Luthor

Prvi superjunak, s katerim sem v otroštvu stopil v stik, je bil seveda Superman. Povsem običajni novinar Clark Kent se je skrivaj preoblačil v Supermana in reševal svet. Včasih in če so bile to bolj risanke, predvsem pred različnimi nesrečami in (naravnimi) katastrofami, vsaj v tistih filmih iz osemdesetih pa mu je nasproti stal Lex Luthor (odigral ga je odlični Gene Hackman), ki je odkril tudi Supermanovo šibko točko – to ni bila le Lois Lane, ampak predvsem kriptonit.

Navdušenje nad Supermanom je z leti zamrlo, kot tudi za ostale superjunake, ki sem jih začel znova in na novo odkrivati v zadnjem obdobju. Superman je bil pač preveč površinski, običajen, celo človeški in na drugi strani ni imel res zanimivega in močnega nasprotnika. Batman z vso svojo temačnostjo in enigmatičnostjo, pa seveda Joker in kopica drugih zanimivih negativnih likov, kjer vsaj v stripovskih podobah izstopa predvsem Harley Quinn. Pa pustimo tu ob strani zanimive (superjunaške) stripe kot so The Boys, Watchmen, Swamp Thing in druge. Potem pa med brskanjem po stripovskih policah naletim na prodoren pogled in naslov Luthor. Ne, nisem potreboval dolgo … In tako kot smo imeli priložnost spoznati Gotham skozi Jokerjeve oči, sedaj lahko Metropolis in Supermana vidimo drugače – skozi oči Lexa Luthorja, vplivnega gospodarstvenika in filantropa, ki želi ustvariti boljši svet. A mu na tej poti stoji nasproti on – ne človek, niti ne pošast, ampak Superman.

Brian Azzarello je s pomočjo Leeja Bermeja ustvaril kompleksen in prepričljiv lik, ki nam mitskega Supermana pokaže v povsem drugačni luči, zlobni. Luthor v Metropolisu gradi veličastno stavbo, Science Spire kot poklon vsem dosežkom, preteklim in prihodnjim, ki jih je človeštvo doseglo, hkrati je jasno, da se zadaj skriva nekaj več. Uničenje Supermana, čeprav ni povsem jasno, kako. Preseneti povezava z Bruceom Wayneom oz. Batmanom in kup zanimivih stranskih likov – Luthorjev pribočnik Elias Orr, pedofil Winslow Schott oz. Toyman, ruski znanstvenik Sasha, pa seveda Luthorjeva tajnica Mona in nenazadnje Hope, Luthorjeva superjunakinja …

Luthor sestavi peklenski načrt, kako Supermana uničiti (Batmanu za uspešen boj npr. izroči kriptonit) ali ga vsaj očrniti. Science Spire kot neprofitabilna ustanova in čudovita ter zapeljiva, čeprav umetno in s pomočjo Waynea ustvarjenja superjunakinja Hope, ki jo ljudstvo Metropolisa hitro vzame za svojo in ki svojo vlogo jemlje zelo resno ter pravzaprav nadomesti Supermana. Ampak … stvari se zapletejo, ko pride do bombne eksplozije v vzgojno-varstvenem centru, kjer umrejo tako otroci kot odrasli. Krivec je Toyman in s spretno Luthorjevo manipulacijo ga Hope reši in (skoraj) kaznuje, saj ga tik pred gotovo smrtjo reši – seveda Superman. V zaključku nas čaka še spopad med Hope in Supermanom ter veličastni verbalni finale med Luthorjem in Supermanom.

Tisto, kar me je navdušilo, je seveda podobna povezava, kot jo imata Joker in Batman. Dva močna in večplastna lika, ki svet vodita in rešujeta po svoje, z vizijo izboljšanja. Luthorja spoznamo kot genialnega stratega, ki je za dosego cilja pripravljen na kocko postaviti vse (uničenje življenjskega projekta kot je Science Spire, smrt ljubljene Hope, …), a spozna, da je zgolj človek. Človek z upanjem. (ja, besednih iger ne gre prezreti) Superman to pač ni. In tako kot Joker ponavadi postreže s kopico modrosti in norosti, tudi Luthor ne zaostaja veliko z genialnostmi, ki jih niza eno za drugim. A ta nemoč tako (vse)mogočnega preseneti, prepriča in postavi Luthorja visoko na vrh odličnih negativcev. In nas še enkrat več prisili v razmislek, kako super so res superjunaki …

DC Black Label, 2015