Batman: White Knight

Ne spomnim se več, kdo me je opozoril na dva stripa iz serije o Batmanu, ki jih je vredno oz. kar nujno prebrati. Kdorkoli že – hvala. White Knight Seana Murphyja je vsekakor eden tistih stripov, ki Gotham, Batmana, Jokerja in mnoge druge junake prikažejo v drugačni luči. Kot piše na zadnji strani – »The Joker goes sane!«.

Sean Murphy seveda ni neznano ime, saj ima za pasom kar nekaj stripov, ki jih ne gre spregledati – Teen Titans, Hellblazer, American Vampire in Punk Rock Jesus, ob tem je treba izpostaviti, da ne le piše, ampak tudi riše, kar da končnemu delu še večjo težo. Pečat izdaji je vsekakor dal tudi Matt Hollingsworth z barvanjem in ustvarjanjem vzdušja, ki mora v Gothamu seveda biti temačno, a je moral tokrat prepletati obe plati – svetlo in temno, tisto razdvojeno in še kakšen nepričakovan sunek se zgodi.

Zgodba? Joker ni več Joker, ampak postane tisti običajni, vsakdanji Jack Napier. Ustrezna doza tablet neznanega izvora poskrbi za ozdravljenje in prebujenje ter zavedanje, da je največja grožnja in nevarnost Gothama – Batman. Napier s pomočjo Harley Quinn (ki prav tako spet postane Harleen Quinzel) počasi prevzema oblast nad Gothamom, saj najprej izbojuje sodno bitko, postane ljudski junak prebivalcev Gothama, k sodelovanju pritegne vedno pozabljene prebivalce Backporta in naposled celo policijo z Jimom Gordonom na čelu. Beli vitez v bleščeči opravi filantropa in človekoljuba. A je ves čas prisotna zla slutnja …

Batman oz. Bruce Wayne sluti, da je zadaj nekaj več. Jokerjeva oz. Napierjeva človeška plat še bolj skrbi oz. spravi ob živce novo Harley Quinn oz. kot se kasneje poimenuje, Neo-Jokerja, ki okoli sebe zbere staro tolpo super-zločincev in jih upravlja s pomočjo misli in kartic Mad Hatterja (vsekakor še en zanimiv lik, ki sloni na Norem Klobučarju iz Alice v Čudežni deželi, ki ga bo vredno raziskat) ter želi iz Napierja znova »potegniti« svojo veliko ljubezen – Jokerja. In na tej poti ne izbira sredstev ter spotoma izbrska veliko skrivnost Gothama in družine Wayne.

Strip je poln prepletanja preteklih dogodkov – kako je Napier uspel spraviti Batmana v Arkham, prepričati Gotham s svojo novo podobo (še vedno je odličen, ne pa več tako nor, retorik), kaj se je zgodilo z Jasonom Toddom (Robinom), nenavadno in vsaj meni doslej neznan odnos med Batmanom in Harley Quinn ter veliko okostnjakov, ki padajo iz omar Jima Gordona in policije. Na drugi strani imamo aktualno dogajanje – Napier, ki vse težje ostaja to, kar pravi, da je in ne (spet) Joker in tisto nesluteno – da bi rešila Gotham, morata Joker in Batman združiti moči.

Poleg te zgodbe je vsekakor najmočnejša plat to raziskovanje in kopanje po preteklosti in sami sebi vseh glavnih akterjev ter njihovo spopadanje z vlogo, v kateri so se znašli in v kateri se v bistvu ne znajdejo najbolje. Batman, ki si mora priznati, da ni tako pozitiven lik in odrešitelj Gothama. Tu je seveda še njegov vse bolj intenziven odnos z Batgirl in Nightwingom, umirajočim Alfredom, ki pozna marsikatero (družinsko) skrivnost n tudi Jimom Gordonom ter seveda tudi Jokerjem. Jack Napier / Joker, ki spozna in prizna, kako pomemben je zanj v bistvu Batmana ter ga še enkrat več prevzame ljubezen do Harley Quinn. Vprašanje je seveda, do katere Harley Quinn. Tudi Harleen Quinzel / Harley Quinn se prikaže v pomembni, celo odločilni vlogi v celotni zgodbi …

Murphyju je vsekakor uspelo odlično zajeti in naslikati vsa ta zapletena razmerja in odnose ter pustiti marsikaj odprtega … nekaj se mi zdi, da bom kmalu posegel tudi po The Curse of White Knight in raziskoval dalje. Batman oz. Gotham kot tak se po vsakem prebranem stripu in novi zgodbi kažeta kot res kompleksno delo, da ne rečem celo najpopolnejša stripovska zgodba, kjer različni avtorji sicer občasno poskrbijo za kakšen ovinek ali nepričakovan zasuk, a jim tega ne gre očitati. Vsekakor pa je Batman: White Knight eden tistih stripov (o Batmanu), ki ga preprosto morate prebrati.

DC Black Label, 2018