(brez naslova)

Mrtvi kot

Jure Godler se na knjižno sceno vrača z novo detektivsko serijo, v kateri bo glavni junak upokojeni policist, detektiv Herman Arh. Prvi primer nosi naslov Mrtvi kot in je …

Hja, sploh ne vem, kaj naj napišem, pa imam v glavi polno misli in razmišljanj o knjigi. Težko rečem, da mi je bila všeč. Še manj, da me je navdušila. Morda je težava v tem, da sem vajen bolj resnih kriminalk, kar Mrtvi kot nikakor ni. Prebrali jo boste v najbrž v dobrem popoldnevu in jo utegnete podobno hitro tudi pozabiti. Ima pa eno res odlično lastnost, kar ni vedno zasluga kriminalk – se res hitro bere, saj ob njej ne boste prav veliko razmišljali, bo pa vseeno zbudila toliko zanimanja, da jo boste težko odložili.

In če sem uvodoma napisal, da gre za detektivsko serijo, v kateri bo – ali naj bi vsaj bil; glavni junak zasebni detektiv Herman Arh, je prav to tisto nekaj, kar me je lep čas begalo. Glavni junak je praviloma v središču pozornosti in tudi pripoveduje zgodbo. Praviloma in seveda se strinjam s tem, da se tudi v knjižnem svetu pravila kršijo in recimo, da je to Godlerjev slog. V Mrtvem kotu – in najbrž lahko predvidevam, da bo tako tudi v prihodnjih knjigah iz serije; zgodbo pripoveduje eden od recimo dveh (čeprav so trije) glavnih junakov, Bojan Langus. In stvar niti ni v tem, da v njegovo pripoved dvomite, ampak je celotna zgodba precej trhla.

Definicija “mrtvega kota” vam je, vsaj voznikom, najbrž znana? Sicer imate zapisano na platnici. Sam temu rad rečem “tisto, kar veš, da je nekje zelo blizu, pa nenadoma ne vidiš več.” In obenem tisto nekaj, kar v delčku sekunde lahko poskrbi za nesrečo. V knjigi Mrtvi kot je to pravzaprav ime ladje, ki jo je Maks Pinter poimenoval po nekem obskurnem francoskem bandu, ki sta ga z Bojanom rada poslušala – Angle mort. (Angle mort je dejanski glasbeni projekt različnih francoskih glasbenih ustvarjalcev, katerih rdeča nit je skladba s tem naslovom). Ali drugače – nekaj boste imeli pred očmi, nekaj se vam bo ves čas prikazovalo in izginjalo, a ne bo dovolj očitno. Ampak ne skrbite, na koncu vam bo Herman Arh vse pojasnil. In boste zavzdihnili ter odložili knjigo.

Ampak pojdimo na začetek. Kot zapisano, sta glavna junaka dva, dolgoletna prijatelja Maks Pinter in Bojan Langus, ki sta šla v življenju in prijateljstvu, kot vsi mi, skozi različne preizkušnje. Maks je bil tisti drznejši, lepši, privlačnejši, spretnejši in uspešnejši, vse našteto velja tudi za ženski spol. Bojan je takorekoč njegova protiutež in kot tak odličen in predvsem zvest prijatelj. Po maturi in neprijetnem dogodku na maturantskem plesu se njuni poti za kar nekaj časa ločita in se znova srečata na nekem koncertu v Ljubljani. In ja, v življenju se ti lahko zgodi marsikaj, a taka prijateljstva nikoli ne umrejo.

V teh letih, ko se nista videla, pa se je zgodilo marsikaj. Bojan je mogoče za odtenek še malo bolj naveličan sebe in svojega (neuspešnega) življenja, medtem, ko je Maks po spletu naključij postal milijonar. Kriptovalute. In kot vsak milijonar ima seveda načrte, kaj bo s tem denarjem storil. Tisto najbolj bistveno pri vsem skupaj pa je njegov odnos do družine (in prijateljev). Če bi rekel, da je Maksov odnos z družino slab, bi lagal. Grozen je. Edina svetla točka v njegovem življenju je babi Marjanca, pa se tudi pri njej zdi, da vsekakor sodi v neobičajno in disfunkcionalno družino Pinter. Bojanu se obenem zdi, da Maks ne izžareva več tiste naravne samozavesti in odločnosti, da se je v njem nekaj premaknilo … in potem pride v zgodbo še Klarisa, ki jo Maks spozna na aplikaciji za zmenke. In jadranje. Usodno jadranje.

No, v bistvu smo sedaj prišli na začetek. Jutro. Nekdo se prebudi med krvavimi rjuhami. Nekoga ni. Še nekdo pa je – najboljši prijatelj. Ja, to je prolog romana, ki pripada Maksu Pinterju. Potem pripovedovanje prevzame Bojan.

Trojica se je odločila, da bo odšla na jadranje s povsem novo Maksovo jahto, luksuzno 20-metrsko lepotico, ki jo je novopečeni milijonar kupil pred kratkim. Nekaj hrane, veliko pijače in predvsem dobra volja. Dokler, kot omenjeno, se Maks zjutraj ne zbudi v krvavih rjuhah, Klarise pa ni nikjer. Niti njenega ogromnega kovčka ni. Včasih bi rekli “uzela ju magla”, ampak megle ni bila, samo z alkoholom prepojena noč. Začuda, je še kar delujoča in aktivna njena telefonska številka. In tu zgodba začne razpadati. Nova razpoka sledi, ko se Maks, povsem obupan, želi predati, pa čeprav nima pojma, kaj je storil oz. kaj se je zgodilo, Bojan pa ga prepriča, da se morata znebiti dokazov in Klariso prijaviti zgolj kot pogrešano.

Potem počasi stopi na sceno detektiv Herman Arh. Nenavaden. Nisem si mogel ne predstavljati Jureta Godlerja čez nekaj let – urejen gospod z nenavadnim slogom oblačenja, navidezno umirjenostjo, zakladnico znanj in izkušenj, a ob katerem se vseeno ne morete znebiti občutka, da je tako in drugače obtičal v (nekem drugem) času. Lokalna, torej hrvaška, policija je zaradi umora priljubljenega domačina, mornarja Milivoja v šoku in kaj veliko ne more storiti. Da bi bila mera kaosa polna, so tam tudi Maksovi starši in njegov na telefon prilepljeni brat, za kapljo čez rob pa poskrbi dejstvo, da je izginil Maksov beemve. Torej – izginilo je njegovo dekle, njen velikanski kovček in celo njegov avto. Hm …

In kaj se zgodi potem? Pravzaprav nič. In vse. Tako in drugače enigmatični Arh ugotovi, čigava je bila kri (delček krvi sta Maks in predvsem Bojan med divjim čiščenjem, torej odstranjevanjem dokazov; spalnice spregledala), na neki točki Klarisa začne Maksu pošiljati sporočila (???) in Maksu se po divji količini tablet in alkohola dobesedno zmeša, da ga Bojan odpelje na psihiatrijo. Tam ne ostane dolgo in sledi zaključek …

In razumem ter sprejemam, da se Godlerju mogoče ni ljubilo raziskovati poteka policijskih ali kriminalističnih raziskav in je vse skupaj pač obesil na nekega detektiva, katerega mokre sanje so bile od otroštva dalje najbrž postati novi Hercule Poirot. Ampak vseeno, živimo v 21. stoletju in če nič drugega, dobro vemo, da se danes zelo hitro izsledi nekoga prav prek mobilnega telefona. Sploh, če je ta aktiven. Tudi to, da neko vozilo iz parkirišča v marini izgine brez sledu – podobno kot dekle in njen ogromen kovček; je kar precej za lase privlečeno, ker pač vemo, da obstajajo varnostne kamere, da so te tudi na cestninskih postajah, mejnih prehodih (Schengen gor ali dol) in še kje. Pustimo ob strani Maksovo impulzivno zapravljanje kripto-denarja – nakup razkošnega stanovanja zase, nakup stanovanja za babico (in plačevanje oskrbovalk), vgradnja ogromnega trezorja v kletne prostore ter seveda luksuzno jahto in to vse kar tako – “Imam denar, vse to želim in moram imeti takoj. Ne zanimajo me predpisi, pravila, zakoni … Delam, kar hočem.” Ali lahko potem tudi mori?

Pa je, ker naj bi se knjiga vseeno dogajala tukaj in zdaj, vse to res mogoče tako hitro? Niti ne čez noč, ampak kar čez dan? Nekaj sto tisočakov za stanovanje tu in seveda so vsi papirji urejeni takoj. Nekaj sto tisočakov tam za drugo stanovanje in seveda so tudi tam vsi papirji urejeni takoj zdaj, obenem odpelješ iz doma starejših še svojo babico in nihče nič ne reče. Kupiš dvajsetmetrsko jahto, s katero suvereno upravljaš in jo imaš za nameček zasidrano v nekem majhnem mestecu s tristo prebivalci. Mnja, če uspe vse to, potem mogoče lahko tudi mori …

Ne vem, Mrtvi kot se mi zdi knjiga, ki jo boste prebrali na letališču med čakanjem na prestavljen let, na dolgočasno in deževno nedeljsko popoldne ali pač nekje vmes. Kot rečeno – ves čas branja boste imeli občutek, da nekaj v zgodbi ni v redu. In ta zaključni Arhov traktat, ki pravzaprav razloži celo zgodbo, je tako … zakaj? Skozi samo zgodbo je preveč lukenj in stvari, na katere je avtor pozabil. In to niti ne malenkosti, ampak stvari, na katere bo vsak malo bolj pozoren bralec še kako pozoren.

Mogoče mi bo kdo očital, da imam težave z Juretom Godlerjem. Nimam jih. Ne vem, zakaj bi jih imel. Nekajkrat sva se bolj ali manj naključno srečala, izmenjala mogoče vljudnosten pozdrav in to je to. Nekoč sem mnogo bolj spremljal njegovo delo in odkrito priznam, da ga spoštujem. Tudi zato, ker je v dandanes instant in zelo predvidljivem svetu našel neko svojo nišo in je pri tem uspešen. Marsikaj v knjigi nosi podpis Jureta Godlerja, njegovega življenjskega stila ali vsaj želje po takšnem življenju. To počnemo vsi, ki ustvarjamo. Vedno sem si ga predstavljal kot človeka, ki tiste najbolj priljubljene revije za moške kupuje ne zaradi dupleric ali zaradi odličnih intervjujev, ampak zaradi predstavitev vsega tistega luksuza na prvih straneh, ki je večini običajnih ljudi nedosegljiv.

Maks Pinter ni običajen. Playboy bi z njim zagotovo naredil intervju in ga predstavil kot zgodbo o uspehu. Če bi Playboy v slovenskem jeziku še ustvarjal, bi bila to zanimiva zgodba, če bi lahko mogoče s pomočjo umetne inteligence spoznali tega mladega milijonarja.

Godlerjevim prvim trem, štirim knjigam sem se (uspešno) izognil, pa čeprav pravega razloga za to niti nisem imel, le pritegnile me niso. Z Mrtvim kotom sem mu dal priložnost, ampak mislim, da lahko rečem, da prvo in zadnjo. Za tiste, ki si želite brati kriminalke, ampak te ne smejo biti zahtevne (ker ja, umori in izginotja so ponavadi sila preprosti in nimajo ozadja), je tole vsekakor kot nalašč za vas. Svetek, Demšar in Golob ter še kdo za vas vsekakor niso. Jaz grem pa zdaj poiskat in prebrat Krvavec Tomaža Kotnika, da mi možgani povsem ne otopijo.

Pivec, 2025

Dan ljubezni (drugi del)

In potem se je zgodila ona. Zgodila se je ljubezen. In ime ji je bilo Ana.

Zdelo se je kot golo naključje. Morda je bilo res, a planeti in zvezde so se tisti dan na nek način, a žal le za kratek čas, poravnali. Spogledala sva se. In nihče ni sklonil pogleda. Nisva se le spogledala, gledala sva se. Jaz v družbi plenilcev, ona, recimo, del plena, potencialnih žrtev. Nihče od naju ni želel biti del tistega, čemur naj bi pripadal. Bil je trenutek popolne spokojnosti v divjanju strašnega viharja. Strela z jasnega. Ljubezen.

Nasmehnil sem se in nasmehnila se je nazaj. Ko se zgodi, da se nekaj zgodi, je dovolj že nasmeh.

Kaj je bilo tako zelo posebnega na njej? Nič. In vse. Ona. Njena energija, mirnost. Njeni sramežljivi nasmehi, ko sva se nekajkrat poprej ujela z bežnimi pogledi, naveličana nastopaštva tistih okoli naju. Mladostna sramežljivost nasmeha, ki ga skrije blaga rdečica poznih češnjevih cvetov. Pogled mi je vse pogosteje uhajal k njej. Kostanjevo rjavi lasje, rahlo valoviti, ukročeni v čop. Malo bolj okrogel obraz, čeprav z odločnimi linijami brade in polnimi lici. Urejene obrvi, v tako popolnem loku, ki bi ga zagotovo navdihnil kakšnega arhitekta, saj so tako lepo dopolnjevale obraz. In oči, oh tiste oči … odvisno od kota svetlobe so se prelivale iz nežno zelene, v barvi zgodnjih spomladanskih trav, do kostanjevo rjave, kot bi želele spomniti, da vsega polni pomladi sledi tudi otožna jesen. In čeprav tako zelo mile, pa tudi otožne, sem videl iskrico. Nečesa neukrotljivega. Ustnice so bile ukrivljene v diskreten nasmešek in za katere sem si v tistem trenutku zaželel, da bi jih lahko poljubljal. Izgubil sem se v mislih, kako svileno mehke so, nežne in hrepenijo po dotiku mojih ustnic.

‘The first time ever I saw your face / I thought the sun rose in your eyes / And the moon and the stars were the gifts you gave / To the dark and the endless skies.’

Ali je tudi ona skrivaj pogledovala k meni? Ne vem. Mogoče, najbrž. Sploh glede na to, da sva se nekajkrat ujela s pogledi. Stala sva vsega nekaj metrov stran drug od drugega. BIla je malo nižja od mene in videl sem, da ima krasno, privlačno, ženstveno postavo. Mojemu očesu ni ušlo niti, kako je zbrano poslušala svoje prijateljice, sošolke, kolegice, za katere se je zdelo, da gre za podobno skupino kot pri nas; a nekajkrat skoraj teatralno zavila z očmi, zmajala z glavo in osramočeno sklonila glavo. Mladostni hormoni in razgrete glave – pa ne le to; so delali svoje, podžgani z nekaj alkohola toliko bolj.

V tistem trenutku sem se jasno zavedel, da tam ne želim biti, da tam nimam kaj iskati.

Namignil sem ji, naj stopi vstran. Zbegano je pogledala, kot da sprva ne bi bila prepričana, ali res kažem njej. Namignila je na svojo družbo in jaz njej, z vidno obupanim izrazom na obrazu, svojo. Ni se le hipno nasmehnila, ampak se je široko nasmehnila in mi razsvetlila dan. Sledila je mojemu namigu. Ne njena in še manj moja družba nista opazili, da ne pripadava več. Od tistega trenutka, tisti dan, sva pripadala drug drugemu.

Bila sva – hja, kako hitro se je zgodila ta dvojina, hm … ne na napačnem mestu in tudi čas je bil pravi. A ne za tisto in tiste, zaradi česar in s komer sva bila tam. Bila sva točno tam, kjer sva morala biti, en za drugega.

Segla sva si v roke in se predstavila. Prihajala je iz Hrvaške, po rodu iz Čakovca, bila je leto dni starejša in je bila na obisku Sarajeva z nekaj kolegicami iz zagrebške fakultete, kjer je začela študirati. Naslednji dan je odhajala. Stavek, ki je vame zarezal ostro kot britev.

Opazila je spremembo na mojem obrazu in me pogledala, s sočutjem ter rekla: »Žal sva se srečala šele danes.«

»Kar pa še vedno ne pomeni, da ne moreva imeti krasnega dne,« sem jo pogledal z blagim nasmeškom, »Samo midva.«

Se nadaljuje …

Dohtar in Povodni mož

Roman Aljoše Harlamova, s katerim sem zaključil bralno (in koledarsko) leto 2025, je zagotovo eden najbolj nenavadnih romanov lanskega leta, sicer pa opevan z vseh strani.

Roman, ki me je na nek način spomnil na Gorenčeve sLOLvenske klasike, pa čeprav gre za pravzaprav klasičen roman, ki bi ga lahko na nek način uvrstili v zgodovinsko kriminalko, po drugi strani pa gre pravzaprav za parodijo. Pa ne takšno, ki bi našega največjega pesnika žalila ali celo zaničevala, ampak nam njegovo življenje pokaže na nekoliko drugačen način. Upam si celo trditi, da zna pri marsikomu malo spremeniti pogled na pesnika – no, kot je tukaj izključno poimenovan, Dohtarja, njegovo ustvarjanje in njegovo vlogo pri prebujanju slovenske zavesti. Vse skupaj seveda z enim velikim “kaj pa če”?

Takole nekako. Junij 1835, Ljubljana. Dohtar se konkretno vinjen vrača domov, zasleduje rob ženske bele obleke, ki mu uhaja in po spletu naključij pade v Ljubljanico. Naslednjega dne se zbudi v bližini trnovske cerkve. Njegovi prsti so prepleteni s prsti tiste, ki jo je reševal in rešil. No, niti ne. V rokah drži roko ženskega trupla! Danes bi mu najbrž rekli “how low can you go?”, a se tu težave za našega pesniškega velikana šele začnejo.

Glavna težava je ta, da je glavni osumljenec, sploh pa v očeh posebnega Cesarjevega odposlanca z Dunaja kar on sam. Povodni mož in to, saj toliko se pa spomnite, kajne? In Dohtar na voljo ima deset dni, da dokaže nasprotno. Lahko bi rekel, da v kar malo Holejevi pijanski maniri, ko v bistvu nima pojma, ne kod ne kam (prijatelji ga tega ne sprašujejo in ga še slabše usmerjajo), ampak predvsem sledi instinktu. Spoznamo seveda njegovo sestro Katro, njegova prijatelja Matijo Čopa in Andreja Smoleta, seveda tudi veličastnega Kopitarja, se bolj v omembah srečamo z Vrazom, nekje blizu pa se ves čas smuka tudi Miha Kastelic (urednik slovitih in prelomnih zbirk Kranjske čbelice). Da seveda o Primičevi Juliji ne izgubljam besed, ali pa o ljubljanskih beznicah (in še čem bolj spotakljivega) tistega časa, da pa bo mera polna, je Aljoša v vse skupaj vpletel še tedanje prostozidarske lože. Vse skupaj pa prepletel s časom, ko je Dohtar ustvarjal eno svojih (in slovenskih) največjih pesnitev – Krst pri Savici.

In res se vse skupaj odvija v maniri klasične kriminalke – raziskovanje, zavajanje, lažne sledi in nenavadni namigi, kopičenje trupel, pritiski oblastnikov, nepričakovana razkritja in presenetljiv zaključek. Pa tu in tam kakšen verz, kakšno nenavadno dejstvo in kakšne malenkost drugače podana zgodba – recimo tista o figah je sploh hudomušna.

In tukaj potem pridemo do težave, s katero se bo zagotovo srečal še kdo, ki Prešerna pozna in morda tudi ve nekaj o njegovem življenju, ne pa ravno podrobnosti in številnih povezav. Kajti, konec koncev, ker je marsikaj zapisanega naslonjeno na resnične osebe in najbrž tudi dogodke, je vse skupaj res kar strašljivo branje. Težava pa je, da tega ne vemo. Razmišljamo, ugibamo, narobe sklepamo. Parodija in plod avtorjeve domišljije, vse lepo in prav, bi bil pa vseeno vesel, če bi avtor recimo v kakšnem spremnem besedilu vseeno malce bolj podrobno opisal, na kaj točno se je naslonil in se je res zgodilo (morda pa tudi kakšen skrivnosten umor v tistem obdobju), kaj je potem obrnil po svoje in kaj je seveda popolnoma izmišljeno. Manjka mi ta nek zgodovinski vpogled, da bi vse skupaj vseeno bral z nekaj manj zadržki. Tako sem si na neki točki rekel “Vau, kaj pa če bi bilo res tako?” In kar nekaj mest je bilo, ko sem se res vprašal, če morda ni bilo prav tako. Tudi dejstvo, da je Prešeren ves čas strogo poimenovan Dohtar, vsi drugi pa nastopajo s polnimi imeni, mi nekako ne da ravno miru, zakaj je temu tako.

Moram priznati, da je roman res odlično napisan, tudi s pogostimi primesmi kranjščine tistega časa in da odpre marsikatero pomembno temo, o kateri se vsaj v mojih časih v šoli niti nismo učili. Zgodba sama po sebi se lepo odvija in knjigo kot tako boste težko odložili, bi jo pa vsekakor prej označil za nenavadno kot popolno, vsekakor pa lahko rečem, da je izredno berljiva in tudipresenetljiva. (Sploh, če boste šli malo brskat po spominu, kaj ste se o tem obdobju učili in kako je Aljoša vse skupaj zelo spretno spletel v ta roman.)

Goga, 2025

Dan ljubezni (prvi del)

Spomini

Konec srednje šole. Odločili smo se, da gremo v Sarajevo. Nekoč davno – takrat se nam je zdelo, da je bilo davno; glavno mesto ene od šestih socialističnih federativnih republik. V prvi polovici devetdesetih mesto, ki je v dobra tri leta krvavelo in trpelo, umiralo in životarilo, prebivalci pa z njim. Poslušali smo zgodbe tistih, ki so se spominjali vojakov, gorečih stavb, raket, ostrostrelcev, krvi, trupel sredi cest, pa potem nekoristnih modrih čelad, tankov, vojakov, porušenih zgradb in lukenj v stavbah, minskih polj med zgradbami. Vojne. Ostankov vojne. Brazgotin. Večnih, mi pa sprva nismo razumeli, niti dojeli, kaj predstavljajo »ruže Sarajeva«.

Sarajevo smo dojemali kot mesto razvrata – neskončnih zabav, poceni alkohola, dostopne droge in prelestnih domačink. Slovenci smo oboževani, sprejeti in vsi nas imajo radi. In resničnost? Prav taka. Žal. Zdelo se je, da sem se znašel v čudoviti ljubezenski zgodbi, ki jo prekinil grob prizor posilstva. V mesto, polno nezaceljenih ran in žarečih brazgotin smo prišli kot divjaki. Kot tisti, ki so pustošili pred dobrim desetletjem in se tako tudi obnašali – kot roparji, posiljevalci, morilci, nasilneži. Pripravljeni, da si preprosto vzamemo. Vse. Ne le tisto, kar se nam ponudi, ampak za kar smo – ali moram pač reči so, ker se mi je tako razmišljanje od nekdaj upiralo; bili prepričani, da nam pripada. In bilo je kar nekaj takšnih med nami, ki so bili prepričani, da jim pripada vse. Sploh, če so imeli žepe polne deviz in takrat si v Sarajevu lahko plačeval s čimerkoli – evri, dolarji, funti, da le ni bila njihova domača konvertibilna marka. Ali hrvaška kuna ali srbski dinar. Ne, vsega in vseh vseeno niso sprejeli odprtih rok, ker če kaj, potem je Sarajevo – njegovo prebivalstvo pa sploh; mesto, ki ima hrbtenico. Saj so politiki lahko pokvarjeni in do neba smrdeči mehkužci, ampak ljudje … ne ne, ti ljudje niso prestali vsega tistega gorja, da bi se sedaj uklanjali, kimali in prijazno nasmihali ničvrednežem. Samo tistemu, ki si to zasluži. In nikakor tistemu, ki si želi kaj kar vzeti.

In ko zdaj razmišljam za nazaj – šele sedaj mi je jasno, kako malo sem vedel in še manj razumel; mi je jasno, da smo bili najbrž že od prvega dne dalje čisto preveč opaženi in povsem nekaj drugačnega, kar so si v Sarajevu predstavljali kot skromne, vljudne in prijazne Slovence. Bili smo … hm, z eno besedo? Sramota. Težko je opisati vse to s katerokoli drugo besedo. Gnus, mogoče? Mogoče.

Sram me je bilo, da sem tam z njimi in gnusilo se mi je, ko so začeli »kazati mišice«. V enem dnevu se je sladko pričakovanje nečesa novega, zanimivega, po možnosti nepozabnega, sprevrglo v občutek krivde, in predvsem željo, naj bo čim prej konec. Načrtno sem bil vedno nekje ob robu ali celo nekaj metrov stran, deloval kot rahlo izgubljen turist, ki vleče na ušesa, če bo kje slišal svoj materni jezik in mogoče koga prepoznal. Le da jaz nisem želel poznati nikogar. Prvi večer sem hlinil slabo počutje in strašno migreno, da nisem rabil iti z njimi in če so že opazili, da mi ni do njihove družbe, se s tem niso obremenjevali. Črne ovce so hitro izločene iz črede. Le da sem se jaz počutil bolj kot bela vrana – drugačen, inteligenten. Pravzaprav sem bil – in ostal do tega dne; samotni volk. Sam svoje krdelo, ker vem, da je zgolj to način, da ostanem zvest samemu sebi.

In potem se je zgodila ona. Zgodila se je ljubezen. In ime ji je bilo Ana.

Se nadaljuje …

Cirkus Astralis

Tretji roman – po dveh zbirkah kratkih zgodb in nekaj knjigah z izbrano poezijo; Zorana Predina bo na nek način presenečenje, obenem pa je obdržal svoj značilni pripovedni slog.

Mislim, da sem sestavka o Predinovih prvih dveh romanih – Mongolske pege in Brezmadežna; začel v stilu, da je Zoran Predin odličen pripovedovalec zgodb, kar je ničkolikokrat dokazal s svojimi besedili. Vesel sem, da se je odločil ta svoj neizmeren talent izraziti tudi skozi prozo oz. romane. In če ste prebrali prvi dve knjigi, potem najbrž veste, da zgodbo plete iz različnih rdečih – ali pa mogoče raznobarvnih?; niti in na koncu vse skupaj spretno, domiselno, prepričljivo in tudi nepredvidljivo preplete.

Cirkus Astralis je v tem pogledu morda še najbolj poseben in se bo moral vsak bralec pravzaprav odločiti, katera barvna nit mu je najpomembnejša, mogoče celo najbolj zanimiva in se mu zdi glavna. Sprva je nekoliko težje razbrati povezave, nekatere se zdijo celo zelo očitne, pa temu ni nujno tako. Lahkotno, in kot zadnje čase rad zapišem – berljivo.

Torej, katera je glavna v deželi tej? Zgodba, seveda. Mogoče kar tista uvodna o Klari in Francu Baumanu, psihologinji in pisatelju, skozi katero se sčasoma zazdi, da čisto malo uteleša avtorja samega. Preprosto zato, ker nam na nek način odstira ustvarjalni proces in miselni tok ustvarjalev, ustvarjanje likov in predvsem gospodarjanje z njihovimi usodami. Prav posebej zanimiva so “pisma”, praviloma prečrtana, ki jih Baumanu pošiljajo junaki romana. Zgodba zase je njegov odnos z ženo Klaro, ki postane še toliko bolj napet, ko se v vse skupaj vplete Jolanda. Ja, prav mogoče, da je pravzaprav to vodilna zgodba. Mogoče.

Mogoče so to zgodbe o reinkarnaciji in transmigraciji, ki jih je avtor spretno vpletel v samo zgodbo in ki bodo včasih pri vas izzvale smeh, drugič začudenje in spet tretjič si boste rekli “Saj, kaj pa, če je vse res?”. Vrhovni svet starih duš na astralni strani onkraj fizične resničnosti pač vsakodnevno spremlja – in odloča!; kdo si zasluži transmigracijo in v kaj oz. koga ter kdo bo preprosto še nekaj časa počakal v čakalnici. In ker nas avtor uvodoma prosi, naj ne izdamo identitete zgodovinskih likov, ki nastopajo, pač tega ne bom storil. Razen, da vam namignem, da gre tako za živali kot ljudi, ki so bili praviloma del nečesa zgodovinsko pomembnega.

Vseeno pa se zdi, da je glavna zgodba tista, ki se odvija v frizerskem salonu Samsara in ki ga vodi gospodovalni, muhasti Egon, popotnik in filozof, ki se hitro v nekaj zaljubi in na to tudi pozabi. Glavni frizer je Silvano, nežna duša v telesu velikana, frizerska legenda in mojster vseh mojstrov. Egon in Silvano sta partnerja tudi zasebno, kar je javna skrivnost, ki pa skrbno čuvata. Potem v zgodbo pride Tina, hči nesramno bogatih (uspešnih in prepoznavnih) staršev, ki ne želi študirati medicine (kot sta želela starša), ampak želi biti frizerka. Svež veter v vse bolj mlahava jadra homoseksualnega in poslovnega odnosa med Egonom in Silvanom. Kot stranski liki se izkažejo slikar Baki, stari Egonov prijatelj, pa Miranda, gospa, ah oprostite, gospodična posebnih sposobnosti, najbolj zahtevna Silvanova stranka in ena tistih, ki vi vse o vseh, o njej pa nihče ne ve takorekoč nič ter Carlos, ki se sprva zdi zgolj naključen mimoidoči, a je daleč od tega.

In tako je zgodba, ki jo spremljamo skozi oči in pisanje Franka Baumana, pravzaprav ta zgodba – o Egonu, Silvanu, Tini, Mirandi, Bakiju in Carlosu, ki so in ki so bili. Dobro, če smo natančni, so mogoče bili nekaj od tega, kar beremo v zgodbah o reinkarnaciji in transmigraciji. Ena takšna usoda oz. preobrazba pa se nam zgodi takorekoč v živo. Sporočilo – vsi naši glavni junaki iz reke pozabe (po zgledu reke Lete v grški mitologiji) srknejo (vsaj) požirek premalo, da bi povsem pozabili vse iz prejšnjega življenja. Vsekakor se boste zabavali ob prebiranju teh izpovedi, pritoževanju in nerganju pač določenih oseb in živali, ki se spomnijo nečesa od prej, sedaj pa so v povsem drugačni vlogi.

Osebno mi je bil daleč najbolj zabaven del, kjer Predin (ali pač Bauman?) tako humorno opiše življenje – in spolnost!; morskih konjičkov, da sem si na neki točki skušal predstavljati, kako bi ta del iz knjige pripovedoval recimo Steve Irwin, slavni (žal pokojni) avstralski lovec na krokodile, ki se je vedno tako zelo pristno in doživeto navduševal nad takšnimi in drugačnimi čudeži matere Narave.

No, nekje je tudi točka, ko eden od likov, Baumanu sicer, ampak lahko bi bil tudi dejanski avtor tega romana, torej Zoran Predin, piše eno prej omenjenih pisem in izpostavi nek dogodek, ki je na karieri pisatelja (glasbenika?) pustil neizbrisen črn madež. Dogodek, za katerega se je opravičil, pokesal in tako naprej, a zna vseeno vplivati na odločitev Vrhovnega sveta starih duš na astralni strani onkraj fizične resničnosti, kaj se bo z njim zgodilo, ko bo enkrat zaključil življenje tukaj in zdaj. Pa ne bomo pogrevali dogodka, ki je bil deležen javnega zgražanja, hkrati mu je velika večina (pohvalno) pritrdila in obenem priznala, da imajo sami mogoče dolg jezik, jajc za kaj takšnega pa ne.

In če je bil Predin v prvemu romanu zgodovinsko-povezovalen, v drugem precej satiričen glede na (trenutno) stanje duha v državi, je tokrat vse skupaj na nek način sklenil in povezoval – Cirkus Astralis je zgodba o prejšnjih, sedanjih in (morebiti) prihodnjih življenjih. In vsem vmes, kar naša življenja, tisto črtico med letnico rojstva in letnico smrti, kot bi rekel Predinov prijatelj Balašević, dela tako zelo posebno. Tisto, kar sem mogoče pogrešal, je bolj jasen ali pač očiten konec. Po drugi strani pa – saj smo vendar brali o tem, kaj se (lahko) zgodi po smrti, torej o novem rojstvu, torej zgodba ni zaključena, ampak ima nov začetek. Pravzaprav bolj verjetno vprašaj ali pa tri pikice. Kdo bi vedel?

Cankarjeva založba, 2025

Astrid Lindgren – Zgodba o avtorici Pike Nogavičke

Bil sem krepko čez polovico knjige, ko se mi je v mislih utrnilo nekaj, kar bi zlahka bil povzetek te knjige – Nekatere biografije prebereš hitro, ker so nezanimive in so za nameček še slabo napisane. In potem so tiste druge, ki jih kot izvrstne in napete kriminalke ne moreš odložiti. Ta je ena takšnih.

Kdo ne pozna Astrid Lindgren? Morda kdo, ki v življenju ni prebral niti ene (otroške) knjige in je živel zelo dolgočasno in pusto življenje. In recimo, da si upam trditi, da ste med tistimi, ki berete te vrstice, sami takšni, ki veste zanjo. Ki berete. Ki ste imeli tudi zaradi nje, bodisi zaradi Pike Nogavičke, Erazma, mogoče Ronje ali pa celo otrok iz Hrupnega, nenazadnje bratov Levjesrčnih, otroštvo polno nepozabnih prigod in dogodivščin. Astrid Lindgren je bila res nekaj posebnega in če o njej in njenem življenju ne veste prav veliko, potem vas res toplo priporočam tole “zgodbo” izpod peresa Jensa Andersena.

In če nadaljujem – kdo pravzaprav pozna Astrid Lindgren? Pozna kakorkoli drugače po njenih izjemnih literarnih delih? Priznam, da sam o njenem življenju nisem vedel kaj veliko. V tej knjigi pa sem izvedel takorekoč vse. Skoraj petsto strani imenitnega branja. O vse prej kot idiličnem življenju avtorice, ženske, ki je vsaj moje otroštvo naredila čudovito. Hej, celo hči sem želel poimenovati po njeni junakinji. A ne Piki, temveč Ronji. Zdelo se mi je kar ustrezno, da bi šla razbojnica poleg upornika (Tarasa). A je bila žena odločno proti – da je upornik dovolj in res ne potrebujeva še razbojnice. In je ostalo pri tem, hči pa je dobila ime po enem najlepših filmov, ki na podobno temačen, pretresljiv in bridek način slavi življenje in ljubezen, kot to počnejo dela te velike švedske avtorice – La Vita e Bella. (Vita)

Astrid Lindgren je odraščala v veliki družini, v majhnem mestecu Vimmerby in se že kot najstnica začela ukvarjati z novinarstvom. Prav nenavadno, ampak nikoli ni sanjala o tem, da bi postala pisateljica. Zelo kmalu, še vedno kot najstnica, je zanosila, za nameček je šlo za nezakonskega otroka, kar je bilo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja (tudi) za Švedsko takorekoč nezaslišano. Otroka je skrivaj rodila in ga dala v posvojitev, kar je bilo vsekakor nekaj, kar jo je zaznamovalo za celo življenje. Drugačen svet, drugačni zakoni in sina Lasseja je po nekaj letih vzela nazaj k sebi in ga vzgajala ter skrbela zanj kot mati samohranilka, z izdatno pomočjo strogih, a ljubečih staršev.

Leta 1931 se je poročila, kmalu zatem rodila še hči Karin, na vrata pa je trkala druga svetovna vojna, ki je bila sploh za skandinavske (in baltske) države prav poseben izziv, kar je Astrid Lindgren zapisovala v obsežnem Vojnem dnevniku. Na eni strani so bili Nemci, ki so izvajali pogrom nad Judi in mnogimi drugimi in na drugi Rusi (oz. Sovjeti), ki niso bili veliko boljši. Švedska je bila daleč od nevtralnosti, a jo je za razliko od mnogih drugih evropskih držav odlično odnesla in kot lahko razberemo, so vojno komajda občutili. Komajda. Prav zanimivo je, kakšno zanimivo, nenavadno in najbrž lep čas tudi prikrito vlogo je imela v tem času Lindgren. Tajno nalogo prebiranja in cenzoriranja pisem, ki so prihajala/odhajala na/iz Švedske, kar ji je obenem omogočilo, da je o drugi svetovni vojni vedela veliko več kot je bilo javno znanega in objavljenega marsikje, sploh pa na Švedskem. Morda je bila vsekakor tudi to ena od stvari, ki jo je zaznamovala in je kasneje tako močno vplivala na njeno aktivistično držo.

Obenem pa je bilo predvojno obdobje tudi čas, ko so začeli objavljati njene prve zgodbice in pravljice, druga svetovna vojna pa je tudi čas, ko je začela nastajati ena najslavnejših literarnih junakinj vseh časov – Pika Nogavička. Nastala je na željo in kot darilo hčerki Karin. Tiste prve različice je Astrid Lindgren celo sama ilustrirala. Lik, ki so se ga, podobno kot recimo Beatlom, izogibali mnogi založniki. Junakinja, s katero so se mnogi poistovetili in so jo predvsem mnogi kritizirali, saj je bilo popolno nasprotje vsega, kar so bili javnost, knjigarnarji, učitelji, starši in otroci vajeni. Ali je prav zaradi svoje drugačnosti postala tako priljubljena in še vedno živi? Zagotovo. Obenem je postavila visoke standarde, tudi za avtorico in premaknila meje razumevanja, kaj je otroška literatura.

In če pustim ob strani avtoričino zakonsko krizo, njeno nenadejano slavo, ustvarjanje ne le knjig, ampak tudi pisanje scenarijev, dela na radiu, za gledališče, urednikovanja, svetovanja in konec koncev “preproste”, a tiste tako zelo zahtevne naloge – biti mati ter potem še političnega, okoljskega in feminističnega aktivizma, ki se mu je aktivno posvečala po letu 1970, ko se je upokojila. Knjiga piše o marsičem drugem in me je na nek način recimo spomnila na biografijo o Aniti Ogulin in po drugi strani na Kingovo On writing. Jasno je, zakaj je pisala, o čemer je pisala in kot je pisala ter kako zelo iskrena in samosvoja je bila (večino časa). Zanimivo je seveda to, kako je nekaj, česar ni hotela početi niti ni o tem sanjala, postalo takorekoč njen poklic. In kot se ji nekajkrat zapiše – kako neizmerno je v tem uživala, bila živa in srečna. Nekaj, s čimer se tisti, ki radi pišemo – četudi to ni naš poklic; zlahka poistovetimo.

Prav fascinantno in občudovanja vredno je tudi, kako je pisala. Kot poklicna stenografka je vse svoje ideje in celo dejanska besedila stenografirala, kar je takorekoč kodirano pisanje, pri čemer ponavadi vsak stenograf razvije neko sebi lastno in razumljivo kodo. Avtor ne gre niti mimo povezanosti z družino, pa rejnico, pri kateri je odraščal njen sin Lasse in številnimi zanimivimi osebami – obeh spolov; s katero je spreminjala in ustvarjala ne le švedsko, ampak kar svetovno literarno zgodovino, sploh pa na področju otroške literature. Ali je bilo preprosto? Nikakor. Niti sama pogosto ni verjela v svoja dela, še bolj pa je bila presenečena nad njihovo priljubljenostjo. Predvsem pa ni nikdar pozabila hraniti otroka v sebi in s tem tudi vseh ostalih otrok, pa čeprav je pogosto pisala tudi o temah, o katerih naj bi otroci vedeli čim manj. Ona pa, čeprav prežeto s domišljijo, je kljub vsemu pisala o resničnem svetu, vsakdanjih dogodkih in resničnih čustvih. In, kar mi je v nekem intervjuju na srce položil Jani Novak iz skupine Laibach; prav nikoli ni otrok podcenjevala.

Nikakor ne gre spregledati ali zanemariti niti njenega izjemnega filantropskega udejstvovanja, me je pa nekaj še bolj presenetilo, sploh pa navdušilo – njeno razmišljanje o samoti in osamljenosti. Relativno zgodaj in nepričakovano je ovdovela in se ni nikoli več poročila, niti zaljubila (kar me je spomnilo na hrvaško glasbeno divo Josipo Lisac). Potrebovala je čas, da je samoto sprejela in potem se je vedno bolj zavedala, da jo potrebuje. Za lasten mir, za ustvarjanje. Kakorkoli je svoje otroke, vnuke in nečake oboževala in ljubila, je včasih preprosto potrebovala mir in samoto. Sam sem potreboval kar dolgo časa, da sem po ločitvi in vzporedno z dejstvom, da otrok vsak drugi teden ne vidim, sprejel to samoto. Osamljenost. Sprva me je bremenilo, potem pa sem prav v tem našel čas (in priložnost) zase in nenazadnje za ustvarjanje. Svobodo, tako in drugače. In ko proti koncu knjige vidimo avtoričin portret, kako zre nekam, v prazno bi rekli mnogi, si sploh ni težko predstavljati v knjigi nekajkrat omenjene podobe, zadnje podobe Pike Nogavičke. V tem prizoru jo Tomaž in Anica opazujeta, kako popolnoma sama v Vili Čira-čara sedi za veliko mizo, gleda skozi okno in naposled ugasne svečo. Tudi Pika Nogavička je znala biti sama in v tem tudi uživati. Ni tako preprosto in spet je to ena tistih stvari, ko si včasih rečem, da sem čuden, vendar … naj bom čuden, dokler sem čuden na svoj način.

Mislim, da so za vsakega od nas, ki ustvarjamo knjige za otroke, sanje, tiste najbolj divje, da bi ga kdaj omenjali v isti sapi z Astrid Lindgren, da bi bil med nominiranci ali nagrajenci združenja IBBY (tudi tu je imela prste vmes Astrid Lindgren) ali da bi nenazadnje prejel (ali spet, bil “le” nominiran) za spominsko nagrado Astrid Lindgren. Sanje, ja … ampak, tako kot sanjamo kot otroci, si moramo drzniti sanjati tudi kot odrasli. Kamniška rock skupina Arche je zapisala takole: “Sanje so le del življenja. Najbrž nepomembna stvar. A brez sanj v svoji glavi. Nihče še ni postal vladar. Sanj mi nihče ne vzame. Del mojega življenja so.”

In ja, dokler bom živ, bom sanjal. In lahko rečem tudi, da bom, podobno kot Astrid Lindgren, dokler bom živ, tudi pisal. Hvala za vse zgodbe, hvala za sanje in pogum, še lahko dodam in postavim piko.

Mladinska knjiga, 2025

Kruha in iger

Zbirka esejev Slavka Jeriča nosi podnaslov Eseji o športu novinarja, navijača, očeta in sanjača ter obsega deset novih, statistično in strokovno ter zgodovinsko podkrepljenih esejev, katerih rdeča nit je – šport.

S Slavkom Jeričem imava, sodeč po prebranem, veliko več skupnega, kot sem sprva mislil. Za začetek – rojena sva istega leta. Oba zaljubljena v šport od malih nog, predvsem v košarko. Oba sva sanjala, da bova nekoč športnika, konkretno košarkarja in vedno iskala vloge, ki ne bi bile preveč v ospredju. Ker noben od naju nima posebnega talenta, pa čeprav sva garača in ker sva bila vsak po svoje zaznamovana in skoraj vnaprej odpisana – njega je spremljal kakšen kilogram preveč, jaz sem bil preveč štorast, za nameček je bila nad mano senca starejšega brata, ki je blestel v vseh športih. S Slavkom sva se od aktivnega udejstvovanja v športu na neki točki oba premaknila v rekreacijo, iskala svoj prostor pod soncem, se spopadala s sanjami o pisateljevanju (v tem ali onem žanru), oba sva tudi očeta športnih otrok. Sodeč po knjigi bi upal reči, da o marsičem tudi razmišljava na podoben način. V marsičem pa sva si seveda hudo različna – recimo v ljubezni do statistike (ki mi je osebno sicer zanimiva), kaj šele do matematike.

Nazaj h knjigi. In bom kar takoj zelo drzen – eseji ki in kot jih o športu piše Slavko Jerič, so povsem primerljivi z izvrstnimi eseji, ki jih o literaturi, poeziji in glasbi ter še čemu piše Esad Babačić. Slednji je na platnico napisal tudi nekaj stavkov, v katerih imenitno opiše, zakaj so tako knjige pomembne in tudi, zakaj so tako zelo berljive. Ali je v njih statistika? Je. Ali je v njih polno neke zgodovine? Tudi. Ali boste v knjigi izvedeli kaj novega, predvsem pa zanimivega? Seveda. Uravnoteženo, domiselno, poglobljeno, razumljivo in berljivo. Še enkrat več, da vam bo jasno, da boste to knjigo, ko jo enkrat vzamete v roke in začnete brati, zelo težko odložili. Saj jo boste želeli prebrati do konca.

Uvod prinaša Slavkovo razmišljanje o tem Kaj je šport?, sledi Športna čarovnija ali Pogled navijača, pa Sončki pod pritiskom oz. Pogled očeta športnika, še ena zelo avtobiografska Zakaj bi se mučil? ali Pogled nesojenega športnika, kdo so “Navijači s peresi” (z drugimi besedami: Pogled športnega novinarja), sledi izredno zanimiva Moč poraza (Šport in motivacija), Moderni gladiatorji (Šport in zdravje), pa “Prekletstvo” Luke Dončiča? oziroma kaj imata skupnega Šport in posel, tik pred zaključkom esej, ki zna dvignit nekaj prahu in tudi kakšno obrv – Ali smejo moški mlatiti ženske? (vsekakor je podnaslov Šport in politika mnogo bolj jasen, ko esej enkrat preberete) in za konec še Zaključek ali Kaj je šport? Nadaljevanje.

Tisti, ki berete Slavkove zapise na MMC-ju RTV SLO, kjer sicer dela kot športni novinar, boste marsikatero temo prepoznali, vsekakor pa vam mora biti že po naslovih jasno, da se je res lotil takorekoč vseh aktualnih tem o športu, s pozitivne in negativne plati, odstrl marsikatero tančico, razblinil kakšen prazen up in nam konec koncev položil na srce, da je – pa ne samo v športu; mnogo bolj od talenta pravzaprav pomembna predanost, odrekanje, trdo delo, srčnost in pač pomembnost verjeti vase. Moram sicer priznati, da sem bil malce presenečen, da je njemu precej ljub snuker omenjen zgolj enkrat in da v knjigi ni recimo nikjer Janje Garnbret, to pa predvsem z vidika tega, da je Janja javno spregovorila o motnjah hranjenja, ki so prisotne pri mnogih plezalkah in ki so tudi ena temnejših plati športa.

In še ena tema je, lahko rečem en šport, za katerega sem mislil, da se ga bo Slavko Jerič mogoče lotil, pa čeprav v Sloveniji ni tako priljubljen, da ne rečem celo zasmehovan. No, saj če sem pošten, ga niti v ZDA, od koder prihaja, ne opredeljujejo več kot šport, ampak kot “entertainment”, torej zabavo. Prvič sem nato pomislil, ko je pisal o tekmovanju v “žretju” hot-dogov in ko se je spraševal, ali je šah sploh šport. Pa potem seveda pri delu o modernih gladiatorjih, povezavi politike, posla in športa in še kje vmes. Pa čeprav mnogi v ta “šport” prihajajo iz sveta ameriškega nogometa, klasične rokoborbe, dvigovanja uteži in podobno. Ampak seveda, ker je vse skupaj narejeno po vnaprej pripravljenem scenariju, to ni šport. Ampak zabava. Ker udarci niso resnični. Padci pač so. Ne le boleči, ampak tudi (smrtno) nevarni. Govorim o t.i. ameriški rokoborbi ali kot ga najbolj poznamo, wrestlingu.

Opozorilo: tale del je kar dolg in ga lahko preskočite, če vam ni do branja o wrestlingu, pa čeprav je ta del zapisa ravno tako spodbudila knjiga Kruha in iger.

Zakaj mi manjka? Ker ne nak način povezuje prav vse, o čemer Slavko piše – ali je to šport ali ne(glede na ure treninga, izvajanja vsega mogočega, potovanja, nastopov in še česa, vsaj toliko kot žretje hot-dogov ali šah), kako na vse skupaj gledajo navijači ali pač oboževalci, ki so ponavadi razdeljeni med negativce (“heel”) in pozitivce (“face” oz. “babyface”), da se v vse skupaj vključuje in aktivno sodeluje že tretja generacijain vsekakor – ko kdo pomisli, kako zlagano in nastavljeno je vse skupaj, pa jih v kakšnem gostilniškem pretepu skupi od npr. Brocka Lesnarja ali Chrisa Jericha, seveda pa lahko vsak odide na t.i. tryout, preizkusi vrvi, trdoto ringa in predvsem silo, ko po salti z zgornje vrvi nate dobesedno prileti 100 kilogramov teže …; potem najbrž pride do spoznanja, da je zadevo boljše gledati po televiziji. Porazi in zmage so in niso pomembni tudi v “wrestlingu”, še bolj pa osvajanje naslovov in šampionskih pasov– boljši, ko si, več imaš časa v etru, manjkrat te prekinjajo z oglasi, zate se pišejo boljše zgodbe in odpirajo se ti nove in nove priložnosti. Potrebujete primer? Tudi če o wrestlingu nimate pojma, sem prepričan, da veste vsaj, kdo so Hulk Hogan, Dwayne “The Rock” Johnson in nedavno upokojeni John Cena. Vrata v Hollywood jim je na široko odprl prav “wrestling”.

Pridemo do gladiatorstva in zdravja. Hm, in tu bi se lahko razpisal. Potovanja od mesta do mesta po ZDA, občasni izleti v Evropo, Avstralijo, na Japonsko in v vse bolj prisotno Savdsko Arabijo. Ena oddaja v ponedeljek, druga v petek,občasno pojavljanje še v torkovi, vmes netelevizijski nastopi (torej “borbe”, ki se odvijajo pred živim občinstvom, a jih TV, v primeru najbolj znane WWE je to Netflix, v primeru vse močnejše alternative AEW pa HBO; ne predvajajo) in praviloma ob koncih tedna t.i. PLE ali “premium live events”. In spet, zagotovo ste kdaj že slišali bodisi za WrestleManio (takorekoč SuperBowl wrestlinga) ali recimo Royal Rumble. Vse seveda vpliva na zdravje, sploh, ker je to posel, ki ne plačuje enako in zgolj tisti res najboljši zaslužijo toliko, da lahko brezskrbno živijo. Če seveda ne pride do kakšne poškodbe. In te so pogoste. Poškodbe, ki jih od ringa, zgodb, televizije in sponzorjev lahko oddaljijo za več tednov, mesecev in tudi leta. Lahko pa tudi za vedno. Pogosti padci in trdi pristanki najbolj vplivajo na sklepe, še bolj pa na hrbtenico in vrat. In bili so tudi smrtni primeri, najbolj znan je bil zagotovo Owen Hart. Ko se stvari odvijajo v delčku sekunde, je vse skupaj podobno vožnji s formulo ena ali smuku v Kitzbuhlu – delček nepozornosti je dovolj … In tukaj nisi odvisen le sam od sebe, svojih sposobnosti in natančnosti, ampak tudi od tistega drugega v ringu, nasprotnika, ki mu moraš zaupati. Da te bo ujel, pravilno – in za gledalce prepričljivo in verjetno!; in varno vrgel, spustil (v YouTube recimo vpišite iskalni niz “undertaker tombstone piledriver”, pa vam bo jasno) ali pa se vrgel nate in podobno. Pustimo ob strani različne ekstremne oblike borb, ki potekajo v kletkah, kjer se uporabljajo lestve (spet: pomislite, koliko zaupanja je potrebnega, ko nekdo skoči nate z recimo 5-metrske lestve) in različni pripomočki. Pogoste poškodbe pomenijo veliko zdravljenj, bolečine, ki si jih lajšajo na različne načine, tako kot tudi za rast mišic skrbijo na različne načine, tudi prepovedane.

Pa da ne bom predolg in bom vzel pozornost knjigi, ampak da vam mogoče naslikam, kako hitro se je slika skozi branje Kruha in iger sestavljala meni. Posel in politika. Omenil sem Netflix in HBO, o denarjih, ki se obračajo zadaj, najbrž ne rabim. Ko je enkrat poleg Savdska Arabijas svojim denarjem, tudi ne govorimo o majhnih zneskih. WrestleMania poteka dva dni, na razprodanih stadionih s 60 in več tisoč ljudmi, pred tem so že dni prej spremljevalni dogodki, na katerih se zbirajo tisoči. In nič, prav nič ni zastonj. Ko sem si enkrat želel ogledati borbo v sosednji Italiji, sem zgrožen ugotovil, da se cene najcenejših vstopnic začnejo pri sto evrih. (Za WrestleManio zlahka dodate še eno ničlo, pa boste dogajanje spremljali nekje z vrha stadiona ali dvorane). Pa pomislite na vse, kar še prodajajo – od majic, rutic, penastih prstov, do replik šampionskih pasov in seveda je tudi srečanje z rokoborci (in vse bolj priljubljenimi rokoborkami) ravno tako plačljivo. Zloglasni Vince McMahon, njegova (bivša) žena Linda McMahon, Jesse Ventura in Donald Trump. V ameriški rokoborbi so tako ali drugače aktivno sodelovali tudi Mike Tyson, košarkarja Dennis Rodman in Shaquile O’Neal, nam dobro znani poslovnež Mark Cuban, med velikimi ljubitelji je bil pokojni Lemmy Kilmister (Motorhead), ki je za danes glavnega operativca napisal pesem(The Game), v ringu so se zvrstili številni glasbeniki in igralci ter igralke, v zadnjem obdobju je najbolj aktualen vsekakor Jake Paul, ki vsakič znova preseneča z drznostjo in tudi tehničnim znanjem. Priporočam ogled Netflixove dokumentarne serije o Vincu McMahonu, kjer pretresljivo iskreno prikažejo takorekoč vse, kar je s tem poslom narobe. Lahko pa si ogledate tudi serijo Evolve (ravno tako na Netflixu), da boste razumeli, kako kompleksen je celoten proces ustvarjanja te zabave, v poštev pa pridejo še Glow (ki se osredotoča na ženske v wrestlingu) ali pa Wrestlers (ki prikazuje slovito Ohio Wrestling Valley wrestling “šolo”) in tako naprej. Seveda, tudi Rokoborec z Mickeyjem Rourkom je več kot vreden ogleda.

Kruha in iger, ja, že vse od antičnega Rima dalje. Čista desetka je bila zelo dobra, Statistike za začetnike (žal) še nisem bral, Kruha in iger pa je naravnost imenitno branje, ki vam šport prikaže skozi različne odtenke (nikakor zgolj rožnatih) očal. Toplo priporočam.

Goga, 2025

Haaška priča

O knjigi Haaška priča in njenem glavnem avtorju, Nedžadu Avdiću, je bilo povedanega že marsikaj, saj je knjiga izšla tik pred letošnjim Slovenskim knjižnim sejmom, ki ga je avtor tudi obiskal. Žal mi je, da ga nisem uspel slišati tudi v živo, kajti knjiga človeka pusti brez besed.

Nedžad Avdić je eden redkih – iz knjige gre razumeti, da eden od zgolj dveh!; ki je preživel, žal moram zapisati znameniti pokol v Srebrenici leta 1995. Zakaj znameniti? Ker je Vojska Republike Srbske takrat v vsega skupaj dveh dneh uspela mučiti ter na grozljiv način pomoriti 8372 Bošnjakov. In kot je zapisano v knjigah, niso pomorili le njih, ampak so na tak ali drugačen način ubili tudi njihove sorodnike, ki so preživeli vojno v Bosno in Hercegovini. In če bi malo parafraziral Boštjan Videmška, ki v svoji aktualni knjigi Dolga pot do miru piše tudi o Srebrenici – ubili so človeštvo.

Nedžad Avdić je bil dolga leta zaščitena priča Haaškega sodišča in se je tam soočil z možgani, ideologi, klavci in izvrševalci ukazov za dogajanje v Srebrenici (in tudi drugje). Skrajno mučen je odlomek njegovega soočenja s Slobodanom Miloševićem. Pa niti približno ne tako mučen kot opisovanje pravnih bitk zoper Republiko Srbsko za zločine, ki so jih konkretno storili njemu (Avdić je bil v streljanju na Jezu rdečega mulja huje ranjen in je preživel bolj kot ne po čudežu ter po zaslugi vztrajnosti tistega drugega preživelega, ki ga ob koncu knjige imenuje Ibrahim) in njegovi družini (njegov oče je bil umorjen z natančnim strelom v zatilje iz neposredne bližine, umorjenih pa je bilo še mnogo njegovih sorodnikov).

Tožba je bila zavrnjena. Vse tožbe družin vseh žrtev so bile zavrnjene. In ko boste prebrali obrazložitev, se boste najbrž zjokali. Dobesedno. Na nek način je težko verjeti, da se kaj takega sploh lahko zgodi. A po drugi strani gledamo in se čudimo ukazom in odločitvam predsednika na oni strani Atlantika, poslušamo in se čudimo izjavam (skrajno) desničarskih ali pa da rečem klero-fašističnih politikov pri nas in drugje po svetu. In seveda, če se znova vrnem k Boštjanu Videmšku – v živo spremljamo genocid, ki se ta hip izvaja v Gazi.

Haaško pričo sem šel prav načrtno brat po tistem, ko sem prebral Dolgo pot do miru, saj sem želel nekako skleniti ta krog res mučne, boleče in pretresljive zgodovine meni ljube Bosne in Hercegovine. Pa seveda ob branju ni šlo niti mimo obujanja spominov letošnjega obiska sarajevskega muzeja genocida in zločinov proti človečnosti (poleg tega smo bili v Sarajevu ravno v času obletnice pokola v Srebrenici) ter lanskega obiska pretresljive razstave o Srebrenici. In žal, Srebrenica se je zgodila petdeset let po Auschwitzu in drugih taboriščih druge svetovne vojne in trideset let kasneje se dogaja Gaza. In kot je v knjigi zapisana misel, ki pretrese do kosti – če se bomo iz Srebrenice česa naučili, je to, kako bolj spretno prikriti in zanikati zločin. Pa dajmo še enkrat – zločin proti človeštvu. Velesile si zatiskajo oči, mižijo, si mečejo pesek v oči, mednarodna skupnost žuga s prstom in govori, da to ni prav, ampak ne stori popolnoma nič. Tudi to se skozi desetletja žal ni spremenilo.

Tisto, kar je v Haaški priči tudi dokaj jasno napisano, je vloga UNPROFOR-ja, znamenitih modrih čelad. Tam so bili, da bi skrbeli za mir, nudili zaščito. Že Saccov risoroman o Goraždu, še enem nesrečnem poglavju vojne v devetdesetih, o katerem se ravno tako ve premalo; je ponudil določen vpogled v njihovo aktivnost na področju Bosne in Hercegovine. V Srebrenici in okoliških vaseh je bilo vsaj podobno, da ne rečem enako ali še huje. Modre čelade so bili prej v podporo in pomoč Vojski Republike Srbske, četnikom in še komu, saj so jim dobesedno puščali prosto pot do izvajanja zločinov. Oni, ki naj bi skrbeli za mir. Ne preseneča, da je moralo nekaj poveljnikov ravno tako sesti v zatožno klop in prav je tako.

In da se za trenutek – pa sem si mislil, da bom napisal nekaj kratkega!; vrnem h knjigi. Poleg Nedžada Avdića, priče in glavnega avtorja, je kot (so)avtorica podpisana tudi njegova sestra, Amela Avdić Unkić, posamezne dele – žalostne in bridke; pa je zapisala tudi njuna mati. Poglavja in pričevanja, spomini in zapisi segajo v čas pred vojno in potem seveda sam začetek morije in norije, ki je bila daleč najbolj izrazita prav v Bosni in Hercegovini ter vse do skoraj današnjih dni, pričanj na sodiščih, pravnih bitkah za pravico, ki je ni. In skozi vse te zapise je toliko bolj jasno, kako zelo načrtno, skrbno pripravljeno – tudi prikrivanje!; in izvedeno je bilo vse skupaj. Genocid? Nedvomno.

In naj se dotaknem še dela, na katerega opozori tako avtor – in kar je povedal tudi med zaslišanjem na Haaškem sodišču ter bil nato predvsem s strani lastne družine zaradi tega grajan. Odpuščanje. Nekaj, kar se mi zdi, da učijo takorekoč vse vere. Ampak vprašanje, ki se tukaj odpira, je, zakaj in po kakšni neverjetni logiki (mogoče ni najboljša beseda) so žrtve pripravljene odpuščati, krvniki in morilci pa odpuščanja niti ne prosijo, ampak celo vztrajajo, da so bodisi nedolžni ali da je bilo vse, kar so počeli, prav. In sem razmišljal, tudi o tem.

V zadnjih treh letih sem spoznal veliko ljudi, v Bosni in Hercegovini, tudi Republiki Srbski in nenazadnje v Srbiji. Različnih let, različnih narodnosti in ver, prepričanj in tudi vsak s svojo zgodovino. Obstajajo razlike in najbrž bodo za vedno obstajala nesoglasja, nekje bolj in drugje manj izrazita. Tisti, ki sem jih spoznal v Bosni in Hercegovini, odpuščajo. Tisti, ki sem jih spoznal v Republiki Srbski – in praviloma so to ljudje, ki so bili med vojno mogoče rojeni ali pa niti to ne; so veseli, da jim (njihovemu narodu, mogoče sorodnikom) je bilo odpuščeno in jih je sram. In tisti, ki sem jih spoznal v Srbiji – pa lahko rečem, da gre za inteligentne, razumne in čuteče ljudi; se čudijo. Čudijo, da jim je bilo odpuščeno, ker jih je – tudi če niso oni ali njihovi sorodniki in znanci, storili čisto nič; sram. Sram jih je v dno dušo, da so bili del nečesa tega. In si želijo, da bi bili sposobni odpustiti sami sebi. Svojemu narodu. Ker ne razumejo. Ampak seveda, to je moj krog znancev in vem, da so – tako kot povsod, v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Srbiji ali Sloveniji; tudi takšni, v katerih tli sovraštvo.

In potem se seveda vprašam, kaj to pomeni za Gazo? Palestino, tudi Izrael, pa Jemen, Sirijo, Sudan in številne druge države, kjer se nad določeno skupino ljudstva izvaja genocid. Ker, nekateri bodo preživeli. In na neki točki bodo spoznali, kaj se je zgodilo in kdo je kriv. Kriv, ni pa odgovarjal. In to je ta začarani krog večnega nasilja.

Dajmo si samo predstavljat ta grozni scenarij, čez npr. petdeset let. “Bosna in Hercegovina po nekem naključju, morda pa z izdatno finančno podporo muslimanskih držav, postane velesila na Balkanu. Storjena nam je bila krivica, odvzeta ozemlja, pobito toliko in toliko ljudi, zdaj si bomo pa to vzeli nazaj. In še kaj. Začnejo z nekimi operacijami, ki jih vidi cel svet. Mogoče jih bo takrat umetna inteligenca predvidela, napovedala in celo izvajala, kdo ve. In mednarodna skupnost bo molčala, saj se bodo spomnili, da se je njim nekaj groznega zgodilo sredi devetdesetih. In da so bili takrat žrtve genocida, kaznovani na najokrutnejši možen način in jih sedaj ne morejo kaznovati za to, kar počnejo, ker … pa saj ni tako hudo in slabo. Vsaj ne tako hudo in slabo kot je bilo npr. v Srebrenici.” Jaz si tega nočem predstavljat. Pa možnosti za take scenarije je kar nekaj, tisti znova in znova ponavljajoči v Palestini.

Ali se rabimo bati tretje svetovne vojne? Saj je že tukaj, dogaja se, izvaja, prav zdaj, pred našimi očmi. Samo mi ne vidimo ali pa se pretvarjamo, da ne vidimo.

Toplo priporočam tudi spremno besedo prof. dr. Vasilke Sancin, s katero sem imel priložnost (in čast) lani preživeti nekaj časa v Ženevi in ki mi je glede marsičesa na področju mednarodnega humanitarnega prava, sodišč, ukrepanj in tudi “mižanja”, odprla oči. In si kljub vsemu ne morem pomagati, da ne bi razmišljal, da mednarodna skupnost včasih sama sebi vnaprej piše opravičila. “Nič ne moremo, nič ne smemo.” Potem je treba to pač spremeniti. Ker dogaja se naslednja Srebrenica in najbrž se bo prej ali slej zgodila tudi naslednja Gaza. In nikoli ne vemo, kdo bo naslednji.

Tudi zato sem vesel knjige Haaška priča, saj je o teh stvareh treba pisati in govoriti, se pogovarjati in razmišljati. Se iz vsega tega naučiti, da je to narobe in da se res ne sme nikoli več ponoviti. Nikoli, nikjer. Odpuščati.

Mladinska knjiga, 2025

Dolga pot do miru

Dvojno branje z enotnim naslovom in tudi sporočilom – pot do miru je dolga, celo neskončno dolga. Knjiga dveh avtorjev – vsestranske italijanske ustvarjalke Abhe Valentine Lo Surdo in slovenskega zapisovalca bridke resnice sedanjosti – Boštjana Videmška.

Knjiga Dolga pot do miru je razdeljena na dva dela – tistega, ki ga je napisala Lo Surdo in ima podnaslov Soška fronta in drugega, pod katerega je podpisan Videmšek in katerega naslov je daljši in v bralcu že kar takoj lahko prebudi določeno tesnobo – Srebrenica, Galicija in Ukrajina, Auschwitz, Gaza. A če sem se pri Boštjanu in njegovih knjigah česa naučil, je to dejstvo, da so to knjige, ki jih pač potrebno prebrat. Potrebno, nujno.

Najprej sem šel brat polovico knjige Abhe Valentine Lo Surdo. Zdaj mi je jasno, da sem Soško fronto vzel preveč preprosto in z neko miselnostjo, da o strašnih bitkah prve svetovne vojne, ki so potekale ob naši smaragdni kraljici, vem dovolj. Nimam pojma, če sem iskren. Tudi nisem vedel, da po področju, kjer je med leti 1914 in 1918 potekala fronta, sedaj vodi Pot miru, kot jo preprosto opiše avtorica “500 kilometrov gora in jarkov vse do morja, trideset dni hoje po Sloveniji in Furlaniji – Julijski krajini.” Njeno pot in raziskovanje ter razmišljanje po Poti miru je skoraj preprečila huda poškodba na smučanju, a je po športno stisnila zobe in opravilo s potjo, ki ni bila samo pot, niti ne Pot, ampak kar popotovanje.

Zgodbe z ene ali druge strani meje, torej slovenske ali italijanske, z ene in druge strani reke Soče, fronte. Pripovedi in izpovedi Italijanov, Slovencev, tistih iz “mešanih” družin in seveda vseh raziskovalcev zgodovine, ki pač ni zgolj črno-bela, ampak zapisana v nepreglednem številu barvnih odtenkov. Prav posebno težo zapisom dajejo pesmi, ki jih je zapisal avtoričin praded, Arturo Mencuccini, ki se je boril na Soški fronti. Trenutki, ki zarežejo v srce, v globino.

In potem drugi del. Del Boštjana Videmška, katerega vsaka knjiga me pretrese in strezni, da je svet, v katerem živimo, še slabši in hujši, kot smo mislili. Njegov uvodni zapis Privilegij miru: kdo lahko govori o vojni nastavi ton pisanja. Ne, ne bo olepševanja, romantike, ampak kruta resnica, ki bo po nas udarjala kot težko kladivo. Pa to ne pomeni, da vas želim od branja odvrniti, daleč od tega. Preberite, razmislite! Kolikokrat ste bili mogoče tudi sami v vlogi “kavč komentatorjev” o migrantih, o vojni, orožju, odločitvah, taboriščih, o genocidu nekoč in danes, o vprašanjih, na katere ni človeškega odgovora.

Kaj, potem boste vstopili v grozo, imenovano Srebrenica. Trideset let po dogodkih. Ko smo lansko leto z otroci odšli v Sarajevu na razstavo o tej veliki katastrofi človečnosti, sem jim med drugim povedal tudi, kako malo smo se naučili – kako se je Srebrenica zgodila približno petdeset let po Auschwitzu in vseh drugih nezaslišanih taboriščih smrti, pa je svet mižal in molčal ter kako se danes, tukaj in zdaj, trideset let po Srebrenici, v Gazi dogaja ne le podobno, ampak hujše (ne, zgodovina nas ne (iz)uči) in spet mižimo in molčimo. Pa, kot zapiše Boštjan, to je najbrž prvi genocid, ki ga lahko dobesedno spremljamo v živo, saj se po zaslugi sodobnih tehnoloških orodij odvija na vseh mogočih ekranih, ki jih uporabljamo. Genocid, v živo, pred našimi očmi. In mi?

In potem nas avtor vrne v čas prve svetovne vojne – na frontno linijo Galicije, kjer je umrlo več slovenskih vojakov kot na Soški fronti (!) in približno enako število, kot jih je umrlo med drugo svetovno vojno. Seveda preveč. Ampak koliko o tem dejansko vemo ali če vprašam drugače – zakaj vemo tako malo? Ali zato, ker o tem poglavju vemo tako malo, dovolimo, da se zgodovina ponavlja? Da dobrih sto let kasneje tam vznikajo novi grobovi, tokrat predvsem ukrajinskih vojakov, ki se borijo proti Rusiji?

In pojdimo še k zadnjemu poglavju. Tistemu, za katerega mnogi še danes trdijo, da sodi ne le med najmračnejša, ampak kar najtemnejša poglavja človeštva, v Auschwitz. A pač ni zadnje, niti najtemnejše. Ker dejstvo, da ob vsem, kar se je dogajalo v teh osmih desetletjih, ob vsem razvoju, zakonih, pravu, pretoku informacij in tehnologijah, dovolimo, da se dogajajo “gaze, jemni, sudani”, da ljudje stradajo, da se načrtno pobija otroke, humanitarce in novinarje, da se ustvarjajo nova in nova koncentracijska taborišča in izvaja genocid … Ne le vedno znova dno dna, tudi vsakič bolj temno in nepregledno črnino teme odkrivamo. Prva oseba množine, ja. Vsi mi. Vsi smo krivi in odgovorni. Se vojna kdaj konča, se vpraša Boštjan Videmšek v epilogu. Moj odgovor – ne, žal ne.

Tista bistvena razlika med obema deloma knjige je način zapisovanja, pripovedovanja. Del Lo Surdo, ki pripoveduje predvsem o Soški fronti, je zaznamovan s poezijo in kot tak poetičen, lahko bi rekli skoraj lep, saj iz njega sije neko razumevanje pripovedovalcev in pričevalcev, kako nesmiselna je vojna. Kako smo vsi pravzaprav zgolj in predvsem ljudje in da je življenje najlepše, ko ga živimo v miru in skupaj. Tako neverjetno preprosto in obenem lepo.

Medtem pa je Boštjan, kot sem zapisoval uvodoma, bridek, pretresljiv in celo boleč. Dokumentarističen in neposreden. Del o Srebrenici brez milosti ne le klofuta, ampak nas kar mlati, surovo in krvavo. Trpeče. Galicija in Ukrajina nam ne pustita dihati, ampak nas šokirata s podatki o še eni, takorekoč neznani fronti prve svetovne vojne in tako žalostnem dejstvu, kako se iz zgodovine nič ne naučimo in se ta ponavlja. Pogosto s še hujšimi posledicami. Del o Auschwitzu zada tiste zadnje, da ne rečem kar smrtne udarce in razmišljanja in čeprav sprva “razočaran”, mi je kar odleglo, da je Boštjan del o Gazi “nežno” vključil v ta zaključek in ni zarezal še v to, žal zelo krvavečo rano sedanjosti.

Knjiga, po kateri si na nek način oddahneš, ko jo odložiš, obenem pa se vprašaš, kam smo kot ljudje, kot človeštvo zabredli? Kako nam iz leta v leto uspe najti novo dno dna …

UMco, 2025

Medved Henri in Največja zmaga

Kakorkoli neverjetno in nemogoče se sliši, ampak v začetku letošnjega oktobra sem v enem tednu dočakal izid kar dveh knjig, pod kateri sem podpisan kot avtor in za nameček eno od njih še v angleškem jeziku. Ob izidu sem vam predstavil poučno pravljico Medved Henri in Nesreča na bajerju in tale je že četrta iz zbirke poučnih pravljic …

Tistim, ki našega (pač, sem del Rdečega križa Slovenije in medved Henri je pač naš) Henrija in knjige poznate, boste že po naslovnici opazili, da je nekaj drugače. Resnici na ljubo se je tale knjiga dobesedno »zgodila«. Besedilo sem imel napisano že pred časom, v samem bistvu zgodbe sem šel v svoj rojstni Kamnik, kjer je bila odbojka vedno »in«, fantje smo pa sploh radi hodili na tekme gledat – in seveda v prvi vrsti spodbujat!; sošolke, vrstnice, simpatije in tako naprej. In če smo pošteni, je odbojka, čeprav moška, v Sloveniji zelo »in«. In zakaj ne?

Glavni junakinji, poleg našega Henrija – sta Iza in njena hči Eva, obe predani odbojki. Nekaj malega navdiha sem dobil pri sosedi, kjer je mama bivša odbojkašica, hči pa mislim, da že ne več. Trenerka je Cica, ki je vzdevek dobila po legendarnem trenerju odbojke v Kamniku, pa tudi fizično konstitucijo in spretnost sem ji dodelil kar njegove. Reševalcu sem nadel ime Lado, v prvi vrsti po svojem očetu, ki ni reševalec, je pa vedno in povsod ter vsem pripravljen pomagati.

In sama zgodba je bila napisana, zaključena in tik pred tem, da jo damo v ilustriranje, ko mi je v možgane švignila ideja, da bi lahko mednarodni projekt Prevention in Action (slovensko mu rečemo Aktivni v preventivi), v katerem smo sodelovali, obogatili s poučno pravljico, se dotaknili še druge teme, ki smo jo nagovarjali (kronične nenalezljive bolezni, torej srčno žilne bolezni in sladkorna bolezen, zdrave navade in način življenja) in knjigo predstavili še drugim sodelujočim nacionalnim društvom Rdečega križa, torej Portugalske, Španije, Italije in Madžarske. In smo jo in ker se je projekt zaključeval, je bilo treba zelo pohiteti, potem se je pa dobesedno na zaključnem dogodku zgodil še en preobrat, da smo šli knjigo čez noč prevajat v portugalščino, španščino, italijanščino in madžarščino. Tako da sem še malo bolj ponosen, saj naš medved Henri v teh dneh že potuje tudi po Evropi.

Zgodba – Eva se veseli 1. septembra, ker bo dopolnila 9 let in obenem po dolgih poletnih počitnicah znova videla sošolke in sošolce, obenem se bodo znova začeli treningi odbojke. Oba starša sta zaprisežena odbojki in sta ljubezen prenesla tudi na hči. Rojstni dan, čudovita torta, nova odbojkarska oprema in razveseljiva novica, da se bo pridružila starejši ekipi. Poleg treningov Eva hodi tudi na mamine tekme, kjer pomaga pri pobiranju žog in na eni od prvih tekem jo v glavo zadene izredno močna žoga in Eva pade v nezavest. Njena mami Iza je v paniki, saj se v zmedi zave, da ne zna pomagati lastnemu otroku.

Pade odločitev, da je treba nekaj narediti in tako na predavanje ter delavnico temeljnih postopkov oživljanja ter prve pomoči povabijo bolničarja-reševalca Rdečega križa, Ladota, ki jim razloži vse potrebno. Z Ladom na obisk pride tudi prikupni medved Henri. V odmoru Lado opazuje dogajanje – vrsto pred kavnim avtomatom, gazirane in energijske pijače, različne čokolade in prigrizke; ter sodelujoče izzove z različnimi vprašanji na temo zdravih navad. Mogoče bi moral reči nezdravih, saj se ljudje – sploh pa odrasli; ne zavedamo, kako škodljiv je ves dodan in pogosto skrit sladkor v pijačah in jedeh. Za naše ožilje, srce, tudi možgane in splošno počutje.

No, v nadaljevanju sledi prva tekma sezone za Evo in bridek poraz ter zavedanje trenerke Cice, da so dekleta predvsem fizično res slabo pripravljena. Sledi novost na treningih – tek na bližnji hrib. In če so dekleta presenečena nad Cicino hitrostjo in lastno nemočjo, jih ob sestopu čaka neljub prizor – negibna Cica! In kaj zdaj? Kaj jih je učil Lado, na kaj jih je opozarjal medved Henri in kaj storiti? Nekaj panike, veliko zmede, pa priklic Henrijevih nasvetov in pravilno ukrepanje vse do prihoda reševalcev.

In seveda ni več vprašanje, ali otroci lahko pomagajo, rešijo življenje … odgovor je da. Vsakdo lahko reši življenje. In pomembno je, da se zavedamo znakov, da poznamo temeljne postopke oživljanja in predvsem, da nas ni strah pristopiti. Pa naj človeka poznamo ali ne. Seveda je na prvem mestu varnost, ampak ne sme nas biti strah. Kaj lahko storimo narobe? Najbolj narobe je to, da ne storimo nič. In to je glavni namen naših knjig – ljudi, ne glede na starost in spol, opolnomočiti in ozavestiti, kako pomembna so znanja in veščine prve pomoči ter da pač lahko vsak reši življenje.

In seveda tudi tokrat ne bo šlo mimo zahval. Hvala vodstvu Rdečega križa Slovenije, ki verjame in podpira, kar delamo. Željku Maliću, brez katerega teh knjig sploh ne bi bilo, Strokovnemu centru za prvo pomoč pri RKS, ki knjige strokovno pregleda. Pa Saši Ogrin, ki usklajuje vse potrebne tehnikalije in našim območnim združenjem, ki skrbijo, da knjige na lokalni ravni pridejo do bralcev. Hvala tudi Marti Neves iz portugalskega Rdečega križa, da jo je ideja tako prepričala, da je omogočila financiranje v sklopu projekta.

Prav posebna zahvala pa gre tokrat Moniki Klobčar, ki je pogumno ugriznila v izziv ilustracije in oblikovanja v zelo kratkem času in vse skupaj z veliko potrpljenja in razumevanja ter predvsem kreativnosti izpeljala v dveh mesecih. In seveda hvala vsem tistim, ki knjige berete, se o njih pogovarjate in jih priporočate dalje.

Brez ocene,

Rdeči križ Slovenije, 2025