za vedno.

Knjiga Leto ljubezni je posebna tudi po tem, da je v njej veliko glasbenih citatov in posledično veliko glasbe, ki sega vse od rocka in soula šestdesetih do izvrstne glasbe, ki je v osemdesetih in devetdesetih nastajala na področju bivše Jugoslavije. In ker je zame spoštljiv dialog temelj zdravega odnosa, je v knjigi ogromno dialogov, preko katerih spoznavamo vse glavne karakterje in tudi spremljamo njihov razvoj skozi knjigo, skozi leto, leto ljubezni.

Leto ljubezni je knjiga, ki bo vrnila vašo vero v pravo, iskreno in čisto ljubezen. Virtuozen preplet ljubezni in glasbe. Pismo, ki naj bi ga napisali ob koncu ljubezni in izlili dušo. Pismo, ki ga je TREBA napisati in NIKOLI poslati. Leto ljubezni je prav to pismo o neizmerni ljubezni, ki pa ga tista, ki ji je posvečeno, ne bo nikoli prebrala. Zato ga preberite vi.

In seveda bi lahko napisal še veliko več, dobesedno od A do Ž, a želim, da pridete ta četrtek, 9. aprila 2026, ob 18. uri, na predstavitev obeh delov v Knjigarno Primus (Cesta Ljubljanske brigade 23a, Ljubljana), kjer bom skušal odgovoriti na vsa vprašanja moderatorke Katje Šmuc in seveda tudi na kakšno vaše.

Prosim vas, da se na dogodek prijavite s klikom na povezavo, saj je število mest omejeno. Hvala in na svidenje v četrtek!

Will Grayson, Will Grayson

John Green je star znanec naših knjižnih polic, Davida Levithana pa v slovenskem prevodu še nismo brali in tale sicer ne več najnovejši roman (ali je to so-roman?) je kar dober obet za nadaljnje raziskovanje.

Tisti, ki Johna Greena poznate, seveda veste, da ni pri njem pravzaprav čisto nič tako, kot se sprva zdi. Poglej zelo spretnega nizanja zgodbe in plastenja posameznih junakov, vedno znova poskrbi tudi za kakšen zanimiv preobrat. Moram priznati, da sem se s prvimi poglavji kar mučil, saj sta se zdeli zgodbi obeh Willov Graysonov čisto preveč različni in nezdružljivi. In da kar takoj pojasnim – imamo dva Willa Graysona, ki se po (res čudnem) naključju srečata, njuni življenji in usodi pa prepleteta. V knjigi sta tako Will Grayson (to zgodbo je pisal Green) in pa will grayson (njegovo zgodbo je pisal Levithan) naslovna in glavna lika, čeprav je treba priznati, da pozornost ukrade najpomembnejši stranski lik – Mali Cooper, najboljši prijatelj Willa Graysona.

Ampak dajmo najprej v predale – kakorkoli je to težko; pospravit oba glavna junaka. Will Grayson se zdi zelo neodločen tip najstnika, sicer heteroseksualen, ki rad uživa v alternativni glasbi, hodi na koncerte in se zabava ter bo najverjetneje sledil staršema na medicinsko obarvani profesionalni poti. Zelo mu gre na živce, da mora biti del t. i. GSN-ja, tj. Gej-strejt naveze, še toliko bolj pa, da je njegov prijatelj Mali Cooper. Njegov najboljši prijatelj! Mali niti približno ni majhen, ampak je ogromen in tako ne preseneča, da je igralec ameriškega nogometa, sicer pa gej in ljubitelj ter ustvarjalec (pomemben podatek!) mjuzikalov. Zaljubi se enako hitro kot odljubi, a svojo preprostostjo in iskrenostjo ter še bolj odkritostjo hitro osvaja srca. Sicer sem vmes nekajkrat pomislil, da bi bila zadeva najbrž povsem drugačna, če ne bi bil tako strah vzbujajoče velik in bi bil v tem primeru najbrž pogosta žrtev medvrstniškega nasilja. Z njim pa tudi Will.

No, po drugi strani pa will grayson živi sam z mamo. Spozna, da je gej, ki ga seveda nihče ne razume, dokler na spletu ne spozna Isaaca. Isaac je takorekoč njegova sorodna duša, utelešenje njegovih sanj in nič na svetu si ne želi bolj, kot da ga konča tudi osebno spozna. Sledi razočaranje – kakšno, vam zaradi zanimivosti zgodbe ne bom izdal; a to propadlo srečanje pravzaprav pripelje do srečanja Willa Graysona in willa graysona. V čikaškem seksšopu. Kako in zakaj sta se Will in will znašla tam, naj ravno tako ostane presenečenje za vse, ki knjige še niste brali.

In tako v življenje willa graysona vstopi Mali Cooper – mogoče je tudi obratno?; in blago rečeno bi lahko rekli, da drug drugemu življenje postavita na glavo. In če je bilo willu do tega trenutka neprijetno biti gej, je Mali na svojo spolno usmerjenost celo ponosen in jo brez težav tudi izrazi, kar določene premike pomeni tudi za willa graysona. Tudi veliki (avtobiografski) mjuzikal, ki ga Mali Cooper pripravlja in ki sprva nosi naslov Mali plesalec, se spričo zaradi številnih sprememb v njegovem življenju, zelo hitro – skoraj dobesedno iz dneva v dan, spreminja. Na koncu se spremeni tudi naslov. Preobrazbo, tako v mjuzikalu kot tudi v resničnem življenju, doživlja tudi Will Grayson (v mjuzikalu lik, ki ga je navdahnil, sprva nosi ime Gil Wrayson, potem ga Mali preimenuje v Phila), saj odkrije, da je zaljubljen v zadržano Jane in iskreno povedano – že dolgo nisem bral tako pristne in lepe najstniške ljubezenske zgodbe. Najbrž zadnjič v katerem od Greenovih romanov.

Preobrazb in sprememb je pravzaprav res veliko in če v svojih zapisih rad uporabim prispodobe z magneti ali pa s planeti … tudi tokrat jo bom. Mali Cooper in Will Grayson sta vsekakor dva magneta, ki se neverjetno privlačita, a zgolj in samo na prijateljski ravni. Pa čeprav se morata nekajkrat krepko odbiti, da se znova lahko sestavita. Po drugi strani sta Mali in will grayson magneta, ki se neustavljivo dopolnjujeta in privlačita tudi na spolni ravni. Will in Jane sta bolj kot dva planeta, ki zelo previdno krožita drug okrog drugega in se morata iztiriti iz svojih običajnih tirnic, da lahko postaneta eno.

Prav zanimivo mi je bilo, kako sta Green in Levithan ves čas spreminjala, prilagajala in preobražala junake, ki dobesedno zorijo in odraščajo pred našimi očmi ter nam nastavljajo vsa mogoča ogledala – naj bo to za prijateljstvo, intimno oz. partnersko razmerje, odnos do staršev, naš odnos do sveta, glasbe in umetnosti oz. sploh do mjuzikalov. Kakorkoli je mjuzikal tukaj predstavljen kot povsem gejevski žanr, je končni Cooperjev izdelek hvalnica tako prijateljstvu kot ljubezni in življenju. In predvsem imenitna pika na i.

Poleg Jane, ki igra pomembno stransko vlogo, je tukaj še Maura, želi-si-biti-dekle willa graysona, pa Gideon, willov gejevski prijatelj, starši obeh glavnih junakov in pa še nekaj povsem obstranskih likov, ki pa dodajo sočnost pripovedi. Vrnili se boste v čas spletnih klepetalnic, neskončno dolgih telefonskih pogovorov in izmenjav sporočil pa seveda neutrudnega čakanja, da boste dobili odgovor. Kjerkoli že.

John Green (tudi tokrat) ne razočara. Vsekakor gre še za enega tistih avtorjev, ki mu grozi, da bo zapadel v ponavljajoč vzorec lastnega uspešnega pisanja in zato je takšno sodelovanje prav osvežujoče. (Podobno uspešna in zanimiva je tudi Zima zima bela z Maureen Johnson in Lauren Myracle). Nežne puritanske dušice znajo imeti sicer z Will Grayson, Will Grayson kar nekaj težav, a je zgodba neverjetno zabavna, topla (nič slabega) in predvsem življenjska, tako da jo lahko iskreno priporočim.

2022, Mladinska knjiga

V elementu

Največkrat sem jaz tisti, ki drugim priporoča branje, s to knjigo se je zgodilo nekaj skoraj najbolj nenavadnega – branje mi je priporočil moj najstarejši sin: »Oči, tole bo pa mogoče tebi zanimivo.«

Niso to knjige, po katerih bi sicer posegal ali jih z veseljem bral, pa vseeno – očitno je tudi Taras čutil, da pa mogoče moram prebrati prav to knjigo. Podnaslov knjige, ki sta jo skupaj napisala Ken Robinson in Lou Aronica, je ‘Ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni’. To sicer ni knjiga za duhovno oz. osebnostno rast, ni priročnik, ampak zanimiva zbirka zgodb ljudi, ki so bili označeni za nesposobne, ki so imeli takšne ali drugačne težave, a je nekje v njih vseeno tlela neka iskra, samo odkriti so jo morali. In ko so jo, se je hitro razplamtel požar.

Robinson in Aronica se sprehodita skozi poglavja, kjer najprej razložita, kaj element sploh je, zakaj je nujno potrebno spremeniti način razmišljanja, saj bomo le tako lahko šli onkraj meja domišljije, mogoče celo sposobnosti. Seveda je pomembno tudi iskanje svojega plemena in se ne ozirati na to, kaj si bodo o nas mislili drugi. Nikoli ni prepozno, treba pa je sprejeti odločitev – ali bomo delali za denar ali za dušo.

Nekajkrat sem omenil, da ste me v zadnjem obdobju močno zaznamovali dve knjigi – Kingova On writing in prav tale, V elementu. Zakaj? Med branjem Kingove »pisateljske biografije« sem dobil odličen uvid v delo nekoga, ki ga cenim in spoštujem, pa mu ni uspelo čez noč, vsekakor pa sedaj zasluženo žanje darove svojega uspeha. Spoznal sem, da ni nič narobe, če razmišljaš drugače, izven okvirjev in meja, če imaš »nore« ideje in ti domišljija malo podivja, predvsem pa sem ugotovil, kako pomembno je pisati. Pisati in brati, ustvarjati. In ja, potem sem ugotovil tudi, da je to moj element – pisanje. In kakorkoli bi si želel od tega živeti in to delati za denar, je to malo verjetno in poleg tega ne vem, če bi potem to še delal s takšnim veseljem. Ko nekaj moraš, izgubi tisti čar in vznemirljivost. In po zaslugi knjige V elementu sem spoznal, da ni nič narobe, če je moj element nekaj, kar rad delam v prostem času. Pišem, ustvarjam.

In kaj je element po Robinsonu? Dovolite mi tale prepis z zadnje platnice: »Element je prvina vsakega človeka. Je presek priložnosti, naše naravnanosti, zmožnosti in strasti. Za našo prihodnost je nujno, da ga odkrijemo in razvijemo! Ko smo v elementu, smo sposobni resnično daljnosežnih potez, o katerih smo vedno sanjali.«

Tisto posebej zanimivo mi je tudi razmišljanje o potrebnih spremembah v vzgoji oz. šolstvu. Spremenili so se časi, navade, sistem in način dela, takorekoč nič pa se ni spremenilo šolstvo oz. sistem izobraževanja. Še vedno se vzgaja na način, kot da vzgajamo bodočo robotizirano silo za tekoči trak, za velike tovarne in industrijo in ne več za takorekoč storitveno industrijo, prav nič se ne oziramo na potrebe in želje, še manj pa na talente otrok. Kolikokrat slišite iz ust otrok vprašanje »Kaj pa mi bo to prišlo prav v življenju?« in »Zakaj se rajši ne učimo tega in tega?«. Se spomnite filma Dead Poets Society oz. Društvo mrtvih pesnikov, v katerem je blestel Robin Williams kot nekonvencionalni učitelj angleške književnosti John Keating in takrat pokazal, kako se lahko tudi nekaj dolgočasnega ali vsaj nezanimivega poučuje na zanimiv in celo vznemirljiv način, premakne meje v glavah bodočih voditeljev sveta? Robinson tukaj odlično razdela, zakaj je obstoječi način preživet in ga bo potrebno nujno ne le osvežit, ampak konkretno spremenit.

Skratka, če ste mogoče v precepu, ali je tisto, kar trenutno počnete, res tisto pravo, potem vam priporočam branje te knjige. Ker treba se je zavedati, da je več kot odlično, če je stvar, ki jo počnemo za preživetje (beri: naša služba, za katero smo plačani) vsaj deloma povezana z našim elementom. Tudi, če niste povsem prepričani, ali je nekaj, kar tli v vas, res tisto nekaj za vas, boste morda tako lažje prišlo do spoznanja in končne odločitve. Skratka, knjigo V elementu vam toplo priporočam in vsakemu privoščim, da svoj element tudi najde in razvije.

Lectour, 2016

Dan ljubezni (deseti, in zadnji del)

Z njegovim imenom na ustnicah in v srcu.

In nov začetek

Prišli so reševalci in policisti. Povedala jim je, kaj se je zgodilo. Policisti so bili tisti, ki so pregledali pokojnega in v njegovi denarnici našli dokumente – prihajal je iz Slovenije in vedeli so, da je pred njimi tisto vedno težko – svojce oziroma nekoga obvestiti, kaj se je zgodilo. Njej pa je v oči padlo še nekaj, kar so policisti našli v njegovi denarnici – izkaznica, da gospod želi po svoji smrti darovati organe.

Njen oče, tisti, ki jo je brezpogojno ljubil in ji nudil prav vse v življenju, bil ne le oče, ampak tudi mama, ko je ona ob njenem rojstvu umrla; je imel šibko srce in je potreboval presaditev. Tukaj, ne v Sarajevu in ne v Bosni, zanj ni bilo ustreznega srca. Darovalca. Tu so bila srca močna, a ko so se enkrat ustavila, so se ustavila za vedno. Za operacijo v tujini nista imela denarja. In konec koncev, komu je bilo mar za enega Sarajevčana s šibkim srcem – v začetku devetdesetih jih je umrlo na tisoče, pa ni bilo nikomur kaj veliko mar.

A to je bil njen oče. Njej je bilo mar. Prav zato je postala zdravnica, ker ji je bilo mar za ljudi in je želela pomagati. Tako kot je pomagala temu popolnemu neznancu, Slovencu, ki se je zgrudil ob Sebilju in ji je bilo, vsega vajeni, takoj jasno, da ga je izdalo srce. Zakaj, ni vedela in nikdar ne bo. A bilo je mogoče, da bi njegovo srce, srce tega neznanca, katerega zadnje besede so bile, da nekoga ljubi, rešilo njenega očeta.

Nimam pojma, kaj se je zgodilo. Utripalo sem in potem spet nehalo. Potem, potem … ne vem, najbrž je minilo nekaj časa, ampak zdaj spet utripam. Ampak sem nekje drugje, to je drugo telo, drugi spomini in druge misli. Druga ljubezen. A je ljubezen. In je neko srce, s katerim sem povezano za vedno.

Moonraker

Moj prvi, sicer pa Flemingov tretji roman o neuničljivemu tajnemu agentu, Jamesu Bondu. Če poznate film – ki deluje kot neuspešna kopija nekakšne vesoljske bitke in ima notri grozljivega Jawsa; se pripravite na knjigo. Knjiga je namreč nekaj povsem drugega.

Ali si upam sploh kaj napisati o Jamesu Bondu, pa da to še ni bilo napisano. Spremno besedo Moonrakerju je napisal Marcel Štefančič in na teh skoraj tridesetih straneh imate referenc toliko, da sem prepričan, da boste o Bondu, Flemingu in vsem vmes izvedeli vse, z vseh zornih kotov. Filme sem seveda gledal – kdo pa jih (čeprav na skrivaj) ni, težko rečem, da so me vsi prepričali in najbrž nam je vsem jasno, da imajo »bondi« na širšo filmsko kulturo neverjeten vpliv. A ga je težko doseči. Pa ne le zaradi Seana Conneryja, Rogerja Moorea, ne smem pozabiti na Georgea Lazenbyja, pa potem seveda še na Pierca Brosnana in Daniela Craiga. Pa tudi ne zaradi odličnih negativcev – če dobro pomislim, so Bondovi nasprotniki pravzaprav definirali pojem negativca; ali pa prelestnih, čeprav hudo stereotipnih ženskih likov, kultne glasbe, izjemnih avtomobilov in bolj ali manj neverjetnih prizorov preganjanj, čudežnih rešitev in neuničljivosti. Tisto, kar Flemingu ni uspelo, se je kasneje zgodilo kar nekako naravno – James Bond je postal mit, kult … James Bond je postal večji od Jamesa Bonda.

Moonraker kot rečeno, je tretja knjiga Iana Fleminga o Jamesu Bondu (prvi dve sta Casino Royale ter Živi in pusti umreti), izdana leta 1955. Sam Fleming je umrl leta 1964 in številne Bonde so kasneje pisali drugi avtorji, kar je podobno kot pri Stiegu Larssonu.

Film Moonraker je na platna kar nepričakovano prišel leta 1979 – napovedan in pričakovan je bil namreč Samo za tvoje oči, a je štrene Hollywoodu takrat premešala Vojna zvezd, kar je tudi eden od razlogov, zakaj je filmski Moonraker tako smešno vesoljski in močno drugačen od knjižne predloge.

In čeprav je bil Moonraker izdan deset let po koncu druge svetovne vojne, Fleming kar malo preroško napoveduje bližajočo se hladno vojno, se pa zelo osredotoči na nezaceljene rane druge svetovne vojne, na tedaj še kako prisotno sovraštvo in zamere med Nemci in Britanci. Presenetljivo se celoten Moonraker odvija kar v Veliki Britaniji, poudarek je na Londonu, tako da pozabite na bondovsko osvajanje sveta.

Pozabite tudi na tipične bondovske igračke in genialnega Q-ja ter Miss Moneypenny, Bond tu še vozi bentleyja (in ne aston martina, kot postane običajno kasneje), njegov sloviti martini se tu zdi zgolj ena od pijač, presenetljivo pa je tudi to, da njegovemu šarmu ne podleže skoraj edina ženska v romanu – Gala Brand. James Bond se zdi kot samo še en vohun oz. agent tajne službe, ob ponedeljkih precej zdolgočasen uradnik, ki se mu le nekje trikrat letno zgodi kaj zanimivega in razburljivega. Celotnega dogajanja je za teden dni. Čudaški, a seveda filantropski bogataš Hugo Drax je ustvaril Moonraker – popolno vesoljsko plovilo in čudež tehnike ter ga podaril Veliki Britaniji. V ozadju je seveda spletka, ki ima korenine v času druge svetovne vojne, ko je bil Hugo Drax predan nemški vojak, zdaj pa se želi maščevati Londonu in celi Veliki Britaniji z uničujočo jedrsko eksplozijo sredi Londona. No, seveda, če mu načrtov ne bo preprečil James Bond, s pomočjo Gale Brand.

Moram priznati, da sem bil nad knjigo zelo presenečen. Seveda je James Bond eleganten in prefinjen, vseveden in spreten, podkovan v igrah s kartami in vratolomni vožnji z avti, preganjajo ga bridki spomini na čas druge svetovne vojne, a je obenem zelo ponižen, na trenutke naveličan življenja in zgolj eno majhno kolesce v ogromnem mehanizmu. Skratka, to ni James Bond kot ga poznamo iz filmov, težko pa rečem, ali je v vseh Flemingovih delih tak in ali se je potem razvijal in razvil v neuničljivega tajnega agenta z licenco za ubijanje (to sicer že ima) in neprekosljivim šarmom.

Predvsem pa je prepričljivo Flemingovo opisovanje dogajanje, okolja in misli, kjer gre res v podrobnosti in tako ustvari prepričljiv vohunski triler »stare šole«. Vidimo pregone po londonskih ulicah in okolici, občudujemo raketo in prepoznamo uniformiranost zaposlenih na projektu, razmišljamo o različnih kombinacijah pri kartah in se sprehajamo po pustih in sterilnih hodnikih, čutimo stiske in razmišljamo skupaj z Bondom. Kdo ga je navdihoval ali koga je navdihnil on, ni tako zelo pomembno. Priznam, da bom v roke z veseljem vzel še kakšno Flemingovo delo, da bom potem lažje primerjal.

Cankarjeva založba, 2022

Dan ljubezni (deveti del)

In, in zdaj, zdaj sva tukaj, kjer, kjer je bilo tako lepo in in … kaj zdaj? Dobro, dobro, nekaj se dogaja in mislim, da bo vse v redu. Mislim …

Nazaj

Nisem imel pojma, kaj se dogaja, kaj se je zgodilo. Prav počasi sem odprl oči in …

»Mister, are you OK?,« sem slišal jasen ženski glas, »Emergency is on their way. Are you OK?«

Te oči, ta obraz. Videl sem jih že. Mogoče v sanjah? Ne, saj ni bilo mogoče, da bi bila ona. Ampak te oči, tako zelo otožne in iskrive. Obrvi, niti njenih obrvi nisem mogel pozabiti. Pa njen bleščeč nasmeh. In glas, ki me je božal. Spomnil sem se šibkega sunka elektrike, ki naju je stresla, ko sem se je prvič dotaknil in vedel sem, da je tudi tokrat z čarovnijo svojih rok poskrbela, da je skozi mene znova stekla elektrika in da sem bil tu. Znova tu, ob njej.

»Ana,« sem šibko rekel in jo pogledal, »Tu, tu si …«

»Ali, ali, ja nisam Ana, zamjenili ste me z nekom,« je rekla zmedeno, »Da, da li želite, da nekoga pozove …«

»Ana, ljubavi, tu si. Konačno,« sem rekel in tiho šepnil, »Nikad ti nisam rekao, ali – ljubim te.«

‘Predaj se srce, izgubili smo boj, / nikada više ti ne pričaj o njoj, / u mom životu sad nema više nje, / predaj se srce, izgubili smo sve.’

Konec

Vedela je, da je konec. Bila je zdravnica in videla je take primere, ko se je srce ustavilo – kot se je temu neznancu!; in čeprav ga je uspela z natančno, zanjo rutinsko masažo srca oživiti in priklicati nazaj, njegovo srce ni zmoglo več kot to. Zadnji pogled, v katerem je bila neverjetna lahkotnost in mirnost, sprijaznjenost ter nekaj zadnjih besed.

Neki Ani, ki jo je imel očitno tako zelo rad, da je bila njegova zadnja misel namenjena njej. Ne, ona ni bila ta, a se je v tistem trenutku, ko je gledala njegov spokojen obraz, zavedela, da si želi nekega dne tudi ona umreti z mislijo na osebo, ki jo bo ljubila. Z njegovim imenom na ustnicah in v srcu.

Se nadaljuje (in prihodnjič zaključi) …

Vojna in dež

Sklepni del Čolićeve (Velibor, ne Zdravko) avtobiografije o izgnanstvu – prva dva sta v slovenščini na voljo pod naslovom Priročnik za izgnance in Knjiga odhodov; je pretresljivo branje, ki se začne v Bruslju in nas na neki točke vrže v preteklost, v leto 1992 in bridko, tokrat bolj hrvaško-bosansko kot srbsko-bosansko vojno.

Začetek, ki se dogaja med leti 2021 in 2023 v Bruslju pod naslovom Bolezen, nas postavi v vlogo bolnika, ki trpi zaradi zoprne kožne bolezni avtoimunskega izvora in zaradi katere je naš junak vse bolj iznakažen. Trpi, hodi od zdravnika do zdravnika, preiskave do preiskave, nihče ne ve najbolj natančno, kaj mu je in še manj, kako mu učinkovito pomagati. Bralec se pač ne more znebiti občutka, da je tako zelo hudo, da bi junak najrajši umrl. Ne vemo in ne izvemo, kaj je tisto, kaj je bolezen sprožilo, nam pa nadaljevanje morda ponudi kakšen odgovor.

Nenadoma se znajdemo takorekoč na frontni črti – z junakom vred, seveda. Sledita drugi in tretji del, najprej Vojak in potem Dezerter. Zdi se mi, da za vsako knjigo, ki jo preberem in ki se posveča vojni na tleh Bosne in Hercegovine, zapišem, da je najbolj pretresljiva, strašna, grozna, obupna. In tudi za to lahko rečem enako. Pa to pravzaprav ne pomeni, da so druge manj ali bolj, le da je tudi ta tako zelo vse, le da znova na drugačen način. Pristna, podobno kot Štukanov Blank, iz prvoosebne izkušnje, iz prve frontne linije, strelskega jarka, bolnišnične postelje.

Čustva, ki jih doživlja in opisuje Čolić, so tako zelo neverjetno pristna, da je skoraj težko verjeti. Bolečina, strah, panika, kri, rane, urin, sperma, bajoneti, gnijoče meso, groza v očeh, smrt … zgolj list naprej in vrženi smo v novo grozo, novo paniko, ponovno nočno moro in večno željo, naj bo tega že enkrat konec. Sanje, ki se znova in znova spreminjajo v nočno moro. Upanje, ki ne umira zadnje, ampak je umrlo že davno tega. Prekupčevanje in vojni dobičkarji na eni strani ter neizbežna mešanica življenja in smrti, kopica spominov – tudi lepih, čudovitih in nepozabnih; ter seveda želja po dokončni pozabi.

Iskreno povem, da je res težko pisati o vsebini, o dogajanju in doživljanju, ker je to knjiga, ki jo je pač treba brati, razumeti, čutiti. Razumeti, zakaj si želi umreti ali umreti, bodisi od sovražnikovega naboja (kdo je pravzaprav sovražnik, kdo večji in čigav?) ali pač od lastne roke, sploh ni tako težko. Izbere “lažjo” pot, nekakšno socialno smrt – dezertira, saj že od samega začetka ve, kako nesmiselna, nepotrebna in pač ne- je ta vojna (mislim, da sem se to vprašal že pri eni drugi knjigi – saj katera pa je?). Sploh za nekoga, ki je opustil željo, da bo uspešen športnik – kateri fant pa si tega ni želel?; ali glasbenik – ob štulićih, balaševičih, čolićih (tokrat mislim Zdravka), dugmetu (Bijelo dugme), čorbi (Riblja Čorba), orkestru (Plavi orkestar) ter še komu; temveč si je želel biti pesnik. Pesnik!!! Ki namesto peresa dobi v roke puško in namesto nežnega šepeta simpatije na uho grob ukaz. Ubij, ubijaj, sicer si ničvreden.

Prvi del knjige Vojna in dež me ni pritegnil, druga dva pač toliko bolj in vsekakor si želim prebrati še kaj njegovega – vidim, da je poleg uvodoma omenjenih prvi dveh del iz te trilogije v slovenščini (avtor je po dezerterstvu, kar opisuje tudi v tej knjigi, prišel v Francijo in načeloma objavlja v francoščini, podobno kot naša Brina Svit) na voljo tudi Sarajevski omnibus. Zgodbe so odlične in zanimive, prevodi delujejo pristno in iskrivo, torej zakaj ne?

Goga, 2025

Dan ljubezni (osmi del)

Noge niso bile več sposobne nositi moje teže in zadnje, kar se spomnim, je bil nerazločen in zelo obupen pogled od Sebilja navzdol proti Miljacki. Potem je bila tema.

Dve minuti in pol

‘Življenje je prekratko / toliko tega bi delil s teboj / tvoje lice lebdi skozi glavo / želim si te krvavo. / Ko mislim na tebe, mi je tisoč ur minuta.’

Kaj se dogaja? Zakaj sem pri miru? Ne smem biti pri miru, nikoli nisem povsem pri miru. Potrebujem, nujno potrebujem nekaj. Ampak kaj? Kaj me bo predramilo? Še pred nekaj minutami sem razigrano utripalo, ko je hodil in se oziral naokrog. In, in zdaj? Kaj, kaj se je zgodilo? Dajmo, dajmo, treba je najti nekaj, nekaj, ob čemer se bom znova pognalo. Lepe stvari, lepi spomini. Praznovanje rojstnih dni? Ne, tega ne mara. Mogoče prvi šolski dan, mogoče to, ne, tudi to ne. Ampak tukaj, tukaj v tem mestu sva že bila, nekoč, nekoč davno.

O-o-o, kaj pa se dogaja? Nekaj me stiska, pritiska, aua, to boli. Hm, ne, v redu, v redu je, mogoče se pa prebudim. Nekaj se dogaja, nekaj dela. Torej, kdaj sva bila tukaj? Oh, spomnim se, ko je spoznal, ko … ko je zagledal tiste oči, tisti nasmeh, ko, oh ja, ko se je dotaknil najprej njenih prstov in potem njenih ustnic. Slišalo se je tiho žuborenje reke in potem, potem sem cel dan, cel večer in noč do jutra divje utripalo in vem, spomnim se, sedaj se spomnim, čutil sem tudi njeno srce in bilo je tako zelo lepo, tako popolno. Življenja polno.

Ampak, ampak … ne, ne, ne še nehat, nisem še tam, ni še v redu. Dolgo je trajalo, preden je bilo naslednjič tako, tako lepo in polno, popolno in takrat je trajalo dlje in bilo, bila je … bila je ona, neka druga, a tudi z njenim srcem je bilo tako lepo utripati in ga čutiti in bilo je potem še eno, še tretje srce, samo, samo … tisto malo srce, tisti srček se je potem ustavil in … in oh, oh, ja, tudi to je bilo, seveda. Sploh nisem pomislilo. Tisto je bilo pa res hudo in že, že takrat je le malo manjkalo, pa … pa bi bilo konec. Tudi takrat me je tiščalo in stiskalo, kot bi bilo v grobi, jekleni ječi, v kateri me vse reže, praska, zbada in suva, a je minilo. Nekako, ne vem kako, ampak je.

In, in zdaj, zdaj sva tukaj, kjer, kjer je bilo tako lepo in in … kaj zdaj? Dobro, dobro, nekaj se dogaja in mislim, da bo vse v redu. Mislim …

Se nadaljuje …

Priče sa satnim mehanizmom

Imenitnega bosansko-hercegovskega pisatelja Faruka Šehića sem po Knjigi o Uni tokrat bral v pričujoči zbirki kratkih zgodb, ki nosi oznako »predapokaliptični sevdah«.

Eden tistih mojih nenavadnih spominov na otroštvo so ure. Tiste stare, tiktakajoče ure, budilke, s kopico koleščkov in zobnikov ter vedno tudi kakšno vzmetjo v notranjosti. Starša bosta najbrž pritrdila, ampak res ne vem, če je kakšna ura v naši hiši ostala delujoča. Res sem bil radoveden, kako je to sestavljeno in funkcionira, zakaj je treba budilko navijati in kaj potem sproži tista kladivca, da udrihajo po zvončkih. Izvijač, z ustrezno majhno glavo in seveda sem bil vsakič znova prepričan, da bom znal uro sestaviti nazaj. Nikoli mi ni uspelo. Že s kakšno manj zapleteno (tehnično) zadevo imam težave, kaj šele z urami?! Fascinacija nad urami je ostala. Spomnim se tudi tistih stari, visečih ur, ki jih je bilo dejansko potrebno navijati in iz katerih (no, ne vseh) je ob poldne (ali pa ob vsaki polni uri) prišla kukavica. Tej moji otroški strasti sem se potem posvetil tudi v eni od pravljic v zbirki Zvezdne pravljice Ko se ustavi ura.

Priznam, da mi kar dolgo ni bilo jasno, zakaj je Šehić knjigo naslovil tako, potem se je začela v zgodbah kazati neka obsedenost (pa tudi poznavanje) junakov z urami, ampak šele na koncu mi je postalo jasno … vsaka od zgodb ima svoj ritem, svoj tempo. Nekatere tiktakajo divje, kot da jih bo vsak čas razneslo, spet druge se odvijajo kot tiste ure, ki jih bo treba kmalu naviti, spet tretje so monotone in četrte se zdijo kot bi imele kakšno urno aritmijo.

In če je se je v Knjigi o Uni vse vrtelo okrog reke, njegovih spominov na odraščanje in potem vojnih grozot, bi tukaj lahko rekel, da gre za izrazito različno dojemanje časa. Stvari, ki so se zgodile in bi bilo najboljše, če bi jih prepustili (zobu) časa. Pa tisti neskončni spomini na nekaj čudovitega. Nekajkrat se prepusti takšnim ali drugačnim fantazijam, bodisi v sedanjosti ali prihodnosti oz. če o nečem fantaziramo, potem gre bolj ali manj vedno za stvari, za katere si želimo, da bi se zgodile. Nemalokrat pa je v danes, tukaj in zdaj, v pričakovanju, obetu, želji, hrepenenju po nečem.

Morda se v prvih zgodbah zazdi, da gre za drastičen odmik od Knjige o Uni, torej pobeg od vojnih grozot, a temu ni tako. Šehić je rojen leta 1970, torej je čas bivše države dejansko doživljal in ima nanj močne spomine in v času, ko je – sploh na območju BiH; izbruhnilo vse, za kar so mnogi mislili, da je nemogoče, je bil v obdobju, ko bi moral uživati, razmišljati o družini, karieri, čemurkoli … ne pa o tem, ali bo dočakal jutro. In jasno je, da je to obdobje, v kombinaciji s tako pretresljivimi dogodki, ki se človeku vžge v večen spomin …

Sicer me čaka še Greta, tako da bom radoveden, v katero pripovedno smer se je odpravil tam. Pa čeprav je tudi tukaj zgodba o Greti, ena ljubših in če si lahko obetam po tej, potem … no, potem sledi še eno odprto vtiranje soli v rane in žganje brazgotin. In morda lahko potegnem še eno vzporednico s časom in mehanizmi – Šehić je štiri leta preživel kot vojak, bil enkrat težje ranjen in najbrž bi lahko rekli, da gre na nek način tudi za post-travmatski sindrom, ki praviloma izzveni zelo počasi. Če sploh.

In če Knjigo o Uni, za katero je prejel eno najbolj čislanih literarnih nagrad na tem področju, nagrado Meša Selimović(pa tudi Nagrado EU za književnost) , pogosto navedem kot vzorčen primer odlične bosansko-hercegovske književnosti, ki je za nameček odlično prevedena, sem Priče sa satnim mehanizmom bral v njegovem jeziku, v bosanščini. Ni tako zelo preprosto, je pa čudovito. In šele takole vidiš, kakšen mojster pisanja je avtor in pred kakšen izziv so v takih primerih postavljeni prevajalci. Loviti vse tiste drobce, podtone, specifike in predvsem neprekosljiv šarm … hja, uskladiti vse koleščke, zobnike in vzmeti, da zgodba teče. Teče kot ura, teče kot reka Una.

Deset dni zdaj že predlanskega poletja sem preživel med raziskovanjem predvsem Bosne in Hercegovine ter srbske prestolnice, kupoval knjige, opazoval okolico in brazgotine, ki so še vedno prisotne. Bil sem tudi v Šehićevem Bihaču, se peljal čez Uno … kot bi se čas ustavil. Konec osemdesetih, začetek devetdesetih. Mnoga mesta so obnovljena, novo zgrajena, rane zaceljene ali pa vsaj dobro skrite, v Bihaču pač ne. In ljudje so presenečeni, ko jim poveš, da si prišel iz Slovenije, da želiš otrokom, najstnikom, pokazati mesta, državo, ljudi, ki so tako zelo posebni. Morda pa so posebni prav zato, ne vem. Kot totalen norec – da ne rečem, kot nekdo, ki mu manjka nekaj koleščkov v glavi, pa izpadeš, ko začneš kupovati knjige, njihovih avtorjev! A se sploh ne zavedajo, kako odlične avtorje (obeh spolov) imajo …

No, Faruk Šehić je vsekakor eden izmed njih. Žal v slovenščino ni prevedenih več njegovih del, saj gre vsekakor za enega tistih avtorjev, ki jih je vredno brati. Če imate priložnost in dovolj jezikovnega znanja, ga poiščite. Proza, ki je romantično polna in lepa, polna simbolike, erotike, pa ob vsem že prej naštetem tudi žalosti, razočaranja in smrti. Konca nekega časa. Šehićeva dela so vsekakor nekakšen most, kako priti iz nekoč vsaj v danes in tudi v jutri, a tista dodatna težava je, da ljudje tam ne berejo. Marsikateri zobnik še ni na svojem mestu in mnoga kolesca se bodo mogla zavrteti v drugo smer. Samo Una bo še naprej tekla …

Buybook, 2018