Zbirko kratkih (in ene daljše, naslovne) zgodb Joja Nesboja sem kupil že v angleški različici, a kar ni prišla na vrsto. Zakaj, ne vem. Nesboja res rad berem in celo slovenski prevod je čakal (pre)dolgo.

Jo Nesbo me je navdušil v trenutku, ko sem pred številnimi leti prebral najprej Pentagram (sicer šele peto v vrsti), seveda potem celo sago o slovitem detektivu Harryju Holeju, nekaj samostojnih del, priredbo Macbetha, otrokom oz. mladini namenjeno serijo o nenavadnem Doktorju Proktorju, čaka pa me na polici tudi angleška različica nove zgodbe o Harryju Holeju (Killing Moon), avtor pa je za jesen napovedal novo zgodbo o bratih Opgard, ki smo ju spoznali v Kraljestvu – Blood Ties. In podobno kot velja za Stephena Kinga – Joja Nesboja poznamo kot žanrskega avtorja mojstrsko izpisanih kriminalk in trilerjev, seveda tudi z nekaj odvečnega balasta, ki bralca prikujejo  v bralni položaj, dokler s knjigo ne konča.

Ljubosumnež, kot naslovna zgodba, po dolžini izstopa, pa še vedno ne moremo govoriti o klasičnem romanu, čeprav je Nesbo že izdal nekaj podobno dolgih del (npr. Blood Snow in Midnight Sun), vsem ostalim (drugim) zgodbam pa zlahka rečemo kratke zgodbe. Izstopi iz žanra? Občasno. Preseneti? Vsekakor. Najbolj s tem, kako mojstrsko zasnuje zgodbo, zapelje bralca in v zadnjih nekaj stavkih vse skupaj postavi na glavo. Pri nekaterih se celo vprašaš kam vse skupaj pelje in kako neverjetno običajno zgodbo piše, ko te seveda osupne.

London se tako ponuja kot naključen klepet dveh sopotnikov na letalu, vse dokler ona ne prizna, da bo kmalu umrla, saj je najela ljudi, da jo bodo elegantno ubili. Kljub temu, da je zaznamovana s pečatom (skorajšnje) smrti, se med sopotnikoma prižge iskrica – ljubezen na prvi pogled. Kaj pa zdaj?

Ljubosumneža bi lahko opisali kot Nesbojevo klasično delo, tudi daleč najdaljše, kjer na grški otok Kalimnos prihaja policijski sodelavec Nikos Balli z vzdevkom Ljubosumnež. Zakaj? Ker je za večino umorov krivo ljubosumje, on pa je tisto, ki zna to prepoznati in policijo usmeriti do krivca. Zgodba – med jutranjim plavanjem izgine izkušeni plezalec Julian Schmid, njegovo izginotje prijavi brat (dvojček) Franz. Kaj, kako in zakaj? Od začetka je sicer jasno, da ima tudi Balli svojo zgodbo, nek temen madež, ki ga seveda izvemo proti koncu, še vedno pa nas Nesbo preseneti s tistimi standardnimi preobrati in presenečenji proti koncu. Ne, nič, ampak čisto nič ni, kot se zdi. Vsekakor se mi je zdelo zanimivo, da se je Nesbo tokrat prvič resneje poklonil plezanju, športu, ki ga tako zelo obožuje in prakticira (med obiskom Slovenije pred leti je šel tako recimo plezat v steno Ospa). Zakaj zanimivo? Ker to počne tudi Tadej Golob s svojim junakom Tarasom Birso, za katerega se zdi, da se v svojih delih pogosto zgleduje po Nesboju in Holeju. Naključje? Morda pa ne.

Vrsta se zdi kot domislica in sijajna ideja za film v enem samem kadru – priseljenka, agresiven domačin, covid-19 in preskakovanje vrste, precej napetosti v samem dialogu in dokaj odprt konec, ki pušča različne razlage. Podobno velja tudi za Smeti, kjer v ospredje znova stopi ljubosumje, naraščajoče težave s priseljenci na Norveškem, njihove pregovorne težave z alkoholom in umor, pa čeprav umor kot tak ni nikoli v ospredju zgodbe. Mojstrski zaključek je neverjetno preprost, a najbrž ni prav veliko avtorjev, ki ga lahko izpeljejo s tako lahkoto.

Spoved je zgodba, ki vas odlično pripravi na naslednjo, za moje pojme daleč najboljšo. Arne pripoveduje oz. se izpoveduje policistu, ki ga je prišel zaslišat o smrti njegove (mogoče) bivše žene. Kaj povzroči večino umorov? Ljubosumje. Ja, spet smo tu. Na eni strani uspešna ženska iz bogate družine, ki ji v življenje pravzaprav ni treba prav veliko delati in na drugi strani umetnik, tokrat fotograf, ki se mora vsak dan boriti za znosen jutri. Žena se želi ločiti, najde si mlajšega (boljšega, lepšega, perspektivnejšega?) in potem jo najdejo mrtvo. In kar se spet zdi kot golo podajanje neke zgodbe o zakonu, ki je bil od začetka obsojen na propad, izpoved, za katero veš, da želi zdolgočasenega policista zavesti v slepo ulico in odvračanje krivde, te preseneti, kjer najmanj pričakuješ. Še enkrat – lahko si dober, celo zelo dober pisec in avtor, potem pa so tu mojstri. (Ne govorit okoli, ampak najbrž sem malo ljubosumen na te Nesbojeve mojstrske veščine). Ob zaključku sem se spomnil Kingovih zapisov v On writing in kako v zgodbi ne uporabi in ne izpostavljaj ničesar, kar za zgodbo ni pomembno. Če pa je, pa to v zgodbo skušaj vnesti na kar se da eleganten in nevsiljiv način, saj boš le tako lahko presenetil bralca.

In potem pride Odd. Odd kot Odd Rimmen, glavni junak, uspešen in oboževan pisatelj, »superman, jasnovidni intelektualec, ki analizira premise človeštva, napoveduje sociokulturne trende in prepoznava težave sodobnega človeka«, ki čaka, da bo v londonskem Gledališču Charlesa Dickensa stopil na oder, se usedel ob Esther Abbot in zbrani množici, ki je drago plačala vstopnice, razgalil še en košček svoje duše. Kako in zakaj je kot avtor uspel, kaj je glavna posebnost njegovih del in zakaj so njegove knjige kot suho zlato? To so vprašanja, dvomi in pomisleki, s katerimi se Odd spopada tik pred odhodom na oder. Odgovori pa ga pripravijo do tega, da namesto na oder odide iz dvorane. V osamo, daleč stran od vsega, kjer lahko znova svobodno in brez pritiska ter pričakovanj piše in ustvarja. Zavrača vse klice, intervjuje, adaptacije njegovih del, nekdaj želena gostovanja v pogovornih oddajah, se po spletu naključij zaplete prav z Esther in … spet izgubi svojo ustvarjalno iskro. Izbrati mora med ljubeznijo življenja in ljubeznijo do pisanja. Kako bo izbral? Koga ali kaj? Seveda ob še nekaj zapletih vmes in potem se zgodi konec. Ko sem le ostrmel in si – priznam, rekel »A ima sploh smisel še karkoli napisati ob takih mojstrovinah?«. Nisem si mogel pomagati, da ne bi razmišljal o eni od svojih kratkih zgodb (ki sem jo potem izločil iz Mračnih labirintov), kjer pišem o pisatelju, ki ni posebej nadarjen, ima pa res nenavadne ideje, predvsem pa verjame v svoja dela. Ampak je takorekoč edini. Dokler ne pride do ideje, da ga bo svet očitno spoznal, prepoznal in priznal kot mojstra mojstrov šele na točki, ko ga ne bo več. In uprizori samomor, ampak … se nič ne spremeni. Nesbo se v tej zgodbi odlično sooči z vsem, kar te doleti, ko postaneš uspešen, slaven, prepoznan. Mediji, zahteve, pričakovanja – pogosto neupravičena, nerazumevanje, vse to klovnovstvo in razgaljanje, pogosto pa predvsem samota in neizmeren dvom vase in v svoje sposobnosti.

Za zaključek pa še Uhan, ki se še enkrat več imenitno poveže v to tematiko ljubosumja in je podobna (pa čeprav drugačna) kot Smeti in Spoved, na nek način tudi Ljubosumnež. Taksist, najdba uhana, ki je enak kot ženini in misel, da da uhana ne izgubiš kar tako, če ne počneš »nečesa« na zadnjih sedežih. Črv dvoma oz. predvsem ljubosumja, temne misli in razkritje. Pa spet premeteno postrežene malenkosti, ki namignejo in odločijo ter razložijo zaključek.

Priznam, da je Jo Nesbo eden tistih avtorjev, po katerih se zgledujem. Podobno kot tudi Stephen King. In če so ti za zgled najboljši, seveda stremiš k najboljšemu. In tu ne gre toliko za to, o čem ali kako pišejo, ampak predvsem za strukturo in samo podajanje zgodbe. Seveda se vedno pogrešam o navdihu – pri Kingovi zbirki Mrtva straža avtor na koncu postreže z utrinki, ki so mu služili kot navdih in škoda, ker Nesbo ni storil enako. Ali rabiš v neki kratki zgodbi podrobno razdelat in razčlenit lik? Pravzaprav ne. Tukaj se to zgodi zgolj v primeru Ljubosumneža. Dialogi, dinamika med akterji, (na prvi pogled nepomembne) podrobnosti in finese so tiste, ki zgodbo dvignejo nad povprečje in tudi nad tiste, ki so »samo« zelo dobre. Seveda, tudi Nesboju – kot mnogim drugim, ne uspe vedno. Tokrat mu vsekakor je. Ljubosumnež in druge zgodbe nima slabega trenutka in zgolj potrdi dejstvo, da je Nesbo vsekakor eden največjih, tudi najvplivnejših piscev tega časa.

Mladinska knjiga, 2023