Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike

Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike

Jakob J. Kenda je zanimiv človek in če bi pred nekaj leti zanj rekli, da je v prvi vrsti prevajalec in pohodnik, nikoli pa pisatelj, se je v zadnjih letih vse to prepletlo. Tik pred izidom je namreč njegova nova knjiga o ponovnem odkrivanju slovenske (planinske) transverzale, ta čas pa lahko njegov izbrušen način pisanja in razmišljanja spoznate v tej imenitni knjigi, v kateri je zelo osebno popisal svoje popotovanje po 3500 kilometrih dolgi Apalaški poti.

Slovita Apalaška pot ne nosi zaman naziva »mati vseh poti«, saj je tako zaradi dolžine kot tradicije in zahtevnosti vsekakor na vrhu seznama izzivov vseh tistih, ki radi hodijo. 3500 kilometrov prek 14 ameriških zveznih držav na vzhodni obali, seveda so v ospredju sloviti Apalači in za kar 142 kilometrov vzponov (kar je enako 16 vzponom na Everest z nivoja morske gladine). Pešpot je vse prej kot prijazna do še tako izkušenega popotnika, urejenih naselbin ni na nekaj kilometrov, ampak bolj na nekaj dni in v divjini lahko srečaš marsikoga in marsikaj.

Zakaj bi se torej družinski človek, ki ima urejeno življenje in vse pod nadzorom, odpravil na takšno pot? Resnici na ljubo se na tovrstne poti in romanja ljudje odpravljajo v iskanju nekega višjega smisla oz. samih sebe. Podobno, kot sem pisal v opisu knjige Evforija – tudi to pač ni nekaj, za kar se odločiš z danes na jutri, v nahrbtnik zmečeš tisto najbolj nujno, kupiš letalsko vozovnico in greš. Avtorju nabiranje kilometrov seveda ni neznanka in po prebranem je možno sklepati, da si je pač v življenju postavil zares velik izziv, večji od česarkoli doslej.

In prav zato, ker je njegovo življenje urejeno in ima smisel, ta knjiga ni toliko odkrivanje samega sebe (čeprav tudi zelo osebnih misli in zapisov ne manjka, predvsem v tistem obdobju, ko sta ga obiskala otroka), ampak odkrivanje Amerike. Popolne države, v kateri se cedita med in mleko in ki je zibelka demokracije. Ne, tudi takšnih direktnih zapisov v knjigi ne pričakujte. Pričakujte realen zapis o Ameriki, ki je nekaj povsem drugačnega od turističnih vodičev, do zadnje podrobnosti izpiljenih promocijskih filmov ali scenaristično popolnih resničnostnih šovov. To je Amerika!

Pričakujte iskren prvoosebni zapis in pogled na Ameriko, kot jo lahko vidi in spozna le tisti, ki jo je videl, spoznal in doživel na tak način. Apalaška pot je bolj potopisni roman kot tipičen obračun s samim seboj in življenjem. Avtor je imel možnost spoznati in posledično razgaliti Ameriko na nesenzacionalističen način – stanje duha, običaje n navade (predvsem popotniške in življenjske) ter seveda ljudi, ki jih je na svoji poti srečeval. Zelo samostojna in drugačna popotnica Marnie, pa abrahamovec Bullet in Kevlar, če omenim le tiste, ki so tudi v knjigi pustili pečat in od katerih bi vsak od njih lahko dobil svojo knjigo. Težko bi našel bolj zanimive in predvsem pristne ljudi, ki so se kazali v dobrem in slabem, predvidljivem in nepričakovanem.

Tako, kot jo je dobil oziroma si jo napisal Jakob J. Kenda oziroma Šulo Zverina, kot si je svoje apalaško-popotniško-gorjansko ime prislužil s pomočjo otrok, obreda in sopotnikov ter seveda svojega karakterja. In ne glede na vse težave, s katerimi se je spopadel na večmesečni poti, je avtor (p)ostal zanimiv, kulturen, čuječ in prijeten bratsko-očetovski lik, s katerim bi šel človek prav z veseljem pohajat. Po Sloveniji, Evropi, Ameriki ali pa kar po svetu.

Veselim se že prihajajoče knjige o Transverzali

Rating: 5 out of 5.

ISPO, 2018

Ne sprašujte za pot (Blodnik po Istri)

Ne sprašujte za pot

Če v lanskem letu niste opazili vsaj kakšnega zapisa na temo knjige Ne sprašujte za pot, s podnaslovom Blodnik po Istri oziroma tistim družbeno sprejetim #blodnik, imate sedaj seveda odlično priložnost, da to popravite. Knjiga je imela odlično izpeljano promocijo in če česa, sem se bal, da se okoli knjige ustvarja prevelik halo in da bo knjiga en velik dolgčas.

Tri avtorice – Teja Kleč, Tamara Langus in Agata Tomažič, za nameček pa še ilustratorka Milanka Fabjančič, bi pravzaprav lahko potrdile vsaj tisti pregovor o babicah in kilavem detetu. Kakšen bolj zloben bralec pa bi bil lahko celo prepričan, da bo po branju knjige, ki so jo zakuhale štiri ženske, nad njim ves čas deževen oblak, ki ga bo spremljal na vsakem koraku. Pa ni tako, niti približno.

Teja Kleč je grafična oblikovalka, Tamara Langus komunikologinja in strokovnjakinja za družbena omrežja, Agata Tomažič pa novinarka in pisateljica. Obenem so prijateljice, ki rade potujejo, odkrivajo in se zabavajo. In ko so na neki točki v Červarju, ki ga imamo seveda vsi v spominu iz časov sindikalnih prikolic in dopustovanj, ugotovile, da Slovenci ob vsaki priložnosti res vzklikamo »Istra je naša!«, ampak v resnici Istre sploh ne poznamo. Z izjemo zloglasnih turističnih kampov, kakšnega nočnega kluba, kjer smo izpovedali prvo (počitniško) večno ljubezen in seveda obujanja spominov na čase, ko je bila Istra res še naša in so tja drle reke Slovencev.

Mnja, torej Istra je veliko več kot Umag, Poreč, Novigrad, Mareda, Červar, Plava laguna, Stella Marris in kar je še teh istrskih zvezd stalnic, ki jih zna našteti vsak, rojen nekje do leta 1990. Vsi vemo, da je morje toplo, ni pa čisto. Ravno tako vemo, kako je s higieno v kampih in pod katero drevo postaviti šotor. Nekomu nekje ždi celo spomin na kakšen fin obrok v ustrezno oglaševani restavraciji ob cesti in potem se neha. Ko boste prebrali #blodnik, boste pravzaprav spoznali, da je Istra vse drugo, samo to ne. Tisti prav duh Istre, tiste najbolj nore zgodbe se pravzaprav skrivajo v notranjosti polotoka.

In prav te neznane kraje so šle v roku leta dni obiskovat, spoznavat, odkrivat, o njih razmišljat in zapisovat Teja, Tamara in Agata. Vsaka v svojem slogu, s svojim videnjem in čutenjem. Izgubili boste občutek za čas in ne boste vedeli, ali ste v letu 2020 ali morda 1973, 1985 oziroma enkrat nekoč. Oprema se ne spreminja, ljudje tudi ne, ponekod z izjemo denarne valute niti jedilniki ne. Kar ni nujno slabo. Ni pa tudi vedno dobro. Ampak Istra je nek duh, nekaj drugačnega, kar boste morda doživeli še v kakšni ribiški vasici v Dalmaciji, pa vendar ne toliko vsega.

#blodnik je zabavno branje. Poučno. Izvedeli boste kaj o naravi, zgodovini in kulturi. Mimogrede vam bo postreženo s kakšno avtohtono jedjo ali pijačo, na stenah boste prepoznavali obraze (lokalnih) junakov. Včasih vas bo domišljija popeljala nekam daleč stran. Tudi avtorice so se izgubile – tako in drugače. V sanjarjenjih, alkoholni omami, nepričakovanem razvratu (malce pesniškega pretiravanja), razmišljanjih in nepričakovanih pustolovščinah. Včasih pa celo na poteh, ker jih na zemljevidu ali navigaciji pač ni. Čeprav so.

#blodnik je klasika. In če bi vam moral priporočiti eno knjigo za na dopustniško branje (ne nujno v Istri), bi bila to ta. In če bi med stanjem v nekajkilometrski koloni na istrskem križu ali pač tam nekje, želel kaj brati med prestavljanjem iz prostega teka v prvo predstavo ter premikanjem za tri metre, bi bila to prav ta knjiga. In potem bi najbrž poiskal prvi možni izvoz in šel iskat kakšnega od opisanih krajev.

Rating: 5 out of 5.

Društvo za dolgovezenje, 2019

Srebrna krila

Srebrna krila

Drugi del nove serije Camille Lackberg je tu – Faye se vrača. Odkrivanje preteklosti, ko je bila Faye še Mathilda, presenetljivi preobrati znotraj njenega Revengea in seveda imeniten nastavek za tretji del.

Faye, ki se je v prvem delu Zlata kletka uspešno osvobodila iz rešetk zlate kletke, kamor jo je zaprl njen mož Jack, domiselno in brezkompromisno prevzela in na noge postavila lastno uspešno podjetje Revenge, živi v (skoraj) popolnem svetu. Mama in hči sta živi, pa čeprav za to nihče ne ve in tudi ne sme izvedeti. Revenge se pripravlja na širitev v ZDA in nadaljevanje uspešne zgodbe. Jack je v zaporu, njegov zvesti prijatelj in pomočnik Henrik je ostal brez vsega. Faye ima vse, oziroma vsaj tako misli.

Na nek način se zdi, da se je Faye iz zlate kletke preselila v nek utopičen, nedotakljiv in nadvse udoben fotelj, v katerem bo ona uživala življenje in zajemala sladkosti z veliko žlico. V tipični avtoričini maniri nam tu pa tam postreže s kakšnim pikantnim erotičnim vložkom, da malo razburka pripoved, čeprav se seveda lahko vprašam, ali ne stori tega vsakič, ko tempo malo pade. Takrat se Faye zgodi nekaj vznemirljivega, drugačnega, da malo pozabi na vse skupaj.

No, ta nadvse udoben in celo hedonističen fotelj pa začne Faye razpadati. Ves čas prisoten strah, da bo nekdo izvedel, da sta mama in njuna hči živi, pa čeprav odlično skriti. In ta strah se le še okrepi, ko začne policija preiskovati okoliščine tiste usodne noči, ko naj bi Jack umoril obe dve. Naslednja tarča je Revenge, ki je očitno tik pred sovražnim prevzemom in Faye koleba – ali vse skupaj preprečiti ali se zadovoljiti z bogastvom, ki ga ima. Dolgo časa ne more odkriti, kdo stoji za prevzemom in je ob razkritju seveda zelo presenečena ter obenem odločena, da Revenge ostane njen. In kot da vse to ne bi bilo dovolj, iz zapora pobegne njen bivši mož, Jack. Ne sam, temveč je z njim na begu tudi njen oče.

Vse to v Faye odpre nove stare rane. Spomini, ki jo popeljejo nazaj v Fjallbacko in v katerih se spominja tako očetovega nasilja in sprva tesnega zavezništva z bratom, ki pa se sčasoma sprevrže v stalne spolne zlorabe. Iz njene omare tako pade še nekaj okostnjakov, ki se jih bo avtorica zagotovo lotila v kateri od naslednjih knjig. Na srečo ima Faye ob sebi novega ljubimca oziroma kar novo ljubezen v podobi popolnega Davida, ki pa ima le eno težavo – ženo Johanno, ki se ne želi ločiti. In če je David sprva njen varen pristan v vse bolj razburkanem življenju, podivjani valovi kmalu začnejo pljuskati vse naokrog.

In nastopi čas za žensko moč. Faye se mora še enkrat več obdati s podobno krhkimi, a obenem odločnimi ženskami, kot je ona sama. Rešiti sebe, mamo in Julianne, rešiti Revenge in njihova življenja ter kariere. In če je bilo ob koncu prvega dela povsem jasno, da se je zgodba komaj dobro začela, je tudi ob koncu drugega zelo jasno, da so se stvari komaj dobro začele zapletati. Mestoma predvidljivo branje, zapletanje in razpletanje, ki pa je napisano z ravno pravo mero suspenza, da knjigo težko odložiš in da te seveda zanima, ali se zgodba odvija v pričakovano smer ali tako glavno junakinjo kot bralca, čaka še kakšno presenečenje. Pustite se presenetiti!

Rating: 4 out of 5.

Učila International, 2020

Metallica – S & M 2

Metallica: S & M 2

Dvajset let kasneje. Metallica in Simfonični orkester San Francisco. Na strani enih ni več basista Jasona Newsteda in pri drugih Michaela Kamena, dirigenta, skladatelja in aranžerja. No, zagotovo se je spremenilo tudi nekaj članov orkestra, ampak tisto bistveno je čas – 20 let.

Tisto prvo sodelovanje simfonikov in Metallice je bilo konec devetdesetih vsekakor presenetljivo. Po neverjetnem uspehu plošče Metallica (oziroma Black albumu), ki je terjal svoj davek predvsem v zasebnih življenjih vseh štirih članov, sta sledili žanrsko precej drugačni in v tistem trenutku med oboževalci nemalokrat zasmehovani Load in Reload. Sledila je še obogatena izdaja predelav Garage Inc. In kmalu zatem S & M. Metallici takrat ni bilo lahko – po vseh očitkih, da so se prodali, postarali in omehčali ter niso več heavy metal, so se odločili za precej drzen korak, s katerim bi takrat dokazali predvsem, da na glasbo gledajo zelo široko in da se ne ustrašijo nobenega izziva. Na srečo so imeli na drugi strani izjemnega sogovornika v Michaelu Kamenu, ki je imel obilo izkušenj v rock in pop glasbi. Toliko bolj pa so se morali truditi, da bi takrat prepričali člane orkestra, da si zaslužijo igrati z njimi. Morda se spomnite prizora v spremljevalnem dokumentarnem filmu, kjer James Hetfield razlaga, kako se je povezal z ogromnim, lasatim in bradatim moškim, za katerega je bil prepričan, da igra timpane, pa se je na koncu izkazalo, da je harfist. Glasba, spoj heavy metala in simfonične glasbe, je v tistem trenutku (in tako je še danes) zvenel zelo dobro, dodelano, ni pa bilo tiste prave medsebojne kemije, ki bi poskrbela za presežek. Takrat je šlo bolj za to, da Metallica dobijo oporo oz. obogateno glasbeno spremljavo v podobi simfoničnega orkestra, kot pa da vse skupaj zveni kot neka celota. Tudi dve novi in posebej za to priložnost napisani skladbi, No Leaf Clover in –Human nista šli prek teh meja.

Dvajset let kasneje. Lars Ulrich v spremljevalnem tekstu lepo zapiše, da so oni dvajset let starejši, člani orkestra pa stari približno enako, okrog štirideset in da gre za veliko ljudi, ki so z njihovo glasbo odraščali in se starali. Člani simfoničnega orkestra si sedaj želijo igrati z njimi. In to se sliši takorekoč v vsaki odigrani noti! Michael Kamen je leta 2003 umrl in na njegovo mesto in v njegove čevlje sta po sili razmer stopila dva – Michael Tilson Thomas (sicer tudi glasbeni vodja orkestra, ki pa je moral kmalu po začetku sodelovanja na operacijo srca) in Edwin Outwater (odlični dirigent, ki čuti sleherno zaigrano noto), ne gre pa niti mimo Brucea Coughlina, ki je še malce nadgradil Kamenove aranžmaje in seveda ustvaril nove.

Moj recept za poslušanje in uživanje – najprej sem prisluhnil obema ploščkoma, ob primerni glasnosti seveda in užival. Potem sem si šel koncert še pogledat. Ostrmel, ostal brez besed. Toliko enih stvari, ki sem jih slišal, pa jih v bistvu nisem. Ker so se zlile v celoto. Podrobnosti, ki so pravzaprav vsako pesem dvignile na višjo raven. Čudoviti začetki, pa neverjetni prehodi, solistični vložki, poigravanje med skupino in orkestrom! Vsa glasba, ki smo jo lahko slutili ali pa slišali v naši domišljiji, je sedaj tu – odigrane do note natančno in na pravem mestu.

In če je bilo za ene pesmi že od prvega sodelovanja jasno, da zvenijo dobro in da seveda lahko zvenijo še boljše, smo sedaj dobili potrditev tega. Nisem si sicer mislil, da lahko For Whom The Bell Tolls zveni tako noro dobro in tako kot je mene osupnil odličen orkestralni uvod v The Day That Never Comes in me na stol dobesedno pribil veličasten zaključni spopad, sem prepričan, da je skoraj 100-članski orkester ostal brez besed ob koncu The Memory Remains, ko je zadonelo iz 17.000 grl v takrat novo odprtem Chase Centru. Naslednje veliko presenečenje je zagotovo The Outlaw Torn, ena tistih pesmi, ki dokaže, kako podcenjene so pesmi iz zloglasnega Load / Reload obdobja – že osnovna zgradba pesmi je odlična, ustrezno dramatična in kompleksna in ko jo dopolni orkester …

Po »odmoru« na sceno stopi orkester, najprej z izvedbo Scythian Suite, v kateri boste slišali ogromno veličastnih heavy metal nastavkov, skupaj z Metallico pa nato odigrajo še The Iron Foundry, o kateri ravno tako ne bi izgubljal besed. Vidi, čuti in sliši se, da je orkester v teh klasičnih vodah bolj domač, a zagotovo so tudi tovrstne skladbe in izvedbe most in vez, da se lahko zgodi S & M 2. Potem pa The Unforgiven III, še ena tistih pesmi, za katero so mnogi mnenja, da bi bilo boljše, če je ne bi bilo. Zakaj so v zmoti, vam bo zgolj ob spremljavi orkestra dokazal James Hetfield. Preprosto: mojstrovina. In če smo čisto na začetku slišali skupen poklon Cliffu Burtonu v The Call of Ktulu, nas proti koncu čaka še en poklon pokojnemu in nikoli pozabljenemu basistu, ki ga je pripravil Scott Pingel, basist orkestra. (Anesthesia) – Pulling Teeth zveni kot … no, kot pravi naslov. Le da je to »puljenje zob«, v katerem človek uživa skoraj z vsemi čutili.

V sklepnem delu vas bodo zagotovo navdušile tudi Wherever I May Roam s fantastičnim violinskim uvodom, pa One, kjer tokrat za teatralno vojno kuliso namesto posebnih učinkov tokrat poskrbi orkester in pa zaključna Enter Sandman. Joj, pa ne spet in Kako mi gre pa ta komad že na živce (nekako ob bok Nothing Else Matters) so pogosto slišane pripombe, ampak – prisluhnite in potem sodite.

Metallica so letvico tokrat dvignili v neslutene višave. Upam si trditi, da se S & M 3 ne bo zgodil in seveda tudi koncertne turneje z orkestrom ne bomo dočakali, ker je to preprosto logistični in finančno prezahtevno. (v tem trenutku so logistično prezahtevni že običajni koncerti) Vsekakor pa je to nekaj tako posebnega, da bi si z izjemo teh nekaj tisoč srečnežev, ki so si koncert lahko ogledali v živo, najbrž to želel v živo doživet vsak oboževalec glasbe. Dokazali so, da je njihova glasba brezčasna, takorekoč klasika in da jo je mogoče postaviti ob bok največjim stvaritvam v zgodovini glasbe. Ponavadi so besedila tista, ki sporočajo, tokrat pa mislim, da je že samo sodelovanje, ta res tesen in iskren preplet tega nekoč skoraj nezdružljivega, tisto ultimativno sporočilo. Glasba je nad vsem. In zares si težko predstavljam katerokoli drugo skupino iz recimo bolj ekstremnega žanra (ali pa nekega povsem mainstream), da lahko podobno sodelovanje izpelje na tako dovršen način. Tukaj ni prostora za napake – ali si ali pa pač nisi. In vsi, ki jim bodo poskušali slediti in ustvariti nekaj podobnega ali boljšega, se morajo zavedati, da morajo biti preprosto najboljši in brez napake. Vsak lahko najame orkester, z njimi po notah odigra koncert in odide domov. Ali pa ustvariš mojstrovino, imenovano S & M 2. Prepričan sem, da sta tako Cliff Burton kot Michael Kamen nekje preprosto navdušena nad slišanim …

Pripis: že samo dejstvo, da po skoraj štiridesetih letih izredno uspešnega delovanja, številnih tragedijah, nesoglasjih in osebnih težavah ter pri (skoraj) šestdesetih, skupina lahko še vedno razmišlja tako izven okvirjev in preseže vse (ne)mogoče, potrjuje tisto zguljeno, da so Metallica največja skupina na svetu. Pustimo žanre ob strani. Največji. Predanost, strast, ljubezen do glasbe, spoštovanje do oboževalcev … četudi je vse skupaj »samo posel«, je iskren.  

Rating: 5 out of 5.

Blackened, 2020

Skrivno društvo KRVZ

Skrivno društvo KRVZ

Pripadam generaciji, ki se je zabavala ob prebiranju Ingoličevega Tajnega društva PGC in zelo sem vesel, da ima današnja mladina, tudi moji otroci, možnost brati nekaj podobno zabavnega, vznemirljivega in domačega. Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič je vsekakor roman, ki bi z veseljem prebirala aktualna generacija in še kakšna za njo.

In najprej še kratko pojasnilo. Pri pisanju o otroški oz. mladinski literaturi sem vedno v precepu, saj gre v večini primerov za knjige, ki niso namenjene staršem oz. odraslim. Kar seveda ne pomeni, da jih ne bi smeli brati. Pri kakšni prav posebej izpostavim, da bi bilo odlično, da bi jo prebrali vsi. Za Skrivno društvo KRVZ sicer težko rečem, da sodi v to kategorijo, čeprav bodo tudi odrasli v njej izvedeli marsikaj zanimivega, se ob prebiranju zabavali in ugibali skupaj z glavnimi junaki ter imeli vsekakor kakšno izhodišče za pogovor s svojimi nadobudneži. No, kaj si o knjigi mislim sam, v nadaljevanju, lahko pa povem, da sta jo prebrala dva od treh otrok v našem gospodinjstvu in da jima je bila zelo všeč.

Črt in Vid ter dvojčka Iza in Kaj so četverica, ki nas popelje po ljubljanskih ulicah. Tisti splošno znanih, kakšni skriti in pozabljeni in celo po kakšni takšni, kjer se skriva ali pa vsaj sliši zmaja. Najprej Črt zagleda senco, za katero je prepričan, da gre za zmaja. In če kdo, potem mu bo verjel najbolj prijatelj Vid, ki pa ima zanj ravno tako skoraj nekaj neverjetnega. Iza in Kaj sta namreč odkrila skrivnostni zemljevid, za katerega sprva ne vedo, kam jih lahko odpelje.

Izkaže se, da v nek skrit in seveda skrivnostni svet, ki se ga morda spominjajo le še njihove babice in dedki. V neko drugačno Ljubljano, kjer so še res živeli zmaji in ko je bilo še moč najti rastlino, ki zmajem omogoča dolgo življenje. Korak za korakom, ulico za ulico, uganko za uganko in seveda skrivnost za skrivnostjo, da o težavah in nevarnostih sploh ne začnem, druščina odkriva in razkriva pozabljeno. Predvsem pa morajo poskrbeti, da bo ljubljanski zmaj Lintvern preživel. Glede na to, da je avtorica knjigo začela pisati že pred desetletjem, je očitno slutila, da bomo v letu 2020 iskali zdravilo za preživetje (ne zmajev, ampak ljudi). Bralec kmalu pozabi, kdaj in kje so mladi junaki, v danes ali včeraj, ampak jim zgolj sledi, predvideva in ugiba ter drži pesti, da jim bo uspelo.

Duhoviti dialogi, poplava referenc, kjer utegnejo mlajši bralci potrebovati pomoč staršev in zelo tekoča pripoved, ki bo bralce vsekakor prikovala za knjigo. In seveda – ključno ostaja tudi vprašanje, kaj za vraga pomeni KRVZ?!

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Zlata kletka

Zlata kletka

Camilla Lackberg je ena najbolj priljubljenih skandinavskih pisateljic v kriminalnem žanru, kar glede na res močno konkurenco ni preprosto. Tisto, kar jo morda dela še toliko bolj posebno, je vsekakor dejstvo, da piše kriminalke, ki jih rada bereta oba spola. Dober zaplet, še boljše razvita zgodba, nekaj mehke erotike je skoraj pravilo in dokaj nepredvidljiv zaključek. Po seriji, kjer se je posvečala predvsem umorom oz. zločinom v Fjallbacki, pa je nastopil čas za nekaj novega.

In to kako zelo novega, saj serija nosi naslov Faye, kar nam da vedeti, da bo glavna junakinja tokrat ženska. Sprva se sicer ne zdi tako, pa čeprav obe pripovedi, torej danes in nekoč, spremljamo skozi njene oči. Faye je bila uspešna, perspektivna in ambiciozna ženska, a nato spozna Jacka, se noro zaljubi, pozabi na svojo kariero in se posvetu zgolj in samo njemu, nato pa še njuni hčerki. Jack seveda ni angelček in vse bolj se kaže, da ima tudi Faye dolgove in grehe iz preteklosti (odraščala je v Fjallbacki) in počasi se vse začne kopičiti.

Pojem »zlate kletke« je seveda znan. Imaš pravzaprav vse, kar ti srce poželi, a si še vedno zaprt. Jack je res premožen, postaven, ima kar nekaj seksualnih fantazij (ideje dobiva med skoraj obsedenim gledanjem spletne pornografije), ki skrbijo za začinjeno spolno življenje in seveda skrbi za to, da je njuno življenje polno prestiža. Le Faye mora biti popolna gospodinja, brezhibna žena in vedno prisotna mama. Življenje, ki si ga dandanes želi malokatera ženska.

In potem Jack Faye izda. Faye seveda do spoznanja, da je ljubezen lažna, pride takorekoč po naključju, ki bo presenetilo celo bralca. In seveda se vprašaš, kaj se bo zgodilo, kako bo šla zgodba naprej. Enako stori Faye, ki ne ve. Moževa izdaja jo dobesedno ohromi. Mož, ki mu je v zadnjih letih posvetila svoje življenje in zaradi katerega je pozabila na lastne potrebe, ji je storil nekaj tako podlega in nizkotnega. In če je človek dolga leta vajen razkošnega življenja, ko mu kaj veliko pravzaprav ni treba delati, potem pozabi delati vse. Pozabi razmišljati.

Faye potrebuje nekaj časa, da najprej sestavi sebe in v tem slikanju psihičnega okrevanja je Lackbergova res močna in prepričljiva. Bralec (ali pač bralka) se zlahka prepozna v vsej nemoči in brezupu, ko se lahko le sesedeš in čakaš, da te bo kdo pobral. In potem prideš do spoznanja, da okoli tebe ni ničesar in nič in da se boš moral pobrati kar sam. Se pobrati, zaživeti na novo in – maščevati. Udariti tam, kjer najbolj boli. Faye začne sedaj sestavljati druge koščke, tiste, za katere je mislila, da jih je v letih popolne zakonske otopelosti pozabila. Pa ni. Odlično ji gre. Parfum na naslovnici se z razlogom imenuje Revenge by Faye.  

Kako se roman razplete, vam seveda ne izdam, vam pa lahko zaupam, da je pred kratkim izšlo nadaljevanje Srebrna krila

Rating: 4 out of 5.

Učila International, 2019

Hamo & Tribute 2 Love – Že(l)jni glasbe

Hamo & Tribute 2 Love (foto Marko Alpner)

Koncert, tak v živo, ne prek računalniškega zaslona in na daljavo. Glasbeniki, skupaj na odru, občinstvo – pač v skladu z določili in pravili, nekje pod in okoli odra. Koncert, ki bi moral biti julija in za katerega sem imel vstopnice kupljene maja. Hamo & Tribute 2 Love v ljubljanskem ČinČinu. In tako zelo, kot so oni že(l)jni igranja, tako zelo je občinstvo že(l)jno poslušanja in uživanja.

Ampak te vrstice niso namenjene temu, kateri ukrepi da in kateri ne, kateri so smiselni in kateri ne. Vesel sem, da se je zgodnje septembrski četrtkov koncert vendarle zgodil, kajti za tistega v nekaj tednih v Ortu (prestavljen koncert v sklopu Orto festa) sem sodeč po zadnjem dogajanju skeptičen. In čeprav se je tudi Hamo nekajkrat seveda humorno (pa tudi malo cinično in sarkastično) dotaknil epidemije covid-19, pa ukrepov in približevanja ter združevanja, lahko rečem, da je bil koncert, še enkrat več, v znamenju ljubezni.

Zavoljo kupa drugih obveznosti sem nastop predvozačev Masharik zamudil. Na veliko srečo ne celega, saj bi mi bilo po tem, kar sem slišal, pošteno žal. Videl sem sicer nekaj posnetkov, v živo žal še ne. In dajmo priznat, da je na posnetkih lahko vse lepo in popolno, v živo pa je to neka druga zgodba. Tisto, kar se me je dotaknilo in me na tisti vznemirjen način streslo, je bil glas. Maša Bogataj (sicer »kriva« za oblikovanje naslovnice zadnje plošče H&T2L) ne le poje, ampak tudi igra kitaro. In oboje dela tako prefinjeno in s toliko občutka, da lahko na tem mestu zapišem, da imamo v Sloveniji še en imeniten blues-rock band, ki sicer črpa od vsepovsod, ampak so obenem samosvoji. Predvsem pa nikoli dolgočasni ali enolični. Kvartet na odru deluje kot čvrsta in tesno povezana celota in del te glasbene celote so napake, je spontanost in, še enkrat več – občutek. Ker ga za igranje bluesa pač potrebuješ. Torej, namig oz. nasvet: ko naslednjič nekje med nastopajočimi vidite Masharik, jih nikakor NE ZAMUDITE!

Glavne zvezde (ki so vse prej kot to) večera so bili Hamo & Tribute 2 Love. Za seboj imajo imenitno ploščo 4K, imeli so nekaj električnih in nekaj iz4kanih nastopov in potem se je zgodilo, kar se je. In tako kot so v času pred z vsakim nastopom dokazovali, kako odlično funkcionirajo na odru, je v času med in po jasno, kako zelo potrebujejo biti na odru in igrati. Več od tega glasbeniki ne potrebujejo. Priti na oder, vzeti v roke inštrumente in dve uri igrati, pripovedovati zgodbe glasbe lačnemu (ali če se vrnem k izhodišču, žejnemu) občinstvu. Koncert, ki ni bil povsem iz4kan, pa hkrati daleč od polne elektrifikacije, je bil – lep. Zveni trapasto? Naj bo. Ampak, ko odhajaš domov preplavljen s čustvi on občutenji, ko lebdiš in še dolgo v noč podoživljaš dele pesmi, potem si pač doživel nekaj lepega.

Naj vam kaj povem o repertoarju?  Slonel je na skladbah iz aktualne plošče, ki smo jih tudi spoznali v tej prilagojeni, akustični različici. Razigrana Pomlad, časom primerni Svoboda, Naprej in Ta zadn Zemljan, pa tako zelo čudovite in izpovedne Lepe stvari, Prva vrsta in Zbudi me iz dna so vsaka posebej in vse skupaj odlična celota, zgodba zase. To so tisti trenutki, ko se zgolj prepustiš glasbi in uživaš. Manjkale niso niti Ona gre, Gospod, Vija vaja ven, delček Rožic, Dolgo nisva pila, Dejva bit čist bliz, Zabluzu, Rabm tebe, Pol, Greva še mal dlje in še kakšna, ki sem jo pozabil. (Zadnje čase na koncerte hodim tako, da telefon zatlačim nekam v žep in upam, da me ne bo klical noben od otrok. Ne slikam, snemam, pišem, ampak gledam, poslušam in uživam.) Vsaka malce drugačna od tiste izvirne, s še več duše in ljubezni. 

Band je funkcioniral, kot smo ga vajeni. Morda me je tokrat še najbolj presenetilo to, da je imel nekaj več res odličnih kitarskih vložkov Hamo in ne Pero (aka doktor kitare), kot je to ponavadi. Buco (aka Gospod profesor) in Duki (slovenski Chuck Leavell) sta bila standardno odlična in na trenutke nepopravljivo nagajiva. Standardna odličnost je oznaka, ki jo lahko prilepimo tudi Urošu (glas razuma), ki postaja zares čvrsta hrbtenica tega banda in ki ga slišiš točno toliko, kot je treba in ko je treba, hkrati pa po potrebi štrli ven in vedno znova dokazuje, da bas pač ni le opora bobnom in kitaram. Veliko, veliko več kot to. Interpretacija? Hamo. Njegov glas in njegov občutek lahko postavim ob bok Damirju Urbanu, Eddieju Vedderju in, Johnnyju Cashu. Tega se ne nauči, to pač imaš.

Besedo ima očka: Nova normalnost

Adam Slapšak: Nori Bean (Likfest 2020)

Kolikokrat ste v zadnjih tednih slišali to besedno zvezo? Ta naša nova normalnost se na trenutke sicer zdi zelo nora, hkrati pa je polna nenadnih sprememb. Ampak veste kaj? Jaz sem si malo oddahnil. Ni bilo lahko. In recimo, da je konec. Za en čas, morda za zmeraj. Dajmo se iz vsega tega nekaj naučit, kaj negativnega spremenit v pozitivno in iti v prihodnost z drugačnim pogledom na svet.

Nič od vsega tega, kar smo doživljali, ni bilo zgolj slabo. Potrebujemo nakupovanje ob nedeljah? Ne. Se moramo za vsako figo usesti v avto in odpeljati nekam, brez prave potrebe in smiselnega cilja? Niti ne. Nas mora na televiziji čakati vsak dan oz. večer čakati sveža in napeta oddaja, serija ali karkoli že? Sploh ne. Ugotovili smo, kako zelo potrebujemo bližino določenih ljudi in recimo, da nam je za nekatere prišlo prav, da smo se od njih oddaljili. Niti učiteljem, niti vzgojiteljem ni lahko in celo otroci so ugotovili, da je šolski red čisto pozitivna stvar. Prevrednotil se je naš sistem dojemanja normalnosti. S kom in kako živimo, kaj počnemo in kako se pogovarjamo, način preživljanja prostega časa, nenazadnje pomen družine in prijateljstva.

Končalo se je tudi nenavadno šolsko leto, za katerega pred nekaj meseci pač nismo vedeli, kako se bo obrnilo. Bodo otroci šolsko leto nadaljevali jeseni, se bo končalo na daljavo ali vseeno v živo? Seveda se zdaj sprašujemo, kaj bo jeseni. Kriza in karantena sta nam staršem pokazali, kako pri šolskem delu funkcionirajo naši otroci, kakšne so njihove delovne in učne navade in veste kaj? Nemalokrat sem se držal za glavo.

Seveda mi je sedaj jasno, zakaj ima Taras toliko težav, kot jih ima in zakaj jih bo imel vsako leto več. Nikoli nobenih domačih nalog oz. če že so, se jih naredi na hitro, samo da so. Napaka. Ponavljanje in utrjevanje snovi ni potrebno, saj si vse zapomni v šoli. V praksi to pomeni, da se bo tisto, kar bo treba znati za napovedano spraševanje ali spet napovedan test, naučil tik pred zdajci in samo za to posebno, enkratno priložnost. Nobenega znanja ni tu. Večino časa, ki bi moral biti namenjen šoli, je posvečen klepetanju na družbenih omrežjih. Karkoli je treba narediti dodatno ali morda za boljšo oceno, se dela zgolj takrat, ko si je treba pogledat kakšen film ali pa naredit predstavitev. Seveda na računalniku in z neomejenim dostopom do interneta. Končna predstavitev, za katero si je vzel vsaj deset ur časa, je na ravni morda druge triade in brez pravega smisla. In tako se na neki točki zaveš, da je tvoj neverjetno bistri sin, ki bi moral osnovno šolo brez težav delati z levo roko, preprosto len. Da se mu ne da. In da ga to kampanjsko učenje, kot smo včasih rekli, vsako leto znova pripelje do težav, ko mu grozi kakšen popravni izpit, da se potem sicer brez težav nauči za pozitivno in za eno leto pozabi na vse težave in žal tudi obljube. Malo se tolažim, da mu bo morda v srednji šoli vseeno lažje, saj bo že zdaj spoznal, da šola preprosta vseeno ni. Pustimo se presenetiti.

Povsem druga zgodba je Vita, a so se tudi pri njej pokazale določene razpoke in nakazale težave. Ona ima željo, nima težav z učenjem in tudi domače naloge naredi, se pri vsaki nalogi potrudi, morda celo preveč (za četrti razred), a nič ne de – če bo tako nadaljevala, ne bo imela težav. Res pa si vzame zelo veliko časa in je neverjetno natančna, nerada prosi za pomoč, toliko rajši pa za mnenje. Ampak pri njenem odnosu tako do učenja kot učiteljev oziroma šole na splošno me ne skrbi. Hoče in zna, zmore in ve, da zmore. In sedaj, ko se počasi bliža prelomnici, torej preskoku na predmetno stopnjo, bo vse to zavedanje še toliko bolj pomembno.

Nova normalnost pa prihodnje leto čaka tudi Adama, ko bo za šolske delo “nagrajen” z ocenami. Nemiren fantič, ki ne bi sedel, ampak plesal, ki se ne bi učil, ampak nastopal, se mora v šolskem mehurčku znajti v točno pravem trenutku in potem vse razume in naredi, kot je treba. Ponavadi sicer samo toliko, kot je treba, ampak tisto stoodstotno. Seveda mu godi vsaka pohvala in obstajajo področja, kjer je še posebej domač, pa vseeno bo imel vsako leto več dela s svojim nemirnim kreativnim duhom. Še posebej, če bo v roke prišel kakšni bolj strogi in nepopustljivi učiteljici stare šole … Vsak dan znova se vsi skupaj učimo. Sodelovanja, potrpežljivosti, razumevanje, strpnosti. Kar je bilo nekdaj normalno, pa smo vsi na vse to pozabili in je bilo en čas celo nenavadno, čudno, zdaj spet postaja normalno. Starši vse skupaj vseeno spremembe sprejemamo in razumemo lažje, otroci pa hitreje. In čeprav je ta normalnost danes nova, bo jutri stara in osebno ne bom presenečen, če nas kaj kmalu čaka nova nova normalnost. Kaj bo prinesla, ne ve nihče.  

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, julija 2020.

Izginotja na Mesečini

Izginotja na Mesečini

Druga knjiga iz serije Zrcalka Christelle Dabos je logično nadaljevanje prvega dela, Zimska zaročenca, hkrati pa nadgradnja in predvsem žanrsko tako zelo drugačna, da bo bralca posrkala v vrtinec te napete zgodbe. Izginotja na Mesečini je pravzaprav zelo zelo napeta kriminalka …

Ofelija, ki je bolj ali manj po nenavadnem spletu naključij imenovana za kraljevo podpripovedovalko in se v tej vlogi ne znajde najboljše, se še vedno išče in lovi na Oblakovem, v tej nenavadni prestolnici slepil. In če en trenutek še misli, da lahko zaupa zaročencu Thornu, ta z ostrino in hladnostjo hitro razblini iluzije. Njeni prijatelji se sicer pojavijo zdaj tu in zdaj tam, bolj ali manj vedno v pravem trenutku, česar seveda ne bi mogli reči za njeno zmedeno teto. Seveda je tu Thornova teta, nerešljiva uganka, pa veleposlanik Arhibald in kopica novih likov, ki zapletajo življenje (in branje). Ofelija je en trenutek žrtev, pa glavna osumljenka in že v naslednjem hipu neustrašna raziskovalka nenavadnega dogajanja na Mesečini.

Prebivalci oz. obiskovalci Oblakovega, začnejo nepojasnjeno in nepričakovano izginjat. So za vse krive peščenke in kakšen je resničen namen teh nenavadnih »nagrad«? Tu so skrita in razkrita sovraštva, brezčutno ustvarjene zarote, negotova prijateljstva in zavezništva, vedno nove in nove politične spletke. Niti spretno vleče vsemogočni Faruk, ki od Ofelije še vedno pričakuje nemogoče, še vedno neznani pa so razlogi za vse, kar počne njen zaročenec Thorn, vse bolj osovraženi guverner na Oblakovem, katerega značaj se počasi oblikuje in nakazuje napeto nadaljevanje oz. zaključek.

Prav neverjetno je, kako je avtorica to fantazijsko zgodbo prelila v napeto kriminalko, kjer bralec skupaj z Ofelijo raziskuje, odkriva, (napačno) sklepa, se pusti zavesti in zmesti in strahoma pričakuje negotov izid naslednje pogumne (in nemalokrat tudi trapaste) poteze. Ali bo Ofelija odkrila, zakaj izginjajo prebivalci Oblakovega in kdo je kriv za izginotja? Ali je vse skupaj kakorkoli povezano ne le s Farukom in Knjigo, ampak tudi uničenjem starega sveta in novim življenjem na obokih oziroma drugačnih ostankih starih dni. Kako ji bo pri vsem skupaj koristila sposobnost »braljstva« in prehajanja skozi zrcala in kaj vse se še skriva po odkritih in skritih prostorih in sobanah Oblakovega oziroma kar Pola? 

Knjigo, tako kot prvi del, krasijo imenitni dialogi in podroben oris tega čudovitega sveta, zaradi svojega položaja v zbirki pa bralcu zastavi več vprašanj kot poda odgovorov. In karkoli več povem, namignem ali prišepnem, bi lahko pokvarilo vašo bralsko izkušnjo. Veselim se že tretjega dela, ki je tik pred izdajo, Spomin Babilona in ki naj bi ponudil več odgovorov in predvsem (najbrž) imeniten nastavek za veliki zaključek – Vihar odmevov, za katerega upam, da ga v slovenščini dočakamo še letos.

Rating: 5 out of 5.

Založba Sanje, 2019

Odnosi z javnostmi

Odnosi z javnostmi

Odnosi z javnostmi (ali kot največkrat slišimo: piarovstvo) je moj poklic. Težko rečem, ali sem jaz izbral ta poklic ali je poklic izbral mene. Dejstvo je, da v času, ko sem se podajal na profesionalno pot, biti »predstavnik za odnose z javnostmi« ni pomenilo nič. Na srednjih šolah o tem niso govorili, na fakultetah pa ne predavali, kaj šele, da bi omogočali kakršnokoli specializirano študiranje na to temo. Veliko sem pisal, rad sem govoril in poslušal in tako me je iz ljubiteljskih novinarskih voda odneslo v odnose z javnostmi.

Lahko rečem, da se mi zdijo knjige o tem, kako vzdrževati odnose z javnostmi in kako opravljati ta precej zahteven poklic, podobne tistim o vzgoji otrok. Ni enotnega recepta. Ogromno stvari se moraš naučiti, na novo odkriti, biti včasih drzen in spet drugič bolj konzervativen. Tudi po 15 letih v tem poklicu lahko rečem, da se še vedno učim. In zato sem bil do knjige Odnosi z javnostmi hrvaške avtorice Ane Tkalac Verčič precej rezerviran. Eno je teorija, drugo je praksa. Ampak po skoraj prebranih (ja, učim se) petsto straneh imenitno oblikovane in tudi odlično zasnovane knjige lahko rečem, da sem se motil. In v isti sapi dodam, da smo tudi v Sloveniji dobili uporabno knjigo na temo odnosov z javnostmi, ki deluje tako kot učbenik ali kuharska knjiga s številnimi uporabnimi recepti in nasveti iz prve roke, kako in kaj.

Ne bom opisoval dosežkov avtorice in razlagal, kdo je njen mož. Oba delujeta na področju odnosov z javnostmi in komuniciranja, tudi na področju izobraževanja in več kot očitno jima je bilo jasno, da tako knjigo potrebujemo, tudi v Sloveniji (gre namreč za prevod hrvaške izdaje). To pomeni, da imate možnost vpogleda v ogromno uporabne svetovne literature ter v »najboljše primere iz prakse« domačih, tj. slovenskih podjetjih ter prestavitve odgovornih za odnose z javnostmi v teh podjetjih.

Poglavja so na straneh razdeljena po barvah, kar olajša iskanje določene teme, ko knjigo enkrat preberete. Petnajst poglavij pokrije vse – od opredelitve, kaj odnosi z javnostmi sploh so, prek zgodovine, teorije, kaj in katere so javnosti (in zakaj javnost ni ena sama in kar sem moral tudi sam tolikokrat razlagati, da v podpisu ali na vizitki ne bom imel napisano odnos z javnostjo!) in seveda potem preko številnih praks komuniciranja in odnosov z javnostmi. Interne javnosti, krizno komuniciranje, preplet s trženjem, mediji, etiko ter družbenimi mediji.

Težko bi rekel, da knjigi kaj manjka, morda malce kritičnosti, ampak vseeno gre bolj za učbenik in ga je treba kot takega dojemati. Preplet s trženjem oz. prodajo je morda napisan malce površno, lahko bi več pozornosti namenili odnosom z javnostmi na področju politike, gospodarstva, dogodkov, zanimivo pa se mi zdi, da so se posvetili družbenim medijem, niso pa vključili vplivnežev. Dandanes se zdi, da so oni vedno bolj v vlogi glavnih za odnose z javnostmi oz. postajajo ravno tako pomemben medij in odločevalec. Seveda ima bralec, sploh iz dotičnega področja, lahko kar nekaj pomislekov ob prebiranju etičnih kodeksov, saj je vsem jasno – tudi avtorici in še komu; da gre dandanes bolj ali manj le za črko na papirju. Etika in odnosi z javnostmi?

V primeru, da so odnosi z javnostmi nekaj, kar si želite v življenju početi, je ta knjiga imenitna za vas, saj boste v njej izvedeli res veliko, čemur boste piko na i dodali s samostojnim delom in dokazovanjem. Če ste v odnosih z javnostmi oziroma z njimi kakorkoli povezani, bo knjiga za vas uporabna, saj boste v njej dobili ogromno zanimivih informacij, izhodišč, nasvetov, namigov in tudi kakšno pomoč.

Rating: 4 out of 5.

Fakulteta za družbene vede, 2020