Bezimena

Risoroman srbske ustvarjalke Nine Bunjevac, ki živi in ustvarja v kanadskem Torontu, je nekaj posebnega. Po prvem branju ga boste šli brat še enkrat, in še enkrat, pa še kdaj. Vsakič znova boste v njem videli kaj novega, drugačnega. Zagotovo pa vas bo vsakič znova pretresel!

Priznam, da sem moral kar pošteno zbirati misli in vtise po kar nekaj branjih. Gledal sem, bral in raziskoval. Mit o boginji Artemidi in dečku Siproitu, saj naj bi bil Bezimena pravzaprav moderna različica njune zgodbe. A jo bodo mnogi doživeli drugače. Za lažje razumevanje, sploh posameznih delov, je ključen avtoričin zapis na koncu knjige. S čim se je ona osebno soočila v svojih najstniških letih v Aleksincu, kako se je s tem spopadala še leta kasneje in kaj vse je še izvedela. Omara je bila kar premajhna za vse okostnjake.

Risoroman Bezimena se začne v duhu klasičnih pripovedk ali legend. Svečenica se zateče k bezimeni, a se ta na njene prošnje in jadikovanje sprva ne odzove, nato pa njeno glavo potopi v vodo. Svečenica preneha obstajati in se ponovni rodi kot deček Benny. Benny ima vse, a najbolj izstopa njegova silna spolna sla, ki je že kot deček ne zna kontrolirat in ki ga večkrat pripelje v težave, staršem pa nakoplje sramoto. Piko na i postavi lepa bela Becky, v katero se Benny zaljubi na prvi pogled in ki je glavnih navdih njegovih sanjarjenj. Fantazij in kmalu obsesij. Zgodba se nato na neki točki prelomi, ko že odrasli Benny naključno opazi Becky, najde njeno skicirko z nenavadnimi slikami in  … lahko bi rekel, da mu pade tema na oči. Njegovo videnje sveta in tisto, kar se resnično dogaja in zgodi, je seveda povsem drugače, vendar se bralec tega do (bridkega ali pač srečnega?) konca sploh ne zaveda. Sluti, da je nekaj narobe … Bralcem seveda nočem kvariti samostojne izkušnje in odkrivanja zgodbe, zatorej naj na tej točki končam.

Posebno pozornost je treba seveda nameniti ilustracijam oziroma risbam. Črno-bele, z mnogimi povsem črnimi stranmi in hkrati zapletenimi in hipnotičnimi vrtinci, ki nas posrkajo v nek drug svet, drugo glavo, drugo in drugačno videnje in doživljanje. Avtorica natančno izriše vsako podrobnost, pritegnili vas bodo zagotovo obrazi, ki pri obeh spolih še dodatno poudarijo izredno močan erotičen naboj. Oči govorijo svoje zgodbe, enako velja za usta oziroma izraze na obrazu, telesa so včasih osvobojena in prepuščena, drugič v grobem in silovitem krču, vseskozi pa zelo realna in doživeta. Tisti, ki sta vas – sicer v povsem drugem žanru, prepričala recimo Selznick ali pa Moers, boste ob videnem zagotovo ne le navdušeni, ampak osupli. 

• 

• 

Želim si, da bi lahko zapisal, da je to v bistvu zgodba o ljubezni in hrepenenju, pa ni. To je pač knjiga, ki je posvečena vsem brezimnim žrtvam spolnega nasilja. Ne bom rekel, da jih ni malo, saj je vsaka preprosto preveč. Nina Bunjevac je ustvarila mojstrovino, ob kateri bodo mnogi obstali s cmokom v grlu, a je prav, da zanjo izve čim več ljudi.

VigeVageKnjige, 2020