(brez naslova)

Noč

Novela Sare Gordan s kar nekaj avtobiografskimi elementi in s katero se bodo zlahka poistovetili starši, ki imajo vedenjsko problematične otroke ali pa takšne z zdravstvenimi težavami. Glavna junakinja Noči se pravzaprav sooča z obojim, za nameček pa še z lastnimi zdravstvenimi težavami.

Noč je spet en tak »zoprn« primer, ko bi lahko kar na dolgo pisal, kako dobro razumem stisko mame, ki čaka in išče svojo najstniško hči, umira od skrbi, razmišlja, kaj storiti, prepoveduje in kaznuje, se sramuje, je popolnoma nemočna in pač na koncu začne posegati po strokovnih oblikah pomoči ter se sprijazni tudi s tem, da dom za njeno 14-letni hči ni več primeren. Takorekoč vse od naštetega sem prestajal tudi sam (le da je bil v mojem primeru sin in ne hči).

Noč se začne nekoliko bolj dramatično in udarno, kot se potem nadaljuje, saj zajadra že kar v melodramatičnost, na trenutke deluje celo malce monotono in razvodenelo, sam pa sem ves čas pričakoval, da nas bo v nekem končnem preobratu čakala še hčerina izpoved, zakaj pravzaprav počne, kar počne. Torej v prvi vrsti beži. Na začetku spoznamo panično mamo, ki išče svojo 14-letno hči, sladkorno bolnico, ki je pač odšla od doma, se ne odziva na telefonske klice in nihče od njenih prijateljev ne ve, kje je. Pripovedovalka aktivira pravzaprav vse, da bi jo našli in obenem razmišlja, v kakšnem stanju bodo hči našli oz. se bo prikazala doma. Če, seveda.

No, potem pa skrene v obujanje spominov – kako je spoznala Francoza (najstničinega očeta), živela med Parizom in Stockholmom, se nato ustalila, zanosila, splavila, napisala knjigo, znova zanosila in bralec dobi občutek, da je bilo morda na nek način zapisano v zvezdah, da bo to problematičen otrok. (Tudi tukaj se lahko poistovetim). Hčerki odkrijejo sladkorno bolezen, pri mlajšem sinu kasneje odkrijejo srčno napako, nemalo zdravstvenih težav ima tudi sama.

Nekje vmes že lahko izluščimo, da hči prestaja tipično (a veste, kako starši najstnikov, sploh, če so problematični, sovražimo to besedo?!) najstniško fazo, ko se upira staršem in dela vse, kar je v njeni moči, da bi starše spravila ob živce, se jim na nek nenavadne način maščevala in bila kar čim dlje od njih. Bi pa seveda doma živela, cele dneve spala, bila na telefonu, ne bi hodila v šolo, zvečer bi se družila s prijatelji in prijateljicami (podobno uporniškimi in neprilagodljivimi oz. preprosto najstniki), ostajala dolgo v noč in se zabavala. Ker, kdaj, če ne sedaj?! Menda ne pričakuje, da si bo tudi ona zapravila življenje z brezvezno izobrazbo, zaposlitvijo, ki jo bo onesrečevala in po možnosti še s kakšnim otrokom? Ja, za (naše) najstnike je življenje tako neverjetno preprosto.

Glavni antijunakinji, 14-letni najstnici, je pravzaprav vseeno, da ima hud diabetes, da mora paziti na prehrano in še bolj na pijačo, imeti s seboj zdravila in da njena brezbrižnost starše spravlja dobesedno ob živce in da ona pač ni edino živo bitje, za katerega je treba skrbeti oz. mora skrbeti njena mama, poleg nje mama še dvema otrokoma.

Mama se – sprijaznjena z nemočjo, vmes seveda pregori oz. izgori, kar na njeno splošno in mentalno zdravje ne vpliva najboljše; obrne na strokovnjake in hči najprej namestijo v enem in potem, ko se ne drži pravil, še v drugem zavodu. Pomaga? Ja, a ne za dolgo. Otroci so v takšnih primerih veliko bolj fleksibilni in hitreje najdejo načine in vzvode, da si bivanje kjerkoli že prilagodijo in ukrojijo glede na svoje želje in potrebe. (In ja, govorim iz lastne izkušnje). Starše seveda razžira slaba vest, se nenehno izprašujejo in si močno želijo, da bi bilo vsega skupaj vendarle konec in bi lahko znova zaživeli kot običajna družina. Čeprav, kaj pa je danes običajna družina oz. katera družina nima težav? Le da jih nekateri priznajo in so sposobni o njih govoriti, drugi pa vse skrivajo, da bi le bili videti običajni, če že ne kar popolni.

Lahko bi rekli, da je Noč pravzaprav izpoved obupane matere in obenem pismo hčerki, kjer pojasnjuje, zakaj je povlekla določene poteze oz. kaj jo je do tega privedlo. Noči, kot jih opisuje Gordan, so lahko neskončno dolge, zgodi se lahko vse, tudi nepričakovano in predvsem najbolj nezaželeno za starša – klic, obisk, slaba novica. In vse to je avtorica odlično vključila v to pripoved, ki se vam utegne zdeti kot vtiranje soli v že tako razbolelo ramo.

Mladinska knjiga, 2024

Otok pogrešanih dreves

Obstajajo avtorji, pri katerih veš, da ne moreš zgrešiti in med novejšimi avtorji je med njimi vsekakor Turkinja Elif Shafak, mojstrica pripovedovanja in tkanja čarobnih zgodbenih niti.

Otok pogrešanih dreves je bil kar nekaj časa na moji polici in morda je naključje (morda pa ne), da sem knjigo v roke vzel potem, ko sem zaključil z branjem romana Prod naše Barbare Cerar. V Produ je ena od pripovedovalk reka, v Otoku pogrešanih dreves pa figa. In če sem občudoval globok in pridevnikov poln pripovedni tok reke v Produ, sem ob razvejanem, dehtečem in bogastvu polnem besednem šumenju krošnje fige v tokratnem primeru, ostal brez besed.

Glavni prizorišči dogajanja sta dve, tako kot sta dva tudi pripovedna tokova – konec drugega desetletja 21. stoletja smo v Veliki Britaniji, okrog leta 1974 pa na Cipru. Zgodbo ‘zdaj’ pripoveduje 16-letna Ada Kazantzakis, pomembno vlogo imata še njen oče Kostas in pa teta Meryem, ki jo Ada pravzaprav vidi prvič v življenju. Ter seveda figa, ki raste na njunem vrtu. Zgodba ‘nekoč’ se osredotoča na dogajanje na Cipru, tam imamo Defne, mlado Turkinjo in muslimanko ter Kostasa, Grka in kristjana. Glavno prizorišče je taverna Pri veseli figi, ki jo vodita partnerja, grški in turški Ciprčan, Yiorgos in Yusuf in kjer so vsi dobrodošli in sprejeti.

Ciper, tisti problematični otok, razdeljen na turški in grški del, nam je danes znan predvsem kot idiličen turistični sredozemski biser, za mnoge tudi davčna oaza, a iz zgodovine nam je (najbrž) znano, da gre za eno spornih poglavij in problematičnih območij v zgodovini Evrope. Podobnosti bi najbrž lahko vlekli z nam bližnjo in bolj znano Bosno in Hercegovino, marsikaj o žalostni usodi pa boste izvedeli iz tega romana.

Najbrž vam je bolj ali že jasno, da je Otok pogrešanih dreves ljubezenska zgodba. O prepovedani ljubezni med Turkinjo in Grkom, ki se morata skrivati, prikrivati, tajiti in lagati. Defne ima na svoji strani sicer sestro Meryem, ki razume (ne pa tudi odobrava) ljubezni, a tudi zelo strogo in tradicionalno družino, medtem, ko ima Kostas ob mami zgolj dva brata, ki živita vsak v svojem svetu, a vse bolj očitna (prepovedana) ljubezen tudi njegovi mami ni po godu. Tu je na srečo taverna Pri veseli figi, kjer mlada zaljubljenca (kot še mnogi drugi) najdeta zavetje za prepovedano ljubezen …

In tik preden v Nikoziji stvari postanejo res nevarne (in že tako se zdi, da gre za ogenj smodnika, ki bo vsak čas eksplodiral in sejal škodo vsenaokrog, ne glede na to, ali so blizu Grki ali Turki), mora Kostas na zahtevo svoje mame k stricu v London. Pravzaprav nima niti možnost, da bi Defne karkoli sporočil, ona pa osupla spozna, da je v vrtincu vojne ostala sama. Kostas se leta kasneje vrne, na takorekoč opustošeni otok, kjer se Defne ukvarja s prepoznavanjem in iskanjem pogrešanih oseb, odkrivanjem grobov in grobišč. Bo ljubezen znova vzcvetela in ali bo zaljubljencema tokrat dano živeti skupaj? Glede na to, da je glavna akterka v današnjem času njuna hči Ada, je odgovor seveda da, a pot do tja ni tako zelo preprosta ali enostavna.

Ključna je seveda figa. Središče taverne Pri veseli figi in njen zaščitni znak, ki nam skozi pripoved pripoveduje o sožitju in prijateljstvu dreves, živali in ljudi. Ali nam pripoveduje o nesmiselnosti sporov, prepirov, sovraštva in vojn? Vojna (skoraj) uniči ponosno in več sto let staro figo, reši jo Kostas in figa je poleg Ade in Kostasa (ter na nek način tudi Meryem) edina preživela nesmiselni spor in na koncu bo bralcu jasno, zakaj ji Kostas tudi petdeset let kasneje posveča toliko pozornosti. In naj vas ne preseneti, da je avtorica poglavja poimenovala Otok, Kako zakopati drevo, Korenine, Deblo, Veje, Ekosistem in Kako odkopati drevo.

Priznam, da imam pri Elif Shafak velikokrat težavo. Sladko težavo, bi lahko rekel. Njen način pripovedovanja, gradnje in prepletanja zgodbe, kjer ima vsaka beseda svoj pomen, stavek pa smisel ter težo, je pravzaprav neverjeten. Mojstrski in občudovanja vreden. In preprosto ne vem, kaj reči drugega kot »preberite jo«. Mislim, da je Tolkien zapisal »zgodba, stara stoletja« in to vsekakor drži za Otok pogrešanih dreves – zgodb o prepovedanih ljubeznih (pa ljubezen med Kostasom in Defne ni edina prepovedana) je v zgodovini človeštva zapisano ničkoliko. Bistveno pa je, kako je zapisana in koliko emocij prebudi v nas. V tem primeru se lahko zgolj globoko priklonim.

Sanje, 2023

Jaz sem Gaj

Mladinska povest Vinka Moderndorferja s podnaslovom ‘O tem, kdo sem, kakšen sem. In podobno.’ je pripoved o odraščajočem Gaju, njegoiv (na videz) popolni družini skoraj vseh težavah, ki dandanes spremljajo najstnike.

Vinko Moderndorfer je eden tistih slovenskih pisateljev, ki zna vedno na zanimiv in razmeroma sodoben način prepričljivo ustvariti like in zgodbe, praviloma pa se dotakne tudi tabuiziranih tem. In tudi v Jaz sem Gaj je tako – medvrstniško nasilje, istospolna ljubezen, težavni in težko razumljivi medosebni odnosi, med vrsticami potrebna šolska reforma in permisivna vzgoja. Vse to na manj kot sto straneh!

Gaj je 15-letnik, živi z mamo in očetom. No, predvsem z mamo, saj je oče zelo zaposlen arhitekt, ki dneve in noči dela v svojem arhitekturnem biroju in tam pogosto tudi prespi. So se komu že prižgali alarmi? Gaju so se nekoliko pozno, razkritje je bilo presenetljivo in vam ga – kot je pri meni to v navadi; seveda ne bom izdal. Mama in oče se imata zelo rada, se nikoli ne prepirata in čeprav mora Gaj priznati, da so več kot očitno drugačni (saj veste, biti normalen je danes drugačno), se imajo radi in so srečni. Pa čeprav Gaj včasih opazi, da mama joče in si sam želi, da bi oče z njima preživljal več časa. Lahko bi rekli, da je Gaj drugačen (o drugačnosti dve vrstici višje) – rad bere knjige, zbira papirnate serviete, ne mara športa in ni navdušen nad alkoholom.

Gaj je bil žrtev medvrstniškega nasilja. Pri devetih letih! Posledično je zamenjal razred in osebno imam tukaj prvi pomislek pri sami zgodbi, saj je takih zgodb (žal) veliko preveč in menjava razreda v takih primerih ni dovolj. Včasih celo menjava šole ne, ampak pride celo do selitev. Ker, ko otroci enkrat nekoga vzamejo na piko, se ta pika ne bo zbrisala do zadnjega dne osnovne šole in predvsem žrtve lahko le upajo, da se s svojimi »mučitelji« ne bodo srečali še v srednji šoli, ker se bo zgodba zagotovo ponovila in najbrž še stopnjevala. In razlog nasilja? Gaj je bil za pusta Barbika. Odlična in popolna Barbika in za svoj kostum je celo dobil prvo nagrado. Ampak, da je fant pri 9-ih Barbika … saj veste, kako gre to, kajne? Skupina fantov, ki so bili gusarji, ga povabi v stranišče in tam skoraj ubije. Ne, ni šala – otroci so RES tako kruti in žal tudi brez občutka. Ja, tudi v četrtem razredu!

To nasilje je trajalo nekaj časa, dokler ga ni prekinila, pravzaprav odkrila Gajeva prijateljica Mojca in sledi tisti najbolj žalostni del – Gaj je bil tisti, ki se je počutil najbolj krivega. Zagotovo je v pripovedi pretiraval in otroci že niso tako kruti. In ko vmes avtor navrže še en drug primer, ko je bil nemiren učenec, ki je motil pouk, poslan iz razreda, naslednji dan pa je v šolo prišel z očetom, odvetnikom, ki je šoli očital, da je njegovemu sinu onemogočila pravico do obiskovanja pouka. In smo tam. Živimo v času, ko družba zagovarja in brani nasilneže. Mogoče ne družba, njihovi starši pa – saj poznate tisto »Naš pa že ni tak!«. Družba, ki je učiteljem vzela avtoriteto ter pravice in moč podelila otrokom. In če mislite, da ni tako, se motite!

Mogoče sem se preveč osredotočil na ta del pripovedi, ampak sem človek, ki prezira nasilje (mogoče sem v tem celo podoben Gaju) in katerega otroci so bili (sicer manjše) žrtve nasilja, predvsem pa o takih in drugačnih oblikah nasilja veliko slišim. In dokler bo tako, sploh pa dokler učitelji ne smejo ukrepati in imajo celo šole kot institucije zvezane roke, se nam slabo piše. In čez deset in petnajst let bodo našo družbo, našo državo vodili »bullyji«.

No, in naj ne pozabim, da je Gaj še enkrat žrtev nasilja, ko mu sošolec (ki mu Gaj prijazno pomaga pri testih iz matematike, saj bi imel sicer nezadostno) trikrat v telo (dvakrat v telo in enkrat ciljano v glavo) močno vrže žogo. In NE, trikrat zapored nekomu žoga ne uide iz rok in NE, besede »Čudno me je gledal.« ni izgovor, sploh pa ne razlog. Tisto, kar Gaj izpostavi v svojem dnevniškem zapisu in opisu nasilja – spregovorite. Naj vas ne bo strah. Mogoče vas učitelji ne morejo ustrezno zaščititi, zagotovo pa vas bodo/bomo starši.

Ljubezen je še ena od tem, ki se je avtor spretno loti v zgodbi – Gaj ima najboljšega prijatelja Aljaža, ki je zaljubljen v Gajevo prijateljico Mojco. Mojca je zaljubljena v Gaja. Gaj je (mogoče) zaljubljen v Majo, za katero se zdi, da je zaljubljena v Aljaža. Klasičen, mogoče na trenutke že kar preveč zrel in adolescentni ljubezenski štirikotnik, v katerem je najbolj zmeden prav Gaj. Po nekaj zmede, alkohola, neobičajnih poljubih, izogibanja in pogovorih se tudi ta zgodba sicer postavi na svoje mesto.

Tisto, kar sem pozabil omeniti oz. sem navrgel nekje vmes – Jaz sem Gaj je pisana v obliki dnevnika. In ja (namišljen zavzdih), Gaj je čuden, saj je fant in piše dnevnik. In to ne na telefon ali računalnik, ampak ga dejansko piše v zvezek. In to, da se po ilustraciji sodeč zdi, da ima zvezek mavrično platnico, ni naključje. Ali pač? Kar nekaj presenečenj vas čaka, tako da ne sklepajte prehitro.

Kaj me je pri sicer res zanimivo in takorekoč odlični zgodbi zmotilo? Gaj se večino časa zdi zelo pasiven, miren in pošten fant, ki pa ga na neki točki preplavi vsa odločnost tega sveta, postane aktiven, odločen in zna tudi izbruhniti. Sprememba, ki preseneti in bralec se nehote vpraša, ali je kje kaj izpustil. Tudi prelomno praznovanje prihoda novega leta se zdi kot blisk nevihte sredi spokojnega poletnega dne, ko na nebu ni niti oblačka. Tričlanska družina, za katero se zdi, da se drži sama zase, ima nenadoma polno hišo ljudi in za nameček otroke/najstnike pustijo v mesto, da bodo tam pričakali novo leto. Kako in od kod ta sprememba? To, da imamo kot glavno komunikacijsko orodje med mladimi naveden Skype (to res še kdo uporablja, razen zakrnelih podjetij, ki so do covida-19 posle najbrž sklepali prek faks naprav?), je sploh neobičajno, čeprav letnica dogajanja ni navedena, pa vseeno – sem oče trem najstnikom in mislim, da med to populacijo Skype ni bil nikoli izstopajoče komunikacijsko orodje.

Ampak dobro, mogoče sem to le jaz in kdo drug vsega tega ne bo niti opazil. Jaz sem Gaj je ena tistih odlično napisanih knjig, ki bo kljub spodrsljajem prepričala tako ciljno skupino (mladostnike) kot tudi njihove starše in je še kako pomembna predvsem zaradi nagovarjanja omenjenih in opisanih, žal vse preveč prisotnih mladostniških zagat in težav.

Založba Pivec, 2024

Lipitsch

Prvenec Ane Marwan mi je v roke prišel bolj ali manj po naključju in že sedaj lahko zapišem, da je Lipitsch ena tistih knjig, med branjem katere sem se večkrat vprašal, zakaj jo sploh berem.

Potemtakem sledi logično vprašanje – ali je Lipitsch slaba knjiga? Pravzaprav ne. Ali je morda tako zelo dolgočasna? Tudi tukaj moram priznati, da ne. Spregleda vse še tako očitno signale, ki jih samotarski ljudomrznež Karl Lipitsch nepričakovano prejema s strani simpatične sosede Mathilde, vmes pa na dolgo in široko razpravlja o marsičem in o ničemer. Lipitsch je najbrž ena tistih knjig, ki te prepriča ali pa pač ne. In mene ni. Zdi se mi kot neizmerno dolga predigra, zares kratek trenutek olajšanja in vznemirjenja, potem pa smo priče zelo nenavadnemu zaključku.

In če začnem na začetku – Karl Lipitsch je ljudomrznež. In priznam – v marsičem sem se z njim zlahka poistovetil. Potem na neki točki v njegovo življenje vstopi Mathilde, ki se zdi kot paleta najbolj pisanih barv in Lipitsch se zelo dolgo otepa kakršnekoli pozornosti ali povezanosti z vsiljivo sosedo. Kje je našla prav njega? Spregleda vse še tako očitne signale in namige, deluje zelo odbijajoče in nezainteresirano in seveda na neki točki ugotovi, da mu Mathilde postaja všeč. Takorekoč bogokletno!

Še več – kadar je v bližini kakšen moški, ob katerem je Mathilde sproščena in nasmejana, da ne rečem celo koketna, se v Lipitschu prebudi celo ljubosumje. In po nekaj mukotrpnega okolišenja in zanikanja, bi lahko celi rekli, da sta za kratek (ampak res zelo kratek!) hip postala par. In ker Lipitsch tega ni mogel niti dojet, niti razumet, kaj šele živet, se je njuna skupna pot kaj hitro zaključila. Potem spet sledi nekaj ljubosumja in ogromna nekega filozofiranja, ki nima nobenega pravega smisla.

Torej, če povzamem – Lipitsch je eden tistih osamljenih ljudi (nalašč ne pišem samo o moških, ker iz lastne izkušnje poznam kar nekaj takšnih oseb ženskega spola!), ki si želi bližine nekoga, čeprav mu samota povsem godi. Seveda se ves čas samo izprašuje, kaj je z njim narobe, potuje z norim vlakcem smrtnih misli, popolnoma zaverovan v svoj prav in neko »mantro« ter povsem obupan. In ko se vendarle pojavi nekdo, je treba storiti pravzaprav vse (narobe), da bi to osebo odgnali. Kot naši daljni predniki, ki se najprej tolčejo po prsih, kako mogočni in popolni so in celo privabijo samice, potem pa jih s podobno primitivnim obnašanjem odženejo in se znova tolčejo po prsih. Boli? Najbrž boli.

In če sem iskren – sem se tudi sam v marsikateri značajski značilnosti Karla Lipitscha prepoznal. Tudi sam sodim v skupino ljudi, ki ne marajo preveč ljudi. Sploh ne kar vseh in vedno. Rad imam samoto in znam v njej uživati, ponuja mi prostor za razmišljanje, ustvarjanje in nenazadnje mir. Po 25 letih – zveze, zakona in po ločitvi še dveh zvez; sem sam. Rad rečem, da sem srečno sam. Srečno in srečen. Ker se počutim dobro, pa to ne pomeni, da si želim biti sam do smrti. Nikakor. In ni nemogoče, da kdaj spregledam kakšen očiten znak (v tem sem bil vedno obupen!), ampak sem obenem tudi v obdobju, ko ne bom »rinil« v razmerje zgolj zato, da bom z nekom. Tega pač ne potrebujem.

Knjiga, kjer sem se lahko poistovetil z glavnim junakom, pa mi vseeno ni bila všeč? Točno tako. Lipitsch (junak) mi je šel na živce. Ničkolikokrat sem si med branjem rekel »Kakšen bedak!«. Pri Lipitschu (knjigi) pa me moti to, da se mi vse skupaj zdi nekoliko razvlečeno in s posameznimi povsem nepotrebnimi deli. Roman zaradi forme in ne zaradi vsebine? Čisto mogoče. No, in naj se vrnem še k začetnemu očitku neizmerno dolge predigre – nemogoče se mi zdi, da bi se dva zrela in odrasla človeka tako dolgo »otipavala«, se vikala in »preverjala« teren. Zdi se, kot bi nekdo zgodbo iz polovice 20. stoletja želel prenesti v 21. stoletje, ker verjemite – ne dogaja se le med najstniki, da med dvema osebama zelo hitro »klikne«, sploh, če so v zrelih letih. Ta začetna faza ne traja v nedogled, sploh pa ne toliko kompliciranja, filozofiranja in celo spodkopavanja.

In na tej točki se mi zdi, da je Marwan v celoti spodletelo. Marsikaj deluje zelo življenjsko in vsakdanje, vse skupaj pa popolnoma neresnično in »nategovanje« bralca, ki si vendarle želi nečesa konkretnega. In tega ne dobi. Na koncu vse skupaj še dodatno zvodeni v nekem (najbrž le izbranim) filozofiranjem. Žal, ampak Lipitsch se mi zdi ena tistih knjig, ki jo pozabiš veliko hitreje, kot si jo prebral. Spominja me na moderno pop glasbo – mogoče pesmi lahko brez težav poslušaš na radiu in celo nekaj slišiš v njih, kot celota, kot album, pa ne funkcionirajo.

Beletrina, 2023

Diši po dosegljivem

Generacijski roman Monike Žagar utegne biti za mlajše bralce skoraj nerazumljiv, za generacijo X pa mogoče opomin, da konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih le ni bilo vse tako, kot so nam govorili (stari) starši oziroma da je bilo zelo odvisno, na kateri strani si bil.

Naslovnica romana Diši po dosegljivem je zanimiva kombinacija neke družbene sivine tistega časa, barvitih »vsiljivcev« v podobi umetnosti in mladih, mimo vas pa ne bi smela iti niti rdeča petokraka zvezda in »zloglasna« kratica CK. Žagar, ki je roman pisala na podlagi lastnega odraščanja in študiranja v »divjih« časih, je pravzaprav zajela vse to.

Glavna junakinja je Marjana, ki iz rodne Obale odide študirat v Ljubljano, skupaj še z nekaj sotrpini kaj hitro ustanovi »komuno« v Mednem, kjer imajo več svobode, a nič manj obveznosti, zaradi različnih značajev in zanimanj do njima prihaja do povsem pričakovanih trenj in tudi bolj ali manj konstruktivnih debat.

Seveda je to obdobje, ko se odvija vojna v Vietnamu, ko so čete Varšavskega pakta vdrle v Češkoslovaško, politično-družbene spremembe pa so se odvijale tudi v tedanji Jugoslaviji, ki se odmika od izrazito komunistične Sovjetske zveze, a državi s trdo roko še vedno vlada Josip Broz – Tito, seveda z izdatno pomočjo tajnih in represivnih organov. Prav zanimivo bi bilo brati podoben vpogled v družbo in stanje duha deset let kasneje, ko je Tito umrl, ko so se pojavili punk in Laibachi ter so mišice po tedanjih socialističnih republikah začeli kazati novi obrazi.

In kot omenjeno, naslovnica imenitno odseva takratnega duha. Na eni strani imamo to (represivno) in dušečo sivino, ki jo predstavlja oblast in ki kaznuje in preganja vse napačno misleče (kaj je napačno, si seveda vsak predstavlja po svoje), pa čeprav je tudi iz zapisanega jasno, da je bila Jugoslavija v tem oziru izjema med komunističnimi državami oz. državami vzhodnega bloka – mladi so lahko potovali, junakinja je bila med drugim v Parizu, Nemčiji in Londonu, kjer je kratek čas tudi študirala oz. nadgrajevala svoje znanje, študirali, v tujino so hodili na koncerte, se umetniško izražali, gospodinjstva so dobivala telefonske priključke, barvne televizorje, pralne stroje itn.

A seveda se včasih med vrsticami in drugič povsem odkrito čuti, da so pritiski bili in da so ti pritiski mnoge tudi zlomili. Umetniško izražanje je bilo dovoljeno, a v mejah normale in spodobnosti in seveda v skladu s sprejetimi normami. Študentska gibanja so imela nemalo težav, saj je bilo jasno, da svobodomiselnost in povezanost mladih lahko povzroči »težave«, zato je oblast to prekinjala tako s pomočjo ovaduhov, pritiski na starše in tajnimi službami, ki so uporabljale vse mogoče (tudi nasilne) prijeme. Zahod, razvrat in demokracija so bili kar preblizu in seveda zelo nevarni.

Poleg komune v Mednem, kjer so se junaki trudili živeti povezano, svobodno, samooskrbno in ekološko, so poleg fakultet, predavalnih in gledaliških odrov tudi kultne lokacije, kot sta bili Šumi in Ferant, v stranskih likih pa boste zagotovo prepoznali številne še danes pomembne in vplivne ustvarjalce.

Vsekakor je zanimivo brati in razmišljati o stanju duha v tem oddaljenem času in prebrati marsikaj preroškega – kaj se bo dogajalo v Jugoslaviji, ko bo enkrat umrl Tito, v kaj se bo z leti in desetletji spreminjal svet, spremljati hipne ljubezni in površna razmerja, nenavadna, a krhka prijateljstva, nedosegljive ideale staršev … Potovanja »na štop«, razmeroma svobodna uporaba (mehkih) drog, neobremenjenost s kontracepcijo, obiskovanje koncertov (videti recimo Rolling Stonese v Hyde Parku, Led Zeppelin ali pa Grateful Dead na takorekoč vrhuncu ustvarjalne moči itn.) in sproščena razpravljanja in razmišljanja o npr. Hessejevemu Stepnemu volku ali pa pomenu in vlogi Virginie Woolf v sodobni literaturi, še bolj pa v svetu, ki ženskam še vedno ni bil naklonjen. Kar nekaj prostora je namenjenega tudi pravicam in vlogi žensk, tako v Sloveniji kot Jugoslaviji, kjer je tedaj veljalo prepričanje, da ženska sodi predvsem za štedilnik.

Diši po dosegljivem je vsekakor odličen dokument časa, ki pa se ga vsak spominja (vsaj malo) drugače. Vsekakor tudi zanimiv spomin za tiste, ki so rojeni po drugi svetovni vojni in malce mlajše, vsi ostali pa se opisanih časov najbrž spominjamo zelo drugače in različno. Otroci funkcionarjev in otroci delavskih družin imajo zagotovo zelo različne predstave. Tisti, ki so študirali in bili aktivni v študentskih gibanjih imajo prav gotovo povsem drugačen pogled od tistih, ki so šli po osnovni (ali mogoče po srednji) šoli takoj delat in so si hitro ustvarili družine. Lahko bi govorili o volkovih in ovcah, pastirjih ter malih in velikih bogovih, zagotovo pa boste dobili občutek, kako zelo dosegljivo (ali pa je po tem zgolj dišalo?!) je bilo vse tisto, kar smo zares dobili desetletja kasneje in za kar se je izkazalo, da morda le ni tako zelo dišalo.

Mladinska knjiga, 2022

Prod

Igralka Barbara Cerar me je presenetila s prvencem Pretežno jasno in čeprav sem bil opozorjen, da je Prod nekaj povsem drugačnega, v eno e gre dvomiti – Barbara Cerar je odlična pripovedovalka in pisateljica.

Lahkotna, humorna, življenjska in zanimivo prepletena Pretežno jasno nam je ponudila predvsem zgodbo Olge Vrabec, ki se je spopadala z lastnimi neuspehi, travmami, obenem pa tudi njenimi sosedi in znanci. V Produ je storila precejšen korak naprej, saj zgodbo romana pripoveduje reka, skozi spomine na otroštvo jo pripoveduje pripovedovalka in potem je tu še zgodba dveh sprtih mest in številnih junakov.

Na nek način se zdi, da je reka tista, ki vse skupaj združuje, a tudi ločuje in nisem se mogel premagati, da ne bi med branjem nemalokrat pomislil na Kreslinovo Reko in verze: »Če se vprašalo bo, kaj bi rad bil / Kaj bi rad bil, če bi še enkrat živel / Rad bi bil reka, voda in led / Ko stopiš vame, objameš ves svet.«

In če je pripoved reke povezovalna, se zdi, da je tista fantazijska o dveh mestih nosilna. Na eni strani mesto Lepp, na drugi Kyr, vmes pa reka, ženske in otroci v iskanju boljšega in lepšega ter nešteto usod. Torvald, Ani, Jakob, Elin, Elvira, Alfonzo, rokodelci, nastopači, varuhi otrok in mnogi drugi. Eni bežijo, drugi sprejemajo in pomagajo. Seveda bi ta del zlahka prenesli na današnji čas, na reke beguncev, ki se valijo prek morij in držav predvsem v iskanju miru. Tudi svarila modrecev, ko se v Kyr po mnogih letih naseli (navidezni) mir, da je ta zgolj lažen in da bo tisti, ki je z nasiljem strmoglavil tirana, tudi sam najbrž kmalu pokazal svojo tiransko plat. In spet smo pri Kreslinovi Reki: »Razumel bi / Kako se zaljubita riba in rak / Na moji gladini prepoznal bi se vsak / In na bregovih na bregovih bi stali ljudje / V odsevu pa ovce in volcje.«

Pripoved reke je poetična, prav neverjetno se zdi, kaj vse je avtorici uspelo vtkati v bogate dele, ki jih pripoveduje reka in v katerih lahko čisto zares prepoznamo vso bogato in razkošno življenjskost reke. Lahko bi rekli, da tudi njeno pripoved zlahka prenesemo na današnji čas, le da je avtorici reki uspelo dati pravičen karakter – ko je treba, s tokom in mirnostjo pomaga ali pa onemogoči tiste, ki želijo storiti kaj slabega, nudi zavetje ali pa v svoje silne vrtince zvabi oz. kar potegne tisti, ki želijo drugim slabo. Pri številnih nesrečah, ki se dogajajo dandanes in kjer nam je jasno lahko zgolj to, da davke in kazni za neodgovorno ravnanje z naravo plačujemo kar vsi.

In potem je tu še prvoosebna pripoved … ta, ki me je pustila nekje vmes, zmedenega in z veliko vprašanji. Pripovedovalka v hiši, kjer je odraščala, lušči plast za plastjo umazanije, pri sebi pa spominov. Kam vodi vse to? V neko očiščenje, sprijaznjenje? Mogoče, ne vem. Zdi se, da gre prav za to, kako se sprijazniti z vso, predvsem čustveno navlako preteklosti, ki jo nosimo s seboj ali pa se kopiči v nekem prostoru. In da je treba včasih odpreti vrata in okna, narediti prepih, zamenjati tapete, barve, kakšno stvar zbrusiti in zamenjati ter veliko tistega, kar nas je sicer naredilo, a na naše življenje ne bi smelo imeti nobenega vpliva več, preprosto vreči stran. No, mogoče je pa ta del pripovedi tisti, ki bralca/bralko pravzaprav pelje k temu razmisleku, kjer so stvari odprte in dihajo in niso vpete v neke zaključene okvirje. Podobno je avtorica storila že v Pretežno jasno.

Mnogi pravijo, da knjige ne gre meriti in ocenjevati po tem, kako je zgodba spletena, razpletena, zaključena ali odprta, kako dobro so zgrajeni karakterji, kakšen je pripovedni tok in na kakšen način avtor piše. Pomembno je, kaj ostane bralcu. In načeloma se s tem strinjam, je pa seveda veliko odvisno od žanra. Srečal sem se s kar nekaj primeri, ko mi je kot bralcu ostala v spominu predvsem zmeda in kopica vprašanj …

Prod Barbare Cerar je resnično kot prod – morda sprva kakšna ogromna skala, ki pade v reko, ki jo z leti in tokom postopoma brusi, gladi, obrača, kotali, nosi s tokom ali proti njemu, čisti in očisti ter na neki točki odloži, da zgolj opazuje in je. Prod je pravzaprav življenje in avtorici je to uspelo povedati na zanimiv način.

Miš, 2024

On writing

Naslov knjige, ki pove veliko ali pa nič. A če pred naslov dodamo avtorja – Stephen King in za naslov še dodatek »A memoir of the craft«, potem je bolj ali manj jasno, da je tole kar obvezno branja. Pa naj ste ljubitelji Kingovih del, (bodoči) pisatelji ali preprosto bralci.

Priznam, da sem knjigo v različnih obdobjih že nekajkrat držal v rokah, pa me je nekaj (ponavadi kakšen drug mikavnejši naslov) vedno odvrnilo od nakupa. Potem mislim, da je bilo lani (torej 2023), ko mi jo je začela podariti ena najbolj zvestih spremljevalk mojega bloga, pa sem si jo le nekaj dni prej kupil že sam. Nekaj mi je pač reklo, da je to knjiga, ki jo moram imeti. Pa je obtičala na polici, v dolgi čakalni vrsti (pri meni je bralna čakalna vrsta skoraj daljša kot v slovenskem zdravstvu), vse dokler je nisem znova dobil v dar, tokrat brez napovedi. Jaka Tomc, ki sem mu še vedno neizmerno hvaležen, da je izdal mojo prvo knjigo (Zvezdne pravljice) mi jo je s čudovitim posvetilom podaril za rojstni dan, ki sem ga zaznamoval z izdajo svoje druge knjige – Mračni labirinti.

In sem začel … najprej del imenovan C. V., ki je pravzaprav to, kar nakazuje naslov – Kingov (pisateljski in osebni) življenjepis. Ena najkrajših »biografij«, kar sem jih bral in to zelo plodnega avtorja. Ampak recimo, da boste v tem delu izvedeli skoraj vse – kako je odraščal, kaj ga je navduševalo kot otroka in kot mladostnika in kaj ga seveda navdušuje še danes ter predvsem, kaj ga je navdihovalo. Ne, ne boste presenečeni. Mogoče je mnogo bolj presenetljiv tisti del, kako dolgo je trajalo, da mu je uspelo, pa še ta uspeh bi dandanes najbrž odpravili z zamahom roke. Ampak če se sprašujete, koliko avtorjev v Sloveniji dejansko živi od pisanja, pomislite na ameriško tržišče in kako težko je uspeti tam. Ampak kot vemo, Kingu je uspelo, pri čemer pot niti približno ni bila lahka, da je od kratkih zgodb in neskončnega števila zavrnitev prišel do Carrie in potem naprej. In seveda, danes živi od pisanja. Pa najbrž mu niti pisati ni treba več glede na število doslej napisanih in izdanih knjig, novih in novih ekranizacij, bodisi filmskih ali v podobi TV-serij, zvočnih knjig itn.

Kar nekaj mnenj sem prebral, da je ta prvi del knjige izredno berljiv in zanimiv, tisti drugi, dobesedno On writing, pa malo manj. In pravzaprav res – tisti prvi, precej »tehnični« del, je sploh za pisce sicer zanimiv in z veliko uvida, a dolgočasen. Čeprav – kot napiše sam King – ta knjiga ni čarobna palčka in ne pričakujte formule za uspeh, boste pa našli številne koristne nasvete. Spet, koristili so njemu in glede na to, da mu ni uspelo čez noč in da se še vedno zaveda, da niso vsa dela popolna, je vse skupaj vredno prebrati. Pa pustimo zdaj tehnikalije okrog dolžine stavkov, dialogov, pridevnikov, prilastkov, aktiva in pasiva ter ne vem katerih slovničnih pravil, za katere priznam, da so mi celo v slovenščini postali tuji (res sem imel neizmerno srečo, da sem imel tri leta srednje šole odlično profesorico, ki nas je bogatila s književnostjo, so pa moji srednješolski časi že neka polzgodovina), kaj šele, da bi jih razumel v angleščini.

Tisto, kar se je meni kot bralcu (in piscu) zdelo pomembno je to, da sem se s Kingom v marsičem lahko poistovetil. Pozor – ne enačil, ampak poistovetil. Sicer sem prepričan, da ne bom nikoli živel od pisanja in da bo to za vedno moj hobi ter odličen ventil za sproščanje (vsega mogočega) in da potrebujem redno službo, od katere pa se ravno s pisanjem lahko odklopim. Ampak dejstvo, da mi (seveda ne samo meni!) nekdo kot King napiše, da če želim dobro pisati, potem moram veliko pisati in morda še več brati. Eno gre z drugim. Torej – ko berem knjige in pišem o njih, je to zame zelo dobro. Prebrane knjige seveda vplivajo name kot pisca, morda pa je zame še bolj pomembno to, da se discipliniram in pišem.

Nekoč davno tega sem imel to rutino – mislim, da sem tedaj prebral, da je imel Jack London (moj prvi pisateljski vzornik) dnevno rutino napisati 100 vrstic. Vrstic nisem nikoli štel, sem imel pa rutino, da sem se usedel za računalnik in pisal. Ko sem se »spraznil«, sem pač nehal. Dobro, davno tega ni bilo redne službe, gospodinjstva, magistrskega študija, treh otrok in števec let je bil precej nižji, tako da je bilo marsikaj lažje. Ampak – bi moralo biti sedaj težko? Včasih pač ne morem pisati eno uro, ampak samo 15 minut, ampak v tem času dam ideje ven iz sebe. Spet drugič se planeti in zvezde poravnajo in lahko pišem uro ali dve. In seveda pridejo trenutki, ko se vse skupaj ustavi … pa je včasih dovolj, da grem na sprehod in potem komaj sproti vse skupaj zapisujem v telefon, pridem domov in – akcija. Tako (z idejo v petek ter dvema 45-minutnima sprehodoma v soboto in nedeljo) sem nedolgo tega v enem samem koncu tedna napisal 12-stransko zgodbico na temo prve pomoči in srčnega zastoja.

In to so te stvari, kjer sem se s Kingom lahko poistovetil. Način, kako razmišljam in pristopam k pisanju, je pravi. Ker v tem uživam in to počnem brez pritiska. In čeprav ni v moji navadi, bom tokrat objavil citat (ja, saj vem, tiste kratke redno objavljam na družbenih omrežjih), nekje iz zaključka, kjer King zapiše takole: »Writing isn’t about making money, getting famous, getting dates, getting laid, or making friends. In the end, it’s about enriching the lives of those who will read your work, and enriching your own life, as well. It’s about getting up, getting well, and getting over.«

Preprosto? Ne, ni. Vedno bolj razumem očeta, ki mi je pogosto rekel, ko je kakšen naš športnik zašel v rezultatsko krizo, da to je pa zato, ker je začel razmišljati. Ni mi bilo jasno. Pa saj je prav, da razmišljajo, kako bodo dobri, boljši, najboljši? Ste že slišali (ali pa prebrali?), da se Luka Dončić igra košarko? Ne »da jo igra«, ampak »da se jo igra«. Bistvena razlika. Sproščen, brez pritiska, uživa in se igra. Spomnite se smučarskega skakalca Petra Prevca, kakšne rezultate je in uspehe je doživljal v poslovilni sezoni in se spomnite še tiste njegove šampionske sezone, ko je osvojil takorekoč vse mogoče – lahko so bili slabi pogoji, celo skok se mu mogoče ni posrečil, pa je zmagoval. Poglejte kolesarskega asa Tadeja Pogačarja ali pa plezalko Janjo Garnbret. Užitek jih je gledat, ker uživajo. Nedolgo tega sem najmlajšemu sinu rekel, da so njemu ljubi Joker Out začeli preveč razmišljati in so izgubili tisti čar, ki jih je krasil pred leti, ko so bili »samo« ena skupina, ki je šla na oder in preprosto igrala. No, mogoče so se v tisti fazi po Dončićevo oni igrali glasbo. Siddharti se je po bežigrajskem stadionu zgodilo podobno in resnici na ljubo – ko si enkrat na točki, ko moraš preseči samega sebe in biti še vedno boljši od vseh drugih, začneš razmišljati …

Res si ne želim predstavljati (ali bi moral napisati razmišljati?), da bi recimo meni osebno uspelo napisati knjigo, ki bi bila uspešnica, ki bi se morda prevedla v kakšen tuj jezik in bi za nameček doživela še ekranizacijo. Kaj potem? Pritisk založbe, bralcev, javnosti, kup novih »prijateljev« in potem … potem, ko ti ne uspe? Potem si pa muha enodnevnica. Torej? Ne, hvala.

Z izjemo enega majhnega dela (tistega tehničnega), je On writing zelo dobro, zanimivo in dobrodošlo branje. Tudi seznami knjig, ki jih je King prebral, so zelo zanimivi. Ob rednem prevajanju in izdajanju njegovih del (čakam pa na ponatis Tisto) se seveda sprašujem, kako in zakaj se nihče ne opogumi in prevede ter izda te knjige? Upam zgolj, da se naš veliki marketinški guru po knjigi nasvetov, kako »preboleti« izgorelost, ne odloči napisati še knjige o tem, kako napisati uspešnico. Ker King ne piše o tem. King piše o tem, kako pisati in v tem uživati.

Hodder, 2012

Kdo je ubil SEKS?

Provokativen naslov, za psevdonimom skrit avtor in obljuba »kriminalno dobrega slovenskega političnega trilerja«? Formula za (zagotovljen) uspeh? Mogoče.

SEKS je kratica. Seveda je lahko veliko več kot to in če to provokativno besedo postavite v politični kontekst, sta prepoznavnost in zanimanje zagotovljena. Za SEKS-om se namreč skriva Slovenska evropska konstruktivna stranka, na čelu katere je Lara Šmit, nekdanja teniška šampionka. Njihova v našem prostoru vedno želena sredinskost, pripravljenost na pogovore in sodelovanje z levimi in desnimi, zdrava kombinacija med liberalnostjo, desničarsko željo po napredku in levičarskimi ideali jih ne uvrščajo zgolj v parlament, ampak kar med glavne igralce na slovenski politični sceni. Vsaka podobnost z resničnostjo je seveda zgolj naključna, pa čeprav tudi o resničnosti lahko govorimo zgolj kot o pozabljenih predvolilnih obljubah.

A zgodi se nepričakovano, sploh pa za Slovenijo. Slab mesec pred začetkom volilne kampanje, prav na večer finale Lige prvakov (med torinskim Juventusom in madridskim Realom), Lara Šmit pade z balkona svojega stanovanja v središču Ljubljane in je na mestu mrtva. Prizor opazuje tudi Rado Tulli, ne najbolj spretni zasebni detektiv-pripravnik, ki je Laro cel dan zasledoval. Samomor, umor ali nesreča? Imamo v Sloveniji po Ivanu Krambergerju opravka z novim političnim atentatom?

Rado Tulli je v Ljubljano prišel iz Rima, saj je njegova mama Slovenka, njena nečaka Tit in Jovan (jugonostalgija za sedi, 5!) pa lastnika detektivske agencije Oculus Falco. Rado tako postane skoraj prostovoljski sodelavec za najbolj zoprna in na trenutke nesmiselna opravila, detektivska agencija pa se ukvarja predvsem z zasledovanjem nezvestih partnerjev, ljudi, ki so na bolniški odsotnosti, ampak niso in z vročanjem določanjem dokumentov. Če se navežem nazaj na slovensko politično ali gospodarsko sceno, vsekakor odličen posel, če ti ga uspe opraviti v skladu z željami in zahtevami naročnika. Tudi vikend primer zasledovanja Lare Šmit, če nima slučajno izvenzakonskega ljubezenskega razmerja, se zdi skoraj rutinski. No, naročnik je njen mož, propadajoči poslovnež, osumljenka pa najsvetlejša politična zvezda Slovenije. In konec tedna, ko naj bi jo opazovali, je konec tedna s finalno tekmo Lige prvakov.

In če je Rado pri svojem delu res popoln amater in je en od bratov (Jovan) popolnoma nezainteresiran za delo agencije, se agenciji le nekaj dni pred tragedijo pridruži Anita Fikač, energična Primorka s temnim madežem na svoji policijsko-kriminalistični karieri, ki vajeti preiskovanja hitro vzame v svoje roke. Obstaja tudi »motnja« z imenom Dani, ki Primorko pogosto vrže iz tira in jo kdaj tudi zmoti pri trezni presoji.

Nazaj na soboto … Tulli in Fikač zasledujeta – o diskretnosti ne bi!; Šmit pri vseh njenih dnevnih opravkih, zapisujeta, snemata in fotografirata (oziroma to počne predvsem Tulli) in zvečer, ko se Tulli odloči oditi domov in pogledati vsaj drug polčas Lige prvakov, se zgodi padec. Mogoče poriv ali spotik? Kakorkoli že, Lara Šmit pade in je mrtva.

In potem naslednji dnevi … policijsko preiskavo vodi Ivan Morelli, očitno bivši ljubimec Anite Fikač, ki z zasebnima detektivoma sklene tiho zavezništvo, saj imata informacij in materiala več kot dovolj. Javnost seveda želi izvedeti, kdo je ubil oz. zakaj je umrla Lara Šmit, delnice SEKS-a nezaustavljivo rastejo, čeprav je jasno, da Šmit pravega naslednika v svojih vrstah nima. Osumljencev ne manjka – politični nasprotniki oz. še bolj njihovi (fanatični) privrženci, Larin brat Savin, mož Fleischmann (ki bi moral biti na poslovni poti v Italiji, a njegov alibi kmalu pade v vodo), potencialni ljubimci (in ljubimke), sosedje, uslužbenci temne države, njeni strankarski kolegi, ljudje iz njenega otroštva oz. mladosti, celo Rado Tulli.

Zmedeno iskanje in izgubljena hoja v krogu, počasi sicer kapljajo neki namigi, padajo krinke, politika kroji (prehitre) zaključke in nato lahko rečem kar brutalen zaključek, seveda tudi s sklepno ugotovitvijo, kaj in zakaj se je zgodilo Lari Šmit. Če kje, moram tukaj avtorju priznati, da je naredil skoraj holivudski scenarij in zaključek, ki preseneti. Pa čeprav je za Slovenijo takorekoč neverjeten.

Avtor, sicer uslužbenec institucij Evropske unije in kolumnist, pa seveda spremljevalec in poznavalec slovenske scene, je ustvaril zelo zapleten klobčič in vsaj za moj okus pretiraval. Če kaj, je likov vsekakor preveč in ker jih je toliko, so slabo zgrajeni. In ko se bralec sprašuje, kakšen je pomen in vloga, nam predstavi nov lik, nov namig ali pač nek dodaten zaplet. Proteste iz covidnih časov je tokrat prestavil v predvolilni čas in jih dodatno začinil še z žalovalnimi protesti ob smrti Lare Šmit, brez nekega odziva politike, kar je pri nas nemogoče. Celo iz pogreba je naredil cirkus. Všečno je preimenoval tako stranke kot njihove glavne akterje in slovenski politiki nastavil ogledalo. No, pa ne le politiki, ampak tudi ljudstvu, ki »pade« in se zaljubi v prvi »nov obraz«, kakorkoli (ne)iskren je. Tullijeva nesposobnost se kaže skozi celotno knjigo in kar težko ga je vzljubiti, čeprav je takorekoč glavni junak. Enako se tudi v primeru Anite Fikač ves čas na nekaj namiguje, a nikoli pravzaprav ne izvemo vsega.

Kdo je ubil SEKS? je zanimiv, berljiv in na trenutke napet politični triler, ki se mu nekajkrat začetniško kolcne in je morda celo malce preveč razvlečen, avtor pa je vanj »nametal« dobesedno vso slovensko politično in družbeno zmešnjavo zadnjih nekaj let. Za sam žanr (triler) vsekakor preveč površno in mogoče celo populistično pisanje/branje, a konec koncev se knjige pišejo zato, da jih ljudje berejo. In Kdo je ubil SEKS? bo najbrž prebralo veliko ljudi, ki po tem žanru ne posega, pa jih bo mogoče začel zanimati. Obenem pa je Capobiancov prvenec zanimiv obet za naslednja avtorjeva dela …

Beletrina, 2024

Vernon Subutex (druga knjiga)

(Težko) pričakovano nadaljevanje francoske pop-punk-indie knjižne uspešnice o svojevrstnem bivšem lastniku ploščarne in DJ-ju Vernonu Subutexu je tu. No, v prevodu je že tretji del, tako da bomo najbrž že kmalu (letos?) lahko sklenili zgodbo in izvedeli vse.

Drugi deli so praviloma najbolj problematični in zgolj tistim najboljšim avtorjem uspe, da lepo povežejo niti prvega dela in nas privežejo na stole, da nestrpno čakamo tretji del. Takole, na prvi pomislek, bi Despentes lahko že končala. Nekaj zadev je sicer ostalo odprtih in v zraku, a nič tako drastičnega, predvsem pa smo dobili tisto, kar smo čakali cel prvi del – video »oporoko« Alexa Bleacha.

Druga knjiga se nadaljuje (le z nekaj malega časovne distance) tam, kjer se je prva končala – Vernon Subutex je na ulici, brezdomec, eden od mnogih pariških klošarjev. Dobil je nov krog kolegov, kljub težkim začetkom spoznal pravila, se jim prilagodil in živi … od klopi do klopi, parka do zavetišča. Zdi se, da je njegovo prejšnje življenje izpuhtelo v dimu (česa omamnega) in da se je navadil na svobodo, ki mu je dana oz. v katero je bil prisiljen. Kar je samo po sebi nenavadno, da je tak svobodomiseln posebnež prisiljen v svobodno življenje.

Nekdanji Subutexov »klub oboževalcev« se spopada s svojimi težavami – tudi zanje življenje ni kaj lažje, le da so oni vseeno uklenjeni v določene spone družbe – slabe službe in še slabše plače, (skoraj) mrtva razmerja, bolj ali manj problematični otroci, pa takšni in drugačni predsodki, neuresničljive sanje in še bi lahko našteval. Avtorica še naprej mojstrsko prikazuje in secira francosko oz. predvsem pariško družbo, pa seveda ne izpostavlja le tistih marginalcev, ki jim na prvi pogled ne gre najboljše, ampak prikaže tudi trohnjenje tistih, kjer je vse videti oh in sploh krasno. Vpeljala je nekaj novih likov oz. dala nekaterim večjo in pomembnejšo vlogo, še vedno pa lahko pričakujete veliko neposrednosti in kritičnosti – levih, desnih in tistih vmes, belih in črnih ter tistih vmes (pa brez očitkov o rasizmu), hetero- in homoseksualnih, kristjanov, muslimanov in ateistov, priseljencev in originalnih Francozov … v (lastnem) boju za pravičnost je še naprej nemogoče kogarkoli označiti za pozitivnega, pa »naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha«.

Prva polovica knjige se ukvarja z dvojim – kje je Vernon oz. ali je res »zaklošaril« in še vedno pomembno – kje so Bleachevi posnetki? Teh si želi predvsem producent Dopalet, saj sluti, da bi znalo biti njegovo ime močno očrnjeno (tukaj lahko zaslutimo nekaj spogledovanja z #MeToo gibanjem), tako da posnetke zanj še vedno išče Lydia Bazooka, zelo pa zanimajo tudi Aicho, hči pokojne (ali pač umorjene, kot trdijo mnogi) Vodke Satane ter seveda vse ostale. Le Subutex se zdi do vsega najbolj distanciran, kot se ga vse skupaj sploh ne bi zadevalo.

Koščka se zlepita in celotna družba si skupaj ogleda Bleachevo »oporoko« in vsekakor gre za enega najboljših delov v knjigi, podobno velja potem za Dopaletovo razmišljanje, ko ga v njegovem varovanem domovanju presenetita dve osebi ženskega spola na svoji poti maščevanja. Oba omenjena dela o sami zgodbi povesta veliko ter razkrijeta oz. vsaj namigneta na določene povezave med junaki, kar pa številnim stranskim likom seveda ne preprečuje, da ne bi mešali štren in zgodbe delali še bolj zanimive.

Nekje in nekako vmes se zgodi Vernonova preobrazba, ko se v parku, kjer je še vedno brezdomec, začne okrog njega zbirati vedno večja skupina ljudi in nanj ter na njegove modrosti in umirjenost gledajo kot na naslednjega Odrešenika, znova pa začne navduševati tudi kot DJ na različnih zabavah manjšega ali večjega obsega. Takšnih časovnih preskokov je v knjigi kar nekaj in sčasoma postanejo moteči, saj se ves čas sprašuješ Kako in Zakaj? Tudi zaključek je košček takšnega časovnega preskoka, ko se glavnina odpravi iz Pariza in se premika od mesta do vasi, od vasi v vse večjo samoto in se zdi, da živijo nekakšno življenje samooskrbnih komun, ki pa je strogo nadzorovano in so vanj vabljeni zgolj posvečeni. Glavni je, seveda, Vernon Subutex.

Tako da na nek način bi lahko rekli, da je zgodba sklenjena. Vernon Subutex je našel svobodo, znova uživa v glasbi in z glasbo, obenem je ohranil svobodo. Poleg tega je »srečal boga«, na življenje gleda drugače, mnogo bolj razsvetljeno in duhovno. Ampak seveda ni zgolj on (pa čeprav je glavni lik) in vsak od njegovih »apostolov« ima svojo zgodbo, svoje grehe ter (temne) skrivnosti in lahko si mislim, da se bo v tretji zgodbi vse začelo vračati. Najbrž celo z obrestmi … Vsem, pa tudi kakšnemu nič hudega slutečemu mimoidočemu. Morda v stare vrtince posrka tudi Vernona in bo spet na začetku, kdo ve.

In še to – tehnični del, ki se mu, če je le mogoče, izognem. Zakaj? Vsi delamo napake in še tako dobronamerna kritika lahko zasenči vse dobro in pozitivno. Pohvala: Jedrt Maležič je še enkrat več opravila odlično, da ne rečem kar navdušujoče delo s prevodom. Ne preseneča, da tudi njena avtorska dela kipijo od bogatega izrazoslovja, neposrednosti, lucidnosti in pronicljivosti. Spomnim se, ko se bral dela Walterja Moersa v prevodu Stane Anželj in bil dobesedno osupel – zgodba se ponavlja. In še kritika, ki je prav zaradi odličnega prevoda še toliko bolj na mestu: toliko pravopisnih napak, takšnih in drugačnih zatipkov ter ponavljanj kot sem jih med branjem opazil tokrat, nisem vajen v izdajah kakšnih manjših založb (kjer se seveda na veliko varčuje, ponavadi najbolj prav na tem področju). In tako površno delo razvrednoti delo prevajalca in še koga drugega. Vsi se motimo in delamo napake, prepričan sem, da tudi lektorju in kasneje korektorju, ko že kdovekaterič bere isto besedilo, kakšna stvar uide. Kakšna, ne pa toliko njih. Če zgolj pomislim na lastno knjigo – mene, majhnega avtorja, ki je izšla pri majhni založbi, v majhni, a za vse nas veliki nakladi … lektorica je nekajkrat prebrala besedilo, preden se ga je lotila lektorirat, potem je prišlo do mene, ki sem njene popravke v 99 % sprejel, nato je šlo besedilo k oblikovalcu. On je postavil in pripravil za tisk, nakar datoteka ni šla v tiskarno, ampak nazaj k lektorici, ki je opravila še korekturo. In našla kar nekaj napak! Ker ja, se zgodi. In upam si trditi, da so Mračni labirinti takorekoč brez napak (kar pa težko trdim za zapise na mojem blogu, kjer pogosto odkrijem kakšno napako, ampak sem v vseh vlogah sam). Naša založniška velikana – Cankarjeva založba kot del Mladinske knjige, si česa takega, sploh pa v tolikšnem obsegu, pač ne bi smela privoščiti.

Vernon Subutex v drugo ni tako zelo zanimiv in berljiv kot prvi del in kljub pomanjkljivostim premore dovolj goriva, da se mu bo vredno prepustiti zapeljati še v tretje. Po prvem delu se mi ni sanjalo, kako se bo zgodba nadaljevala in moram priznati, da se bom tudi tokrat prepustil presenečenju oziroma – mogoče je prav vse. Poleg tega bom zelo presenečen, če se kakšna producentska hiša (a naj bo evropska, lepo prosim) ne bo lotila ekranizacije trilogije.

Cankarjeva založba, 2023

Mrtva straža

Zbirka kratkih zgodb Stephena Kinga, ki so nastale v različnih obdobjih in seveda tudi po različnih navdihih, nam kaže njegovo raznovrstnost in pripovedno mojstrstvo. O čem vse pa piše?

In še preden odgovorim na vprašanje, ki sem ga sam zastavil, še en preblisk. Nedolgo tega sem prebral Kingovo On writing, kjer sem izvedel marsikaj o njegovem načinu razmišljanja, pisanja ter drugih »tehničnih« prijemih. Nočno stražo sem začel brati mnogo prej in nekako obtičal pri prvi, daleč najdaljši zgodbi, ki je pravzaprav kratek roman – Megla (mogoče jo poznate po zaslugi TV-serije?) in prav zaradi dolžine najbolj odstopa od vseh. Pustimo vse tipične Kingove elemente (tipično ameriško mestece, ne povsem jasni odnosi med sosedi in znotraj družine in nato nek nepričakovan naraven pojav, ki sproži takorekoč fantazijsko oz. horror apokalipso ter konec, ki to pravzaprav ni), ampak predvsem zaradi dolžine ta najbolj štrli ven, sicer pa se mi zdi, da se je pretirano zapletal, določene stvari celo ponavljal in da se je prevečkrat znašel v slepi ulici. Predolga za kratko zgodba in prekratka za roman.

Sicer pa – vsem radovednežem bo vsekakor všeč Kingov Uvod, še bolj pa zaključne Zabeležke, kjer bolj ali manj razloži, kje in kako je dobil navdih, kaj je želel povedati in tako naprej. Med drugim boste izvedeli tudi, da je prvo objavljeno zgodbo napisal tik pred odhodom na kolidž, zadnjo pa leta 1983, torej v razponu sedemnajstih let. Seveda je vmes nastalo marsikaj, potem pa sploh.

O čem torej vse piše King v tej zbirki? Družinske skrivnosti, otroške travme, nadnaravni pojavi in sile, s hudičem obsedene pokvarjene ubijajoče igrače, povsem običajni ljudje z nenavadnimi sposobnostmi ali močmi, ustvarjalna kriza, alkoholizem in zlo. Veliko zla. Pa seveda vedno znova bitka ponavadi malega človeka s tem neobičajno velikim in pogosto nadnaravnim zlom.

In če me Megla ni najbolj prepričala (moram si pa še ogledati serijo, ker sem radoveden), me je recimo navdušila Opica (se spomnite tistih igrač-opic z zloveščimi obrazi in činelami?), tudi Tukaj so tigri me je popeljala v neke daljne čase, ko sem (od)rešitev pogosto iskal v domišljijskem svetu, pa potem recimo Splav, fantastična Urejevalnik besedila bogov in nepričakovana Mož, ki se ni rokoval. Ob Tovornjaku strica Otta boste najbrž pomislili na Christine, potem sta tu še Jutranja dostava (Mlekar št. 1) in Velika kolesa: pripoved o tekmi iz pralnice (Mlekar št. 2) ter zaključne tri, ki vas res ne bodo pustile hladnih. Najprej Babica, strašljiva zgodba o babici, ki na vsak način sili v vnukov objem, pa potem Balada o prilagodljivi krogli, kjer se (podobno kot v Urejevalniku besedila bogov) spopade z alkoholizmom, avtorskim (ne)uspehom in ustvarjalno krizo in še končna Ožina. Zgodba, ki lahko nastane v nečem zelo mračnem, a s svetlobo nekje blizu.

Zakaj sem omenil On writing? Obstajajo avtorji, ki jih berem rajši kot druge in pogosto me zanima, kaj in kako. Včasih kaj povedo v intervjujih, spremnih besedah, ampak pravzaprav si želim, da bi vsak avtor, ko ima recimo za seboj deset uspešnih knjig, napisal en »on writing«, da bi nas spustil v ta svoj idejni mehurček in ne gre za to, da bi ga kopirali (tega je tudi brez takšnih knjig več kot dovolj), ampak preprosto, da bi bralec dobil nek globlji uvid v celotno sliko.

In če je bil moj prvi stik s Kingom tam nekje v najstniškem obdobju in so bile to Mačje pokopališče, Christine in Cujo, sledila je še zbirka štirih krajših romanov, potem sem Kinga (včasih tudi mimo vedenja, da gre za njegovo delo) bolj ali manj gledal. In zadnjih nekaj let se mi zdi, da karkoli Kingovega dobim v roke, nima manj kot 500 strani in sem vsakič znova se sprašujem, od kje mu vse te ideje, domišljeni karakterji, ki smo jih morda srečali v kakšni drugi knjigi, vse pa pogosto izhaja iz nekega malega ameriškega mesteca. Všeč mi je tudi, da zna izstopiti iz okvirjev horrorja – očiten primer je recimo 23.11.1963, nekajkrat pa je to nakazano tudi v nekaterih kratkih zgodbah v tej knjigi.

Romanopiscem se znajo kratke zgodbe zdeti premalo, ampak treba se je zavedati, da morajo biti karakterji še toliko močnejši, dialogi premišljeni, sam zaplet, pripovedni tok in razplet pa dodelani in da je prostora za napake malo. Kingu praviloma ne spodleti, ima pa seveda za seboj nekaj desetletij prakse in tudi kar nekaj let zavrnitev in čakanja na preboj, kar ga je skalilo. In prav zato me je Nočna straža na številnih delih navdušila in me zgolj utrdila v prepričanju, kakšen mojster pripovedovanja je King – naj so to kratke zgodbe ali različno obsežni romani.

Beletrina, 2023