The Boys: Omnibus volume 1

Garth Ennis je človek, ki je kriv za odlično stripovsko serijo Preacher. In ko med brskanjem naletiš na delo istega avtorja, ki je za nameček označeno (in zelo težko prevedljivo) kot delo, ki bo »out-preach the Preacher«, ne razmišljaš. In če je bilo v kultnem stripu Watchmen zastavljeno vprašanje, kdo bdi nad početjem superjunakov, imamo zdaj odgovor na dlani – The Boys.

The Boys so nenavadna druščina, ki (neuradno) deluje pod okriljem CIE in skrbi za to, da številni superheroji ne zlorabljajo svojih (super)moči. Sama zgodba je seveda zanimiva, saj je jasno, kako močne so nekatere stripovske založniške hiše ion da so nekateri junaki pravzaprav nedotakljivi. In če je DC sprva še kazal interes, pa potem vse skupaj prepustil svoji podzaložbi Wildstorm, ki pa so po prvih šestih izdajah obupali nad projektom, ki sta ga Ennis in Darick Robertson (glavni ilustrator) odnesla na založbo Dynamite. In če sem se že pri Preacherju spraševal, kako je Ennisu uspelo s tako brezkompromisnim in mnogokrat vsebinsko spornim in grafično zelo nazornim stripom sploh priti v javnost … The Boys Preacherja v vsem naštetem nekajkrat prekašajo.

Torej, na eni strani imamo The Boys – njihovega vodjo, Billyja Butcherja, tipičnega antijunaka s široko brado in jekleno pestjo. Ne izgublja časa, še manj besed. Superjunaki so mu ubili (in še kaj) ženo Becky, on pa z užitkom (veselje je vprašljivo) poriva svojo »nadrejeno«, direktorico CIE, Susan L. Rayner. In s še večjim veseljem skrbi za to, da nadzira, izsiljuje in uničuje mrežo superjunakov. Kakšen je njegov cilj, se bo najbrž izvedelo v nadaljevanju. Njegov zvesti tovariš je buldog Terror in ukaz »Terror, fuck it!« pomeni zgolj eno.

• 

• 

Tu so potem Mother’s Milk ali M.M., ogromen Afro-Američan, s katerim človek ne želi imeti opravka (in ki se zdi kot mešanica najbolj podlih, zajebanih in »cool« vlog Laurenca Fishburna in Samuela L. Jacksona), Frenchman, filozofski Francoz, katerega nrav se pokaže kasneje, tiha The Female (ja, res je ženska), ki sploh ne govori, rada pa žrtvam z obraza odreže kožo in novi član, Wee Hughie, Škot, ki so mu superjunaki dobesedno iz rok odtrgali največjo srečo in ljubezen v življenju. In jo seveda odnesli brez posledic. In prav proti takemu brezskrbnemu in malomarnemu početju ter pometanju pod preprogo se borijo The Boys.

Na nasprotni strani jim stojijo različne superskupine, tista najvplivnejša, najmočnejša in tudi najbolj pokvarjena so The Seven, kjer v stranski zgodbo spremljamo Annie »Starlight« January, novo sprejeto članico, katere glavna in zaključna iniciacija je oralna zadovoljitev treh moških članov superskupine. In njeno ogorčenje, kako so oni vendar superjunaki, ki ščitijo šibkejše in se borijo proti tovrstnim dejanjem, zajame pravzaprav bistvo zgodbe. Sem pa zelo radoveden, kako se bo v prihodnje razvijala njena zgodba? Tu so potem še Teenage Kix, ki se radi zabavajo z divjimi orgijami (spomnil sem se na zabavo Jesusa deSada iz Preacherja) in ki so pravzaprav prva tarča Boysov.

• 

• 

Prvi Omnibus sicer sestavljajo štiri glavne zgodbe in sicer The Name of the Game, Cherry, Get Some in Glorious Five Year Plan. V prvem pravzaprav spoznamo glavne junake, v drugi spopad Boysov in Teenage Kix skupine. Tretja nam predstavi nekaj zanimivih likov (npr. Legend) in se spopade z vprašanjem homoseksualnosti – dojemanjem le te in prisotnostjo med superjunaki, v zadnji pa se Boysi odpravijo v Rusijo, kjer spoznamo še en zanimiv karakter, dolgoletnega Butcherjevega prijatelja Vasa oziroma Vasilija Vorishikina, ki ga v nadaljevanju spoznamo kot nekdanjega superjunaka (Glorious Five Year Plan je bilo ime njihove skupine) Love Sausagea. Če si upate, se prepustite domišljiji, sicer pa vam bo vse jasno po prebranem. In še nekaj zelo pomembnega – spojina Compound V, nenavadno modre barve, ki pravzaprav skrbi za supermoč, lahko pa ima tudi stranske učinke. In seveda je jasno, da so stranski učinki sestavine, ki vpliva tudi na sestavno DNK, lahko neprijetni, nepredvidljivi in seveda nevarni.     

Zgodbe sicer niso povezane, se pa mestoma prepletajo in globoko posegajo v nedotakljivost superjunakov in tako me ne preseneča, da je bilo pri drugih založniških hišah kar nekaj visoko privzdignjenih obrvi, a sta Ennis in Robertson ustvarila povsem nov svet superjunakov. Temačen, pokvarjen, poln takšnih drugačnih zlorab, brez moralnih zadržkov, kjer pravzaprav najbolj okrutni in najbolj vprašljivi (torej The Boys) izpadejo kot največji pozitivci. Zame osebno, ker sem vedno bolj na strani antijunakov (npr. Joker, Harley Quinn idr.), je bil ta vidik kritičnega dojemanja in upodabljanja superjunakov do nedavnega neznan. In potem človek odkrije Watchmen, z drugačnostjo je prepojen seveda tudi V for Vendetta, tu je nekajkrat omenjeni Preacher in sedaj The Boys. In če imate tudi v stripih (pa tudi sicer) dovolj politične in vsake druge korektnosti, so to potem zgodbe kot nalašč za vas. 

Dynamite, 2020