(brez naslova)

Crna duša

Letošnja dopustniška bera tako kupljenih kot prebranih knjig je nekoliko manjša kot lani – zaenkrat štiri kupljene in dve prebrani. A nekaj je jasno – področje bivše Jugoslavije ima res odlične pisce in če so ti v BiH še vedno zaznamovani z vojno oz. posledicami le te, se npr. v Srbiji bolj spopadajo z dolgo trajajočo tranzicijo in psoledicami vseh grehov ne tako daljne preteklosti.

Crna duša mi je v odlično založeni sarajevski knjigarni buybook padla v oči že v prevodu – Black Soul, a sem se vseeno odločil za nakup v izvirniku. Ahmet M. Rahmanović nikakor ne sodi v generacijo mlajših ustvarjalcev, kar bi lahko razumeli glede na glavnega junaka, pogumnega Sarajevčana Hamzo, je pa celotno obdobje vojne (zloglasnih 1425 dni obleganja) z družino preživel v Sarajevu in nato odšel v Chicago, kar vsekakor pojasni tudi to, zakaj se tudi roman zaključi v Chicagu.

Crna duša je roman, akcijsko-zgodovinski-filozofski in mogoče v nekem delu tudi biografski roman. Rahmanović je tudi v preimenovanju Srbije v Smrdije in Beograd v Smrdigrad sicer zelo jasen, kdo so bili tisti glavni ne le krivci, ampak tudi zločinci v vojni, ki je v čudovitem Sarajevu in nasploh v Bosni in Hercegovini, pustila krvave sledi in neizbrisne brazgotine. A prizna, da niso bili zločinci le oni – ne more mimo ustašev, pa tudi posameznih zločinov domače vojske, ki jih je sicer težko primerjati z vsemi drugimi, a so se ravno tako dogajala. Iz nemoči, obupa …

Tisto, kar me je presenetilo najbolj, pa je ostrina, s katero se je lotil vseh mednarodnih »čuvajev miru«, ki so izgubili moralni kompas – in za katere se zdi, da ga še do današnjega dne niso našli!; in za katere bi lahko rekli, da so najbolj odgovorni za to, da se vojna ni končala prej. Sramotno. Spomnil sem se, ko sem lani v Ženevi obiskal muzej Rdečega križa in je bila tam druga svetovna vojna izpostavljena kot ena največjih sramot v zgodovini človeštva (in žal tudi številnih humanitarnih organizacij), ker tisti, ki bi lahko, pač niso reagirali. In kot razlagam otrokom – petdeset let po drugi svetovni vojni spet ni nihče reagiral in ustavil te norije in trideset let po BiH in Srebrenici, se zgodba ponavlja. In ker je to očitno že vzorec, se lahko vprašamo – ne morejo, nočejo ali ne smejo? Ker lahko bi, zlahka.

Hamza in še bolj njegov modri oče Avdaga v pogovorih s številnimi pretresata tako vlogo vseh teh mirovnikov, pa seveda domačih in tujih politikov, ne gre pa niti mimo vere. In ko mora Hamza v Chicagu (bodočim) doktorjem in številnim pomembnežem na kratko razložiti in iz prve roke povedati nekaj o vojni v njegovi Bosni (o kateri Američani prav veliko niso vedeli), je to v knjigi približno osem strani, ki se začnejo z besedo »čast« in na katerih avtor skozi glavnega junaka pove pravzaprav vse. Vse.

Zgodba? Glavni junak je Hamza, ki ga spoznamo kot vojaka domače, torej Vojske Republike BiH, ene od številnih enot, ki s soborci skuša obraniti domače Sarajevo. Pred ostrostrelci, pred obstreljevanjem z raketami različnih kalibrov in pred četniki. V zaključku večkrat zapiše – »ne ljudje, četniki«. Nekje blizu ima vedno vojaški nož tanto, ki ga je dobil v dar od očeta Avdage, ob modrih besedah katerega sem se večkrat spomnil tudi na svojega očeta, ki mi je govoril »Tvoji stari starši so odslužili dovolj vojaščine in pretrpeli dovolj vojne za še nekaj generacij vnaprej.« Avdaga je poseben, izredno zanimiv lik, njegova zgodba še bolj, saj avtor z njim poseže v neko upam reči zamolčano in zabrisano zgodovinsko obdobje, saj se je – mlad, naiven in zaletav; v času druge svetovne vojne pridružil nemški vojski. Takorekoč prostovoljno. In preživljal svojo agonijo, kasneje pa tudi njegova družina, nad katero je bil vedno velikanski vprašaj – čigavi so, komu pripadajo, v kaj verjamejo? A Avdaga se je nato s svojo ženo Azro – še ena zanimiva zgodba, ki bi si najbrž zaslužila svojo knjigo!; umaknil ter se trudil vso modrost tega sveta prenesti na svojega sina, Hamzo.

Hamzo – podobno kot še nekaj njegovih soborcev; hudo ranijo in prepeljejo v bolnišnico na način, ki se ga ne bi sramovali največji tajni agenti, superheroji in neuničljivi vojaki zadnjih petidesetih let. Le da skozi strani čutiš, vidiš in slišiš … ostrostrelce, ponorele četniške pozive, zapuščene sarajevske ulice polne ostankov trupel in vozil, popolno temo, ozke ulice, slavni Tunel spasa in tako naprej … Na točki, ko Hamzo pripeljejo v bolnišnico (ki je bila ravno tako tarča raketiranj, enako velja za porodnišnico in ne boste verjeli – srbska vojska je takrat trdila, da to zgolj zato, ker se tam skrivajo muslimanski – ne bošnjaški!; vojaki), je avtor spretno vpletel še enega velikih, a pogosto neimenovanih junakov vojne – doktorja Gavrankapetanovića. Če boste iskali odgovore, jih boste našli.

Tu pravzaprav pridemo do točke, zakaj – poleg tega seveda, da je želel braniti svojo domovino, svoj dom; se je Hamza sploh pridružil vojski, ko pa bi lahko zbežal. Pretresljiv prizor. Sam odide na bližnjo vzpetino, da bi preizkusil kamero, ki jo je dobil v dar od sorodnika iz ZDA in nehote posname tisto, kar ga je spremenilo. Na obisk se je z belim mercedesom pripeljal boter, sicer Srb. Ni bil sam, z njim so bili še štirje bradati, hm, moški. Hotel sem napisati gospodje, ampak ta zgodba nima prostora za cinizem. Hamzina žena Amra botra seveda sprejme z odprtimi rokami, nad obiskom je navdušena tudi njuna hči, v knjigi poimenovana Malecka(tudi boter je zagotovo imel ime, a je ves čas kar Kum), ampak … tisti bradati moški se želijo »pozabavati« z Amro, a ko ugotovijo, da od tega ne bo nič, ji Kum odseka glavo. In v naslednjem prizoru Malecko vrže v zrak ter jo dobesedno prereže na pol. Pomislite, zazrite se vase in iskreno povejte – ne bi tudi v vas nekaj počilo in vas spremenilo za vekomaj?

A čas za Hamzino maščevanje še ni napočil, še marsikaj se bo moralo zgoditi. Mami Azri pove oz. se zlaže, da je Kum prišel po Amro in Malecko ter ju odpeljal na varno v Nemčijo, očetu Avdagi ne more lagat. Očetu je jasno. Mladeniča v nekaj dneh preobrazi v bojevnika, modrega in poštenega, načelnega. »Ne ubijaj starih, žensk in otrok. Ne ubijaj nedolžnih.« mu med drugim položi na srce.

Pristnost in prepričljivost prizorov sta neverjetna. Še enkrat, svoje je naredilo okolje, v katerem sem knjigo bral. Obisk muzeja o vojni pod vznožjem Trebeviča, pa muzej zločinov proti človečnosti in spomini na muzej genocida v Srebrenici in tako naprej. Izpovedi, pričevanja, fotografije, predmeti …, pustijo svoj pečat. Ne dvomiš. Nenazadnje pa je povsem dovolj odpreti kakšno stran z novicami in vidiš, da se trideset let kasneje ni nič kaj veliko spremenilo. Genocid se znova odvija pred našimi očmi in mi znova molčimo in ne storimo nič. Sploh pa ne tisti, ki bi lahko kaj storili. Največji, najmočnejši, najpogumnejši. Tudi trideset let kasneje so v tej vlogi še vedno Združene države Amerike.

In prav tja, prek Rima in zanimivega poglavja v življenju, pot vodi Hamzo, ko enkrat okreva v domačem okolju. Avdaga in Azra ga odpeljeta iz bolnišnice, sprostita mesto za druge, ki jih redno vozijo in ki jih morajo oskrbeti. On je v božjih, torej Alahovih, rokah. Rim in nato Chicago. Ne razmišlja o maščevanju, ampak o življenju. Čeprav njegova duša črni … še toliko bolj, ko se presli v revno, torej dostopno, četrt Chicaga, med same temnopolte, ki v njem vidijo lahko tarčo. Hamza je pogumen, v svoji vojaški jakni, ki je »ne moreš kupiti, ampak jo moraš zaslužiti«, z ostrim umom se zoperstavlja in bori. Na »kahvo« prijazno povabi svojega soseda, ki ga opozori, da zelo verjetno v tisti četrti ne bo preživel niti dneva več. Preseli se. Na videz nekoliko mirnejšo četrt, ki ji vlada temnopolti Big Mike s svojo tolpo, stanovanje pa najde pri prijaznem Andyju (z vzdevkom Don’t worry Andy) in njegovi nekoliko bolj nezadovoljni soprogi. On je, podobno kot Hamza, svoj pekel vojne prestal, a v Vietnamu.

In potem v zgodbo vstopi še Jun (June), dekle iz nesramno bogate družine iz Montane, ki jo zanimata psihologija in estetska kirurgija, obožuje pa tudi klasično glasbo. Dolgo časa se med njo in Hamzo ne zgodi nič in vse deluje, kot da se nič tudi ne bo zgodilo. Hamza dela, skuša biti vesten državljan ZDA, se izogiba težavam (kljub temu, da v Chicagu odkrije tako srbske kot bošnjaške restavracije), a v trenutku nemoči in brezupa zapade v opoj alkohola. Točka preloma je, ko med prosjačenjem na uvozu na avtocesto prepozna bivšega soborca Dina in izve za usode vseh ostalih.

Nekaj časa mi je bilo nenavadno, zakaj se Hamza v vsem tem času ne oglasi staršem in ne vemo nič o tem, kaj se je dogajalo v Sarajevu. Razen tistega seveda, da se je zgodila Srebrenica, pa potem sloviti daytonski sporazum in da v BiH vlada mir. »Mir«. Potem pa Hamza Jun(e) pove, da pač oni taki so, drugačni. In ne glede na to, kako močne so družinske vezi, sta starša vedela, da se jima bo oglasil, ko bo to potrebno. Hamza se zateče k veri, v Koranu najde očetovo sporočilo in zgodba se počasi začne sestavljati. In potem, potem na ulicah Chicaga opazi Kuma …

Rahmanović zavzame stališče, da je ljubezen najpomembnejša. Tista sila, ki te žene naprej, sili živeti. Seveda pa ima vsak od nas tudi drugo, temnejšo plat. Katero bo izbral Hamzo? Ki je skozi Avdagina sporočila, molitve in razmišljanja prišel do spoznanja, da je Jun(e) tista prava.

Ali ima knjiga nekaj sivih lis? Ima. Ena je vsekakor sam zaključek in druga, ki mi ni dala miru, je Azrino (torej Hamzina mama) poreklo. Skozi roman je nekaj omemb glede tega, tudi Hamzina žena Amra se zdi neverjetno podobna (v sprejemanju in tistem kar jo zanima in veseli) Azri in potem je tu še Jun(e). Ampak vse skupaj ni tako zelo pomembno in nikakor ne vpliva na zgodbo.

Tisto, kar je vplivalo name, je dejstvo, da je (morda) dovolj groze in žalostnih spominov. Sarajevo je čudovito mesto, tako polno, živo, nepredvidljivo in … preprosto ima »tisto nekaj«. Ima ljubezen. In ob vseh krasnih pesmih – samo poslušajte Indexe, si Sarajevo vsekakor zasluži tudi eno veliko ljubezensko zgodbo. Mogoče ima Ljubljana v korenu imena »ljubezen«, Slovenija ima seveda »love«, ampak Sarajevo … če začutiš Sarajevo, čutiš ljubezen.

Med branjem knjige sem imel oči kar nekajkrat napolnjene s solzami, v ustih cmok, ustnice stisnjene. Tako zelo pretresljivo in pristno branje je to. Prav s tem namenom sem knjigo želel prebrati med bivanjem v Sarajevu in jo brati v bosanščini. K čustvenemu dojemanju so seveda pripomogli tudi obiski različnih muzejev in pomembnih zgodovinskih točk v samem Sarajevu. Kar pa seveda ne pomeni, da se vas knjiga ne bo dotaknila, če jo boste brali v Ljubljani, Londonu ali pač kjerkoli že. In tako kot sem si želel za Blank, sem vsekakor mnenja, da si tudi Crna duša zasluži prevod v slovenščino.

Connectum, 2021

In če vsi pozabijo

Knjiga, ob branju katere sem se (pre)večkrat počutil zelo nelagodno. Selma Skenderović je nekakšen »ženski Goran Vojnović« prihajajoče generacije ustvarjalk, ki ne pripadajo nikomur.

Tale zadnja oznaka mogoče zveni malo grobo in naj jo pojasnim – Goran Vojnović v svojih romanih in zgodbah, naj so izmišljene (čeprav to niso nikoli) ali pač (avto)biografske, pogosto piše o tej razdvojenosti in še dodatnih težavah. Čigav si? Ne glede na to, iz katere države bivše Jugoslavije prihajaš oz. prihajajo tvoji starši in četudi si rojen v Sloveniji, ne boš nikoli Slovenec. Pač, si »od dol«. Saj veste, s tistim stereotipnim mehkim l-jem. In ko se ti avtorji (in avtorice, seveda, dovolite mi to menda nevtralno poimenovanje v moškem spolu) mogoče enkrat na leto odpravijo na obisk h kakšnim sorodnikom, kamorkoli že, so za njih takorekoč tujci. Janezi, prodane duše. In vsekakor se mi zdi, da tudi Selma Skenderović sodi v to skupino. In naj na tej točki – kot sem že tolikokrat omenil pri ustvarjalcih, katerih korenine so izven Slovenije; zapišem, da je njeno obvladovanje slovenskega jezika odlično. Ko sem pred časom po službeni dolžnosti prebiral komentarje in sporočila naših domoljubcev, me je kar bolelo ob njihovem bornem znanju njihovega materinega (ja, napaka je, vem, z razlogom) jezika, tj. slovenščine.

Vedel sem, da njena dela od nekje poznam in da sem na ta način že razmišljal. Zanimiv strip Iztoka Sitarja Dekliške oči ali O tem se ne govori prinaša upodobitvi dveh njenih del, zgodb – Ko bom velika, bom Viktorija ter Orehova lupina. In že tam sem zaznal to razdvojenost in večno izpraševanje »kdo sem, čigav/a sem?«.

A vse to niso razlogi mojega nelagodja med branjem In če vsi pozabijo. Avtorica je junakinjo Zino (ali daljše Zineto) postavila v dve okolji, dve vlogi, v obeh je tujka. Ni pomembno, ali je od dol ali od gor, pač tujka. V svoji sobi v študentskem naselju, že prej na srednji šoli in sedaj na fakulteti, je pač muslimanka, ki se sicer ne zakriva, ne moli n-krat dnevno, a ne je svinjine, uživa alkohola in je preprosto čudna. Nihče se ne vpraša, kaj je v resnici za tem čudnim, nezaupljivim, previdnim in nenazadnje spoštljivim obnašanjem.

Nasilje, ogromno nasilja. Nad njo in mlajšo sestro Almo, občasno tudi nad mamo. S strani očeta. Z roko, pasom, prepognjenim pasom, zaponko na pasu ali pač, preprosto in na videz neboleče, z besedo. V vsakem primeru nepotrebno, kruto in neusmiljeno. In še bolj kot vse našteto – sprejeto.

Druga plat Zinine zgodbe se dogaja nekje na področju Kosovske Mitrovice, Prizrena in vseh teh nenavadnih vasic, kjer se mešata (ampak tega seveda ne želita!) predvsem bosansko in albansko prebivalstvo, če srbsko in kosovarsko pustimo ob strani. Kdo je kdo, kdo pripada komu, kdo ima več premoženja in kdo ima več pravic? Sorodniki in sosedje, nenavadne vezi, ki nam iz stavka v stavek odkrivajo in razkrivajo bridko ozadje, ki nam, Slovencem, ni znano, še manj pa jasno. In če smo pošteni – tudi marsikje pri nas ni drugače. Sploh pri tistih najbolj klenih, vernih in popolnih. Poniževanje žensk, ustrahovanje, trpinčenje, zanemarjanje, popolna izolacija in še kaj – vse to je povsem običajno. Karkoli iz teh okvirjev ali globoko zakoreninjenih navad izstopa, odstopa, je v resnici čudno. Zanikanje, zvračanje in preusmerjanje krivde in posledično nerazumevanje vse drugih ter obtoževanje na račun nehvaležnosti.

Prva beseda, na katero pomislim? Kruto. Res kruto. Nerazumljivo. Živimo v 21. stoletju, času največjega napredka, ko se ljudje žal vse bolj pogosto obnašamo slabše od živali. (Najbrž sem celo užalil živali, saj kot pravijo – živali v krdelu nikoli ne sledijo najbolj butasti, ampak najbolj sposobni, najpogumnejši, dejansko naj-nekaj, pri nas pa …). Med prebiranjem In če vsi pozabijo sem nemalokrat pomislil na roman Živela bom nizozemske pisateljice turških korenin Lale Gül. Podobna razmišljanja in podobne bitke.

In seveda, kar se ob tovrstnih knjigah vedno vprašam – koliko je biografskega? Ali je to avtoričin način spopadanja s spomini, z bolečino, travmami, nerazumevanjem? Vsekakor upam, da ne. Obenem si mislim, kako je to knjiga, ki bi jo morale brati generacije današnjih najstnikov, ki so prepričani da vse vedo, ampak nič nimajo, niti pravic ne, hkrati pa imajo – oprostite izrazu; polne riti vsega. Ali kot pravijo južno od sončne strani Alp – »tuđim kurcem koprive se mlate«.

Iskreno – In če vsi pozabijo ni prijetna knjiga, je pa vsekakor knjiga vredna branja. Pogosto brez dlake na jeziku – kot življenje. Kruto in neposredno – kot življenje. In ob koncu je človek vesel, da živi, kjer živi in je, kar je, ker … hja, čigav udarec pravzaprav bolj boli – tisti od človeka, ki bi te moral imeti rad ali pač od realnosti, v katero se vsak dan zbujaš?

Cankarjeva založba, 2024

My Game My Way

Svetislav Pešić je v svetu ne le jugoslovanske, ampak kar svetovne košarke, znan kot eden najboljših trenerjev, naj si bo na klubski ali reprezentančni ravni. V tej avtobiografiji razkriva, kako se je iz dobrega igralca razvil v odličnega trenerja in v drugem delu postreže z nekaj že kar strokovnimi vpogledi v delo trenerja in seveda tudi želen pristop igralcev.

Svetislav Pešić je eden tistih košarkarkih genijev s področja bivše Jugoslavije, ki je nase sicer opozoril že kot igralec, a v generaciji, s katero je rasel in igral (rojeni v obdobju po drugi svetovni vojni, npr. Čosić, Plečaš, Jelovac, pa tudi že Slavnić, Kičanović, Dalipagić idr.) ni mogel ravno dominirati, se je pa že tedaj kazal z izredno košarkarsko inteligenco in bil že kot igralec podaljšana roka trenerja. Kariera v beograjskem Partizanu je bila zaznamovana s sporom s trenerjem, svoj vrhunec je doživel pri sarajevski Bosni, s katero je konec sedemdesetih osvojil tako naslov državnih prvakov kot pokal (kar takrat ni bilo niti približno enostavno), bili pa so tudi prva jugoslovanska ekipa z evropsko krono – leta 1979 so bili najboljši v tekmovanju, ki mu danes rečemo Evroliga. Iz igralskih oblačil se je dobesedno preoblekel v trenerska in nadaljeval svoje delo pri Bosni, tisto še bolj pomembno obdobje pa je nastopilo, ko je postal trener mlajših jugoslovanskih, torej državnih selekcij.

Tudi v knjigi daje izredno veliko poudarka t. i. »projektu Bormio2 – v Bormiu je leta 1987 potekalo svetovno prvenstvo U-19 (torej za igralce mlajše od 19 let), kamor je Pešić pripeljal igralce, s katerimi je v prejšnjih dveh letih osvojil dve zlati medalji na evropskih prvenstvih za mlajše, torej v U-16 in U-18 kategorijah. Pa ne le igralce – vzpostavljen je bil sistem in lahko rečemo, da je bila vzpostavljena jugoslovanska filozofija košarke, ki je bila in je še danes takorekoč med najboljšimi na svetu. V tisti generaciji so izstopali Toni Kukoč (izbran tudi za najboljšega igralca prvenstva), Dino Rađa, Vlade Divac, v ekipi je bil tudi že Aleksander Đorđević, pa Miroslav Pecarski in tudi »naš« Teoman Alibegović ter recimo Luka Pavičević. Igralci, ki so kasneje tvorili steber jugoslovanske ter nato hrvaške in srbske košarke, bili najvidnejši člani največjih evropskih klubov – med katerimi so bili tedaj jugoslovanski!; viden pečat pa so pustili tudi v ligi NBA. Ni šlo le za igralce ali trenerja. Šlo je za selekcijo, spremljanje, analizo, priprave, povezanost, način igranja in razmišljanja in seveda bi kdo lahko rekel, da ni težava biti dober trener in zmagovalec s takimi igralci, ampak po drugi strani – lahko je še veliko težje. Ampak Pešić, ki je izhajal iz filozofije Nikolića, Žeravice in drugih trenerskih velikanov, je uspel.

In če bom v nadaljevanju naštel igralce iz te zlate bormijske ekipe in druge že uveljavljene, je treba na tem mestu izpostaviti tudi številne jugoslovanske trenerje, ki so tedaj želi uspehe trdega dela – Tanjević, Ivković, Maljković, Novosel, Jelovac, kasneje tudi Skansi in drugi.

V finalu so bili boljši od Američanov, ki so tedaj igrali z univerzitetnimi, tj. bodočimi NBA, igralci – tako v tedanji ekipi najdemo npr. Garyja Paytona, enega najboljših organizatorjev igre v devetdesetih, Larryja Johnsona (ki je kasneje recimo igral z Divcem pri Hornetsih) in Staceyja Augmona.

Seveda pa projekt Bormio ni pomenil le te ene zmage, enega naslova svetovnih (mladinskih) prvakov, ampak je pomenil prihod nove generacije, ki bo v članski ekipi igrala skupaj z Draženom Petrovićem, Juretom Zdovcem, Zoranom Čuturo, Željkom Obradovićem, Žarkom Paspaljem, Stojanom Vrankovićem, Predragom Danilovićem in mnogimi drugimi, torej velikani jugoslovanske in svetovne košarke. Ekipa, ki je naslednje leto na olimpijskih igrah (1988) osvojila srebrno medaljo, bila potem najboljša na evropskem (1989) in svetovnem prvenstu (1990) ter še leto kasneje na tistem znanem evropskem prvenstvu (1991), ki ga je Jure Zdovc predčasno (dobesedno tik pred polfinalom) zapustil zaradi slovenske osamosvojitve in vojaške agresije. In ne gre pozabiti, da so jim tedaj nasproti stale izvrstne reprezentance Španije, Italije, Grčije, Sovjetske zveze in seveda ZDA. (Ja, pogrešam tiste čase, ko se je igrala čudovita in navdihujoča košarka). In saj veste – to je tista reprezentanca (mogoče so jo Atomsko Sklonište predvideli že konec sedemdesetih v svoji pesmi Ne cvikaj generacijo?), okoli katere se še vedno krešejo mnenja, da je bila najbrž edina, ki bi lahko enakovredno igrala (in morda celo premagala) sloviti, en in edini Dream Team 1992 na olimpijskih igrah v Barceloni.

Obenem je projekt Bormio za Pešića pomenil vrhunec in zaključek oz. široko odprta vrata za nove priložnosti. Precej nepričakovano ga je prepričala ponudba iz države, ki je prej kot po košarki slovela po nogometu – iz Nemčije. Ampak Pešića je – kot priznava; prepričalo prav to, da ni prišel v nek postavljen in delujoč sistem zvezdnikov z velikimi pričakovanji, ampak je bil on tisti, ki je gradil sistem, brusil igralce in – pomnite evropsko prvenstvo v košarki leta 1993? Jaz se ga bolj spomnim po tem, da je Dražen Petrović v kvalifikacijah za to prvenstvo odigral svojo zadnjo tekmo, proti Sloveniji in naslednjega dne umrl. Nemčija pa je na domačem prvenstvu postala evropski prvak. Z ekipo, kjer je bil največja zvezda pravzaprav trener, Svetislav Pešić.

Sledilo je sedemletno obdobje pri berlinski Albi, kjer je nadaljeval svoje delo iz nemške reprezentance – gradil je sistem, vzgajal trenerski štab, filozofijo, izbiral in vzgajal igralce, klubsko kulturo in tako naprej. Vse tisto, zaradi česar je nemška košarka – klubska in reprezentančna; še danes v evropskem in blizu svetovnega vrha. Pa nova sprememba – vodenje jugoslovanske reprezentance (takrat npr. z Bodirogo, Stojakovićem, povratnikom Divcem in drugimi) in najprej osvojeno zlato na evropskem prvenstvu 2001 in potem eno največjih presenečenj v svetovni košarki – po 11. septembru 2001 je naslednje leto v Indianapolisu potekalo svetovno prvenstvo v košarki. Za Nemčijo je takrat recimo igral sin Svetislava Pešiča, Marko Pešić, za ZDA pa med drugimi Reggie Miller, Paul Pierce, Baron Davis, Shawn Marion, Ben Wallace, Michael Finley in Elton Brand. In za Jugoslavijo? Poleg prej omenjenih še Rakočević, Jarić, Drobnjak, Tomašević in Gurović, odlični ekipi pa sta imeli takrat tudi Brazilija in Argentina (na koncu drugi), Nemčija pa je imela takrat v svojih vrstah Dirka Nowitzkega (najboljši strelec, najboljši igralec prvenstva, sicer tretje najboljše ekipe takratnega svetovnega prvenstva). In vsemogočne ZDA? Najprej so jim mero vzeli Argentinci, v nepričakovenm četrtfinalnem obračunu še Jugoslavija in nato v tekmi za 5. mesto (!) za nameček še Španija. Jugoslavija je bila v finalu po podaljšku boljša od Argentine. Saj vem, vse te statistike si lahko preberete kjerkoli na sevtovnem spletu, ampak v My Game My Way boste o tekmah, pripravah in razmišljanjih lahko brali iz perspektive tistega, ki prevzame odgovornost za poraz, trenerja.

Po še enem kariernem in trenerskem vrhuncu je Pešić šel novim izzivom naproti – med vrhunce vsekakor lahko zapišemo trojno krono z Barcelono (špansko prvenstvo in pokal ter Evroligo, vse v isti sezoni, kar je v košarki prej izjema kot pravilo), pa razgibano klubsko popotovanje po Evropi (Španija, Italija, Nemčija, Srbija, Rusija), leta 2021 pa je znova sedel na klop srbske košarkarske reprezentance. Tu je bil Miloš Teodosić, eden najbolj kreativnih organizatorjev igre 21. stoletja, pa seveda Nikola Jokić, v tem trenutku zagotovo eden najbolj inteligentnih košarkarjev, prvak lige NBA in MVP. Srebro na svetovnem prvenstvu 2023 (poraz proti Nemčiji) in bron na olimpijskih igrah 2024 (zmaga proti Nemčiji in lepo ali grdo, poraz v nenavadni polfinalni tekmi proti ZDA). In če se je ne več najmlajšemu Teodosiću Pešić skoraj zlahka odrekel, je ekipo gradil okoli Jokića in njegove genialnosti (povprečje na olimpijskih igrah 19 točk, 11 skokov in 9 podaj), mu dodal Bogdanovića, Micića, Petruševa, Avramovića, Marinkovića, Jovića in mnoge druge. Kje bodo na letošnjem evropskem prvenstvu? Visoko, najbrž/morda višje od Slovenije. Zakaj? Tudi zaradi Svetislava Pešića. Igorju Kokoškovu s Srbijo ni uspelo to, kar mu je uspelo s Slovenijo, najbrž pa je vseeno postavil neke temelje, na katerih je Pešić uspešno gradil in žel uspehe. Pri nas ni uspelo niti Trifunoviču niti Sekuliću, pa čeprav imamo najbližji ekvivalent Jokiću – Luko Dončića.

Tisto, kar je pri knjigi všečno, zanimivo in privlačno, je vsekakor dejstvo, da je Pešić v svojih zapisih neposreden in iskren. S kom se je sprl, kdo je len, kdo je iznajdljiv, kdo zna goljufat, kdo je zabaven in kdo je strogo profesionalen. Kako je on krmaril skozi vse to – pomočnike, lastnike in menedžerje oz. športne direktorje klubov, s kom vse je imel opravka, s kakšnimi pričakovanji in zahtevami, zakaj se je določeno poglavje zaključilo prej, še pred vrhuncem. Dejstvo, da so zapise s sicer kratkimi, ampak sporočilno močnimi izjavami dopolnili Divac, Stojaković, Bodiroga, Rodl, Alexis, Schrempf, Welp, Gasol in mnogi drugi velikani evropske košarke, ki so Pešiću neizmerno hvaležni, da so bili del njegove kariere.

Pešićevi karieri v knjigi sledi še njegova (trenerska, košarkarska in nenazadnje življenjska) filozofija, ki ji pripade kar lep del knjige, ampak nam da vpogled v njegov način dela in razmišljanja. Na trenutke dolgočasno, na trenutke strokovno, ampak za vse tiste, ki jih košarka zanima – iz kateregakoli vidika že; vsekakor zanimivo branje. Predlagam ga tako staršem (perspektivnih) košarkarjev kot tudi slednjim – odrekanje, trening, odrekanje, trening oz. kot na neki točki zapiše Pešić – bistvo uspeha je ponavljanje. Torej, trening. Ni vse le talent, ampak je to zgolj začetek. In imeti dobrega trenerja, ne glede na to, ali je igralec na začetku svoje košarkarske poti, na točki prehoda med člane, pred vrhuncem ali na vrhuncu kariere, je odlična popotnica. In seznam igralcev, klubov in dosežkov Svetislava Pešića je občudovanja in spoštovanja vreden. Recept za uspeh? Ne, vsekakor pa smerokaz.

Pi-press Pirot, 2023

U lancima

Kolegica (sem kar malo drzen s tem izrazom, a o tem kasneje) Nina Savčić mi je svoj (kratki) roman U lancima podarila, ko sva se poleti 2024 naključno srečala v Beogradu. Ninin spisek izobrazb in dosežkov ter tudi nagrad je dolg in sodeč po tem romanu, več kot zaslužen.

A zgodba se ne začne poleti 2024 v Beogradu, ko sem z otroki raziskoval srbsko prestolnico, ampak še leto prej, ko sva se z Nino po službeni dolžnosti spoznala v črnogorskem Sutomoru, kjer smo imeli delavnico komuniciranja v primeru nesreč. Torej – službena kolega. Drzno bi bilo reči, da sva pisateljska kolega, saj je njen jezik mnogo bolj dovršen, slog popolnoma drugačen in me pravzaprav ne čudi, da ima »za pasom« pester nabor dosežkov.

Branje njenega romana – v slovenščino bi ga najbrž prevedli kot V verigah (mogoče bi bilo primerneje okovih?); sicer ni preprosto. Brez poglavij, zelo strnjeno in brez jasnih razlik med premim in spremnim govorom, z mešanjem resničnega in domišljijskega sveta oz. sveta kot posledice omamljenosti – od zdravil, alkohola ali drog, mogoče pa tudi vsega trojega.

Neimenovani junak je zaposlen na spet neimenovanem, ampak zelo pomembnem ministrstvu. Glede na njegov odnos do dela in nadrejenih, pa tudi kolegov, je seveda cel čudež, da sploh še ima službo, kar seveda lahko razumemo tudi kot svojevrsten posmeh delavcem v srbski javni oz. državni upravi. Ima pa naš junak prav poseben dar in sicer nek prirojen občutek za domiselno, doživeto, po potrebi srce parajoče ali pač navdušujoče pisanje različnih govorov, posvetil in osmrtnic. (Malo sem se spomnil na Cvitkovičev Odgrobadogroba in sprva celo mislil, da zna zgodba zaviti v podobno smer.) V tem je tako dober, da mu je za službo pravzaprav vseeno in bralec se ne bo mogel znebiti občutka, da kar malo izziva, da bi ga odpustili, a se to ne zgodi. Odsotnostim, pijančevanju in pijanosti ter omamljenosti navkljub. Med branjem mi je bilo vse bolj jasno, zakaj mi je Nina v posvetilo zapisala »U nadi da če se zabaviti čitajuči …«.

In po spletu naključij naš junak spozna Jeleno. Sprva se zdi, da nič kaj privlačno, a zanj domala vilinsko, angelsko oz. bajeslovno žensko, ki ima za njega prav posebno nalogo – želi, da napiše avtobiografijo človeka, ki je pred kratkim umrl in si to (tj. biografijo) zasluži. Ne dobro, že kar odlično plačano delo, ki ga junak sprejme – sicer bolj zato, da bi kar največ časa preživel z njo, a dogovor je dogovor. Tako izve nenavadno življenjsko (ali pač morda povsem izmišljeno) zgodbo t. i. Generala, osamljenega starca, v katerem je Jelena prepoznala očetovski lik, on v njej izgubljeno hči, šlo pa je za človeka, ki je bil brezpogojno zvest Titov služabnik in ki je sploh v odnosu do svoje družine storil veliko napak. Tudi to, da se je odrekel lastni hčeri, kar je seveda obžaloval. Vse je vestno zapisoval v dnevnike, ki jih je izročil Jeleni, oni pa – kot delovno gradivo, našemu junaku. Med stranmi se seveda utegne skrivati kakšna skrivnost …

Tudi glavni junak se seveda sooča s številnimi (družinskimi) travmami – nenavaden odnos med očetom in mamo, izgubljen odnos med njim in očetom ter odnos med njim in mamo, ki vas utegne pahniti v stanje hudega nelagodja, predvsem v fazo izpraševanja. Raznolike oblike nasilja, veliko bolečine, želje po nadvladi ter takšne in drugačne odvisnosti, nekaj malega poželenja in ljubezni, predvsem pa veliko trpljenja. Avtorica je, odlično izobražena na tem področju, v pripoved vnesla kar nekaj literarnih, glasbenih in filmskih referenc, predvsem pa spretno drži tempo in na koncu poskrbi za dokaj nepričakovan preobrat.

Vsekakor je treba priznati, da je naslov U lancima več kot odličen. Nekaterim okovi in verige prijajo, ker jim je všeč bolečina, ker jih to vzburja in jih mogoče privede celo do nekega višjega stanja, drugačnega in prav posebnega užitka. Skozi vse to se skozi pripoved glavnega junaka sprehodi – in seveda občuti; tudi bralec knjige. Če sodite med tiste, ki vam tovrstne prakse in navade niso všeč, boste pač prisiljeni malo razmišljati izven običajnih okvirjev. Vsekakor pa – če boste le imeli priložnost; poiščite knjigo in jo preberite. Upam si sicer reči, da si zasluži tudi slovenski prevod, a ne vem, če ga bo dočakala.

Arhipelag, 2021

Pamtim to kao da je bilo danas

Naslov knjige oz. biografije, po katerem boste ljubitelji jugoslovanskega rocka nemudoma vedeli, o kom knjiga govori. Gre za uvodni stavek pripovedne pesmi z istim naslovom na prvencu Das ist Walter in kot uvod v eno najbolj znanih pesmi – Zenica Blues.

Zabranjeno pušenje, ena najbolj znanih in zagotovo tudi poslušanih glasbenih zasedb iz tistega (osemdeseta 20. stoletja) časa. No, njihova poslušanost in priljubljenost tudi v zadnjih letih ni popustila. Nočete vedeti, kakšne cene dosegajo njihove vinilne plošče iz tistega obdobja. Nastali so dobesedno na ulicah in v kleteh Sarajeva ter v besedila prelili številne zgodbe z mestnih ulic, stanovanj, parkov, kleti in taksijev. Kljub punk koreninam so bili med začetniki novega primitivizma, ki so si ga potem lastili mnogi drugi, njihovo delo je bilo neločljivo povezano tudi s priljubljeno TV-oddajo Top lista nadrealista. Vse skupaj je občasno prekinil kakšen škandal, potem žal tudi vojna, zadnji dve desetletji pa tako ali drugače lahko spremljamo spor med nekoč glavnima akterjema – Sejom Sexonom in Neletom Karajlićem. In upam si trditi, da bo pekel skoraj zagotovo zmrznil in še kaj drugega za povrh, kot da bi videli tisto najboljšo postavo Zabranjenog pušenja še kdaj združeno na odru. In če se to zgodi, si bodo oder najbrž delili z Johnnyjem Štulićem in Videosexom.

Knjigo Patim to kao da je bilo danas, ki je na nek način veliko več kot biografija Zabranjenog pušenja in Seja Sexona, sta skupaj pisala Boro Kontić in Sejo Sexon (s pravim imenom Davor Sučić). Boro Kontić je bil tisti, ki je leta 1979 začel z radijsko domislico, imenovano Top lista nadrealista, ki je bila pravzaprav kolaž glasbe, različnih efektov in arhivskih posnetkov, vse skupaj z dodatkom tipičnega sarajevskega humorja. No, za preboj je poskrbel Zlatko Arslanagić (njega poznate predvsem kot glavnega ustvarjalca v skupini Crvena jabuka), ki je Bori ponudil nekaj več konkretne in izvirne vsebine – prva je bila napad in zasedba Radia Sarajeva s strani članov Top liste nadrealista.

Tako da ne skrbite – vse tisto, kar je kasneje počel Radio Ga-Ga, kar so in še vedno z jutranjim radijskim programom počnejo številne komercialne radijske postaje, je na nek način odkrivanje tople vode. Ekipa Top lista nadrealista je vse to in še kaj več, še kaj bolj drznega, predvsem pa izvirnega, počela na začetku osemdesetih. Seveda so imeli tudi oni odlične učitelje, predvsem pri Letečem cirkusu Montyja Pythona in na nek način tudi v stripovskem Alanu Fordu. Vedno znova stojim tudi za trditvijo, da Branko Đurić – Đuro (ki je bil nepogrešljiv del ekipe nadrealistov) v vseh oddajah in filmih, ki jih je produciral v zadnjih tridesetih letih, ni ponudil kaj bistveno novega, ampak predvsem izboljšane šale in prijeme Nadrealistov.

Zgodbi Top liste nadrealista (še vedno smo pri radijski različici) in Zabranjenog pušenja sta se odvijali takorekoč ena mimo druge. Nele Karajlić (s pravim imenom Nenad Janković) in Zena (s pravim Zenit Đozić) sta bila člana obeh nenavadnih sarajevskih kolektivov. Zabranjeno pušenje so bili tedaj – decembra 1980; čistokrvni punk band, ki je nastopal po kleteh, garažah, zakloniščih in pravzaprav vseh prostorih, ki bi jim danes težko rekli koncertno prizorišče. Bora Kontić je od prvega koncerta dalje verjel in bil prepričan, da gleda nekaj res velikega. Nekaj veliko večjega od Top liste nadrealista.

A bilo je to zelo stresno obdobje po Titovi smrti, ko šale, sploh pa s političnim prizvokom, niso bile najboljše sprejete. Nadrealistom in Zabranjenom pušenju je na pomoč priskočil takrat eden najbolj znanih sarajevskih rockerjev Milić Vukašinović – Mića (Vatreni poljubac), v njegovem krogu sodelavcev pa je bil tudi Goran Bregović (njega najbrž ni potrebno posebej predstavljati?), ki je Pušenju kasneje občasno veliko pomagal ter Zoran Redžić (basist v skupini Bijelo dugme, njegov starejši brat je igral pri Indexih), lokacija pa klub Mažestik. Zabranjeno pušenje, ki so tedaj že ustvarjali veliko lastne glasbe – prvo besedilo, ki ga je napisal Sejo Sexon, je bilo Anarhija all over Bašćaršija s kultnim verzom »Sejo se danes super osjeća«, ki smo ga kasneje rahlo spremenjenega slišali tudi v filmu Outsider, za katerega je glasbo ustvarjal Saša Lošić, frontmen Plavog orkestra, še enega nesmrtnega sarajevskega benda; pa je tedaj že pripravljalo prvenec Das ist Walter.

Mlajši boste ob omembi Das ist Walter najbrž pomislili na priljubljeno čevabdžinico, nekateri na pesem Dubioze Kolektiv Walter, starejši pa seveda na kultni film Valter brani Sarajevo z vsemi najpomembnejšimi jugoslovanskimi igralci tistega časa. Kdo je pravzaprav Valter? Narodni heroj Vladimir Perić – Valter ali … kot vidimo na koncu filma, mesto Sarajevo? No, kot zanimivost – lani sem si med pohajkovanjem po bivši skupni državi kupil strip Valter brani Sarajevo Ahmeta Muminovića in bil osupel nad podatkom, da so na Kitajskem (kjer so nad Valterjem navdušeni) prevod stripa natisnili v kar osmih milijonih izvodov!!! Za Kitajsko sicer drobiž glede na število prebivalcev, za nas pa …

In tu v knjigi Pamtim to kao da je bilo danas šele na sceno (ali med strani) stopi Sejo Sexon oziroma Davor Sučić. Sejo Sexon je bil glavni tekstopisec Zabranjenog pušenja in tisti, ki ste skupino začeli spremljati šele po razpadu bivše skupne države in po zaslugi uspešnice Možeš imat moje tijelo (z albuma FIldžan viška), boste morda presenečeni, da je bil Sejo sprva zgolj kitarist. Peti je začel šele potem, ko moral. Glavni pevec je bil dr. Nele Karajlić, izvrsten interpret in nastopač, poln norih domislic, kako še dodatno začiniti koncertni nastop, ki je bil praviloma vedno nekje na robu pogojno sprejemljivega.

Zabranjeno pušenje so za čas rajnke SFRJ izdali le štiri polnokrvne albume – že omenjenega Das ist Walter (1984), Dok čekaš sabah sa šejtanom (1985), Pozdrav iz zemlje Safari (1987) in Male priče o velikoj ljubavi (1989). Štiri plošče, za katere upam trditi, da bi jih moral imeti v lasti vsak ljubitelj kvalitetne jugoslovanske glasbe. Slabih skladb takorekoč ni, mogoče so samo tiste malo manj znane. Boro in Sejo pa nas skozi knjigo poneseta skozi ustvarjanje vseh štirih plošč in posamezne zgodbe – od Selme do Fikrete, Selene do Šekija (morda niste vedeli, ampak Šeki Gayton, bobnar in taksist, je bil kasneje bobnar Sokolov in nekaj časa njihov manager), Ibre do gospođe Brams in seveda vse do Pišonje in Žuge (ki sta bila resnični osebi), Vratnika, FK Sarajevo in FK Željezničar, izvedeli boste, ali je baba Atif v resnici obstajal, potem je tu seveda nesmrtni Asim Ferhatović – Hase in tako naprej.

Skozi vse to se prepletajo Nadrealisti, tudi njihov kasnejši prehod in uspeh na televiziji ter izdajanje kaset, pa afere – med najbolj slavnimi in zloglasnimi je seveda »Crko Maršal«, ves čas okoli skupine kot sateliti krožijo Milić Vukašinović, Elvis J. Kurtović, Goran Bregović, Đuro in njegova Bombaj štampa, pa Plavi orkestar in Crvena jabuka, za kratek čas Emir Kusturica, v duhu je tu pogosto Johnny Štulić (kot vzornik, zgled kreativnosti in pesnik z mestnega asfalta) in nemalokrat tudi Buldožer (predvsem z vidika nepredvidljivosti in kreativnosti), tudi mimo še enih slovenskih »enfant terrible«, Laibach, ne gre. Anekdote, mestoma zelo preproste razlage, cel pojem in kult novega primitivizma, kaj in zakaj se je dogajalo in zgodilo – skozi oči in pripoved takorekoč glavnega akterja.

In seveda je potem prišla vojna … Sarajevo kot smo ga nekdaj poznali in si danes domišljamo, da je spet tako, je iz enoločnice bratstva in edinstva postalo kotel sovraštva in nestrpnosti. Naenkrat je postalo pomembno, kaj je kdo, vojna pa je pokazala tudi, kdo je kaj. In tako kot je Sejo Sexon s svojimi, takrat smo jim rekli zagrebški Zabranjeno pušenje, izdal ploščo Fildžan viška, je Nele Karajlič v Beogradu izdal Ja nisam odavle. Obe takorekoč povojni plošči, a močno zaznamovani z vojno in duhom starega Zabranjenog pušenja. Sam sem imel takrat priložnost v razmeroma kratkem obdobju videti obe zasedbi – Sejova me predvsem zaradi neprepričljivega glasu in glasbeno malce nenavadne podlage ni prepričala, Neletova v slabo napolnjeni Hali Tivoli toliko bolj – punk-rock, povezovalne domislice in šale ter glas oz. izvedba kot je treba. Brez nekega – oprostite izrazu, političnega sranja in obsojanja.

Na tej točki, govorimo o koncu devetdesetih, so se zadeve med glavnima akterjema začele zaostrovati. In kot Sejo razloži v Pamtim to kao da je bilo danas, precej grobo, nespametno in – pa mi še enkrat oprostite, balkansko. Sejo Sexon kaj veliko sicer ne komentira, a pojasni dovolj, da bo tudi povsem neukemu bralcu postalo jasno, da je bil Nele Karajlić tisti, ki je šel čez mejo na področju spoštovanja oz. bolj kršenja avtorskih pravic. Dejstvo je, da Sejo ne oporeka plošči Ja nisam odavle, niti ne kasnejšemu delu pod imenom No Smoking Orchestra (kjer je sodeloval tudi Emir Kusturica) in žanru »unza-unza time«, ampak ima težave s tem, da je Nele pesmi (besedila, glasbo) in konec koncev celo ime skupine prodajal kot svoje. Prodajal. Seveda na ta račun tudi služil.

Sejo Sexon se v knjigi seveda loti tako medvojnega kot povojnega obdobja, iskanja prostora pod soncem, oživljenega in spremenjenega Zabranjenog pušenja, svoje vloge kot pevca in nastajanja novih plošč, kjer govorijo o novih temah, a skušajo ohraniti socialno angažiran in pripovedni duh osemdesetih. Ali jim uspeva? Presodite sami. Osebno mi je Fildžan viška povsem solidna plošča, tudi zadnja Karamba! (2022) ni napačna, izgubljati so me začeli pri Agent tajne sile (1997) in Bog vozi Mercedes (2001), tako da nekaterih plošč vmes nisem niti zaznal. Zdelo se mi je, da tokrat pa gre za odkrivanje oz. pogrevanje (lastne) tople vode in da nimajo kaj povedat, za nameček so bili takrat pri nas zelo aktivni Zaklonišče prepeva, ki so na trenutke zveneli kot slaba kopija kopije (sprva Riblje čorbe in kasneje Sejovega Zabranjenog pušenja).

Sejo Sexon verjame v svoje delo in verjame v Zabranjeno pušenje. Poleg tega je delal tudi glasbo za gledališče in film ter seveda veliko nastopal. Iz knjige je jasno, da s ponosom gleda na vse, kar je v dobrih štirih desetletjih delovanja ustvaril in dosegel. Kanček obžalovanja morda, ker so šle nekatere stvari tako daleč in se tudi on sam zaveda, da tistega Zabranjenog pušenja iz osemdesetih ne bomo nikoli več videli in slišali. Skratka – če radi poslušate Zabranjeno pušenje in želite izvedeti še marsikaj več, je potem to knjiga o vas.

In naj storim še en korak vstran. Pamtim to kao da je bilo danas je biografija. Edino kar v njej pogrešam, so pogledi in mnenja ostalih članov oz. ljudi, ki so (so)ustvarjali Zabranjeno pušenje, a po drugi strani knjiga ne nosi naslova npr. Avtorizirana biografija Zabranjenog pušenja. Nekaj več kot 300 strani. Diskografija in fotografije. V celoti je objavljenih nemalo besedil, ki so umeščena v sam kontekst pripovedi. Izvemo marsikaj, bodisi pozabljenega, zamolčanega ali celo skritega, mogoče nepojasnjenega. Nekaj časa nazaj sem pisal o avtorizirani biografiji skupine Niet in njenemu ustvarjalcu oz. piscu očital marsikaj – predvsem praznost. Pamtim to kao da je bilo danas pa poleg kopice znanega in manj znanega ponuja veliko vsebine. In je kot taka lahko tudi zgleden primer, kako napisati berljivo in zanimivo biografijo.

buybook, 2024

Dobri ljudje, vešči nasilja

Na Luko Zorenča sem bil »opozorjen« že ob izidu njegove prve knjige Ris, izpoved bivšega pripadnika specialnih sil. Čeprav jo imam nekje na polici, sem jo preskočil oz. me čaka na branje in zagrizel v tole nadaljevanje …

Ali je bila odločitev prava in bi bilo morda vseeno boljše, da bi se z glavnim akterjem spoznal iz osnov, bom najbrž vedel, ko bom prebral Risa … Luka Zorenč se, poleg tega da je bivši »specialec«, specializiran za medicino, sicer zadnja leta ukvarja z izobraževanji in svetovanji ter drugimi pogodbenimi deli s področja taktičnih veščin, medicinske podpore in varnostnega svetovanja. Na prvi videz in tudi občutek – vojak. Čeprav to ni več. Ali se uporablja naziv pogodbenik, najemnik, plačanec ali kontraktor, zame so tovrstni ljudje vedno »mercenaries«, ta zanimiv izraz mi je ostal v spominu od mladih let. In kakorkoli me je na nek način navduševal, mi je šel obenem tudi vse bolj na živce. Pač, vojak.

V Dobri ljudje, vešči nasilja, se v uvodnem poglavju spoprime s precej težko odločitvijo, zakaj želi zapustiti vojsko, tvegati, ampak zaživeti drugačno življenje. Pa čeprav mu je jasno, da bo težko počel nekaj v drugačnem, običajnem svetu, ker je pač vojak. In čeprav Risa nisem bral, si upam trditi, da je bil Luka Zorenč predan vojak. Sposoben, profesionalen, učeč in prilagodljiv, tudi glede na situacije, v katerih se je znašel. Najbrž tudi eden tistih, s katerim nočeš »češenj zobat« po nekaj pijačah in po vse bolj bučečem navalu testosterona. Jasno je, iz opisov vseh teh svojih pogodbenih poslov in dogodivščin, da obvlada stvari, o katerih predava, svetuje in izobražuje. Medicina, taktika, varovanje. Lepo je brati o stvareh, o katerih veš nekaj, ampak pravzaprav nič, od človeka, ki jih obvlada. Naj bo to v afriški savani oz. sredi ničesar, v kakšni evropski prestolnici, na vse bolj podivjanem vzhodu (Rusija in Ukrajina) in najbrž še kje. Obenem je človek, ki ga najprej sesuje smrt matere in nato še brata. Vse znanje in veščine tega sveta ti potem ne pomagajo, ko se moraš soočiti s takšno izgubo, ko se je treba soočiti s strtim srcem.

Zakaj mi gre potem na živce? Ne morem reči, da zato, ker je vojak, čeprav priznam, da imam do vojakov pomisleke in da poznam nekaj neverjetno zoprnih posameznikov, ki so ali pa še vedno služijo domovini. (Ni nujno, da zgolj v uniformi Slovenske vojske.) Poznam tudi nekaj naravnost imenitnih ljudi iz vojaškega sveta, res pa z njimi težje sklepam neka tesnejša poznanstva. Drug svet. Svet, ki mi je zanimiv, a se v njem ne znajdem, ker nisem tak tip človeka. Biti obenem v »službi domovine«, varovati, pomagati, oskrbovati, svetovati in biti obenem tako poln sam sebe. Ne gresta mi skupaj ta človeška plat, skromnost in obenem kot pravijo »larger then life persona«.

Mogoče je imel tudi Zorenč s tem težave, ko je iz nekega urejenega in vodenega vojaškega okolja prišel na eno prvih pogodbenih zadolžitev v afriško divjino, kjer je bilo treba nenehoma improvizirati, se prilagajati in se še vedno včasih ni zgodilo nič. Iz prebranega bi si upal reči, da se je prav tam soočil z lastno majhnostjo in odvisnostjo od marsičesa (pa ne govorim o kakšnih substancah, ampak takorekoč o osnovnih pogojih za življenje). Tam so mu vojaška strogost, disciplina in tudi trening pomagali, da je zdržal. Ni pa se tam počutil prav dobro ali čisto kot on sam.

Za razliko tako od Rusije in Ukrajine, kamor je odšel tik pred izbruhom te še vedno divjajoče vojne oz. tik po začetku. Vojaški um ga tu ni pustil na cedilu, videl in razumel je, znal se je gibati, umikati in slediti varnostnim protokolom, nezaupanju in ves čas je imel vklopljen nek radar previdnosti. Prav iz teh dveh primerov se mi je zdelo tako zelo očitno, da bo za vedno ostal vojak.

Tisto, kar je pri sami knjigi treba omeniti, je vsekakor resničnost oz. pristnost. Dejstvo je, da si laiki življenje teh nekih svetovalcev, taktikov ipd. predstavljamo čisto preveč filmsko. James Bond, Jason Bourne, Ethan Hunt in mnogi drugi posebni agenti, da »zlobcev« niti ne naštevam, so pustili svoj davek. Tako kot mnogi avanturisti, ki potujejo po svetu in kažejo vse turistične bisere, pozabljajo pa na bedo. Ruševine, razvaline, revščino in pomanjkanje osnovnih pogojev za življenje. Tudi tistega, kar noben film ne pokaže, Zorenč pa jasno razloži in zapiše, kako težko je dobiti tako delo. Ne glede na to, kakšen strokovnjak si. Da moraš kdaj kaj narediti tudi brez plačila in na lastne stroške. Pa niso to le izobraževanja, ampak tudi prevoz, bivanje in tako naprej. Veliko več trnja kot cvetov in zvezd. Življenje, kruto in pogosto neprijazno.

No, v takih pogojih dela Luka Zorenč. Tako, lahko rečemo kar negotovo, Luka Zorenč živi. Ali pač vsaj je in je danes spet s trdim delom in predanostjo ter nenazadnje ljubeznijo do tega, kar počne, živi vseeno nekoliko bolj lahkotno. Zasluženo.

Iskreno, niti predstavljati si ne znam, kako bi osebno zdržal v takih pogojih brez nekega vojaškega urjenja in sposobnosti odrekanja. Ker vsi smo lahko pametni, kako bi šli pomagat tja in tja ali pa nenazadnje, kako bi šli živet na samoten otok brez vsega, kar nam je danes postalo del vsakdana (npr. elektrika, tekoča voda, stranišče, topel tuš, internet, streha nad glavo – ne berite tega v vrstnem redu!), ampak najbrž več kot nekaj dni ne bi zdržal nihče od nas. Kako pravijo – cena miru je visoka? Najbrž drži, ne glede za to, za kakšen mir gre.

Dobri ljudje, vešči nasilja ni knjiga za vsakogar. Področja, o katerih piše avtor, vas morajo vsaj malo zanimati, če so vam vsaj malce znana, toliko boljše in toliko bolj zanimivo. Če pa pričakujete vratolomne pregone po prestolnicah, visoko tehnološko opazovanje daleč od oči, izdaje na državnem vrhu, kovčke, polne denarja ali pa avanturistično preganjanje krivolovcev po afriških stepah in brezpotjih … no, tega ni. Ker tega pravzaprav ni.

Samozaložba, 2025

Hard land

Benedict Wells orihaja na seznam avtorjev, ki ne razočarajo. Po fantastičnem O koncu žalosti sem takorekoč na dah, predvsem pa z užitkom prebral še Hard land, pripoved o odraščanju v majhnem ameriškem mestu sredi osemdesetih.

Hard land sicer nosi naslov po pesnitvi Williama Morrisa, ki je na nek način rdeča nit, ena od 49 velikih skrivnosti mesteca Grady, kjer se roman odvija. Kaj je bistvo, kaj je sporočilo Hard landa, kot ga morajo v eseju prepoznati in odkriti vrli najstniki v Gradyju? Morda boste prišli do spoznanja, da je enako, kot je tudi sporočilo romana Hard land, čeprav se osebno s tem ne strinjam. Wells je pač še enkrat izvrstno dokazal, kako lepo zna peljati zgodbo in jo tudi smiselno zaključiti.

In če se je v O koncu žalosti osredotočil predvsem na odnose znotraj družine ter tragično smrt staršev in žalovanje, se v Hard land najbolj ukvarja s tegobami odraščanja. Sredina osemdesetih in neko majhno mestece me sicer najprej odpelje Stephenu Kingu naproti, moja najstniška hči je pomislila na priljubljeno serijo Stranger Things, sam sem najprej pomislil na še eno TV-serijo, in sicer Happy Days ter prišel do zaključka, da je v marsičem podobna filmu, ki je v osemdesetih kar pošteno pretresel to kulturo – Nazaj v prihodnost (Back to the Future), ki je tudi v sami knjigi kar nekajkrat izpostavljen. Najbrž si ni težko predstavljati, da je želel biti v osemdesetih marsikateri najstnik, sploh če je veljal za malo čudaka, piflarja oz. je bil potisnjen na rob, na neki točki postati tako »kul« kot Marty McFly. In pa še ena močna referenca, ki se mi je začela slikati šele ob koncu branja – John Green. Torej nič okultnega, tudi strašljivega ne, nič fantazijskega, pa čeprav – mar ni najstništvo po drugi strani vse to?

Hard land pripoveduje o letu življenja na začetku 15-letnega Sama, izobčenca. Ne le, da je v zadnjem poletju ostal brez prijatelja Stevieja, ki se je odselil, najhuje je to, da se je mamina bolezen (rak) vrnila, da zdravljenje ne poteka najboljše in Sam ve, da bosta na neki točki ostala sama z očetom. Njun odnos bi najlažje opisali tako, da ga ni. Ker ga ni. Starejša sestra Jane je odšla v Los Angeles, kjer je scenaristka uspešne TV-serije in je domov ni veliko, ali spet kar nič. In v stanju, ko se mamino stanje spet slabša, želita starša Sama poslati k teti Eileen v Kansas, kamor pa on niti pod razno ne želi, saj ve, da ga bosta tam trpinčila bratranca. Če že, potem je rajši trpinčen doma. V mestu Grady, v zvezni državi Missouri in ob jezeru Virgin, kjer bo moral v naslednjem šolskem letu profesorju Inspectorju (še en zabaven vzdevek in poklon)oddati esej o pesnitvi Hard land. V vsej zgodovini Gradyja je bil le en esej doslej ocenjen s petico, ali je to resnica ali urbana legenda oziroma povedano drugače, kdo, če sploh, je petico dobil; je tudi ena od 49 skrivnosti Gradyja. Sam se trudi z igranjem kitare, obožuje matematiko in mir največkrat najde na bližnjem pokopališču. (Dobesedno recept, da si prislužiš oznako čudaka).

Do spremembe pride, ko se Sam odloči, da se bo zaposlil v lokalnem, propadajočem in kmalu-se-zapirajočem kinu Metropolis. Prodajal bo karte, kokice, pijačo, čistil, menjaval filmske role na projektorju in tako naprej. Glede na pravzaprav porazen obisk kina veliko dela, kaj šele težkega, ne bo imel. Tam pa spozna trojico, ki bo njegov svet kaj kmalu obrnila na glavo – nepredvidljiva in neobrzdana Kirstie Andretti (hči lastnika kina), temnopolti Brandon James, v svoji družbi dobrodušni nogometaš z vzdevkom Hightower(namig: Policijska akademija) in pa Cameron Leithauser, sin nesramno bogatega očeta, ki pa v življenju ne želi hoditi po očetovih stopinjah, obenem je prikrit homoseksualec in tisti, ki se praviloma prvi pridruži Kirstiejenim še tako prismuknjenim ali divjim idejam. Velja omeniti še Chucka Bannisterja, lokalnega »bullyja«, katerega tarča zna biti seveda tudi Sam in pa priljubljeni lokal Larry, v katerem se zbirajo vsi, ki jim je to dovoljeno.

Sama, čeprav sprva iz te starejše in izoblikovane druščine izpade, počasi začnejo vendarle spuščati medse, tudi skozi vrsto nepredvidljivih iniciacijskih obredov, ponočevanj in popivanj ter recimo tipičnega najstniškega druženja. Delamo, se zabavamo, se vozimo do neke točke, se zabavamo vmes in tam ter tako iz dneva v dan, od jutra do noči. Samu dejansko v vsem tem času uspe pozabiti na vse hujše mamine zdravstvene težave, predvsem pa vse bolj spoznava, kdo je on sam, seveda se vmes uspe tudi zaljubiti v Kirstie, pa čeprav je jasno, da bo šlo za nesrečno ali neuresničljivo ljubezen in tke prijateljske vezi z vsemi tremi.

Zgodba pripovedno spretno pluje po valovih in trči v visok val na Samov 16. rojstni dan ter se na tej točki tudi zlomi s smrtjo njegove mame. Neizmerna sreča in ponos se v trenutku spremenita v veliko izgubo, globoko žalost. A Wells ne zapade v neko ceneno ali predvidljivo patetiko, ampak zgodbo spretno pelje naprej. Če celo zgodbo primerjam s čudovito, a krhko pajčevino, v katero se je tokrat zaletel besen vihar, uspe avtor spretno potegniti niti skupaj in plesti naprej. Odlično razvija like, njihove medsebojne odnose, soočanja s težkimi vprašanji – naj bo to smrt, spolna usmerjenost, zlorabe, nadaljevanje šolanja ali kaj drugega podobno perečega; spremembami, vse skupaj pa nadgradi še z odlično debato med Samom, ki je v tistem obdobju precej na dnu in Inspectorjem (profesorjem, pri katerem oddajajo seminar o pesnitvi Hard land).

Hard land je roman o odraščanju. Prijateljstvu, ljubezni, družini, skrivnostih. Predvsem pa je to roman o spopadanju z odraščanjem in izzivi, ki te čakajo, ko enkrat prideš do točke, ko moraš postati (še) bolj samostojen, odgovoren in se moraš odločiti. Včasih pravilno, včasih napačno, ampak vedno ti. Že res, da se zgodba odvija v ZDA, sredi osemdesetih (ni mobilnih telefonov in družbenih omrežij), ampak težko bi rekel, da je z vidika najstnikov neaktualna ali celo nezanimiva. Ne, ker vprašanja in dvomi, s katerimi se spopadajo Sam in prijatelji v Gradyju, so generacijska vprašanja. Kaj, kako, s kom, kam … naprej. Hard land seveda ne more ponuditi odgovorov, pokaže pa način, idejo, kako se spopasti s temi vprašanji.

2022, Cankarjeva založba

Nikar tako resno

Po kar dveh biografijah Luke Dončića je v moje roke prišla še biografija njegovega NBA sotrpina in (menda) velikega prijatelja, Nikole Jokića, s pomenljivim naslovom Nikar tako resno.

Nikar tako resno je seveda prevod slavne Jokerjeve (ne Jokića kot Jokerja, ampak stripovskega Jokerja iz serije o Batmanu) izjave »Why so serious?«, Nikolo Jokića pa v NBA (in širše) poznajo po vzdevku Joker. Pa ne zato, ker bi bil psihopatski morilec, ampak predvsem zato, ker je velik šaljivec. In ker mu na nek način ta stavek zelo pritiče (čeprav kot razberemo iz knjige, po drugi strani spet ne) – Jokić na košarko gleda predvsem kot na službo, v življenju so sploh zanj druge stvari mnogo bolj pomembne. Družina, konji, mir.

Tudi Dončićevih biografij niso pisali Slovenci – ena je delo španskega, druga pa ameriškega novinarja in podobno velja tudi za Jokića, saj je Nikar tako resno delo ameriškega novinarja Mikea Singerja, ki je Jokića spremljal predvsem kot novinar Denver Posta. Tudi to biografijo težko opišem kot popolno, je pa vsekakor mnogo bolj zabavno in zanimivo branje kot obe Dončićevi. Morda Jokić manj skriva in je mnogo bolj odprt ali pa se je Singer zadeve pač lotil drugače. Upam si trditi, da oboje.

Nikola Jokić je bržčas eden največjih fenomenov v svetu košarke 21. stoletja. Sam košarko spremljam takorekoč celo življenje, odraščal sem s fantastično jugoslovansko košarko poznih osemdesetih in prve polovice devetdesetih, Jordanom in Magicem, razumem neke značilnosti in se držim za glavo ob razvoju košarke, ki je vse manj podobna košarki. Za marsikaterega igralca, ki ga kujejo v zvezde, znam predvidet, da morda ne bo tako zelo dober in da gre pač za brezsramen ameriški šov. Obstajajo seveda igralci, ki presenetijo. In če smo za Luko Dončića po košarki in zrelosti, ki jo je kazal v zahtevnih evropskih razmerah, vedeli, da mu bo uspelo – in se je zdaj znašel na točki, ko bo moral spremeniti marsikaj, da ne bo prehitro utonil v pozabo oz. se znašel v kakšnih zasmehovanih kategorijah, Nikoli Jokiću posebej bleščeče kariere, sploh pa ne v NBA, ni napovedal nihče.

V svetu hitrosti, agresivnosti, skočnosti in spektakla, se je on izkazal in postal zvezda zaradi neizmerne košarkarske inteligence, ki jo ima. Upam si trditi, da bi bil sijajni Litovec Arvydas Sabonis na tem nivoju, če bi šel v ZDA deset let prej in ko so ga kolena še ubogala (pa že tako je ob zaključku svoje kariere, vsem poškodbam navkljub, pokazal, dokazal kako odličen igralec je). Vlade Divac je bil podoben tip igralca. Trije Evropejci, torej. V Sloveniji smo imeli dva igralca s tem potencialom – Matjaža Smodiša in Erazma Lorbka. Oba sta zaznamovala evropsko košarko, predvsem pa so oba zaznamovale poškodbe. Žal. V NBA nista odšla, čeprav se je Lorbek v zatonu kariere trudil prepričati kakšen klub, a so kronične poškodbe naredile svoje.

Košarka je danes pač nekaj drugega. Bodisi neskočni meti izza črte za tri točke (ali pa s sredine igrišča, če je priložnost) ali pač prodori pod koš, z grobo silo in močjo ter zabijanja. Metov s polsredine, kombinatorike, domiselnosti, nekih iskric genialnosti … ni več. In v teh časih se je pojavil nek Nikola Jokić. Celo v drugem izboru nabora izbran pozno. Debelušen, na prvi pogled len, nezainteresiran za trening, taktiko in košarko kot tako. Visok, v nekih drugih časih bi bil pač klasičen center. Z neverjetnim pregledom na igro, odličnim delom nog, branjem in razumevanjem igre, podajami največjih mojstrov, ki ga ni strah igrati pod košem ena na ena, vreči iz polrazdalje (kot so to v »mojih« časih počeli recimo Kareem-Abdul Jabbar, Patrick Ewing, pa David Robinson, Hakeem Olajuwon, potem tudi Tim Duncan, pa seveda omenjenaSabonis in Divac, ne gre pozabiti niti Nemca Nowitzkega ipd.) ali se potegniti za danes čisto običajno črto (7,25 metra v NBA, v Evropi pa pol metra bližje) meta za tri točke in zadeti. Igralec, ki lahko igra in gara celo tekmo ali pa se na neki točki preprosto usede na klop, ker ne vidi več smisla – bodisi, ker njegova ekipa preveč izgublja ali zmaguje. Igralec, ki je doslej dvakrat osvojil naziv najboljšega v ligi (MVP) in bi ga najbrž lahko še kdaj (in ga najbrž tudi bo) in ki je osvojil tudi naslov prvaka lige NBA. Igralec, ki je klub neki navidezni neperspektivnosti postal temelj uspeha kluba Denver Nuggets.

Jokićev razvoj, osebni in košarkarski, knjiga Nikar tako resno, opisuje zelo dobro. Tudi zato, ker se je avtor odločil iti v Srbijo, v Jokićev rodni Sombor, njegovo oazo miru, spoznati družino Jokić (predvsem brata Nemanjo in Strahinjo), trenerje in soigralce, z njimi jesti, se zabavati in popivati. Jokić tega ne skriva. Kot izvemo, so bili tudi številni njegovi soigralci in trenerji oz. vodstvo kluba nemalokrat žrtve »nekega srbskega žganja – rakije«. Predvsem pa je Singer tako lahko opazoval Jokića v domačem okolju in med ljudmi, ki ga poznajo. Ki so ga videli jokati in se veseliti, obupati nad vsem in ki so ga iskali, ko bi moral biti na treningu, on pa je delal v konjskem hlevu ali bil na konjskih dirkah. Konji, ja … za mnoge najbolj terapevtske živali, za Nikolo spremljevalci od malih nog in bržčas tisto nekaj, s čimer se bo ukvarjal, ko se bo na neki točki naveličal košarke in bleščečih luči Amerike. Izvedeli boste, kako in zakaj je razvijal svojo tehniko, koga je občudoval in kako zelo mu je do košarke mar, pa čeprav pogosto daje občutek, da mu je to zadnja skrb na svetu. (Zato tisti uvodni stavek, da mu fraza Nikar tako resno zelo ali pa čisto nič ne pritiče).

Singer dobro opisuje potek Jokićeve kariere – tako od Mege (in menedžerja Miška Ražnatovića, kjer se dotakne tudi očitkov, da Ražnatović ne skrbi za košarko, ampak predvsem razvija košarkarje, ki jih bo lahko prodal), srbske reprezentance, predvsem vpliva obeh bratov na njegov razvoj in poslovno plat njegove kariere ter potem prek NBA nabora in vse do kariere pri Denver Nuggetsih, ki je bila polna padcev, padcev, padcev in vzponov. Seveda, ni bilo lahko. Ničkoliko menjav in sprememb (na neki točki so imeli možnost, da v klub pripeljejo aktualnega MVP-ja in trenutnega finalista, Shaija Gilgeousa Alexandra ali pa celo Luko Dončića), velikih povratkov in nesrečnih porazov ter seveda vse do krone, naslova prvakov lige NBA. Nikola Jokić, Jamal Murray, Aaron Gordon, trener Mike Malone (ki so ga letos tik pred konec sezone odslovili) in mnogi drugi igralci ter predvsem ogromno ljudi iz ozadje (in lepo je, ko vidiš, kako zelo nekdo ceni vse tiste ljudi zadaj, ki skrbijo, da on lahko trenira in oz. igra), ki so prispevali svoj košček v mozaik uspeha in bili del Jokićeve igralske genialnosti. Tu so zabavne anekdote, šale, nepredvideni dogodki, obup in nepopisna sreča.

In predvsem tu se mi zdi bistvena razlika med Dončićem in Jokićem. Nobenemu ne moremo očitati izredne košarkarske inteligence, sposobnosti igrivosti in razumevanja košarke, a na to gledata drugače. Za Jokića je to služba, za Luko pa življenje, zato je s tem mnogo bolj obremenjen, več razmišlja in ima tudi zato več težav. Nikola vlaga v konje, Luka pa v avte. Nihče od njiju se ne znajde v okolju, ko je košarka zgolj šov (npr. All Stars tekma, čeprav se na prvi pogled zdi, da sta s svojo genialnostjo ustvarjena tudi za tja), nima pa ta šov nekega pravega tekmovalnega naboja. Izgubljati ne mara nihče od njiju. Oba rada dobro jesta in pijeta (čeprav Luka tega javno ne bo priznal) in jima blišč in slava ne pomenita veliko, je pa Luka s tem spet mnogo bolj obremenjen kot Nikola. Sta prijatelja? Iz knjige je to težko razbrati. Vsekakor so »Jugoslovani« tudi v ligi NBA povezani, se družijo in zabavajo, drug drugemu pomagajo (morda je Vlatko Čančar, zaenkrat še član Nuggetsov, v knjigi bolj in večkrat izpostavljen kot Dončić, Dragića pa takorekoč ni) in si stojijo ob strani. Vseeno pa se mi zdi, da so vsaj med Luko in Nikolo neke zelo očitne razlike, iz kakšnega okolja prihajata in kako gledata na življenje, tako da si upam trditi, da je med njima vsekakor več kemije na igrišču kot pa izven njega.

Singer ne »ubija« s statistiko kot je to pri Luki počel MacMahon in ravno tako občasno skače sem ter tja, za kakšno poglavje se zdi, da je vrženo notri »kot nevihta sredi jasnega dneva«, a se knjiga vsekakor odlično bere. Več je zanimivih zgodb, doživetih opisov in izpovedi, opažanj in prvoosebnih opažanj kot pa golega citiranja in navajanja. Predvsem pa je Nikar tako resno jasen in zgovoren dokaz, da ti lahko uspe, če verjameš vase in v svoje sposobnosti. Ostaneš prizemljen in skromen. Osebnostno se zdi, da je Jokić bolj podoben Dragiću kot Dončiću, ne glede na vse pa absoluten košarkarski unikum. Nikola Jokić se še ni pozabil igrati košarke, to pa predvsem zato, ker je zanj to zgolj in predvsem igra.

Beletrina, 2025

Knjigica

Zakaj pomanjševalnica? Ali ni Ternovšek Aljoša in ne Peter? In zakaj ima na naslovnici čudne modrikasto sive lase, da je videti kot kakšen grški filozof? Ta in druga vprašanja so mi rojila po glavi, ko sem v roke dobil Knjigico.

Priznanje – ne vem veliko o gledališču. Žal ga tudi obiskujem preredko in ko sem se prebijal čez Knjigico, sem bil posledično izgubljen v gledališki latovščini oz. morda še bolje rečeno v latovščini gledaliških kritikov in poznavalcev.

Hitro mi je postalo jasno, kaj in kako. Peter Ternovšek je oče Aljoše Ternovška, takorekoč legenda mariborske Drame, čislan gledališki igralec s številnimi nagradami, med drugim tudi Borštnikovim prstanom, ena tistih ključnih, da ne rečem monumentalnih vlog pa je bila monodrama Sokratov zagovor, s katero je proslavil 40 let svojega delovanja na gledaliških odrih.

Tak človek si vsekakor zasluži kaj več kot »knjigico«, a po drugi strani ga Knjigica slika v pristni luči. Skromen, delaven in eden tistih, ki ni rinil v ospredje, kaj šele pod slepeče luči slave. Hudomušno se opiše v Klicajčkihin Zakajčkih ter Vprašajčkih, predvsem svojo bogato gledališko (in še kakšno stran) pot pa v Teatrčkih. Avtor se nato posveti Sokratovemu zagovoru in z nami deli misli, ki so se mu po glavi podile ob pripravi govorov za prejem Borštnikovega prstana in Glazerjeve nagrade.

Potem pride pa del, kjer bi potreboval nek gledališko-laični slovar. Zapisi Vasje Predana, Blaža Lukana in Petre Vidali so tako specifični, sicer polni spoštovanja, celo občudovanja in naklonjenosti, a vseeno na nek način hermetični, nedostopni in celo nerazumljivi. Tista prej omenjena skromnost glavnega junaka »knjigice« zbledi in vsaj po mojem mnenju, ta tri besedila vse prej zapisano zabrišejo in razvrednotijo. Mogoče sem pa samo jaz … Vse skupaj »reši« Vinko Moderndorfer z zaključnim zapisom, spet vezanim na podelitev Borštnikovega prstana – ljudsko, razumljivo, človeško, spoštljivo. Lepo.

In kot sem zapisal uvodoma – ne hodim v gledališče in ko že grem, mi je pomembno, da od predstave nekaj odnesem, da v meni prebudi neka čustva. Zgodi se mi – in podobno velja tudi za kakšen koncert, sploh resne glasbe (ta izraz resna glasba mi je sicer precej odbijajoč), da kje slišim kritiko, preberem recenzijo in se sprašujem, če sem res tako neumen, da nimam pojma, o čem ljudje (tj. profesionalni gledališki/glasbeni/filmski kritiki) govorijo. Včasih se celo vprašam, če sem bil na istem dogodku? Ali to potem pomeni, da so nekatere zvrsti kulture namenjene nadpovprečno inteligentnim, visoko izobraženim in pogosto bogatim? In to troje se ne dopolnjuje, pogosto celo izključuje. Denar ti lahko kupi marsikaj, okusa in občutka pa še vedno ne. Ali ga imaš ali pa ne? In ni pomembno, ali daš za vstopnico za nek dogodek 5, 50 ali pa 500 evrov. Bodo vsi enako uživali na vseh dogodkih? In seveda se potem čudijo, da so sedeži na dogodkih prazni? Da gredo (gremo) ljudje, tisti običajni, ki kljub vsemu ločimo seme od plev, pač uživat v nečem bolj »našem«. Saj vsi vemo, da je (slovenska) kultura razdeljena in temu smo priče vsak dan.

Malo me je zaneslo. Ker vse to nima veze s Knjigico Petra Ternovška. Knjigica je prijetno in zanimivo branje, ima všečen format, drugačno zasnovo in izstopajoče oblikovanje. Vsebinsko kratko in zgoščeno pove veliko o še večjem igralcu. Knjigica je bogata kariera Petra Ternovška in lep poklon enemu največjih dramskih igralcev zadnjih desetletij.

Pivec, 2024

Smrt v rezidenci

Drug roman Karmen Petric (po lanskoletnem ljubezenskem Prste stran) je bil zame precejšnje presenečenje. Smrt v rezidenci je namreč prvovrstna kriminalka, ki sprva deluje skoraj klišejsko, a se iz strani v stran razvije in te le izjemoma spusti iz oprijema.

Pisanje kriminalk je zahtevno. Najbrž podobno zahtevno kot pisanje ljubezenskega romana – oba z določenimi žanrskimi posebnostmi in značilnostmi, pa tudi omejitvami in pravili. In tudi v Sloveniji smo videli primere, ko sicer odličen avtor (ali avtorica), za katerega veš, da obvlada jezik, zgradbo, zgodbe, v nekem žanru pač spodrsne. Primer, na katerega pomislim, je recimo Agata Tomažič in njen Čmrljev žleb.

Priznam, da sem bil tudi pri Smrti v rezidenci malce rezerviran. Kriminalke so mi vseeno najljubši žanr in vem, da kar vsaka ni dobra ter da je pomembno tudi, v katero smer zaviješ. Avtorica se je poslužila zanimivega izhodišča – delavnica pisanja kriminalk s priznanim avtorjem tega žanra. Na delavnici so zbrani bolj ali manj zanimivi udeleženci, tu je seveda še vse podporno osebje, sam objekt (ki je v slabem stanju) in seveda – smrt. Smrt glavne zvezde, takorekoč gostitelja, pisatelja Vatroslava Lazarevića. Prva asociacija? Priljubljena namizna igra Cluedo. Poleg bralcev, ki bodo sklepali in povezovali, izločali ter razmišljali, je tisti glavni policist Danilo Toporišič. Razen tega, kje je umrl, ni znano nič. Črna packa v njegovi zgledni karieri je povezana – kako presenetljivo; prav z Lazarevićem oz. njegovo hčerko Heleno, ki je izginila pred sedemnajstimi leti. Niso je našli, ne žive, ne mrtve in tisto prvo vprašanje, ki bo bralca spremljalo ves čas – kdo je pravzaprav v središču?

No, naj vam izdam, da je v središču Krog. (To zveni bolj filozofsko kot sem mislil, saj so ponavadi krogi tisti, ki imajo središča in ne obratno) Krog je kriminalna združba, ki se ukvarja s prodajo embalaže in s preprodajo marsičesa belega. Precej skrivnostno vodena kriminalna združba, ki izvira iz BiH in za katero Toporišič pravzaprav ne ve, njeno vlogo in početja pa spremljamo skozi stransko pripoved Natali Vuga, tistega usodnega poletja 2008, ko je izginila Helena Lazarević, ko je izginila Natalijina najboljša prijateljica Sabina in ko je nenazadnje izginila tudi Natali.

Natali Vuga je med osumljenimi umora v rezidenci. K njej se vrnemo kasneje. Drugi sodleujoči, potencialni pisci kriminalnih uspešnic, so Jonatan Miškovič, radijski voditelj, ki rad veliko govori in malo pove, zelo rad pa tudi povleče kaj belega. Ajša Manevska je obogatela s kriptovalutami, sicer pa mati Isaka, Natalijenega vrstnika, ki je bil poleg v noči, ko je izginila Helena. Nadica Kavka je starejša gospa, z vijolično pobarvanimi lasmi in precej nadležna starka, a velika Lazarevićeva oboževalka, ki ustvarja t.i. »fan-fiction«. Rahman Ilić je tiha voda te nenavadne združbe. Silvester, katerega priimek dolgo časa ostaja neznanka, na kar pa bralec sprva sploh ni pozoren, je kljub obilni postavi izredno samozavesten in načitan človek. In še Flavia Rosa, ali pač Natali Vuga, uradno publicistka, ki želi biti avtorica in je tihi motor v ozadju tega nenavadnega dogodka. No, pa še oskrbnica, gospa Cvetana, kuharica Irma in pa recimo mu hišnik oz. dečko za vse, Mičo. Tudi ta z nenavadno povezavo z ostalimi in črno packo v kartoteki. Seveda se vsaj na prvi pogled zdi, da ti ljudje drugače kot po zanimanju za pisanje ne sodijo skupaj in da so zbrani resnično po naključju in glede na svoje prijave na delavnico, a temu ni tako. Saj veste, Krog. Kdo je s kom in kdo bi koga se lahko sprašujete ves čas in se tudi boste. Čigav alibi so pisateljeve solze preveč otopile?

Njena izpostavljena vloga – v bistvu se že na prvih straneh razkrije, da gre za isto Natali, ki je leta 2008 zašla v težave in izginila in to Natali zdaj, ki se pisateljem in ostalim uradnim osebam izdaja kot Flavia Rosa. Ključno pri vsem skupaj je, kdo in kako je umoril Lazarevića. Tisto, kar Toporišiča še malo bolj žre, pa seveda vprašanje, ali je ta umor kakorkoli povezan z izginotjem njegove hčerke Helene.

Časa, preden bo moral osumljence brezpogojno izpustiti, ima Toporišič natanko 48 ur. Veliko in malo. Sploh, če se ti razkritja sesuvajo vase in se na neki točki znajdeš v začaranem krogu slepih ulic in nisi nič bližje rešitvi. Sprva sem se bal, da bo šlo vse skupaj preveč v smer Christiejeve ali Demšarja, ampak ne. Daleč je tudi od Goloba ali recimo Nesboja, če naštejem zadnje čase najbolj znane in izpostavljene. Pravzaprav je Karmen Petric uspelo ustvariti zanimiv hibrid, moderen »krimič« s popolno kombinacijo številnih stereotipnih žanrskih elementov, ki pa funkcionirajo do popolnosti. Zaman boste iskali pretirano okrutnost, strokovnost (z izjemo kriminalističnega dela, ki je opisano natančno in zanimivo) ali kakršenkoli balast, kar knjigo dela tako zelo napeto in berljivo.

In seveda veste, da vam konca ne bom izdal. Ali Toporišič odkrije morilca Lazarevića in kaj se je zgodilo s Heleno? Da in ne. Ali se razkrije resnična vloga Natalie Vuga? Da. Pa Krog? Izvedeli boste marsikaj, kar bi lahko prenesli tudi na resnično stanje v naši družbi. In tisto najboljše? Glede na presenetljiv končni preobrat in zanimivo razkritje ter zaključek, menim, da lahko pričakujemo nadaljevanje. Ker ne, na vse ne dobimo odgovorov, a je tudi to izpeljano na zelo prefinjen (da ne rečem kar mojstrski) način, ko si rečeš samo »Hočem še.« In če bo Karmen Petric nadaljevala v tem tempu, potem imamo dejansko novo literarno zvezdo in naj sije čim dlje.

Cankarjeva založba, 2025