(brez naslova)

Jaz, Pink Panter

Biografija (ali pač prvi del) o življenju, karieri in karieri Olivere Ćirković, je dvignila kar nekaj prahu. Avtorico bi morali poznati kot odlično košarkarico in mogoče kasneje uspešno poslovno žensko, filantropinjo, tako pa gre za nenavadno kombinacijo biografije, s prepletom družbene kritike in hvalisanja.

Naj začnem na začetku – za Olivero Ćirković in združbo Pink Panter nisem nikoli slišal. Ženske košarke za razliko od moške nisem nikoli spremljal in tako mi je bila po športni plati ta sicer uspešna srbska košarkarica, ki je pečat pustila tudi v Sloveniji, popolna neznanka. Kariero je začela v majhnem, a prodornem in za mlade več kot očitno odličnem klubu Voždovac, odšla k velikanu – Crveni zvezdi in nato v Jedinstvo iz Tuzle. V kariero je zarezala vojna na področju bivše Jugoslavije in naslednjih šest let je blestela v grškem Pagratiju. Sledilo je leto v urejenem Celju in nato zaključek kariere v Crveni zvezdi, kjer je bila kratek čas nato še športna direktorica. Leta 1997 je 192 centimetrov visoka Olja postala mama Nikoli, se ločila in nato postala vodja mednarodne kriminalne združbe Pink Panter, ki je slovela po predrznih ropih draguljarn, prekupčevanju in predvsem preprodaji umetniških del, predrznostjo in tudi skrivnostnostjo, ki jih je obdajala. Pink Panterji pač.. V obeh grških zaporih – Eleonas Thiva in Korydallos, pa tudi Grčiji nasploh ima Olivera Ćirković neverjeten sloves, saj ji je iz obeh uspelo drzno pobegniti.

Dobršen del knjige je posvečen njenemu odraščanju, navezanosti na starša, učenju klavirja in nato treniranju košarke ter postopnemu napredovanju in (zasluženemu) uspehu. Olivera Ćirković je bila garačica, 100 % predana tistemu, kar je počela in neizmerno hvaležna vsem, ki so ji nudili podporo. Spominja se soigralk, trenerjev, uspehov in porazov, pričakovanj in razočaranj. Velik del je posvečen očetu, ki ga je imela iskreno rada, on pa je bil že od njenega rojstva prepričan, da je njegova hči res poseben otrok. Večkrat se vpraša, kako bi njena starša dojemala njeno drugo (kriminalno) kariero, zabaven je predvsem del, ko opisuje življenje v Sloveniji, žalosten pa seveda tisti o borbi z boleznijo.

Leto njene kariere je bilo zaznamovano z nosečnostjo, česar dolgo ni nihče opazil in tudi po rojstvu sina se je hitro vrnila pod koše in na parket. Njen sprva popoln zakon se je hitro izkazal za nekaj povsem drugačnega, tako je bila vzgoji sina prepuščena bolj ali manj sama oz. sta ji bila v veliko pomoč starša. Kasneje se v njeno življenje sicer vrne tudi bivši mož, a to je že tista druga zgodba, druga kariera.

In skozi vse to se prepleta njeno drugo življenje – življenje iskane kriminalke. Ali če sem bolj natančen – njeno preživljanje časa med zaporniškimi zidovi, v celicah, na sodiščih, treniranje in nato slikanje. Morda bomo čez kakšnih deset let o Oliveri Ćirković govorili kot o veliki akademski slikarki, kdo ve?

Prav veliko o Pink Panterjih v tej knjigi ne izvemo. Imena njenih sodelavcev niso prava – z eno izjemo, Dragana Mikića; a z nekaj brskanja po spletu, ogledom TV-serije o tej mednarodni združbi, boste hitro vedeli dovolj. Mnogo bolj iskrena in neposredna je pri opisovanju spreminjanja srbske družbe in nastanka novih povzpetniških poslovnežev, politikov, vojnih dobičkarjev, vse skupaj je prepleteno s sumljivimi in nezakonitimi posli, katerih del je sicer tudi sama. Avtorica samo sebe predstavlja skoraj kot žensko različico Robina Hooda, nerazumljeno in nedolžno, ki jemlje bogatim, ker imajo preveč in bogastva z nikomer ne delijo. Sicer pa ni počela nič takšnega, kar ne bi počeli tudi ostali, ki pa niso bili kaznovani. Vsekakor pa bi glede na vsebino ta knjiga lahko nosila tudi naslov Jaz, Olja.

Knjigo se je Olivera Ćirković odločila napisati tudi zato, da svojo življenjsko pot opiše in nekatere odločitve pojasni sinu. Sam si upam reči, da gre predvsem za odlično marketinško potezo – prvi knjigi sta sledili še dve (najbrž bomo prevode prej ali slej dobili v slovenščini), in ja, ne bom presenečen, če nas ne čaka kmalu še kakšna likovna razstava. Poleg tega v tej knjigi pravzaprav res ne izvemo skoraj nič o tem, kako je prišlo do »ustanovitve » Pink Panterjev, kakšne so bile njihove metode dela, ki – vsaj po hitro najdenem na spletu, tako zelo nedolžne niso bile, pa tudi oznako »robinhoodovstva« bi jim zlahka vzeli.

Vsaka zgodba ima dve plati in tukaj beremo zgodbo Olivere Ćirković – kot jo je videla, doživela in bila vanjo prepričana ona sama. Zgodovina nas pač uči, da so mnogi mafijski bogovi, kriminalni veleumi, zločinci proti človeštvu in vsi drugi negativni liki, verjeli in bili prepričani v to, da delajo dobro. Pa ne (le) zase, ampak predvsem za ljudi. Le kako bi zvenela zgodba Pabla Escobarja, če bi jo pripovedoval on sam? In da ne bo pomote – v tej knjigi je veliko, žal preveč resničnega in avtorica odlično nastavlja ogledalo ne le svoji domovini, ampak tudi mnogim drugim državam in družbam, kjer je stanje podobno (ali še slabše). Ampak Olivera Ćirković pač ni angelček, ampak (anti)junakinja, bivša športna zvezda in vodja ene najzloglasnejših kriminalnih združb v Evropi.

Učila International, 2023

Notranji pir ali kako se prepiti do konca

Miha Šalehar, tretjič. Nedolgo tega sem bral in pisal o Pustolovcu zmote, patetičnem priročniku za razumevanje priletnega alfa samca, ko se je ostrojezični Šalehar spopadal s krizo srednjih let, že tu je njegov tretji, nenavadno razsvetljeni in na trenutke celo pridigarski, hm – ni roman, niti ne priročnik, čeprav na robu piše Priročnik za rekreativne pivke in pivce z dvomi. Pač, njegova tretja knjiga.

Kaj zapisati v uvod? Da je Miha Šalehar še vedno nekdo, ki ga lažje berem kot poslušam? Da sem se že ob njegovi drugi knjigi spraševal o kar prevelikem številu podobnosti, pa je on nekaj let starejši in da mi je tudi tretja knjiga prišla v roke, ko sem se sam spopadal z vprašanjem, če nimam nemara težav z uživanjem alkohola. Poslušam različne zgodbe, berem Notranji pir in pridem do spoznanja, da nimam (resnih) težav z alkoholom. A so mi bili nekateri izgovori in porajajoči se vzorci kar preveč znani, da si ne bi prikimal in sam sebi rekel, da težav tudi ne želim imeti.

Torej, če je bil Miha v Duhu česa zelo on – torej tak, kot smo ga spoznali v Videospotnicah, pa kasneje v Nebulozah in Toplovodu, torkih zjutraj in petkih popoldan na Valu 202 in še kje vmes. Pustolovec zmote je bil – kot že omenjeno – spopad s krizo srednjih let in statusom alfa samca, ki to pravzaprav ni. Notranji pir in podoba vidno shujšanega, celo resnega očalarja na naslovnici, ki drži narobe obrnjen in prazen »krigl« piva, namiguje, da se bo avtor tokrat spopadal z iskanjem notranjega miru. In kaj ima pri tem pir oziroma pivo? Pri Šaleharju – če želiš najti notranji mir, tam pir nima česa iskat.

Pa seveda ni bilo vedno tako. Začelo se je davno tega – sedmi razred osnovne šole, avtobus, banana-kivi liker (za katerega se mi zdi, da ima najbrž grozen okus) in obisk Vrbe. Rojstne vasi največjega pesnika našega naroda, ki je ravno tako rad pogledal v kozarec. In seveda napisal besedilo slovenske himne oz. zdravico. Torej – Slovencem nam je pijančevanje zapisano (morda celo zapovedano?) že v himni. Zakaj potem ne bi pili? Ob vsaki priložnosti in tudi takrat, ko ni priložnosti? Pač, za presekat. Ali preprosto zato, da bomo jutri lažje nadaljevali, kjer smo včeraj končali. Petintrideset let uživanja alkohola (berite: popivanja) poskrbi za izkušnje in predvsem za vse mogoče izgovore.

Miha Šalehar v Notranjem piru, včasih tudi skozi meglice spomina, opisuje svojo pivsko kariero. Vse od začetkov, do premnogih padcev, treznenj in predvsem »mačkov«, do posameznih zaključkov, iskanja izgovorov in naštevanja izgovorov, vnovičnih začetkov, vedno starih-novih izgovorov in končnega »Dovolj je!«. No, čisto dokončen ni, a je starejši od bratov Šalehar vseeno bližje 0,0 življenju kot marsikdo od nas. Žal, seveda vedno zgolj le en požirek stran, da ga vrtinec alkohola vnovič posrka.

Tisti, ki ste vajeni, da Šalehar pametuje, se tokrat predvsem posipa s pepelom. Priznava napake, je na trenutke celo izgubljen in nebogljen. Ostrojezičnež, ki ima vedno pripravljeno repliko, a te lahko kaj hitro utiša, če mu tvoji odgovori niso po godu. Ko je lani predstavljal Pustolovca zmote, smo se po dogodku zapletli v nek nenavaden pogovor, ko je priljubljeni in oboževani Mihi deloval tako zelo nemočno, da se mi je prav zasmilil. Občutek, ko si javna osebnost in vsi (mislijo, da) vedo vse o tebi ter bombardirajo, ni prijeten. In spomnil sem se na prigodo izpred desetletij, ko je bil podobna alfa in omega Jonas Ž. – predrzen, luciden, pronicljiv, duhovit, po domače »nenadjebljiv«. Ampak, ko si tega »ubermenscha« Jonasa Ž. srečal nekje na samem, izven varnega zavetja studia in njegovega mehurčka nedotakljivosti, je bil to en zagrenjen in dolgočasen model.

Miha Šalehar se je točno proti vsemu temu boril s tem, da je pil. Začel je zato in tudi nadaljeval – tako je bil zabaven, priljubljen, gibalo pogovorov in zabav, privlačen nasprotnemu spolu in zanimiv moškim, ki so bili radi v njegovi družbi. S posledicami se je naslednjega jutra oz. dne ubadal on sam – no, pa otroci in življenjska sopotnica. Pravzaprav je žalostno prebirati, kako do nedavnega ni vedel, kaj pomeni trezen preživeti praznike, rojstni dan, počitnice ali kakšen piknik. Kako otroci očetov poklic opišejo kot »oči pije pivo«, pa niti ni zaposlen v kakšni pivovarni. Koliko življenja je šlo mimo v meglicah, ker je bil preprosto preveč pijan, da bi se česarkoli spomnil. Minuli konec tedna nas/me je presenetila novica, da je umrl igralec Matthew Perry, priljubljeni Chandler iz TV-serije Prijatelji. V biografiji je priznal, kako se nekaj sezon (pozor – sezon, ne le delov!) Prijateljev sploh ne spominja, ker je bil neprestano pod vplivom nečesa. In nekega dne oz. noči so našli utopljenega. En požirek, en korak …

Notranji pir je morda najzahtevnejše Šaleharjevo branje doslej. Seveda ne manjka njegovega tipičnega sarkazma, šal in globokih filozofij, ki jih boste morali prebrati več enkrat, da jih boste (morda) razumeli. Ni pa potrebno veliko, da se boste zavedli, kako enostavno »se je prepiti do konca«. Vesel sem, da je avtor rekel Dovolj je in prenehal. Ni niti lahko, kaj šele preprosto ali enostavno. Najlažje je odgovore iskati v alkoholu – pa najsi tam utapljate žalost ali težave, iščete pogum in rešitve oziroma proslavljate. A v alkoholu so odgovori odlično skriti in spiti morate vedno več, da jih vidite, a jih potem ne razločite več. Torej – alkohol ni rešitev.

Mladinska knjiga, 2023

Safe Area Goražde

Joe Sacco je novinar, ki je med letoma 1995 in 1996 štirikrat obiskal Goražde, s strani ZN prepoznano in označeno kot »varno območje«, se tam družil z lokalnimi prebivalci in poslušal njihove zgodbe. Vse skupaj je prelil v imeniten risoroman, ki ponuja zelo prvooseben vpogled v bratomorno vojno, ki je v devetdesetih letih divjala predvsem po območju Bosne in Hercegovine.

V svojih zapisih se pogosto dotaknem Bosne in Hercegovine in neke ne povsem razložljive ljubezni in pripadnosti, ki jo čutim do te države, ljudi, njihove nravi. Jelena Aščić je posnela odličen dokumentarni film Sarajevo, 1425 dni groze, ki na nek drug način pokaže grozote vojne, ki se je pred slabimi tridesetimi leti odvijala čisto blizu nas. Kako blizu, sem videl dober teden kasneje, ko sem se službeno odpravil proti Bosni in Hercegovini, kjer marsikje še vedno vidiš opozorila o minskih poljih, opaziš luknje v zapuščenih hišah, v cirilici napisane nesramne grafite … skratka, brazgotine vojne ponekod žarijo, drugje bledijo, so pa. In kot take ne bodo nikoli izginile. In po ogledu filma, ki smo si ga potem ogledali še z mlajšima otrokoma, saj sem želel, da vidita, kaj pomenijo vojna, pomanjkanje, žalost, starševska nemoč; sem šel brat še ta Saccov risoroman.

Safe Area Goražde me je kar nekaj časa čakal na polici, čakal na pravi trenutek. Joe Sacco je novinar in risar in ima za pasom še nekaj drugih stripov/risoromanov s podobno tematiko (Gaza, Palestina, prva svetovna vojna ipd.). In če se najprej dotaknem tistega risanega dela – osupnil sem. Toliko enih podrobnosti, tako imenitno ujet duh krajev in časa – kot bi s fotografij prerisoval pokrajine, portretne fotografije, čustva, nemoč. Obrazi sogovornikov, utrujeni od vojne, skrbi in neke nečloveške volje po preživetju. Pa sproščeno vzdušje v tistih redkih trenutkih, ko so se ob kozarcu (ali steklenici) rakije lahko sprostili, poslušali glasbo, jedli … Reka Drina, doma izdelane (hidro)elektrarne, ki so jih iznajdljivi Bošnjaki izdelovali iz tistega, kar so pač imeli, veliko kartografije in za nameček še imeniten vpogled v politično kupčkanje, preračunavanje, izgovarjanje, gledanje skozi prste in mižanje na obe očesi …

Žal se mi zdi, da bi skoraj vsako mesto v Bosni in Hercegovini, ki je bilo etnično malo bolj mešano, lahko dobilo tak risoroman. Vsako mesto skriva na stotine in tisoče pripovedi in izpovedi, kako so ljudje izginjali, kako krvoločno so jih pobijali, pred očmi otrok in žena, kako zverinsko so jih mučili in posiljevali, pred očmi otrok in soprogov, kako brezskrbno je pod stotinami granat in raket izginjalo vse, kar so desetletja gradili. Tudi odnosi – včeraj prijatelj, sosed, obiskovali so se, skrbeli za otroke, skupaj jedli, pili in se zabavali, nato pa so dobesedno čez noč postali smrtni sovražniki. Drug drugega so gledali prek puškinega merka in razmišljali, ali pritisniti na petelina ali ne.

Saccov vodič in »gostitelj« je bil Edin, študent, sedaj vojak. Njegova zgodba in zgodbe njegove družine, prijateljev, sosedov, znancev, takorekoč mimoidočih, so tista rdeča nit, ki tudi kronološko povezuje dogajanje v Goraždu. Učitelji, zdravniki, medicinske sestre, prodajalci, študentje, upokojenci, povsem običajni ljudje. Srbski sosed, ki se mu je upiral srbski nacionalizem, a je bil zato pod udarom bošnjaških/muslimanskih sosedov in vojske. Pretresljive zgodbe, slikovite risbe. Vse skupaj še z lastnimi videnji, mestoma zelo dokumentaristično-novinarsko, nadgrajuje sam Sacco, sprva izgubljen v vrtincu ne le vojnega, ampak tega etnično-narodnostnega vrveža v Goraždu.

Goražde je bilo v vsem tem (morda) spet nekaj posebnega. Prebivalstvo je bilo res izrazito mešano na srbsko in bošnjaško (mogoče bi bil pravilnejši zapis muslimansko), Hrvatov je bilo razmeroma malo in tudi področje, na katerem se nahaja (jugovzhodni del, ob reki Drini, blizu meje s Črno Goro in tudi Srbijo) je bilo kot nalašč za uveljavljanje »velikosrbske« ideje. Z današnjega položaja se zdi seveda smiselno, da so Srbi, očitno odlično obveščeni; v eni sami noči zapustili Goražde in odšli. Zjutraj se je začelo …

Pretresejo predvsem zapisi (in glede na to, da je bil Sacco novinar, je vsekakor imel kredibilne informacije), kako brezbrižno se je takrat obnašala mednarodna javnost – politiki so dobesedno prekupčevali z mesti (in življenji), v prazno so grozili in žugali Srbiji, razglašali neka varna območja, ki pa so bila neprestano pod strelskim ognjem, dovolili so, da srbske paravojaške enote ugrabljajo njihove vojake (t. i. »modre čelade«), bežali in gledali, kako mesta in prebivalci dobesedno izginjajo. Trideset let kasneje bi lahko rekli, da se kaj veliko ni spremenilo, dandanes je težava morda le ta, da nasprotnik ni »majhna« Srbija …

Treba je opozoriti tudi na to – ker sam v zapisu uporabljam oznako »Srbi«; da se Sacco tej besedi zelo izogiba in raje uporablja naziv »četniki«, vsaj v delu, ko govori o vojnih zločinih. Ne srbska vojska, ampak četniške enote. O Srbih govori v smislu sosedov, sodelavcev, prijateljev in v zaključku mnogi povedo, da bi lahko znova normalno živeli skupaj s Srbi – tistimi, ki so odšli v skrbi za lastno življenje in niso zakrivili nič slabega, ravno tako so bili žrtve političnih manipulacij. Spet drugi o tem nočejo niti slišati, ker so v vojaških uniformah videli (srbske) sosede in jih videli, kako so ropali in požigali, ubijali in posiljevali. Zanimivo (lahko rečem tudi pohvalno) je tudi to, da Sacco skozi te intervjuje, izpovedi in pripovedi ne gre mimo tega, da so bili na tem področju pod udarom tudi Srbi. Bošnjaki so ropali in požigali njihove hiše, pač iz golega maščevanja in na tiste Srbe, ki so ostali, niso gledali posebej prizanesljivo, saj so bili še vedno Srbi, pa čeprav so s svojim dejanjem dokazali, kako zelo se jim upira sama ideja »velike Srbije«.

Celoten risoroman je še ena potrditev več, kako nesmiselna je bila vojna v Bosni in Hercegovini. Sicer drugače, ampak vzporednico bi lahko potegnili s Spiegelmanovim Mausom – vojna, etnično čiščenje, nenavadne (tj. nerazumljene) poteze mednarodne javnosti in civilne žrtve ter njihove zgodbe, ki so in bodo ostale. Kakorkoli ste povezani (ali niste) z Bosno in Hercegovino, ne glede na vašo narodnost ali veroizpoved, je Safe Area Goražde risoroman, ki ga je vredno prebrat. Vojna pač ne izbira, rakete ne poznajo meja, prav tako kot ne človeški pohlep. In vsaka taka knjiga bi morala biti opomin človeštvu!

Fantagraphics Books, 2017

Izgubljena duša

Pisateljica Olga Tokarczuk in ilustratorka Joanna Concejo sta ustvarili to čudovito slikanico, ki nima starostne omejitve in za katero lahko rečem, da je brezčasna, vsebinsko pa odlično sodi v današnji čas.

Nekoč je živel človek, ki je veliko delal in delal toliko, da je pozabil na vse ostalo, lahko bi rekli kar na življenje. Neke noči se prebudi in začuti, da mu zmanjkuje zraka in da sploh ne ve več, kdo je. Odide k stari, modri zdravnici, ki mu pove, da je izgubil dušo in da bo moral počakati, da se duša vrne k njemu. Kako dolgo – tega ni vedela. In tako je človek čakal, sedel in čakal …

Izgubljena duša je knjiga, ki jo občudujete in raziskujete. Ilustracije so večplastne, izgubljali se boste v podrobnostih in pomenih, zgodbah, ki jih skrivajo in seveda boste razmišljali o svojem življenju, navadah, lastnem hitenju skozi življenje. Mogoče se boste kot junak knjige vprašali, če še imate svojo dušo? Spomnili se boste krajev, ljudi, dogodkov, občutkov, dražljajev, (pozabljenih) sanj in (prelomljenih) obljub, spomnili se boste življenja, kot ste ga morda nekoč živeli ali želeli živeti.

Izgubljena duša je knjiga, ki jo boste brali nekaj minut, občudovali precej dlje in si jo zapomnili za dolgo časa. Morda bo knjiga tista iskra, ki bo tudi vas spomnila na vaše bistvo, resnično esenco vas, na vašo dušo.

Mladinska knjiga, 2023

The Creative Act: A Way of Being

Rick Rubin je v svetu glasbe eno najbolj prepoznavnih in tudi čislanih imen. The Creative Act: A Way of Being (žal) ni avtobiografija, ampak zelo preprosto knjiga o ustvarjanju, razumevanju nepisanih zakonov in pomembnosti tega, da si.

60-letni Rick Rubin je ameriški glasbeni producent, ki je mnogim kariero rešil, oživil ali pa poskrbel, da smo za koga sploh izvedeli. Rubin je bil tisti, ki je sredi osemdesetih produciral plošče hip-hop velikanov – LL Cool J-ja, Run DMC, Public Enemy in Beastie Boys. Prav on je bil producent Aerosmith in ideja o sodelovanju med dvema žanrsko nesorodnima skupinama, katere rezultat je bila Walk This Way, je bila njegova. Rick Rubin je produciral BloodSugarSexMagik Red Hot Chili Peppers, sicer že njihove pete plošče in poskrbel, da je zanje izvedel cel svet. Produciral je plošče Danzig in Slayer, Audioslave in Rage Against the Machine, System of a Down in The Cult, delal je z AC/DC, Tomom Pettyjem, Eminemom, Mickom Jaggerjem, Black Sabbath in še mnogimi drugimi, prav po njegovi zaslugi imamo nekaj res čudovitih plošč iz zadnjih let življenja Johnnyja Casha, sam pa sem ga spoznal v obdobju, ko je Metallica ustvarjala ploščo Death Magnetic.

Skupina, ki je komaj preživela zares divji začetek 21. stoletja, je po letih sodelovanja z Bobom Rockom potrebovala novo energijo in jo našla v gurujevsko-šamanskem Ricku Rubinu. Prav po njegovi zaslugi se je kvartet (Death Magnetic je bila prva plošča, na kateri je dejansko igral Robert Trujillo, saj je vse base na predhodni St. Anger plošči posnel kar Bob Rock) začel spet obnašati kot skupina. Skupaj so igrali, ustvarjali glasbo, izmenjevali ideje, energijo prenašali na koncertne odre in med občinstvo in le, da so se začeli obnašati kot skupina – dejansko so znova postali skupina!

Ni se mi sanjalo, kaj naj pričakujem od Rubinove knjige The Creative Act: A Way of Being. Filozofijo, življenjske modrosti, nasvete, kako ustvarjati, biti in živeti. Morda bi bilo lažje, če bi Rubin v knjigi imenoval katerega od izvajalcev, ki bi ga z določenim dejanjem ali razmišljanjem lahko povezal, ampak ne. To ni knjiga zanimivih anekdot in peripetij s snemanj kultnih plošč različnih žanrov zadnjih štirih desetletij. Po prebrani knjigi mi je postalo jasno, zakaj določene skupine z Rubinom ne morejo delati – zelo očiten (in znan) primer so U2. Slednji so skupina, ki od producenta želi jasna navodila, kaj in kako naj igrajo in ne prostor za razmišljanje in ustvarjanje. Potrebujejo nekoga, ki jih vodi in usmerja, ne pa producenta, ki jih bo izzval, da sami najdejo pot, po kateri želijo in na kateri se vse počutijo najboljše mogoče.

Poglavij v knjigi je ogromno, stavki so kratki, preprosti in vam pogosto puščajo prostor za razmišljanje. Seveda je Rubin vmes vtkal kar nekaj koristnih in tudi zanimivih nasvetov, kako ustvarjati, zakaj ustvarjati, kako se razvijati znotraj umetnosti. Zna biti pa tudi zelo filozofski – kaj je sploh umetnost in zakaj je pomembna, kdo je umetnik in kako težko je preživeti kot umetnik ter zakaj je včasih potrebno sprejemati (ne najbolj priljubljene) kompromise.

Podobno sem se počutil po branju Jacksonove biografije 11 Rings, kjer bralcu ponudi popolnoma drugačen vpogled in filozofijo – ne le na šport oz. košarko, ampak na življenje samo. Rubina bodo sicer težko razumeli oz. vzeli za svojega tisti, ki ne ustvarjajo, kar nekako pojasni že naslov. Ampak – če ste ustvarjalci in vaše ustvarjalno polje sploh ni pomembno, boste med prebiranjem zagotovo uživali. Dobili boste potrditev, da je vredno slediti notranjim občutkom, vaši ustvarjalni »biti« in da se vse zgodi z razlogom. Po prebranem boste dobili nov veter v jadra vaše ustvarjalnosti in kaj je sploh lahko več? Vedeli boste, da ne rabite izgovorov, ko se vam ne ljubi ustvarjati ali preprosto nimate ideje. Pač, ni pravi čas. Ampak zavedajte se, da imate to (umetnost) v sebi in da je TO treba gojiti in negovati, razvijati in izražati. Bodite, kar ste, ostanite samosvoji in predvsem – ustvarjajte!

Canongate, 2023

Živela bom

Včasih se mi na kakšni knjigi na bralni polici nabira prah, pa čeprav sem od trenutka, ko se jo dobil v roke, odločen, da jo bom prebral. Letos poleti je bilo časa za branje res (pre)malo in tudi jesen mi zaenkrat ne deluje bralsko prijazna. In kakšno knjigo včasih »moram« prebrat.

Tisti, ki spremljate literarno dogajanje v Sloveniji, veste, da je konec septembra Ljubljano obiskala nizozemska pisateljica turških korenin Lale Gül. Že kar »prašno« knjigo, sicer njen avtobiografski prvenec Živela bom, sem prebral izjemno hitro in si vmes nekajkrat zaželel, da bi z avtorico lahko naredil intervju. Kar nekaj vprašanj se mi je porodilo med požiranjem njene življenje zgodbe, zgodbe o boju za osebno svobodo.

Glavna junakinja romana Živela bom je Büsra, dvajsetletno dekle, ki skupaj s staršema (odločno in že kar ekstremistično materjo, ki ji Büsra nameni kar nekaj vse prej kot ljubkovalnih vzdevkov ter potrpežljivim očetom, ki cele dneve dela, da bi domov prinesel dovolj denarja), babico (očetovo mamo) ter sestro Dafne in bratom Halilom živi v Amsterdamu. Büsrina družina je po rodu iz Turčije in so sunitski muslimani. Kaj to pomeni, si boste lahko prebrali v knjigi, pa tudi številne razlike in razprtije, ki nastajajo že med posameznimi muslimanskimi ločinami in pripadniki vere. Živeti v precej svobodomiselnem in odprtem Amsterdamu je za dekle, ki ji vera zapoveduje takorekoč vse, predvsem pa ji ogromno prepoveduje; seveda zelo težko. Büsra se želi teh okov znebiti, mama pa vedno znova najde – vsaj moralni; dodatno železno kroglo, da ji jo obesi, ne le okrog noge, ampak kar okrog vratu.

Knjiga ima nekaj res izrazitih vrhuncev. Prvi je vsekakor šolski izlet v Rim (edini, na katerega je sploh smela iti), kjer so z vrstniki na dolgo in široko debatirali in filozofirali ter kjer se bralcu izpostavijo številni problematični vidiki, s katerimi se danes soočajo (mladi) muslimani po svetu. Po eni strani jih strogo omejuje njihova vera, zaradi številnih dogodkov v zgodovini ali že čisto običajnih predsodkov pa jih posledično omejujeta še država oz. družba, v kateri živijo. In tako kot Büsra, ki je celo rojena na Nizozemskem, mnogi od njih želijo verovati in verujejo, a si želijo, da bi šlo bolj za duhovno izkušnjo kot cel seznam pravil, prepovedi, groženj in kazni. Avtorica se tako kar nekajkrat vpraša – vmes boste našli celo pismo, ki ga je napisala in poslala verskim veljakom; o dejanskem pomenu vere in verovanja, če se po svetu dogaja toliko krivic in slabih stvari. Ti potemtakem vera samo pomaga pri tem, da se sprijazniš s slabim in nepravičnim?

Drug vrhunec knjige so poletne počitnice v Turčiji, kamor Büsra odide z družino. Šest tednov, vsako leto. Tete in strici ter drugi sorodniki in sosedje, ki želijo privlačno Büsro omožiti s kom »njihovim« in ta »njihov« pomeni marsikaj – lahko prihaja iz njihove vasi, kjer so seveda sami dobri in pošteni muslimani, lahko je njihov sosed in celo njihov sorodnik (poroke med bratranci in sestrične niso nič nenavadnega). Ampak v prvi vrsti je pomembno, da je predan muslimanskemu nauku. Büsri tovrstne dogovorjene poroke ne dišijo in se potencialnih snubcev in njihov mater otepa ter s tem še povečuje jezno lastnih staršev. Pri teh letih bi seveda morala biti že poročena in imeti vsaj enega otroka. Ona pa čas izgublja s študijem in išče izobraženca – norost! Mama seveda hrepeni po vrnitvi v rodni kraj (vas, če smo natančni), kjer bo cela družina živela v skladu z načeli islama, kar seveda ne diši otrokom (sploh Büsrin brat Halil uživa življenje s polno žlico, ker je moški in pač sme) in presenetljivo, niti očetu.

In potem je tu še Büsrino skrivno ljubezensko razmerje s Freekom, svetlolasim belopoltim Nizozemcem skandinavskih korenin, ki traja že tri leta. In če bi bralec sprva utegnil dobiti občutek, da mlada zaljubljenca še nista užila sadov ljubezni, pride zelo nazoren, že kar erotičen del, pri katerem utegne kdo zardeti, si pa res ne predstavljam, kaj je ob prebiranju tega (in tudi drugih) dela občutila avtoričina družina. Büsra razmerje uspešno skriva, pri čemer ji gre na roko tudi to, da živi z babico (čez hodnik od staršev) in da marsikaj lahko prikrije skozi delo ali študij, a je breme vseeno vse težje. Pretežko. Za nameček ji je jasno, kaj se bo zgodilo, če Freeka pripelje domov in ga predstavi družini. Še huje bi bilo, če bi ju s Freekom kdo zalotil na enem od skrivnih zmenkov. In seveda bo skozi zgodbo vsem jasno, kakšno sramoto je nakopala sebi in svoji družini, ker se je pustila razdevičiti pred poročno nočjo, ko bi se predala odličnemu muslimanu. Ljubezen sploh ni pomembna, to pride kasneje. Če sploh.

Simbolično bi lahko rekli, da se Büsra bremen in okov znebi, ko si nekega dne okoli glave ne zaveže več rute. Težko si je predstavljati, kakšne notranje viharje je morala junakinja/avtorica prestati za tak pogumen korak in potem še za to, da je vse skupaj tako nazorno in iskreno opisala v knjigi. Ženska, muslimanka, ki si upa vse to. Upal bi reči, da si je Salman Rushdie (moški, sicer) fatvo priklical za veliko blažje pisanje.

Zdi se nam, da o islamu nekaj vemo, ker smo kaj prebrali, kaj slišali, videli. Ampak tako osebna prvoosebna izpoved nam da pravzaprav vedeti, da nimamo pojma. Tudi dejstvo, da se našim otrokom zdi, da nimajo pravic (oziroma znajo pravice jasno izpostavljati) in da so njihova življenja res bedna in da jim starši ničesar ne pustimo; imajo nek smisel, dokler ne prebereš takšne knjige. Kljub vsem kritikam in nelagodju imam še vedno občutek, da gre predvsem za neko prizadevanje, da bi se morale določene stvari spremeniti in »modernizirati«, kot se je spremenil svet. Ne preseneča, da sta pogosto omenjena tako Atatürk kot Erdogan, pa evropska desničarska politika in begunska tematika. Živela bom je mogoče res avtobiografska izpoved, ampak obenem tudi dokument časa, v katerem živimo in se borimo za pravice, pa čeprav ne vsi za enake.

Mladinska knjiga, 2023

Corto Maltese – Beneška pravljica

Hugo Pratt je s svojo stripovsko serijo Corto Maltese, prepletom pustolovskega, fantazijskega in zgodovinskega sveta, že v sedemdesetih letih postavil visok standard znotraj žanra, s sedmim delom v seriji ga dobivamo tudi v slovenskem prevodu.

Italijanski ustvarjalec Hugo Pratt je lik Corta Malteseja, tega nenavadnega mornarja, sina britanskega mornarja in španske ciganke, ustvaril leta 1967 oziroma je bil takrat prvič objavljen v sklopu stripa Sergeant Kirk. The Ballad of the Salty Sea velja za prvo iz serije, Beneška pravljica (izv. Fable of Venice) je izvorno izšla leta 1977, dogaja pa se v letu 1921 in velja za eno najboljših, najbolj kompleksnih in najbolj priljubljenih del iz serije.

Sam še ne vem, od kod mi je Corto Maltese tičal v podzavesti, saj, ko sem začel strip prebirati, sem bil blago rečeno izgubljen. Tudi, če sem kdaj o tem res nenavadnem liku karkoli zasledil, ni bilo niti približno podobno temu. Vprašanje, zakaj se je založba odločila za prevod in izid tega, ne pa prvega dela, je seveda na mestu. Težko sodim, kako je avtor glavni lik v desetih letih od prve objave razvil in ga nadgradil. (Če recimo pomislim na Nesboja in Harryja Holeja, je razlika med prvo in zadnjo knjigo ogromna.) Zadnja Prattova objava sega v leti 1988-1989 in sicer gre za strip Mu, the Lost Continent, dogaja pa se v letu 1925.

Corto Maltese, z zapeljivim italijanskim videzom in oblačili, za katere lahko rečemo, da so značilno njegova (kapitanski oz. mornarski klobuk, srednje dolg moder suknjič in hlače, spodaj malo širše), eleganten in drzen, večino časa s cigareto v ustih in na nek način James Bond pred Jamesom Bondom – brez dragih vohunskih igračk, martinija, aston martina in lepotic (tukaj bi sicer lahko razpravljali).

Beneška pravljica torej … Corto Maltese se leta 1921 nahaja v Benetkah, mestu na vodi, ki s svojimi kanali, ozkimi ulicami in neko avro skrivnostnosti že takorekoč stoletja navdihuje ustvarjalce. Tokrat rešuje uganko o starodavnem čarobnem smaragdu, t. i. Salomonovem ključu. Poleg Corta Malteseja boste v Benetkah tistega časa našli še prostozidarje, fašiste, bogate Benečane, značilno beneško arhitekturo, veliko zgodovine in goro različnih referenc, nekaj filozofije in ogromno domišljije. Pravzaprav nikoli ne veste, ali se nekaj res dogaja ali mogoče samo v Maltesejevih sanjah oz. domišljiji. Corto Maltese ne ve, komu lahko zaupa, kdo igra kakšno vlogo in nenazadnje, kakšno vlogo ima on sam. Ali Salomonov ključ res obstaja ali je on v tem iskanju zgolj ena od figuric na šahovnici?

Težko rečem, da sem nad stripom navdušen. Vseh mogočih referenc (Pratt sicer po tem slovi) je neverjetno veliko in človek bi šel lahko po vsaki prebrani strani brskat in raziskovat, da bi lažje sledil ali razumel svojo zgodbo, kar pa vsekakor ubije čar branja. Kar nekajkrat sem pomislil na Dana Browna in Da Vincijevo šifro, pa seveda tudi druga njegova dela, polna simbolike, skrivnosti in različnih referenc. Sama zgradba in tok zgodbe sta odlična in tu nimam pripomb, čeprav vse nekako visi v zraku in tudi na koncu obvisi. Pri vsem skupaj mi nekaj preprosto manjka, saj se mi zdi, kot da sem v zgodbo padel nekje na sredi in iščem manjkajoče kose, ne le koščke.

Goga, 2023

Zadnji skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 90 let

Simpatični nizozemski upokojenec, začetnik kluba (lahko pa bi rekli kar »gibanja«) Starine, ne pa crkovine, vedrega duha jemlje slovo. Še tretja knjiga, ki nam na humoren, sproščen in tudi malo bridek način prikaže življenje z neke druge perspektive.

Spomnim se, ko je leta 2016 izšla prva knjiga, Hendrik Groen je bil tedaj star 83 let in ¼, da je bila pravzaprav velika skrivnost, kdo je oseba, ki stoji za likom Hendrika Groena. Sedem let kasneje je jasno, da gre za nizozemskega pisatelja Petra de Smeta, ki bo drugo leto dopolnil 70 let in lahko priznamo, da se je odlično predstavil v precej starejši vlogi.

No, in če me je prva knjiga pošteno nasmejala in zabavala, je bila druga – Hendrik Groen je bil tedaj star 85 let; mnogo bolj žalostna in precej drugačna od prve – mnogo bolj sprijaznjena z vsem, kar prinašajo častitljiva leta, s solzami v očeh smo se takrat poslovili od Hendrikovega nepredvidljivega prijatelja Everta, še najzabavnejši del je bil njihov upor proti precej samovoljni direktorici doma. Sicer pa sem dobil občutek, da se je avtor (kdorkoli že) odločil kovati železo, dokler je vroče in ja, nisem bil presenečen, ko smo dobili še tretjo knjigo, ki pa je kar dolgo čakala na polici. Še enkrat nisem želel biti “razočaran”.

90-letni Hendrik ne živi v več v Amsterdamu, ampak se je preselil v dom v Bergen aan Zee, Evert mu je zapustil psička Tovarišico Jansen (ne, nisem se zatipkal, psičku je dal Evert ime Tovarišica Jansen!), ki mu krajša in lepša dni, še bolj pa za to poskrbi »posvojena« vnukinja Frida, ki prihaja k njemu na obisk, s Hendrikom igra šah in ga ima neizmerno rada. V novem domu je z njim tudi njegova prijateljica Leonie, ki pa jo Hendrik vse pogosteje zamenjuje bodisi s pokojno Eefje ali celo pokojno ženo Roso. Nemalokrat se spomni tudi na hči Aafke, ki je pri komaj štirih letih utonila v kanalu. In v dom se priseli gospod Handjojo (ali krajše Jojo) iz Indonezije, s katerim Hendrik hitro stke tesno vez. Seveda tudi tu ne manjka domskih posebnežev, simpatičnih vratarjev in osebja, kot zelo razumevajoča in človeška pa se tokrat predstavi tudi vodja doma, gospa Schuttevaar, najboljši stranski lik pa je tokrat Lidy.

V času pisanja dnevnika je svet namreč zajela epidemija covida-19 in očitno je bilo na Nizozemskem podobno kot v Sloveniji – izgubljena politika in zmedeno zdravstvo, ogromno (nepotrebne) panike in bore malo zdravega razuma, šola od doma in sami sebi prepuščeni oskrbovanci domov za starejše, ki so jim seveda povedali, da so najbolj ogroženi in so kakršnikoli obiski prepovedani. Odlična priložnost za stanje paranoje, ki zajame starostnike, da si tudi iz sob ne upajo več pokukati.

Omenjena Lidy pride na idejo igre »secret friend«, kjer vsak od domskih prebivalcev dobi skrivnostnega prijatelja, ki mu mora poslati kakšno sporočilo in polepšati dan. Bolj ali manj nihče ne ve, kdo je njegov skrivni prijatelj in čigav skrivni prijatelj je on/a, vse skupaj pa popestri še posebna WhatsApp skupina (ja, tudi tam so se vsi hitro naučili uporabljati skype, zoom, viber, whatsapp in kar je bilo drugih komunikacijskih orodij, da so koga od bližnjih ne le slišali, ampak tudi videli), kjer starostniki vse bolj spretno komunicirajo, si pošiljajo fotografije itn. Presenečenj, sploh prijetnih, ne manjka.

Hendrik Groen, ki s svojimi poetičnimi izlivi in občasnimi darilci navdušuje svojo skrivno prijateljico, nima pojma, kdo sporočila pošilja njemu, se pa vse bolj ukvarja z demenco. Opaža, da pozablja in se izgublja. Včasih pozabi, kje je oz. zakaj je na nekem mestu, občasno zunaj pozabi Tovarišico Jansen ali jo že desetič tistega dne pelje na sprehod, pozablja na imena in povsem preprosta opravila, zato tudi za pomoč pri pisanju svojega dnevnika zaprosi Leonie, hkrati išče grob čim bližje prijatelja Everta, še pred zadnjo postajo pa tudi nov dom v bližnjem domu starostnikov, kjer imajo mnogo več oskrbovancev z demenco. Kot pravi podnaslov, želi slovo vzeti vedrega duha – še vedno je nagajiv, a tudi vse bolj nesramen in celo žaljiv. Vse tisto, kar se je najbrž skrivalo v njem in je lahko nadzoroval, sedaj prihaja na plano.

Knjiga je grenko-sladka, saj nam zelo dobro prikaže ne le življenje starostnikov, ampak tudi ljudi z demenco. Priznam, da to zahtevno stanje poznam bodisi iz pripovedi oz. s strani starejših sosedov in vem, da njihovim bližnjim ni bilo lahko. Izgubljanje, pozabljanje … res je potrebne veliko ljubezni in razumevanja, strpnosti. Hendrik Groen ima vse to in lahko rečem, da je srečen. In da se bo res tudi poslovil srečen.

Mladinska knjiga, 2021

Primer Charlesa Dexterja Warda

Edini roman po kratkih zgodbah in Cthulhujevem mitosu znanega ameriškega avtorja H. P. Lovecrafta, ki je ustvarjal v začetku 20. stoletja in vplival na mnoge sodobne pisce, je branje, ki vam ga toplo odsvetujem v večernih urah.

Primer Charlesa Dexterja Warda je izredno naporno branje, sem pa zelo vesel, da smo ta Lovecraftov roman dobili tudi v odličnem slovenskem prevodu Jerneja Županiča. Osebno sem začel Lovecrafta odkrivati po zaslugi pesmi The Call of Ktulu, izredno pripovedne instrumentalne mojstrovine skupine Metallica, ki jo je navdahnila njegova kratka zgodba The Call of Cthulhu. Dejstvo je, da me Lovecraftova sposobnost ustvarjanja neverjetnih fantazijskih svetov in v to vpetega pripovedovanja grozljivih, mističnih, srhljivih in izvenzemeljskih zgodb zares navdušuje. In ko se človek na neki točki zave, da je zares zgolj neznaten drobec v ogromnem prostoru okoli nas, se mu vse skupaj zdi nekako bolj smiselno. Tudi zato me je toliko bolj presenetil prevod, saj gre za več kot 100 let staro delo, pisano na nekoliko arhaičen način, ki v zgodbi sega vse do 17. stoletja, ko je bil jezik spet popolnoma drugačen, pa se je prevajalec (vsaj po mojem mnenju) zelo držal starinskega jezika.

Vsekakor priporočam tudi zanimiv dodatek Igorja Harba, Kako brati Lovecrafta danes, v katerem se seveda dotakne tiste pri Lovecraftu najbolj sporne značilnosti – rasizma, s katerim so tako ali drugače prežeta njegova dela. Prosim, ne berite ga, ker je bil rasist (čeprav ni bil edini), ampak ker je tako neverjetno dober, no, odličen, pripovedovalec in snovalec. Lovecraftov rasizem je vsekakor pogojen tako z vzgojo kot tudi časom, v katerem je odraščal in ustvarjal, kar ga seveda ne opravičuje, ga pa (deloma) pojasnjuje.

Primer Charlesa Dexterja Warda je zares kompleksno delo, do prve polovice sicer morda (pa ta morda res vzemite zelo pogojno) celo dolgočasno in ponavljajoče, ko nam glavni pripovedovalec zgodbe, zdravnik Marinus Willett najprej odstre mnoge tančice, ki so pripeljale do tega, da je Charles Dexter Ward začel »blazneti« in tako najprej spoznamo lik in delo Josepha Curwena, Wardovega daljnega prednika, ki se je ukvarjal z okultnim in s svojim delom oz. zapuščino navdušil tudi Warda. Šele na točki, ko glavni lik postane glavni lik, torej Charles Dexter Ward, branje postane ZARES napeto in tudi neodložljivo. Vse skupaj se sicer ponuja kot zelo drugačna detektivka in prepričan sem, da boste konce zgodbe hitro povezali skupaj, pa vas še vedno čaka presenečenje ali dve oz. boste na koncu predvsem v pričakovanju, kaj se bo ŠE zgodilo.

Zloglasni čarovniški procesi v Salemu, pa Lovecraftu tako ljubo (in domače) mesto Providence, lik Yog-Sothoth, fiktivna knjiga Necronomicon, pa Piere Borrel oz. kot je naveden v knjigi – Borellus (resnični francoski kemik, alkimist in tudi nekromant iz 17. stoletja), alkimizem, okultizem, zaklinjanje, klicanje zla in še mnogo hujšega od zla, vampirji, nenavadna bitja, ki jih je nemogoče ubesediti (pa vam domišljija kljub vsemu ne bo dala miru), čuden jezik in uroki, starodavna mističnost in občutenja, zaradi katerih boste šli morda kdaj že zgolj zaradi boljšega občutka spat še pri dnevni svetlobi. In ne, ne šalim se! Vajen sem marsičesa, pa sem šele nekaj dni kasneje prišel do spoznanja, da me je v snu in sanjah preganjalo marsikaj, kar je pravzaprav navdahnila pričujoča knjiga. Priklicala na plano in mnogo bolje sem razumel stiske in bitke zdravnika Willetta, ki se je soočal s silno grozo in bil tudi sam vsaj z eno nogo na oni strani.

Seveda se nisem mogel znebiti občutka, da je Lovecraft sam navdih črpal pri Poeju, bržkone Stokerju (precej se omenja dvorec v romunski Transilvaniji) in mogoče tudi Wildeu (Curwenov portret in dolgo ohranjanje videza), nikakor pa ne morem več prezreti dejstva, kako zelo je vplival tako na ustvarjalce resnične filmske groze (kultni Alien je vsekakor »hommage« Cthulhuju) in tudi na pisce, ki tako spretno tvorijo samosvoje, zanimive in nepredvidljive fantazijske svetove – od Tolkiena, Le Guinove, Martina, Rothfussa, Bardugove in še bi lahko našteval.

Primer Charlesa Dexterja Warda bo od vas zahteval kar nekaj zbranosti, časa in predvsem osredotočenosti. Nikakor ne gre za lahkotno branje, ki bi ga vzeli s seboj na plažo ali knjigo, ki bi jo brali »malo za zraven« – posrkala vas bo in si mogoče vzela delček vaše duše. Vsekakor pa knjiga, ki vam bo ostala v spominu in ki vas utegne pritegniti k nadaljnjemu raziskovanju Lovecraftovih del oz. Cthulhujevega mitosa.

LUD Literatura, 2023

The Mamba Mentality: How I play

Košarka je bila moja prva (športna) ljubezen in je to ostala do tega dne. Odraščal sem pod koši, z mislimi o Michaelu Jordanu, Magicu Johnsonu, Larryju Birdu, rivalstvi med Celticsi in Lakersi, Pistonsi in Bullsi, Draženom Petrovićem, Tonijem Kukočem, Vladetom Divcem ter rivalstvi med Cibono, Jugoplastiko, Partizanom, Realom, Arisom in tako naprej.

Kobe Bryant je bil nekaj posebnega. Iskreno, nikoli ga nisem maral. Prva »zamera« je bilo dejstvo, da so Lakersi v zameno zanj odpovedali Vladetu Divcu, pa čeprav je bilo vodilnim pri eni najboljših franšiz vseh časov jasno, kakšnega igralca so dobili in kakšnega odslovili in jim tega seveda ne gre zameriti. Kot zanimivost – Kobe je bil šele 13. izbor leta 1996, izbrali so ga Charlotte Hornets. Potem so se začele primerjave z zame najboljšim vseh časov – Michaelom Jordanom. Ni jih bilo malo, ki so trdili, da je bil Kobe celo večji in boljši od Jordana. In ko sem bil mlad, sem se okrog takih stvari rad prerekal. Danes jih pač pustim, da imajo svoj prav. Iskreno – enako se dogaja sedaj, ko so nekateri prepričani, da je LeBron James večji od obeh omenjenih, pa po mojem mnenju ni blizu niti Kobeju, še manj Jordanu. Druga generacija, drugi igralci, druga miselnost.

Spominjam se Kobejeve zadnje tekme, najbrž je bila edina njegova tekma, ki sem jo gledal v celoti. 13. aprila 2016 so njegovi Lakersi – z njimi je preživel celotno kariero, vseh 20 sezon, gostovali v Utahu pri Jazzih in Kobe je v slovo dosegel 60 točk, vključno z 23-imi v zadnji četrtini. Bili so trenutki, ko je komaj vstal in še težje stal ter tekal, metal, podajal, garal v napadu in obrambi. Ampak je in bilo je slovo, kakršnega bi si zaslužil vsak igralec. Moral sem priznati, da je na njem res nekaj več in da je bil morda pa res najbližje največjemu.

Pred leti sem prebral knjigo Phila Jacksona Eleven Rings, torej legendarnega trenerja, ki je osvojil šest naslovov NBA prvaka z Jordanom in Bullsi ter potem še pet s Kobejem in Lakersi. Njegovi trditvi, da je treniral dva najboljša igralca v zgodovini lige NBA, je pač težko oporekati. A že Jackson je v knjigi razlagal, kako sta si bila igralca močno različna – oba neverjetno nadarjena, predana košarki in željna zmagovanja, a z drugačnim pristopom.

The Mamba Mentality: How I Play je knjiga prav o tem – kako je Kobe Bryant pristopal k tej čudoviti igri in kot je lepo nekoč zapisal najbrž največjih pesnik in pisatelj med košarkarji ter najboljši košarkar med pisatelji in pesniki, Esad Babačić, kako se je Kobe igral košarko. Danes, iskreno, so se pozabili igrati košarko – košarka je postala posel. Služba. Kobe je bil garač – na treningih in tekmah, vodja na parketu in v garderobi. Njegova igra se je spreminjala – oglejte si čas, ko je igral s številko 8 in potem tistega, ko je igral s številko 24. Mogoče si oglejte še razliko med obdobjem, ko je na klopi sedel prej omenjeni Phil Jackson in takrat, ko ni. Njegov pristop se pravzaprav ni spremenil nikoli – želel je zmagovati.

Res bi bilo zanimivo gledati, kaj bi se zgodilo, če bi se na vrhuncu njunih karier srečala z Jordanom, z najboljšima ekipama oz. soigralci, ki so ju obdajali. Koga bi treniral Phil Jackson? Jordan je bil Kobejev vzornik, oba sta pogosto povedala, da je bil Jordan Kobeju starejši brat. Sam imam starejšega brata, ki je imel velik košarkarski potencial, ki ga ni nikoli razvil, je pa prav on tisti, ki je tudi mene navdušil nad košarko. Sam posebnega potenciala nisem imel nikoli – igro sem imel rad in rad sem jo igral. In mislim, da bomo tisti, ki smo odraščali ob Jordanu, težko priznali, da je kdorkoli boljši od njega, prav zato najbrž današnja generacija prisega na LeBrona. A kar so povedali in zapisali že mnogi – tako Jordan kot Kobe sta še povprečne igralce naredila boljše, LeBron se mora ponavadi obdati z vsaj še enim zelo dobrim, da ne rečemo odličnim igralcem (pa včasih tudi to ni dovolj) in zato v mojih očeh nima takšne veljave.

Knjigo boste prebrali na dah – predgovor je napisal Pau Gasol, Kobejev soigralec med leti 2008 in 2014, od letos član Hrama slavnih, uvodni zapis Phil Jackson, zares neverjetne in številne zakulisne fotografije je prispeval Andrew D. Bernstein. Kobejevi pogledi na treniranje in igranje tekme, na nasprotnike in soigralce (če vas zanima, Saše Vujačića ne omeni), na družino, košarko kot tako, vzornike in še kaj. Zanimivi opisi prijemov, s katerimi so se ga lotevali posamezni igralci ali na kaj je bil on sam pozoren, ko je igral v napadu ali obrambi proti posameznim igralcem. Od tistih iz druge polovice devetdesetih ter seveda do novih junakov, ki še danes parajo mrežice. Pristop, kot ga je imel Kobe, je pravzaprav zagotovilo za uspeh, ob veliko odrekanja seveda in ne glede na to, s čim se ukvarjate ali kje želite biti uspešni. Zato vsekakor lahko rečem, da je to knjiga, ki vam jo toplo priporočam. Najdite lastno »Mamba Mentality«!

In seveda ne morem mimo 26. januarja 2020 in usodne helikopterske nesreče. Nisem mogel verjeti novici, saj se mi je zdelo, da so še nekaj dni prej krožile fotografije in posnetki simpatičnega srečanja med Kobejem Bryantom, njegovo hčerko Gigi ter našim Luko Dončićem. Spomnil sem se na trenutek šoka 7. junija 1993, ko je v avtomobilski nesreči umrl Dražen Petrović, ki smo ga še prejšnji dan gledali igrati proti slovenski reprezentanci.

In med branjem knjige sem spoznal, da sta si bila Kobe Bryant in moj veliki vzornik, Dražen Petrović, veliko bolj podobna kot Kobe in Jordan. Opis, kako je že kot otrok spal z žogo in je ni upal preveč uporabljati, da se ne bi izrabila, pa predanost vsakič, ko je zaslišal zvok »tup tup tup« na parketu, študiozen pristop k pripravi na nasprotnika, iskanje dvoran kjerkoli na svetu, dai lahko zgodaj zjutraj ali pozno zvečer treniral. Skoraj askeza v želji po uspehu. Strast. Zvok mrežice ob brezhibnem metu.

Takih igralcev ni več.

MCD, 2018