(brez naslova)

Lemmy – Groznica bele linije

Ian “Lemmy” Kilmister je vsekakor ena ikon rock’n’roll glasbe, ob Keithu Richardsu je dolgo časa veljal za neuničljivega. Neuničljiv ni bil, nesmrten pač.

Moj prvi spomin na Lemmyja je seveda zgodnje otroštvo, ko sem prvič slišal tisto hrumenje, ki se potem prelevi v Ace od Spades. Potem sem njegovo ime ujel v kakšni biografiji o Jimiju Hendrixu, katerega “roadie” je bil. Dejstvo pa je, da ko je Lemmy enkrat prišel v moje življenje, je tu ostal. Trajalo je sicer zelo dolgo, da sem ga z Motorhead uspel videti v živo (2012 v Hali Tivoli z Niet kot predskupino), a v ušesih je bilo vedno več glasbe, modrih misli in prodornih citatov. Lemmy je bil – živel, dihal, gojil; rock’n’roll.

In ta knjiga, biografija, ki jo je pisal skupaj z novinarko Janiss Garza, je dokaz vsega tega. Predgovor Larsa Ulricha, bobnarja Metallice, ki je konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih celo vodil “fan klub” Motorhead in je bil napisan aprila 2016, ko so bila čustva po Lemmyjevi smrti konec leta 2015 že nekoliko pomirjena, pove veliko. O Lemmyjevem vplivu – ne le na Larsa, ampak na ogromno glasbenikov, ki so ustvarjali vzporedno z Lemmyjem in seveda na vse generacije kasneje. Ne le glasbenikov, ampak tudi poslušalcev, ustvarjalcev, ljudi. Lemmy je bil nemalokrat tisti, ki je stvari povedal točno tako, kot smo jih želeli povedati drugi, pa si nismo upali. On je bil tisti vzdignjen sredinec in tisti, ki mu je bilo vseeno.

Brez dlake na jeziku je tudi v tej knjigi. V prvi vrsti je brez dlake na jeziku glede sebe. Svojega otroštva in ne najboljšega odnosa s starši, posebej ne z očetom in kasneje očimom. Njegov odnos do žensk je poglavje zase in če kje, potem lahko tukaj rečem, da se zagotovo najmanj strinjam z njim. Lemmy se je pač rad zabaval in je po tem slovel celo življenje, ne le kariero. Obenem je ženske podpiral in jih neizmerno cenil, predvsem tiste s hrbtenico in če so bile za nameček še glasbenice, še toliko bolj. Zabave, alkohol, droge (knjiga ima izvirni naslov White Line Fever!) … seveda, vsega tega je v izobilju. Odličen je tudi del, kjer razloži svojo ljubiteljsko strast do predmetov iz nacistične Nemčije. In ne, daleč od tega, da bi častil nacizem ali Hitlerja.

Glasbeniki. Lahko bi rekli, da pred The Rockin’ Vickers ni bilo skoraj nič omembe vrednega. Seveda je, glede na to, da Lemmyja poznamo predvsem kot basista (in pevca seveda, česar sicer dolgo ni želel početi), eno bolj zanimivih dejstev to, da je sprva in to kar dolgo, igral kitaro. Tista zgodba o tem, kako je Lemmy z zasedbo The Rockin’ Vickers “igral za Tita”, je zapisana marsikje. Tudi v tej knjigi, pa čeprav morda iz neke druge perspektive. Potem so se zgodili Hawkwind, ki so Lemmyja pravzaprav prvič zares postavili na glasbeni zemljevid. Zadnja pesem, ki jo je napisal za to zasedbo, je nosila naslov Motorhead. In ko so ga neslavno vrgli iz skupine, se je odločil začeti na svoje. Ime skupine je bilo na dlani (pa čeprav je želel Lemmy v svoji večno uporniški drži skupino najprej poimenovati Bastards in če kdaj, je bilo v tem primeru zagotovo odlično, da je poslušal še koga drugega), prva skladba ravno tako. Pa čeprav, nekoliko drugače.

Motorhead so bili seveda poglavje zase. Čas je bil za visokooktanski rock’n’roll, ki se je v enaki meri spogledoval s punkom in heavy metalom, a kot zapiše Lemmy, so bili pravzaprav blues skupina. Ženske in pijača, iskanje in potovanje. Saj v bistvu je vse blues, kajne, vprašanje je samo, kako ga odigraš? Tista prva prava postava Motorhead – s Philom Taylorjem (ki se je kasneje sicer še enkrat vrnil v skupino) na bobnih in kitaristom Eddiejem Clarkom, je za mnoge seveda najboljša. Ustvarila je prve prelomne in prebojne plošče, a je šlo pravzaprav za temelj vsega, kar je naša ušesa napadalo potem še trideset let. Kot boste videli iz pisanja, je bil Lemmy izredno ponosen tudi na vse kasnejše albume – seveda je slišal napake in bi kdaj kaj spremenil, na kar v času snemanja, miksanja ali produkcije ni imel vpliva, morda pa sprva niti znanja. V skupini je bil zelo kratko obdobje tudi Brian Robertson (znan predvsem po svojem delu v Thin Lizzy), za bobni Pete Gill, na začetku osemdesetih se je skupini pridružil Wurzel (s pravim imenom Michael Burston) in kot drugi kitarist še Phil Campbell. Konec osemdesetih in začetek devetdesetih je bilo za skupino precej burno obdobje, Lemmy se je preselil v ZDA, a nato so leta 1992 znova postali trio in ostali trio, kot smo ga poznali do konca – Lemmy, Phil in nova moč za bobni, eksplozivni Mikkey Dee.

Nekje vmes se je zgodilo tudi slovito Lemmyjevo sodelovanje z Ozzyjem Osbournom (pa tudi, malo manj slavno sicer, s Sharon), ki je sploh po zaslugi pesmi Mama I’m coming home (Lemmyjevo besedilo) Lemmyju prineslo več denarja kot vse dotedanje delo in ustvarjanje ter nastopanje. Z nekaterimi ljudmi je vezi tkal, z drugimi trgal. Girlschool, Lita Ford, Metallica, Slash, Ozzy in še mnogi drugi. Zgodb in anekdot ne manjka.

Največ ognja vsekakor bruha na račun založb in založnikov, na trenutke tudi organizatorje koncertov. In oh ja, Ljubljana je med njimi. Še en moj spomin je na članek v neki srbski glasbeni reviji, ki smo jih konec osemdesetih še lahko kupovali, je bila Lemmyjeva izjava, da je v Jugoslaviji (konkretno v Ljubljani) doživel najhujšo koncertno izkušnjo in zato se v Ljubljano z razlogom desetletja ni vračal. (Igral pa recimo na Metalfestu v Tolminu in če se ne motim, v Moškanjcih na nekem moto-zboru). Z založbami, menedžerji, producenti in še kom, res niso imeli veliko sreče. In če smo pošteni, najbrž Motorhead niso bili ravno najlažja skupina za sodelovanje, še posebej pred in po koncertih ter na poti. Tako da je vsekakor vse zapisano treba jemati tudi z nekaj zdravega zadržka in kmečke pameti. Točno tako, kot bi to želel Lemmy.

Najslabši – oh, in če moram izpostaviti najboljšega, so to vsekakor naslovi poglavij, ki so poimenovani po pesmih Motorhead!; del knjige je konec. Marec 2003 je zapisano pod zadnjim poglavjem, pod katerega je še podpisan Lemmy. V izvirniku je knjiga izšla takrat in vse lepo in prav, sam sem bral srbski prevod (take knjige v slovenščini najbrž ne bomo dočakali, prav tako, kot najbrž še lep čas ne bomo dočakali tako pristne glasbene (avto)biografije), kjer se knjiga zaključi z Lemmyjevim slovesom. Glede na to, da je pod nekaj strani podpisan Steffan Chirazi (dolgoletni sodelavec Metallice), čisto zadnje pa niti ni jasno, a dokaj natančno in iskreno prikažejo vse, kar se je dogajalo od 2002 do 2015. 28. december 2015, če lahko malo parafraziram Dona McLeana – “the day that rock’n’roll died”.

Trinajst let … trinajst let, v katerih se je zgodilo marsikaj. Tako da recimo, da je to sicer odlična avtobiografija (in med branjem boste vsekakor začutili Lemmyja), a ji manjka zadnje poglavje.

In še nekaj mi je zanimivo – sploh glede na izjemen vpliv, ki so ga Motorhead in Lemmy seveda, imeli na “sodobnike” ali pač vrstnike; so omenjeni le redki. Recimo nikjer ni AC/DC, pa čeprav sta obe skupini dolgo časa sloveli kot tisti pravi in iskreni nosilki plamenice rock’n’rolla, po drugi strani vsaj v tem smislu tudi ni nikjer The Rolling Stones (zgolj v delu, ko Lemmy piše o britanski glasbeni sceni zgodnjih šestdesetih), Ramones zgolj posredno, poplave nemških heavy metal zasedb, Iron Maiden, niti ne potem recimo Davea Grohla, Chrisa Jericha in še enega – sploh meni; zanimivega prijateljstva, med Lemmyjem in Triple H-om ter njegovo povezavo z ameriško rokoborbo oz. “wrestlingom”. Nekaj lukenj je …

In ne glede na zadnje vrstice, je Lemmy – Groznica bele linije; odlična avtobiografija. Prav takšna, kot si jo človek želi prebrati o nekom tako ikoničnem in tudi enigmatičnem kot je Lemmy Kilmister. Ali, z drugimi besedami, tole je rock’n’roll. Na 11.

IPC media, 2016

Dan za izboljšave

Včasih kakšna knjiga ni tisto, kar pričakuješ. To ne pomeni, da ni berljiva, zanimiva in tudi zelo dobro napisana, ampak da ti skozi zgodbe, pripoved, sporočilo, ni dala veliko. In Dan za izboljšave je, vsaj zame, ena takšnih …

Nekaj mi govori, da je knjiga Alene Begić ena tistih knjig, ki bo marsikoga pustila zmedenega in jo moraš brati v pravem trenutku. Sam sem najbrž pričakoval nekaj v stilu Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe Maše Kolanović, pa se mi zdi, da je Dan za izboljšave mnogo bolj kafkovski in temačen. Meni osebno, na neprivlačen način.

Zgodbe povsem običajnih, da ne rečem malih ljudi, ki so se v življenju znašli bodisi na razpotju, pred kakšno visoko in (vsaj na videz) nepremagljivo oviro, lahko pa imajo vsega preprosto dovolj in to pokažejo in izrazijo. Pogosto tudi na neprimeren, nesprejemljiv način, ki jih potem pahne v še večjo, sploh psihično stisko, ki se že tako zdi preobremenjujoča. Vse skupaj se pogosto zdi kot kritika današnjega razpada in razkroja družbe, v kateri ni več prostora za pristno toplino in stik, ampak je vse postalo izumetničeno, turbo, sterilno in instantno.

In v Dnevu za izboljšave sploh ni pomembno ali gre za družinske odnose (kot recimo v Ljudje s sončniki), medsosedske odnose (Najbolje bo, če počakamo sosede), odnose na relaciji starš – otrok (Romantičen delavec, ki se obenem loti praznosti današnje generacije), tudi med mlajšimi vse bolj priljubljenih lepotnih operacij in impulzivnega nakupovanja pri spletnih trgovcih (naslovna Dan za izboljšave), pričakovanja in razlike (Kopalnicizem), iskanje vere (Premikaj ustnice kot vernik), ker pač nekaj je. Vedno. Vsaka od 14 kratkih zgodb prinaša neko svoje brezizhodno ali obupano videnje sveta in družbe.

Morda zame osebno ni bil pravi trenutek biti v vsej tej mračnosti in temi, ker sem trenutno v povsem drugem stanju duha. Morda mi avtoričin slog pač ni dovolj prepričljiv, da bi se lahko zgolj kot bralec poistovetil z zapisanim. Ker če kaj, potem moram kot človek, kot prebivalec planeta Zemlja, marsičemu zapisanemu prikimati, se strinjati in seveda bi lahko še kaj dodal. Vsak dan, na vsakem koraku, z neko grozo spremljam, kam drvi ta svet. Kako se družba razkraja že pri najmlajših, kasneje pa le še trohni.

Potrebovali bi dan za izboljšave. Dan, če bi vsak od nas izbral zgolj in samo en dan v letu, ko bi rekel, da bo tistega dne storil nekaj boljšega, drugačnega in pač skušal izboljšati predvsem sebe, potem okolico in svet. Pri osmih milijardah in nekaj sto milijonih ljudi na svetu … si predstavljate, kako bi bilo to videti? Res bi lahko spremenili svet.

In mogoče vam Dan za izboljšave ne bo sporočil pač nečesa, vas ne bo povsem prepričal, vsekakor pa je to knjiga, ki jo je vredno prebrati in se nad prebranim zamisliti. Za začetek zgolj to. Če boste še kaj storili, poskrbeli za kakšno izboljšavo, potem smo pa na odlični poti.

2026, Cankarjeva založba

Bilo jednom u Indijanapolisu

Športne in glasbene biografije sodijo med moja ljubša branja in po nekem naključju si v tujini vedno kupujem prav te. (Pa čeprav se tudi leposlovju ne izogibam.) Še posebej na področju bivše Jugoslavije, kjer so očitno tovrstnim izdajam mnogo bolj naklonjeni.

Knjiga Nenada Kiša je zanimivo že to, ker dobrih dvajset let piše o nečem, kar je tedaj veljalo za košarkarski čudež. Po letu 1992, ko so ZDA začele na olimpijske igre in svetovna prvenstva pošiljati ekipe, ki so jih v večini sestavljali največji zvezdniki, “all-star” igralci in bodoči “prebivalci Hiše slavnih, ZDA in njihova bolj ali manj sanjska moštva teh tekem niso izgubljala. Leta 1998, ko je Jugoslavija osvojila naslov svetovnih prvakov, so ZDA nastopale z običajno ekipo zaradi t.i. “lock-outa” v NBA in s tem prepovedi igranja, leta 2001 se je zgodil 11. september in naslednje svetovno prvenstvo, torej 2002, je bilo organizirano v ZDA, v Indianapolisu, kjer je bila košarki po zaslugi Jamesa Naismitha tudi izumljena. Torej, zelo ameriško, zelo jasno – košarka, tako in drugače se vrača domov.

Za začetek – kakšno ekipo so imele takrat ZDA? Niti približno ni bil to tisti res sanjski Dream Team iz 1992 in pa tudi ne sloviti The Redeem Team, ko so se Američani po seriji zanje res nepričakovanih in nepredstavljivih porazov (po Indianapolisu 2002 so dve leti v Atenah sledile olimpijske igre in nov poraz ter “samo” 3. mesto, pa so bili takrat v ekipi recimo Iverson, Marbury, Wade, Anthony, LeBron James, Tim Duncan …, ko so jih recimo kar v prvem krogu premagali Portoričani, kasneje še Litva in potem v polfinalu še Argentina, ko je bilo nenadoma jasno, da tako zelo nedotakljivi pa niso) odločili znova poslati res najboljše, kar so imeli. Nazaj k 2002. Na klopi George Karl, eden od njegovih pomočnikov Gregg Popovich (slednji je, kot zanimivost, po Indianapolisu 2002 zahteval, da se s šampionskih zastav prvakov lige NBA odstrani napis “world champion”), v ekipi pa med drugimi Michael Finley, Paul Pierce, Reggie Miller, Shawn Marion, Ben Wallace, Elton Brand in drugi. Devet “All-Star” igralcev”, med njimi tudi kakšen lastnik prstana prvaka lige NBA. Za Kitajsko je recimo zaigral Yao Ming, za Nemčijo, ki so bili na koncu tretji, Dirk Nowitzki (pa tudi Marko Pešić, sin Svetislava Pešića, Henrik Rodl in drugi), ki je celo prejel naziv najbolj koristnega igralca (MVP) tega turnirja, pri Španiji Pau Gasol, Navarro, Reyes, Calderon, Garbajosa, Turčija je imela ekipa s kar nekaj NBA igralci in potem sta bili tu še Argentina in Jugoslavija. Argentina z Ginobilijem (ki v finalu zaradi poškodbe ni igral, kar je bil morda jeziček na tehtnici), Obertom, Scolajem, Sconochinijem, Nocionijem, Wolkowksyjem itn.

Saj res, kaj pa Slovenija? Selektor je bil Boris Zrinski in leta 2001 so bili na evropskem prvenstvu v Turčiji 13. Naši igralci? Po imenih sodeč, ena najboljših sploh. Milič, Nesterović, Udrih, Bečirović, Smodiš, Lakovič, Jurković, Jagodnik, Gorenc, Tušek in Kraljevič in kot naturalizirani Slovenec, Arriel McDonald. Tisti, ki ste slovensko košarko spremljali v tistem obdobju, veste. Nekateri z NBA izkušnjami, velika večina z dovolj evropskimi, saj je bil to čas, ko so naši igralci dejansko igrali pomembne vloge v evropski košarki in klubih, spet tretji so imeli tedaj ogromno perspektive in apetiti so bili veliki, Kot so pri nas seveda vedno. A seveda se le redko zgodi, da je na klopi dovolj avtoritativen posameznik, ki je sposoben voditi ekipo in iz igralcev potegniti najboljše. No, in da se tudi igralci podredijo kolektivu in ne igrajo zase, je seveda še en čudež. Saj smo ga doživeli, zanimivo, v Turčiji, 16 let kasneje.

In, ker smo bili dolga leta del Jugoslavije, pač SFRJ, in ker smo imeli nekaj posameznikov, ki so desetletja pred razpadom uspešno kosali z legendami, sami postali legende in bili pomemben del jugoslavanskih reprezentanc, pogosto tudi razmišljamo zelo podobno. Saj veste – “lako ćemo”. Zato smo bili na evropskem prvenstvu v Nemčiji 2022 komaj 6., mislili, da bomo na olimpijskih igrah v Tokiu vsaj za 3. mesto z lahkoto pojedli Avstralijo, birokratska neumnost, da se evropski prvak ne uvrsti na svetovno prvenstvo (Kitajska 2019) naj ostane ob strani. A če pogledamo kvalifikacijske turnirje zadnjih let, dobesedno mučenje in serijske neuspehe … slabo. Sploh, če po drugi strani pogledamo uspehe mladih reprezentanc, kar kaže na veliko perspektivo, a tako pač ne gre. Vsi bi milijonske pogodbe, vsi bi nosili drese največje klubov, vozili drage avtomobile in bili zvezde. Pa košarka?

V zelo podobnem položaju se je okrog leta 2000 nahajala tudi jugoslovanska košarkarska reprezentanca. Po začetku devetdesetih in odpravljenih sankcijah (in spet pustimo ob strani, da smo bili “oropani” tekme vseh tekem leta 1992, ko bi se v Barceloni na olimpijskih igrah srečala tisti eni in edini ameriški “Dream Team” in takrat najbrž najboljša jugoslovanska ekipa vseh časov) so bili aktualni svetovni prvaki (1998), v Avstraliji na olimpijskih igrah “komaj” 6., v leto 2000 pa so vstopili tudi s popotnico dveh zlatih in ene bronaste medalje z evropskih prvenstev. Za uspehe zadnjih let je bil odgovoren tudi odlični selektorsko-trenerski tandem Ivković-Obradović. Igralcev, ki so šli skozi reprezentanco v tem obdobju, rajši ne naštevam. Dejstvo je, da je “srbski” ali pač tedaj še vedno jugoslovanski bazen, neprimerno večji od našega in da imajo očitno tudi način dela drugačen. Ker, ja, z mladimi je treba delati in včasih se mi zdi, da bi bilo super, če bi se znova vrnili v osemdeseta, ko mladi pač niso smeli kar tako odhajati v tujino. Ampak, tudi to je cena uspeha največjega med največjimi, Dražena Petrovića, odpiranja meja in vsega tistega, kar je storila liga NBA ter veliki trio Bird-Johnson-Jordan.

V Jugoslaviji so tedaj vedeli, da potrebujejo spremembo. Ne toliko v igralskem kadru, pa čeprav mnogi, sploh starejši, niso želeli (ali mogli) več igrati za reprezentanco, sezone so bile vse daljše, poškodbe na plano ponavadi pridejo ob zaključku sezon in pred temi velikimi, največjimi tekmovanji, ampak na krmilu. In to ne glede na uspešnost in genialnost Ivkovića in Obradovića, ki sta jo dokazovala še leta kasneje. Izbira tedaj je bila dokaj logična, vsaj za ključne može Košarkarske zveze Jugoslavije. Svetislav Pešić. Pisal sem o njem, njegovi karieri in načinu dela, ko sem pisal o njegovi biografiji My Game, My Way in se ne bi ponavljal. Kaj je bilo takrat glede njega najslabše? Da je veljal za Nemca. Ni bil domač trener. In govorimo o trenerju, ki je postavil temelje predvsem mladinskega dela na področju košarke v bivši SFRJ, skozi trdo reprezentančno delo vzgojil prav tisto neprekosljivo generacijo, ki si je konec osemdesetih in začetek devetdesetih podredila svet (in bi strah v kosti nagnala tudi Dream Teamu ’92.). Ne enega igralca, ampak generacijo!

V knjigi Bilo jednom u Indijanapolisu boste skozi takšne in drugačne izjave, pričevanja, obujanje spominov ali pa prispevke in članke iz tistega obdobja, pravzaprav izvedeli vse. Najprej dobesedno osvajalski pohod na evropskem prvenstvu v Turčiji 2001, težave in poškodbe pred odhodom v ZDA, kako prepričati Divca, Stojakovića in Bodirogo, da se vrnejo. Pa potem katastrofalen turnir v Beogradu, nekaj boljši vtis v Nemčiji, očitne in glasne kritike domače javnosti, pa potem za nameček ne le šokanten poraz proti Španiji, ampak še en proti Portoriku, slavje Argentine (prvo sploh) proti ZDA in dejstvo – ne v finalu, Jugoslavija bo proti ZDA igrala (že) v četrtfinalu. Kaj se je dogajalo z Radmanovićem? Kako zelo je Pešić verjel v Miloša Vujanića in Milana Gurovića ter na kakšen način je Divac kljub letom dokazal, koliko je vreden za ekipo ter zakaj je bil Dejan Bodiroga morda res eden največjih (beri: najboljših) evropskih igralcev, ki ni nikoli zaigral v Ligi NBA.

Tisto, kar pri knjigi preseneti, pa je med založniki Košarkarska zveza Srbije (knjiga je izšla 2024), je njena iskrenost. Predvsem ta afera okrog Radmanovića in zakaj je bil dobesedno izločen iz ekipe in ki se je ne spomnim – morda do nas niti ni prišla?!; vsekakor pa je jasno, da se te zadeve dogajajo. A ponekod ostanejo znotraj ekipe, v slačilnici. Pri nas le redko. Žal. Sploh, ker so igralci prevečkrat nad trenerjem. Spori, morda tudi kaj fizičnega, vsekakor se nikoli ne bodo kar vsi strinjali z vsem, potem so tu na drugi strani pričakovanja navijačev in medijev ter seveda še najbolj samh igralcev. Pozabljamo, da je igrati za reprezentanco čast. Vsaj bila je. Tu ni denarja, to je pogosto prosti čas – tisti prosti čas, ko je treba po celi sezoni namesto na dopust še malo delati, se morda poškodovati in gre potem lahko sezona – lahko pa kariera, po zlu. Nekateri (glavni) akterji se avtorju niso odzvali in dobrih dvajset let kasneje niso imeli (ali niso želeli) česa povedati, mnogi so se. Vsekakor bi si želel kakšen uvid, spomin, poklon recimo Bodiroge in Stojakovića, saj sta vključena prek izjav za kakšen drug medij, Pešić je dal avtorju v uporabo odlomke svoje biografije. Nekaj grenkobe je kljub zlatu očitno ostalo, pa ne le pri Radmanoviću.

In ja, morda sem med branjem knjige – bral sem jo v dneh, ko je naša U20 ekipa postala evropski prvak!; preveč razmišljal tudi o naši reprezentanci. Igralcih, selektorju in trenerju, vodstvu oz. Košarkarski zvezi. Funkcionira? Ne funkcionira. In res bi si želel – kot sva si z znanko pisala po zmagoslavju naših fantov nad Srbijo; da bi tudi naši člani igrali s toliko srčnosti, predanosti, želje in navdiha kot člani te U20 ekipe, kjer se nekaterih spomnim, ko se igrali z ali proti mojemu najstarejšemu sinu. Ker, tako se igra za reprezentanco. Na glavo! In potem tudi ljudje to prepoznajo, nagradijo in, spregledajo kakšen poraz – ker so, kakorkoli zlajnano to zveni, igralci pustili srce na igrišču.

In tako sem prebiranjem te Kiševe knjige večkrat razmišljal tudi, kako bi jo morali prebrati odgovorni (hehe) na Košarkarski zvezi Slovenije. Igralci, trenerji. Miselnost, pristop, odločnost … tako se tlakuje pot do uspeha in se tudi uspe. Pa seveda, težko vedno, ampak temelj je obenem tudi osnova prihodnjih uspehov. Tudi Jugoslaviji (kasneje Srbiji in Črni Gori in še malo kasneje zgolj Srbiji) ni vedno uspelo. Daleč od tega. Menjava trenerja (Pešića je recimo nasledil sicer izjemni in uspešni Duško Vujošević, pa se je tudi Pešić vrnil, kot se je vrnil Ivković, prišel Saša Dorđević, pa tudi Obradović), menjava generacij, vse bolj naporne sezone in tudi vse višja pričakovanja. In le kako ne bodo visoka, ko imaš za seboj serijo uspehov kot jih je imela ta Pešićeva ekipa?

Drugi na EP 2009, drugi na SP 2014, drugi na OI 2016, drugi spet na EP 2017 (poraz v finalu prav proti Sloveniji), drugo mesto na SP 2023 in tretji na OI 2024. Za to reprezentanco, za to državo, so to neuspehi. Seveda še mnogo bolj bolijo tisti, ko se na kakšno tekmovanje niso uvrstili ali pa so tam kljub visokim pričakovanjem hitro izpadli.

Teodosić, Bogdanović, seveda Nikola Jokić, Avramović, Kalinić, Jović, Micić, Petrušev, Topić in mnogi drugi. Ter zgoraj omenjeni trenerji svetovnega kalibra, tudi Igor Kokoškov, ki je našo ekipo popeljal do evropskega zlata.

Včasih si je treba pač naliti čistega vina in prevzeti odgovornost. Pri nas s(m)o evropski, svetovni in olimpijski prvaki v kazanju s prstom na drugega ter izogibanju in prevzemanju odgovornosti. Če nič drugega, so na koncu vedno sodniki čisto dober razlog, kajne? Bilo je nekoč … prepričan sem, da bo imela Srbija še kakšen trenutek za zgodovino, medtem, ko bomo mi lahko zgolj obujali spomine. Ne glede na to, da je Luka Dončić trenutno eden najboljših košarkarjev na svetu. Morda je pa ravno to težava?

Albion Books, 2024

Lili Bosniae

Tretji roman Adriane Kuči, ki me je prepričala že s prvima dvema – Ime mi je Sarajevo in Noč, ko je preplavala reko; je v tem trenutku zagotovo njen najboljši. Njen slog pisanja, spretno prepletanje zgodbenih niti in seveda zanimivi liki, ki se skozi zgodbo razvijajo pred vašimi očmi.

Najprej zgodba, kako sem prišel do te knjige. Konec maja je bil za Cankarjevim domom organiziran eden od premnogih knjižnih sejmov na zraku, ki pa jih, če je le mogoče, seveda z veseljem obiščem. To, da je Adriana izdala nov roman, sem opazil prek njenih objav na družbenih omrežjih, kjer sicer z največjim veseljem berem tudi njena razmišljanja in zapise o knjigah. Ter tudi čem drugem aktualnem. In naneslo je tako, da sem v enem od zapisov opazil, da bo prisotna na stojnici založbe Hirondelle, kjer bo seveda moč kupiti knjigo in dobiti avtoričin podpis. Nisem poseben lovec na avtograme, ampak vem, da sva z dekletom naredila že cel krog po sejmu in da sem kar nekoliko razočarano gledal, kje bom našel to stojnico. Od vseh želenih knjig mi je manjkala le še ta. Potem se obrnem in si zazrem iz oči v oči z Adriano Kuči! Naključje. Kratek vljudnosten klepet – do tistega trenutka se drugače kot na družbenih omrežjih nisva “poznala”, dobil sem seveda tudi avtogram 🙂 in potem je knjiga čakala na trenutek.

Trenutek se je zgodil med letošnjim počitnikovanjem v Beogradu. Tisti, ki me poznate nekoliko boljše, veste, da so ti trenutki pri meni lahko zares posebni. Lansko branje Rahmanovićeve Crne duše je premaknilo nekaj v meni. In rekel sem otrokom, ko sem končal z branjem, da je “Lili Bosniae mogoče moja letošnja Crna duša”. Ne vem, seveda ne. Dejstvo pa je, da sem nekaj več kot 400 strani z užitkom prebral v dveh dneh.

Kaj je na Adriani Kuči in njenih romanih tako posebnega? Predvsem to, da je iskrena, pristna in predvsem prepričljiva. Ob branju tega romana sem več kot enkrat pomislil, da imam opravka z našo (pa si predstavljam, da si jo ob uspehih vsi jemljejo za svojo) Elif Shafak. (Tudi, ko na neki točki Lejla, ena od junakinj, razlaga o tem, kako človeški možgani praviloma še sedem minut po človekovi smrti funkcionirajo in se menda spominjajo življenja, pač nisem mogel mimo njene 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, kjer svojo zgodbe in svoje spomine pripoveduje prav junakinja Lejla.) Spretno tkanje zgodb, manj poetičen, a še vedno izredno liričen in preprosto lep jezik, toliko modrosti v stavkih, da bi najbrž lahko napolnil kakšno družbeno omrežje z njimi (ampak verjemite, je vredno prebrati celo knjigo!), izredno zanimivi liki in bi upal reči, da neka iskrica, ki vse skupaj zaneti. In kot sem rekel že pri mnogih – glede na to, da gre za rojeno Sarajevčanko, ki je tam živela in ustvarjala dolga leta, je njena raven poznavanja in obvladovanja slovenskega jezika občudovanja (ali pač zavidanja) vredna.

Sprva se zdi, da je Lili Bosniae zgodovinski roman. Potem se bo bralcu zazdelo, da bomo spremljali usode (vsaj) treh žensk v različnih časovnih obdobjih. Kdo je bila Jelena Gruba, boste izvedeli v knjigi. A zgodba se kaj kmalu utiri in osredotoči na dve junakinji – Lejlo in Lili. Lejla, 17-letnica, sredi vojnega Sarajeva zanosi z Borisom. Ljubezen, sploh pa nosečnost, ki je ne odobravajo ne eni, ne drugi starši. Boris, srbskega rodu, odide. Lejla, bošnjaškega rodu, ostane. Rodi otroka in ga pusti na vratih sirotišnice.

Lejla na neki točki odide, v Slovenijo, doštudira medicino, se zaljubi v Simona in postaneta starša Ajši. Le da družinsko veselje ne traja prav dolgo. Simon beži, k delu in kasneje k drugim ženskam. Mojster manipulacije in besedičenja. Najbrž lik, ki bi lahko dobil svojo knjigo, a si je ne zasluži. Ajša odrašča, pozna resnico o svojem očetu boljše od mame in se upira. Na vse načine in z vsemi štirimi, predvsem pa z razumom in ostrim jezikom. Žal sem se tudi sam vrnil v čas, ko se je moj najstarejši sin upiral in ko sem bil pogosto na robu obupa. Imeniten uvid tako v nemoč staršev in tudi nerazumljene klice na pomoč najstnikov. Boleče, odpira rane, reže v brazgotine.

In potem Lili. Nikoli ni poznala prave mame, še manj očeta. Njena mama je bila Vera, ki jo je našla v sirotišnici, ji dala ime in jo vzgajala kot svojo. Pa čeprav uradno ni bila nikoli njena. In ke rni nikoli poznala staršev, je bila vedno nikogaršnja. Skozi leta je ugotovila, da tisti, ki bi jo morali imeti najrajši, pravzaprav niso želeli, da obstaja. Ali, da je bila morda rojena v času, ko se takšna ljubezen ni smela zgoditi in ko so se otroci rojevali tudi kot posledica zločinskih dejanj, ne pa zaletave in najstniške ljubezni.

Lili vstopi v Lejlino in Ajšino življenje. In saj vam bo kaj hitro jasno, da se krog na nek način sklene. Tri trpeče duše, tri trpeče ženske, veliko čustev, nemoči in brezupa, pa obenem upanja in ljubezni, a kot da se nobena od njih ne zna izraziti, kot je treba. To velja posebej za mati in hči, za Lejlo in Ajšo. Lili je katalizator. Nekakšen cvet, ki kljubuje vsemu, tudi najhujšemu in prinaša upanje. Lili Bosniae.

In morda bi avtorica lahko zgodbo sklenila v Sarajevu, v še vedno ranjeni Bosni in Hercegovini, je Lejlo in njenega novega izbranca – tistega, ki posluša in ne obsoja; Gregorja, poslala v Darfur. Morda je tja preslikala lastne bolečine in izkušnje vojnega Sarajeva, zagotovo je povlekla vzporednice z vsem strašnim, kar se dogaja v Gazi oz. Palestini in … ja, kako svet znova miži in molči.

Ob vsem skupaj se seveda bolj poraja vprašanje, kaj bo Lejlin odhod na “konec sveta”, kjer je njeno življenje vsak dan ogroženo, pomenil za njeno hči. Hči, ki je znala svoji mami velikokrat očitati, da je tako ali tako ni nikoli bilo? Ranjeno hči, ki želi biti odrasla, ki misli, da je odrasla, a je še vedno otrok, kar spozna v vsega skupaj nekaj dneh. Bodo stare brazgotine znova zacvetele in skoraj pozabljene rane začele znova krvaveti?

Morda bo kdo zapisal, da je Lili Bosniae feminističen roman. Mislim, da ni. Pod črto ni niti zgodovinski roman, pa tudi ne pripoved o vojni. Vojnah. No ja, mogoče pa je pravzaprav roman o bitkah in vojnah. Tistih, ki potekajo v vseh nas – starših, otrocih oziroma najstnikih, partnerjih; in tistih, ki divjajo tam zunaj – naj so to dejanske vojne, ki jih kar ni konec ali pa tiste vojne, ko se moramo soočiti z nekom, ki je tako zelo prepričan v svoj prav, pa čeprav vsi okrog njega vedo, da nima prav. Pogosto so prav to ljudje, sploh, če imajo dovolj moči, tisti, ki začenjajo najbolj boleče prepire, hude prepire ali pa nenazadnje – vojne.

Predvsem pa – in ne zamahnite z roko; je vsaj zame to roman o ljubezni. Ljubeznih. Do otroka, starša, mesta, poklica, do ljudi in življenja. Do drugačnosti. Lili Bosniae je roman, ki vas bo čustveno najbrž popolnoma spraznil in vas obenem napolnil. Vsekakor pa je roman, ki ga ne boste pozabili.

Hirondelle, 2026

Skrivnost vseh skrivnosti

Dan Brown, ki ga večina še vedno najprej poveže s slovito Da Vincijevo šifro, se po osmih letih vrača z novo knjigo, s še šesto prigodo, v kateri je glavni Robert Langdon. Knjiga, ki je na nek način knjiga o knjigi, nekakšna teorija zarote in obenem na trenutke tako zelo strokovna, da bi za razumevanje potrebovali kakšen slovar.

In kakorkoli ob vsaki novi Brownovi knjigi med bralci zavlada najprej pričakovanje, potem vznemirjenje in praviloma tudi navdušenje, res težko rečem, da me je Skrivnost vseh skrivnosti navdušila. Dejstvo je, da nisem ljubitelj teorij zarot – kakorkoli zanimive so lahko in seveda pri večini razmišljujočih sprožijo tisti gromozanski “kaj pa, če je vse res?”, obenem mi je svet, o katerem piše, precej neznan, knjiga se mi zdi razvlečena in predolga (pa čeprav se vse skupaj pravzaprav zgodi v enem samem dnevu) in čeprav ne tako zelo očitno, kar pretirano poveličuje ZDA in njihovo nadmoč. Pa čeprav se v zaključku modro vpraša, kdo bo stražil stražarje, se zdi jasno, da so edini šerifi, stražarji in še kaj pravzaprav Američani. Tako da je po drugi strani strašljivo in grozljivo, kako resnično vseprisotni so.

Kaj pa, če je vse res?

Robert Langdon, strokovnjak za simbole, za katerega se zdi, da bi se najbrž še sredi največje puščave uspel utopiti v gromozanskem (skrivnostnem) jezeru, je tokrat v Pragi. Z njim pa Katherine Solomon, podobno izjemna strokovnjakinja za noetiko (kaj je noetika?), s katero sta v ljubezenskem razmerju in ki je tik pred izdajo zares pomembne knjige glede človeške zavesti, ki bo tako in drugače pretresla svet. Zaporedje nenavadnih dogodkov, ki se sprva zdijo naključni, Langdona znova pahne v smrtno nevarnost, ko bo moral biti tako James Bond, Indiana Jones kot MacGyver obenem. Ljubljena Katherine izgine, trupla se kopičijo, v tajnih operacijah izginejo vse kopije strogo varovanega in zaščitenega rokopisa njene knjige, v divjih pregonih sodelujejo tako češka policija, ameriška vojska, ameriško veleposlaništvo kot seveda tudi skrivnostna bitja, tokrat sloviti praški Golem. Odkrito priznam, da bom šokiran, če tudi po tej knjigi ne bodo posneli filma. Slikovita in skrivnostna Praga kar kliče po tem.

V to mešanico je Brown dodal ruske sirotišnice, epileptike, CIO, skrivnostne ameriške službe, ki delujejo pod krinko in za nameček Prag. Prag = Prague. Praga. Kaj je Prag, kakšen je njegov resnični namen in kaj se tam dogaja? Tako blizu vsem in obenem tako zelo odlično skrito pred prebivalci Prage in pravzaprav celotnim svetom. No, in seveda neskončno dolgi dialogi, sploh med Katherine in Robertom o človeški zavesti, raziskavah, prebojnih odkritjih, prevarah in zarotah, neslutenemu znanstvenemu napredku in neki (oboroževalni) vojni, ki se odvija … khm, tako blizu in tako daleč. ZDA so seveda krive za vse, obenem pa nas pred vsem tem varujejo. Zakaj? Zato, da varujejo sebe in svoje interese ali preprosto zato, ker želijo imeti popoln nadzor nad vsemi nami. In kot da ni dovolj, da le nad nami, ampak tudi nad našimi mislimi, občutenji, sanjami, doživetji … preprosto vsem.

Skrivnost vseh skrivnosti.

Zelo podobno kot v vseh drugih Brownovih knjigah, boste tudi tokrat spoznavali evropsko prestolnico – z zgodovino, običaji, pogosto nevidnim in skritim. Dirjali boste po ulicah in četrtih, mimo zgodovinskih stavb, po parkih (in pod njimi), brez številnih cerkev ne bo šlo, kot tudi ne kulturnih značilnosti. Praga, seveda, kot sem že omenil. Preobratov ne manjka, kot tudi ne presenetljiv razkritij, izdajstev, čudežev in rešitev ne le tik pred zdajci, ampak že kar takrat, ko se zdi, da je vse izgubljeno.

Seveda vam nalašč ne želim izdati preveč. Ali bo ta knjiga spremenila vaše dojemanje in razmišljanje o človeškem umu, naši zavesti in svetovnem dogajanju? Morda. Branje je naporno in – še enkrat; za moj okus predolgo in s preveč balasta. Na tistih zaključnih straneh boste lahko prebrali koliko ljudi je sodelovalo pri raziskovanju in pomagalo Brownu pri pisanju, da knjiga deluje verodostojno, pa čeprav … še enkrat, kaj pa, če je vse res?

Mislim, da sem v preteklosti že razmišljal, da se je Brown kot mnogi drugi uspešni avtorji ujel v lastno past. Ustvaril je izredno zanimiv lik, ki se očitno ne stara, a se z vsako novo knjigo zdi, da mu zmanjkuje sape, podobno kot jo tudi avtorju, ki je s prvimi knjigami letvico postavil izredno visoko. Langdon se zdi neuničljiv in vseveden. In pravzaprav sem radoveden, kako bo Brown na neki točki zaključil kariero (in življenje) Roberta Langdona. Ali bo pač (p)ostal nesmrten?

Mladinska knjiga 2026

5 sestavin: Sredozemska kuhinja

Jamie Oliver je najbrž eden tistih moških, ki ga mnogi moški nimajo najrajši. Kuhanje je naredil tako zelo popularno in ga obenem prikazal kot nekaj sila enostavnega, pa seveda tudi »moškega«, da hočeš nočeš, pač kuhaš.

Sam se še dobro spomnim tistih prvih Jamiejevih popoldanskih polurnih TV-oddaj, ki jih je vrtela nacionalka, ob katerih je moja mama obupavala nad umazanijo, količino oljčnega olja in dejstvom, da je vse mešal kar z rokami. Sam, z neko skrito in prikrito strastjo do kuhanja od malih nog, pa sem ga zgolj opazoval. Pa je od tistih oddaj do tega, da sem dejansko začel kuhati, preteklo še kar nekaj vode. In priznam, da kuhati nisem začel, ker bi me Jamie Oliver tako zelo navdušil, ampak ker sem moral. Drugo priznanje – kuharske knjige Jamieja Oliverja so mi pri tem v veliko pomoč. 30 minut za obrok, 15 minut za obrok, Ena, Vegi, Prihranimo z Jamiejem, Skupaj … ja, to so naslovi njegovih kuharskih knjig in so mi vedno pri roki. Pa seveda tudi 5 sestavin, kjer britanski kuhar še enkrat več pokaže, kako je kuhanje res lahko preprosto. Treba je sicer priznati, da Jamie marsikateri recept ponovi, malenkostno prilagodi, mogoče celo popravi, pa vseeno – meni je pravzaprav najbolj pomembno, da so zapisi dovolj jasni, da točno veš, kaj in kako naredit in da včasih že z menjavo kakšne sestavine lahko narediš veliko.

Sredozemska kuhinja kot taka ima zame sicer eno napako, ki je drugim pravzaprav glavna privlačnost. Ribe in morski sadeži. (tukaj bi bil sedaj globok vzdih in tisti, ki me poznajo, vedo, kaj to pomeni). To je vrsta hrane, ki je nimam posebej rad, še manj rad pa jo pripravljam. Ampak mogoče bo pa ta knjiga točka preobrata, kdo ve.

Kot smo pri Jamiejevih knjigah vajeni, je tudi ta razdeljena na logična in smiselna poglavja: Solate, Juhe in sendviči, Testenine, Zelenjavne jedi, Pite in žepki, Morski sadeži, Ribe, Piščanec in raca, Govedina, svinjina in jagnjetina in Sladice ter seveda za dodatek nekaj koristnih nasvetov.

Sredozemlje geografsko zaobjema kar 22 držav in tako si lahko predstavljate, da tu niso le vplivi italijanske, španske in grške kuhinje, ampak tudi tunizijske, maroške, egipčanske, turške in seveda tudi jadranske. Torej bogat nabor zelenjave in sadja, začimb in okusov.

Moja osebna priporočila? Solate – ožgana sesekljana solata z zrelimi paradižniki, svežim koprom, česnom, čilijem in ploščatim kruhkom (slednjega boste pripravili sami). Juhe in sendviči – zmaga pač gobova juha s kislo smetano in hrustljavimi gobami, blizu je tudi sendvič s klobaso, kjer okus dajo pečene paprike ter nadev iz ovčjega sira in olivna tapenada, pa tudi vroči sredozemski sendvič s sočnim piščancem, pečeno papriko, pestom in črnimi olivami ni od muh.

V poglavju Testenine preseneti karbonara s kostanjem, prekajeno panceto, pekorino sirom in poprovo omako, lazanja s pečeno bučo, kostanjem in sirom, kar precej drugačne so testenine po turško – jagnjetina, česen, jogurt in meta!, enako velja za maroške, kjer so glavna sestavina artičoke. Potem so tu Zelenjavne jedi, kjer mi je takoj v oči padla falotska rižota z ratatujem (lahko uporabite tudi svežo oz. konzervirano zelenjavo), kjer da piko na i okusu kozji sir, všeč vam zna biti tudi mudžabra (rjava leča in bulgur, pa čebula, kumina in jogurt, dodate pa lahko bodisi zelenjavo ali – potem to ne bo več zelenjavna jed; ostanke pečenega mesa!), pa njoki z zimskim zelenjem (črni ohrovt, maskarpone in gorgonzola), potem pa je tu še pregrešno dobra (in enostavna) španska krompirjeva tortilja (pečena paprika, čebula, krompir, jajca in vodna kreša), ki po sistemu priprave spomni na okonomiyaki.

Pite in žepki presenetijo z ohrovtovimi sarmicami (nadev iz klobas in riža, paradižnikova omaka ter stopljen kamamber sir), zanimivimi nadevanimi kruhki (sredozemska zelenjava, sveža meta pistacija in feta sir), ki pa zahtevajo kar nekaj spretnosti pri oblikovanju »čolničkov«. Potem pa dve moji »najljubši« poglavji – Morski sadeži ter Ribe, za katere priznam, še zbiram pogum. Mogoče pride na vrsto kot prva preprosta soparjena riba s sladko papriko in porom ter zeliščnim prelivom s pomarančo. Piščanec in raca sta spet bolj domači področji, pa vseeno – zanimiv hrustljav piščanec z mleto papriko, raznobarvno papriko in krompirjem, piščanec v loncu (s krompirjem in zeliščno salso), preprosta in zelo okusna enolončnica s piščancem in klobasami ter enkratno marinado, velja poskusiti tudi pečen kuskus s piščancem ter marinado iz tzatzikija, sladko rdečo papriko in osmojeno (rdečo) čebulo in še kakšna zanimiva kombinacija se najde.

In ne pozabite – še vedno govorimo o zelo okusnih jedeh, ki jih pripravimo iz petih sestavin! Govedina, svinjina in jagnjetina so nekoliko bolj delikatne in kjer potrebujete nekaj več izkušenj in tudi občutka, pa vseeno – rebrca z rdečim vinom ter omako iz rdečega vina in paradižnika, svinjska ribica v kremni gorčični omaki (pa še gobice in rukola!), krepka enolončnica s svinjino (zmaga pravzaprav priloga – sladki pire iz paradižnika in buče), pečeni orjaški fižol (zraven pa mini mesne kroglice iz klobase ter sladki paradižnik in feta sir) in potem smo pri Sladicah. Pita z limonino kremo? Mogoče pistacijeva panakota? Pečena sirova pita? Rajši neham?

Pri razumevanju receptov ne boste imeli posebnih težav, prej s kakšno sestavino, začimbo ali pa ste mogoče neustrezno opremljeni. Priznam, da se mi pogosto zgodi, da moram kakšen recept ali način priprave malo prilagodit, a z nekaj dobre volje in potrpljenja, vam bo zagotovo uspelo. Moj nasvet bi bil še – vzemite si čas. Sploh, ko nekaj pripravljate prvič. Recept rajši preberite dvakrat ali trikrat in kaj naj rečem – če je uspelo meni, bo zagotovo tudi vam. Pa dober tek!

Mladinska knjiga, 2024

Toni si želi na morje

Po prevodu stripa Philipa Waechterja o dečku Toniju, ki si želi novih nogometnih čevljev, lahko že kar nekaj časa beremo novo zgodbo, v kateri si Toni tokrat želi na morje.

V prvem delu smo se že lahko prepričali, da življenje za Tonija in njegovo mamo ni najbolj z rožicami postlano in da si ne moreta privoščiti vsega, kar je mnogim drugim družinam in otrokom zelo samoumevno. Vsekakor zelo aktualno dogajanje tudi pri nas, ko starši pogosto lahko zgolj opazujemo prepad, ki se tvori med našimi otroki. Pogosto smo kar starši tisti, ki ga ustvarjamo, ko otroku ne znamo reči Ne in Dovolj.

Težko pričakovani čas poletnih počitnic in misli o vseh nepozabnih dogodivščinah se za Tonija razblinijo že aprila, ko mu mama iskreno pove, da letos ne bo nič s poletnimi počitnicami, saj nima denarja. Bosta čas preživljala doma, odkrivala okolico in se imela ravno tako lepo, s čimer se Toni seveda ne strinja. S prijateljem Teom med obiskom gospoda Šumija (kjer kupujeta vrečke slaščic) med naključnim listanjem pride na odlično idejo – z mamo bosta sodelovala v kakšni od številnih nagradnih iger za poletne počitnice!

Ob desetinah poslanih kupončkov se jima nasmehne sreča in zadeneta počitnice v hotelu Smrekov gaj – hotel s petimi zvezdicami, bonom za paket »Povsem brez skrbi« in bazenom, Tonija pa malo zaskrbi, ko prebere »za vse v najboljših letih«. Le kaj bi to lahko pomenilo? Hotel Smrekov gaj je res imeniten, a nikakor ne za aktivnega fanta, ki želi skakati v bazen in brcati žogo ter njegovo mamo, ki ji tudi ni do celodnevnega posedanja. Odločita se, da bosta zapustila (na papirju) čudoviti hotel in odšla k mamini prijateljici Kristini.

Toni se tam spoprijatelji z Emo in Mirno, s kolesi se odpeljejo do bližnjega jezera, kjer se kopajo in uživajo na soncu, lovijo žabe in jim ustvarjajo prostrane bazenske domove, uživajo v topli poletni plohi in lahko bi rekli, da preživijo res krasen in nepozaben dan. S še lepšim zaključkom, ko mama Toniju pove, da bosta naslednji dan s šotorom odšla na morje.

Med postankom, ko izbirata lokacijo za šotor, dobita obiskovalca – simpatičnega kužija, ki se od njiju noče več ločiti. Toni kaj hitro najde družbo, že naslednji dan pa jih čaka šok, ko pridejo na plažo, lahko pa bi rekli kar v konzervo sardin. Brisača pri brisači, enako pa tudi v morju, kjer ljudje prej stojijo kot pa plavajo, saj nimajo kam. Avanturistično navdahnjeni otroci se s pedolinom odpravijo nekoliko bolj na odprto morje, a njihov pogovor kmalu nepričakovano zajadra v smer hudega strahu, da se kaj hitro vrnejo nazaj v gnečo.

Poletno-morske zabave s tem za Tonija še ni konec. Osrečil bo gospo, ki upravlja vrtiljak, kuža se bo vrnil k lastnici, Toni pa bo sodeloval tudi v zabavnem kviz-krosu in spoznal, da imajo pametni telefoni lahko tudi korist.

Zabavali se boste ob nasvetih, ki jih otroci natrosijo žabici, pa zabavnem pogovoru o morskih psih, tipičnim predsodkom, ki jih imamo (sploh starši) glede časa, ki ga otroci preživljajo s telefoni in zagotovo zadovoljno pokimali, kako lep in iskren odnos imata Toni in njegova mami. Tisti, ki ste prebrali prvo knjigo, veste, da zna avtor zelo lepo peljati zgodbo in jo zaokrožiti, vmes pa prijazno natrositi kup naukov in sporočil, ki jih ne bi smeli prezreti ne otroci, niti starši. In tudi tokrat ni nič drugače. (Spet) poučen strip.

Mladinska knjiga, 2023

Na poti s Perotom Lovšinom

Pri založbi so tole knjigo označili za “biografijo in roman ceste obenem”. Težko oporekam. Prenekatero biografijo še tako zanimivega človeka, sploh pa Slovenca (pa če smo pošteni, res zanimivih spet ni tako veliko), vzamem v roke z določeno mero zadržanosti, saj sem bil večkrat neprijetno razočaran kot prijetno presenečen.

Dejstvo, da so pri založbi Beletrina za pisca Lovšinove biografije izbrali prekaljenega in vsekakor sposobnega pisatelja (ki se ga tu pa tam omeni tudi kot “ghost writerja”) Dušana Čaterja, tehtnico vsekakor bolj nagne na stran berljivosti. Morda tudi zato, ker ima tudi Čater sloves “bad boyja”, upornika, celo tečneža in na nek način posebneža. Vseeno mislim, da kaj takega, kot je recimo Hudolinu uspelo z Vidmarjem (Samohodec), nenazadnje Babačiću z Zavcem (Trdobojec), Pogorevčevi z Radkom Poličem (Rac) ali pa Milekovi s Cavazzo, Radmiloviču z Vogrincem (Vsi me kličejo Tona) in tudi Golobu s Predinom, ne gre pričakovati.

Pri čemer moram najbrž že kar v uvodu zapisati, da mi fenomen Pero Lovšin ne da miru, sploh me pa ni prepričal. Menim, da sodi med pevce z najmanj posluha, a vsekakor z neko nezaustavljivo energijo, ki je sploh privlačila ženske (čeprav, kot izvemo iz knjige, je znal pasti v oči tudi kakšnemu predstavniku moškega spola). A še danes, ko ga vidim, se mi zdi prej kakšna karikatura, ki bolj sodi v kakšnega Alana Forda kot pa, da se ponaša s statusom legende. Pa če sem iskren, Pero Lovšin je legenda. Pankrti, meni še ljubši Sokoli, potem sicer ne najbolj prepričljivo solistično obdobje, ki se mi sploh zdi, da je z vsako ploščo slabše in vedno znova prisotnim čudenjem, kako lahko ljudje hkrati norijo na Samo en mejhen poljub mi dej, Slovenija gre naprej (ta sicer ni samo njegova, čeprav je zelo njegova), Metko, Bandierro rosso, Moja mama je strela, Marija pomagaj mi in še bi lahko našteval. Ker če kaj, potem ima za pasom uspešnic kot le malokdo. In če česa, najbrž ne bom nikoli pozabil imenitne naslovnice plošče (no, jaz sem imel v lasti kaseto) Satan je blazn zmatran in pa uvodne špice TV-oddaje Videogrom (kateri urednik in idejni pobudnik je bil) in dolgih nog Anje Rupel.

In še nekaj je, čemur nisem prišel do dna in najbrž nikoli ne bom – bolj verjetno, da bom napaden, da temu ni tako; je odnos drugih glasbenikov do njega. Glede na njegov status (legende) in bogato zgodovino ter tudi to, komu vse je pomagal in kdo je tudi po njegovi zaslugi dobil priložnost, se zdi kar nekako na dlani, da ga imajo vsi radi, da ga obožujejo ali pač (vsaj) spoštujejo. Pa se mi pogosto zdi – in to kot nekomu, ki že dolga leta spremlja glasbeno sceno; da je prej tarča sicer tihega posmeha in čudenja, kako mu je uspelo. In, iskreno, tudi izkoriščanja. Njegovega imena, statusa in predvsem pesmi.

A če kaj, potem uspe Čaterju skozi knjigo Na poti s Perotom Lovšinom, na nek način pričarati in razložiti tudi to. Zakaj Na poti s Perotom Lovšinom? Ker je glavno zvezdo knjige, torej Perota Lovšina (še nekaj, česar se nisem mogel znebiti med branjem, kako zelo bi si Čater želel biti, vsaj včasih, na njegovem mestu) avtor in zapisovalec ter tudi izpraševalec spremlja na poteh po koncertih, predavanjih, nastopih, snemanju nove plošče (aktualne Za sto let naprej) in seveda se z njim sprehaja in potuje po Lovšinovih spominih. Vse od otroštva, prek Fondovih blokov in Kodeljevega, športnih in novinarskih začetkov, vzponov in padcev (saj veste, da je bil med drugim urednik in glavni ustvarjalec slovite pornografske revije Private?) ter seveda vse do glasbe, glasbe, glasbe, potovanj, ljubezni, ljubezni in še malo ljubezni. Ter glasbe, seveda. Zanimivo? Seveda je. Napisano z žarom in prepričljivostjo? Tudi.

Pa vseeno mi v knjigi nekaj manjka. Morda Pero pove manj od pričakovanj, morda Čater preveč zamolči. Sprašujem se, koliko je vsaki biografiji namenjeno, da je pač piarovski zapis nekega življenja ali kariere, kjer je vse lepo in popolno. Pri Lovšinu – in tudi pri tej knjigi; seveda temu ni tako, bi pa od človeka, ki je v življenju doživel in izkusil marsikaj, tudi hudo pikantnega in prepovedanega, pričakoval nekaj več (pre)drznosti, morda celo neustrašnosti, tako pa vse skupaj deluje čisto preveč preračunljivo. Ja, na nek način tako kot Lovšin nekje proti koncu opisuje današnjo glasbo, sploh pa rock’n’roll …

In če smo pošteni, so njemu tako ljubi Rolling Stones kaj drugega kot preračunljivi bogataši ali Sex Pistolsi res kaj več od odličnega marketinškega projekta? No, pa sem ugotovil – tej knjigi manjka tisti pravi, žmohtni, motorheadovski rock’n’roll in če kdo, bi moral prav Dušan Čater to najbolj vedeti.

Beletrina, 2026

Metallica. Zakaj?

Nekje v opisu mojega bloga, da pišem o knjigah in glasbi, veste pa, da večino prostora namenim knjigam. In te dni, ko sem v Budimpešti v sklopu M72 turneje imel priložnost znova dvakrat videti Metallico, se je med kakšnim sporočilom ali med vrsticami pojavilo tudi očitno – zakaj? In mogoče je to priložnost …

Skoraj točno 27 let (ah, ta številka 27) nazaj, 3. junija 1999, sem Metallico prvič slišal v živo na bežigrajskem stadionu. Cena vstopnice – 4900 SIT, danes bi bilo to približno 20 EUR. V skupini tedaj še Jason Newsted, bilo je kmalu po izidu Garage Inc. plošče in preden je Jason zapustil skupino. Nekaj več kot tri leta nazaj, 17. in 19. maja 2023, sem jih Parizu, tedaj na začetku M72 svetovne turneje in t.i. “No Repeat Weekenda” (k temu se vrnem) videl zadnjič. Takrat sta bila z menoj tudi moja mlajša otroka, takrat še 10-letni Adam, v tistem trenutku navdušen kitarski zanesenjak in oboževalec ter 13-letna Vita, ki je predvsem želela videti Pariz. In se najbrž prepričati, kaj je tisto, kar njenemu očiju pomeni “tako veliko”. A tudi to je bil nek nepopisen občutek, da sem lahko s svojima otrokoma delil VSE TO. In potem moram skoraj štiri desetletja nazaj, ko sem kot “mulc” na košarkarskem igrišču za OŠ Toma Brejca v Kamniku na ves glas kričal Whiplash.

“Adrenaline starts to flow/You’re trashing all around/acting like a maniac/whiplash.”

Drugi budimpeštanski koncert so začeli s prav to pesmijo. In nadaljevali s For whom the bell tolls, mojstrovino s plošče Ride the lightning, katere istoimenska skladba je bila tretja. Seznam pesmi boste našli kaj hitro, a tistega, kar se je dogajalo v meni, tega pač ne.

Niti leta 1999, pa tudi ne na tam nekje na prelomu osemdesetih, si nisem nikoli mislil, da mi bo prav ta skupina pomenila tako veliko. In ne, nisem eden tistih, ki gre na čisto vsak koncert, ki zna na pamet vse pesmi in točno ve, na katerem koncertu so igrali kaj. Njihovo glasbo pač čutim. In, joj prejoj, kako vesel sem bil, ko sem po skoraj dveh urah čakanja prišel v pop-up store in tam videl majico s podobo Metallica saved my life. Pri čemer je beseda LIFE upodobljena tetovaža na prstih Jamesa Hetfielda. Obenem je Metallica saved my life tudi naslov dokumentarnega filma, v katerem ljudje pripovedujejo in se izpovedujejo, kako jim je Metallica rešila (spremenila) življenje.

Tetovaže? Moja prva Metallica tetovaža (sloviti ninja logo na komolcu) je stara kakšnih sedemnajst let … Bila je plošča Death Magnetic in skladba Broken, Beat & Scarred ter verz “You rise, you fall/you’re down then you rise again/what don’t kill ya/make ya more strong” in vedel sem, da je to to. Sledil je sloviti “scary guy” nimam pojma kdaj, ampak je bil v meni prisoten občutek, da je treba pač včasih preprosto izraziti svoja čustva, znati pokazati sredinca in vsem skupaj pač reči “f**k off!”. Lahko pa poslušate The day that never comes, ali pač spet Whiplash, morda celo Sweet Amber … In ja, tudi St. Anger plošča mi je všeč – ker je surova, ker je jezna in ker mogoče pove več o strahovih, dvomih, jezi, nezaupanju in občutku, da preprosto ne vemo, kdo smo in kam spadamo, kot katerakoli doslej. In vsekakor je bila to ena tistih plošč, ko sem dojel, da nekdo na njej pripoveduje o vsem tistem, kar divja in nori v meni. Nekdo me razume, nekdo je šel čez isto sranje kot jaz. Seveda na drugačen način, ampak … nisem sam. Nekdo je, ki razume. In ne, St. Anger ni izšla sredi devetdesetih, ko sem bil v občutljivih najstniških letih, ampak leta 2003, ko sem imel občutek, da nekaj v življenju vem in znam. V meni pa je bilo toliko jeze in nemoči … pojma nisem imel. In ta plošča mi je dala smisel. Jeza je v redu, če jo znaš izraziti. In takrat sem se navadil in naučil, da lahko jezo izražam skozi pisanje. Ja, Metallica je rešila moje življenje. No, in zgodila se je še tretja tetovaža – Lovecraftov Cthulhu. Bil je trenutek, ko mi je ta pesem (instrumentalna, ki sem jo prvič slišal v Parizu, igrali pa so jo tudi na drugem večeru v Budimpešti) odprla obzorja. Prostranstva domišljije. Metallica. Pa čeprav tudi Orion, ki jo v vsej širini in globini spoznavam zadnje čase, ne zaostaja. Cliff Burton, hvala.

In skoraj bi se zgodila še četrta … v petek, ko sem imel potrjen datum darovanja krvi, sem imel neko slutnjo, da morda od tega ne bo nič. Ja, Metallica je v zadnjih sedmih letih, odkar so začeli s fundacijo All within my hands (AWMHF), izredno aktivna na področju družbene odgovornosti – krvodajalstvo je zgolj eno od teh področij in po izbranih mestih, kjer nastopajo, organizirajo tudi krvodajalske akcije, ki so jih poimenovali BloodDrive. Pa rajši ne bom šel v podrobnosti – ker pač vem veliko, dovolj in preveč; ampak mi je minuli petek uspelo na Madžarskem darovati kri (okrog 1800 nas je bilo v dveh dneh) in postati del velike Metallica krvodajalske družine.

“No Repeat Weekend” je koncept, ko skupina v nekaterih mestih odigra dva koncerta – z dnevom premora; in na teh dveh koncertih ne ponovi niti ene pesmi. Torej, Enter Sandman ali Nothing else matters, pa tudi One ali Master of puppets in Seek and Destroy ne boste slišali oba večera, ampak pač samo enkrat. Zagotovo jih boste, saj gre za skladbe, brez katerih takorekoč ne mine koncert Metallice. V praksi je to pač mnogo več kot recimo standardni koncert največjih uspešnic v trajanju dveh ur in pol, ampak se sliši kakšna v živo redko izvedena pesem, vedno tudi instrumentalne pesmi (praviloma Orion in Call of Ktulu, bolj čudež kot karkoli drugega pa bi bile izvedbe Anesthesie, To Live is to die ali Suicide & Redemption) in pogosto še kaj več. Lani so tako na nekaterih koncertih igrali recimo tudi Inamorato, njihovo najdaljšo skladbo, sicer z zadnjega albuma 72 Seasons. In seveda pri 40+ letih kariere je še vedno vsaj ena pesem, ki si jo človek želi slišati, za kaj takšnega pa bi potrebovali kar “No Repeat Week”. Med skladbami, ki jih ne igrajo kar vsakič, so bile Until it sleeps, Fight fire with fire, Cyanide, Of Wolf and Man, Screaming Suicide ali Whiskey in the Jar zaigrane na dveh koncertih v Budimpešti. Menda se nas je v dveh dneh zbralo okrog 150 tisoč. 150 tisoč je lahko vojska, ampak v tem primeru je to resnično družina.

Zakaj Metallica? Lahko bi rekel preprosto zato. Ali potrebujem razlagati, pojasnjevati? Pravzaprav ne. Metallica je preprosto del mojega življenja, brez katerega … kaj naj rečem, me ne bi bilo? Ni nemogoče. Ne bi ustvarjal, torej pisal? Zelo mogoče. Ker že sam občutek, da si del nečesa veličastnega, večgeneracijskega in nečesa, kar dve uri skrbi za to, da imaš ves čas dlake pokonci, nasmeh na obrazu, da ti srce veselo razbija, imaš obenem še cmok v grlu, solze v očeh in preprosto čutiš, da si. No, TO je Metallica zame in meni.

Kako so Švedi uresničili sanje

Nov roman Jonasa Jonassona, ki ima v slovenščino prevedeno že kopico del in jih niti našteval ne bom. Švedski avtor, ki me je še z vsako knjigo doslej razvedril in prepričal. In čeprav se vsakič znova zdi, da je v središče postavil vse mogoče in nemogoče poklice, neverjetne zaplete in preobrate, še vedno preseneča.

Prvo presenečenje Kako so Švedi uresničili sanje je obseg knjige. Upam si trditi, da gre za njegovo najkrajše delo doslej in čeprav do tega še pridem, je za razliko od preostalih njegovih del konec zares hiter in nepričakovano neposreden. Brez velikih razkritij, neverjetnih preobratov, tudi solz smeha in radosti.

A pojdimo na začetek. Glavna junaka sta dva – Konrad Kaltenbacher (sta sicer tudi dva, oče in sin), direktor svetovno uspešnega nemškega izdelovalca postelj Sanjska postelja in Julia Back, mlada županja majhnega mesteca Halstaholm jugozahodno od švedske prestolnice, ki po propadu tovarne avtomobilskih pnevmatik ravno tako propada. Nemški izdelovalec postelj, ki je uspel takorekoč povsod, razen na Švedskem, želi nekje v Skandinaviji postaviti tovarno, distribucijsko središče in zavzeti še ta mali košček sveta. Za idealno lokacijo se ponuja Frihamnem, petnajst minut oddaljen od Stockholma, z odličnimi povezavami, a precej visokimi stroški najema. Pri vsem skupaj imata pomembno vlogo ostarela finančna svetnica Ingela Franzen in njen samostojni (torej odlično plačani) svetovalec Kenneth Carlander, ki je nagnjen k alkoholu in mladim dekletom. Ter zamujanju.

V skoraj končno izbiro nove lokacije za super tovarno Sanjskih postelj z nekaj drznosti, še več prikupnosti in predvsem prepričljivosti, z enim samim telefonskim klicem (iz Bele hiše) in kupom nemogočih obljub, poseže županja Back. Slednja želi rešiti svoje mesto (nekaj, kar si seveda želijo zgolj župani in županje majhnih mest, v tistih največjih jim je za ljudi vseeno) – ljudje iz njega odhajajo (morda bi bil bežijo celo boljši izraz?), trgovine se zapirajo, tudi šola bo kmalu ostala brez dela (torej otrok, ki jih bo treba poučevati) in mesto nujno potrebuje nekaj, da bo znova zaživeli in se prerodilo. In Backova Kaltenbacherju ponudi, obljubi in zagotovi vse, kar potrebujejo – za strošek enega evra! V igri je pač 800 delovnih mest!

In kot je pri Jonassonu to v navadi, županja okoli sebe zbere nenavadno ekipo “sodelavcev” in v le nekaj dneh, ki jih imajo na voljo do prihoda Konrada Kaltenbacherja mlajšega in njegovih hčerk dvojčic, Halstaholm postane takorekoč mala Nemčija. Z nekaj pretiravanja, a obilo iskrene simpatičnosti in prepričljivosti. Kaltenbacherjevi dvojčici sta navdušeni. Mnogo manj navdušeni sta bili nekaj dni prej v Stockholmu, ko ju je Carlander označil za opici, njunega očeta pa je neprijetno presenetil vonj alkohola, ki je vel od njega, da o zamudi niti ne govorimo.

In če Julii Back in njeni domiselni ekipi uspeva uspešno reševati eno težavo za drugo, imajo vsaj pri eni zvezane roke. Ali bo krak železniške proge proti Stockholmu tekel skozi Halstaholm ali nekje drugje – kar je predvsem pri logistiki in dostopnosti do prestolnice za Sanjsko posteljo zelo pomembno vprašanje!; je v rokah nekoga drugega. Za nameček celo nekoga, ki ga Carlander drži v pesti (beri: izsiljuje) z nekaj pohujšljivimi fotografijami. Prijateljstvo in posel, kaj šele politika, ne gredo vedno najboljše skupaj. Sploh, če so poleg jadrnica, šampanjec in prsate blondinke. Spreten je zasuk, kako odločevalci, ki si želijo Sanjsko posteljo v Frihamnemu (torej predvsem Franzen, Carlander tako ali tako gleda samo na svoj zaslužek), nehajo oponašati Halstaholm, ampak začnejo igrati svojo igro.

Vsi vpleteni začnejo iz rokavov vleči ase, a je Julia Back pri tem za odtenek prehitra in na trenutek nepremišljena. Carlander kot prekaljen kvartopirec spremlja partijo in kljub alkoholni meglici v glavi vleče boljše poteze in vse kaže na njegovo zmago. In selitev Sanjske postelje v Frihamnem.

In tukaj mi nekaj zmanjka. Preprosto to ni tisti Jonasson iz Stoletnika, ki je zlezel skozi okno …, Analfabetke, Maščevanje je sladko d.o.o., Morilca, ki je hotel v nebesa ali Tik pred koncem sveta. Pogrešam tistega nemogočega petega asa iz rokava, ki ga je znal vedno potegniti in me z njim pustiti odprtih ust, kako mu je uspelo povezati vse zgodbene niti in imenitno zaključiti zgodbo. Tokrat jo pač samo zaključi. In prepričan sem, da tistega, ki mu bo Kako so Švedi uresničili sanje prva Jonassonova knjiga, povsem dovolj in odlično, osebno pa mi pač nekaj manjka.

In ja, ne glede na vse, je tudi ta knjiga izredno zabavno in duhovito branje, za kakšno leno popoldne ali podaljšan večer. Ena tistih knjig, ki jo morate prebrati, da pozabite na skrbi in se pač sprostite ter uživate.

Mladinska knjiga, 2025