(brez naslova)

Noč, ko je preplavala reko

Adriana Kuči se je že v Ime mi je Sarajevo v dobršni meri posvetila žal vedno (bolj) aktualni in (vedno) pereči temi nasilja. Nasilja med partnerjema oz. zakoncema, naj je to psihično ali fizično in v svojem drugem romanu – Noč, ko je preplavala reko, je šla še korak dlje.

Priznam, da ko sem prvič videl naslov njenega novega albuma – potem, ko me je z Ime mi je Sarajevo osupnila in očarala, pomislil na Đorđa Balaševića in njegovo znamenito Noć, kad sam preplivao Dunav. Avtorica je konec koncev Sarajevčanka, do pokojnega vojvodinskega mornarja goji simpatije, a knjiga nima nič skupnega z Đoletovo pesmijo. Seveda bi lahko bila to tudi čudovita ljubezenska zgodba o zaljubljencih, ki mogoče v vojnem času hrepenita en po drugem, a jima vojna, bodoča žica, mine, stražarji in še kdo ne dajo možnosti, da bi se ljubila … no, mogoče kdaj drugič.

Reka, ki jo mora v tem romanu preplavati glavna junakinja (ali pač ena od njih) je reka neobrzdanega nasilja, da bo prišla na breg varnosti. A »plavanje« preko je podobno nevarno, negotovo in nepredvidljivo kot tisto srečanje zaljubljencev maloprej. A tisto, kar Noč, ko je preplavala reko dela tako posebno, je večplastnost. Vse diši (morda v tem primeru smrdi?) po zloglasnem »stockholmskem sindromu«, saj se Sara kar ne more odtrgati iz krempljev nasilja, s katerimi jo drži Gašper. Seveda ve, da bi morala in celo, da lahko, a nekaj je kot neustavljiv magnet vedno znova nosi nazaj k njemu. Ničkoliko udarcev, brc, takšnih in drugačnih poškodb, žaljivk, zmerljivk in žalitev, ustrahovanj in groženj, uničenja imetja in nenazadnje celo posilstev, a ne gre. Vedno znova in znova in znova, ne glede na vsa opozorila, dobronamerne nasvete, ponujeno zaščito in tudi ne glede na vse danes tako priljubljene »rdeče zastavice«, se ona vrača.

Pa ni edina. Vmes, ko Sara pripoveduje zgodbo tedaj in zdaj, se zvrstijo številne zgodbe drugih žensk, ki so bile deležne enake oz. podobnega odnosa. Nekatere so se odtrgale lažje, druge težje, vse prevečkrat pa je zaslediti, pa čeprav včasih zgolj med vrsticami, tisti tako značilni »Pa če me ima pa rad.«

Naslednji dan, ko sem prebral knjigo do konca, sem na enem od radiev slišal pesem Tinkare Kovač Ljubezen je padla z neba, ki sta jo ustvarila Drago Mislej – Mef in Danilo Kocjančič, ki sta zanjo napisala vse tiste najbolj znane in drzno bom rekel tudi najboljše pesmi. Pesem, ki govori tudi o vsem tistem, kar ljubezen ni in sme biti. Ljubezen in nasilje pač ne sodita skupaj, pika. Že nasilje samo po sebi je – vsaj meni osebno; nekaj tujega, odbijajočega, da ne rečem kar odvratnega. In menim ter stojim za tem, da ko v razmerju prejmeš prvi udarec, mora biti to tudi zadnji. In samo v primeru, da tistemu, ki je udarec podelil, obrneš hrbet in za vedno odideš stran, lahko temu narediš konec. Ko se vrneš enkrat, se boš vedno vračal. In kot pravzaprav v svoj odnos bolj ali manj vse vzorce prinesemo iz svoje primarne družine, je tako tudi z nasiljem. Nekdo, ki je gledal, kako oče mlati mamo (ali obratno, saj so tudi takšni primeri!) mu bo to nekaj povsem običajnega in kar precej verjetno je, da bo to počel (ali trpel) tudi sam. Kar pa seveda ne pomeni, da se zorcev ne da prekiniti in spremeniti.

NI pa to preprosto in tudi o tem odlično pripoveduje Noč, ko je preplavala reko. Tudi, ko Sara spozna Alena, ki je popoln dan Gašperjevi noči, in tudi ko že tolikokrat sicer hvaležno (s)prejme pomoč od tu ali tam, ni konec. Kuči gre celo tako daleč – pa tudi to je žal zelo običajno!; da na neki točki Sara začne krivdo prevzemati nase. Pa za to nima nobenega razloga, razen strupenih besed, s katerimi ji je hromil um in telo. Pa nam vmes za nameček ponudi še trenutek, ko je Gašper javno osramotil njeno hči Ines, kar bi seveda po vseh merilih veljalo za psihično nasilje, a tudi to ni bilo dovolj.

Ali je sploh kdaj konec? Lahko žrtev nasilja preplava reko in pride na varni breg? Lahko, seveda lahko, ne bo pa preprosto. Vsem rešilnim obročem, reševalnim čolnom, vrvem in drugim pripomočkom navkljub, je žrtev pri plavanju sama. Lahko se ustraši, se vrne, vrača in ostane na bregu nasilja, strahu in groze, na neki točki (najbrž) tudi nasilne smrti. Lahko se prepusti toku reke, da jo odnese nekam daleč stran, morda pa celo potegne v vrtince in … na tej točki se morda lahko vprašamo, katera smrt je bolj strašna? Tista, ki ti jo zada oseba, za katero meniš, da te ima rada (včasih tudi na podlagi »dokler naju smrt ne loči«) ali pač tista, ki se zgodi, ke preprosto ne zmoreš več? In seveda lahko enkrat, petkrat, desetkrat, n-krat poskusiš splavati na drugi breg in na neki točki ti bo uspelo. Kot sem rekel – ali pa greš preko reke že prvič, morda še preko mostu in ko si enkrat na drugi strani, most zažgeš in pustiš vse za seboj.

Noč, ko je preplavala reko zna biti ena tistih po krivici spregledanih knjig, to pa zato, ker se ukvarja s tematiko, ob kateri vsi najraje zamižimo. Če je pa v vlogi žrtve celo »Bosanka« ali »čefurka«, kot je to tudi v knjigi, pa toliko bolj. »Saj si je zaslužila« je stavek, zaradi katerega bi osebno kaznoval in preganjal tistega, ki ga je izrekel. Ne, tega si nihče ne zasluži! Pa pika ali pač klicaj, saj je vseeno. Če se vrnem k prej omenjeni pesmi Tinkare Kovač – ja, najlažje se je delati, da nismo nič slišali, nič videli, zagrnemo zavese in se skrijemo v svoj varni mehurček udobja in ugodja. No, ne!

Litera, 2023

Ive ni

Ive ni avtorice Tine Bilban je zanimiva otroška pripoved o družini, prijateljstvu, bujni otroški domišljiji in napačnih sklepanjih. Bistvo vsega skupaj pa je – zaupati staršem.

Knjiga Ive ni je izšla v zbirki Čiv!, kar pomeni, da je namenjena mlajšim bralcem, preproste ilustracije Igorja Šinkovcalepo dopolnjujejo besedilo Tine Bilban. Kar uvodoma bom napisal, da gre za knjigo, o kateri starši otrok tam nekje do 5. razreda osnovne šole razmišljajte in jo predlagajte za Bralno značko, o nujno potrebni modernizaciji domačega branja pa sem že nekajkrat pisal in se ne bom več ponavljal.

Glavna junaka povesti Ive ni sta Taras in njegova starejša sestra Iva, v stranskih vlogah nastopa še njun mlajši brat Vid, pa seveda oba starša, očetov prijatelj John, ki pride k njim iz Škotske, Tarasov sošolec in najboljši prijatelj Miha, potem pa je še nekaj likov, ki jih zavoljo zanimivosti zgodb ene bomo omenjali.

Lahko bi rekel, da gre za precej tipičen opis vsakdanjega družinskega življenja s tremi osnovnošolci – jutranja bujenja, zajtrkovanje, naglica, odhod v šolo, popoldansko čakanje na prihod staršev, pa treningi in še kaj vmes. Tisto vmes je seveda najbolj zanimivo – John s svojo zabavno škotsko obarvano slovenščino, njegov nesrečen zakon in odtujenost od sina Toma, pa Mihova vsevednost in hudo bujna domišljija ter seveda precej samosvoja in sploh v očeh mlajšega brata, čudna devetošolka Iva.

Iva se druži z neobičajnimi osebami, ima opravke, o katerih ne želi govorit, sem pa tja se tudi zlaže. Zagotovo se drogira! Ali pa droge vsaj prodaja. Ampak krive so droge, vsekakor. Vsaj tako je prepričan Miha in nekaj te z bujno domišljijo gnane panike prenese tudi na Tarasa. Panika pa dobi povsem drug pomen, ko Ive nekega dne ni domov iz šole – ni čakala očeta za trening, ne oglaša se na telefon oz. je celo nedosegljiva in niti v šoli je ni bilo. Torej, kje je Iva?

Med brati in sestrami, ne glede na vsa nesoglasja in nagajanja, vseeno velja neko tovarištvo, a pomembno se je zavedati, kdaj je treba razmišljati izven okvirjev. Taras, ki ga je strah, staršem pove vse, kar ve. (No, Mihove domneve o drogah zamolči.) In ja, Ivo najdejo, a je v zgodbi ščepec nevarnosti, predvsem pa nepredvidljivosti, tako da utegnejo biti bralci pošteno presenečeni.

Otrokom tako zgodba bolj očitno pripoveduje nekaj povsem drugega kot staršem. Za otroke zna biti vse skupaj razburljiva dogodivščina (s srečnim koncem), za staršem pa ustvarjanje (nepotrebno slabih) scenarijev, ki ne bodo imeli srečnega konca. Ne vem, če obstaja kakšen starš, ki se mu otrok kdaj ne bi kam izgubil, malo izginil in v tistem hipu seveda napneš vse sile, da boš svojega otroka našel živega in zdravega. In vsekakor je boljše razmišljati, da ga boš našel živega in zdravega, kot pa da ga je nekdo odpeljal, so ga požrle divje zveri ali je padel v nek prepad. Vsekakor pa je treba razmišljati (kolikor je le mogoče) mirno, preudarno in v smeri iskanja rešitev.

Najbolj zanimivo mi je bilo, kako je oče ves čas predstavljen kot odmaknjen, raztresen, celo malce boemski tip človeka, moža, očeta, ampak ko je treba reševati težave, postane zelo odločen, sledi logičnim korakom in ima jasen cilj – najti Ivo.

Kot zapisano v uvodu, Ive ni je zanimivo, vznemirljivo in kratkočasno branje, namenjeno otrokom v prvi polovici osnovne šole in vsekakor tudi njihovim staršem, nenazadnje pa tudi učiteljem. Tovrstna »izginotja« so dokaj običajna, v ne najlepšem spominu jih imajo – podobno kot različne nesreče in poškodbe; tako otroci kot starši, pomembno pa je predvsem to, kako takrat reagiramo. Sam lahko priznam, da je prvič zagotovo najbolj stresno in z največ skrbi ter panike. To pa nikakor ne pomeni, da je vsakič naslednjič kaj manj stresno … najbrž bi lahko tudi sam napisal zgodbo o tem, kako se je Adam enkrat »izgubil« med dopustom v Smokvici, kako sem vse tri iskal v kakšnem nakupovalnem centru, na vzpenjanju ali spuščanju s hriba in nenazadnje, kako je šel lani Adam malo »po svoje« v Mostarju. Izginotje otroka, nivo stresa: samo za izkušene. Preberite Ive ni in postanite boljši starši. In ne, niso vedno droge!

Miš, 2024

Čudežni fant

Težko pričakovana (neavtorizirana) biografija Luke Dončića izpod peresa španskega novinarja Carlosa Baideza je zanimiva, ker se vsebinsko zaključi v obdobju, ko je Luka podpisal tisto prvo supermax pogodbo s klubom Dallas Mavericks, izšla pa je v dneh, ko je Dallas zelo nespretno Luko zamenjal v Los Angeles Lakerse za Anthonzja Davisa.

Luka Dončić JE čudežni fant, zagotovo eden največjih (športnih) fenomenov, kar jih premore naša država – in ne premore jih tako malo!, že sedaj najbrž lahko rečemo, da naš najboljši košarkar, promotor Slovenije in kot tak tudi izredno zanimiv za pisanje tovrstnih knjig. In ravno zadnji veliki dogodek v njegovi karieri – torej zelo posloven prestop v Lakerse je dokazal, da sploh ni pomembno, ali spremljate košarko ali ne, imate o njej vsaj osnovne pojme, poznate sistem razmišljanja milijarderjev, ki vodijo klube in ligo – o menjavi so imeli mnenje vsi. Vsi so tudi vedeli, da je do menjave prišlo – komentirala je nista le Slovenija in ZDA, ampak cel svet, v vseh mogočih dogodkih – od porok do podelitve glasbenih nagrad, večernih pogovornih oddaj in v ekonomskih oz. gospodarskih medijih. Tak fenomen je Luka in čeprav se je s tem mogoče (spet) naredila krivica mnogim drugim odličnim slovenskim športnikom (tudi npr. Anžetu Kopitarju, ki je v Los Angelesu že dobrih petnajst let in je dvakrat že osvojil tudi prestižni Stanleyjev pokal), o njem težko govorimo kot o fenomenu in superzvezdniku slovenskega, ampak kar svetovnega športa.

Po eni strani se knjiga Čudežni fant – Življenje in igra Luke Dončića bere kot hvalnica življenju in predvsem karieri Luke Dončića, pa čeprav vsi vemo – in kar se je znova izkazalo tudi ob tej neslavni menjavi; da vse le ni tako sijoče in popolno. Pa tisti, ki Luko spremljamo že dlje časa, to vemo. O vsem se seveda ne govori in piše, ampak bolj šepeta in namiguje. Glavna težava po mojem skromnem mnenju, je ta, da je knjigo pisal španski avtor. S podobno težavo sem se srečal že pri prebiranju knjig o Draženu Petroviću, kjer avtorji pač niso imeli dostopa in vpogleda v marsikaj, kar se je dogajalo še v Jugoslaviji, potem na Hrvaškem itn.

Tako ne preseneča, da izvemo res veliko o tem, kaj se je Luki dogajalo v Španiji, ko je igral za tamkajšnji kraljevi Real Madrid, mnogo bolje pa spoznamo tudi ustroj delovanja športnega velikana. Izredno berljiv in zanimiv je tudi del o NBA izboru (oz. Draftu) – kaj se dogaja v zakulisju, kakšna so pravila, kaj se potem dogaja z igralci in tako naprej. Zapleteno (samo delovanje), ampak opisano in napisano na zelo berljiv in zanimiv način. Predvsem o Lukovi NBA karieri bomo menda zelo kmalu brali v novi biografiji, Baidez knjigo zaključi po tistem velikem konferenčnem finalu proti kasnejšim prvakom Warrirosem in na točki, kjer so začele stvari počasi drseti navzdol – na neslavni tekmi Slovenije proti Poljski v četrtfinalu Eurobasketa 2022.

Zakaj drseti navzdol? Vsi smo slišali vsaj eno pripoved, iz bolj ali manj zanesljivih virov, da je bilo na Eurobasketu 2022 pravzaprav vse narobe, da je selektor Sekulić brez avtoritete in da je vse skupaj vodil Luka. Izognil se bom špekuliranjem o pijančevanju in proslavljanju pred odločilno tekmo, ki bi jo najbrž v 99 % brez večjih težav zmagali, pa kasnejših govoricah, da je šlo za interno (neuspešno) sabotažo selektroja in tako naprej, seveda vedno znova na plano pridejo Lukove nezdrave navade in tako naprej. Posledica vsega tega je praviloma slaba fizična pripravljenost ob začetku sezone, ki vodi v številne poškodbe in težave na parketu in ob njem.

Kjer je dim, je tudi ogenj in vsekakor nekaj tega drži, ampak konec koncev je to njegovo življenje in njegova kariera – vsak od nas lahko modruje, pametuje, ampak – koliko pa nas je doseglo drobec tega, kar je pri svojih 26. dosegel Luka Dončić? Seveda, njegovo delo je, da trenira in igra košarko, kar samoumevno za vse nas je, da mora vsak večer doseči (vsaj) trojni dvojček, ker drugače je igral slabo in zanič, obenem še pomaga skupnosti, daruje denar in je še oče. »Samo« to, ja. Vse prej kot preprosto in mislim, da je na nas, njegovih navijačih in kritikih, da ga pri tem športno spremljamo in mu privoščimo uspeh.

Tisto, kar knjiga Čudežni fant odlično prikaže, je vsekakor pot, resnično polna odrekanja in žrtvovanja, da je Luka prišel do te točke v karieri, kjer je sedaj. Pustimo otroško obdobje pri Olimpiji, kjer z izjemo nekaj mednarodnih turnirjev, na katerih je sicer blestel, v bistvu sploh ni igral. Treniral je, se dokazoval na nekih ligaških in pokalnih tekmovanjih, pa ne. Luka je pri 13. letih odšel v Madrid. Tisti, ki ste starši in imate včasih težavo svojega otroka, mladostnika, pustiti samega doma za uro ali dve, ga vozite v šolo in domov ter po vseh obveznostih, samo pomislite … pomislite, da svojega otroka pošljete na drug konec Evrope, kjer govorijo popolnoma tuj jezik, ki ga vaš otrok en pozna, kjer so navade povsem drugačne in kjer bo na začetku najbrž zgolj številka. In potem se za trenutek poskusite postaviti še v vlogo vašega otroka, ki se mu to zgodi. In vsem krizam, težavam in oklevanjem navkljub, uspe. Uspe na način, ki tudi največjim dvomljivcem zapre usta. Na evropski košarkarski sceni sta najbrž zgolj Matjaž Smodiš in Erazem Lorbek dosegla rezultate, ki se lahko primerjajo z Lukovimi in močno odstopajo od vseh drugih odličnih košarkarjev, pa še njuni niso zelo blizu Luki. Za nameček jih je Luka dosegel do svojega 20. leta!

In potem odšel v ligo NBA, kar je bil znova nov svet, kjer se je moral naučiti tudi (redno) izgubljati, a je tudi tam v teh šestih letih dosegel več kot poprej vsi Slovenci skupaj. In iskreno – pustimo ob strani naslove Saše Vujačića, Bena Udriha in Raše Nesterovića, ki so imeli bolj ali manj obrobno vlogo v klubih, edini primerljiv je Goran Dragić. A tudi on v svojih petnajstih letih igranja v NBA, ni niti blizu Lukovim dosežkom – vsem individualnim priznanjem, dosežkom, rekordom, nagradam … In upam, da se ne motim, ampak menim, da so pred Luko še najboljša leta, recimo desetletje, njegove kariere in da bo prišel tudi do tako želenega svetega grala – naslova prvaka lige NBA. Poleg najbrž še kakšne individualne nagrade, recimo naziva najbolj koristnega igralca, ki se mu je vsaj enkrat neupravičeno izmuznil.

Avtor sicer dregne v veliki spor med Luko in njegovo mamo Mirjam Poterbin glede njegove blagovne znamke, občasno se dotakne tudi napetih odnosov med staršema, a tudi v tej zgodbi bo treba mogoče enkrat priti do dna in naliti čistega vina vsem za mizo. Dejstvo je, da se Lukova starša nista razšla ravno zgledno, da je bilo veliko zakulisnega dogajanja pred Lukovim odhodom v Madrid in je bil oče, nekdanji košarkar Saša Dončić na črni listi. Z leti se je zadeva obrnila – prav zaradi prej omenjenega spora, in tako se zdaj zdi, da je mama naenkrat postala »persona non grata«. Vsekakor zoprno, predvsem pa zelo osebno poglavje, za katerega pa se ne morem znebiti občutka, da na Luko tako ali drugače vpliva tudi na kariernem področju. Manjkajo tudi kolektivne emocije Slovenije ob Eurobasketu 2017 in romanje v Turčijo in Lukov splošni vpliv na Slovenijo, sploh na prihajajočo generacijo košarkarjev. Ker, ko enkrat prideš do točke, da otroci na igriščih ne želijo biti več j«ordani«, »kobeji«, »lebroni«, »kdji«, »stephi« idr., ampak hočejo biti Luka, potem si res dosegel nekaj neverjetnega.

V sicer zanimivih »esejističnih« zapisih vmes manjkajo določene osebe ali pa se komu posveča preveč pozornosti, ponudi pa zanimivi vpogled v razvoj in nenehno evolucijo predvsem lige NBA, vpliva lastnikov, sponzorjev, ureditev in odnosov znotraj klubov in med klubi. Iz današnje perspektive je vsekakor zanimivo eno zadnjih poglavij, ko avtor opisuje tisto turbulentno poletje v Dallasu, ko sta prišla tako Nico Harrison kot Jason Kidd in o razlogih za vse te spremembe. Presenečen sem bil nad napakami pri poimenovanju oz. zapisovanju posameznikov (med primeri je recimo tudi Lukova nova »lastnica« Jeannie Buss, ki je zapisana kot Bush).

Čudežni fant je vsekakor knjiga vredna branja, a če imate v svetu košarke in NBA preveč znanja in podlage, boste kar pogosto dvigovali obrv in se čudili. Morda pa vas je zadnje dogajanje okrog Luke Dončića tako zelo pritegnilo, da želite izvedeti kar največ, saj nimate pojma, kaj je tako posebnega na njem – no, potem je ta knjiga kot nalašč za vas, da spoznate, zakaj je Luka vsem težavam in napakam navkljub res čudežen.

Mladinska knjiga, 2025

Edina preživela

Gotska kriminalka, kot so uradno označili tole napeto branje Rileyja Sagerja ima skoraj vse, kar potrebuje knjiga tovrstnega žanra – zanimiv zaplet, veliko zloveščega, odlično okolje, zanimive like, samo …

Pojdimo lepo po vrsti. Lenora Hope, že desetletja »glavna« zvezda pesmi, s katero so dobesedno strašili otroke, je sedemdesetletna gospa, ne komunicira, se ne premika in je povsem odvisna od negovalk in strežnega osebja Hopovega konca. Kot nova negovalka na domu v zloglasno hišo na pečini pride Kit McDeere – težko bi rekli, da prostovoljno, ampak bolj kazensko. Kit je bila namreč osumljena, da je ubila lastno mamo. Na smrt bolno mamo, kot njena negovalka. Nesreča, dogovor ali kaj tretjega? Kit je sicer trdila, da je bila vse skupaj nesreča oz. splet naključij, v kar pa na koncu ni verjela niti sama. Odtujila se je od očeta, na piki jo je imel lokalni policist oz. kriminalist Vick, da o njenem delodajalcu sploh ne govorimo. No, a to ni nič v primerjavi z Lenoro Hope, ki jo spremlja »sloves« – in pesem, seveda; da je ubila starša in sestro.

Dve potencialni morilki, obe trdita, da sta nedolžni. Trojni umor se je zgodil leta 1929, tik pred velikim gospodarskim zlomom in Lenorinim rojstnim dnem, sedaj pa še piše leto 1983. In treba je priznati, da je vse na Hopovem koncu strašljivo – od težkih, zatikajočih se železnih vrat na posestvo, krvavih madežev, še vedno nagnjenega lestenca (ena od žrtev je bila obešena!), do nagnjenega stopnišča in dejstva, da se zemlja, na kateri stoji Hopov konec, dobesedno ruši. In potem je tu še osebje – poveljuje mu gospa Baker. Gospa Baker je bila, tako kot večina preostalega osebja, v Hopovem koncu takrat, ko se je zgodil trojni družinski umor.

Ena takšnih izjem je Jessie, takorekoč Kitina vrstnica, ki se požvižga na pravila gospe Baker, Lenori Hope snema knjige, da jih ona lahko potem posluša s pomočjo walkmana, druga je bila Mary, negovalka, ki je čez noč izginila iz Hopovega konca. Njeno izginotje je skrivnostno, nepojasnjeno, sploh, ker je svoje delo opravljala zelo predano, za nameček pa je v Hopovem koncu pustila vse svoje imetje.

No, to, da Lenora Hope ne komunicira je mogoče malo zavajajoče. Njen obraz še vedno govori, le usta ne. Poleg tega zna z roko pokazati da ali ne in kot ugotovi Kit, lahko zelo počasi tudi piše na pisalni stroj, ki kraljuje v njeni sobi. In Lenora se odloči, da bo Kit zaupala svojo zgodbo. Celo zgodbo o tem, kaj se je dogajalo pred usodno nočjo in tudi, kdo je pravzaprav zakrivil umor. Kit sicer ni prva, ki ji je Lenora to že zaupala – izpoved sta pisali že z Mary, a je izginila tako negovalka kot tudi vse natipkane strani.

Skrivnosti se kar kopičijo kot tudi nepojasnjeni dogodki. Kdo hodi po Lenorini sobi? Kam izginjajo stvari? Zakaj Kit dobiva opozorila s strani osebja in si koplje še globljo jamo v odnosu z delodajalcem in kriminalistom, naj stvari pusti, kot so in naj ne dreza v preteklost. A Kit, ki se bori z lastnimi demoni, koplje in koplje. Seveda, dejstvo, da ji Lenora zaupa in se ji izpoveduje – pa se ji res?; potem se za nameček pojavi še truplo …

Knjiga je resnično podobna vožnji z vlakcem smrti, tudi približno ni predvidljiva in jo boste težko odložili iz rok. A mislim, da tudi na najbolj divji vožnji z vlakcem na smrti ne boste tolikokrat obrnjeni na glavo, še tako divja nevihta na morju vas ne bo premetavala sem ter tja in ko boste prišli do konca, ne boste pristali na neki sanjski plaži, ampak na kupu razbitin in ruševin, za nameček pa se boste spraševali, kako in zakaj. Všečno oblikovano, da spremljamo izpoved Lenore Hope kot skoraj samosvojo zgodbo, le da na neki točki nismo več prepričani, ali beremo zgodbo, ki jo je zaupala Mary ali tisto, ki jo pripoveduje Kit? Dokler ne pridemo do točke, ko njena pripoved pravzaprav sploh ni več pomembna.

Po mojem mnenju je največja napaka knjige ta, da je predolga. Predolga v smislu razvlečenosti. Po drugi strani jo seveda ravno ti nepričakovani preobrati delajo tako zelo neodložljivo, ampak na neki točki sem si mislil »Zdaj je pa že preveč!« in da je vse skupaj kar malo preveč za lase privlečeno. Sager se je v Edini preživeli vsekakor poklonil Stephenu Kingu – dogajanje v začetku osemdesetih, v zvezni državi Maine, stalni prisoten občutek nadnaravnega, soočanje s prastrahovi in seveda krivdo, ampak … Sager NI Stephen King in tudi približno ne zna niti zgodbe zaključiti tako mojstrsko. A seveda, presodite sami.

Tri zvezdice,

2024, Hiša knjig

Medved Henri in Srčni zastoj

Medved Henri in Srčni zastoj bi moral biti moj tretji knjižni otrok lanskega leta, po letnici tudi je, a nekatere sile so včasih preprosto močnejše. Sicer, če sem čisto odkrit – poleg Mračnih labirintov sta tu še »dvojčka« Medved Henri in Klic na 112 – knjiga je doživela ponatis in slednji ima tri korekture, tako da sem mogoče pa vseeno na treh književnih otrocih 2024 …

No, Medved Henri in Srčni zastoj je vsekakor moj prvi knjižni otrok leta 2025 in srčno upam, da jih bo do konca leta še nekaj. Ta in tudi prihodnji bodo »spočeti« v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije, kjer nadaljujemo z našo zavezo in izdajanjem poučnih pravljic na temo prve pomoči ter seveda približevanjem in dostopnostjo vsebin s področja prve pomoči vsem, ki jih to zanima.

Tudi tokrat ne bom pisal toliko o sami zgodbi – jo pa v nadaljevanju seveda odstrem; kot bolj o ozadju nastanka. Najprej je bila zgodba, ki je povezovala krvodajalstvo in nogomet, res čustvena zgodba, v kateri sem celo predvidel pohod naših nogometašev na vrh Evrope. Ampak, zgodbica ni bila ravno deležna odziva in podpore, kot sem si jo želel in je do nadaljnjega v predalu. Mogoče do naslednjega svetovnega prvenstva v nogometu? Ker, če v kaj, potem verjamem v pravljice in Slovenci znamo biti pri tem kar močni. Vseeno pa, ker je bilo v lanskem letu na področju prve pomoči veliko govora in izpostavljanja o povezavi prve pomoči in športa, sem želel nekaj ustvariti na to temo. In ja, ta knjiga bi morala iziti nekje sredi oktobra 2024, ob svetovnem dnevu oživljanja, a se pač ni izšlo. Nič hudega – to so znanja in veščine, ki so potrebne in pomembne vedno in povsod.

V meni je tako tlela neka ideja o prvi pomoči in športu. Tisti, ki me poznajo boljše, vedo, da imam šport zelo rad, da je moja prva in največja ljubezen košarka, uživam pa tudi v nogometu. Takorekoč desetletja navijam za »beli balet« oz. Real iz Madrida in tisti, ki so knjigo že prebrali, so me najprej vprašali »Čakaj, od kje zdaj Liverpool? Zakaj Liverpool?«. In preden grem na samo zgodbo, pojasnilo – ja, navijam za Real Madrid, ampak če obstaja še kakšen klub, ki ga res spoštujem in bi ga postavil na 2. mesto, je to vsekakor Liverpool. In v izogib temu, da mi bo kdo očital navijaštvo, je madridski Real stranski klub v tej zgodbi. Menim tudi, da je Liverpool eden tistih klubov, ki ga spoštuje takorekoč vsak resen spremljevalec in ljubitelj nogometa. (Kar za Real Madrid težje rečem). Obisk Anfielda – mogoče tudi ogled tekme Liverpoola, je na mojem seznamu želja. Slišati v živo You’ll Never Walk Alone ravno tako. Vseeno pa mislim, da bom prej prišel do Santiaga Bernabeu. Lahko še povem, da je bila prvotna različica pravljice precej daljša, pa sem potem zadevo konkretno skrajšal …

In da bi se izognil še kakšnim dodatnim očitkom, sem tudi glavnega junaka tokratne zgodbe Marka dal trenirat v ljubljanski klub, ampak ne v »glavno« Olimpijo in tudi ne v »domačo« Ilirijo, ampak v NK Bravo. Tudi to z razlogom – pri enem mojih bivših delodajalcev smo z njimi veliko sodelovali in všeč mi je bil njihov sistem dela in razmišljanja, predvsem pri mladih. Prvič sem želel in vztrajal, da zapišemo, da so vsi liki in dogodki plod moje domišljije, sem pa uporabil imena dejanskih klubov – z razlogom; iz Slovenije, regije in okoliških držav, ker nogomet pač presega državne meje. No, v nogometaših se zna marsikdo prepoznat – po imenu, priimku, kakšni izpeljanki, o navdihu za glavnega junaka pa ne smem povedat nič, ker bo moja hči najbrž prenehala govorit z menoj.

Zgodba na kratko – Mark Ogrin je desetletnik, ki obožuje nogomet. Po očetovi zaslugi je oboževalec Liverpoola. Uresniči se jima želja, da za 10. (Mark) oziroma 40. (oče) rojstni dan prejmeta darilo vseh daril – ogled tekme Liverpoola na Anfieldu. Za nameček gre za tekmo Lige prvakov in to proti Realu iz Madrida. Ko boste brali zgodbo, boste videli, da sem (kot navijač Reala) kar trpel, ko sem zgodbo zapeljal, kot sem jo, ampak … bo že prav tako. No, bolj pomembno je to, da bo Mark s svojim klubom nastopil na mednarodnem nogometnem turnirju, še pred tem pa jih obišče predstavnik Rdečega križa, z njim je tudi naša maskota, medved Henri, ki jim pripravi zanimivo delavnico o prvi pomoči in temeljnih postopkih oživljanja. Sledi zanimiv turnir (kjer sem navdih našel pri turnirju, ki ga sicer organizira oz. ga je organiziral v preteklosti, NK Bravo), pa nekaj živčnosti pred tekmami in potem seveda zaplet in razplet, kjer je bistveno sporočilo – vsak lahko reši življenje.

Žal na športnih igriščih – ne le nogometnih in nikakor zgolj med profesionalci; prihaja do vse večjega števila nepredvidenih zdravstvenih zapletov in celo stanj, ki dejansko ogrožajo življenja. Naj bodo trki z glavami, različne poškodbe, srčni zastoji in še kup drugih morebitnih poškodb, ki so pogosto posledice prekomernega treniranja, neustreznega ogrevanja, precenjevanja lastnih sposobnosti ali zgolj splet nesrečnih naključij. Na nas, kot morebitnih sodelujočih ali očividcih je, da se znamo hitro in pravilno odzvati. So naša leta pomembna? Ne tako kot naša znanja in izkušnje. Predvsem pa nam nekje vedno ostane kasnejše izpraševanje »Ali bi lahko kaj storil drugače/boljše, če izpita prve pomoči ne bi naredil pred XY leti, ko sem delal izpit za avto?«. Seveda, mogoče na vse skupaj gledam drugače, ker delam pri Rdečem križu Slovenije in kjer se res trudimo ozavestiti ljudi o pomembnosti teh znanj, ampak tudi če na vse skupaj pogledam kot oče, sin, brat, sodelavec in tako naprej … kot človek nenazadnje – to JE pomembno. In pomembno je, da so vse te stvari znane in dostopne tudi našim otrokom. In pomembno je vedeti, da je v primeru nesreče ali nepredvidenega dogodka najslabše to, da ne storimo nič.

In ko se pogovarjam z otroci, z njihovimi starši, ko prejemam odzive, mnenja in predloge, njihove izkušnje, potem vidim, da smo na pravi poti. Da smo na dobri poti, da ozavestimo in opolnomočimo družbo. Ljudem je mar. Skoraj vsak med nami pozna koga ali je bil priča zgodbi, ki se je končala bodisi tragično ali pa pozitivno, ker so bili poleg ljudje, ki so vedeli, kaj storiti. Bodite, postanite tudi vi ta oseba. Naj bo vaš otrok ta oseba. Junak, ki nekomu reši življenje.

In ko me ljudje vprašajo, kako mi je delati pri Rdečem križu Slovenije, vsem s ponosom odgovorim, da lepo. Ponosen sem na delo, ki ga s sodelavkami in sodelavci opravljamo. Ob koncu dneva vem, da smo nekaj naredili za boljši jutri družbe, vseh nas. Dejstvo, da smo pričeli z ustvarjanjem in izdajanjem teh poučnih pravljic, je zame osebno ogromen plus in spodbuda. Ideje za pravljice so načeloma moje, sem avtor besedila in tudi ideje za ilustracije so moje. Sodelujem z odličnim sodelavcem Željko Malić, ki vse skupaj pregleda, popravi in dopolni, ustrezno strokovno usmeri in potem sledi še naš Strokovni center za prvo pomoč. Informacije in navodila, ki jih zapišemo in objavimo, so torej strokovno pregledana, odobrena in enaka tistim, ki jih objavljamo v priročnikih. Sledi sicer še precej enega usklajevanja in piljenja, preden sploh pridemo do imenitnih ilustracij, ki so delo Marka Renka in kjer sploh pri strokovnih vsebinah sledimo načelom natančnosti, pravilnosti, ustreznosti in seveda jasnosti. Če kaj, potem pa otrok ne želimo podcenjevat, saj so zelo željni teh znanj in si jih znajo tudi odlično zapomnit.

In čeprav rečem, da gre za moje književne otroke, želim povedati, da to ni samo moje delo in da je v delo vpetih ogromno ljudi. Nekaterih nisem naštel in upam, da ne bodo slabe volje. Predvsem želim izpostaviti, da ne gre zame, ne gre za Rdeči križ Slovenije, tudi za medveda Henrija ne, ampak gre za vse nas. In za dejstvo, da bi moral biti vsak od nas sposoben in opolnomočen pomagati, če se kdaj znajde v situaciji, ko lahko pomaga rešiti življenje.

Rdeči križ Slovenije, 2024

Uporni bicikli

Brina Svit je ena najbolj znanih in priznanih slovenskih ustvarjalk, ki uspešno deluje v tujini, konkretno v Franciji. Uporni bicikli od njenih siceršnjih del zagotovo odstopajo v tem, da jih je avtorica najprej napisala v slovenščini, saj praviloma svoja dela najprej napiše (in objavi) v francoščini.

In da se ne bom »prodajal« za kakšnega poznavalca njenih del. Prebral sem njeno zanimivo zbirko kratkih zgodb Nove definicije ljubezni in lahko priznam, da me je v pripovednem in jezikovnem smislu prepričala, sem radovedno posegel tudi po njeni, recimo aktualni izdaji – Upornih biciklih. Vsi, ki niste živeli na drugem koncu sveta brez kakršnegakoli stika z dogajanjem v Sloveniji, boste seveda hitro vedeli, v katero obdobje in tudi kraj so Uporni bicikli postavljeni. Iz domače Francije in Pariza je večino dogajanja tokrat preselila v rodno Slovenijo in Ljubljano, tisti skoraj pozabljeni covidni čas velikih družbenih sprememb.

Po prebranem sodeč bi lahko rekel, da je avtorica ta čas dejansko doživljala in preživljala v Ljubljani. Glavna junakinja, Nastja, iz Pariza, kjer vodi umetnostno galerijo, pride v rodno Ljubljano in se nenajavljena pojavi na vratih mlajše sestre Dore, zdravnice in pianistke. Ne, Francois, njen novi partner, ni z njo. Francois jo je zapustil, a tega ne pove, kot tudi ne tega, da zaman čaka na kakršnokoli sporočilo od njega … njuno sporočilo, v katerega on vedno vtke Kafkin stavek »tako kot morje ljub droben prod svojih globin«. Ne, nima pojma, kaj počneta hčerki Selma in Ninon – od ločitve od njunega očeta Ettiena sta se povsem distancirali od nje. In nima pojma, kako dolgo bo ostala v mestu in kaj bo počela. Kopel, kozarec vina in postelja bosta za začetek dovolj.

Tako nekako se začne odisejada – potovanje in raziskovanje tukaj in zdaj. Na eni strani Ljubljane, na katero jo veže toliko spominov, ki je takorekoč enaka, a obenem neprepoznavna. Obiskovanje nekdaj ljubih, njenih točk, opazovanje razkroja mesta in na neki točki seveda tudi novo pomlad, ki se širi na biciklih, s piščalkami in citiranjem pesmi ter sprevodi velikih lutk.

In ničkoliko odhodov v preteklost. Z mislimi je ves čas v Parizu, malo pri Ettienu in veliko več pri Francoisu in bore malo pri hčerkah, nekaj več v galeriji, ki pa je tako ali tako zaprta. Spominski drobci potovanj in raziskovanj, umetnosti in življenja, za katerega si upam trditi, da povprečnemu prebivalcu Slovenije oz. Ljubljane ni znano. Neko povsem drugačno dojemanje in opazovanje sveta, na višji ravni, bolj svetovljanski in, pa si nalijmo čistega vina – neslovenski.

Nastja pri sestri, s katero prav veliko skupnega nimata, ne more ostati in poišče si stanovanje. Veliko, preveliko za eno osebo nasproti propadajočega Roga. S sovjim občutkom za estetiko si nov bivalni prostor hitro prilagodi in mu vdahne novo življenje, dokler ne sledi šok – njen stanodajalec se pojavi na vratih in s seboj pripelje še enega najemnika, belgijskega novinarja Tobiasa. Nastja je sprva v šoku, da si bo morala stanovanje nenadoma deliti še z nekom, za nameček moškim, a vendarle pristane.

In začne se nenavaden ples dveh planetov, ženske in moškega, ki se približata, pa znova oddaljita, a se vseeno zdi, da sta si vedno bliže. Kako blizu bosta uspela priti? In kako se bo zgodba razpletla, ko se bo Nastja vseeno sprijaznila, da bodo nekateri koščki pač morali ostati točno to, koščki in spomin na nekoč čudovito in unikatno vazo. Pa naj ta vaza predstavlja razmerje, zakon, spomin na mesto, prijateljstvo, družino, kariero ali pa družbo. Oh, in da ne pozabim – vsekakor zanimiv in mogoče neizkoriščen potencial je prijateljica Zarja, glavna zvezda in tista pika na i pa sam Slavoj Žižek.

Brina Svit je izkušena pisateljica, ki obvlada jezik in zgodbo. Bralcu se morda na trenutke zazdi, da je v pripovedi zavladala neka praznina, a vse je tam z razlogom in namenom. Na nobeni točki ne zapade v patetiko, lahko pa je groba, celo surova, očarljiva, zapeljiva, neposredna, ljubeča, romantična in zasanjana. Življenjska, z eno besedo. Hvalnica drugačnosti, sprejemanju in spremembam. Upam si sicer trditi, da vsem ne bo všeč, a mojstrskih veščin izpisovanja in celo izrisovanja življenjskih usod ji ne more nihče očitati, prej zavidati.

Mladinska knjiga, 2023

Koliko še?

Mladinski (ali mogoče najstniški?) roman Janje Vidmar sem po naključju vzel roke nekaj dni potem, ko sem prebral njeno Veliko pustolovščino in morda knjigo bral tudi še z nekim dodatnim uvidom.

Uvodoma sem napisal, da je Koliko še? bolj ali manj najstniški roman, saj so glavni trije junaki devetošolci in ker sem tudi sam oče devetošolki, je bilo branje prav zanimiv vpogled v navade in razmišljanja te starostne skupine. In če sem se o Janji Vidmar iz Velike pustolovščine česa naučil, potem kot avtorica vsekakor naredi raziskavo in se za pisanje dobro pripravi. Torej – vzela si je čas, da je spoznala navade mladih, kaj počnejo v prostem času, kako gledajo na šolo in učenje, kakšni so njihovi odnosi s starši, predvsem pa kakšni so medsebojni odnosi, kako nastajajo posamezne skupinice itn. In čeprav bom (drzno) trdil, da je nekje mogoče malo pretiravala, nekje pa tudi malček brcnila v temo, bi rekel, da Koliko še? odlično odraža stanje duha današnje mladine. Pravzaprav že sam naslov – pa čeprav v povsem drugačnem kontekstu; odlično odraža njihov pogled na svet. Bodisi se jim ves čas nekam mudi, saj so vajeni hipnih impulzov in instant uspeha oziroma se jim po drugi strani prav nič ne da in za večino stvari zgolj čakajo, da minejo.

Glavni junakinji sta sošolki Izidora in Lucija, ki bi si bili težko bolj različni. Izidora je razvajena edinka nesramno bogatih staršev, ki dobi pravzaprav karkoli želi in je središče dogajanja v razredu in družbi. Reče, stori in privošči si lahko karkoli, okrog sebe ima cvetober »izic«, ki ji slepo sledijo in prikimavajo. Pravzaprav precej stereotipna odločevalka in vplivnica iz kakšnega hollywoodskega najstniškega filma, ampak – takšnih in celo hujših »izidor« ni malo po slovenskih šolah. In po drugi strani Lucija, sanjavo dekle, ki je po sili razmer z nogami trdno na tleh in ki skupaj s sestro opazuje mamo, ki se za uboren denar muči z napornim delom v dveh izmenah, oče je odšel in gradi novo družino, prepuščene so same sebi. Dobesedno na milost in nemilost.

In potem se zgodi skoraj nemogoče, ko na lestvici najbolj priljubljenih oseb na šoli prvega mesta ne osvoji – kot je bilo pričakovano in takorekoč obvezno, Izidora, ampak Lucija. Ja, dragi starši, ne slepite se, tudi na naših šolah in družbenih omrežjih ter v različnih skupinah, obstajajo točno takšne skupine in morda je vaš otrok slabe volje, ker je na lestvici zdrsnil kakšno mesto ali pa ga tam sploh ni. Pojma nimamo. No, Izidora se s tem ne more sprijazniti in s podporo svojih »izic« verbalno in fizično napade Lucijo, v razredu. Okostnjaki začnejo padati iz omare (v Izidorinem primeru dobesedno) in dekleti bosta morali preživeti skupaj teden dni na Caminu Krk. Slednje je dejanska, zahtevna popotniška različica El Camina, ki poteka po otoku Krk. Izidora mora tja bolj za kazen kot kaj drugega, Lucija si tega celo malo želi, za nameček so kot odkupnino vse stroške zanjo poravnali Izidorini starši. Pa spet pridemo do stereotipnih zapletov …

Dekleti na to res naporno pot ne gresta sami, ampak s pestro in razgibano druščino vodnikov in vrstnikov, med katerimi je tudi njun sošolec Ognjen, sicer tretji pripovedovalec v sami zgodbi. Ognjen je precej zmeden fant, ki bi dneve in noči pravzaprav igral računalniške igre, zdi pa se, da zares zaživi šele, ko je v naravi. On si je tega pohoda nadvse želel, a ne ravno z Izidoro in Lucijo. Pa čeprav se ves čas zdi, da sta mu obe malo všeč, a s puncami pravzaprav ne zna. Ob Ognjenu so tu še drugi, ki vsak na svoj način pravzaprav izražajo stiske in tegobe današnjih najstnikov.

7 dni, 150 kilometrov, nekaj spanja v šotorih in nekaj med trdnimi štirimi stenami, z urejeno prehrano, a vseeno – v ne vedno prijaznem vremenu, mestoma nevarnem terenu, pod žgočim soncem in z vso dinamiko, ki jo na takih pohodih lahko pričakujete. Knjiga tako na trenutke malo spomni na Evforijo Petre Vladimirov, obenem pa v človeku lahko prikliče številne spomine, vsaj pri meni jih je – Po medvedovih stopinjah prvič, drugič in tretjič, pa Highlander po Julijskih Alpah, kar nekaj poti po PST-ju, polmaratoni in poskus maratona, Red Bull 400 Planica, naskok na Triglav in še bi lahko našteval. Tovrstne poti so izziv, za posameznika in za skupino. IN če je zgolj en člen v verigi fizično slabo pripravljen, da o psihični pripravljenosti sploh ne izgubljam besed, je zadeva bolj ali manj obsojena na propad. Vsaj v realnem žvljenju. To so trenutki, ko te sprva lahko nosi navdušenje, potem se seveda sprašuješ »koliko še«, v nadaljevanju »kaj mi je bilo tega treba«, mogoče imaš vmes celo kakšen evforičen trenutek, potem se nekje do konca izmenjuješ med »koliko še« in »zakaj«, da na koncu skleneš »nikoli več«. Dan ali dva kasneje si seveda prekleto ponosen na doseženo in si rečeš »No, saj mogoče pa drugo leto spet«.

In vse to imamo v Koliko še?. Ob različnih debatah najstnikov, odvisnosti od mobilnih telefonov in družbenih omrežij, glasbenem okusu, nezmožnosti branja knjig, odvisniškem igranju iger, gibanju v naravi in uživanju v lepoti, pa seveda pretkanosti in skrivnih načrtih, ki se vedno ne uresničijo kot si si mogoče zamislil.

Iskreno povedano, od predstavljene množice najstnikov v knjigi, si morda le za enega ali dva predstavljam, da bi dejansko lahko prehodila Camino Krk. Sam ga nisem še nikoli, a zelo dobro vem, kako zelo naporno je današnjim najstnikom prehoditi ravninski in senčni PST, ko je treba s seboj nositi le dovolj tekočine in skromno malico, prehodiš pa ga lahko v navadnih supergah. Tu pa govorimo o težkih nahrbtnikih, neudobni obutvi, nevarnem terenu, spanju v naravi, res težavnih vremenskih pogojih … tu se mi vseeno zdi, da je avtorica mogoče precenila sposobnosti današnjih najstnikov. Ob vseh mogočih drugih faktorjih, seveda. Pogrešal sem tudi zaključek zgodbe slavno neslavnega seznama najbolj priljubljenih oseb na šoli, saj se je ves čas nakazoval razkol med Izidoro in njenimi »izicami«, za katere se zdi, da so proti svoji voditeljici pač spletkarile.

In za konec, kakorkoli že je tole zelo zanimivo, tudi precej resnično in poučno branje, se bojim, da tiste ciljne skupine – torej najstnikov, knjiga ne bo dosegla. Ker – mladi ne berejo več oz. berejo vse manj in ta knjiga, čeprav izpolnjuje vse pogoje, najbrž in žal ne bo prišla na seznam domačega branja zadnje triade osnovnih šol. Otroke bodo še naprej »mučili« s prebiranjem sicer pomembnih klasik, ki pa jih je povozil čas. Iskreno – klasike je treba obravnavat in enako avtorje, a to se lahko zgodi med poukom, za domače branje pa naj imajo knjige, ki bi jih mogoče celo zanimale. In to niso Bevk, Cankar, Tavčar, Jurčič, Seliškar in drugi. In tako se bom kot starš (znova) vprašal Koliko še?. Oziroma kako dolgo še, preden se kaj spremeni in bodo začeli naši otroci, naši najstniki, brati knjige, ki se dogajajo tukaj in zdaj, so napisane v njim znanem in bližnjem jeziku in tudi obravnavajo teme, ki jih oni živijo in razumejo. In so za nameček celo pripravljeni o njih razmišljati. Koliko še? je vsekakor ena takšnih knjig.

Miš, 2024

Salon Kitty

O tej knjigi, ki naj bi razkrila vse tančice skrivnosti okoli SS-ovske javne hiše v Berlinu med drugo svetovno vojno, pravzaprav največ pove podnaslov – Seksualna zgodovina tretjega rajha. Poleg tistih vojaških, imperialističnih in splošnih nazorov glavnih akterjev, boste spoznali tudi plat, o kateri se v šoli pri pouku zgodovine prav veliko (oziroma nič) nismo učili.

Salon Kitty, ena številnih berlinskih javnih hiš oz. bordelov v času med obema svetovnima vojnama, je vodila Kitty Schmidt. Madame Kitty Schmidt. Težko je reči, da ji je bilo v življenju postlano z rožicami, saj je bila vmes zaradi nezaželene nosečnosti (s poročenim moškim) prisiljena v začasno izgnanstvo v Veliki Britaniji, kjer je opravljala težaška dela, a vseeno spletla tesno mrežo poznanstev, ki so ji kasneje koristila, niso pa je uspela rešiti. Ob vrnitvi nazaj je, kot je bilo za Berlin razmeroma običajno, začela dobičkonosen posel – odprla je javno hišo, ki je iz malega in običajnega zrastla v nekaj velikega. Hitlerjev prihod na oblast je marsikaj spremenil in tudi Schmidt je spoznala, da nove oblasti tovrstnemu načinu poslovanja in služenja denarja ne bodo preveč naklonjene, pa čeprav so bili pravzaprav vsi njeni redni gosti. Pravočasno je začela precejšnje količine denarja tihotapiti v London, iz Berlina poslala tudi hči, zapletlo pa se je, ko je želela oditi še sama. Takrat že odlično naoljen nacistični stroj je s pomočjo vohunov in ovaduhov prebral njene nakane, jo aretiral, potem pa …

Potem pa se zgodba zaplete oziroma postane manj jasna. V to, da jo je Gestapo zaprl, najverjetneje mučil, ji grozil in jo na koncu tudi strl, skoraj ni dvoma. Tedaj že ekskluziven bordel je dobil nadgradnjo – postal je namreč vohunsko središče, kjer so bile v vlogi prostitutk tudi spretne SS-ove agentke, ki so znale iz gostov – med katerimi so bili politiki, gospodarstveniki, vojaki različnih činov in pomembnosti, domači in tuji; s pomočjo naslade in tako rekoč »all inclusive« storitev izvleči marsikaj. Vse pa se je snemalo, zapisovalo (in to kar v kletnih prostorih stavbe, kjer so neprestano delali zaupanja vredni snemalci) in kar najhitreje posredovalo idejnemu očetu Salona Kitty – Reinhardu Heydrichu, oportunističnemu bivšemu vojaku, ki je skupaj s šefom, še bolj zloglasnim Himmlerjem, ustvaril totalitarno policijsko državo, vodil pa je tako imenovani vrhovni urad službe državne varnosti, v katerem so bile združene vse policijske, obveščevalne in varnostne službe.

A pripovedi se razhajajo na točki, ali se je Kitty Schmidt preprosto vdala pritiskom gestapovskega nasilja in SS-ovskega mučenja, ali je morda igrala dvojno vlogo. Po pričevanjih nekaterih naj bi pomagala številnim Judom – jih skrivala, organizirala beg in skrbela za pretok informacij in obveščanje o pretečih nevarnostih. Dejstvo je, da je vsemu navkljub preživela vojno, a resnice oziroma svoje plati zgodbe ni nikoli nikomur povedala. In recimo, da je pri celi knjigi prav to tisti najbolj moteči del, saj avtorji kljub raziskovanju, primerjanju, intervjujih itn., ne morejo podati nekega končnega odgovora in pojasnil. Ali je Salon Kitty dejansko funkcioniral v obsegu in na način kot se domneva in kakšna je bila vloga Kitty Schmidt? Cela knjiga je na koncu pravzaprav strnjena v nekajstranski zaključek, ampak …

Zakaj je knjigo zanimivo brati? Seveda, če vas zgodovina zanima in si želite recimo nek globlji uvid v zamegljene, zabrisane in zamolčane dele zgodovine, drugačno zakulisje druge svetovne vojne in dvoličen ter sprijen um vseh najpomembnejših nacističnih veljakov … ja, potem je to to. Morda ste tudi vi pri zgodovini »zamudili« razuzdano in razvratno plat Weimarske republike, zaradi katere je potem kar težko biti presenečen, da je sledil zlom – tako dejanski (črni petek na Wall Streetu 1929.) kot tudi moralni (prihod Hitlerja na oblast 1933.), saj dobite občutek, da je bil Berlin v tistem času pravi pravcati Babilon. Že številke o številu javnih hiš ter prostitutk vas bodo osupnile. In potem na sceno stopijo Hitler, Himmler, Goebbels, Heydrich, von Ribbentrop, Joseph Dietrich, Friedrich Fromm, Goring, Hess in še kakšnega boste našli. Arijska rasa, čistost nemškega rodu, vse za dom, družino in državo, moralnost in načelnost, stran s pregrehami in še bolj z zlaganim, od Judov prihajajočim krščanstvom.

Našteti so bili daleč od tega, da bi delali tisto, kar so pridigali drugim. Prešuštva, seveda obiskovanje bordelov (ki so jih uradno prepovedali), izživljanje, nenavadne in neobičajne spolne prakse, pa seveda veliko izkoriščanja, prisilni zakoni in ločitve, podtikanja, spletkarjenja in tudi kaznovanja. Smrt, fronta, koncentracijsko taborišče. Kaj bi izbrali vi? Ena taka velika nacistična, pa seveda brutalna telenovela.

Vsekakor me je presenetil tudi podatek, da so bordeli funkcionirali tudi v koncentracijskih taboriščih. Pa ne le za vojake, paznike, ampak tudi za t. i. kape in zapornike. Po številnih zanimivih podatkih, ki sem jih o delovanju koncentracijskih taborišč izvedel v Prostovoljcu, je tole vsekakor še en vidik zloglasnih taborišč, ki ga za čas mojega šolanja nismo vedeli. In to brutalnosti, nesmiselnosti in krutosti taborišč čisto nič ne zmanjšuje, kaj šele opravičuje. Morda prej potrdi in okrepi zavedanje, kako nizkotno, ponižujoče in razčlovečujoče je bilo vse skupaj. In ko k temu dodamo še odlični propagandno-medijski stroj (kjer je bila med glavnimi in vodilnimi Leni Riefenstahl) pravzaprav dobimo kar vzorec, ki mu še dandanes sledijo število avtokratski voditelji po svetu. Kakšen psiholog, psihiater in kar je še teh poklicev, bi najbrž vse skupaj lahko povezal v neko seksualno zavrtost, nepotešenost, kakšne »mommy issues«, kar so potem glavni akterji izražali na tak način, tako in drugače tudi s pomočjo Salona Kitty. Uh.

Salon Kitty vas zna razočarat, saj se vse skupaj kar precej vrti okrog enih in istih vprašanj, marsikaj se tudi ponovi, saj so avtorji (Nigel Jones, Urs Brunner in Julia Schrammel) želeli zgodbi priti do dna z različnih zornih kotov in akterjev. A kot omenjeno – skozi knjigo boste izvedeli marsikaj, kar do sedaj najbrž niste. Salon Kitty kot pregled in vpogled v seksualno zgodovino tretjega rajha vsekakor funkcionira, sam mit bordela Salon Kitty in njegove lastnice Kitty Schmidt pa bo očitno ostal nedokončno raziskan in razkrit.

Beletrina, 2024

Mojih 33 odprav

Viki Grošelj je naslov knjige Mojih 33 odprav dopolnil s precej pomembnim podatkom – v najvišja in najbolj odmaknjena gorstva sveta. O avtorju razmišljamo kot predvsem o gospodu, ki je bil med slovenskim pionirji himalajizma, ampak to seveda ni vse.

In da ne bom ponavljal številnih neverjetnih dosežkov o Vikiju Grošlju – uspešen vzpon na deset od štirinajstih osemtisočakov, smučanje s številnih vrhov in smučanje z vrhov na višinah od 0 do 8000 metrov, pri čemer je smučanje z 0 metrov smučanje na Severnem tečaju; si lahko preberete nekaj teh dosežkov v mojem mnenju o knjigi Križ čez Nepal.

In zdaj se boste morda vprašali, kaj pa se še lahko potem napiše o Vikiju Grošlju in kaj še lahko napiše Viki Grošelj? Sodeč po Mojih 33 odprav, marsikaj. Tudi kaj takega, kar se ti ob čudenju nad prebranim v kakšni drugi mogoče izmuzne. Recimo, da je vzpon po Zahodnem Grebenu na Everest leta 1979 že tedaj pomenil nekaj neverjetnega, dosežek pa še danes po mnenju Reinholda Messnerja in mnogih drugih strokovnjakov velja za najtežjo smer na Everest. Tistega leta so Viki Grošelj in drugi člani ekipe dobili nagrado za najboljšo športno ekipo bivše Jugoslavije! Viki Grošelj takrat vrha Everesta zaradi hudih omrzlin ni dosegel – so ga pa recimo Andrej Štremfelj, Nejc Zaplotnik, pa Stane Belak – Šrauf in Stipe Božić ter šerpa Ang Phu. In če so vam ta imena neznanka, lahko kar prenehate z branjem.

Tista bistvena razlika med Križ čez Nepal in Mojih 33 odprav je predvsem v načinu pisanja. Če je v prvi kar nekako zadržan, skromen in kot si ne bi upal priznati poplave čustev, se je tokrat na moje veliko veselje malo sprostil in prepustil. Ker – če radi hodite v gore in ste tam kdaj doživeli sončni vzhod, zahod ali kakšen drug naravni čudež oz. se zgolj prepustili lepoti narave; potem veste, da so to sila čustveni trenutki. Trenutki, ko se zaveš, kako majhen in neznaten si, pač drobec prahu v tem veličastnem svetu. Ampak si drobec prahu nečesa čudovitega.

In ko bereš Mojih 33 odprav, skupaj z Vikijem in ostalimi grizeš v skalo. Veš, kako trda je, čutiš njen hlad. Veš, da je vse skupaj nekaj milimetrov, en napačen gib, sekunda nezbranosti, pa boš šel v globino. Ne nekaj metrov, ampak lahko kar nekaj sto ali celo tisoč metrov. In v tistem, ko se boriš sam s seboj, mislimi in čustvi, ki bi jih moralo biti čim manj, saj bi moral biti 200-odstotno skoncentriran na steno, saj si bolj ali manj odvisen sam od sebe, ti resnično začutiš moč in vidiš lepoto narave. Naj bo v barvah, ki so na nebu prisotne vsega skupaj nekaj sekund, spričo neverjetnih razgledov s takorekoč strehe sveta, nepremagljivih ledenih stenah okrog tebe, smrtonosnih pasteh, vetru, ki grozi, da te bo odpihnil ali pa si tam pač preprosto v trenutku. Ki je včasih tudi trenutek, ko čakaš, da se ti pljuča znova napolnijo z redkim zrakom ali pa da se odločiš, ali boš šel naprej ali nazaj. Boš naslednjič, ko boš sezul čevlje ali snel rokavice, še imel »žive« prste. Če greš do vrha, boš lahko prišel tudi dol? In v teh trenutkih si v steni, ki ima 50-stopinjski naklon, morda pa je stena dobesedno navpičen monolit pred teboj.

Viki Grošelj piše tako prepričljivo in doživeto, da si tam z njim. Pišeš zgodovino prvenstvenih smeri in vzponov, spuščanj po neokrnjeni belini, odkrivaš nov svet in nove razglede, v deželah, za katere mnogi ne vemo točno, kje na zemljevidu so. In seveda si ob vsem tem priča tudi nesrečam in katastrofam … pri tistem fenomenalnem vzponu na Everest sem omenil Nejca Zaplotnika – ledeni plaz ga je (in Anteja Bučana) pokopal leta 1983, ko so osvajali Manaslu. Viki Grošelj je smrt kolegov gledal, a ni mogel storiti nič. Šerpa Ang Phu je umrl med sestopom z Everesta 1979, Grošelj pa je z njegovo družino ostal povezan vse do današnjih dni in jim izdatno pomagal. Leta 1989 vzpon na Everest in Lotse – med sestopom umre Dime Ilijevski. Znova Everest, leta 1996, ko Davo Karničar v viharju dobi hude omrzline po rokah. Leta 2005 je organiziral in vodil tedaj uspešno reševanje Tomaža Humarja iz južne stene Nanga Parbat, sicer enega štirih osemtisočakov, ki ga Grošelj ni nikoli uspel osvojiti. Veliko nesrečnih dogodkov, tudi v drugih odpravah, pa v tistih komercialnih, ki so se razcvetele v zadnjih desetletjih, je bilo. Pa tudi veliko sreče in preudarnosti. Viki Grošelj je žaloval za vsemi, ki so jih gore vzele, enako pa se je tudi veselil s tistimi, ki so uspešno osvojili vrh in se z njega vrnili. Četudi sam ni bil del naveze, ki je vrh osvojila. Omeni in nekoliko razjasni tudi afero Tomo Česen in Lotse, ki se je sam bežno spominjam, a so se mi koščki šele sedaj sestavili v celoto. Pa ne pozabi velikanov, ki sta uspešno vodila številne himalajske odprave – Aleša Kunaverja in Toneta Škarjo.

In seveda ne gre pozabiti katastrofalnega potresa v Nepalu 2015, ko je bil Grošelj tam na trekingu in so bili najprej veseli, da so preživeli, potem pa so pomagali. Grošelj je nato tudi v Sloveniji intenzivno zbiral pomoč in jo potem v svojih rednih obiskih Nepala osebno odstavljal družinam, ki so jo potrebovale. Vsekakor se je v srca ljudi zapisal z zlatimi črkami in ta hvaležnost mu najbrž pomeni več kot katerakoli druga nagrada.

In kot sem že zapisal – Vikija Grošlja vsekakor krasijo zrelost, preudarnost in racionalnost ter človečnost. Vrhov ni želel doseči za vsako ceno oz. mu je bila vsakič znova želja priti tudi do baznega tabora in potem domov. Alpinizem, sploh pa himalajizem, je zagotovo zelo egoistična oblika življenja. Potem, ko si izbereš cilj, se nekaj mesecev ukvarjaš s pridobivanjem finančnih sredstev, opreme, vmes se seveda ves čas pripravljaš na zahteven vzpon, kjer življenje in čas tečeta drugače in potem te spet mesec, dva ali več ni. In če je danes tehnika vsaj toliko napredovala, da te bližnji lahko spremljajo skoraj vsak trenutek, temu včasih ni bilo tako. Na roke napisano pošto so nosili v bazne tabore, od tam naprej šele z letalom nazaj v domovino …

Viki Grošelj je med drugim spoznal in klepetal tudi z Edmundom Hillaryjem, bil je med povabljenci ob petdeseti obletnici prvega uspešnega pristopa na Everest, Reinhold Messner pa ga je v svojem največjem gorniškem muzeju uvrstil na seznam Rock & Ice Stars, kjer je zapisanih trideset najpomembnejših imen svetovne zgodovine tradicionalnega alpinizma.

Knjiga, ki pritegne. Tudi zaradi fotografij, za katere bi si sicer želel, da bi jih bilo še več, saj res pričarajo vso to neizmerno lepoto. Obenem Grošelj ne zamudi priložnosti, da ne bi okaral že omenjenih komercialnih odprav, ko se slabo ali ne dovolj dobro pripravljeni ljudje podajo v nekaj tako ekstremno nevarnega, kot je Himalaja. Preprosto zato, ker imajo dovolj denarja, da lahko plačajo. Števec smrti pa se obrača … Opozori tudi na posledice podnebnih sprememb, ki so – žalostno dejstvo; zelo opazne prav pri grobu Nejca Zaplotnika in Anteja Bučana, vse bolj pa jih je Grošelj opazi in čutil v zadnjih letih, ko se je v Himalajo oz. Nepal odpravljal na treking ture.

Zatorej, četudi vas morda zasrbi in zaščemi, Himalaja ni za vsakogar. Osebno sta me v zadnjih dveh letih streznila tako Highlander pohod po Julijskih Alpah kot tudi ponovna osvojitev Triglava. Nič ni tako preprosto, kot se mogoče zdi in kot pravijo drugi. Za začetek je potrebna zelo dobra fizična pripravljenost, potem psihična trdnost in osredotočenost, kvalitetna in ustrezna oprema, potem pa še kanček sreče. No, tudi dobra družba vsekakor pomaga. Pa začnite morda kar na domačem pragu in šele potem odidite spoznavat svet …

Viki Grošelj ni pesnik, kot je bil Nejc Zaplotnik in ga gore duhovno ne opijanijo kot so Tomaža Humarja, je pa odličen pripovedovalec zgodb. Kot sem zapisal nekje v uvodu – goro vidiš, čutiš in si v njej. In vse, kar se okrog dogaja. In vesel sem, da nam v Mojih 33 odprav res uspešno pričara ves čar in lepoto videnega in doživetega.

Buča, 2023

Nihče nikogar ne spozna

Katarina Gomboc Čeh je pri tridesetih letih napisala in izdala svoj prvi roman, kar je prej izjema kot pravilo in si za nameček zaslužila oznake »slovenska Sally Rooney«, kar – pa naj vam je Rooney všeč ali ne; nekaj pomeni. A veliko več kot oznaka pomeni to, da je napisala zanimiv in berljiv roman.

Primerjave in oznake so seveda lahko problematične, pogosto tudi dvorezen meč – vsekakor gre za nek nov val pisateljic, nov način pisanja in podajanja zgodb, ki pa vsem ni všeč in bodo knjigo že iz tega razloga pustili pri miru. Težava, ki jo imam osebno z uspešno irsko pisateljico je predvsem ta, da se mi prevečkrat zdi, da sicer veliko govori/piše, pove pa bore malo. Ali je svet mladih, svet bodočih voditeljev res tak?

Pri Nihče nikogar ne spozna tega občutka nisem dobil, pri čemer je vsekakor pomembno to, da je avtorica dogajanje postavila v slovensko okolje, najbrž tudi v svet, ki ga sama dobro pozna (pevski zbori oz. petje, humanistične vede s poudarkom na antropologiji), v katerem nastopajo takorekoč njeni vrstniki in ki se za nameček vrti okrog tematike, ki se je slovenski avtorji radi izogibajo, bo pa postala vse bolj pereča tudi v svetu mladih – spor med levimi in desnimi. Potem je tu še begunska kriza (zgodba se dogaja v letih 2015 in 2016), nesrečne ljubezni, zapleteni medprijateljski odnosi, nesmiselni družinski spori in nabor tematik je izredno dolg.

Ob zaključku branja sem tako pomislil na besedo, ki se omeni tudi v samem romanu, v povezavi s partituro Cirila Šavlija za pesem Svetlane Makarovič, ki jo mora zbor, v katerem poje glavna junakinja Maša, zapeti – pretenciozno. Če povlečem še eno vzporednico z Rooney – slednja je ponavadi omejena na le nekaj junakov, stranskih likov je res malo in so res zgolj stranski, obravnavanih tematik pa je manj. Tako da priznam, da me je Nihče nikogar ne spozna kljub vsemu pritegnil mnogo bolj, pa tudi bral sem vse skupaj lažje in hitreje.

Okvirna zgodba – Maša je študentka antropologije, poje v ženskem pevskem zboru, rada posluša otožno glasbo Lane Del Rey in podobnih. Ima starejšo sestro Urško, ki ravno tako poje in se pripravlja na skorajšnjo poroko z izbrancem Andrejem. Izhajata iz družine, kjer so krščanske vrednote zelo pomembne. Mašin recimo antipol in kot tak drug osrednji lik, je Maks, ravno tako študent antropologije, ki pa življenje jemlje veliko bolj zlahka, tudi zato, ker prihaja iz ugledne družine in je malce privilegiran. Za razliko od Maše, je njegova družina bolj levičarsko usmerjena, zato ne preseneča, da se Maks odloči, da bo šel na vrhuncu begunske krize pomagat beguncem v Dobovo in si vse bolj širi obzorja z raznolikimi vplivi, ki z begunci prihajajo k nam. On je tisti, ki izjemno veliko govori, se rad spušča v dolge debate in stoji za tistim, kar govori in v kar verjame. Maša je takorekoč od malega zagledana vanj, saj sta bili družini svojčas tesno povezani, dokler ni na neki točki prišlo do hudega spora. Zagotovo se lahko vsi spomnimo česa podobnega, kajne? In tako se glavna zgodba vrti okrog tega, ali se bosta Maša in Maks zbližala, kako zelo bodo nanju vplivale odločitve in nesoglasja njunih staršev ter seveda vseeno vera v neke doktrine, ki so jima vcepljene.

Lik, ki zgodbo pošteno pretrese, je Sara. Ta se takorekoč od nikoder pojavi na vajah, saj pevski zbor potrebuje pevke, njena sestrična Ivana pa je skoraj desna roka zborovodkinje Agate, ki zbor vodi z recimo kar trdo roko. Malce odmaknjena, poje sicer tudi v indie zasedbi, se hitro poveže z Mašo, včasih vrže kakšno poleno na šibak ogenj, drugič na skrivaj kakšen plamenček tudi zelo na hitro ugasne in kot na neki točki ugotovi Maša – ona je njej povedala zelo veliko, sama pa o Sari ne ve prav veliko. Ja, obstajajo osebe, ki se v naših življenjih pojavijo z nekim razlogom, pa izginejo in se morda nikoli več ne vrnejo, pustijo pa v nas nek nenavaden, praviloma pa kar trajen odtis. Naslednji tak lik je Blaž, Prekmurec, ki ravno tako študira antropologijo, pa čeprav ve, da predvsem v domačem okolju s to izobrazbo ne bo imel kaj počet. Zagledan je v Mašo, med njima preskakujejo iskrice, a vedno je nekje blizu Maks. Ali Sara.

Zborovodkinja Agata je tu ravno tako z neko svojo zgodbo, usodo in pomenom – malce starejša od glavnih likov, a s svojo predanostjo poklicu na nek način zgled, po drugi strani pa tudi skoraj najbolj negativen lik. Med njo in dekleti je generacijski razkol pri dojemanju profesionalizma, resnosti, pripadnosti, odnosa, spoštovanja, delovnih navad, življenja kot takega. Tisti, ki smo od Agate še nekoliko starejši, se bomo v njej – pa čeprav je tudi med nami generacijska razpoka!, najbrž prepoznali, v njeni čudni poziciji in seveda v odnosu, ki ga imajo do nje ostala dekleta, celo njen mož in sodelavci. Njene frustracije in tegobe so nekaj povsem drugačnega od tistih, s katerimi se spopadajo pevke, pa čeprav to ne pomeni, da so njihove manj pomembne.

Življenje pa gre dalje, ljudje se spreminjajo, enako tudi njihove vloge – v svetu in življenju drugih. Maša z vsakim dnem bolj spoznava in odkriva, kako malo ve o ljudeh, da niti sebe ne pozna najboljše in da je na nek način tujec. Sam sebi in vsem drugim. Vsekakor še ena od izstopajočih značilnosti današnjega sveta – po eni strani se nam zaradi družbenih omrežij, dosegljivosti in dostopnosti zdi, da vsi vemo vse o vseh, ampak … kako resničen je e-svet v primerjavi z dejanskim? Vsekakor bi bila tema zelo zanimiva za kakšno antropološko raziskavo – Razvoj človeštva od gorjače do pametnega telefona. Razvoj ali zaton?

Nihče nikogar ne spozna je vsekakor zanimivo branje. Osebno me je poleg preobilja močnih likov in preširokega področja čeprav povezanih tematik zmotilo tudi to, da recimo Blaž in Sara na neki točki izgineta. Sicer se na koncu znova pojavita, a se mi je t. i. »ghosting« zdel kar pretiran. Tudi to, da avtorica ponekod uporablja povsem domače in slengovske izraze, malo kasneje pa isto stvar opisuje z neko slovnično pravilno obliko, mi je malce štrlelo ven – npr. če je joint enkrat joint, naj naslednjič ne bo zavitek, da potem razmišljaš kakšen zavitek so si podajali. Recimo tudi, da sem kar pogosto priča pogovorom 20 in nekaj letnikov, pa se tako – niti strokovno, niti poglobljeno, niso sposobni pogovarjati. In tako kot sem prej opisal Saro, se mi je na trenutke zdelo, da je tudi sama avtorica kakšen zanimiv zgodbovni plamenček pogasila, še preden bi lahko zagorel, bi pa najbrž lahko napisala še 300 strani. No, glede na to, kako je zgodbo sklenila, ni nemogoče, da se bo k likom še vrnila.

Skratka, oznake pustite pri miru, ker Katarina Gomboc Čeh ni »slovenska Sally Rooney«, je pa hudimano dobra pisateljica in osebno se veselim njenih prihodnjih del. Njen romaneskni prvenec nam na zanimiv način odstira zastor v življenja in razmišljanje generacije, ki se je rodila v začetku devetdesetih in ki počasi prevzema – oziroma bi morala prevzemati; vajeti v svoje roke. Preberite, presodite še sami …

Cankarjeva založba, 2024