Prve del stripovske trilogije Primoža Krašne me je malce spomnil na Gašperja Krajnca in njegove ptice (Mestne in Vaške), vsaj glede na sporočilnost, čeprav sta si avtorja in stripa zelo različna.
Tisti, ki redno berete moj knjižni blog, veste, da imam stripe zelo rad, tudi recimo stripovski derivat – risoroman, mi je hitro prirasel k srcu. Prav vesel sem bil, ko sem lansko leto odkril možnost naročnine na Stripburger, s pomočjo katerega spoznavam mlade, zanimive, drugačne in pogosto neuveljavljene slovenske (in tuje) stripovske ustvarjalce. Eden od razlogov, da vsako let plačam naročnino, je tudi ta, da stripovsko sceno in ustvarjalce na ta način podpiram, kar se seveda trudim početi tudi s pisanjem.
Domov. Naslednja postaja Maribor je bil nekaj časa na moji polici »za prebrat«. Malce drugačen format – ležeč in odvijanje zgodbe med leti 1991 in 1997. Avtor je od mene nekaj let starejši, a so vseeno to leta, ko smo odraščali in ko smo se, tisti, ki smo se še spominjali Jugoslavije; soočali z neko novo realnostjo in drugačnostjo. Krašna se tej transformaciji spretno izogne, začetek zgodbe je postavil v avgust 1991, ko je bila osamosvojitvena vojna že za nami in je bilo življenje v Sloveniji bolj ali manj v nekih normalnih tirnicah. Leto 1991 je bilo zanj prelomno, saj je iz rodne Primorske prišel v Ljubljano na srednjo oblikovno šolo ter seveda tudi v dijaški dom.
Strip o odraščanju? Lahko bi tako rekli. Strip danes partnerja, očeta dveh otrok in likovnega pedagoga, ki se tega odraščajočega obdobja spominja skozi neke prebliske in stiske sedanjosti. Časovni premici sta barvno zelo jasno ločeni in z ločevanjem zgodbe ne boste imeli nobenih težav. Primož torej pride v Ljubljano, se namesti v dijaškem domu in spozna svoje »cimre« – vse drugačne, vse podobne. Sam nisem nikoli bival v dijaškem domu, sem pa imel dovolj sošolk in sošolcev iz cele Slovenije, ki so v takem načinu življenja uživali. In tako kot glavni junak, se tudi njim ob petkih pogosto ni mudilo domov, ob nedeljah pa so se veselili vrnitve nazaj v Ljubljano.
Domske in šolske potegavščine, skrivanja in prikrivanja, iniciacija, spopadanje s šolskimi obveznostmi, iskanje samega sebe, pa prve zaljubljenosti in razočaranja, cigareti in alkohol, dijaške zabave, veliko norčavosti, igrivosti in pobalinskosti. Skozi vse to se meša – vsaj tako se zdi; neka kriza identitete danes, nezadovoljstvo s službo (likovni pedagog na šoli), prelivanje življenja v stripovsko zgodbo in predvsem neurejeni odnosi s starši v času šolanja. Ti prvi vrhunec dosežejo, ko se Primožu ne uspe vpisati na želeno fakulteto in odide na služenje vojaškega roka in potem, ko se v Mariboru uspešno vpiše v program likovne pedagogike ter domov pripelje dekle Janjo, nad katero pa starši niso preveč navdušeni. Pride do ostrega spora, po katerem Primož odide od družine … naslednja postaja Maribor.
Malce sem radoveden, ali se bo avtor v prihodnjih dveh delih lotil naslednjih let, torej od 1997 naprej in najbrž vse do danes, ali se bo morda še vrnil v čas pred letom 1991? Zdi se mi, da je nekih nerešenih vprašanj – predvsem v odnosu med njim in starši; veliko in so tu zgolj površno nakazane, ga pa bremenijo še danes oz. smo seznanjeni predvsem s posledicami.
Pri risbah daje avtor veliko poudarka na obrazih, še posebej na očeh in čustvih, prepoznali boste tudi značilne pričeske in modo devetdesetih ter posamezne objekte, tako v Ljubljani kot Mariboru. Tok zgodbe je odličen, dialogi polni humorja in na marsikateri strani se znate vsaj spomniti lastnih srednješolskih let in potegavščin, morda pa celo prepoznati. Skratka, zanimivo, kratkočasno in tudi poglobljeno branje.
Stripburger, 2022
maticpise.com 