James Patterson, priznan pisec kriminalk in trilerjev ter Bill Clinton, bivši predsednik ZDA, sta skupaj že ustvarila zanimivo delo Kje je predsednik?, v katerem smo bralci dobili vpogled v zakulisno dogajanje v Beli hiši in ZDA nasploh. Predsednikova hči ni nadaljevanje, vsekakor pa nadgradnja prve knjige.
Kje je predsednik? je v nehvaležno vlogo ameriškega predsednika postavila Jonathana Lincolna Duncana, ki mora hitro in modro ukrepati, saj ZDA (in posledično celemu svetu) grozi kibernetski napad vseh napadov. Recept za katastrofo, kakršne Patterson obvlada in seveda veliko zakulisnega dogajanja, ki ga je do obisti v času svojega predsedovanja spoznal Clinton. Sum na notranjega sovražnika, ne vedno zakonite poteze predsednika in napeto branje do zadnje strani.
Predsednikova hči predstavi novega (no, rajši zapišimo drugega) predsednika ZDA – Mathewa Keatinga, ki mu spodletela vojaška akcija lova zloglasnega terorista Asada Al Ašida, spodnese drug mandat, ZDA pa dobijo prvo predsednico – Pamelo Barnes. Keating se umakne stran od washingtonskega vrveža, njegova žena Samantha se vrne k svojemu delu – arheološkim odkrivanjem in raziskovanju, njuna hči Melanie pa študira na Darthmouthu in se trudi živeti količkaj normalno življenje (bivše) predsednikove hčerke.
Patterson in Clinton kaj hitro vzpostavita dogajanje – na eni strani bivši predsednik Keating z družino, nasproti mu stojita sedanja predsednica ZDA Barnes, potem je tu Asad Al Ašid, ki išče maščevanje, štrene pa konkretno mešajo tudi Kitajci. Asad s svojim bratrancem Faradžem ugrabi predsednikovo hči (ki ji varovanje s strani države ne pripada več) in seveda postavi domala nemogoče pogoje za njeno izpustitev. Zakaj nemogoče? Ker predsednici Barnes ne pade na pamet, da bi jih izpolnila in ves čas igra zelo dvolično igro, kar smo pri politikih sicer kar vajeni – javnosti govori eno, ko se kamere in mikrofoni izklopijo, pa je stanje povsem drugačno. Keating hči želi nazaj in cena ni pomembna.
Preveč ne želim napisati, da vam ne uničim zgodbe. Asad Al Ašid seveda s pridom uporabi in izkoristi vse mogoče prijeme, da bi se lahko maščeval Keatingu, ki je zakrivil umor njegove žene in hčera. Pa je to res Keatingova krivda? In ali Jiang Lijun, višji častnik kitajskega ministrstva za državno varnost, za smrt očeta krivi pravo stran in ravno tako išče maščevanje (on za očetovo smrt)? Pri čemer Lijun prejema zelo jasne ukaze svojega nadrejenega in najbrž vemo, kaj ukaz pomeni na Kitajskem, a jih zavestno krši in je obenem prepričan, da je pri svojem početju zelo spreten in prepričljiv. Sploh vloga Kitajske v tem romanu je zelo zanimiva in nakaže marsikatero težavo, s katero se zna svet kmalu spopasti.
Bivši predsednik ZDA (in tudi bivši marinec) Mathew Keating se z ekipo zvestih sodelavcev, kjer najbolj izstopa agent David Stahl oz. prostovoljcev, odpravi na reševalno misijo v Libijo. Reševalno misijo, ki je v nasprotju z vsemi zakoni in jim malo po zaslugi poznanstev, še bolj pa po zaslugi neupoštevanja ukazov, bolj ali manj uspeva. Vmes se zgodi marsikaj nepričakovanega, pa tudi kaj zelo predvidljivega, vsekakor pa boste presenečeni ob številnih tehničnih podrobnostih, ki jih avtorja nanizata v romanu – naj si bo to z vidika orožja, tehnologije ali odnosov. Clinton je tukaj zagotovo prispeval levji delež in v zgodbo vnašal življenjskost.
Priznam, da me knjiga sprva ni pritegnila – vse se mi je zdelo prazno, naphano s političnimi puhlicami in zelo predvidljivo. A se zadeva kaj hitro dobesedno postavi na glavo in potem sem knjigo vedno težje odlagal, dokler nisem prišel do zadnje strani. Marsikaj vmes in tudi v zaključku je sicer ostalo neodgovorjeno, a za glavno zgodbo ni tako pomembno, da bralec na koncu ne bi zadovoljno zaprl knjige in si rekel »To je pa res dober triler, več takih.«
Založba Beletrina se je pred leti odločila za izdajanje zanimivih zbirk – najprej zbirke Klasična Beletrina z izdajanjem, pogosto tudi novo prevedenih klasikov za odrasle, potem so se odločili za enak pristop še pri otroški oz. mladinski literaturi in nastala je Zvezdna Beletrina.
Prvi letnik je postregel z naslovi Mali princ, Alica v čudežni deželi, Ostržek, Butalci in Pridi, mili moj Ariel, nedavno izdani drugi letnik pa prinaša kar nekaj imenitnega branja, sploh za prihajajoče dolge počitniške dni. Sam sem počitniške dni poleg brezskrbnega druženja s prijatelja rad porabljal tudi za branje, predvsem kakšnih daljših del, seveda so se z leti moja bralska obzorja širila in tudi temu so namenjene tovrstne zbirke. Želim si, da bi v času, ko sem bil jaz otrok oz. najstnik, mladostnik, imeli tak nabor knjig in predvsem, da bi bile knjige cenovno tako dostopne kot so danes. In ne, ne trdim, da so knjige poceni (ker niso!), niso pa tako zelo drage, kot so bile pred recimo tremi desetletji. Verjamem, da si mnogi starši ne bodo mogli privoščiti celotnega zneska take zbirke, čeprav je gledano na knjigo – in obseg vsaj dveh knjig, ki presegata 500 strani!; cena ugodna.
A to ni reklama, pa tudi ne mnenje o prebranih knjigah, ampak bolj predstavitev in priporočilo, če boste iz ust vašega nadobudneža slišali stavek »Kaj naj pa berem?! Vse sem že prebral/-a!« in vem tudi, da ste mnogi starši prej v zagati, kako vašega otroka prepričati, da bi sploh bral karkoli. Kar nekaj od predstavljenih knjig ima svojo filmsko predelavo in morda – zgolj kot ideja!; lahko otroku predlagate, da si prebere knjigo in potem si še ogledate film. Na ta način se bodo (morda, upam) otroci naučili spoštovati knjige, ki so praviloma mnogo bolj izčrpne in celovita izkušnja kot film.
Najprej slovenske. Vandotov Kekec nad samotnim breznom (ki je bil osnova za prvi, še črno-beli film o Kekcu) je od vseh Vandotovih pripovedi o Kekcu morda najbolj grob – (nek drug Bedanec bi mogoče uporabil izraz) divjež Bedanec pogubi Kosobrina, da bi njega v prepad pahnil njegov lastni pes s pomenljivim imenom Volk. Kekec sicer v tem delu iz Bedančevih čvrstih in robatih rok rešuje siroto Meno, lastno mater in že omenjenega Kosobrina, vse skupaj se dogaja v idilični gorenjski vasici. Knjiga bo drugo leto stara častitljivih sto let in se utegne marsikomu zdeti starinska, a gre vsekakor za klasiko, ki je v marsičem vplivala na pisanje številnih mlajših (od Vandota) slovenskih avtorjev.
Tajno društvo PGC je bila zaradi humorne note in pobalinskosti glavnih junakov ena mojih najljubših knjig nekje na sredini osnovne šole, v zaključku osnovne šole pa zaradi nekaj nakazane erotike in uporništva že Mladost na stopnicah, morda obe bolj poznani od Gimnazijke Antona Ingoliča, ki je vključena v ta letnik. Pripoved o Jelki, ki obiskuje tretji letnik ljubljanske gimnazije, je postavljena v leto 1965, bi se lahko odvijala tudi danes in zgodba najbrž ne bi bilo bistveno drugačna. Jelka na sošolkini zabavi zanosi, nosečnost spretno prikriva in ob koncu šolskega leta odide v Pariz, kjer se zelo naveže na služkinjoFranchon, rodi sina Francoisa in se nato vrne domov. Mama ni navdušena, presenetljivo toplo (za tiste čase pa sploh) jo sprejme oče, najbolj neosvojljiva trdnjava pa se zdi šola, saj želi Jelka končati gimnazijo in opraviti maturo. Slovenija je bila (in žal ostaja) zelo malomeščanska, se vse preveč togo drži predpisov in (tudi nepisanih) pravil, pri čemer je glavni izvor težav pogosto prav tam, kjer naj bi naše otroke naučili (in ne vzgojili!) v zrele, odgovorne in samostojne posameznike – v šolah. Družbeno kritično in zelo realno!
Sredi osemdesetih je med fanti vladala modna muha, da si »ostrigel na Limahla« in če boste malo raziskovali, boste ugotovili, da je bila to za osemdeseta precej tipična in seveda zelo moderna pričeska (v prvi polovici devetdesetih smo se recimo »strigli na Brandona«, saj je bila neverjetno popularna TV-serija Beverly Hills 90210), ki je bila posledica priljubljenosti pevca Limahla in njegove pesmi The Never Ending Story iz istoimenskega filma iz leta 1984. Mimogrede – pesem slišite tudi v zadnji epizodi tretje sezone priljubljene serije Stranger Things. No, omenjeni film je nastal po knjižni predlogi nemškega pisatelja Michaela Endeja (priporočam tudi njegovo delo Momo). Določeni prizori iz filma, pa grozna pričeska in vsaj meni ne tako zelo poslušljiva pesem so bili razlogi, da nisem Endeja nikoli bral. Napaka!
Neskončna zgodba je zanimiv fantazijski roman, kjer spremljamo debelušnega Bastijana (vsi se seveda norčujejo iz njega), ki je ostal brez mame, oče ga komaj še opazi in zato se zateka v svet domišljije in knjig. Med prebiranjem knjige Neskončna zgodba (knjiga v knjigi takorekoč!) se znajde v cesarstvu Fantazija in z znajde se je mišljeno točno to – Bastijan je čisto zares junak zgodbe o cesarstvu Fantazija, dečku Atreju in srečnem zmaju Fuhurju, ki iščeta človeškega otroka, da bi rešili deželo. A to je svet, v katerega Bastijan ne sodi, čeprav se tu počuti veliko bolj domače, predvsem pa sprejeto in ljubljeno kot v tistem pravem. Kako nazaj? Skratka, preberite knjigo, izognite se filmu in predvsem držite pesti, da se ne vrne »frizura na Limahla«.
O Mary Poppins najbrž ne rabim izgubljati prav veliko besed – bil je (animiran) muzikal z Julie Andrews, 25 let kasneje sodobna različica z Emily Blunt, vse pa je seveda zasluga knjige Pamele L. Travers iz leta 1934. Jezikava (nesramna?) in nečimrna, predvsem pa skrivnostna varuška Mary Poppins, njena neverjetna torba (le kje so dobili navdih ustvarjalci Sport Billyja?!), da o dežniku sploh ne govorimo in nasploh vseh neverjetnih in nepričakovanih dogodivščinah, ki jih bodo mladi bralci doživljali med prebiranjem. Čarovnija? Čarovnija. Ampak ne, če vprašate Mary Poppins.
Za konec sem pustil tistega, ki me je osebno najbolj navduševal in me še danes pusti odprtih ust, sploh, ko pomislim, da je zgodbe zapisoval pred več kot sto leti. Jules Verne in njegove pripovedi o potovanju okrog sveta (v 80 dneh!), raziskovanju neznanih dežel, pa »izletov« na Luno, v središče Zemlje ter seveda odkrivanje morskih globin, kar je glavna tema v zbirko vključenega romana Dvajset tisoč milj pod morjem. Jules Verne je bil pionir znanstvene fantastike, saj je s svojimi deli v 19. stoletju oral ledino temu žanru, uspevalo pa mu je predvsem zato, ker je bil pri svojem pisanju tako zelo natančen in slikovit, da je bilo (in na nek način še vedno je) vse zapisano pravzaprav verjetno oz. kar resnično. Kapitan Nemo, ki se s svojo podmornico Nautilus (Verne je sicer podmornico, ki ga je navdahnila, videl na svetovni razstavi v Parizu daljnega leta 1867) odloči odpotovati dvajset tisoč milj globoko, da bi tam našel skrivnostnega morskega enoroga. Bralca osupne Vernovo natančno predvidevanje razvoja podmorniške in potapljaške opreme, vsekakor pa gre za mojstrsko izpisan pustolovski roman, kjer se že soočamo tudi z ekološko ozaveščenostjo, vsaj v povojih. Jules Verne je bil vsekakor pred časom! Priznam pa, da poleg Jacka Londona moj glavni navdih za pisanje.
Pet imenitnih knjig in če jim dodate še tistih pet iz prvega letnika Zvezdne Beletrine ter vse druge imenitne knjige, ki za otroke in mladino redno izhajajo, vaši otroci nimajo nobenega razloga, da ne bi brali. Ni pa jim treba seveda samo brati, da ne bo pomote. Naj uživajo počitnice in raziskujejo svet okrog sebe in tudi v sebi.
Petja Rijavec je ena tistih slovenskih avtoric, ki piše iz sebe in je zato v svojem pisanju pristna, iskrena in prepričljiva. Navdušil me je že njen pokovidni roman Meter in pol pomladi, tokrat pa se popolnoma osredotoči na pri nas zelo problematično temo.
Meter in pol pomladi je ponudil zanimiv stranski lik, Nejca, ki je bil tik pred maturo, oboževal je Kurta Cobaina, ugotavljal, da je gej in ni vedel, kako naj to pove še vedno precej homofobni okolici. No, Zadnji odgovor ima glavnega junaka Davida, bodočega maturanta, ki ugotavlja, da je gej in nima pojma, kako naj to pove svojima ločenima staršema, najboljšemu prijatelju, sploh pa svoji popolni punci Lauri. Pravzaprav ne ve čisto točno, kako naj se sam sooči s tem. Oh, in obožuje Damiana Davida iz italijanske skupine Maneskin.
Tega, da je avtorica uporabila podobno izhodišče za samostojen roman za naslavljanje občutljive (ali pač tabu) teme, ne vidim, kot čisto nič slabega. Meter in pol pomladi je ponudil tako pisano paleto likov, da bi pravzaprav vsak lahko dobil tudi samostojen roman. Zakaj se je avtorica odločila za Nejca oziroma Davida, ne vem – morda ima sama doma najstniške otroke s podobnimi težavami ali pa je preprosto zaznala, da gre za stisko mnogih mladih, ki se tako ali tako iščejo v tem zmedenem svetu.
David ima najboljšega prijatelja Marka in ima krasno (s tem mislim lepotico, ki jo občuduje in mu jo zavida cela šola) dekle Lauro, njen oče pa je pomemben in uspešen odvetnik, ki ima veliko pod palcem. David živi z mamo, saj sta se starša ločila, ko je oče najprej prešuštvoval, kasneje pa se je odločil za življenje z Marto. Davidov fokus bi »moral« biti na učenju, preživljanje časa z dekletom in prijatelji, kot večina mladih njegovih letih (in žal tudi mlajših!) pa čas rad preživlja na zabavah z veliko alkohola, kakšno ne preveč trdo drogo in posledicami naslednjega jutra.
Že v uvodnih straneh lahko razberemo, da bo imela zgodba hiter preobrat iz te mladostniške »idile« v iskanje odgovorov na številna vprašanja. Z očetom in Marto (na mamino nejevoljo) David za nekaj dni odide smučat v Avstrijo in v savni spozna Luko. Postavnega, simpatičnega Slovenca, ki ga povabi na zabavo, kjer se David hudo napije z uživanjem čaja z jegrom, ki jih dopolni z nekaj globokimi potegi jointov in do apartmaja ga mora pospremit Luka. Pijanski objemi, poskusi poljubov, slabo upiranje in predvsem slaba vest naslednjega dne. In predvsem zasejan dvom, ali Davida vseeno ne privlačijo bolj moški …
Samega sebe prepriča, da gre bolj za fazo, zmedenost, pozabi na Luko, a se v življenju kmalu pojavi Urban in zgodba postane še bolj zapletena in zanimiva. Davidu ni več do popolne Laure, tudi telesno oziroma spolno ga ne privlači več, vse bolj išče priložnost za druženje z Urbanom, pišeta si dolga in precej pomenljiva sporočila, zgodi se prvi pravi poljub in tako naprej. Ljubezen, pač. Pa čeprav David s tem še vedno ni najbolj sprijaznjen.
Zadeve se vse bolj zapletajo tudi na drugih »frontah« – oče zaroči Marto, mama na Tinderju spozna Iztoka in kmalu postane čisto druga, Lauro zanima, kaj se dogaja z Davidom, spremembe v njegovem obnašanju pa opazijo tudi ostali. In seveda – pred vrati sta maturantski ples in matura.
Maturantski ples se – kot v življenju mnogih, sploh pa noro zaljubljenih srednješolskih parov; izkaže za ključnega. Tudi za Davida in Lauro oziroma Davida in Urbana, pa tudi za Davida in Marka. Petja Rijavec je ustvarila tak zanimiv mladostniški večkotnik, v katerem ključno vlogo odigra stranski lik – to pa je vsaj zame precej nepričakovano Davidova bodoča mačeha (ali obstaja kakšen bolj grozen izraz, ki že z zvenom pove, da je to neka grozna oseba?!) Marta.
Razplet zgodbe je življenjski. David se sprijazni s tem, da je gej in začne s tem živeti in nenazadnje v tem uživati. Še vedno se spopada z vprašanji, kako bo na to reagirala okolica, pa čeprav bolj ali manj vsi (razen očeta!) vedo, da so mu všeč fantje oz. moški. Avtorici je res uspelo ujeti duha generacije mladih – želja po uspehu in sprijaznjenost z dejanskim, iskanje lastne identitete, slengovski jezik, zelo realni odzivi, družinske težave, odpiranje tem, o katerih se mladi res težko pogovarjajo – že med seboj (sploh fantje), kaj šele s starši (ker s(m)o zoprni in ne razumemo nič) in potem so seveda izgubljeni.
In kot Petja Rijavec lepo uporabi primerjavo s priljubljenim TV kvizom – mladi včasih potrebujejo glas ljudstva, drugič polovičko in tudi klic v sili. V kvizu imajo tekmovalci to možnost samo enkrat, v življenju si jo vsak želi večkrat. Pa jo ima? In na neki točki bodo moral podati zadnji odgovor. Pri čemer morajo vedno najprej odgovoriti sebi, šele potem drugim.
Poetični roman kanadske avtorice Dominique Fortier Papirnata mesta prepleta avtoričino avtobiografsko zgodbo in biografijo ameriške pesnice Emily Dickinson in je najbrž nekaj najlepšega, kar boste letos prebrali.
O Emily Dickinson razen tega, da je označena za največjo ameriško pesnico in da je bila malce čudaška samotarka, ne vem nič. Njenih del (še) nisem bral in je v tem trenutku tudi še nisem šel guglat. Tudi Dominique Fortier mi je neznanka, a me je njen roman privlačil zaradi nenavadne naslovnice in pričakovanja poetičnosti zapisa.
Papirnata mesta tako po eni strani prinašajo avtobiografsko izpoved avtorice – njene selitve, družinsko življenje, dojemanje doma ter podobnosti in različnosti z Emily Dickinson, dojemanje in razumevanje njenega življenja in predvsem del. Dominique Fortier se je veliko selila, bila je poročena, imela otroka in njena dela so zavestno prišla med ljudi. Kako čuti in doživlja odnose in dom, pa je seveda nekaj povsem drugačnega.
Emily Dickinson je živela v svojem, papirnatem svetu. Svetu, ki obstaja in živi predvsem na papirju, tam pa ga ustvarja ona oz. ga tja zapisuje. Papirnata mesta, papirnati ljudje. Vedno se je počutila tujko, še v lastni družini, najrajši je bila sama, komunicirala pa predvsem preko pisem. Naravo je čutila – kaplje dežja, enkratne snežinke, šumenje vetra, nepredvidljivo in vedno drugačno lepoto narave in čudoviti svet živali. Prav vse je doživljala po svoje, od znotraj, skozi svoj svet. Avtorica je Emily Dickinson spoznavala preko del Emily Dickinson and the Art of Belief Rogerja Ludina, The Life of Emily Dickinson Richarda B. Sewalla, ohranjene korespondence in del Emily Dickinson, seveda pa se je nemalokrat prepustila tudi domišljiji.
Knjigo je po mojem mnenju odlično prevedla Saša Jerele in pravzaprav se iz vsake vrstice zliva neverjetna poetičnost zapisanega, filozofske misli in globoke modrosti. Vsekakor je to knjiga, ki jo bralec čuti, ko jo bere. Svojemu dekletu sem rekel: »To ne le, da je knjiga zate, ampak je tudi knjiga o tebi. Ti si podobno samotarska, ne da se ti ukvarjati z ljudmi, izgubljati dragocenega časa za nepomembne stvari in bi najrajši živela in delala tisto, kar želiš in v čemer uživaš, v svojem mehurčku, sredi narave in obkrožena z živalmi.« Prikimala je. No, tako sem jaz dojel sporočilo knjige in prepoznal največjo ameriško pesnico.
Poleg poplave misli in razmišljanj ter občudovanja lepote zapisanega, zelo težko rečem, da mi je knjiga karkoli »dala«. Vsekakor drugačno zavedanje glede dojemanja svet okrog sebe. Vsekakor je zbudila tudi zanimanje za Emily Dickinson, saj sem imel poezijo od nekdaj rad, to čutno, ki se oplaja z naravo, pa toliko bolj. V življenjskem obdobju, ko (še vedno) iščem ravnovesje, je morda to tisto, kar iščem.
Najboljši finski kriminalni roman in ker vemo, da Skandinavci obvladajo kriminalke, ne bi smelo biti nobenega dvoma. A prvi skupni roman zakoncev Akija in Mille Ollikainen me je pustil pošteno razpetega …
Kriminalke so lahko tiste klasične, starošolske, ki jih je izmojstrila Agatha Christie – umor, kup osumljencev, obtoževanj, časovno linearno dogajanje in raziskovanje ter potem genialen preblisk detektiva, ki skrivnostni umor reši. Nekoliko modernejša različica tega je, da seveda še vedno iščemo morilca, krog osumljencev je podobno širok, a pripoved ne teče linearno in bralca ves čas »zavaja«. Poleg tega so praviloma tudi detektivi (policisti, kriminalisti, privatni detektivi ali kaj četrtega) pogosto osebno vpeti v zgodbo ali pa tako ali drugače fizično in/ali psihično razrvani in jih pri delu to pogosto omejuje. Vse več je psihologije, politike, medicine, forenzike, nadnaravnih videnj oz. občutenj, družinskih ali konkurenčnih bojev in nasprotij, izdaj in prevar in tako ima skoraj vsak (stranski) lik pomembno vlogo.
Likov v Zabojniku ne manjka in ker gre za Fince, se zdijo imena in priimki kar preveč podobni, za nameček avtorja dodata še kakšen vzdevek. Nenavaden uvod, v katerem spoznamo Hannesa Lehmusoja oz. ga spremljamo umreti, na samo zgodbo nima takorekoč nobenega vpliva. Mnogo bolj zanimivo je nadaljevanje, ko se sredi ničesar (oziroma v zabojniku in če ste bili kdaj v kakšnem praznem in zaprtem transportnem zabojniku, potem veste, da so občutki vse prej kot prijetni) omotična prebudi zaenkrat neznana temnopolta ženska, ki sestavlja koščke, kaj se je zgodilo. Sestavil jih bo mogoče bralec, saj na dovozu na posestvo Lehmusojevih najdejo zabojnik, v njem pa utopljenko – temnopolto Rauho Kalondo. Kdo, zakaj in kako?
Glavni lik je policijska inšpektorica Paula Pihlaja, izredno visoka ženska, nekdaj košarkarica, intuitivna, zbrana in predana delu, ki pa jo preganja kar nekaj demonov. Noben sicer tako močno, da svojega dela ne bi mogla opravljati ali da bi skušala demone ves čas utapljati v alkoholu, a gre za prvo knjigo iz serije o inšpektorici, tako da nas čaka še marsikaj zanimivega.
Pihlaja zbere ekipo – zanesljivega Hartikainena, bivšega pripadnika specialnih policijskih enot Karhuja (vzdevek, sicer naziv teh posebnih enot) in klepetavega Akija Renka ter začnejo s preiskavo. Prva naloga je seveda identificirati truplo – čeprav temnopolta, bi lahko bila tudi Finka, a se izkaže, da Rauha Kalondo prihaja iz Namibije. Jasno je, da vse poti vodijo k družini Lehmusoja, njihovemu imperiju, ki slonijo predvsem na zabojnikih (izposoja, prodaja, transport …) in Fundaciji ter programu Sočutje. Hannesa, ki je imperij ustvaril in postavil, smo že omenili. Nasledil ga je sin Juhana, tu je žena Elina in njuna hči Ella ter temnopolti posvojenecJerry. Družina Lehmusoja je bila vpeta v obnovitvene programe (pranje denarja) po vojni v Namibiji (ni presenečenje, kajne?), kamor sta oče in sin pogosto potovala, pri pravnih zadevah je družini pomagal Vikko Aro, sedaj pa njegovo vlogo prevzel sin Lauri.
Karte so razdeljene, nekaj jih je na mizi. Ali je Jerry Lehmusoja sin umorjene Rauhe Kalondo in kako je z njo povezana družina Lehmusoja? Poti vodijo v Namibijo, a nekaj kart je ostalo na mizi. Zabojnik, ki je bil predelan na način, da je omogočil polnjenje z vodo, je naročil ekstravagantni umetnik Paavali Kasinen, z njim pa tesno sodeluje Mai Rinne, družinska prijateljica družine Lehmusoja, prav noben zabojnik pa ne gre mimo »gospodarice zabojnikov«, Ritve Kaakko. Kdo je s kom, kdo je koga in zakaj? Zamere in prevare, izdaje in laganje – osumljencev za umor Rauhe Kalondo ne manjka in glede na to, kako vsaj proti policiji složno nastopa družina Lehmusoja, imajo seveda vsi trden alibi.
Policija odkrije fotografijo Rauhe Kalondo z dojenčkom, za katerega sklepajo, da je Jerry. Temnopolti Jerry ima v izrazito belskem finskem okolju nemalo težav in nato neke noči po prejetem sporočilu, ko mu nekdo namigne, da je njegovo življenje laž, izgine. Družina dobi zvočno sporočilo, ki jim da vedeti, da je zaprt v zabojniku. V svetu zabojnikov pa totalna zmeda, saj je nekomu uspelo priti v sistem in na stotine naslovov razposlati na stotine zabojnikov. V katerem je Jerry? In še vedno, zakaj? Poleg tega Paula Pihlaja odkrije truplo umetnika Kasinena, izgine Renko in tudi sama se znajde v življenjski nevarnosti. In za nameček se vse bolj zdi, da je Juhana Lehmusoja ne Jerryjev očim, ampak kar njegov biološki oče.
In še vedno ne veste skoraj nič. Zgodba se potem seveda kaj hitro razplete, zmedli vas bodo sicer vmesni skoki neznane pripovedovalke v preteklost, še nekoliko bolj pa zaključek, za katerega se zdi, da je pravzaprav že uvod v novo zgodbo. Proti koncu se začne nekoliko bolj jasno, čeprav še vedno zelo megleno, risati osebna zgodba Paule Pihlaja.
Med pisanjem se mi je nekajkrat zazdelo, da avtorja ne vesta točno, kako zgodbo bodisi povezati oziroma kako bi jo še malo bolj zapletla. Potem sta se na neki točki odločila vse skupaj presekati, ampak se zdi, da je bil ta rez storjen precej na silo in je posledično vse naokrog pustil ležati ogromno koščkov, ob katerih se bralec sprašuje, ne dobi pa odgovorov. In kakorkoli je knjiga tam nekje do dveh tretjin odlično pisana in bralca drži v stalni napetosti, proti koncu vse skupaj zvodeni v tej zmedenosti in nepojasnjenosti in se mi je zdelo, da bi moral prebrati še kakšno knjigo, da bi res vse razumel.
Metallica so konec lanskega leta precej nepričakovano napovedali novo, enajsto studijsko ploščo, s pomenljivim naslovom 72 Seasons in zelo udarno skladbo Lux Aeterna. Seveda so se mnogi prebudili iz mokrih sanj, da je četverica posnela naslednika prvenca Kill ’em all …
Metallica so najbrž največja heavy metal skupina vseh časov in ni jih malo, ki bodo trdili, da so sploh ena najboljših glasbenih skupin vseh časov. Seveda ne manjka niti tistih, ki jim bodo očitali, da so se že davno tega prodali in da zadnja leta služijo predvsem na račun koncertov in je vsaka naslednja plošča slabša. Ampak – če se spomnim devetdesetih, so jim tedaj očitali, da so se »prodali« že z … And Justice for All in videom za One, t. i. Black album je bil itak ena sama komerciala. Seveda se mi zdi smešno, ko si ljudje koncerta brez One sploh ne predstavljajo in zatrjujejo, da sta Nothing Else Matters in Enter Sandman nekaj najboljšega. To so namreč isti ljudje, ki so tedaj izrekali vse te očitke. To so ti isti ljudje, za katere sta Load in ReLoad hard-rock brci v temo, St. Anger je imela težavo s snare bobnom, o sodelovanju z Loujem Reedom in plošči Lulu sploh nimajo besed in še bi lahko našteval. In vsaj jaz osebno tako že trideset let poslušam negodovanja mnogih, ki so obtičali v času in čakajo na nov Master of Puppets. Dolgočasni ste, odrastite! Ker – James, Lars, Kirk in Robert so. Stari so 60 let, glasbo ustvarjajo dobrih 40 let, še vedno silovito jo predstavljajo tudi v živo in ja, vsako njihovo turnejo razumem kot mogoče zadnjo.
In ko so napovedali, da bodo v sklopu 72 Seasons oz. M72 turneje v vsakem mestu odigrali dva koncerta in vsak večer odigrali dva popolnoma različna koncerta, sem seveda zastrigel z ušesi (kot da sicer ne bi!). 30 različnih pesmi v dveh večerih in ko sem po drugem pariškem koncertu razmišljal, bi imeli zlahka še (vsaj) en koncert in še 15 pesmi, ki bi jih z veseljem slišal. Fantje so v odlični formi – Jamesova in Kirkova treznost ter vse boljša vokalna forma prvega (kajenje cigar mu na dolgi rok sicer najbrž ne bo koristilo) in ponovne odkrite čarovnije drugega, Robertov vse bolj izrazit doprinos k zadnji plošči ter seveda tudi Larsova energičnost in predanost, ki v prvi vrsti skupino žene že v peto desetletje. Kam jih bo to pripeljalo v prihodnje, nimam pojma. Osebno si ne želim, da postanejo »cirkuška« točka kot Stonesi in če po koncu M72 turneje obelodanijo konec, bom to sprejel. Težko, ampak bom, ker – ne le, da so oni odrasli, tudi jaz sem odraščal z njimi.
In naj takoj na začetku (dva dolga odstavka kasneje, pravzaprav) napišem, da 72 Seasons ni odlična ali popolna plošča. Zagotovo je to v tem trenutku najboljša plošča Metallice. Mislim, da Ride the Lightning in Master of Puppets plošč ne bodo nikoli dosegli in tudi nečesa tako ušesom prijaznega kot je Black oz. Metallica album, ne. Samorefleksivnost, ki so jo nastavili na St. Anger, dolgi instrumentalni prehodi in nasploh dolge pesmi, ki jih poslušamo od Death Magnetic dalje in so jih na Hardwired … to Self-Destruct prignali (skoraj) do popolnosti, so še vedno tu. Torej, če vam zadnji dve plošči nista bili všeč, vam tudi 72 Seasons zagotovo ne bo.
Pa vseeno je 72 Seasons močno drugačna plošča. Posamezne pesmi imajo Load/ReLoad hard rock elemente, med poslušanjem se vam utegne prikrasti kakšna melodija z Black albuma, na tak ali drugačen način se poklonijo Motorheadom, Black Sabbathom, Diu in Thin Lizzyjem. Starejši oboževalci bodo zagotovo rekli, da bi dolge instrumentalne dele lahko preprosto vrgli ven in posneli pol krajšo ploščo, spet drugi se bodo napajali in uživali v instrumentalnih vragolijah, ki jih četverica brez usmiljenja do inštrumentov (in mlajše konkurence) ponuja pesem za pesmijo. Že omenjena Lux Aeterna je dolga dobre tri minute, zaključna Inamorata enajst minut (njihova najdaljša pesem), ostale pesmi v povprečju okrog 7 minut. V živo niso nič krajše, morda le še nekoliko bolj silovite in vplivajo na ritem vašega srca.
72 Seasons ima seveda svoj koncept, o katerem ste najbrž že veliko prebrali ali pa slišali. 72 letnih časov oz. 18 let življenja, ko se (iz)oblikuje človekova osebnost, gre skozi mnoge bitke in vojne in potem – začne živeti? Umre (ničkolikokrat), se znova rodi in živi? Mogoče. Vsak od nas bo imel svojo razlago in razumevanje posameznih pesmi, nekaterim bodo več povedale pesmi, drugim bo govorila glasba, tretjim vse skupaj, lahko pa vam zagotovim, da boste vsakič slišali kaj drugega, drugačnega, novega.
Naslovna 72 Seasons uvodoma zveni kot nekaj, kar bi bržčas ustvarili Motohead, sicer pa koncept plošče in predvsem Jamesovo spopadanje z mnogimi demoni. (Recimo verz »Staring into Black Light, Choking on the Stage Fright«) Shadows Follow je polna stopnjevanj in zanimivih poudarkov v refrenu, kjer je besedila sicer bore malo, ampak sporočilo je jasno – sence nočnih mor (med poslušanjem pesmi so pogosto pomislil na All Nightmare Long, pa tudi na številne pesmi s St. Anger) te spremljajo – ne glede na to, kdaj in kaj si nekaj storil ter predvsem ne glede na to, kam greš. Tukaj so in bodo – ko padeš, ko vstaneš in ko greš naprej. Na tebi pa je, kako se boš s temi sencami spopadal. Uvod v Screaming Suicide je veliko bolj svetel kot samo besedilo, v katerem se James dotakne pogosto tabuizirane teme – samomora. Samomor je med mladimi vsekakor vse bolj pogost in lahko rečemo, da tisto nekaj, kar mlade prvih osemnajst let pogosto spremlja, pa tudi kasneje je ta temna senca vedno prisotna. A o tem se je treba pogovarjati, imeti ob sebi zaupanja vredne ljudi, z njimi deliti stiske in najti luč, ki ti bo pokazala pot ven. Vmesna molitev, ki je še kako prepričljivo zvenela tudi v živo, čisto malo spomni na mnogo bolj znano molitev iz Enter Sandman.
Izrazito basovski uvod v Sleepwalk My Life Away utegne koga prestrašiti, saj je nenavadno plesen, vsekakor pa ena tistih pesmi, ki spomni na Load/ReLoad obdobje. You Must Burn! je težka, skoraj »stonerska« pesem, ki se s temačnostjo in težo pokloni Black Sabbath. Po eni strani se lahko spomnimo na Am I Evil? (sicer priredbo Diamond Head) in uvodni verz »My mother was a witch, she was burned alive«, po drugi strani pa gre morda za še eno Jamesovo travmo, saj je njegova mama umrla, ker se iz verskih razlogov ni hotela zdravit.
Lux Aeterna ima Whiplash 200-na-uro-brez-zaviranja zvok in predstavlja prelomno točko plošče – glasba je lahko rešitev (ali pač večna luč) za marsikatero težavo v življenju. Sam temu lahko pritrdim, saj v glasbi (in glasbi Metallice) že dobrih trideset let iščem in najdem luč na koncu temačnih labirintov ali tunelov. Crown of Barbed Wire bi si lahko znova razlagali kot obračun z vero (čeprav je Jezus nosil trnovo krono), sicer pa pesem polna dolgih instrumentalnih prehodov in v znova zelo ne-heavy vodah. Chasing Light vas bo sploh v refrenu spomnil na najboljše čase Ronniea Jamesa Dia, ima zanimiv igriv uvod, nadaljuje žanrsko govorico prejšnje pesem, osebno pa me ta pesem še najmanj prepriča.
If Darkness Had a Son me je uvodoma spomnila na That Was Just Your Life (Death Magnetic plošča), sicer pa se zdi, kot da je pesem napisana za koncerte – poveže skupino s poslušalci, veliko vzklikanja in petja, pa odličen kitarski solo, skratka v lepo celoto zaokrožena pesem. In ja, v živo dejansko funkcionira odlično!
Potem pa zaključne tri pesmi in res odličen zaključek – najprej Too Far Gone?, kjer se ves čas nekaj dogaja in je v refrenu tako zelo »thinlizzyjevska«, da si jo Lynott najbrž nekje veselo prepeva, pa Room of Mirrors in obračun s samim seboj, kup instrumentalnih preobratov in presenečenj ter potem mogoče kronski dragulj plošče – zaključna Inamorata.
11 minut, ki se začnejo kot udarec s kladivom, ki želi vse zdrobiti na koščke (lahko bi bila referenca na naslovnico, čeprav so tam stvari ožgane oz. zooglenele), potem pa … nekaj bluesovskih kitarskih prehodov in poudarkov ter vsaj meni se zdi, poklon Petru Greenu, mojstrska Jamesova melodičnost v govorjenem delu, linije v refrenu prikličejo My Friend of Misery, skladba pa je tako polna in tekoča, da nimaš občutka, da poslušaš nekaj tako zelo dolgega. Lahko bi rekel, da ima pesem za piko na i basovski solo, ampak bom rajši rekel, da je to ena tistih pesmi, ki jo boste z veseljem poslušali znova in znova.
Ne, 72 Seasons ni popolna plošča in če jo trenutno v živo igrajo pol (mogoče drugo leto obiskovalce razveselijo z drugo polovico oz. se osebno v živo ne bi branil slišati predvsem zadnjih treh pesmi), po zaključku M72 turneje na repertoarju prav veliko pesmi (najbrž) ne bo ostalo. Krivično bi bilo reči, da Metallica nove plošče ustvarjajo samo zato, da lahko koncertirajo, ker tudi na koncertih dobiš občutek, da tudi v igranju novih pesmi res uživajo in zagotovo je bilo tako tudi med ustvarjanjem.
Na pariških (pa tudi na uvodnih amsterdamskih) koncertih niso igrali prav nič s St. Anger plošče, zgolj po eno pesem s Kill ’em All (seveda Seek & Destroy) in Hardwired … (Moth Into Flame), glavnino predstavljajo pesmi s treh najbolj priljubljenih plošč – druge, tretje in pete. Vsaj za Pariz pa lahko povem, da so me pošteno presenetili z I Disappear, pa tudi King Nothing in Cyanide nisem pričakoval. Kot so imeli to v navadi na prejšnjih turnejah, bodo ob standardih (med katerima sta instrumentalni mojstrovini Orion in The Call of Ktulu) 2-3 pesmi očitno menjali in z njimi presenečali. Po štiridesetih letih igranja so še vedno sposobni presenetiti – kako drugače naj tudi opišem to, da so prvi koncert začeli s For Whom The Bell Tolls, drugega pa s Creeping Death?
In da vam branje ne bo vzelo več časa kot poslušanje – tisti zvesti poslušalci boste 72 Seasons z veseljem poslušali znova in znova ter odkrivali zanimivosti, tako lirične kot instrumentalne. Vsem tistim, ki vam Metallica že tako niso všeč – ploščo mirno preskočite in poslušajte tisto, kar je všeč vam. Okusi so različni in prav je tako. Začetnikom vsekakor priporočam, da Metallico začnejo odkrivati in spoznavati s čim starejšim in se potem vrnejo k tej, saj lahko rečem, da je to plošča za zrele Metallica oboževalce in poslušalce.
Andy in Terry se z epopejo o vsakič–13–nadstropij–višji drevesni hišici vračata že petič, je pa medtem v slovenskem prevodu izšla tudi 78-nadstropna hišica, celo s podnaslovom Filmska premiera. Kaj si je avstralski ustvarjalni dvojec izmislil tokrat?
Andy Griffiths (piše) in Terry Denton (riše) sta pričakovano ustvarila 13 novih odštekanih in nenavadnih ter seveda zabavnih nadstropij, tista najbolj izstopajoča in ves čas prisotna novost je TV Drevnik (TV, ki vam neposredno in ekskluzivno prinaša novice s hišice na drevesu) in ki na spodnjem delu strani skrbi za zabavne opise in napovedi. Kaj več o domišljijskih novotarijah ne bi, pustite se presenetiti. Oh, in pa mravlje. Niso nove, so pa pomembne!
Še kako presenečena sta tudi Andy in Terry, ko se na obisku nepričakovano pojavi inšpektor Mehurček, ki ga zanima, če imata naša junaka gradbeno dovoljenje za drevesno hišico. Seveda ga nimata in tudi zgodba, zakaj je temu tako, je pričakovano nepričakovana, v glavni vlogi pa nastopa Terry. (Če bi bil drzen, bi rekel, da sta ustvarjalca vse bolj neposredna v svojih prepirih, ki jih prelivata na papir, saj je zvračanja krivde in obtoževanja vedno več)
Strogi (kakšen pa?!) inšpektor Mehurček, kaj hitro ugotovi kup pomanjkljivosti – najbolj ga jezi slabavarnost in to, da v drevesni hišici ni klančin; in ker fanta nimata gradbenega dovoljenja, pade odločitev – 65-nadstropno hišico je treba nemudoma porušiti! Razen seveda, če fanta zelo hitro ne pridobita gradbenega dovoljenja. To pomeni povratek 6 let in pol v preteklost, ko je Terry šel z denarjem po gradbeno dovoljenje, a ga ni dobil. Ampak kako odpotovati v preteklost? S časovnim strojem seveda, ki je v tem primeru kanta za smeti.
Ampak ker se Andyju in Terryju nepričakovano v kanti za smeti pridruži se inšpektor Mehurček, prostora pa ni ravno veliko, namesto 6,5 let odidejo 650 milijonov let v preteklost, se »seznanijo« s pradavninsko sluzjo, 65 milijonov let pred našim štetjem se pozabavajo z dinozavri, Terry spotoma reši ubogo mravljico, da bi potem 65 tisoč let pred našim štetjem lahko praljudi likovno izobrazili. Inšpektor Mehurček tudi v preteklosti zelo vestno beleži številne nepravilnosti in nekajkrat reši junaka z mehurčkasto zaščitno folijo.
650 let pred našim štetjem naši trije junaki (ja, inšpektor Mehurček postaja vse bolj pogumen) razgrajajo po Egiptu, 65 let pred našim štetjem pa sodelujejo v razburljivi dirki konjskih vpreg v antičnem Rimu. V vsakem obdobju srečajo tudi eno od različic samih sebe in bodisi razjasnijo kakšno skrivnost, spletejo novo teorijo zarote ali pa mlade bralce preprosto izobrazijo.
In potem v prihodnost. Ne, ne v sedanjost, ampak v prihodnost. Najprej v leto 65.000 (torej malo manj kot 63 tisoč let v prihodnost), v prihodnost, ki je 100-odstotno odporna proti nevarnostim in zaradi tega pravzaprav zelo dolgočasna. Rešitev se skriva v Osrednji varnostni centrali, ki jo je v našem času zasnoval sam inšpektor Mehurček, ki lahko varnostne nastavitve ponastavi nazaj, poskrbi le za to, da sveta nihče več ne bo mogel narediti 100-odstotno odpornega proti nevarnostim.
Seveda z eno »lepotno napako«, ki jo ugotovijo 650 milijonov let v prihodnosti, ko je Zemlja ena velika plaža, na kateri kraljujejo orjaške rakovice. Terry je pač izklopil gumb za uničenje orjaških rakovic, ki sedaj v svojih kleščah držijo samega H. G. Wellsa, avtorja Časovnega stroja, ki je pravzaprav navdahnil Terryja, da je ustvaril svoj časovni stroj. Čas za zadnji spopad? Seveda. Čas za povratek v sedanjost, kjer stvari seveda ne bodo takšne, kot jih pričakujeta Terry in Andy? Seveda. In založnik Veliki Nos čez nekaj minut pričakuje novo knjigo, ki je junaka sploh še nista začela pisati? Seveda! Na sceno stopijo mravlje, kot rešiteljica znova Jill in nepričakovano inšpektor Mehurček, ki pa ni več inšpektor, ampak … to boste seveda izvedeli sami oz. vam bodo povedali otroci.
Otroci bodo izvedeli veliko zanimivega o zgodovini, seveda na nekoliko bolj zabaven način. Najbrž bodo opazili zvrhano mero besed, kot so »tepec«, »cepec«, »bedak« in predvsem nezrelih obtoževanj »Ti si bil! Ne, ti si bil!«, ki jih tudi otroci žal obvladajo, a bi jih lahko vseeno uporabljali nekoliko manj. Osebno (pa tudi moja dva testna otroška bralca) me je zmotilo ponavljanje – vmes je nekaj strani, sicer v duhu zgodbe, ponavljajočih, bolj ali manj pričakovan pa je tudi zaključek z ustvarjanjem nove zgodbe. Morda sta avtorja v šesti knjigi poskrbela za kaj sprememb in nas presenetita.
65-nadstropna hišica na drevesu kot celotna serija je zabavna, skoraj stripovsko naravnana in bo zato zanimiva tudi tistim otrokom, ki morda ne berejo najrajši. Nekako v kategoriji Davida Walliamsa, pri katerem me osebno (kot starša) ravno tako marsikaj zmoti. Čeprav, tam, kjer jaz ponavadi dvignem obrv, se otroci najbolj krohotajo. Tako, da očitno več kot dobro vedo, kaj počnejo.
Kratek in hitro berljiv roman, posledica epidemije covida-19, je bil nominiran za nagrado modra ptica 2022. Nagrado je prejel roman Na klancu Tine Vrščaj in lahko rečem, da imata oba romana podobno tematiko – razkrajanje medosebnih odnosov ter iskanje sebe in svojega mesta pod soncem. Evo me, tu sem se za nameček dogaja v času epidemije, zaprtja države in vseh (ne)mogočih ukrepov.
Vanja Krajnc, on ali ona? Vprašanje so si menda zastavili mnogi. Glede na to, da je glavna junakinja ženska, Duša, bi ga lahko napisala ženska. Po drugi strani, so tudi mnogi moški liki zapisani dovolj pristno in spretno, da je Vanja lahko tudi on. Iskreno povedano, ni važno. Roman je zelo dober, bere se hitro in na dušek.
Spremljamo zgodbe profesorice Duše in njenega 20 let starejšega moža Martina. Dnevi so načrtovani, kdaj se kaj in kje je, kdaj kdo kuha, kdaj se gre ven, kaj je komu všeč in o čem se ne pogovarjata, določen je tudi dan za seks (ponedeljek). In najbrž bi bilo vse v najlepšem redu, če ne bi v njun odnos zarezal covid-19. Nekajkrat sem že pisal o tem, ker knjig, ki se te tega nesrečnega obdobja lotevajo, ni malo, ampak – nista bila edina. Lahko rečemo, da bi se nekatere stvari zgodile prej ali slej, ampak zgodile bi se. Martin je čez svojo krizo srednjih let zajadral s soprogo ob strani, Dušo je vanjo pahnil covid-19. Delo od doma, prepoved prehajanja občinskih meja, zaprti lokali, omejevanje kulture … res imaš lahko veliko v življenju (čeprav se ti ne zdi tako), a se sploh ne zavedaš, kako veliko, dokler ti tistega ne vzamejo oziroma omejijo. In dokler nisi omejen na preživljanje časa z osebo, od katere si moraš malo oddahniti, ne glede na to, kako zelo jo imaš rad.
Duša tako spozna, da je sama. Osamljena. Še klepetave asistentke, ki ji je šla praviloma na živce, ne vidi, ker vsi delajo od doma. Ne vidi svojih študentov, zgolj ekrančke. Ne spomni se, kdaj je nazadnje videla (ali govorila) z nekoč najboljšo prijateljico Darjo, ki je z družino odšla živet na Norveško (ali Mordor, kot ga opiše sama). Spomni se svoje velike ljubezni Jarota, za katerega potem izve, da je umrl. Pearl Jamov in njihovega kultnega prvenca Ten, ki sta ga poslušala. Na živce ji gre profesor, ki je tik pred upokojitvijo, a si brez slabe vesti lahko privošči neslane, vulgarne in opolzke opazke in šale, ki to niso. Tudi kakšen dotik ne umanjka. Ja, na nek način je to tudi knjiga o #MeToo gibanju. Ali pa kolesarskih protestih, saj se jih še spomnite?! Zdi se mi, da je še najbolj od vsega to knjiga o krizi srednjih let.
In če se zdi, da se Duši začenja življenje vseeno počasi umirjati in postavljati na noge, jo nepričakovani valovi kmalu spet zazibajo. Z Darjo sta več v stiku, počasi polni praznino, ki je nastala med njo in bratom Davidom, zagleda se v sodelavca Andreja, se zbliža s še eno bivšo sošolko Heleno (ki je zdaj Dalija), zenovska in modra cvetličarka, ki se na nek način zdi kot angel razsodnosti, ki vodi in usmerja vse bolj izgubljeno Dušo. Predvsem pa valovi vse bolj narazen odnašajo Dušo in pokroviteljskega (da ne zapišem tudi prestarega) Martina. Vse na njem ji gre vedno bolj na živce, jo odbija in odvrača. Stran od tiste čvrste skale, ki ji je vedno nudila zavetje in jo ščitila, pa čeprav je znala biti ostra in spolzka.
Knjiga vsem najbrž ne bo všeč. Mlajšim se bo zdelo preveč nekega nakladanja »starcev«, ki so pozabili živeti. Generaciji okoli štiridesetega, ki so uspeli osebne in medosebne viharje prebroditi brez brodolomov, se bo morda vse skupaj zdelo pretirano, češ »To se pa res ne dogaja!«. A tako kot sem se prepoznaval v Metru in pol pomladi Petje Rijavec, tako kot sem se našel tudi v že omenjeni Na klancu Tine Vrščaj, se (žal) najdem tudi v Evo me, tu sem. Življenje je lahko predstava ali pa vojna, a stvari se zgodijo z razlogom. In vsaka bitka nam je lahko navdih za naslednjo sceno v predstavi. Življenje gre naprej in mi z njim, še prehitro ga bo konec, zato je potrebno uživati – tukaj in zdaj.
Evo me, tu sem je knjiga točno o tem. O življenju, polnem nepričakovanih ovinkov, vzponov in spustov, padcev in pobiranj. In naj vam je to všeč ali ne – večino boste morali narediti sami. Po vsaki bitki, sceni in vlogi boste modrejši (recimo), predvsem pa bolj izkušeni. In zavedali se boste, da ste storili, kar se vam je v tistem trenutku zdelo najboljše. In več kot najboljše pač ne morete dati. Glavo gor in bodite, kjer ste in se imejte kar najlepše.
Knjiga o (skoraj) brezpogojni, zagotovo pa brezmejni materinski ljubezni. Knjiga o materi in njenem sinu, narkomanu. Tokrat bo drugače je oguljena (in zlorabljena) fraza, v tem primeru pa brutalno iskrena in resnična izpoved.
Saša Kveder je zgodbo o sinu Janu (šele sedaj sem se spomnil knjige Janov krik Marinke Fritz Kunc iz sredine osemdesetih, ki so jo pogosto opisovali kot slovensko verzijo Mi, otroci s postaje ZOO) skoraj zagotovo pisala s cmokom v grlu in solzami v očeh. Razcefranim srcem in raztrgano dušo. Težko se spomnim, kdaj sem med branjem kakšne knjige tolikokrat zajokal. Prikazovali so se mi prizori, slišal sem stavke in obljube, vrteli so se filmi. Za nazaj in na nek način se bojim, da tudi za naprej. Moj 16-letni sin ni odvisnik, sem pa že nekajkrat s strani strokovnjakov slišal, da je odvisniški tip in da bo imel zaradi tega v življenju težave. Zadnja štiri leta prestajamo veliko težav, dosegamo vedno novo dno (avtorica se v knjigi pogosto vpraša, kje je Dno – ultimativna točka konca, od koder gre lahko samo še na boljše), z bivšo ženo si na vse pretege prizadevava – razumeti, pomagati, sprejemati, verjeti, podpirati; in sinu nudiva vedno znova in znova tisto drugo priložnost. Inteligenten, empatičen, simpatičen, a tudi impulziven, introvertiran, brez prave samozavesti, slaba družba ga privlači kot magnet, nesposoben reševanja težav. Izgubljen.
Tudi Jon, glavni (anti)junak knjige Tokrat bo drugače, je vse našteto, in seveda še kaj. Nadarjen za risanje, hitro razume računalnike, da nekaj na svoj videz, se hitro uči, privlačen. In potem pride tisti zloglasni »ampak«. Na koncu izvemo, kje, kako in zakaj se je začelo. Tudi Jon je dobil nešteto drugih priložnosti. Pri petnajstih letih je začel padati in potem strmoglavil v brezno droge, skoraj dvajset let kasneje se še vedno vsak dan bori. Pa ne le on, tudi njegova mama (v knjigi Sandra, v resničnem življenju Saša) se.
In ja, »Tokrat bo drugače« je za starše fraza upanja, ki jo izrečemo vsakič, ko opazimo skoraj neznaten premik na boljše. Za druge neznaten, za nas pa podoben Armstrongovemu na Luni. Za tiste, ki so v težavah, je »Tokrat bo drugače« stavek, obljuba, zagotovilo, za katerega pravzaprav vedo, da je laž. Nikoli ne traja dolgo. Včasih dan, drugič teden, morda celo mesec. A pravzaprav ni nikoli zares drugače.
Strah. Telefonski klici z neznanih številk. Včasih kliče on, pogosto policija, spet tretjič iz različnih zdravstvenih ustanov. Vsak telefonski klic z neznane številke prižge rdeči alarm. Kaj se je zgodilo tokrat? Kraja, nesreča, predoziranje, poskus samomora, napad, beg … Izgovori, laži, pretvarjanja. Prelaganje krivde. Vsakič znova zavedanje, da tudi tokrat ne bo drugače. Prošnje in prosjačenje za denar, ki ga ni nikoli dovolj. Potrebuje ga takoj zdaj nujno. Mobilni aparat, s katerega nikoli ne pokliče, ker ga je prodal. Superge in druga oblačila, ki jih zamenja za drogo. Urinski testi, ki vsakič znova potrdijo najhujše nočne more. Modre vreče, v katere tlači svoje borno imetje in se z njim podaja na Cesto. Cesta, na kateri išče lastnega otroka, saj se ne preda. Ne neha upati, da bo tokrat drugače. Svetovanja, zdravljenja, strokovna pomoč, poskusi odvajanja, takorekoč brezupen boj neverjetno močnega starša, mame. Nešteto drugih priložnosti in upanja. Iskanje še tako šibke bilke upanja. Spremljanje propadanja lastnega otroka, ki mu je v življenju nudila vse.
Eden od stavkov, ki ga starši najstnikov (naj so problematični ali ne) pogosto slišimo je ta, da ko bodo stari 18. let, bodo odšli od doma. Ker z nami ne morejo biti, samo težimo, nič ne razumemo in ves čas bi nekaj radi od njih. Jon je odhajal, pogosto sam od sebe, nekajkrat na podlagi ultimata. Na Cesto, zdravljenje, v komuno … In tudi starši pogosto rečemo, da bomo otroke, ko bodo enkrat stari 18. let in zanje ne bomo več dolžni skrbeti, postavili pred vrata, pa naj se znajdejo in živijo po svoje. Nihče od nas si v bistvu ne predstavlja, kako težko in nemogoče je to narediti. Jon je šel, Sandra je skrbela zanj – pri 18., 25., tridesetih in kasneje. Tudi, ko so ji vsi govorili, da je polnoleten in odgovarja zase, ni nehala skrbeti zanj. In seveda je ni nehalo skrbeti zanj. Lahko je nekaj reči, veliko težje pa narediti. Tudi otroci se ne zavedajo, da samostojno življenje ni tako preprosto in postlano z rožicami. Če si narkoman, je še toliko težje – potem je tvoj dom res Cesta, kjer si za vse ostale preprosto nihče in kjer te nekje na poti, niti ne nujno na koncu (ter niti ne nujno, v mnogih primerih pa), čaka smrt.
Jan iskreno zapiše v spremni besedi, da bi se vsekakor odločil za drugačno pot, če bi lahko čas zavrtel nazaj. A ga ne more. Prepričan sem, da bi tudi Saša marsikaj storila drugače. In kot napiše dr. Zoran Milivojević, je »knjiga lahko zelo koristna za vse tiste, ki ne razumejo, kako težka in uničujoča je odvisnost od drog kot individualni in družbeni problem.«
Knjigo preberite, da boste morda prepoznali kakšno opozorilo, videli, slišali … Moram priznati, da si glede sinovih težav ne zatiskam oči, a sem se med prebiranjem knjige pogosto vprašal, ali si morda vseeno ne mečem peska v oči? Morda pretiravam, vsekakor pa menim, da me je knjiga našla v pravem času in z razlogom. Skratka, ne zatiskajte si oči, ne lažite si in ko boste po prvem »Tokrat bo drugače« spoznali, da ne bo, ukrepajte. Preden bo prepozno, za vse. Jaz sem odločen, da čez deset ali petnajst let ne želim takole obujati spominov in napisati podobne knjige …
Stephen King je eden tistih avtorjev, ki ga imaš rad ali pa ne. Ekranizacije njegovih del zaradi določenih fantazijskih elementov oz. »drugačnosti« ponavadi niso najboljše, najbolj pa slovi seveda po grozljivkah. No, 22. 11. 1963 ni nič od tega …
Dobro, fantazijska je, saj nenazadnje pripoveduje o t. i. »zajčji luknji«, ki omogoča skok v preteklost in povratek nazaj v sedanjost, a to je bolj ali manj to. Brez morilskih klovnov (skoraj), obsedenih avtov, pokopališč, pobesnelih živali itn. Zajetna knjiga (nekaj več kot 900 strani), ki Kinga vsekakor predstavi v močno drugačni luči, kot ste (smo) ga sicer vajeni. Referenc ne manjka, tako na popularno kulturo petdesetih in šestdesetih kot tudi na nekoliko bolj aktualne zadeve in celo na njegova lastna dela (konkretno na Tisto in tudi Mačje pokopališče, pa najbrž ob pozornejšem branju še na kakšno).
Alica v Čudežni deželi je padla v zajčjo luknjo, imeniten fantazijski svet, ki je navdihoval generacije in generacije bralcev in piscev. Deklica Zofija v Zofijinem svetu je šla čez nekaj podobnega zajčji luknji v zgodovini, kjer je predvsem spoznavala filozofe in zgodovino. Nobena od njiju ni mogla kakorkoli posegati v tok dogajanja oz. Zofija recimo ni mogla omajati prepričanj katerega od predstavljenih filozofov. Mogoče je šel King tukaj v podobno smer kot ustvarjalci filmske klasike iz osemdesetih, Nazaj v prihodnost. Saj veste, Doc, Marty in avto DeLorean, ko je Marty med drugim Chucka Berryja naučil rock’n’rolla in posegel vmes pri svojih bodočih starših, da se on pravzaprav ne bi smel niti roditi. Med branjem sem nekajkrat pomislil tudi na film (in knjigo) Quentina Tarantina Bilo je nekoč v Hollywoodu in presenetljiv konec (če niste brali/gledali, ga seveda ne bom izdal), povezan z zloglasnim Charlesom Mansonom in njegovo Družino. Kaj vse bi skok v preteklost pomenil za prihodnost oz. našo sedanjost?
Junak zajetnega romana Jake Epping bo izvedel točno to. Srednješolski učitelj književnosti je nekega dne soočen s prav neverjetnim predlogom s strani lokalnega krčmarja (mogoče malce preveč starinski izraz?), ki je našel zajčjo luknjo, prek katere lahko odide v preteklost. Ampak – vedno na točno določen dan (9. september 1958, dve minuti do poldneva), v sedanjosti bosta minili zgolj in natanko dve minuti ter ne glede na to, kaj bo v preteklosti, kjer lahko ostane poljubno dolgo; storil, se bo v primeru naslednjih skokov v preteklost, vse skupaj znova ponastavilo. Cilj: preprečiti atentat na Johna F. Kennedyja 22. 11. 1963.
Jake Epping ni ravno človek pustolovščin, avantur in junaštev, a vseeno … v preteklost najprej odide, da bi pomagal hišniku s šole, kjer uči in učencu njegovega tečaja večerne šole. Ob povratku nazaj v sedanjost tega hišnika ni več. Spremenil je tok zgodovine. Nato gre tja še enkrat, da bi dekle rešil posledic zablodelega strela lovca in potem … no, ko vidi, kaj in kako, gre v leto 1958 na odisejado JFK – ali je bil Lee Harvey Oswald res edini strelec oz. ali je bil dejansko on JFK-jev atentator, ali lahko atentat prepreči in kaj bo to pomenilo za leto 2011, iz katerega prihaja? A zgodovina je trdovratna, metuljev efekt deluje in vse do zadnjega bo ostala neznana vloga skrivnostnega Moža z rumeno karto. (no, karta spreminja barve, a naj vas to ne zmede, mož je isti).
Jake Epping (oziroma George Amberson) ob tem povratku, ki bo tudi njegov najdaljši – dobrih pet let; bolj ali manj pozna sistem. Ob njegovem prihodu skozi zajčjo luknjo so stvari vsakič enake in vse skupaj se zdi približno tako kot kakšna računalniška igra, kjer morate opraviti določeno stopnjo in jo znate po nekaj poizkusih že takorekoč na pamet. Jake tokrat vleče drugačne poteze kot v prejšnjih povratkih, saj je tudi njegov cilj povsem drugačen. Lahko bi rekli, da spozna pravega sebe, odkrije pozabljene strasti in predvsem najde ljubezen v podobi Sadie Dunhill. A še enkrat – zgodovina je res trdovratna.
Konec vam moram seveda prihranit. Morda Eppingov poskus ne uspe v prvo in se z znanjem in izkušnjami ponovno vrne, King pa zgodbo drastično skrajša? Mogoče. Bi uspel še enkrat vse živeti na enak način in kaj bi spremenil? A King vse skupaj zelo domiselno (beri: mojstrsko) preplete. Srečnega konca ne pričakujte, ker je to še vseeno King, lahko pa rečem, da boste s koncem zadovoljni.
Težko si predstavljam, da bi bila knjiga kakorkoli drugačna, recimo krajša. Zgodbe, ki se odvijajo prej, imajo svoj namen in ne smejo manjkati. Vseh teh pet let, ko Epping vztraja in raziskuje, ravno tako stoji na mestu. King je za pisanje te zgodbe ogromno raziskoval, se poglobil v kredibilne zgodovinske vire in tudi številne teorije zarot, opravil kar nekaj antropološkega dela (govor, navade, pijača, glasba, oblačila …) in v to vključil zgodbo Jake Eppinga. Bralcu se utegne zdeti, da je King v vlogo glavnega junaka postavil sebe (rojen je leta 1947 in se dogodkov konca petdesetih in nato šestdesetih seveda spominja) – tudi zato, ker med enim od povratkov začne pisati roman Morilsko mesto, ki se dogaja v kraju Derry in kjer lokalno prebivalstvo straši morilski klovn.
Sam se pri Kingu vedno bojim teh fantazijskih oz. nenavadnih, grotesknih, znanstveno-fantastičnih elementov, ki lahko odlično zgrajeno zgodbo meni (!) povsem zbanalizirajo in pokvarijo. No, v tem primeru temu ni tako in lahko rečem, da je meni osebno 22. 11. 1963 Kingova najboljša in dodelana knjiga. Vzela vam bo kar nekaj časa, vas nemalokrat pahnila v razmišljanje »kaj bi bilo, če bi bilo« in razmislek o lastnem življenju. Knjiga, ki terja veliko vaše pozornosti in vam bo tudi veliko dala.
maticpise.com 