Hilda

Nismo uporabniki Netflixa in celo televizijo gledamo bore malo. Radi pa beremo stripe in na srečo uporabljamo družabna omrežja in tam sem pravzaprav zasledil, da bomo tudi v slovenskem prevodu dobili stripe o novem fenomenu – deklici Hildi.

Kriv je prevajalec Boštjan Gorenc, ki je seveda odlična izbira, ko želiš dobiti zanimiv in »žmohten« slovenski prevod nečesa, kar je napisano v angleščini, a ima izvor v Skandinaviji. 33-letni Britanec Luke Pearson je prvi strip izdal že leta 2010, Netflix pa je s predvajanjem animirane serije začel leta 2018. V seriji z izvirnim naslovom Hildafolk je zaenkrat šest stripov, v slovenščino sta prevedena prva dva – Hilda in trol ter Hilda in polnočni velikan.

Zakaj Hildafolk? Gre za islandsko besedo Huldufolk, skovanko iz besed »huldu« (skrivnost, skrivati se) in »folk« (ljudje oz. islandski mitološki izraz za viline). No, Pearson je Hildo nastanil v neimenovani, a toliko bolj čarobni skandinavski dolini. V tej dolini boste poleg Hildine hiše, ki se nahaja v zavetju gorskih vršacev, našli še Hosto, Divjino, Širni gozd (kjer živi Lesko), pa Luknjo, Ruševine, Stari gozd, Gozd modrih borovcev, Skalni tolmun in Troljo skalo, jugovzhodno pa se nahaja mesto Trolberg.

Hilda živi z mamo in Štibeljcem, njenim hišnim ljubljenčkom, ki je bil sprva maček, potem postal lisica, ampak zaradi majhnih rogov bi lahko rekli, da gre za križanca med lisico in jelenom. V njuni hiši je povsem običajen, čeprav ga Hilda nima najrajši, gost tudi Lesko, ki ima sicer svojo razkošno hišo v Širnem gozdu in pogosto predstavlja nekakšen preblisk oz. glas razuma. Radovedna, nagajiva, pogumna in duhovita deklica, ki obožuje pustolovščine, prosti čas preživlja v naravi in slika ter ob vsem tem spoznava svet, poln čarovnije in nenavadnih bitij. Tu so duhovi, troli, velikani, vilini, drevesni ljudje in morskiduhovi, seveda prežeti z bogato skandinavsko oz. nordijsko mitologijo.

Hilda in trol je prva knjiga, v kateri spoznamo Hildo, svet, v katerem živi in malo modrolaso junakinjo spremljamo na prvi pustolovščini, ko med pohajkovanjem naleti na troljo skalo. S Štibeljcem nanjo obesita zvonček, da bi slišala, če bi se trolja skala ponoči slučajno prelevila v nevarnega trola. Seveda se zgodi tudi in v nadaljevanju spoznamo, zakaj sploh trolje skale in od kod izvira strah pred zvončki in dnevno svetlobo. V posebnem dodatku pa še strip o nenavadnem Lesku in za piko na i nekaj avtorjevih skic in zamisli.

Hilda in polnočni velikan je že mnogo bolj kompleksna in še bolj zanimiva ter dodelana. Hildi in njeni mami nevidna bitja zagrozijo, da jima bodo razbili hišo, če se ne preselita. Hilda se razjezi, a je njen boj jalov, poleg tega se ubada še z velikanom, ki se ponoči pojavlja pred njuno hišo, a ga vidi samo ona. No, Hildi na pomoč priskoči eden od majhnežev z imenom Alfur, ki jima z mamo grozijo in deklica spozna, kje je težava. Ne le, da spozna, ampak dobesedno spregleda, saj s pomočjo papirologije lahko vidi, da je njuna hiša postavljena sredi prostrane dežele majhnežev, ki jo onidve vsakodnevno (čeprav nezavedno) uničujeta. Sledi potovanje do župana in premierja, veliko opravičevanja in pojasnjevanja ter na koncu tudi spoznanje, zakaj okoli njune hiše postopa velikan. Na koncu knjige je svet velikanov tudi nekoliko bolj natančno pojasnjen. Vrsta simpatičnih dialogov, pa zanimivih bitij (npr. muške) in konec, ki da vedeti, da se bosta v naslednji knjigi Hilda in mama preselili v mesto Trolberg. Lahko rečem le, da nestrpno čakam …

• 

• 

Všeč mi je, da bodo otroci v Hildi dobili novo junakinjo. Brez super moči, ampak kdo pa pravi da junaki potrebujejo super moč?! Takšno, ki je rada v naravi, radovedno raziskuje in je ne sram priznati, da jo je včasih strah. Tudi napake prizna in sprejme posledice svojih dejanj. Človeška, prijetna, z razumevanjem za okolico in tradicijo. Same risbe so na prvi pogled preproste (govori nekdo, ki ne zna risati), a hkrati polne zanimivih podrobnosti, prežete s skandinavskim duhom, večplastne ter seveda pomembno prispevajo k samemu doživljanju zgodbe. Prevajalec se je še enkrat več izkazal in postregel z nekaj duhovitimi izrazi (npr. Štibeljc, Lesko, muške, majhneži, picajzljanje, …) in vse skupaj res imenitno poslovenil. V enem večeru mi je postalo jasno, zakaj je Hilda fenomen, zdaj pa je na meni, da jo predstavim še vsem tistim, ki je morda še ne poznate.

Didakta, 2020