Drvo

Priče o pjesmam piše na spodnjem robu zanimive naslovnice. Čigave zgodbe in o katerih pesmih? Zgodbe 26-ih ustvarjalk in ustvarjalcev iz različnih področij ustvarjanja, ki so jih tako ali drugače navdahnile pesmi enega največjih pesnikov tega področja, Zlatana Stipišića, bolj znanega kot Gibonni. 

Na knjigo me je – kot še na kaj drugega zanimivega lansko leto; opozoril Zoran Predin, ki je edini Slovenec, ki je prispeval zapis v knjigi Drvo, kar me na nek način ne preseneča. Malo je tovrstnih pripovedovalcev zgodb, v podobnem pripovednem slogu, za katere lahko rečemo, da so sorodni Gibonniju. Seveda mi na pamet pade le še Vlado Kreslin, a je njegova pripovedna lirika nekoliko drugačna, morda pisateljsko najbolj izpopolnjen, ki zna imenitno ubesediti pogosto skrita čustva – Esad Babačić, če bi bil bolj izpostavljen, bi lahko bil zanimiv tudi Andrej Guček, Tomaža Pengova pa žal ni več med nami. Kot tudi ne Đorđa Balaševića in pa Arsena Dedića ter seveda Oliverja Dragojevića, za katere bi si upal trditi, da so na Gibonnija močno vplivali in bi zagotovo lahko zapisali marsikatero zanimivo zgodbo. 

Gibonnijeva zgodba (je in ni) in obenem naslovna zgodba zbirke, je njegova »zadnja« (morda bi moral zapisati aktualna) pesem Drvo. Epska pesnitev, o kateri ne želim izgubljati besed. Poslušajte jo enkrat, dvakrat, petkrat, desetkrat in potem jo še poslušajte. Tisto posebno pri Gibonniju – in tu lahko vlečem vzporednice tako z Balaševićem kot tudi z drugimi prej naštetimi slovenskimi avtorji; je dejstvo, da vsakič odkriješ nekaj novega. Nov verz, nov pomen, novo obzorje. In dejstvo, da pesmi, ki so stare po deset, dvajset, trideset let, še vedno »stojijo« in bodo tudi obstale. In če omenjam Balaševića – Drvo lahko postavim ob bok Jednom su sadili lipu. 

Zaključni Balaševićev verz »Ko nije drvo razumeo prvo pa tek onda sadio / Taj nije ništa uradio / I shvatiće, kad-tad, da ne zna šta je hlad« in Gibonnijev »Drvo u tišini šume / jer me šume sve razume / mogu biti to što jesam / zabludama svojim tesan / živo drvo ispod kore / čekam da me ruke stvore.« Poezija, pa recite, kar hočete. 

Morda bi moral vse skupaj zapisati kot mojo zgodbo, a bi s tem delal krivico drugim avtorjem. Z Gibonnijem sem se podrobneje spoznal med svojim službovanjem na založbi Dallas pred dvajsetimi leti, čeprav priznam, da z njim pravzaprav nisem delal. Bil je, upravičeno, kronski dragulj založbe, zanj je skrbela najbolj izkušena sodelavka (ki z njim sodeluje še danes) in ostali smo zgolj pomagali, če je bilo treba. V tem obdobju sem bil najbrž na njegovem edinem koncertu doslej, in sicer v dvorani Predjamskega gradu v Postojni. Majhno prizorišče, temu smo takrat rekli »intimno ozračjuo«, niti spomnim se ne, kako in zakaj je tisti koncert bil, bil sem pa vesel, da sem imel priložnost Gibonnija v akciji videti prav na takem koncertu. Brez zvezdniške spremljevalne zasedbe (to je bilo še vedno obdobje, po mojem mnenju njegove najboljše plošče Mirakul), brez gostov in showa, ampak – za Gibonnija to ni bilo pomembno. On je dal vsak atom energije, vsak gram svoje duše in sebe v ta koncert. Ni se obnašal prav nič drugače kot če bi nas bilo tam tisoč, deset tisoč ali pa sto tisoč. On je bil preprosto Gibonni. Takrat sem tudi videl, kako težko je držati linijo med patetičnim in iskreno čustvenim – ampak on to zmore in zna. Z vidika poslušalca koncerta sem se podobno počutil le še na koncertih Parnog valjka sredi devetdesetih, ko so promovirali svoj sloviti akustični album Live in ZeKaEm in je občinstvo pelo namesto njih, Aki in fantje pa so uživali v energiji občinstva. Za glasbenika na odru je to najbrž nekaj najlepšega – dajati in prejemati z enako silovitostjo, čutnostjo in iskrenostjo. In priznam, da po tistem nisem imel več nobene posebne potrebe videti Gibonnija na kakšnem večjem koncertu, tisto takrat je bilo takorekoč najbližje popolnosti. In ja, ni nemogoče, da bi kakšen drug koncert, v drugem okolju, prinesel neko razočaranje, ko bi koncerte primerjal. Vedno pač obstaja »tisti« koncert, »tisto« doživetje, prek katerega ne gre. 

Moja zgodba z Gibonnijem ima tudi svojo predzgodbo, ki sega trideset let nazaj. In priznam, med prebiranjem knjige Drvo in vzporednem poslušanju njegove glasbe (enako počnem tudi zdaj) so se prebudili številni potlačeni spomini in ena – kot bi rekel Đole »sve su prave ljubavi tužne«; nesrečna ljubezen. Nekega dne bo to zgodba, kriva pa je Cesarica. Saj veste, tista, ki je rešila in oživila kariero Oliverja Dragojevića, napisal pa jo je Gibonni. »Svitlo nek joj ljubi lice / Lipo ka u cesarice / Kad je ja ne mogu jubiti.«

Knjiga Drvo prinaša 26 zgodb (in pesmi) in nemogoče je reči, da so vse enako dobre, odlične in čudovite. Niso. Vseeno bo vsak, ki spremlja recimo bivšo jugoslovansko literaturo, drugače bral besedila Julijane Matanović, Magdalene Blažević, Miljenka Jergovića, Anđela Jurkasa, Kristiana Novaka, Marine Vujčić in nenazadnje Zorana Predina kot pa nekaterih drugih. Pogrešam eno ime, pogrešam Damirja Urbana, Gibonnijevega vrstnika. Pesnika, interpreta, pisatelja, ki – čeprav popolnoma drugače in tudi v drugačnem žanru, podobno, da ne rečem enako in z enako pristnostjo; razdaja sebe skozi verze in pripovedi. Potrebujete dokaz? Poiščite živo izvedbo pesmi Posoljeni zrak i razlivena tinta teh dveh vrhunskih interpretov in vedeli boste, zakaj bi moral tudi Damir kaj napisati za to knjigo. 

Nekatere sodelujoče v knjigi Drvo so Gibonnijeve pesmi navdahnile, da so napisali svoje. Kakšen zapis je zelo esejističen. Potem so tisti, za katere se zdi, da so bili kar preveč obremenjeni s tem, kako vključiti pač neko pesem in se morda kar preveč vrtijo okrog nje. In potem so takšni, kjer pravzaprav dolgo ne veš, kje sploh je povezava, mogoče vse do zadnjega stavka ali pa do popolnega trenutka, ko bereš in poslušaš, slišiš ter razumeš. Iskreno, to je umetnost. Ničkoliko pesmi me je osebno navdušilo, navdahnilo, ampak – napisati zgodbo? 

Katere so tiste, ki so name pustile res globok vtis? Marino del mare Korane Svilar (navdahnjena s Cesarico), Lažu fotografije (istoimenske pesmi) Kristijana Vujičića, Don’t give up, sister Iva Anića (navdahnjena s pesmijo Anđeo u tebi), Činim pravu stvar – ne spominjem te ja … Julijane Matanović, Jastuk viška Marine Vujčić (navdih: pesem Nisi više moja bol), pa »Budalice, mene ne trebaš ničim kupovat« Ivana Bečkovića (za navdih sta mu služili tako Libar kot Ovo mi je škola), Crni irisi Magdalene Blažević (navdih: Dvije duše), ne vem, če najboljša, vsekakor pa meni osebno najbolj prepričljiva Pjesak nošen vjetrom Kristiana Novaka, Mali zeko Staše Aras (navdih: Vesla na vodi), Kiša Dejana Stojiljkovića, Rašpa Muharema Buzdulja (navdih: Divji cvit), 1:1 Anđela Jurkasa (navdih: Zamoli me in Posoljeni zrak i razlivena tinta), Ljepotom me ukrasi, snagom me postidi Lidije Deduš (navdih Ko si da si), esej Miljenka Jergovića »More pusti vojsku neka spava, to su samo dica daleko od kuće« (po Udici), Kajinov pečat Dorte Jagić (po Mi svijetlimo) in Lažu fotografije Zorana Predina. Ne, niso vse, jih je pa veliko in morda bom ob naslednjem branju katero razumel in doumel drugače. In kot sem rekel hčerki, ko sem knjigo bral – včasih je dovolj zgolj en stavek (ali pač en verz), pa ti zadevo postavi na glavo, te pusti široko odprtih ust in ti prebudi neko novo staro bolečino. 

Vse zgodbe tvorijo neko skupno zgodbo, veličastno drevo, naše življenje – od korenin, kakršnekoli že so, prek debla, vej, sramežljivih poganjkov in spet, do kakršnekoli krošnje že. Ampak pomembno je zavedanje, da je to naše drevo, naša zgodba.    

Ne bom razlagal, o čem zgodbe pripovedujejo in kako so povezane s pesmimi. Preberite jih in se pustite presenetiti. Vsekakor pa en res dobronameren nasvet – bodite odprtega srca in duha. Tako kot v Gibonnijevih pesmi, se boste podali na potovanje po zemljevidu razgaljene človeške duše – od ljubezni do pozabe, od veselja do razočaranja, od spominov do upov, od lepote do najgršega in vrednega pozabe ter tako naprej. Vsekakor pa je Drvo knjiga, zbirka zgodb, ki se vas bo dotaknila. Morda celo premaknila, da boste dvignili telefon in poklicali koga, ki bi ga morali že davno tega, mu/ji rekli »Oprosti«, »Rad te imam« ali pa vsaj »Pogrešam te«. 

Ali kot pravi Gibonni »Ko paučina ispletena / sva su lica, sva imena / samo svjetla noćnih brodova.«

Rating: 5 out of 5.

Ljevak, 2024

Tako zelo vas imam rada

(Avto)biografija Anite Ogulin, ženske, ki je zaznamovala humanitarnost v Sloveniji bolj kot kdorkoli drug, je vsekakor pretresljivo branje. Iskreno, polno življenja in bridkih usod ter oči (in upam, da srca) odpirajoče. 

Najbrž (in obenem žal) je v Sloveniji malo ljudi, ki se z Anito Ogulin niso tako ali drugače srečali. Zase lahko rečem, da sem imel srečo in sem se z njo dvakrat srečal kot nekdo, ki je želel pomagati in nisem potreboval pomoči. Vem, da so nas dvakrat zgodbe Botrstva na Valu 202 tako zelo pretresle, da so bili otroci tisti, ki so rekli »Dajmo pomagat!«. Pa čeprav je bilo to obdobje, ko tudi mi nismo živeli v razkošju (kar nismo sicer nikoli) in smo bili prej bližje meji, ko bi dejansko tudi sami potrebovali pomoč. A nama je takrat še z ženo uspelo vse tiste nemirne čase (kredite, hipoteke, negotove službe, nezanesljive in neredne plače, stečaje itn.) prepluti in tudi tako, da otroci niso nikoli trpeli kakršnegakoli pomanjkanja. Ne, želeli so pomagati drugim. In smo. Pripravili paket – z živili, kakšno sladkarijo (spomnim se teh zgodb, otrok, ki niso nikoli jedli čokolade, čokolina, lizik, niso imeli nobene igrače ali knjige ipd.), vsak je prispeval kakšno knjigo, kakšno igračo. In sem to peljal v Moste, škatlo nesel v tisti dolgi hodnik, seveda ostrmel koliko je bilo teh družin, ki so potrebovale pomoč, ki same niso zmogle čez mesec (danes recimo vem, da samo pri Rdečem križu Slovenije tako ali drugače pomagamo 120 tisoč ljudem letno, ki po pomoč prihajajo redno in da seveda nismo edina humanitarna organizacija, ki pomaga) in … in prišel tudi do njene pisarne.

Anita Ogulin je bila ob sedmi uri zjutraj že tam, med prvimi. S širokim nasmehom, a vseeno bolečino in žalostjo v očeh. Kratek klepet je bil to, mimogrede sem ji takrat še povedal, da imamo nekaj pohištva, ki bi ga želeli oddati in je iz glave vedela, koga poklicati in ponuditi (gospod je še isti dan prišel po mizo in stole in bil neizmerno vesel), ampak povedala mi je, kar se je takrat zdelo kot puhlica, ampak je dejstvo – dobro se z dobrim vrača. Niti sanjalo se mi ni, da bom nekaj let kasneje tudi sam delal v humanitarni organizaciji, predvsem bližnjim razlagal, da narava našega dela ne pozna urnikov, ker je vedno nekdo, ki potrebuje pomoč. Nisem vedel, da bom vesel in ponosen, da grem iz službe domov lahko tudi z zavedanjem, da smo storili nekaj dobrega, za vse. 

Obstaja tudi neka plat vseh nas, vseh tistih, ki se ukvarjamo s humanitarnim delom in to je, da se ponavadi bolj razdajamo, celo žrtvujemo, za druge kot za svoje, ali zase. Anita Ogulin je bila taka oseba, česar se je – sodeč po prebranem; še kako dobro zavedala. Težko je reči, če ji je bilo zato tudi žal, ker mislim, da je težko občutiti obžalovanje, če nekomu pomagaš. Najbrž pa lahko zapišem, da je gospa Anita zbolela tudi zato, ker se je preveč razdajala (drugim). In da je vse nekako prišlo »za njo«. In preden se lotim same vsebine knjige, še eno osebno mnenje. Anito Ogulin sem spoznal kot prizemljeno in skromno žensko, ki je na prvo mesto vedno postavljala druge. In to, kar se je dogajalo v času njene smrti in sedaj, se mi na nek način zdi pretiravanje. Postavljena nekje med svetnico in mučenico, čeprav gre to pogosto z roko v roki, ona pa to ni želela biti. Želela je širiti dobroto in ljubezen. In ja, zagotovo obstaja tudi tista druga plat, o njej smo lahko brali in poslušali, vseeno pa je razlika med tistim, kar vemo in tistim, kar smo slišali od nekoga, ki je slišal od nekoga, ki je menda slišal od nekoga. Osebno nekaj vem – Anita Ogulin je od vseh drugih želela pristop, srčnost in prednost, kot jih je izkazovala tudi ona sama. Kar pa je vse prej kot preprosto, da ne rečem celo nemogoče. 

Pojdimo h knjigi … dobršen del je napisala Anita Ogulin sama in kot prizna, se je tega lotila (pre)pozno, saj prej ni bilo časa. Reševala je svet, dodajam jaz. Otroke, ženske, starejše, družine, tisoče posameznic in posameznikov, ki jih je včasih reševala z roba, drugič blažila njihove padce in jih pogosto pobirala z dna ter jih sestavljala. Zaključen del knjige in morda še kaj je prispeval novinar Vasja Jager, ki je zapisan kot soavtor. Knjiga je bila napisana morda desetletje prepozno, saj menim, da bi se rešilo kakšno življenje več in da bi bila kakšna usoda manj žalostna, da ne rečem tragična. Ampak nujno in prav je, da ta knjiga pride med ljudi in da jo prebere kar največ ljudi. Morda se bo v naših glavah, naših srcih še bolj, kaj premaknilo, spremenilo …

Anita Ogulin ni imela lahkega otroštva. Pa ne samo otroštva, življenja. Prvih dvajset let življenja je bilo eno samo mučenje in trpljenje. Oče je bil slep, mama slabovidna, živeli so v uborni hiši in z bratom sta od majhnega skrbela za starša ter še za koga. Ljubezen … kaj je to ljubezen? Starševske ljubezni ni bilo, bližine, topline, nič od tega. Po obeh je pogosto »padalo«, praviloma brez konkretnega vzroka, ampak pač zato, ker je lahko. Anita Ogulin je bila od malega vajena pomagati – njena mama je bila ustanoviteljica ZPM Moste; in je rasla z vrednotami empatije, solidarnosti in prostovoljstva. Ne, ko spoznaš njeno pot, te ne preseneti, da je svoje življenje posvetila in zapisala pomoči potrebnim. Njen prvi zakon je bil ne polomija, ampak katastrofa – takorekoč vsiljen, napolnjen izključno z nasiljem in ustrahovanjem, edina svetla točka je bila hči Karmen, ki je bila sicer sad ne ravno sporazumnega spolnega odnosa. In to v najstniških letih in predvsem v časih, ko pravice žensk niso obstajale niti na papirju, kaj šele v praksi. Ločiti se od takšnega človeka je bilo nemogoče. Anita Ogulin je smrti v oči gledala več kot enkrat. Kot njastnica, kot mlada ženska, kot mamica. Najbrž jo je to zaznamovalo, da se je s tem srečevala in spopadala potem še preostanek svojega življenja, a ne več kot žrtev, ampak kot rešiteljica oz. v vlogi tistega, ki pomaga. 

Piše in priznava, da je pomagala – hotela, želela, morala; ker je bila tudi sama na oni strani. Bila je pretepena, posiljena, zlorabljena, pozabljena, ustrahovana, potisnjena na rob, spregledana, zavržena, zavrnjena in zasmehovana, ponižana. Bila je vse tisto, proti čemur se je desetletja kasneje borila. Pomagala je vsem, s katerimi je delila svojo žalostno usodo. Tudi zato, ker je vedela, da se lahko življenje obrne na boljše.  

Uspelo se ji je ločiti, zaživeti in potem v trenutku, ko niti ni pričakovala, spoznati moškega, s katerim je preživela preostanek svojega življenja in mu po nekaj letih povila tudi sina, Simona. Iskreno in odkrito piše o vseh teh miselnih preprekah, ki so bile posledice (predvsem njenih) slabih izkušenj, vseh mogočih preizkušenj v zvezi in zakonu, ki sta jih imela – tudi zaradi drugačnega pristopa k življenju in karakternih razlik; ampak jima je uspelo in uspevalo. Odkrito spregovori tudi o morda največji preizkušnji za zakon in družino na splošno, ko so takrat že najstniškega sina Simona surovo pretepli ljubljanski obritoglavci in je komaj ostal živ. Zakaj so ga pretepli? Ker je hotel pomagati drugim. 

In recimo, da je prvih sto strani knjige zaznamovanih z nesrečo in žalostjo, bridkostjo in dobesedno iskanjem bilke nečesa pozitivnega in oprijemljivega, da bi se glavna akterka lahko oprijela in živela, je potem kakšnih 20 strani sreče. Urejenega in srečnega družinskega življenja, dela na Zvezi prijateljev mladine Moste – Polje, razvijanja projektov, žal tudi tega nesrečnega dogodka s sinom, potem … potem pa pride zadnjih 40 strani recimo, ko … iskreno povem, da boste težko brali brez cmoka v grlu in predvsem solza. Zgodbe, kot jih poslušamo zdaj dobro desetletje v sklopu Botrstva in drugih humanitarnih projektov in za katere je kar težko verjeti, da so resnične. Ampak so. Poznamo jih, vsak pozna vsaj eno. Alkohol, droge, nasilje, dolgovi, posilstva, orožje, prešuštvo, ljubosumje, krediti, bolezni, propadanje podjetij, nerazumevanje institucij in tako v nedogled. Trpljenje. Propadanje. Ne le posameznikov, družin, ampak propadanje družbe. 

V treh letih, kar tudi sam delam v humanitarni organizaciji, na vsaj tedenski osnovi vidim, kako in tudi zakaj sistem ne deluje. Kako ljudje trpijo, sploh otroci. Kako doma ni za hrano, je pa za cigarete, alkohol, morda celo droge in stave. Slišim bridke zgodbe otrok, ki niso bili nikoli obdarovani za rojstni dan in ne vedo, kaj je to rojstnodnevna torta, praznovanje. Ki na letovanje pridejo z imetjem v plastični vrečki, ker je to vse, kar imajo. In tisto je premajhno, skoraj uničeno, mogoče plesnivo, zatohlo in so vsi še dodatno stigmatizirani. Ko vzgojitelji in vzgojiteljice opazijo modrice, rane ali pa nenazadnje, kot lepo zapiše Anita Ogulin – volčje oči. Prestrašenih, ranjenih, previdnih, potisnjenih na rob. In verjemite, težko, zares neverjetno težko, je vsem, ki z njimi delajo in jim skušajo pomagati. Ker to ni eno življenja, ena usoda, ampak jih je na desetine, stotine … vedno več.   

Sistem ne deluje. Tudi vsi humanitarni in nevladni sistemi žal ne delujejo optimalno. Ljudje najdejo bližnjice, obvode in izkoriščajo. Spet, tudi te primere (žal) poznamo, vsi mi. Ljudi, družine, ki izkoriščajo – žal na račun drugih, mnogih, ki potem dobijo manj; vse nas – ljudi, ki pomagajo/pomagamo in organizacije, ki se trudijo/trudimo pomagati sto tisočim, ki pomoč potrebujejo. Smo kot don Kihoti in se borimo z mlini na veter? Mogoče. Ampak vsak posameznik, vsaka družina, ki ji pomagaš splavati na površje, priti na breg in jim tam ponuditi roko ali pa ramo, vsak ti da upanje. Upanje v boljši svet in lepši jutri. Ali kot pravijo Beatli »All you need is love« in kot pravi tudi naslov knjige – Tako zelo vas imam rada.

Iskreno vam povem, če se vas ta knjiga ne bo dotaknila, če se (tudi) zaradi te knjige ne bo v vas nič premaknilo, potem resno razmislite, ali ste ljudje. Poglejte se v ogledalo in dobro razmislite. In če greste lahko po svetu, skozi življenje in se pretvarjate, da je vse v najlepšem redu, potem je mogoče čas, da snamete rožnata očala in vidite svet, kakršen je, preden bo nekdo ali pa nekaj ta očala kruto in surovo zbil z vašega obraza in boste naenkrat vi tisti, ki boste potrebovali pomoč. In boste sami, ker ste se tudi vi vedno obračali proč. Saj je življenje lahko dobro in z nami prijazno, ampak nismo sami in ne si zatiskat oči in ušes ter obračat glave.  

Tako Anita Ogulin kot Vasja Jager pišeta lepo in se resnično trudita osvetliti vso črnino, v katero plujeta naša družba in cel svet. Lepo je brati knjigo Tako zelo vas imam rada. Lepo in težko. Prav tako, kot je življenje. Predvsem od vseh nas pa je odvisno, kakšno bo to življenje – naše, vaše in tistega nekoga, za katerega ne vemo, pa mu lahko pomagamo z najbolj preprosto gesto pomoči. In naj tale na trenutek že kar preveč oseben zapis zaključim z mislijo, modrostjo, ki mi jo je nekoč davno rekel oče – »Iz zaprte dlani ne gre nič ven, ampak tudi notri nič ne pride.« In naj bo to vaše vodilo skozi življenje …

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025   

Minister Gregor pa nič

Še ena biografija, ki sem jo nestrpno pričakoval in se je veselil. Še ena, ki me je razočarala. Andrej Stare, legendarni TV-reporter, ki je 45 let poročal za nacionalno televizijo s praktično vseh mogočih športnih dogodkov in se vsekakor naselil v srca vseh športnih navdušencev, je napisal knjigo …

Mogoče bi bilo boljše, da je ne bi. Še boljše bi bilo, če bi jo namesto njega napisal kdo drug. Žal je Minister Gregor pa nič še ena dolgočasna slovenska biografija, v kateri ne izvemo skoraj nič zanimivega. Dobro, sem ter tja kapne kaj zanimivega, ampak Stare tega ne razdela in se vse skupaj zaključi v nekaj stavkih. Zadnjič sem v nekem pogovoru podal primer, kako je ta knjiga bolj ali manj napisana – »Nisem maral tega človeka. Ubil sem ga. Šel sem v zapor, kjer sem odsedel petnajst let. Sedaj sem svoboden.« Priznam, da res težko razumem, kako lahko ljudje s tako zanimivimi življenji napišejo tako dolgočasne knjige. 

Andrej Stare je za nacionalno televizijo poročal z največjih športnih dogodkov – naj so bile to poletne ali zimske olimpijske igre, največji atletski dogodki, v spominu ga imamo po nepozabnih prenosih hokejskih tekem (tiste slovite Kakor vihar sploh nikjer ne omeni) ter seveda smučarskih skokov oz. poletov. Andrej Stare je človek, ki je recimo videl svetovne rekorde v (danes bi rekli skokih) smučarskih poletih, ko so bile to dolžine po 180 metrov in se družil ter pogovarjal z vsemi legendami tega športa. Pa ne le tega, vseh športov. Podobno velja za atletiko, kjer sta bila v zadnjih letih sploh s Petrom Kavčičem odličen komentatorski par. Tudi tukaj je videl in doživel marsikaj, da ne govorimo o nogometu ali hokeju. 45 let spremljanja športa iz (skoraj) prve vrste.

Razumem, da v biografiji ob koncu kariere (zaključku pravzaprav nameni še največ prostora) ne boš šel razlagat o čisto vsem, kar se ti je zgodilo. Kaj si videl, kaj si slišal, s kom si se zabaval in kako, ker bi na ta način zagotovo očrnil ali razbil mariskateri mit popolnosti športnikov in drugih sodelujočih. Pa saj vemo, da niso angelčki, ne tuji in niti naši. Pogrešam več čustev, več pristnosti in iskrenosti v zapisih, ker tako se na trenutke zdi, kot da je vse skupaj pisal nekdo, ki je vse te zadeve doživljal iz nekega varnega zavetja domačega (s tem je mišljeno, da ni bil na prizorišču v komentatorski kabini) studia, brez posebnih čustev, morda celo osebne ali vsaj nacionalne vpletenosti v vse skupaj.

Stare se v tej knjigi tako bolj posveča svojemu odraščanju, težkim novinarskim začetkom in potem svoji brezpogojni predanosti nacionalni televiziji, ne pozabi na številne kolege (Milovanovič, Lajevec, Lah, Strehovec, Kavčič) in se ogromno časa posveča tudi svoji zdravniški izobrazbi in praksi oz. delu ter tu pa tam navrže kakšno zanimivost ali anekdoto. Srčike pa ni. To, kar je v prenosih pogosto znal storiti in smo ga imeli tudi zaradi tega tako radi.

Zakaj je Andrej Stare to knjigo pisal sam? Zakaj človek, ki je živa enciklopedija statistik za cela desetletja svetovnega športa in ki se je za vsak nastop skrbno pripravljal, napisal nekaj tako zelo površnega? Odgovor na prvo vprašanje bi najbrž bil, če bi jo pisal kdo drug, da bi šel najbrž raziskovat, se pogovarjat s kom in bi skoraj zagotovo izvedel kaj tudi o tistem, o čemer avtor tako pač molči. Odgovor na drugo vprašanje bi lahko bil, ker se morda vsega ne spomni – glede na časovni razmik je to dokaj logično. Po drugi strani glede na vse statistike, ki jih je sam ustvarjal in beležil, zanimivih spominov zagotovo ne manjka. A že če bi nam – ki smo ga poslušali in tistim, ki morda želijo postati komentatorji; ponudil vpogled v svojo pripravo, način beleženja, usklajevanja in potem primerjanja podatkov, bi bilo nekaj fantastičnega. Osebno vem tako zanj kot recimo tudi za Iva Milovanoviča (saj veste, »Po moji uri …«), da sta beležila takorekoč vse in da so te beležke, zapiski, zvezki in še kaj resnično bogastvo in da zanju nobena tekma ni pomenila priti bodisi na prizorišče ali v studio in pač komentirati, ampak je bilo zadaj veliko priprav in raziskav. In tega, recimo novinarskega »žmohta«, tukaj ni. 

In še nekaj je treba omenit, kar je privedlo tako do Staretovega konca kariere in kar je morda lahko tudi razlog, da je vse skupaj precej dolgočasno. Spomnim se tistega nesrečnega prenosa smučarskih poletov na Kulmu, ko smo se gledalci najbrž od prvih minut dalje spraševali, kaj se dogaja. Tisto značilno pokašljevanje, iskanje besed, napake in slišna zmedenost sta bila takrat mnogo bolj očitni kot kadarkoli v preteklosti. In ja, opazili smo jih tudi v preteklosti, ko se je znal dr. Stare v komentiranju kar malo preveč spustiti z verige. Seveda je velika razlika in na neko javno mnenje ne bi smelo vplivati, kaj šele odločati o njegovi zaposlitvi, kaj človek počne v prostem času. Andrej Stare v prostem času (nekajkrat videno tudi na lastne oči) rad pogleda v kozarec in to je dejstvo. In žal smo se gledalci in poslušalci nekajkrat lahko prepričali, da se zna to zgoditi tudi na delovnem mestu. Čakanje, stres, slabo vreme, nepredvidljivost in še kaj so pravzaprav zgolj izgovori – takšna neprofesionalnost pač ne sme biti dovoljena. 

In na nek način se mi je zdelo tedaj kar čudno, ampak zelo slovensko. Med samim prenosom (poletov v Kulmu) je bilo sploh na družbenih omrežjih ogromno nekih komentarjev in različnih domislic na račun njegovega stanja. Potem je na TV Slovenija padla odločitev, da je bila to očitno kaplja čez rob in – čeprav so mu dovolili še poslovilno komentiranje ene tekme v Planici; da je to konec sodelovanja in s tem tudi kariere Andreja Stareta. In so bili ljudje spet ogorčeni. Zakaj, kako, on je pa ja zaščitni znak in ga bomo pogrešali. Nenadoma je iz zasmehovanega pijančka postal žrtev, v očeh mnogih celo žrtveno jagnje. Ja, kot je Miha Šalehar lepo zapisal, Slovenija je mokra država in pri nas lažje odpuščamo to, da kdorkoli rad pogleda v kozarec kot pa karkoli drugega. In da ne bo pomote – Andrej Stare si je zaslužil veličastno slovo, ker je dal ogromno slovenskemu športu in novinarstvu, moti pa me ta (dvoličen) odnos, ki smo ga pokazali do njega. 

Skozi branje mi je šlo lep čas na živce nenehno primerjanje z junakom Martinom Krpanom (s katerim se Andrej Stare rad poistoveti), njegovim nasprotnikom Brdavsom (vsi drugi, ki so mu radi metali polena pod noge) in tisto znamenito Levstikovo frazo »Minister Gregor pa nič.« Ta naslovni minister Gregor mi pravzaprav vse do zaključka ni šel v račun – dokler se Staretova kariera in zgodba ne zaključita. (Minister) Gregor oz. odgovorni urednik športnega programa TV Slovenija, Gregor Peternel je na neki točki vseeno nekaj rekel, storil … legendi, ki je imela takorekoč več let delovne dobe kot on dejansko let, se je zahvalil za sodelovanje in mu pokazal vrata. Žal – po zapisih sodeč; z veliko manj spoštovanja in dostojanstva do dela in lika Andreja Stareta, kot si ga slednji zasluži.

Pa sem mislil, da bo to kratek zapis. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem zbral misli, saj sprva nisem vedel, kaj naj o tej knjigi sploh pišem. Dolgočasna je. Ampak zakaj? Nazadnje sem se tako počutil, ko sem pisal o biografiji skupine Niet – Pa tako lep dan je bil. 40 let kariere, veliko vsega, ogromno zanimivega in najbrž tudi res veliko neznanega, zamolčanega, ampak tega v knjigi ni. Tam sem bil seveda toliko bolj razočaran, ker mi Niet nekaj pomenijo. Ni čustev in glasba so čustva. Enako kot so v športu. In ja, tudi šport mi je ljub in morda bo zvenelo nenavadno, a to so bile moje sanje. Kot otrok sem v dnevni sobi čez gugalnik poveznil odejo, da sem videl zgolj TV-ekran in potem se se pretvarjal, da sem snemalec. Obenem sem si na liste pisal rezultate, sešteval (nisem imel pojma o seštevanju decimalk!) in si zapisoval rezultate, uvrstitve, tako kot sem si kasneje med spremljanjem nogometnih prvenstev pisal opombe o igralcih »eksotičnih« reprezentanc, za katere nisem prej nikoli slišal, a so me pritegnili z igro. Bil sem celo na nekaj usposabljanjih za TV-komentatorja, a sem se prepričal, da to ni moj svet. Še danes pa ostaja moja velika želja, da bi kdaj lahko upravljal s kamero – žerjavom. Ampak če bi kot otrok recimo bral to knjigo, ne bi nikoli sanjal o tem. Ker je to dolgočasno – od hotela do hotela, od prizorišča do prizorišča, podobno kot športniki. Dolgočasno. Tako kot po prebrani knjigi o Nietih ne bi nikoli sanjal, da bi igral kitaro. Mar naj ne bi bile takšne knjige, torej (avto)biografije tudi navdihujoče?

In seveda razmišljam, katere res so tiste domače biografije, ki so nekaj povedale in ko sem si rekel Vau, ko sem knjigo odložil. Cavazza Vesne Milek. Rac Petre Pogorevc. Odlični sta tudi biografiji o Tomažu Humarju in Dušanu Mravljetu, malo manj (odlična) tista o Juretu Robiču. Priporočim lahko tudi Zgodbo iz prve roka Tadeja Goloba o Zoranu Predinu, Glej ga, Součka!, Samohodca o Igorju Vidmarju in potem se počasi neha. Vse ostalo je pravzaprav en velik, pogosto prazen piar. Moram priznati, da sem radoveden, kaj bom prebral in izvedel v biografijah Anite Ogulin in Aljoše Žorge, ki me čakata … In kakorkoli si vedno znova želim, da bom nekega dne lahko bral biografije o Breclju, Benču, Kreslinu, Pengovu, Buldožerjih, Big Foot Mami, Domicelju, Siddharti, Sepetu oz. Sepetih, Neci Falk in tako naprej, me je obenem strah. Če jih bodo pisali sami, bodo seveda prijazni in popolni. Če jih bodo (po njihovem naročilu) pisali drugi, bodo še prijaznejši in popolnejši. V primeru tretje možnosti pa bo knjiga prazna, ker bo nemogoče priti do zanimivih informacij in sogovornikov. Slovenci smo res čudni. Pohlevni, prijazni in ker smo tako majhni, se nihče ne upa nikomur povedati resnice in se zameriti. Andrej Stare je bil na obeh straneh tega kovanca, ampak v svoji knjigi Minister Gregor pa nič je povedal veliko premalo. 

Rating: 2 out of 5.

Beletrina, 2025               

Vernon Subutex (tretja knjiga)

Veliki finale ali kakorkoli že bi temu rekli po francosko. Vernon Subutex, tretjič in zadnjič. Veliko razodetje ali veliki pok? Težko pričakovan zaključek, ki pa, vsaj mene osebno, v marsičem razočara. 

Kdo je Vernon Subutex, kakšna je sodobna Francija in s kakšnii težavami se ubada, smo lahko brali v prvih dveh knjigah Virginie Despentes in v fantastičnih prevodih Jedrt Maležič. In na tej točki lahko izpostavim, da je tudi v tretje to vsekakor eden najboljših in najbolj prepričljivih delov – prevod. Toliko strasti, »žmohta«, sodobnosti in pristnosti ter občutka za doživeto dojemanje jezika, časa in prostora, v katerem se uporablja, je danes redko zaslediti v prevodih. Poklon, vsekakor. Prvi del me je navdušil, drugi je na trenutke pešal in pojenjal, v tretje pa … čisto preveč trenutkov je, ko se zdi, kot da manjkajo celotna poglavja, ko je spet vprašanj več kot odgovorov, o samem zaključku pa rajši (še) ne bi. Med brskanjem po bralnem spominu sem se spomnil na našo Ireno Svetek in njeno krimi trilogijo Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ, kjer sem pričakoval zaključni bralni »orgazem«, ostal pa nepotešen. 

Vernon Subutex je dobršen del tretje knjige sicer izredno vznemirljiv. Njihovi potujoči glasbeni dogodki, kjer Vernon spretno čara z mešanico glasbe in govori Alexa Bleacha, da čez čas vse skupaj pripelje do skupinske čarovnije, ki je nihče pravzaprav ne zna založit. Konvergence. Glasbena čarovnija, Vernon Subutex pa šaman, ki se pusti razvajati in ima okrog sebe zvesto ekipo ljudi, ki jim lahko zaupa. A le do točke preloma, ko med naključnim obiskom Pariza izve, da jim po prijatelju Charlesu pripade polovica njegovega zajetnega bogastva, približno pol milijona evrov. Kaj s tem denarjem, za kaj ga nameniti? Dejstvo je, da Charlesova vdova, Vero, ni posebej naklonjena deljenju bogastva s potepuhi in ničvredneži, narkomani in brezdomci. 

V Vernonovem taboru tako pride do razhajanj in razkolov, sumničenj, obtoževanj in sporov. Vse skupaj privede do točke, ko ima Vernon vsega dovolj in odide. Recimo temu na svoje. Potuje po Evropi, s spremljevalko/managerko Mariano,ki ga spretno trži številnim organizatorjem plesnih dogodkov, Vernon pa dela tisto, v čemer je dober in v čemer nenazadnje uživa – vrti glasbo. To niso več konvergence, tisto je bilo vseeno neka višja, na trenutke celo nadnaravna stopnja doživljanja glasbe, ampak preprosto plesne zabave. 

Mnogo bolj zanimivo je tisto obstransko dogajanje, ki ga vodi producent Dopalet, glavni negativec, ki je sploh v drugem delu doživel bridko kazen in se želi na vsak način maščevat. Maščevat tistima dvema, ki sta vdrli v njegov zasbni prostor, ga ponižali, kazensko tetovirali in odšli neznano kam. Izginili. Aicha in Celeste živita v prostovoljnem izgnanstvu, saj tisti, ki Dopaleta poznajo, vedo, da ne bo odnehal. Ponos mu tega ne da. Aichina krinka je mnogo bolj prepričljiva, tudi ona se mnogo bolj drži zapovedanih pravil in Hijeninih ukazov. Pri vsem skupaj ji je v pomoč tudi njena muslimanska vera, a spet le do neke točke, do točke zloma. Celeste je po drugi strani mnogo bolj lahkomiselna, njena krinka je hitreje razkrita, kazen pa strašna. Vezni člen je Max, ki po dogovoru z Dopaletom in v veliki želji postati »nekdo«, poišče enega za drugim, razkrije njihove vloge in čeprav se zdi, da bomo dočakali srečen, morda vzvišen konec, dobimo pokol. 

Pokol, ki na nek način zaokroži omenjeni napad tako na Charlie Hebdo kot tudi na nočni klub Bataclan. Pokol, ki pravzaprav zelo pristno odraža stanje duha v današnji (lahko tako rečemo, saj so spomini na omenjene dogodke še kako živi tudi nekaj let kasneje) Franciji, stanje duha, sovraštvo, paniko in vseprisotno nastrojenost proti vsemu in vsem drugačnim. Sploh ni pomembno, kakšna je zgodba teh ljudi – za bregom imajo nekaj slabega. Pika. Svet v malem – poln sovraštva, nestrpnosti in pokolov. Ker smo si ljudje različni. Pokol kot tak je vseeno nepričakovan in bralca vsekakor preseneti. Tisto kar sledi, pa še toliko bolj. 

Koncu sledi še en konec – ali pač skok v prihodnost?; kjer avtorica zabrede v neko čudno (znanstveno) fantastiko in kjer ob koncu izpadeš kot totalen nevednež, ki se sprašuje, kaj je vendarle zgrešil, ker ti ni pač nič jasno.

Vernon Subutex v zaključku pusti res mešane občutke. Imenitna zgodba, pristen prikaz (razkroja) francoske družbe, zanimivi liki in njihova povezanost, a namesto, da bi bilo zaključno delo vrhunec, je pravzaprav padec. 

Rating: 3 out of 5.

Cankarjeva založba, 2024 

To nisva midva

Mladinski roman, ki mi ga je dolgo časa na kup bralnega kupa odlagal najmlajši sin Adam, a ni bil čas. Potem sem knjigo kar malo »lahkomiselno« vzel v roke, da se malo sprostim z branjem nečesa bolj lahkotnega. A To nisva midva ni lahkotno branje, polno čustev in izpraševanj, dvomov in predvsem vsebinsko bogato.

Saj bi moralo biti jasno, da so knjige v zbirki Z(o)renja ne le zanimive, ampak se lotevajo tudi tematik, na katere praviloma ne pomislimo, dokler se ne zgodijo. Avtorica Neda Alaei, ki je po poklicu socialna delavka, si je za rdečo nit izbrala soočanje s smrtjo družinskega člana, v konkretnem primeru mame. Smrt je vsekakor eden tistih dogodkov, za katerega vsi vemo, da je na neki točki v življenju neizogibenm a celo takrat ko ga morda v primeru kakšne hujše bolezni pričakujemo, nepričakovan. Upam si reči, da nisi na smrt nikoli dovolj pripravljen, da se boš s tem soočil. In če damo na stran smrt otroka, je smrt mame (najbrž) za večino otrok veliko hujša in bolj boleča kot smrt očeta. Mame so praviloma vseeno bolj prisotne, vpete, radodarne s čustvi, časom, lahko rečem tudi z izkazovanjem ljubezni. In iz tega vidika bi lahko sklepali, da so očetje potemtakem trdne skale, ki kljubujejo najhujšim viharjem in se nikoli ne strejo. 

No, kaj pa, če se? To nisva midva govori prav o tem. Najstnica Sanna po mamini smrti ostane sama z očetom. Oče je izgubljen. Ni več ne oče, niti moški, če rečemo malo grobo, ampak zgolj še lupina človeka, ki se bo pod prvim večjim pritiskom strla in jo bo zelo težko sestaviti nazaj. Tako je v marsičem skrb za dom – in predvsem za očeta; na Sanni. In ne le to, oče ji pogosto celo očita, da bi mu morala ona bolj oz. vsaj malo pomagati. Da mu je težko zaradi dogodka, ki mu kar ne gre z jezika – da sta ostala sama, da je žena/Sannina mama mrtva. Pogosti so trenutki, ko misli, da je žena živa oziroma, da je Sanna živa. Celo zaspi in spi najboljše in najlepše takrat, ko zaspi v hčerkinem objemu. (Priznam lahko, da sem imel v teh prizorih grenka pričakovanja, da se zna iti avtorica še korak dlje v očetovi naklonjenosti do hčerke/žene, a temu na srečo ni bilo tako.)

Sanna pa ne more. Ne zmore. Izgubila je najboljšo prijateljico Mie, ki ji jo je dobesedno speljala »popolna« Miete.Simpatični Yousef, ki pride v njihov razred in v Sanni prebudi navdušenje nad fotografijo, se zdi ujet in razpet med lastne želje in tisto, kar odreja glavna oseba, da ne rečem vplivnica razreda, Miete. S Sanno imata veliko skupnih trenutkov, povezanih s fotografijo, kjer se zdi, da sta oba resnično tisto, kar želita biti, kar odpre tudi številne rane, ki jih skrivata pred drugimi. Intimnost na mnogo višji ravni od nerodnih poljubov in ponorelega dopisovanja prek aplikacij. 

In tu je še Trine, Sannina učiteljica norveščine, ki več kot očitno čuti, da je v Sannini odsotnosti, izgledu, zmedenosti, večni utrujenosti in nepripravljenosti nekaj mnogo več. Želi pomagati. Vidi jo, kot ji na neki točki reče, a Sanna pravzaprav noče, da bi jo kdo videl. Krhko, takorekoč strto, prav tako, kot je njen oče. Lahko bi rekli celo nevredno. Ne pomaga niti sosedov »terapevt«, maček Sven, niti glasba »depresivne« zasedbe Kent, ki sta jo oboževala njena starša in ki jo Sanna lepo opiše kot glasba, ob kateri je lahko vedno tisto, kar želi biti.

In tako se sklene krog in pridemo do bistva naslova – Sanna in njen oče nista, kar bi morala biti. On ni oče, ona nikakor ni žena, a tudi hči ne več. Drug drugemu sta v oporo na napačen, celo neprimeren način, preprosto zato, ker nista znala, mogoče celo hotela, ustrezno žalovati za mamo/ženo in predelati njeno smrt. Tako pomembni dogodki zahtevajo svoj čas. (In kot že tolikokrat, govorim tudi iz lastne izkušnje ob ločitvi, ko sem prehitro mislil, da sem »predelal« petindvajset let skupnega življenja. Ne gre tako hitro, ne gre čez noč.) Čas celo rane pravi star pregovor in drži. 

Zgodba v To nisva midva se na tej točki ne konča, saj se oba junaka dejansko raztreščita na številne drobne kosce, ki ju bo težko sestaviti. Kako in zakaj, boste izvedeli med branjem kot seveda tudi, kako se zgodba zaključi. Lahko vas vsaj malo potolažim in rečem, da je konec srečen, čeprav bi težko rekli, da je popoln, predvsem pa – v resničnem življenju pogosto ni tako. Starši v takih primerih pogosto pozabimo na otroke, za katere sicer ves čas skrbimo – naj je to smrt, rojstvo, ločitev, selitev. Lahko rečemo, da so to najbrž najbolj stresni dogodki v naših življenjih – pri otrocih pa lahko dodamo mogoče še prehod v srednjo šolo, prvo res zlomljeno srce, prvi spolni odnos in še kaj bi našli. Tudi tu se zadeve spreminjajo in tisto, kar je za nas, odrasle, na nek način lahko vsakdanje, za otroke, sploh pa mladostnike, nikakor ni. Zato, kot že tolikokrat – prisluhnimo jim, vzemimo si čas zanje. 

To nisva midva bi lahko bil seveda povsem drugačen, če bi si Sannin oče vzel čas za hči. Konec koncev, če bi se kdaj zgolj ozrl naokrog in na svoje življenje, si resnično vzel čas za hči in se sprijaznil s sedanjostjo in dejstvom, da sta ostala sama. In da je žalovanje seveda nujno potrebno, ampak da je treba naprej. On in še bolj hči in kot je težko njemu, je še tolikokrat težje njej. Dejstvo, da se je Sanna našla v fotografiranju, pa čeprav skozi ta hobi ni mogla ravno izkazati čustev in bolečine, je bil to vseeno beg, nekakšna uteha, v drug svet, kaže na to, kako se še lahko soočimo z nečim takim. Tečeš, plezaš, kuhaš, boksaš, slikaš, pišeš, igraš glasbo, fotografiraš … najslabše in obenem najlažje se je zapreti vse, se delati, da svet ne obstaja in čakati, da mine. Ne mine, ne kar tako. Najti moraš sebe in postati ti. 

Kot že tolikokrat v takem primeru – obvezno branje. Za najstnike oz. mladostnike, za starše, socialne delavke, psihologe, učitelje. Branje za na seznam priporočljivega, da ne rečem kar obveznega branja za mladino, ki se dandanes sploh ne zna soočati niti z lepimi čustvi, kaj šele z negativnimi. Tudi to je ena od zadev, na katere odrasli pozabljamo – današnja mladina (pa s tem mislim kar vse, mlajše od 18) je drugačna. Globoko v sebi pa so to še vedno otroci, otroci, ki predvsem potrebujejo starše.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2022   

Magi – Kao da je bila nekad

Margita Stefanović – Magi, ena prvih rock heroinj s področja bivše Jugoslavije, femme fatale, genialna pianistka in vsekakor zaznamovana s prekletstvom skupine EKV oz. Ekatarina Velika. To je njena biografija in bržčas ena (naj)boljših biografij s tega področja in iz tega časa. 

Nekaj moram zapisati v uvod, da ne bo spet vse skupaj izpadlo preveč »navijaško«, pristransko in morda celo poznavalsko. Skupine EKV (uporabljal bom krajšo različico njihovega imena) nisem nikoli poslušal, imel sem jih celo za precenjene, z zateženimi besedili (glede česa se pravzaprav nisem motil) in nenavadnim novovalovskim zvokom, ki mi ni šel nikakor v uho. Razlog – predvsem klaviature. Z le redkimi izjemami sprejemam zvok klaviatur v rock glasbi, ampak EKV niso bili med temi izjemami. (Danes bi tudi težko rekel, da so rock skupina). Recimo temu prelom se je zgodil, ko sem poslušal dvojno koncertno ploščo Iznad grada. Težko je reči, da je bila skupina na vrhuncu, čeprav zvenijo odlično, plošča je toliko bolj zanimiva, ker gre pravzaprav za posnetek njihovega zadnjega koncerta, 12. novembra 1993 v slovitem Sava Centru. Lahko rečem, da sem bil do tistega trenutka mladostno zaletav, glasbeno in poslušalsko nezrel in da so bili EKV pred (mojim) časom. Pa še danes – sploh po prebrani Magijini biografiji; vidim, da nimam pojma.   

Poleg tega lahko rečem tudi, da njihove prve plošče niso bile najboljše posnete, zmiskane in producirane. Zvok je pač slab in neprepričljiv. Glasba pač ne pride do tistega izraza, kot si ga zasluži. Obenem se moram zahvaliti dragemu kolegu Esadu Babačiću, ki v številnih svojih besedilih spomni in izpostavi neverjetno poetično moč in sporočilnost Milana Mladenovića, pevca, kitarista, glavnega tekstopisca EKV, ki je kot neustavljiv vulkan bljuval besedila in verze … Nikoli – morda tudi zato, ker me to ni obremenjevalo in so se s podobnimi težavami ubadali tudi moji drugi glasbeni heroji; skupine EKV nisem zavračal, ker bi bili »narkomanska skupina«, kot so svojčas sloveli. 

Novi val, ki se nastal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na področju bivše Jugoslavije, je bil specifičen in celo nenavaden glasbeni pojav, ki se je razlikoval od mesta do mesta. Ljubljana (Videosex), Maribor (Lačni Franz), pogojno celo Trbovlje z Laibachi, Zagreb (precej različen nabor skupin, vse od Azre prek Prljavog Kazališta, do skupine Film, Haustor, nekateri tu poleg uvrščajo tudi Parni Valjak), kuhalo se je na Rijeki (Paraf, Termiti) in potem je bil tu seveda Beograd, kjer so bili glavni najprej Šarlo Akrobata in Idoli ter Električni orgazam, pa potem Disciplina Kičme in EKV. Če vas to poglavje glasbene zgodovine zanima, vam v branje priporočam recimo Yu Rock enciklopedijo Petra Janjatovića, velikega in odličnega poznavalca in spremljevalca glasbene scene na področju bivše Jugoslavije, v poslušanje pa kultno ploščo Paket Aranžman.

In še en pomemben opomnik – to ni biografija skupine EKV ali pač njihovega frontmana, Milana Mladenovića. Ne, to je biografija o Margiti Stefanović – Magi, njenem odraščanju, demonih, odvisnostih, iskanju in izgubljanju, ustvarjanju in bivanju v nenavadnem času in v edinem mestu, kjer je bilo to in tako mogoče – Beogradu. Ali kot ga je Magi kasneje rada imenovala – strašnem Beogradu.

Dušan Vesić nas uvodoma popelje v povojni (po drugi svetovni vojni) Beograd, kjer so nastajale nove elite, kjer so se dogajali številni povojni pretresi in je Beograd postajal vse bolj podoben kakšnemu Londonu ali celo New Yorku. Bilo je vsega in vseh. Magi je prihajala iz nenavadne družine, oba starša sta bila po rodu Srba (in že naslednje bo pač zvenelo kot bo), oče iz Črne Gore in mama s Kosova. Oče je bil TV-urednik in režiser, veliko časa odsoten in na neki točki seveda tudi z vzporednim življenjem (beri: ljubico), mama je bila gospodinja, ki pa je Margito bolesno priklepala nase in jo usmerjala v glasbo. Razlog je bil preprost – Magi je imela namreč popoln posluh, kar je lahko blagoslov ali prekletstvo. Glasbo je čutila, slutila razvoj pesmi in igrala brez posebnega truda, kaj šele naprezanja. Vse dokler ni bila njena mati Desa soočeno z moževo prevaro in je bolj iz maščevanja kot iz ljubečega materinskega instinkta Magi takorekoč prepovedala ukvarjanje z glasbo. Magi bi šla lahko kot ena najbolj nadarjenih in že takrat potrjeno odličnih klasičnih pianistk na katerokoli svetovno glasbeno akademijo (glavni in najbolj realni cilj je bila tedaj Moskva) in najbrž tam blestela. Tako kot recimo Ivo Pogorelić, njen vrstnik in tisti čas glasbeni sopotnik, da ne rečemo kar sorodna glasbena duša. Magi se je nato odločila za študij arhitekture, v katerem je vse prej kot uživala, pa čeprav je med glasbo in arhitekturo našla kar nekaj stičnih točk. 

Prav v tem obdobju je pravzaprav prišlo do prelomnega trenutka v njenem življenju, ki je vplival na njeno prihodnost – odšel je Pogorelić, v Venezuelo je odšel tudi tedanji fant in še ta spor z materjo, s katero nista imeli nikoli posebej zglednega odnosa, kar je Magi kasneje preslikala na vse svoje odnose in tudi svoje življenje. Danes bi rekli, da je bila Magi kot otrok zlorabljena – njene zdravstvene težave so bile skrivnost, mama jo je pogosto pretepala in drugače fizično kaznovala ter psihično ustrahovala. In če je zaradi hudih glavobolov in občasnih epileptičnih napadov kmalu zaužila morfij, je kaj kmalu posegla tudi po heroinu, ki je ravno tako zaznamoval njeno življenje, saj je bila »čista« res kratko obdobje preostalih desetletij. 

Magi se je kmalu znašla v krogih takrat vzhajajočih beogradskih glasbenih zvezd in če je bil Pogorelić njena sorodna duša klasične glasbe, je v tem drugem, recimo rock’n’roll svetu, vlogo sorodne duše zasedel Milan Mladenović. Čeprav je bila v glasbenem izrazu EKV pravzaprav najbolj povezana z basistom Bojanom Pečarjem, s katerim sta bila glavna tvorca glasbe, sicer pa se je rada zapletala v vihrava, posesivna razmerja (tudi s člani skupine). Zgodba EKV si seveda zasluži svojo knjigo in veliko pisati o tej kultni zasedbi, pravzaprav nima smisla. Dolgo časa so se prebijali, niso pristajali na kompromise in niso želeli delati popularne in sprejete glasbe ter hite, ampak so vztrajali pri svojem glasbenem izrazu in ga skozi plošče razvijali. Vse od prvenca Katarina II (kot so se sprva tudi imenovali) in nato S vetrom uz lice (obe so izdali pri tedaj ZKP RTV Ljubljana) ter prebojnih Ljubav in Samo par godina za nas, s katerimi so začeli počasi osvajati bivšo Jugoslavijo. Besedila so izrazito večplastna – naj si bodo o življenju, ljubezni, smrti, svetobolju, so pravzaprav vedno o drogi. Pravzaprav so bili vsi odvisni od heroina, za nameček sledilci okultnega (v Beogradu so v osemdesetih častili Aleisterja Crowleyja) in ker so se v skladu z usmeritvami kulta predajali tudi svobodnemu seksu (različnim oblikam orgij), je v njihovo družbo prišel tudi še en sovražnik glasbenikov tistega časa – aids. 

Seveda pa konec osemdesetih in začetek devetdesetih niso bile le droge in aids tiste, ki so ogrožale glasbenike in nasploh celo Jugoslavijo. Bilo je tedaj obvezno služenje vojaškega roka, ki je poskrbelo za težave številnih glasbenih skupin širom Jugoslavije, predvsem pa je bil naraščajoč nacionalizem, ki je bil toliko bolj izrazit in opazen sploh v Srbiji. Za skupino, ki se je otepala kakršnegakoli političnega naboja in je bila sprejeta v vseh državah bivše Jugoslavije, tudi to ni bilo preprosto. No, in poleg tega seveda ne smemo pozabiti na inflacijo – ta je v Srbiji še toliko bolj do izraza prišla v drugi polovici devetdesetih, ko je denar dobesedno sproti izgubljal vrednost; zaradi katerih se je tudi skupini EKV nemalokrat pripetilo, da je pred koncertom dogovorjen honorar po koncertu pomenil minus. V knjigi je tudi njihov menedžer, (eden od mnogih, sicer) Dušan Ercegovac, predstavljen kot precej sumljiv lik, za katerega bi si upal trditi, da je skupino redno goljufal oz. izkoriščal. In če je tvoje življenje zaznamovano z odvisnostjo od drog, ki jim vrednost ni padala, si bil v toliko večjih težavah. 

In Magi je bila … vedno v dolgovih, brez pravega imetja, na neki točki je prodala vse od stanovanja do klavirja. Kajti, heroin je bil tisto, kar je potrebovala, vedno. Kot Vasić večkrat napiše – ni bil heroin tisti, zaradi katerega je bila tako genijalna, ampak je bil to njen način, da je pravzaprav ostala normalna. Da se je uspela soočati in spopadati z vsem, kar ji je življenje serviralo – od maminega nasilja, očetove neprisotnosti, odhajajočih fantov, nerazumevanja občinstva, iskanja lastnega jaza, izkoriščanja, nacionalizma in, smrti. V tej vlogi tolažnice bi lahko bila glasba, a je bil heroin. Heroin, ki ima to »čudovito« lastnost, da ne omeji tvojih kreativnih sposobnosti in so ga prav zato uživali mnogi, da ne rečemo kar vsi. 

In seveda, ko smo pri smrtih … tisti dve smrti, ki sta Magi resnično potolkli, sta bila Milanova (novembra 1994) in potem še očetova (februarja 1996). Z mamo dolgo časa nista govorili in čeprav je Magi trdila, da sta tik pred mamino smrtjo zakopali bojno sekiro, temu menda ni bilo tako. Magi je bila za njeno mater veliko razočaranje in ji ni oprostila. Milanova smrt je seveda pomenila konec EKV, očetova pa konec nekega navideznega lagodja in varnosti. Magi je ostala sama. Bili so neki projekti, tako ali drugače povezani z EKV, a brez pravega uspeha, prepoznavnosti ali sprejetosti pri širši publiki. Ivica Vdović – Vd je zaradi aidsa umrl že leta 1992, Bojan Pečar je v Londonu umrl leta 1998, Dušan Dejanović zaradi aidsa leta 2000, mnogi so odšli že prej. In ne le, da je ostala sama, sama s svojimi dolgovi in le redkimi, ki so ji skušali pomagati, ostala je dobesedno brez vsega. Epileptični napadi so se stopnjevali, vse slabše je videla, v rokah ni imela več nobenega občutka in pristala je v centru za brezdomce, nato v bolnišnici. Izgubljena. In če je bila Milanova smrt skoraj filmska, je bila njena zares tragična – umrla je 32 let za Jimijem Hendrixom, 18. septembra 2022, za posledicami aidsa. Morda ne ravno pozabljena od vseh, ampak pozabljena. Senca. »Kao da je bila nekad« naj prevedemo v »Kot je bila nekoč« ali »Kot da je nekoč bila«?                

Prebral sem mnogo biografij in poznam mnogo usod glasbenikov. Magi (po letih) sicer ne sodi v sloviti »klub 27«, ampak ali jo je kaj delalo bistveno drugačno od Hendrixa, Morissona, Cobaina, Joplinove, Jonesa in še koga? Bila je (glasbeni) genij, revolucionar, močno pred časom, a tako zelo zaznamovana z nekimi travmami in nezmožnostjo soočanja s tukaj in zdaj, da preprosto ni šlo več. Vsekakor pred časom. Kajti čas, v katerem je živela in delovala, je ni razumel, je ni sprejemal. Kot se sprašuje Vasić – če bi jo pošteno plačevali, predvsem v knjigi obtoži založbo in RTV Beograd, pa tudi že omenjeni Ercegovac ni nedolžen; bi si lahko kupovala boljši heroin, bi jo to mogoče rešilo. A ob kopici »če-jev«  je vsakemu jasno, da je bil njen življenjski stil pač samodestruktiven. Vsak dan je bil dar. Vsak »šus« bi lahko bil zadnji … vsaka odigrana nota zadnji zven. In tako je tudi bilo. Margita Stefanović – Magi je bila (poleg bobnarja Ipeta Ivandića, ki je zaslovel pri Bijelo Dugme) bržčas najbolj tragičen lik jugoslovanske rock oz. sploh glasbene scene. Preprosto žalostno.

Knjigo zaključi še nekaj zanimivih prilog, med drugim dve zgodbi, ki ju je Magi zapisala in ki bi ju lahko primerjal z deli Williama S. Burroughsa. Dobesedno noro. In potem še fantastičen esej filmske režiserke Jelene Marković: EKV – Kultura droge, sloboda i identitet, kjer se strokovno, da ne rečem kar znanstveno spopade z delom in mitom EKV in ki vam da misliti. Še en dokaz več, da je Dusan Vesić odlično opravil svoje delo, pri čemer je svoje zagotovo prispeval tudi eden od urednikov izdaje, ravno tako odlični pisec Ivan Ivačković.   

In še nekaj je treba napisati – ta knjiga je odličen, takorekoč vzorčen primer, kako napisati zanimivo in berljivo biografijo. Dokument časa z duhom in kritiko časa. Zgrajeno na lastnih opažanjih in spominih, z veliko raziskovanja in kopanja po tiskanih, radijskih in televizijskih arhivih, pogovorov z »očividci« dogajanja in posledično izjavami ter opažanji. Med branjem Magi – Kao da je bila danas veste in čutite, da je bil avtor (Dušan Vesić) tam, z dušo in srcem, verodostojen in prepričljiv zapisovalec, ki zna biti obenem tudi oster in na trenutke celo neprizanesljiv. Vse našteto knjigo pač dvigne nad nivo nekega knjižnega PR zapisa, ki ga brez večjih naporov ustvari katerikoli novinar, ki ne premore zdrave (ali pač nobene) mere kritičnosti in je vajen, da je vedno znova postrežen od spredaj in od zadaj. Čakam in se veselim, ko bomo kakšno tako knjigo dobili tudi pri nas – Kreslin, Predin, Brecelj, Buldožer, Pengov, Sepe, Benč, Laibach (o njih sicer pišejo tujci) in še kdo so lahko med naslovnimi junaki. Ne vem pa, kdo bo junak, ki bo to zapisal na način, kot si ga omenjeni zaslužijo. 

Rating: 5 out of 5.

2022, Laguna

Milenij v Beogradu

Vladimir Pištalo je eden ključnih srbskih avtorjev, ki se z romanom Milenij v Beogradu na poetičen način poklanja tako mladosti, odraščanju, prijateljstvu kot seveda Beogradu. Glavni junak knjige ni dolgo nemenovani pripovedovalec, ampak mesto na stičišču Save in Donave, mnogih kultur in razmišljanj. Belo mesto, Beograd. 

Pištalo osupne in preseneti že v čudovitem prologu, kjer nastanek Beograda umesti v s sodobnimi elementi obogateno legendo, za katero se izkaže, da je sestavljena (tudi) iz številnih sanjskih spominov in utrinkov, saj nas ves čas spremljajo skozi roman. 

Začnemo na točki, ki je tedaj pomenila konec nečesa. Smrt Josipa Broza Tita, četrtega maja 1980. Le nekaj dni pred 18. rojstnim dnem pripovedovalca, ki je smrt pričakal v družbi tedaj štirih najboljših prijateljev – Borisa, Baneta, Zore in Irine. Američani vedo, kje so bili, ko so ustrelili JFK-ja, rockerji, kaj so počeli, ko je umrl Elvis in Jugoslovani, kje so bili in kaj so počeli, ko je umrl Tito. (Za našo generacijo to pomeni, kje smo bili, ko sta 11. septembra padla dvojčka v New Yorku, saj si upam trditi, da je bila tudi to ena tistih prelomnic tega časa, ki je pomenila konec ali pač začetek nečesa.) V radijskem programu so prenašali bitje srca maršala Tita in ko se je ustavilo, je Bane rekel prijateljem: »To je zvok zgodovine.«.

In potem spremljamo zgodbe, bolj ali manj prepletene, peterice prijateljev, ki jih usoda življenja odnese vsakega po svoje. Vsakega od njih skozi pisano paleto občutenj, preko vrhov in prepadov do malih vrhuncev življenj, preko odvisnosti, porok, ločitev, rojstev in smrti. Nekajkrat sem se zalotil, da razmišljam o kultni zasedbi EKV, hkrati povprečnih in genialnih glasbenikih, ki so skupaj uspeli ustvarjati glasbo, ki je zaznamovala čas in prostor, a so bili zaznamovani z nekakšnim prekletstvom. 

Za vsakega od petih, skozi pripoved pa se pojavi še vrsta drugih stranskih likov, bi človek zlahka rekel, da bodo v življenju dosegli neslutene višave. Najbrž bi lahko, če bi živeli v drugem času, ali še boljše – v drugem mestu. In se spet vrnemo h glavnemu junaku, Beogradu. Titova smrt, Titov pogreb. Novi časi, nova glasba, nove droge. Novi voditelji. Tistega »največjega« pripovedovalec ne imenuje s pravim imenom in priimkom, ampak ga imenuje Tarkvinij Ošabni, po sedmem in zadnjem kralju Rima, katerega konec je pomenil zaključek nekega obdobja v Rimu. Tako kot so mnogi Srbi mislili, da bo padec Tarkvinija Ošabnega pomenil nekaj novega, nove čase. Roman se s prihodom leta 2000 bolj ali manj zaključi, a si lahko mislimo, da avtor ni posebej navdušen nad dejstvom, da so Tarkvinija zamenjali novi ošabneži, Beograd pa še vedno spremlja prekletstvo, ki ga je opisal v prologu.

Novi voditelji so pomenili nova pravila. Kosovo. Predrzni Slovenci. Razpad Jugoslavije, vojna. Najprej vojna s Hrvaško in potem tista mnogo bolj strašna, vojna z Bosno in Hercegovino. Milan Đorđević, kot se predstavi pripovedovalec, je na nek način nemi opazovalec in zapisovalec zla, ki se je leta in desetletja kopičilo in sedaj izbruhnilo. Tudi, presenetljivo, med njegovimi prijatelji. Presenetijo ga, postanejo vojaki, vojni dobičkarji, morilci, mafijci, odvisniki in tihotapci. Kdo je on in h komu sodi? Kam in h komu sodi zgodovinar, vedno znova izgubljen v vrtincih zgodovine lastne družine, propadlih prijateljstev, neiskrenih ljubezni in mesta, ki umira in se na novo rojeva pred njegovimi očmi. Čigava os je on in kdo so osi, ki njegov svet držijo v ravnovesju? Občutek krivde zaradi vsega, kar se dogaja v Sarajevu. Bolečina. Dayton, zlagani mirovni sporazum, ki je veljal le na papirju. 

Narod ima dovolj, sploh, ko začnejo bombe, Natove bombe, padati po njih. Naenkrat so oni v položaju, ko morajo bežati v zaklonišča in ne vedo, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Lahko bi rekli, da je bilo Beograjčanom vsaj toliko »lažje«, ker se niso obremenjevali z ostrostrelci kot je bilo to v Sarajevu ali pa s klavci različnih narodnosti, ko je bilo to po številnih mestih Bosne in Hercegovine. Ampak narod ima dovolj. Dovolj imajo Tarkvinija Ošabnega.

Milan Đorđević ostane (skoraj) sam. Bane odide v New York, kot je dolgo napovedal, tam živi tipično življenja enega od mnogih (več deset tisoč njih) Srbov, ki so v tem obdobju zapustili Srbijo. Dopisujeta si prek elektronske pošte in izmenjujeta občutke, kako je kje. Ali je Beograd stičišče evropskih kultur kot je New York nepredvidljivo stičišče svetovnih? Mogoče. Vedno si želiš biti nekje drugje, ker je tam drugje lepše in boljše. Dokler nisi tam in spoznaš, resnico. Na Milanovih vratih se pojavi Irina, s sinom (iz kratkega in nesrečnega, skoraj maščevalnega zakona z Borisom) in mu ga prepusti v varstvo. Boris pobegne v Solun, boji se mafijskega maščevanja, pa čeprav je vsem bolj ali manj jasno, da iz tega vrtinca in principa »oko za oko, zob za zob« najbrž ne bo prišel živ. Zora, Milanova (platonska) ljubezen, umre. Bile so droge, bile so težave, bil je rak. Milan se vmes spominja zgodovine, družine, nenavadnih usod in prepletov, da ne rečem znova prekletstva. Zdi se, da so vsi na nek način prekleti, zakleti, ukleti. Nihče ne more živeti, kot bi … kot bi lahko živel, kot bi želel živeti. Ali je njihovo prekletstvo Beograd?

Obstajajo pesmi o Sarajevu, ki so jih pisali Zabranjeno pušenje, Indexi in celo Plavi Orkestar. Obstajajo pesmi o Jugoslaviji in seveda o ljubezni v vseh mogočih podobah, željah in oblikah, kot jih je pisal Đorđe Balaševič. Pa dela o državi in duhu časa, kot recimo Kerouacova beatniška mojstrovina Na cesti. Slišimo lahko pesmi, ki so prežete z duhom Beograda po Titovi smrti in tistim nenavadnim časom nekje vmes, ki so jih na plošče zapisali EKV. Obstajajo filmi o nesmiselnosti vojne kot je Lepa sela, lepo gore in tisti o Srbiji po razpadu Jugoslavije, kot je recimo Rane. In imamo tudi knjigo, roman o Beogradu, od Tita do milenija, skozi številne usode, pripovedne niti in pajčevinaste spomine, ki so krhki, a tako zelo močni. Milenij v Beogradu je vse to, pa čeprav se včasih zdi kot nenavadne sanje, celo nočna mora, ki ti ne pusti spati. Ja, prav tako kot Beograd …

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2025         

Luka Dončić – biografija

Pa smo v zelo kratkem času dobili še drugo biografijo Luke Dončića – morda je bila ta druga še malo bolj nestrpno pričakovana, saj je prav za Slovenijo vključevala tudi tudi tisto novo poglavje, odmevno menjavo k Los Angeles Lakersom in predvsem ozadje …

Do knjige Čudežni fant Carlosa Baideza sem bil na nek precej kritičen, a sem na koncu priznal, da vseeno morda vem preveč in me je to zmotilo. Sivih peg je bilo precej, mnogo stvari je manjkalo ali so bile opisane preveč preprosto in površno. A za nekoga, ki se s košarko in vsemi mehanizmi v ozadju šele spoznava, je bila knjiga natančen in zelo dober vpogled v košarkarsko gladiatorsko areno. Tim MacMahon je ameriški novinar, analitik, ki o ligi NBA, še posebej pa o franšizi Dallas Mavericks, piše za sloviti ESPN. Novinar, ki ima dostop do vseh in vsega, bi lahko rekli. In če sem pri Baidezu opazil, da je veliko in natančno pisal o Lukovem obdobju v Realu iz Madrida, pa seveda tudi času prej (torej vseh dogovorih in oklevanjih) in potem (velik in res zanimiv poudarek je bil predvsem na NBA naboru), se je MacMahon osredotočil na Lukovo NBA obdobje. 

Pri njem je torej Slovenije še toliko manj – tistih Lukovih začetkov in družinske »drame« ni, tudi Reala je bore malo in slovenska reprezentanca je na stranskem tiru. Seveda je omenjen Eurobasket 2017, nekajkrat povezanost z bivšo jugoslovansko košarko, pa kvalifikacije za OI in potem tista neverjetna priložnost, da bi se že v prvem poskusu pomerili za zlato olimpijsko medaljo, naslednje »euro« polomije ni, zadnjim kvalifikacijam za olimpijski turnir pa je namenjena približno ena stran. Že pri Baidezu, ki je sicer Španec (in ti slovijo po temperamentu in fanatičnosti), sem težko razumel, pri MacMahonu (ki je Američan in tam je vse to zgolj nedeljska predstava in družinska sprostitev) morda malo bolj, ampak – kako jim ni jasno, da v primeru takšnih uspehov cela država diha in živi za športnike? Vedo, da nas je dva milijona in da se vsake toliko pojavi nek generacijski, da ne rečem milenijski talent; ki ima za nas status božanstva. A to potisnejo na stranski tir. Nerazumljivo. Zelo zanimivo mi je tudi, da nihče ne piše kaj veliko o tistem slovitem srečanju s Kobejem Bryantom, pa Lukovi večni in Američanom nerazumljivi nezainteresiranosti na All-Star vikendih, kjer je uspel spoznati tudi Michaela Jordana, medijsko odmevnem nastopu v šovu Dude Perfect in tako naprej. 

Korak nazaj – Tim MacMahon je športni novinar in analitik. In tisto, kar na nek način »ubija« to knjigo, je nepregledna gmota statistike. In to ne v nekem zaključnem delu, v razpredelnicah, pa naj si pogleda tisti, ki ga to zanima. Ne, nikakor. V besedilu, ves čas. Toliko in toliko točk, porabil je toliko in toliko metov, kar je tak in tak odstotek, obenem pa skoki in asistence, ukradene žoge, ti in drugačni indeksi (ne)uspešnosti, pa potem seveda ekipno razmerje zmag in porazov, primerjave z drugimi legendami in še vedno aktivnimi konkurenti ter klubi. V časih, ko si lahko vsak ogleda vse mogoče statistike in primerjave? Res potrebujemo to? Upam, si reči, da ne. In če se v besedilu nekajkrat celo izpostavi, da Luke ne zanima osebna statistika, ampak zmage, je vse to še toliko bolj nepotrebno. Podobno moteča so tudi podrobna opisovanja potez, preigravanj, podaj in metov ter ponavljajoča opisovanja, kako izgleda »ravs« v ligi NBA. Vse to je seveda lahko zanimivo in sodi v nek fiktivni roman o košarkarju, v biografijo pač ne. Ker tisti, ki o košarki vedo bore malo, ne bodo vedeli, kaj pomeni ta ali ona takšna in drugačna podaja, preigravanje, izigravanje, prevzemanje, blokiranje in tako naprej. 

In še ena primerjava z Baidezovo knjigo – če sem za tisto rekel, da je zelo prijazna, skoraj piarovska in se zelo trudi Luko prikazati ne le kot čudežega, ampak takorekoč popolnega fanta, je MacMahonova v tem pogledu precej drugačna. »Ne morete reči, da poznate Luko, če ne preberete te knjige.« je izjavil Brian Windhorst, avtor številnih uspešnic in treba je priznati, da res spoznamo Luko v drugi, drugačni luči. Seveda lahko v zagovor (ali izgovor?) rečemo, da Luka na igrišču postane nekdo drug, da ga ponesejo čustva, strast do igranja in neizmerna želja po zmagovanju. In takrat ne varčuje – z gestami, provokacijami, prepiri, tudi žaljivkami in zmerljivkami, na vse našteto pa ni imun nihče. Ne trenerji in trenerski štab, novinarji, soigralci, nasprotniki ali pa gledalci. Ali poslušamo že ves čas Lukove kariere, da se preveč ukvarja s sodniki in premalo sam s seboj? Da. Ali to drži? Drži. 

Pred dnevi sem razmišljal prav o tem, ko sem gledal neke posnetke, drugih košarkarjev in tudi drugih športnikov (konkretno nogometašev, ki še toliko bolj slovijo po tem, da hitro padejo, hlinijo prekrške in se potem prepirajo s sodniki), kakšne so njihove reakcije. Nekateri so kot Luka in ja, ni jih malo. No, mogoče v NBA ligi res bolj malo, vsaj na njegovem nivoju ne. Vseeno pa je več takšnih, ki preprosto nadaljujejo z igro … konec koncev so zato tam in so za to tudi odlično plačani. Gladiatorji, ja. Tako pač je. Zato lahko vse pogosteje beremo izjave številnih evropskih košarkarjev, ki jim je pomembna košarka in ne spektakel, pa tudi denar ne. In so zato iz NBA hitro odšli pa tja sploh niso šli. (Pustimo za trenutek ob strani to, da se nekateri tam niso znašli, ker niso bili dovolj dobri.) Liga NBA izgublja tisti pravi tekmovalni naboj in superiornost, saj je košarka kot igra pravzaprav na zadnjem mestu. MacMahon Lukove težave s sodniki in nenehne prepire nemalokrat izpostavi, pa tudi to, kako se je nekajkrat s tem uspešno spopadel. Le nekajkrat. Eno je, da te podžiga (nasprotno) občinstvo, kakšen nasprotnik ali trener, nekaj povsem drugega pa, da se nenehno prepiraš s sodniki. In to je zagotovo eden največjih minusov, ki jih ima Luka. 

Zakaj pišem o tem? Seveda zato, ker se že nekaj mesecev ubadamo s tem, zakaj so se Dallas Mavericksi odrekli generacijskemu talentu, igralcu, ki so ga mnogi videli kot obraz franšize od prihoda v ligo in vse do upokojitve. MacMahon piše tudi o tem, veliko. Pravzaprav skozi poglavja kar nekajkrat namigne na številne Lukove težave, ki so postajale znotraj organizacije vse bolj moteče in ko je ekscentrični Mark Cuban prodal franšizo, so postale za nove lastnike in vodje, nesprejemljive. Tako zelo nesprejemljive, da so Luko zamenjali v Los Angeles Lakerse. Ali se bodo zadeve tukaj spremenile? Čez noč zagotovo ne, bomo pa videli, kaj bo prinesla naslednja sezona. Jasno je, da je pri Luki vsakič znova težava poletje – pa naj ima v koledarju obveznosti za reprezentanco ali ne. Pivo, čevapčiči, v prevelikih količinah in kilogrami se hitro kopičijo. Začetek sezone praviloma pričaka slabo telesno pripravljen, celo utrujen in kaj hitro se začnejo težave s poškodbami, ki postajajo že kar kronične.

Tako, da se po prebranem pravzaprav ne smemo več vprašati, zakaj so Mavsi Luko zamenjali in s tega poslovnega vidika jih celo obsojamo težko, vsekakor pa lahko obsojamo način, na katerega so to naredili. Luka Dončić prihaja v najboljša leta in če se ne bo začel ukvarjati s svojim telesom in svojo fizično pripravljenostjo, se bo njegova kariera zaključila (pre)kmalu. In za primerjavo, ki smo je deležni pogosto – tudi Nikola Jokić ima rad pivo in čevapčiče, se poleti sprosti in uživa s konji, zagotovo ima kilogram (ali več njih) preveč, a na njegovo igro to ne vplival tako zelo, sploh pa ni tako zelo podvržen poškodbam. In ja, v areni, kjer so na eni strani gladiatorji, sploh tisti najboljši, med katere Luka vsekakor sodi, praviloma odlično plačani, na drugi strani pa tudi tisoči in desettisoči plačujejo visoke cene vstopnic, vsi želijo svoje. In če lastnik nekomu daje visoko plačo, svoje dodajo še sponzorji, dvorana je polna, ker želi prav tega nekoga videti izvajati čarovnije, a tega bodisi ni zaradi poškodb ali pa je kmalu izključen zaradi nenehnih prepirov s sodniki … začaran krog. Luka mora priti nazaj na točko, ko bo užival v igranju košarke in se bo ukvarjal zgolj in predvsem z igranjem košarke. Ali če rečemo drugače (hvala, Esad), Luka se mora spet začeti igrati košarko. 

MacMahon se skozi knjigo veliko posveča Lukovim odnosom – pa čeprav morda niso tako izstopajoči, je pa jasno, da mu je Cuban preprosto gledal skozi prste in da so morali to početi tudi vsi drugi; s soigralci in drugim osebjem znotraj pogona Mavsov. Pogosto napetih odnosov s številnimi soigralci – najbolj izstopajoč je seveda tisti z Latvijcem Porzingisom; in trenerji – Rickom Carlislom ali nasprotniki – še posebej Devinom Bookerjem. Sem bi lahko dodali še Voulgarisa, sicer Cubanovega človeka številk in analitike, ter Donnieja Nelsona, ki je poskrbel za Lukov prihod v Mavse. Seveda je omenjen tudi odnos s pomožnimi trenerji, pa z Jasonom Kiddom in tudi s Kyrijem Irvingom, Nicom Harrisonom in drugimi soigralci. Zanimivo in kar precej drugačno od tistega »prodanega« medijem je tudi odnos s slovitim Dirkom Nowitzkim. Po prebranem se zdi, da odnosa takorekoč nista imela. Dirk je odhajal, ko je Luka prihajal in potem tudi odšel. Nobene posebne vezi, prijateljstva, predaje štafetne palice Mavsov od danes in za večnost – ali je bilo skoraj vse zgolj predstava za kamere? 

Pa seveda MacMahon piše tudi o številnih nespretnih menjavah, obljubljenih, a nikoli izvedenih okrepitvah, »tankanjih« (tj. namerno izgubljanje, da bi ekipe dobile kar najboljšega igralca na prihajajočem naboru), zamujeni priložnosti pri podaljšanju pogodbe z Jalenom Brunsonom in po drugi strani vztrajanju pri nekaterih drugih igralcih (pri čemer je treba opozoriti, da vse to ni bila niti Lukova napaka ali zasluga) ter konec koncev igranje v velikem finalu lige NBA. Gradnja super ekipe za prihodnost. Gafford, Washington in Klay Thompson. Celo nastajanje ekipe, kar se je v lanski sezoni pokazalo, a se je v tej, iztekajoči se, postavilo na glavo, tudi zaradi številnih Lukovih poškodb. In naposled presenetljive menjave, na katero pa so se Mavsi očitno pripravljali dlje časa in so jo slutili tudi nekateri drugi. Lukove neverjetne statistike, čarobne poteze in igre in obenem velika utrujenost. Posledično nezmožnost biti na tako visokem nivoju ves čas.

Ali resnično spoznamo Luko Dončića? Da in ne. Dejstvo je, da so določena poglavja njegovega življenja in kariere precej neznani. Luke osebno – pa ne mislim njegovega osebnega življenja, ampak doprinosa tej knjigi; je malo oz. nič. Bolj ali manj gre za urejen zapis novinarskih konferenc, izjav in intervjujev ter opažanj tega ali onega novinarja. Za nekoga, ki ima dostop – kot sem zapisal; do vsega in vseh, je to slabo. Dajmo si predstavljat, da imamo v takšni knjigi intervjuje, take iskrene in neposredne, ne nujno zelo dolge, vsekakor pa več kot ponavljajoče izjave – z Luko, Kiddom, Cubanom, Irvingom, Porzingisem, Carlislom, Harrisonom, Duffyjem, Dragićem, Kokoškovim, Lasom in drugimi. Mogoče tudi s starši in zaročenko. Kako se Luka sooča z vsem tem, ko blizu ni kamer in sokoljih oči svetovalcev in trenerjev? Težko rečemo, da poznamo Luko Dončića, ker pravzaprav poznamo zgolj tistega Luko, ki ga vidimo na in ob igrišču. Predvsem na igrišču, zdaj smo dobili nekaj neolepšanega pogleda tudi na to, kaj poočne ob igrišču. Že njegovih dobrodelnih aktivnosti in dejavnosti se skoraj nikjer ne omenja, pa vemo, da so ligi in tudi njemu osebno pomembne. In da jih ni malo. 

Luka Dončić kot košarkar? Izjemen talent, eden najboljših. Hkrati perfekcionist in malomarnež. V enaki meri je sposoben narediti potezo več ali (očitno) pojesti tudi porcijo čevapčičev več. Zadeti odločilno trojko v zadnji sekundi ali pa zaradi prepirov s sodniki pozabiti na delo v obrambi in za nameček dobiti tehnično napako. Provokacije ga lahko podžgejo ali pa popolnoma skurijo. Vsekakor govorimo o igralcu, ki lahko (in bi moral) osvojiti kar nekaj nazivov MVP in tudi šampionskih prstanov, a je vse pravzaprav zelo odvisno od njega. Mogoče govorimo o človeku, ki je obdan z napačnimi ljudmi, ki mu svetujejo in govorijo napak, gledajo bolj na svojo kot njegovo korist. Luka Dončić je lahko prihodnost ne le lige NBA, ampak košarke naslednjih deset let. Lahko je – če pa se bo to zgodilo, je odvisno predvsem od njega. 

Biografija izpod peresa Tima MacMahona vam tako ponuja še en, mnogo bolj NBA-jevski in tipično ameriško statističen in analitičen vpogled v (NBA) kariero Luke Dončića, še vedno pa pove veliko premalo in s premalo globine, da bi res lahko rekli, da sedaj pa poznamo Luko Dončića. Bojim se, da bodo ljudje še toliko bolj iskali in izpostavljali njegove napake, saj so v tej knjigi postrežene na velikanskem srebrnem pladnju, pozabljali pa na vse ostalo. In tega ostalega je ravno tako veliko … 

Rating: 3 out of 5.

Učila, 2025              

Pisma z igrišča

Esad Babačić in Goran Vojnović, skupaj. Pisma z igrišča je zbirka pisem, ki si jih omenjena avtorja, mojstra slovenske besede, pošiljata in razglabljata o … o čem? O vsem. O športu oziroma športih, glasbi, jeziku, ustvarjanju, umetnosti in kako biti, ostati svoj, samosvoj. 

Avtorjev najbrž ne rabim predstavljati. Vsakič, ko berem mojstrovine, ki jih ustvari prvi, si rečem »Kako je to mogoče? Kako je lahko nekdo tako neverjetno prepričljiv?« in seveda me vsakič znova primer, da bi pero in papir (torej računalnik) za vedno odložil. In potem berem drugega in skušam svet gledati skozi njegove oči, čutiti z njegovo dušo … In spoznam, kako majhen, nepomemben in neznaten sem. Vse to v obvladovanju lastnega, mojega maternega jezika in zapisovanju vsega, kar se dogaja v mojih možganih, mojem srcu, duši.

In zdaj oba, Esad in Goran, skupaj. To ni tekmovanje, kdo bo koga »nadmudril«, »nadmašil«, nikakor. To je izmenjava mojstrov besede, ki sta kljub izraziti generacijski razliki na podobni, da ne rečem včasih kar isti valovni dolžini. To je poezija v prozi. Mislim si, da bodo nekoč zanamci rekli »Takih ne delajo več.«.

A moram tokrat priznati, da sem zadihal. Za trenutek bi moral bralske užitke pustiti ob strani, pa ne morem. Naj bo jasno – ob prebiranju te knjige se uživa. Njuna lahkotnost, igrivost, predanost, domiselnost in preudarnost ter obenem iskrenost in udarnost. Skrbno izbrane besede, premišljeni stavki. To so trojke Luke Dončića iz nemogočih položajev, podaje Dražena Petrovića med nogami na najvišji ravni, koši v zadnjih sekundah navidez izgubljenih tekem, neverjetni driblingi nogometnih mojstrov in »samomorilski« pobegi kolesarskih asov ter remiji, ki so pravzaprav zmage.

Pisma z igrišča so igrišče dveh mojstrov besed, kot bi gledali Birda in Magica, kot bi imeli hkrati na igrišču Jordana in Kobeja, Messija in Cristiana, Peleja in Maradono in tako lahko naštevam v nedogled. In težko je reči, da tukaj, na tej ravni, ni prostora za napake. So, seveda so. Ker sta iskrena, ker ju vodi srce, impulz pisanju daje (balkanska) duša, tu ni prostora za razum, za razmišljanje. Zgreši, podaš v prazno, preigraš samega sebe, zmanjka ti moči. Ali kot na neki točki piše Esad, ko imaš en mojstrski stavek, a nič več kot to. Kako naprej? Čutiš, pišeš. In prav zato sta Esad in Goran ne le dobra, ampak odlična. Nedosegljiva, morda celo nedojemljiva. 

Knjig pač ne berem le kot bralec, ampak tudi kot pisec. Pa čeprav nisem niti na ravni avtorjev, do stopnje njune prepoznavnosti pa (najbrž oz. zagotovo) ne bom prišel nikdar. Vsak po svoje generacijska fenomena (Goran pripada moji generaciji) in lahko smo veseli in ponosni, da živimo v času, ko lahko beremo njuna dela. To dokazujejo njuni romani, njune nagrade in seveda Pisma z igrišča. Njunega igrišča. Igrišča besed. A če skozi šport, potovanja, umetnost, literaturo, glasbo in še kaj pišeta o tem, kako pisati, oba nemalokrat sporočita, da je njuno delo, delu umetnikov, težko. Spregledano, nerazumljeno. In da se vsak, ki se s tem ukvarja, na neki točki znajde v slepi ulici, slepem črevu družbe. 

Tako kot je v športu vsak lahko kavč selektor, je tudi v sodobni umetnosti družbenih omrežij in komentarjev vsak lahko (kavč) umetnik in ustvarjalec. Da o (kavč) kritikih ne izgubljam besed. Praviloma najglasnejši so pol- in nepismeni. Ni jih malo. Glasni so sploh takrat, ko nekdo na -ić nekaj napiše, dobi nagrado, priznanje, spoštovanje … glasni so, ker so – tako po slovensko; nevoščljivi. Kako lahko dva, »ta dva«, dobivata nagrade in tako zelo obvladata jezik? Ker pravzaprav ne gre za jezik, ampak za to, kako dobro ti uspe v jezik prenesti tisto, kar vidiš, slišiš, čutiš. Gre za to, v kolikšni meri ti uspe ostati ti.   

Ali sem o knjigi Pisma z igrišča napisal kaj pametnega? Bo bralcem teh vrstic jasno, o čem sta si avtorja pisala, pripovedovala drug drugemu? Morda, morda tudi ne, upam pa, da ti bo jasno – draga bralka, dragi bralec; da je TO ena tistih knjig, ki jo MORAŠ prebrati. Esad in Goran – težko rečem kolega, še težje prijatelja; hvala vama. To lahko rečem, z veseljem, globokim spoštovanjem in ponosom. 

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2025      

Gringo loco

Težko bi rekel, da me k branju neke knjige premami pretirana medijska pozornost, prej odvrne, a moram priznati, da za to knjigo najbrž niti vedel ne bi, če ne bi bil glavni junak, Simon Doma, zadnji teden s svojo zgodbo, tj. knjigo, v vseh večjih medijih. Knjigo sem potem med kupovanjem darila opazil in kupil. Da vidimo …

Simon Doma, kot ga lahko gledamo zadnji teden v medijih, deluje kot dobrodušnež z velikim srcem. Ima nek žar v očeh, nalezljiv nasmeh in podobo soseda, ki ti bo vedno priskočil na pomoč – pa če ti zmanjka moke, ne vžge avtomobil ali pa je treba odnesti v hišo kavč. Na naslovnici knjige fotografija, kjer je njegov pogled mogoče simoblično usmerjen v tla, glava sklonjena, vidi se tetovažo hudiča, ki mu nekaj šepeta na uho. Zadaj je tema – znak, da se je poslovil od temne preteklosti, da je s to knjigo zaključil mučno poglavje? Pa čeprav kot piše v predzadnjem poglavju, bi lahko bila zgodba povsem drugačna, morda celo še temnejša. In seveda ne pozabimo na preprost zapis »Resnična zgodba Slovenca, ki je bil v Venezueli obsojen na 15 let zapora.« in če bi tu dodali še razlog obsodbe, bi bila mera polna. Na letališču v Caracasu so ga dobili s 5 kilogrami čistega kolumbijskega kokaina v kovčku. Kar je izgledalo kot izhod iz predvsem finančnih težav v Sloveniji, se je sprevrglo v začetek dobesedno peklenskih muk na drugem koncu sveta, v enem najzloglasnejših zaporniških sistemov na svetu. 

In še nekaj je pomembno na naslovnici – knjigo oz. zgodbo je napisal, zapisal pisatelj Aleš Čar. Prekaljen pisatelj, ki je – vsaj tako si mislim; poplavo Simonovih misli in morda na trenutke celo raztresenega pripovedovanja ustrezno ubesediti ter spraviti v neko obliko. Na trenutke se sicer nisem mogel znebiti občutka, da bi lahko knjigo z neko zdravo distanco vseeno prebral še kdo. Kar nekajkrat se zgodi, da se posamezni stavki oz. dogodki ponovijo, posamezni skoki v preteklost in razlage so prehitri, kot bi pripovedovalec preprosto izgubil glavno nit. Ampak to so malenkosti – tempo pripovedovanja je silovit in knjigo boste »požrli« v nekaj dneh. 

Simon Doma je imel v rodni Sloveniji kar nekaj težav – propadlo zvezo in majhnega otroka, senco nasilnega očeta nad seboj, ves čas prisotne finančne težave in dolgove, ki so naraščali. V določenih trenutkih je življenje užival z največjo žlico, se zabaval in šel dobesedno iz danes v jutri. Vse dokler … Stereotipno bi lahko rekli, da si je denar izposodil od napačnih ljudi – več kot enkrat. Denar, ki ga je bilo treba vrniti. Seveda z obrestmi. Nazadnje je zaupal še napačnemu človeku in se odpravil na tvegano »pustolovščino« v južno Ameriko, v Venezuelo. Postal je kokainska mula. Mula, ki so jo z že omenjenimi petimi kilogrami čistega kolumbijskega kokaina ustavili na Letališču Simona Bolivarja v Caracasu … 

In potem? Nikoli v bistvu ne izvemo, ali so Simona dejansko prepoznali kot tveganje, kot mogočo kokainsko mulo (čeprav v zaključku zapiše, da je belopolt moški, ki potuje sam, v Venezueli, avtomatično sumljiv) ali je bil s strani slovenskih »partnerjev« pač žrtvovan? Odnos, ki so ga kasneje kazali do njega, kaže predvsem na to, da jim je bilo zanj popolnoma vseeno. Bil je mula, ki so jo ujeli. Konec zgodbe. Znajdi se. 

Simonu se niti sanjalo ni, v kakšnem se bo dejansko znašel. Sprva se je zanašal na pomoč »partnerjev«, na njihova zagotovila in dejstvo, da če pride do najhujšega, ga bo »pičlih« 15 tisoč evrov spravilo iz zapora. Seveda – teh 15 tisoč moraš imeti, ali ti jih mora nekdo dati ali spet posoditi in si potem v novem začaranem krogu pekla. Ampak zadeve so se prav tedaj v Venezueli na zakonski ravni drastično spremenile – kazni za tovrstne prekrše so pomenile 15 let zapora, brez možnosti pomilostitve. A kot lahko razberemo iz nadaljevanja, so spremembe pravzaprav del venezuelskega vsakdana. Eno pa je dolgo časa ostalo nespremenjeno – zapore v Venezueli pazniki nadzirajo zgolj na papirju, dejansko jih vodijo klani. 

Simon Doma se je 1. decembra 2010 znašel v zaporu Los Teques. Ni bil ravno najzloglasnejši, prijazen pa sploh ne. Razdeljen med klane – Pavilion 1, Pavilion 2, Maximo, Mostrico in Especial, kjer je pristal tudi Simon. Tudi to, kdo je izbran v kateri klan, je določeno. Kam gredo oz. kam ne smejo tujci, kam gredo pedofili, kam najhujši morilci in tako naprej. Velja omeniti še Inglesio (oziroma Cerkev), kjer se je zapornik zaobljubil bogu, širil božjo besedo, hodil, spal, jedel in se tuširal z Biblijo, da ga niso ubili. No, in potem so še zaporniki, ki so si zašili usta, čakali na premestitev v drug klan ali drug zapor in zašita usta so jim ravno tako nudila zaščito pred ubojem. In ja, v zaporih ljudi ubijajo. Zaporniki zapornike. Redkokdaj za to poskrbijo šefi klanov, praviloma so to t. i. luceri. Simona Doma je postal eden prvih (če ne prvi) tujec, ki je v Los Teques postal lucero. Prodajal je robo (predvsem droge) in skrbel za izterjavo dolgov med drugimi zaporniki znotraj klana. Tisti, ki niso plačali, so morali na zagovor k šefu klana v prav posebno sobo, a že priti tja je bil pogosto izziv, saj so jih luceri pričakali z dobro odmerjenim udarcem s kopitom pištole. In tisti, ki dolgov ni mogel plačati, je bil tepen. Pogosto vsak teden. Včasih, sploh ob hujših prekrških, je lahko tudi umrl. Hierarhija je bila strogo določena. Tudi Simon je bil med tistimi, ki je sprva – takorekoč polovico prestajanja kazni v Los Teques; bil med »obiskovalci« zloglasne sobe 3, ki jo je vodil šef klana Especial, Rocky. Ne bom vam kvaril branja in razkrival podrobnosti, a Simon natančno opiše odnose znotraj klana, med klani ter sistem dela, finančne tokove in še bolj preživetja v Los Teques. 

Tudi ta se je potem začel spreminjat, ne le v Los Teques, ampak kar po celi Venezueli. Želja oblasti je bila, da nadzor nad zapori prevzamejo oni. Kar seveda ni bilo najlažje, Los Teques pa je bil vzorčni primer. Prvo korak je bil, da so iz zapora premestili vse tujce, ki so bili vseeno nekoliko bolj zaščiteni od domačinov. Z »nekoliko« je mišljeno to, da so imeli nekoliko več možnosti, da preživijo, še vedno pa prav nobenega zagotovila, da bodo. Domačih kaznjencev ni pogrešal (skoraj) nihče, tujce pa ambasade, nevladne organizacije, celo mednarodna javnost in so bili pač nekoliko bolj previdni. 

No, te spremembe so za Simona pomenile premestitev v drug zapor, drug svet. 17. decembra 2012 je odšel v Rodeo 2. Zapor, ki ga je upravljal rasistični in sadistični upravnik Julio in ki je bil v dobršni meri zapor, kakršni naj bi zapori bili. S krutim upravnikom in pazniki, ki so ga vodili. Simon, ki je bil v Los Teques lucero in je tam spoznal, da v življenju ne želi več delati, ampak bo tudi po vrnitvi domov živel s pomočjo ilegalnih poslov, je bil seveda šokiran. Še slabša hrana kot v Los Teques, prenatrpanost in dejanska oblast paznikov, predvsem pa upravnika. Gladovne stavke, upori in dosegli so nek premik, tudi Simon ga je. Mogoče ima na svoji strani bolj angele kot hudiče, mogoče ni toliko nor (gringo loco) niti hudičev (Diablo), kot se ga je prijelo v Los Teques. Sploh zadnje leto v Rodeo 2 je preživljal dokaj lagodno, se spoprijateljil s pazniki, še bolj s paznicami in na koncu celo z donom Columbianom, enim glavnih ljudi kolumbijske narkomafije. Načrt, da tudi po povratku v Slovenijo, ne bo potreboval več delat, se je počasi sestavljal. 

In potem je prišla še odredba – zelo hitro, pri čemer je vsekakor pomagal tudi novi »znanec« in potencialni bodoči poslovni partner, don Columbiano; da bo Simon preostanek kazni lahko prestajal v Sloveniji, na Dobu. Med oktobrom 2014 in januarjem 2017. In če se sprva zdi, da je v Venezueli spoznal obe skrajni plati zaporov, ga je čakala še treja, domača, skoraj »hotelska«. Zapor na Dobu, kjer lahko izbiraš med vrstami hrane (in nikakor ne rabiš stradati), gledaš televizijo, imaš dostop do interneta in si za svoje delo celo plačan. Seveda je Simon tudi tudi spoznal različne zanimive like, ki so sploh na dvorišču sklepali milijonske posle in pa tudi tiste, ki so milijonske posle že sklenili – npr. Šrota in Kordeža, v času tik pred ali potem pa sta svojo kazen na Dobu med drugimi prestajala tudi Bavčar in Janša. Človek, ki v Sloveniji živi pošteno življenje in prebere tako knjigo, se nehote vpraša, če ne bi bil tudi pri nas dobrodošel kakšen zapor venezuelskega tipa, da bi določene posameznike dejansko naučil kozjih molitvic. Ampak obenem je treba priznat – takorekoč vse, kar je Simon Doma opisal v tej knjigi in se je dogajalo v Venezueli, je kršenje vseh človekovih pravic in kaj takega se pač ne bi smelo dogajati. Obenem pa so naši zapori v marsičem vse prej kot kazenske ustanove …

No, in če je bil Simon še pred odhodom domov prepričan, kaj in kako v prihodnosti, imel je stike s »partnerji« v Venezueli in je bil še nekaj časa med prestajanjem kazni na Dobu prepričan, da bo res tako, se mu je potem v mislih začela slikati neka druga podoba. Morda je bila za to kriva mama, ki je morala žrtvovati marsikaj, da je njen sin preživel v Venezueli in se domov vrnil živ. Morda njegovi otroški prijatelji, sin ali pa nova partnerica, ki jo je spoznal. Morda pa potovanje na Kubo, kjer je videl in doživel čisto preveč Venezuele in se ob vseh spominih ni počutil posebej lagodno, ko so ga na ulicah spremljale podobe mrtvih, ubitih lucerov iz Los Tequesa. Kako pravijo – »live by the gun, die by the gun«? Morda pa so bili krivi konji na Dobu. Kakorkoli že, prišel je do spoznanja, da mora zaživeti drugače.   

In je. Simon Doma ima sedaj slikopleskarsko podjetje in se je zaljubil v konje. V življenje. Kljub mamljivim ponudbam, ki še vedno prihajajo, živi pošteno življenje. In da bi lahko naredil vsaj približen konec, se je odločil svojo zgodbo povedati tudi prek knjige. Gringo loco. Spomnil sem se na karizmatičnega igralca Dannyja Treja, njegovo biografijo Trejo in natančno popisano pot od zločinskih tolp domačega Los Angelesa, prestajanja kazni v zaporu, tolp, ki so obvladovale zapore in nato velikega očiščenja ter predvsem velike želje, da pomaga drugim, da ne bodo pomotoma zašli na njegovo pot. 

Morda bo tudi Simonova zaporniška biografija komu pomagala – ker »posel«, ki ga je Simon tedaj izbral, niso le lahek denar (pa tudi za to ni nobenega zagotovila), potovanja, razkošni avtomobili in zabave. Dovolj je ena napaka. Ena slaba odločitev. En nezadovoljen posameznik na drugi (no, pravzaprav na katerikoli) strani in vsega je konec. Hišica iz kart se podre …

Rating: 4 out of 5.

Simon Doma, samozaložba, 2025