Nov niz knjig za mlajše bralce

No, če smo se pred kakšnim mesecem ali več že pozabavali s sklopom knjig za mlajše bralce, ki so izšle pod okriljem založbe Mladinska knjiga, tokrat predstavljam pester kup novosti založbe Miš. Različno zahtevne knjige za različne bralce – od Pavčkovih pesmi do kratkega epa o rajski Sloveniji, vse bolj monumentalne hišice na drevesu in vse do nenavadnega mesta, kjer so glavni psi. Vas zanima? Potem nadaljujte z branjem.

39-nadstropna hišica na drevesu

Nepričakovano hitro smo dočakali že tretjo fantastično hišico na drevesu Andyja Griffithsa in Terryja Dentona – z novo 13-nadstropno nadgradnjo ima njuna hišica na drevesu sedaj že dah jemajočih 39 nadstropij. In mimogrede, v izvirniku sta šla še višje in pred izidom je 143-nadstropna hišica na drevesu.

Začelo se je kot 13-, nadaljevalo kot 26- in je trenutno 39-nadstropna hišica na drevesu. Griffiths in Denton se pač ne sprijaznita s tem, da bi imela domišljija lahko meje in prav je tako. Kaj sta dodala (tokrat)? Trampolin (brez mreže), čokoladni slap, aktiven (nebruhajoč) vulkan, operno hišo (kjer nastopata Jimi Handrix in Superprst in je hudo podobno tisti v Sidneyju), ogrado za božanje dinozavrskih malčkov (ki grizejo!), muzej z Andyjevo in Terryjevo zbirko neverjetnih čudes, slona z imenom Trobinator (ki je boksar), zvrtiljak, sobo z rentgenom, disko z osvetljenim plesiščem in obvezno ogromno disko kroglo, visokotehnološko pisarno in najstrašnejši vlakec smrti na svetu. No, in še zelo skrivnostno in sprva nedokončano 39. nadstropje, kjer se zadeve seveda zapletejo.

Kup filozofiranja, klic vedno neučakanega založnika, gospoda Velikega nosa in obljuba, da bosta novo knjigo dostavil naslednji dan. Kako? Hja, po zaslugi najveličastnejšega izuma, kar ga je kdajkoli kdorkoli izumil in ki se seveda skriva v 39. nadstropju, imenuje pa se – Preddavnočasovni stroj. Ima dva kompleta rok – enega za superhitro tipkanje in drugega za risanje. Vse, kar morata Andy in Terry storiti je, da vneseta želje, kakšna naj bo njuna naslednja knjiga, kdo mora nastopati, kaj se mora zgoditi in … akcija!

Najprej ju zmoti poštar Bill (ki ni zombi), spoznata zgodbo o Rojstnodnevni tolpi, dobita težko pričakovano stikalo za zagon Preddavnočasovnega stroja in potem imata na voljo osem brezskrbnih ur za popolno zabavo, da stroj konča knjigo namesto njiju. A Preddavnočasovni stroj se odloči, da fantov ne bo več spustil v njuno hišico, dokler ne konča knjige in fanta zatočišče najdeta pri prijateljici Jill. Njena hiška je seveda polna živali, zato večer, noč in jutri niso niti približno tako zabavni, kot sta si predstavljala.

Potem pa se Terry spomni rešitve – profesorja von Trapca, znanega odumitelja. Seveda spoznamo njegovo zgodbo in kako je pristal na temni strani Lune, kamor ga gresta Andy in Terry seveda iskat, kar zgodbo še dodatno zaplete, saj se von Trapec odloči odumiti takorekoč vse. No, bralce čaka še en genialni preblisk mladih ustvarjalcev in nepričakovano pričakovan (srečen) konec. Branje vseh prigod pa je resnično podobno vožnji z vlakcem smrti, le da se tu zdi, da se tirnice rišejo sproti in da je včasih potrebno zgrmeti tudi v kakšen reeees glooooobooook prepad. Otroci utegnejo živčno gristi nohte, ampak knjige zlepa ne bodo odložili. In prav je tako! In kaj nas čaka – enkrat v prihodnosti najbrž 52-nadstropna hišica na drevesu. Pustimo se presenetit.

Miš, 2021  

Rajski vrt / Paradise Garden

Erika Eichenseer je znana nemška zbiralka ljudskega slovstva, pripovedovalka in avtorica, ki je nadaljevala delo Franza Xaverja von Schonwertha, znanega bavarskega zgodovinarja in sodobnika bratov Grimm. Po zaslugi moževe službe je več let živela v Podsredi, kjer je naletela na staro legendo in v njej našla navdih za pričujočo slikanico.

Zgodba sama po sebi je zelo preprosta – skozi klasično zgodbo o božjem stvarjenju sveta in zasluženem počitku sedmi dan izvemo, kako je nastala Slovenija oziroma predvsem, zakaj je na tako majhnem koščku sveta zbranega toliko lepega in raznolikega. Dodano vrednost slikanici dajejo fantastične in zelo samosvoje ilustracije Petra Škerla, kjer je tudi Bog zelo drugačen (in kar komu morda ne bo všeč?), pozornim očem pa ne bi smele uiti številne podrobnosti. Seveda pa ne smemo spregledati, da je slikanica dvojezična in da pripoved poleg slovenščine beremo še v angleščini in ker so stavki kratki in preprosti, obenem pa besedno bogati, je knjiga kot nalašč tudi za spoznavanje tujega jezika.  

Zanimivo je seveda tudi to, kako sproščeno in prosto nekih ideoloških spon takšno zgodbo (po)ustvari tujec, ki je v Sloveniji videl, spoznal in prepoznal toliko zanimivega in očarljivega. V Rajskem vrtu Eichenseerjeve kislih jabolk spora pač ne poznajo in le želimo si lahko, da bi bilo tudi v resničnosti tako. Ob vsem prevečkrat spregledamo in pozabimo, v kako čudoviti državi res živimo.

Miš, 2021

Bolhograd

Ivana Mitrevskega smo spoznali zgolj kot ilustratorja z zelo prepoznavnim slogom, ki mnogih sicer ne prepriča, mene osebno pa je prepričal predvsem z ekološkim stripom o volkulji Beli, kjer je drzno stopil v bran volkovom (in drugim živalim ter naravi kot taki) in »napadel« pogoltne poslovneže in ugledneže, ki jim ni mar za nič drugega kot za lasten zaslužek.

Bolhograd – Zgodba o prav posebnem mestu je drugačna, pa čeprav bi lahko potegnili nekaj vzporednic. Glavne niso bolhe, kot bi morda kdo sklepal iz naslova, ampak psi – takšni in drugačni. In Bolhograd je posebno mesto predvsem zato, ker ga imajo psi, ki tam živijo, nadvse radi. Imajo župana, mojstra za vse, opravljivko, kup otrok, slaščičarno, igrišča, šolo in vrtec, vse zabavno poimenovano in življenje bi bilo težko lepše.

Do trenutka, ko si malo bolj napredna prebivalka mesta Doroteja omisli avtomobil – pa čeprav je vsem jasno, da psi za avto bolj tečejo, kot pa jih šofirajo. A ona je seveda pripravljena tudi na to in avto si kmalu zaželijo in omislijo tudi ostali Bolhograjčani. Vsak svojega, drugačnega, posebnega, kmalu en ni dovolj in seveda se Bolhograd začne soočati s tipičnimi težavami (človeških) mest – polne ceste, ki jih je premalo, parkirišča, hrup, onesnaženje, nakupovalna središča z velikim brezplačnimi parkirnimi hišami, zamiranje in propad mestnega jedra, nevarnost, zamude, slaba volja, nevoščljivost in bolj ali manj neuspešno iskanje rešitev.  

Vas zanima, kako se s težavo soočijo in ali jo župan Leopold ter Bolhograjčani rešijo in seveda kako? Saj veste, kaj vam je storiti …

Miš, 2021

Vrtiljak

Tone Pavček je eden tistih redkih slovenskih pesnikov, ki je imenitno pisal tako pesmi za odrasle (nesmrtna zbirka Pesmi štirih in mnoge samostojne zbirke) kot za otroke, po katerih ga odlično poznamo – od Jurija Murija v vseh mogočih izpeljankah, pa nekoliko drugačne verzije Romea in Julije, zabavne Krokodil, čudovite Sonce in sončice in še mnogih drugih, med njimi tudi Vrtiljak.

Pesniška zbirka Vrtiljak je prvič izšla davnega leta 1965, poleg novih ilustracij (delo Igorja Šinkovca) pa velja pozornost posvetiti spremni besedi Saše Pavček, avtorjeve hčerke, ki iskreno, iskrivo in brez olepševanja opiše svojega očeta. Nič strašnega, da ne bo pomote – velik človek, mislec, ustvarjalec in oseba, ki je znal z otroci. Zato ne preseneča, da njegove pesmi tako hitro vzamejo za svoje, kljub številni besednim vragolijam in hudomušnostim, ki jih na papir lahko prelije samo nekdo, ki je v sebi ravno tako še vedno otrok.

Od prvega šolskega dne, zabavnega intervjuja in predstavitev različnih poklicev, živalske prigode, zgode in nezgode, starševske nerodnosti in otroški veledosežki – od prvega zoba do samostojnosti, na trenutke nam postreže že s skoraj pocukrano romantiko sončnega sprehoda skozi Tivoli, kot prekaljen mojster peresa nam pokaže lepoto besed in seveda slovenskega jezika in še kaj bi lahko naštel.

Miš, 2021