Pisma z igrišča

Esad Babačić in Goran Vojnović, skupaj. Pisma z igrišča je zbirka pisem, ki si jih omenjena avtorja, mojstra slovenske besede, pošiljata in razglabljata o … o čem? O vsem. O športu oziroma športih, glasbi, jeziku, ustvarjanju, umetnosti in kako biti, ostati svoj, samosvoj.  Avtorjev najbrž ne rabim predstavljati. Vsakič, ko berem mojstrovine, ki jih ustvari prvi,Nadaljuj z branjem “Pisma z igrišča”

Diši po dosegljivem

Generacijski roman Monike Žagar utegne biti za mlajše bralce skoraj nerazumljiv, za generacijo X pa mogoče opomin, da konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih le ni bilo vse tako, kot so nam govorili (stari) starši oziroma da je bilo zelo odvisno, na kateri strani si bil. Naslovnica romana Diši po dosegljivem je zanimiva kombinacija nekeNadaljuj z branjem “Diši po dosegljivem”

V prvi osebi ednine

Haruki Murakami je vsekakor eden tistih avtorjev, pri katerih praviloma ne moreš zgrešit, a zna bit njegov pripovedni slog vseeno tako samosvoj in poseben, da obstajajo tudi tisti, ki se ga izogibajo. (ne bom o imenih) Zase bi težko rekel, da sem njegov velik oboževalec. To pa seveda ne spremeni dejstva, da zna Murakami odličnoNadaljuj z branjem “V prvi osebi ednine”

Osebno

Miha Mazzini je pisatelj, kolumnist, scenarist, oče, popotnik in še kaj. V njegovih delih lahko pogosto zaznamo avtobiografske elemente, predvsem pa zna dobro presojati in včasih že analitično secirati družbo, nekoč in danes. A tako oseben in avtobiografski kot je v knjigi Osebno, še ni bil. Z Miho Mazzinijem sem se prvič srečal po zaslugiNadaljuj z branjem “Osebno”

Finale

Ali je Finale knjiga za ljubitelje nogometa? Da, in najbrž ne. Vsekakor je knjiga za ljubitelje teorij zarot. Hans Kaspar je napisal knjigo o Evropskem prvenstvu v nogometu leta 2020, ki ga ni bilo. Ali pač? Najprej, kdo je sploh Hans Kaspar? Kajti človek, ki napiše tako knjigo, mora imeti odlične povezave, poznati mora velikoNadaljuj z branjem “Finale”