(brez naslova)

Trejo

(Avto)biografija Dannyja Treja, ameriškega igralca mehiškega rodu, se bere kot precej nora življenjska zgodba, ki mora nujno doživeti tudi ekranizacijo. Ampak, kdo bi sploh lahko igral Dannyja Treja?

Morda ga ne poznate po imenu, a vam je še kako znana njegova podoba – brazgotinast obraz, značilni brki in predvsem prodoren in strašljiv pogled. Zagotovo ste ga videli tudi v kakšni od več sto filmskih vlog, ki jih je odigral – glavno vlogo je imel v filmih o Mačeti, vidne stranske v Desperadu, From Dusk Till Dawn, Anacondi, Con Air in Heat, otroci ga poznajo po filmski seriji Spy Kids (ki so na nek način predstavili lik Mačete), igral je tudi v serijah Breakind Bad in Sons of Anarchy, pa še bi lahko naštevali. A če se vrnem k uvodnemu nagovoru, da je to knjiga in da si življenjska zgodba Dannyja Treja zasluži ekranizacijo – posamezni deli njegovega življenja so jo že dobili. Recimo Runaway Train, pa mogoče še toliko bolj Blood In, Blood Out, še najbolj pa najbrž v režijskem prvencu njegovega sina Gilberta – From a Son.

Knjigo, pa tudi njegovo življenjsko zgodbo bi lahko razdelili na dva dela – obdobje do leta 1968, ki je bilo zaznamovano z drogami, kriminalom, nasiljem, zaporom in življenje na robu ter potem, ko je dobesedno srečal Boga, se odrekel alkoholu in drogam ter začel pomagati drugim, še najbolj pa sebi. Ta drugi del, ki traja že dobrih petdeset let, je daleč od popolnosti – ob vsej pomoči, ki jo je nudil drugim, je imel – kot je to pogosto; daleč največ težav doma.

Konec štiridesetih in skozi petdeseta odraščati na ulicah Los Angelesa očitno ni bilo preprosto, sploh pa ne v mačistični in patriarhalno zaznamovani družbi oz. mehiški kulturi. Ulične tolpe, alkohol in droge, nasilje, ropi iz čistega veselja, (brutalni) pretepi ter preživljanje časa za zidovi takšnih in drugačnih vzgojnih institucij. In ne, to ni bil svet odraslih, ampak tudi otrok, ki so se ga prvič napili, ko so prestopili prag šole, se kmalu zatem začeli »zadevati« z veliko nevarnejšimi substancami, kar jih je gnalo in držalo v nevarni spirali nasilja, ropov, odvisnosti in kazni.

In seveda, Danny Trejo je dal skozi vse to. In še kaj – težko boste verjeli, ko boste brali, kaj vse je doživel in preživel do svojega petindvajsetega leta, ko je dobesedno začel novo življenje. Preživel je Soledad, San Quentin in Folsom, zloglasne kalifornijske zapore, kjer je čas preživljal s pajdaši, sovražniki, bodočimi prijatelji in seveda neznanci. Med katerimi je bil recimo tudi Charles Manson, ki je imel recimo hipnotično moč, da je preko besed in hipnoze pričaral občutke zadetosti s travo ali heroinom. A je bil v zaporu pravzaprav nihče. Danny Trejo je bil v zaporu glavni in tudi, ko ni bil blizu težav, je bil zanje kriv. Imenitno opiše tako (nepisana) pravila življenja v zaporu, ki je močno drugačno od tistega filmskega kot tudi strogo hierarhijo, ki jo določijo odlično organizirane in zelo močne kriminalne združbe – mehiška veja je le ena od njih, pa niti ta ne vedno enotna. Njemu in dvema pajdašema je po hudih neredih ob največjem mehiškem prazniku Cinco de Mayo leta 1968, grozila celo smrtna kazen in prav takrat je Danny našel Boga. Pa čeprav se še vedno spominja s človeškim blatom izpisanega »Fuck God« na enem od zaporniških zidov – mu je dal Bog drugo priložnost in 23. avgusta 1969 je Danny Trejo odšel iz zapora. Vse do današnjih dni drži obljubo, ki jo je dal Bogu, pa čeprav ga je (slab) sloves še naprej in dolgo spremljal, a mu pogosto celo pomagal.

Danny Trejo se je odločil pomagati drugim in vsekakor je bil odličen zgled – izvil se je iz primeža alkohola in drog, tudi nasilja, zaporu gledal v hrbet in ne glede na vse skušnjave, obljube ni prelomil. Hodil je, razlagal, pomagal, odpiral dušo, delil denar, odpiral domove in ustanove, kjer so pomagali brezdomcem, narkomanom, alkoholikom, žrtvam nasilja oziroma dobesedno vsem, potrebnim pomoči. Trudil se je zlepa, včasih je moral kaj narediti tudi zgrda, a vse, kar je počel od tistega poznega avgusta 1969 dalje, je bilo z jasnim namenom – pomagati.

Vrata filmske kariere so se mu odprla takorekoč po srečnem naključju (ali morda z Božjo voljo če vprašate njega) in s svojim pristopom se je potrudil, da jih ni zaprl oz. mu jih niso zaprli drugi. Že po naslovih filmov, ki sem jih omenil v uvodu, veste, da je sodeloval s številnimi imenitnimi režiserji (npr. Michael Mann, Robert Rodriguez, Quentin Tarantino idr.) kot igralci (njegov vzornik Charles Bronson, Robert de Niro, Nicholas Cage, Steve Buscemi, Val Kilmer …) in igralkami, ki so morda ne toliko do preboja, kot predvsem do pomembnejših in vidnejših vlog prišle tudi po njegovi zaslugi in drugačnega dojemanja igralcev/igralk mehiških korenin (npr. Jessica Alba, Jennifer Lopez, Michelle Rodriguez …).

Družinske sence so mu sledile in morda tudi zato ni bil nikoli sposoben ustvariti ali obdržati zakona oz. družine, pa čeprav je bil štirikrat poročen, bil v še eni zelo resni zvezi in ima tri otroke. In kar dva sta šla čez podoben pekel odvisnosti od drog kot on sam, še posebej sin Gilbert, režiser in igralec (ki je ime dobil po Dannyjevem stricu Gilbertu, ki je bil Dannyju očetovski lik in ga je za življenje, predvsem na življenje za rešetkami; naučil in pripravil kot je najboljše znal), ki je bil nekajkrat blizu smrti, kar pa velja tudi za hči Danielle.

Lahko bi rekli, da je Danny Trejo živel življenje (no, še vedno ga, pa čeprav je vmes – tudi z Božjo pomočjo; prebolel hepatitis C, raka na jetrih, kap in možgansko anevrizmo) po kakšnem divjem, razvratnem in nato odrešujočem hollywoodskem scenariju. Restavracij in glasbene založbe niti omenil nisem. Njegova volja do življenja in predvsem želja pomagati drugim, sta neverjetna. In čeprav sam nisem veren človek, Dannyja Treja globoko občudujem in spoštujem, kljub temu da moč za svoje delo pogosto išče – in tudi najde!; prav v Bogu. Nimam težav. Dela dobro in kar dela, dela z namenom. Menim, da mora vsak človek na neki točki v življenju odkriti boga v sebi in Dannyju Treju jo te vsekakor uspelo.

Bonnier Books, 2021

Tanka črta

Knjiga s podnaslovom Spomini tožilke ter naslovnica, s katere v vas zre prodorni pogled avtorice, lahko rečemo ene najbolj (če ne kaj najbolj) znanih slovenskih tožilk – Vlaste Nussdorfer.

Tisti, ki ste brali njeno avtobiografijo Nekaj vam želim povedati boste menda v tokrat zapisanem našli veliko znanega, si pa mislim, da je v avtobiografiji najbrž še kaj več, predvsem osebnega in vezanega na njeno kasnejše delo – Beli obroč, varuhinja človekovih pravic ter pro bono svetovalka za človekove pravice, socialno politiko in humanitarnost. V Tanki črti se gospa osredotoča predvsem na svojo, 35 let dolgo kariero tožilke – od pripravnice do namestnice temeljnega javnega tožilca ter okrožne, višje in vrhovne državne tožilke. Ko sem kolebal, ali se knjige lotiti ali ne, sem dobil namig, ki me je seveda »kupil« – »Bere se kot kriminalka.«

Pa se res? Na nek način vsekakor. Vsi, ki berete kriminalke (ali pa mogoče spremljate senzacionalne novice o zločinih), veste, da so tožilci vedno nekje blizu. Prav v slovenski literaturi imamo enega, ki je pravzaprav glavni lik napetega branja – govorim seveda o Miu Aurelliju iz trilogije Irene Svetek: Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ. Aurelli je sicer veliko bolj kriminalist oz. preiskovalec kot pa tožilec in to je tisto, kar mi je pri Tanki črti všeč – lik tožilcev je vedno nekje v zraku in nihče ne ve čisto točno, kaj počnejo, razen tega, da tožijo oz. obtožijo in so pogostokrat v prvi bojni liniji, ko gre karkoli narobe – naj bo kazen premila, prestroga, obtoženec oproščen …

Vlasta Nussdorfer nas v knjigi popelje skozi kariero tožilca – skozi dneve in noči, vsaj zame mukotrpno birokracijo, s katero se spopadajo, delo v pisarni, na terenu, v sodnih dvoranah, zasliševalskih sobah (oziroma sobicah), v priporih in zaporih. V bistvu si sploh ne znamo predstavljati, koliko dela opravijo, predvsem pa, kako to bremeni njihova življenja, sploh zasebna.

Posilstva, umori in samomori, spolni delikti nad (lastnimi) otroki, tatvine in ropi, tudi oboroženi, takšne in drugačne prometne nesreče so včasih zgolj ledene gore in prav tožilci so nemalokrat tisti, ki se morajo z ustrezno pripravo in raziskavo ter seveda sodelovanjem z ostalimi organi »pregona« soočiti z vsem tem in priti do nezmotljive resnice. In potem imaš na eni strani žrtve, mnoge vidiš – ustreljene, zabodene, razmesarjene, razkosane (in recimo spravljene v vrečkah v zamrzovalni skrinji), posiljene, pretepene in žal še marsikaj. Prepričan sem, da podobe ostanejo v spominu in nimam pojma, kako nekaj takega spraviš iz spomina.

In na drugi strani imaš storilce – včasih so to drobne tatvine, drugič oboroženi in dobro načrtovani ropi, včasih je samoobramba in (poskus) umora v afektu, spet drugič (hollywoodsko) načrtovan umor, pa razprtije med zakonci in kot žrtve – otroci. In vloga tožilcev je, da pripravi vse potrebno za obtožnico in obtožbo storilcev kaznivih dejanj. Na drugi strani je obramba, pogosto razvpite odvetniške pisarne in slovita imena, katerih glavna naloga je – ne glede na to, ali je klient res kriv ali ne; obramba. Nekje vmes so potem še sodniki (in sodnice, seveda), takšni in drugačni. In če si ti kot tožilec tisti, ki z odlično pripravo in prepričljivim nastopom poskrbiš, da gre nekdo – ki je pogosto ravno tako sin, oče, mož, brat …; za nekaj let (in nalijmo si čistega vina, da so pri nas kazni pogosto smešno nizke) upravičeno v zapor, imaš na sebi takorekoč tarčo. Delo tožilca je častno in pomembno, predvsem tudi zelo pogumno, si pa ne predstavljam, da se ves čas, celo življenje bojiš, kdaj te bo nekdo, ki je že zakrivil kaj okrutnega, prepoznal in se odločil poravnati račune. Grozljivo.

Vlasta Nussdorfer nekaj takih trenutkov strahu opiše, tako kot trenutkov groze, ki so ostali po ogledu prizorišča zločina, a priznam, da jih je manj, kot bi pričakoval. Priznam pa, da me po prebranem še toliko bolj presenečata mirnost in razsodnost, ki ju je avtorica vedno izžarevala. V spominih so vključene tudi izjave nekaterih kolegov, s katerimi je v karieri sodelovala in ki kažejo na veliko mero spoštovanja in tudi ponosa. (Najbrž) upravičeno.

Zakaj najbrž? Prepričan sem, da je Vlasta Nussdorfer svoje delo opravljala po najboljših močeh in tu gre bolj kritika na delovanje našega sistema, ki tožilce (in linijo ljudi, ki sodelujejo v tem procesu dokazovanja krivde) pogosto osmeši. Iskanje lukenj v sistemu, zavlačevanje postopkov, blage kazni in še bi lahko našteval. Nimam pojma, kakšna je njena moč oz. moč tožilcev, ampak kazenski zakonik bi bilo potrebno spremeniti. V knjigi zanimivo opiše primer nekega predavanja, kjer je mladeniču na njegov očitek, da sta tožilstvo in policija represivna organa, predočila izmišljen primer zločina, katerega žrtev bi bil on sam in poskrbela za zanimiv obrat v razmišljanju.

Zdaj pa takole – če nekdo nekoga načrtno umori (ali ga poskusi umorit), posiljuje otroke, dolga leta izvaja takšno ali drugačno nasilje, ogoljufa in v socialno stisko pahne na desetine delavcev, sam pa uživa v kakšni davčni oazi, zavestno prehitro zapelje v križišče skozi rdečo luč in povzroči smrt n-števila ljudi … zame osebno tak človek ne bi smel nikoli priti iz zapora. Ne pa, da gre za rešetke za mogoče 10 let, je zaradi lepega obnašanja celo predčasno izpuščen ali – v zame najslabšem primeru; je zaradi nekih postopkovnih napak, celo oproščen. In prav res čakam trenutek in me je tega obenem zelo strah, ko bodo ljudje začeli pravico jemati v svoje roke. Sam kot oče vedno pravim, tudi svojim otrokom – »Če vam bo kdorkoli želel karkoli storiti, bo imel opravka z mano, ampak ne z mano prijaznim, skromnim, sramežljivim, zadržanim in pogosto ponižnim očijem, ampak tipom, ki se mu je utrgal film, ker mu je nekdo posilil/oropal/ubil hči ali sina.« Na prostost bo odšel, ker je bil v času dejanja »zmanjšano prišteven«, saj si bo lahko privoščil razvpitega odvetnika, čeprav mogoče živi od socialne podpore. In takrat je ni ne sile, ne človeka, ki bi me ustavila. Si bom zaslužil kazen? Vsekakor. Najstrožjo. (Mimogrede in zelo pomembno: upam, da do tega nikoli ne pride, ker se res nikoli ne želim znajti v tej vlogi in tega ne privoščim nikomur, obenem se sprašujem, zakaj nekateri pač to počnejo. Iz užitka, potrebe ali ker tudi njim na nek način »poči film«?). Naši sodni mlini v takih primerih prevečkrat zatajijo, meljejo predolgo, ljudje pa živijo z bolečino in praznino. Tudi taki primeri, ki so se vlekli leta in leta, so opisani v tej knjigi. Metallica v pesmi … and Justice for All tako pojejo »Justice is lost / Justice is raped / Justice is gone / Pulling your strings / Justice is done / Seeking no truth / Winning is all.« Mogoče sem šel predaleč in čisto izven vsebine, mogoče pa tudi ta moj »izliv« kaže in potrjuje, s kako kompleksnim in zahtevnim delom se srečujejo tožilci.

Tanka črta se bere kot kriminalka. Žrtve so znane (nihče seveda ni imenovan), prav tako praviloma tudi obtoženci. Dokazi jasni, sodba pa kakor kdaj. Za posamezna področja je avtorica vključila tudi zakonske člene, ki določajo kazni, pa spet – včasih se mi zdi, da gre le za črko na papirju, ki bi jo bilo treba nujno spremeniti. Vlasta Nussdorfer tudi v knjigi posebno pozornost nameni otrokom in tako ni presenečenje, da je ustanovila Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam nasilja ter bila kasneje varuhinja človekovih pravic, kjer pa je bila še pogosteje pod drobnogledom javnosti. Žal imamo v Sloveniji čisto preveč primerov, ob katerih lahko le nejeverno zmajujemo z glavo. Zanimiv obet je zadnji stavek opisa o avtorici – Vlasta Nussdorfer, mati dvema otrokoma in babica trem vnukom, si želi v prihodnje še več pisati, morda prvi kriminalni roman. Pri njenih izkušnjah in tudi občutku za pisanju, znamo dobiti zares napeto branje.

Tanka črta je knjiga, ki jo boste res hitro prebrali in ponuja odličen uvid v delovanje in ukrepanje tožilcev pri nas. Vsekakor bo spremenila vaš pogled na njihovo delo ter številne dileme in prepreke, s katerimi se soočajo. Borci za pravico, ki pa jim nemalokrat – pa ne po lastni krivdi; tudi spodleti.

Beletrina, 2023

Kje si, prelepi svet?

Pogovore s prijatelji Sally Rooney sem zgrešil, Normalne ljudi spoznal prek odlične TV-serije, na račun mlade irske avtorice pa sem slišal toliko deljenih mnenj, da sem si seveda moral izoblikovati svojega. In na nek način se mi zdi, da sem izbral odlično knjigo …

Kje si, prelepi svet? ima dve glavni junakinji – Alice in Eileen, vsaka na svojem polu, s svojo zgodbo, pričakovanji, željami in realnostjo ter ujeti v nenavadno prijateljsko razmerje. Prva je uspešna pisateljica, ki je zaslovela in obogatela s prvencem, nato doživela psihični zlom, se umaknila in trenutno koleba med pisanjem in popolnim umikom (sam bi temu rekel ustvarjalna kriza), a je dovolj bogata, da si lahko privošči takorekoč vse. Njena zvezda še vedno sije dovolj močno, da jo vabijo na različne dogodke po celem svetu, promocije, branja in podeljevanja nagrad. Eileen po drugi strani živi razmeroma monotono in osamljeno življenje, preživlja se s slabo plačanim delom za literarno revijo, poskuša pisati in objokuje razpadlo zvezo z Aidanom. In seveda – marsikaj tistega, kar ima prva, si želi druga in obratno.

In čeprav živita le nekaj ur vožnje narazen, večina njune komunikacije poteka prek pisem (elektronske pošte), kar pomeni, da imamo opravka s pisemskim romanom, v katerem pa ti dve, okoli trideset let stari ženski izmenjujeta poglede na marsikaj – od literature oz. umetnosti, življenja, vere, ljubezni, odnosa s starši, spolnosti, iskanja lastnega mesta v vesolju in nenazadnje o prijateljstvu.

In potem sta tu še stranska junaka – dva moška. Problematični in uporniški Felix, iz delavske družine, ki dela v skladišču in ga enako privlačita oba spola, Alice spozna na Tinderju in med njima se začne spletati nenavaden ljubi-sovraži ljubezenski odnos, kjer se zdi, da ves čas pravzaprav tekmujeta, kdo v tem odnosu je močnejši. In moram priznati, da si res želim, da bi zaradi Felixovih neverjetnih pevskih sposobnosti tudi to delo ekranizirali, saj me ti tradicionalni irski napevi vedno znova osupnejo. Simon po drugi strani, je Eileeinin prijatelj še iz mladostniških let, nekaj časa je celo živel in pomagal na kmetiji njenih staršev, sicer pa neke vrste sekretar v levičarski politični stranki, vedno pripravljen pomagat in poslušat. Zdi se, da sta z Eileen kot dva magneta, ki se močno privlačita, a je hkrati dovolj le sapica vetra, nerodno izrečen stavek, pola se obrneta in magneta se enako močno, kot sta se privlačila, sedaj odbijata. Ne znata si predstavljati življenja, da en drugemu ne bi bila prijatelja, a ju vse bolj prevzemajo tudi ljubezenska občutja in kaj storiti?

Za Alice in Felixa je prelomna njena službena pot v Rim, za Eileen in Simona poroka njene sestre Lole, za vse skupaj pa pravzaprav rojstnodnevna zabava Felixove prijateljice Danielle. Odličen prikaz valovanja čustev in odnosov ter res zapletene dinamike, vse skupaj pa je začinjeno z odličnimi dialogi oz. sporočilno in vsebinsko res močnimi pismi. Dokaz, da za zanimivo in berljivo knjigo ne potrebuješ poplave likov, da je zadeva lahko zanimiva – Rooneyjevi je to uspelo z zgolj štirimi, bralec pa preprosto ne ve, v katero smer bo zgodba zavila in je tudi na koncu seveda presenečen.

Ne morem se znebiti občutka, da je avtorica v oba glavna ženska lika preslikala sebe – ta večni razkol in željo med biti uspešen (in bogat), a obenem živeti recimo temu običajno življenje, brez pritiska prepoznavnosti in slave. In seveda, kako pomembno je, da imaš ob sebi sidro, ki te zmore v vseh viharjih varno obdržati na trdnih tleh, pa je ta oseba hkrati tudi veter, ki v tvoja jadra ravno pravi čas vnese tisto potrebno mero samozavesti in vere v lastne sposobnosti.

Nekaj malega težav sem imel s samim načinom podajanja zgodbe – dopisovanje Alice in Eileen je polno in bogato, zelo dolgo, včasih z neskončno dolgimi stavki in zdi se, kot da je napisano »iz prve«. Po drugi strani je dogajanje, ki ga avtorica ponavadi opiše v poglavju pred pisemsko izmenjavo, nekaj povsem drugačnega. Kratki in odsekani stavki, kot bi bral opombe v kakšnem scenariju ali dramskem besedilu, pisano v tretji osebi, s skoraj nepomembnimi podrobnostmi in ponavadi kakšnim zelo poetičnim zaključkom. Dva zelo različna sloga, ki pa se zanimivo prepletata in tvorita razgiban, čeprav razmeroma počasen pripovedni tok.

Morda lahko rečem, da sem po vsebinski plati za dela Sally Rooney malce prestar, čeprav v tej fazi življenja še kako dobro čutim te razkole, ki jih doživljajo (nekoliko mlajši) junaki. Po drugi strani me Irska – kot dežela, avtorji, tradicija, glasbeniki; močno privlači in se – kot tudi mnoge druge; trudim vse to sprejemati odprtega duha. Kot nekoga, ki piše, me kombinacije pripovednih slogov in sposobnost povezovanja zgodbe seveda »tehnično« zelo privlači, zato sem v branju knjige Kje si, prelepi svet? užival na več ravneh. Avtorica vsekakor obvlada jezik in zgradbo zgodb in tako me ne preseneča (več), da je za svoja dela prejela oz. bila nominirana za številne nagrade in da velja za glas generacije, prepričan pa sem, da bo vplivala na številne (mlajše) avtorje, ki ji bodo želeli slediti.

Sanje, 2022

Obscuritas

Švedskega pisatelja Davida Lagercrantza zagotovo poznate kot izbranca, ki je nadaljeval Larssonovo trilogijo Milenium, Obscuritas pa je prvi del njegove lastne trilogije, ki se bo očitno vrtela okoli nenavadnega dua Vargas – Rekke.

Sam sem, verjeli ali ne, Lagercrantza spoznal po zaslugi biografije o nogometašu Zlatanu Ibrahimoviću, za moje pojme še vedno ene najbolj zanimivih in berljivih športnih biografij, iz njegovega prispevka k sagi Milenium sem prebral zgolj eno delo, ki pa je bilo dovolj, da me je avtor še dodatno prepričal. Tako sem imel glede Obscuritas visoka pričakovanja, občutki po prebranem pa so malce deljeni.

Prepričan sem, da ima tako izkušen avtor, kot je Lagercrantz celotno trilogijo »nastavljeno« in ve, kam bo zgodbo peljal, kar je meni osebno zelo zanimivo, saj vem, kako hitro se skozi proces pisanja začnejo zadeve (tako osebe kot neki dogodki) spreminjati in razvijati in me tovrstna definiranost bega. Pri Obscuritas se predvsem nisem mogel znebiti občutka, da morda avtor ne ve, koga bi potisnil v prvi plan – ali bo to policistka Micaela Vargas ali problematični (in obenem genialni) profesor Hans Rekke; kolikšno moč nameniti oblastem in kaj početi s številnimi stranskimi liki. Takšno »zmedenost« ponavadi zaznavam pri drugem delu kakšne trilogije, ko vse skupaj malo obvisi v zraku – uvod naj bi bil tisti magnet, zaradi katerega komaj čakaš nadaljevanja. In da ne bo pomote, Obscuritas ni slaba ali nezanimiva knjiga, a s takšnimi občutenji se ponavadi spopadam pri začetnikih v tem zahtevnem žanru, ne pa pri prekaljenih mojstrih.

Glavnina dogajanja je postavljena v švedsko prestolnico leta 2003 in 2004, a tisto glavno in bistveno se je zgodilo aprila 1997 v Kabulu, afganistanski prestolnici. V Stockholmu po nogometni tekmi do smrti pretepejo sodnika afganistanskih korenin, Jamala Kabirja, glavni razlog naj bi bilo slabo sojenje in predvsem to, da ni dosodil enajstmetrovke, ki bi odločila tekmo v korist druge ekipe. Ekipe, za katero je igral sin Giuseppeja Coste, človeka hitre jeze, ki pa zločina ne želi priznati oz. trdi, da je nedolžen. Policijska preiskava se znajde v slepi ulici in tako na pomoč pokličejo Hansa Rekkeja, nekdaj genialnega pianista, sedaj pa profesorja in mednarodno priznanega strokovnjaka za tehnike zasliševanja, ki živi popolno življenje. Oziroma se vsaj tako zdi.

Ves čas se zdi, da v ozadju tiči nekaj več – posamezniki v švedski oz. stockholmski policiji, ki vedo več, posamezniki na švedskem zunanjem ministrstvu (kjer med drugim štrene meša Rekkejev brat) in povsod prisotni »veliki brat« – Združene države Amerike. Seveda, če imamo nekoga iz Afganistana, potem bomo govorili tudi o terorizmu in tu mimo ZDA ne gre.

Toliko napisanega, pa še vedno nič o policistki Micaeli Vargas? Čisto običajna policistka, katere oče je v rodnem Čilu doživel in preživel Pinochetov udar in prevzem oblasti, en brat je narkoman in drugi – Lucas, očitno povezan z mafijo. Mama je bolj ali manj obupana, Micaelina najboljša prijateljica Vanessa pa lahkoživka, ki najraje od vsega uživa v življenju. Ampak prav Micaelino pogosto intuitivno razmišljanje je tisto, ki najprej pritegne samega Rekkeja in obenem »prestraši« določene ljudi, ki si očitno ne želijo, da bi bil Kabirjev umor res pojasnjen.

Dogajanje se nato preseli v leti 2004, ko Vargas po pivskem večeru prepreči Rekkejev samomor, ki se je v tem obdobju povsem izgubil in med akterjema se začne spletati vse tesnejša vez, ki je ves čas na meji tega, da prestopi oz. preplete profesionalno in osebno. Na dan prihajajo Rekkejevi demoni (ni jih malo!), nekaj drobtinic izvemo tudi o življenju in odraščanju Micaele Vargas, druži pa ju predvsem nenavaden in še vedno nerazrešen umor Jamala Kabirja. Raziskujeta, kopljeta, brskata, drezata in izzivata. Pot raziskovanja ju vodi v Moskvo, Koln, Kabul, sloviti in zloglasni zapor Abu Grajb, niti zapletenega klobčiča pa na koncu povežeta v skoraj Poirotevem slogu.

Ali ima Švedska težave s priseljenci? Očitno. Dolga leta je bila izredno odprta in sprejemajoča, sedaj plačujejo davek. Ali je mogoče, da imajo ZDA tolikšen vpliv tudi v tej skandinavski državi, za katero se zdi, da je precej daleč stran od vsega? Mogoče oz. najbrž, saj ne vem, v kateri svetovni državi ZDA nimajo svojega vpliva. Širjenje demokracije pač ni preprosto. Lagercrantz je v glavno vlogo negativcev postavil dva priseljenca – enega iz Afganistana in drugega iz Italije in kot bi hotel vse skupaj nekoliko ublažiti, je policistka čilenskega rodu, čeprav spet – oba brata sta na drugi strani zakona.

Sumim, da bomo v nadaljevanju izvedeli nekaj več o zgodovini obeh glavnih akterjev, predvsem o tem, kaj se je zgodilo z očetom Micaele Vargas (vemo, da je umrl v nenavadnih okoliščinah, v katere sta bila vključena oba brata) in več o njunih bratih, sploh Lucasu. V zraku je ostalo tudi, kaj se je v tem obdobju (ko se je začela preiskava Kabirjevega umora in potem v naslednjih mesecih, ko je preiskava zamrla oz. bila takorekoč pometena pod preprogo) dejansko dogajalo z Rekkejem, da je iz popolnosti padel v stanje popolnega obupa. Kot zanimiv stranski lik se ponuja tudi Rekkejeva hči Julia, podobno velja tudi za Rekkejevega brata Magnusa ter seveda Micaelino prijateljico Vanessa, predvidevam pa, da bodo sledili tudi številni pretresi v stockholmski policiji in ne bi me presenetilo, če se Micaela ne bi zapletla v razmerje z enim od sodelavcev. Ali pač Rekkejem? Zaključek knjige je tak, da nam postreže zaplet nadaljevanja, a sklepam, da bo avtor potem nekako sklenil krog in odgovoril na vsa vprašanja in dileme. Zanimivo in napeto branje, za katerega se zdi, da je bil avtor vsaj dva koraka naprej, bralcu pa marsikaj ne bo jasno.

Mladinska knjiga, 2023

130 utripov na minuto

130 utripov na minuto je bila dolgo na mojem seznamu branja, saj se mi nikoli ni zdel pravi trenutek za branje. Potem sem nekega sončnega nedeljskega popoldneva doživel nepričakovan (in ne docela pojasnjen) izbruh moje najstniške hčerke in zvečer sem v roke vzel to knjigo …

Pi Maria Simonsen, dijakinja 1. b se, medtem, ko odhaja pred tablo, da bi predstavila nalogo pri angleškem jeziku, onesvesti. 130 utripov, ki jih je v minuti naštela, zagotovo nisi bili dober znak. Pristane v bolnišnici, kjer ugotovijo, da nima virusa ali bakterije, da je z njenim zdravjem vse v najlepšem redu in da krivec za izgubo zavesti tiči nekje drugje. Strah? Ali mogoče tesnoba? Trije tedni (prisilnega) počitka in veliko razmišljanja, seveda pa obiskovanje terapij, pogovori, veliko časa z mamo in povsem drugačen ritem življenja, kot ga je bila najstnica sicer vajena.

Ne bi mogel reči, da Pii v življenju kaj manjka – njen brat študira v ZDA, njen oče je zaradi dela v tujini veliko odsoten in tako je večino časa doma z mamo. Obiskuje šolo, ima dve najboljši prijateljici – Almo in Kat, doma ne trpi pomanjkanja, veliko časa seveda preživi na mobilnem telefonu, ampak – kaj je narobe z njo? Seveda se to sprašujejo vsi v njenem razredu, njena starša, zdravniki in nenazadnje sama Pi.

Pi začne med spoznavanjem same sebe in različnih sprožilcev, ki v njej sprožijo napade tesnobe, spoznavati tudi svoje sosede. Najprej skoraj vrstnico Vicky, z motnjo v razvoju (v maternici je dobila premalo kisika) in povsem drugačnim pogledom na svet, njeno mamo samohranilko Becky, ki ima za nameček nogo v mavcu in potem še ostarelo sosedo Gillian Brown, po rodu Britanko. A če bi imela sicer z vsem tem sicer težave, se tokrat z nepredvidljivim sooča veliko lažje kot pa z vsem tistim, česar je sicer vajena. Ključno je seveda odkriti vse tisto, kar pri njej sproža tesnoben odziv in pa obenem tudi tiste stvari, ki jo lahko pomirijo, kot npr. oblikovanje preprostih uhanov, kramljanje s sosedo (v angleščini) ali pa obiskovanje kluba z Vicky ter opazovanje drugih mladostnikov z različnimi razvojnimi ali duševnimi motnjami.

Vsako poglavje, mnoga so resnično kratka, je na vrhu strani označeno z zanimivo ikonico, ki ponazarja Pijino razpoloženje oz. stanje tesnobe. Lahko je oblačno, nevihtno, včasih zgolj deževno, vse več pa je tudi obdobij sonca. Pi se bo seveda morala vrniti v šolo in znova opravljati šolske obveznosti, soočiti se bo morala z mnogimi vprašanji, šepetanji in obrekovanji. V primeru, da se z vsem tem in še čim ne bo znala ustrezno soočit, bo srce znova podivjalo …

Knjiga 130 utripov na minuto bo vse, ne le mlade; opozorila na morebitne znake tesnobe ali povečanega strahu in dala vedeti, da se je o tem pomembno pogovarjati. Žal je res tako, da je tega med mladimi (pa ne le med njimi!) dandanes vedno več, pri nekaterih je celo modna muha in da tudi starši opozorilne znake pogosto razumemo narobe in ne vemo, kaj bi morali storiti. Vse prevečkrat, sploh v naši življenjski in delovni naglici, zgolj zamahnemo z roko in rečemo, da sami nismo in nimamo nič manj obveznosti, pa je z nami vse v najlepšem redu. Pa je res? Vprašati se je treba, ali poiskati strokovno pomoč, dvigniti roke in počakati, da mine ali kaj tretjega?

Knjiga vam jasnega in enoznačnega odgovora vam ne bo dala. Vsekakor bo spremenila vaš pogled na današnji svet, ki je močno drugačen od tistega, v kakršnem smo živeli mi kot otroci, mladostniki … in če smo vzorce vzgoje prenesli od naših staršev (četudi so bili odlični in smo mi odrasli v samostojne odrasle osebe), moramo sami sebi priznati, da to ne zadošča več. Potem se nenadoma še mi znajdemo v ponorelem kolesju pritiskov, stresa in obveznosti, da tudi naše srce začne divjat … 130 in še več na minuto. Ne dovolite, da pride do tega.

Miš, 2022

O starših in otrocih

Češki roman, v katerem glavna akterja – oče in sin; vse bolj opotekajoče pohajata po praških ulicah, nikakor ne sodi v neko visoko umetnost, se boste pa med branjem zagotovo dobro zabavali.

Praga in dve senci, ena visoka in druga kratkonoga, z aktovko v roko in značilnim pokrivalom. Sin in oče. Honza Beneš, štiridesetletnik in lahko rečemo njegov (odtujeni), sedemdeset in nekaj letni oče. Bralec bo kaj hitro dobil občutek, da so tovrstna snidenja med njima bolj izjema kot pravilo in da med njima zeva ogromen prepad. Z vrčki piva in kozarčki brinjevca se ta prepad vsake toliko malo zoži ali vsaj ni tako globok, a slika se tudi proti koncu ne spremeni. Težko bi rekli, čeprav spet nekaj odlomkov je takšnih, da med njima vlada kakršnakoli ljubezen, že celo spoštovanje je bore malo. Kaj lahko bi vse skupaj spremljali tudi kot pivski večer dveh znancev, ki se celo večnost nista videla in si morata znova povedati vse stare štorije, obuditi spomine na pozabljene ljubezni in predvsem na mladost.

Vsak zase ve, v kakšnem odnosu je s svojimi starši, sorojenci, sorodniki, prijatelji in znanci. Prepričan pa sem, da vsak od nas pozna tisti občutek, ko se z nekom dobiš in se pogovarjata drug mimo drugega. Tu pa tam se linija pogovora kje sreča, vaju morda odnese v preteklost, predrami kakšen spomin in potem se cikel ponovi. Morda imate v svojem življenju tudi koga, za katerega se vam zdi, da se je ustavil čas – obtičala sta nekje, ko vama je bilo obema prijetno in se vsakič nekako vrtita v tem časovnem okvirju, kot se izven njega ne bi zgodilo nič. Ne glede na to, koliko let je minilo. Ogromno je nekih priklicev, po nekaj vrčkih morda tudi starih zamer ali obžalovanj.

Vse to se bolj ali manj prepleta v romanu O starših in otrocih. Honza in njegov oče odnosa oče-sin nimata razčiščenega. In tako se akterja precej vrtita okrog tega – Honza se spominja življenja z mamo in njenim novim partnerjem, določenih trenutkov z očetom, pa sorodnikov in seveda se marsičesa spominja povsem drugače kot oče, ki je na marsikaj pozabil. Oziroma je prepričan, da si je njegov sin kakšno stvar gladko izmislil. Od pivnice do pivnice, do tistih najbolj zanikrnih in pozabljenih lokalov, se pogovarjata in v Honzi tu pa tam podivja tisti hudiček, ki bi očeta najraje nahrulil, da nima pojma, da ga nikoli ni bilo in da lahko kar odide k vragu. Pa tega ne stori! Posluša očetova nakladanja o ženskah, s katerimi je bil, modrovanja o letalih, nenavadne anekdote, izmenjujeta mnenja o različnih nenavadnih pijačah, ki sta jih zaužila, pa o nenavadnih hobijih sorodnikov ali prijateljev in tako v noč …

Izvedeli boste marsikaj o življenju v Zagrebu med drugo svetovno vojno, pa o ustaših in maršalu Titu, zares izstopajoče in drugačno je poglavje z naslovom Bajta, kjer se naš glavni junak spominja stare hiše, v kateri je kratek čas bival in ki mu je ponujala daleč največ nepredvidljivosti in zanimivega v življenju. Izvedeli boste tudi, zakaj se pokrivalu Honzinega očeta reče princ heinrich, v spominu pa vam utegne ostati tudi del o uživanju človeškega mesa.

Skladno z naslovom je to knjiga o starših in otrocih, njihovem različnem dojemanju in razumevanju sveta, obenem je to knjiga o pravzaprav ničemer. Najbrž se boste zamislili nad svojim življenjem in lastnimi odnosi in nemara celo pomislili, da kakšen tak pivski večer sploh ne bi bil napačen, ker si boste kljub megli (in slabi vesti) naslednjega dne najbrž vseeno malo zbistrili misli. Knjiga nam da vedeti, kako nenavadno in nepredvidljivo je človekovo življenje. Danes si, jutri te ni. In tako kot glavni junak, si boste najbrž zaželeli, da bi lahko spet kdaj objeli svojega očeta in mu povedali, da ga imate radi. Priznam, da tudi sam to storim premalokrat, predvsem manjkrat, kot bi si moj oče to zaslužil.

Ne čakajte na jutri in predvsem ne čakajte, da bo prepozno.

Goga, 2021

Brezmadežna

Predinov romaneskni prvenec Mongolske pege me je presenetil in hkrati navdušil, zato sem z nestrpnostjo pričakoval njegov nov roman, s kar pomenljivim naslovom Brezmadežna.

Zoran Predin, pripovedovalec. Poznam ogromno takšnih, ki ga ne marajo, mu očitajo obračanje z vetrom, komercializacijo in iskanje vedno novih možnosti, kako bi na novo zapakiral, predvsem pa prodal nekaj starega. Iskreno pa sam še vedno rajši prisluhnem Praslovanu v sedmi različici (in nobena ni slaba, sem si pa število gladko izmislil!), kot pa preživim tri minute na koncertu Dee Jay Time ali samo s kotičkom očesa ošinem plakat ob veliki turneji Popstars zvezd. Zakaj tak uvod? Že Predinov prvenec me je močno presenetil, saj bi od njega najprej pričakoval, da bo številne anekdote in vse tisto, kar je skrito za njegovimi pesmimi, nekoč prenesel v knjižni jezik. Podobno kot je to recimo storil njegov veliki prijatelj in tudi vzornik, nesmrtni velikan Đorđe Balaševič. Pa ni. In tudi recepta Mongolskih peg ni šel ponavljat, ampak je ubral povsem novo smer.

Brezmadežna se dogaja v sicer neimenovani državici, ki bi zlahka lahko bila tudi Slovenija, ampak ni. Jasno je tudi, da se dogaja v današnjem času, a ker je prišlo do res revolucionarnih sprememb, se je tudi čas začel šteti znova. Večina dogajanja v romanu se tako dogaja nekje do leta 24 našega štetja, največji skok v zgodovino pa seže v leto 37 pred našim štetjem. Naše štetje se je začelo, ko je na oblast prišel general in potem kar Veliki knez Gregor Zima, ki ima sinova dvojčka – Ognjena in Zvezdana. Po vojaškem udaru je razglasil oz. ustanovil katoliško in vegansko Kneževino, kjer se sme častiti lik in delo zgolj enega človeka, nekaj časa pa je najbolj priljubljen šport lokostrelstvo. Kneževina ima različne službe nadzora, reda in miru, ki skrbi, da vse teče kot mora, torej po željah in zahtevah Velikega kneza. Gregorja Zimo nato na položaju po spletu nesrečnih (niti ni nujno, da je temu res tako) naključij nadomesti njegov sin Ognjen, ki ima katolištva in veganstva ter očetovega strahovladja vrh glave.

Ne, Ognjen in Zvezdan nista tista, ki bi bila brezmadežno spočeta, vzporedno z njuno usodo se plete usoda še treh oziroma kar štirih oseb – Ota Kralja, Borisa Grabarja in Jane Belec. Ne, tudi slednja nima z brezmadežnostjo nič skupnega, grešila je. Zanimiv in takorekoč osrednji lik je Žuža Frank, velika zmagovalka TV-tekmovanja Kneževina ima talent, ki na dobrodelnem koncertu Dobrota ni sirota v čast Velikemu knezu Ognjenu premierno predstavi pesem Raztrgana duša, a med njenim nastopom na oder priletijo banane. Kako in zakaj? Kdo bi to naredil ljubljenki naroda in zraven kričal, da je bil »Oto samo njen!«.

Skok v zgodovino, ko se v Kneževino iz tujske legije vrne Oto Kralj, se spomni starega prijatelja Borisa, bivšega mornarja, zdaj pa oskrbnika primatov v mestnem živalskem vrtu in mu zaupa, da zaradi raka umira. Poln denarja si zaželi v oddaljeni domačiji vzgajati opico in seveda mu bo stari prijatelj pri tem pomagal. Nerad, a Boris prisluhne njegovi nenavadni želji in Oto domov odpelje opico Suzano. In ta opica se po božjem čudežu prelevi v deklico Ano. No, mogoče je vmes v igri kakšen nenavaden padec s hruške in karnivorski migranti, ampak to boste izvedeli sami.

In če je kaj podobno Mongolskim pegam, je potem to vsekakor Predinov mojstrski občutek tempiranja zgodbe in kako vse zgodbice na koncu združiti in zaključiti. V letu 25 našega štetja, ko lahko rečem »Konec dobro, vse dobro«.

Zoran Predin je praviloma brez dlake na jeziku oz. marsikaj rad pove med vrsticami. Brezmadežna je tako v prvi vrsti prvovrstna politična satira, v kateri boste prepoznali (oziroma se vam bo tako samo zdelo!) številne aktualne politične veljake, Predin pa jih popolnoma razgali in postavi v vlogo, v kateri bi sami morda dejansko želeli biti, a seveda ne na tak način. Humorja ne manjka, sploh črnega, ki vas utegne na trenutke spomniti na Paasilinno. In kot pri finskem mojstru tudi pri Predinu ne manjka elementov kriminalke, a nikakor ni v ospredju. Na trenutke je vse skupaj že kar malce trapasto in se boste morda nekajkrat prijeli celo za glavo in zgolj zmajevali, ampak vam predlagam, da si malo ogledate zgodovino slovenske politike, zanimive (in ne najbolj posrečene) izjave in kakšen obstranski dogodek. Seveda je vse skupaj (čisto) malo podobno tudi Butalcem, ker je vse skupaj tako bizarno žalostno, a obenem povsem verjetno. Na trenutke se mi zdi, da nismo bili tako daleč stran od razglasitve Velike katoliške kneževine z enim velikim Vodjo …

Brezmadežna je odlično, kratkočasno in zabavno poletno branje. In lahko zapišem le še to, da sem res radoveden, s čim nam bo Zoran Predin, tisti »Štajerc v Ljubljani«, postregel v tretje.

Cankarjeva založba, 2022

Transverzala

Potopisni roman Jakoba J. Kende je kar nekaj časa čakal na branje in kot za vse druge knjige, lahko rečem, da je tudi za to moral priti pravi čas. Najboljši čas je zagotovo po tem, ko sem se sam spopadel z delčkom Transverzale, odstopil in s strani avtorja knjige prejel posmehljiv emoji.

Konec junija sem se odpravil na dobrih 100 kilometrov dolgo pot po morda najlepšem delu naše države – od Vogla prek Črne prsti, Podbrda, Tolmina in vse do Kobarida oz. Mosta na Soči. Hoja in veliko hoje, na ramah približno 15-kilogramski nahrbtnik, spanje v šotoru, nepozabni razgledi in čudovita družba. Tretji dan pohoda pa se mi je v glavi upravičeno vrtel Hamotov »Srce ne more več« in ker zdravje postavljam na prvo mesto, sem zaključil. Sploh vzponi drugega dne so terjali svoj davek – najstrmejši del klancev je imel 40-odstotni naklon, v povprečju pa okoli 20 odstotkov. Hoditi, tudi intenzivno, na enodnevne pohode, tudi tiste zelo zahtevne, je nekaj povsem drugega kot iti pohajkovat po hribih za več dni. Odlična šola in nepozabna izkušnja za naprej.

Prepričan sem, da Jakob J. Kenda teh težav ne bi imel. Nenazadnje je prehodil slovito Apalaško pot in o svoji poti napisal tudi zanimivo knjigo, pa tudi Transverzala, kot si jo je zamislil – podrobnosti, z zemljevidi vred, boste našli na spletni strani; skupno meri skoraj 1500 kilometrov, z nekaj redkimi (a upravičenimi) predahi jo je prehodil takorekoč v enem kosu. Kapo dol. Tudi dejstvo, da sta ga uvodni del poti spremljala njegova najstniška otroka, ni zanemarljivo, vsekakor čestitke in globoko spoštovanje tudi njima.

Ideja, da bi Transverzala povezala takorekoč celotno Slovenijo, mi je zelo všeč in jo podpiram. Iz lastnih izkušenj pri pohajkovanju pri hribih, gorah in drugih poteh, se vsekakor lahko strinjam z avtorjevo trditvijo, da je tak projekt zelo zahteven in le zaradi fizičnega napora posameznika, ki se spopade s takim izzivom, ampak predvsem zato, ker je naša prelepa dežela za popotnike oz. pohodnike tako slabo urejena. Slaba markiranost na nekaterih področjih, zapuščene, neurejene, zasute ali celo neobstoječe poti, nerazumevanje lokalnih veljakov ali bolj podjetnih lastnikov zemljišč, ki si za svoje brezpogojno jemljejo vse in seveda bi lahko v to vključil tudi odnos ljudi, ki po poteh hodijo oz. se tam vozijo. Sam sodim med tiste ljudi, ki radi vedo, kam gredo oz. po kateri poti naj gredo in četudi mi nekdo ponudi vse bolj priljubljeno .gpx sled, se zavedam, da je mobilni signal marsikje veliko prešibak (ali celo neobstoječ), da bi se to lahko v celoti obneslo. Pa tudi, če grem hodit, res ne želim še tam ves čas buljit v telefon in iskat pot.

Tisto, kar me je pri branju Transverzale navdušilo (in sem pogrešal pri Apalaški poti) je opis vsega, kar človek lahko doživi. Kenda je bil tokrat več kot poetičen pri opisovanju razgledov in pogledov, opisovanju rastlin in geoloških posebnosti, videnju in slišanju zanimivih živali ter seveda pri samih občutjih. Po nečem takem te prime, da bi najkasneje naslednji dan obul čevlje in se podal na katero od opisanih točk. Morda je na trenutke čisto preveč zapadel v opisovanje posameznih možnosti in razpotij, potem se je porodila še ideja o kategoriziranju poti (svizci, gamsi in kozorogi) in po lastni izkušnji vam lahko povem, da mi tehnični opisi poti ne povedo veliko, dokler je ne vidim. In zagrizem vanjo. Pohvalno je vsekakor tudi to, da se je pogosto dotaknil zgodovine in ozadja nastanka posameznih odsekov in značilnosti, v spominu vam bodo ostali tudi zanimivi pogovori med samo potjo, tako z lokalnim prebivalstvom, otrokoma, svojimi prijatelji z Apalaške, ki so prišli na obisk in nenazadnje s samim seboj. In ja, tudi kritičen je, kar se mi zdi pravilno in zgolj upam lahko, da se bo kaj premaknilo v glavah odločevalcev.

Priznam, da me je knjiga malo zmedla in še danes nisem povsem prepričan, kaj sem bral – potopisni roman, potopisni dnevnik, zgolj potopis ali kaj čisto drugega? Pri vseh zapisanih dialogih, ki so mestoma precej kompleksni, sem se dejansko spraševal, ali si jih je avtor zapisoval, mogoče celo snemal ali so pač zapisani po spominu? Zavedam se, da bi vse skupaj pošteno zasolilo ceno, ampak res pogrešam kakšno fotografijo, ki bi pokazala vse čudovito, kar je opisano. No, avtor je kasneje izdal še Vodnik po Transverzali, ki vam ga priporočam, če se odločite za preizkus lastnih zmogljivosti, saj je – sodeč po videnem; izdelan zelo natančno in na podlagi avtorjevih izkušenj in najbrž tudi kakšne napake.

Tisti največji očitek – in morda sem to zgolj jaz in je za vse kriva moja zadnja izkušnja; gre pravzaprav na to, da po prebiranju človek dobi občutek, da vse skupaj ni nič posebnega. Avtor se, kot imam v spominu recimo tudi pisanja Zvoneta Šeruge, malce postavlja in baha, češ »Kaj pa je to?! Vsak od nas si lahko vzame dva meseca dopusta in gre hodit ter to prehodi. No, dobro, mogoče ne vsi, ampak tisti »ta pravi«, pač ne oklevajo in ne razmišljajo – samo gredo!« Oprostite, ampak predvidena dva meseca hoda in skoraj 1500 kilometrov ter 80 kilometrov višincev, vključno z vzponi na številne slovenske očake, s polnim nahrbtnikom, pač ni mačji kašelj. Seveda, kot še enkrat več spoznavam tudi sam, v spominu ti ostane lepo in dobesedno nepozabno, ampak … kje so žulji, odrgnine takorekoč povsod, utrujenost, mogoče solze in vprašanja »Zakaj sploh to počnem?«, lakota in žeja, strah, ko nadte privrši nevihta, vročina in še hujše sopara, pa trenutke samote in izgubljenosti ter še bi lahko našteval.

Cheryl Strayed v Divji ni bila niti približno tako romantična, pa je še vseeno marsikaj – kot sem slišal iz ust tistih, ki so recimo prehodili Pacifiško gorsko pešpot; malce prilagodila in omehčala. Sam neizmerno uživam med hojo (naj bo to 64 kilometrov dolga pešpot Po medvedovih stopinjah okoli Kočevja, za avtorja Transverzale najbrž enostaven vzpon na Grintovec – pa ni!, ali pa 33 kilometrov okoli Ljubljane, ki je za nekatere svojevrstna muka, pa nenazadnje tudi moj neuspeli poskus prehoditi Hercules traso na Highlanderju po Julijcih), a se – podobno kot pri teku pred leti; učim in prilagajam, do kod je lepo in čudovito, postopno širim svojo cono ugodja in spoznavam, kje se začne težko, težje in »kaj mi je tega treba?!«.

Tako si pa kar predstavljam, kako bo nekdo prebral Transverzalo – in dajte jo, ker je res zanimivo branje; si šel naslednji dan kupit pohodniške čevlje in se odpravil na nekajdnevni pohod, ker je v knjigi pisalo, kako lepo je. In potem se pač smejimo »češkim« turistom, ki se v natikačih odpravijo na Triglav ali pač držimo za glavo ob novicah, koliko intervencij so opravili gorski reševalci, ker so se ljudje precenili.

Nepozabno je biti v hribih in opazovati nevihto, ki prihaja, ampak če sem znova oseben – ko enkrat stojiš na Malem Triglavu, v tvojo smer pa divja nevihta, ki bo kasneje sicer malo zavila in opustošila okolico Bohinja, ti pa na svoji desni vidiš spominske plošče, kdo vse je omahnil v dolino zaradi udarca strele; je lepo samo še življenje. Nevihto pač najrajši občudujem iz varnega zavetja štirih zidov.

Transverzala je čudovita knjiga, napisana v pesniškem jeziku in pričara lepote in krasote Slovenije, kot jih tudi najboljšim piarovcem na STO-ju ali Planinski zvezi Slovenije ne uspe. Krivično bi bilo reči, da potrebuje kanček več realnosti (avtor jo je pač doživljal tako, kot jo je opisal), manjka pač tista druga, težka in morda celo bridka plat, ki pa je ne glede na vse neizogiben del takšnih (in manjših) pohodniških podvigov.

2020, ISP

Črni princ

Dočakali smo še tretji in sklepni del niza psiholoških kriminalk Irene Svetek, v katerih je glavni lik državni tožilec Mio Aurelli. Rdeča kapica, Beli volk in sedaj še Črni princ.

Rdeča kapica se je močno naslanjala na psihologijo, Beli volk na staro slovansko mitologijo, v tretjem delu pa nas avtorica odpelje v Italijo. Moram priznati, da po nekaj dneh še kar nisem uspel ustrezno zbrati misli in si točno izoblikovati mnenja. Lahko rečem, da mi je knjiga všeč (pa čeprav sem imel nekaj povsem osebnih težav v uvodnih poglavjih), da sem jo zelo težko odložil, hkrati pa se mi zdi, da je nekaj stvari ostalo nerešenih in tako morda (a to je seveda zgolj moje mnenje!) vseeno tole ni čisto zadnja knjiga o Miu Aurelliju (ali morda katerem drugem liku). Sem pa že v mnenju o Belem volku zapisal, da nas najbrž čaka zelo oseben tretji del ter razplet in zaplet v ljubezenskem trikotniku Mio – Viola – Leja. Lahko rečem, da vsaj tisto prvo drži, drugo pa …

Črni princ se začne plesti in zapletati leta 2013 na Siciliji, italijanskem otoku, kjer vladata mafija in seveda čast. Štiridesetletni Antonio posili 12-letno Valentino Caruso. Leto dni kasneje Valentina Caruso med porodom skupaj z otrokom umre, a šele sedem let kasneje Antonieva mama Andrea na smrtni postelji lokalnemu župniku Marcu Messini prizna sinov greh. Leta 2023 v Sadinji vasi pri Ljubljani v zapuščeni hiši najdejo truplo ženske s popolnoma iznakaženim obrazom, za katero državni tožilec Mio Aurelli šele pri obdukciji ugotovi, da gre za njegovo sestro Avionko. Njuno snidenje po tridesetih letih se ni končalo, kot bi si on želel, saj je odšla nazaj k svojemu nasilnemu možu Rudolfu, za katerega vsi dokazi kažejo, da je nad njo še poslednjič dvignil roko. Aurelli informacijo o identiteti umorjenke zamolči in se odloči priti skrivnosti do dna – kdo je ubil njegovo sestro (morda pa ni bil njen mož, saj bi bilo to seveda preveč očitno) in predvsem zakaj, je morala umreti? Koščkov sestavljanke je znova vse več … nenavadni metulji, ki so na naslovnici in pravljica Il principe nero (Črni princ) so vsekakor med njimi.

Vzporedno se v Trbovljah odvija nenavadna zgodba lokalnega cvetličarja Mateja Mazeja, kjer sprva kaže, da je žrtev nasilnih dejanj, kasneje pa se izkaže, da gre za nekoliko bolj nenavadne spolne prakse, za nameček pa še čudno bolezensko stanje. In seveda, Matej Mazej je povezan z Avionko in njeno smrtjo.

In potem so tu še stari znanec policije, Gregor Bavcon, ki ima svoj avtoodpad, na katerem se znajde avto, ki je poln Avionkine krvi, pa mehanik Remškar, čigar mladoletni sin (narkoman) je našel Avionkino truplo ter gospa Magdalena Javoršek (po novem, numerološko ustrezno Lucijana Maksima Santa), Gregorjeva mama. Pa ne samo njegova!

Lahko bi rekli, da imamo znova nekoliko bolj pomembno vlogo znova tudi psihiatrinja Leja Breznik, ki si še vedno obupno želi zdravega razmerja z Miem. Zdi se, da na sodišču nekoliko iz maščevanja proti Miu poda ne najbolj strokovno analizo Rudolfa Cremina, ki sicer pristane v zaporu in tam umre. Lahko bi rekli, da smo znova na začetku. In potem je tu še Mieva bivša žena Viola, ki na jadrnici pluje po Jadranskem morju, obuja spomine, podoživlja napake in lepe trenutke ter ravno tako ni povsem prepričana, česa v življenju si res želi.

Znova lahko rečem, da se je avtorica pri pisanju kar močno naslonila na Nesbojeve vzorce in šla tokrat kopat in brskat po družini in psihi Mia Aurellija. Ne, z njegovo sestro Avionko ni bilo vse čisto tako, kot se Miu zdi in trideset let je dolga doba. Zelo dolga doba. Ljudje se spremenijo v krajšem času, da jih komaj prepoznamo. In dovolj kvarnikov. Pravici bo (nekako) zadoščeno in veliki tožilec bo odkorakal po hodniku, z aktovko v eni roki in morda krvavimi odtisi, ki jih bo puščal za seboj. Morda.

Kaj me je zmotilo pri vsem skupaj? Avtorica je očitno vzljubila Metallico in na zanimive dele v knjigi postavila nekaj verzov, celo z najnovejše plošče 72 Seasons. (polomila ga je recimo pri pesmi Tuesday’s Gone, ki v izvirniku pripada skupini Lynyrd Skynyrd, notri pa so tudi delčki besedila Am I Evil?, ki jo v izvirniku izvajajo Diamond Head) In čeprav je knjiga fikcija, zakaj se je pri vsem tem odločila, da bo Lejo Breznik in njenega ljubega Mia Aurellija v letu 2023 poslala na koncert Metallice v Firenze, ko so bili datumi koncertov za leti 2023 in 2024 znani skoraj vzporedno z naslovom plošče? Ne vem in tudi ni pomembno, me je pa zmotilo. Vso umetnost in lepoto kakšnega evropskega mesta bi šla lahko recimo občudovat tudi v Pariz, recimo. Dejstvo, da pri vseh raziskavah in podatkovnih bazah in forenziki nihče ne poveže Avionke (ki ima za nameček še ime, da bi morali posvetiti vsi alarmi, ko ga nekje vidiš) in Mia Aurellija, je meni pač za lase privlečeno. Določene zadeve, ki so veliko bolj nemogoče, rešijo in odkrijejo z nekaj intuicije in sreče, tega pa ne. To se mi je resnično zdel kiks vseh kiksov. Lik Viole pa je dobesedno obstal nekje na mirnem morju, brez veter v jadrih in z očitno praznim rezervoarjem.

Mogoče se je avtorici mudilo s pisanjem in zaključevanjem, pa je bilo vse skupaj narejeno malo bolj na silo in pod pritiskom, zato je po mojem mnenju Črni princ med vsemi tremi pravzaprav najšibkejši člen, saj na določenih mestih preprosto ne drži vode. Še vedno gre za zahteven, berljiv in napet psihološko kriminalni klobčič, nikakor pa zmagoslaven zaključek sicer res odlične trilogije.

Beletrina, 2023

Blank

Blank Feđe Štukana je avtobiografski roman, čeprav boste v uvodu prebrali, da je vse izmišljeno. Pa ni. Blank je knjiga v srbščini, a z razumevanjem ne bi smeli imeti težav. Napisana tako pristno in doživeto, da boli.

Blank je knjiga o vojni, norosti, ubijanju in zgrešenih strelih, bežanju, skrivanju in smrti. Blank je knjiga o alkoholu in še bolj o drogah, o odvisnosti, zadevanju, boleznih, iskanju in prodajanju za naslednji »šus«, o »zlatem šusu« in smrti. Blank je knjiga o otroku in starših, o družini in ljubezni, o smrti. Blank je knjiga o umetnosti – glasbi, gledališču in filmu, ustvarjanju. Blank je knjiga o sanjah, o sanjah postati pilot. Blank je tudi knjiga o politikih, ki krojijo naša življenja, še posebej o pokvarjenih politikih, ki jim ni mar za naša življenja. In ja, Blank je knjiga o življenju.

Sredi februarja letos sem bil službeno v Bosni in Hercegovini, natančneje v mestu Prijedor. Mestu, o katerem sem potem bral tudi v knjigi. Na glavni ulici sem opazil stojnico s knjigami (knjigarn tam ni prav veliko) in vrsto zanimivih naslovov – tako s področja bivše Jugoslavije kot tudi knjig, ki jih pri nas ne bomo nikoli dočakali v prevodu. Prvi dan sem kupil tri, vrnil sem se še drugi dan in kupil še tri. Blank je bila edina, ki je nisem izbral sam. Prodajalec me je vprašal, če poznam Feđo Štukana, čemur sem odkimal in mi v nekaj besedah povedal, o čem govori knjiga. In na koncu dodal – »V tej knjigi je pravzaprav vse, kar je življenje in kar morate o življenju vedeti.« Pa sem vzel še to, 20 mark, 10 evrov. Ni mi žal.

Kdo je Feđa Štukan, boste izvedeli, ko boste njegovo ime vpisali v Google. Prepričan sem, da so mnenja o njem v BiH (in tudi kje drugje) deljena – prorežimski ljudje ga najbrž sovražijo, umetniki in tisti navadni ljudje ga če nič drugega, spoštujejo in podpirajo. Mogoče nekateri tudi s figo v žepu, a to ni del te zgodbe.

Blank se začne s sanjami majhnega fanta, ko prvič vidi pilota in želi tudi sam postati pilot. In se nadaljuje na vrhu nekega hriba, kjer kot ostrostrelec v vojski Bosne in Hercegovine motri vojake nasprotne strani. Vidi srbskega vojaka, mogoče je bil njegov znanec, sošolec ali pač zgolj nekdo. Pomeri, ustreli. Zgreši. Vmes skozi njegove možgane steče neverjeten življenjsko-filozofski krog misli, med branjem katerega boste morali nekajkrat globoko zajeti sapo, vdihniti in izdihniti, knjigo boste pa le steka odložili.

V nadaljevanju boste izvedeli, kako je Feđa sploh prišel do ostrostrelcev, kdo in kako ga je šolal za vojaka, kakšne smrtonosne podvige so izvajali s soborci in kolikokrat je bil tik pred tem, da metek pošlje sebi v glavo. In videl, vohal, čutil je smrt. Bila je tako blizu, da je čutil njen hladni dih. V nekem trenutku je spoznal, da vojna ni zanj (bili in so pa takšni, ki v tem prav uživajo), hlinil je norost, uspešno in bil odpuščen iz vojske. Kaj vse je v tem času videl in doživel v bolnici in umobolnici, boste prebrali, nemalokrat s cmokom v grlu.

In da ne bo pomote – smrti ni videl in čutil le v vojaški uniformi, ampak tudi kasneje v življenju. V bolnišnici in umobolnici, na ulici (ne pozabite, da je živel v Sarajevu v času intenzivnih srbskih napadov na mesto) in skozi življenje, ko s iz tega ali onega razloga umirali sorodniki, prijatelji, znanci, sošolci … bojim se, da je v knjigi naveden le delček tistih, ki so v tem času umrli.

Vpisal se je na študij igre, bil kot pevec skupine Almanah predskupina Iron Maiden, ko so ti sredi vojne vihre igrali v Sarajevu in dolgo v noč klepetal s pevcem Brucom Dickinsonom ter se počasi začel potapljati v svet drog. Drog več kot očitno v tistem obdobju v Sarajevu in BiH ni manjkalo, dostop je bil preprost in nemalokrat so se skupaj »zadevali« Bošnjaki, Srbi in Hrvati. Vojna nima meja, drogiranje očitno tudi ne. Sledil je beg v Nemčijo, še vedno in vse bolj v jeklenem primežu drog, nekaj kriminala in predvsem veliko težav.

Feđa Štukan se je tudi iz smrtonosnega objema drog izvil, čeprav šele po povratku v povojno Bosno in Hercegovino, pri tem mu je pomagala umetnost, ljubezen in tudi boj proti resničnemu sovražniku – politikom vseh ver in narodnosti, ki so si razkosali državo in v žepe pobasali denar. To počnejo še vedno. (in BiH seveda ni edina!) Feđa ni molčal in po vsem, kar je v življenju doživel, to niti ne preseneča, ampak se je postavil v prvo bojno vrsto. Bil glas vstaje in upora, pobudnik mnogih sprememb, ki so se zgodile. Nemalokrat so mu grozili, njemu in njegovi družini. A ni sklonil glave, ampak se je boril naprej. In še vedno se …

Blank je knjiga, po kateri boste na Bosno in Hercegovino gledali drugače. Veste, da sem sam na to državo, krasne ljudi in njihovo toplino zares navezan (pa čeprav sem 100-odstotni Slovenec in v mojem DNK-ju ni nič, kar bi me vezalo na BiH). Blank je v mojo percepcijo – da ne bo pomote, jasno mi je, da v BiH še vedno veliko stvari deluje po nekih starih principih, ki smo jih vsaj pri nas tudi prisilni pozabili in kot pojejo Dubioza Kolektiv, gresta tam »vlast i korupcija« z roko v roki; precej ostro zarezal. Res je, da ko grem tja, sem v stiku z ljudmi z ulice, preprostih ljudeh, odprtih in dobrosrčnih, ki stopajo izven nacionalnih in verskih okvirjev, zamer in sovraštva. Ljudi, ki čutijo in vedo, da je treba naprej. Dubioza Kolektiv, ki so bili med nastopajočimi na enem od protestov, ki jih je organiziral Štukan, so odličen primer tega, kako je treba naprej. Saj to ne pomeni, da se pretvarjamo, da težav ni, ampak nam lahko predstavljajo poriv za ustvarjanje, življenje …

Življenje ni preprosto – postavlja nam ovire, meče polena pod noge, nas sooča s prav vsem, vsak dan je izziv, na nas pa je, kako se bomo z vsem tem spopadli. Lahko smo tisti na smrt utrujeni vojak v strelskem jarku, ki že cel teden ni nič jedel, kjer je zgolj napačen zvok dovolj, da skoči iz jarka in začne poblaznelo streljati vse naokrog – po »svojih« in »njihovih«. Seveda pa smo lahko tisti »norec«, ki ve, da obstoječi način ni pravilen in da je treba drugače. In gre proti toku …

Feđa Štukan počne prav to – Američani bi rekli, da gre »against all odds« in Blank je res knjiga o vsem, kar ponuja, obljublja in prinaša življenje.

P. S.: Nepričakovan pripis in dokaz, da moja mnenja pridejo tudi do avtorjev – dobil sem informacijo, da je knjiga Blank v lektorski fazi in bo kmalu na voljo tudi v slovenščini. Podpiram in se veselim.

Buka, 2019